Bratovski grob
| Bratovski grob |
| |||||||||||||
Že večkrat sem hodil mimo one groblje kamenja doli pod vasjo in čudno se mi je zdelo, kaj bi imela pomenjati. Nekoč pa sem ravno tam blizu srečal starega Lukca in ga vprašam, kdo je nametal toliko kamenja na kup. On pa mi jame praviti, seveda lepšimi besedami, kakor jaz tu pišem, ker njegovega pripovedovanja si nisem mogel vsega tako lepo zapomniti.
»Kraju, kjer hodiva,« govoril je Lukec, »pravijo Bratovski grob; ko sem bil pa jaz še mlad, djali smo mu Podmol. Zakaj pa sedaj tako govore, povedati ti hočem, le poslušaj!«
»Pred mnogimi leti je bilo, jaz sem bil takrat v dvanajstem letu, ravno nauk sem dostal tistikrat. V vasi je bilo cerkveno žegnanje in kakor je že nespametna navada, popoludne tudi ples. Mladina se je shajala iz vseh krajev ter plesala, kar se jej niso pete obrusile. Starim ljudem se je zdelo tako rajanje nespametno, svarili so mladino; pa je bilo zastonj, saj veš: mladost je norost.«
»Na plesišču bila sta tudi dva brata, iz zadnje hiše tam doli konec vasi, zala mladeniča sta bila, ali razgledala sta se oba v eno in isto dekle. Vsak izmej njiju jo je hotel imeti na plesu. Ona se je delala prijazno obema, plesala je z enim kakor z drugim, ali vendar sta se brata drug na druzega togotila. Bilo je ravno sredi plesa, nihče bi ne bil slutil ničesar slabega, ali zgodilo se je vendar. Starejši brat, videvši, da mu je mlajši prevzel plesalko, se raztogoti na svojega brata in kuha jezo v svojem srcu. Sam ne vem, ljudje so pravili, da je bil togote ves zelen skočil v sredo med plesalce, zavihtel nož, ter ga zasadil lastnemu bratu v srce. Mlajši brat se je takoj zgrudil in obležal mrtev. Morilec pa, ko je videl brata v krvi, je zbežal od ljudi. Pritekel je domov in neprenehoma upil: »Kajn, Kajn, brata sem umoril, brata sem zaklal.« Na steni je visela puška, snel jo je in izginil. V malo trenotkih pa se je slišal doli Podmolom puškin strel, in ko so ljudje prihiteli pogledat, našli so starejšega brata mrtvega; zadel si je sam smrtni strel v prsa.
Tako sta končala na plesu dva najgorša mladeniča iz vasi. Ljudem so šli lasje pokonci, stari so majali z glavami, mladi so se tresli strahu pred tako groznim činom. Ples je hitro ponehal; vse se je razšlo kakor se razkadi dim na vse kraje; vse je bilo žalostno po našej vasi.
Drugi dan so se zbrali ljudje tam doli Podmolom, prenesli so še na plesišču ležečega mlajšega brata k starejšemu, morilcu; ter ju oba skupaj pokopali. Grob so zametali s kamenjem, ki jo bilo ondi blizu, in postavili s to grobljo spomenik, ki naj bi poznim rodovom pričal o grozovitem dejanji. Pastirjem, ki smo pasli Podmolom, ta žalostna prigodba ni šla nikoli iz spomina, kaj radi smo se ogibali tega kraja. Počasi pa se pozablja tudi to; prišel bo drug rod, ki bo komaj še znal za ta kraj, pa saj je boljše, da ne zna. Za mladino pa je ta izgled svarilen in za dolgo časa je ples na dan cerkvenega blagoslovljenja prenehal. Dandanes pa je zopet vse po starem, človek kaj hitro pozabi kar je bilo, drži se le sedanjega in skuša zadovoljevati le svoje srce, ki dostikrat hoče in izvoli le slabo. Dobri in pošteni starši pa svoje sinove in hčere še dandanes radi opominjajo na Bratovski grob in jih svare pred plesom, pa saj veš, mladini ne pomaga dosti svarilen izgled, kakor ovca hiti v svojo pogubo, nevprašajoč se, koliko ima škode na duši in telesu.«
Tako mi je pravil pošteni starec Lukec. Zvesto sem ga poslušal in tu zapisal v glavnih potezah njegovo povest. Lukec je sedaj tudi že legel v grob; od svojega truda počiva tam na pokopališču ; spominjam se ga rad, posebno pa kadar me pot pripelje mimo Bratovskega groba; takrat mi stopi živo pred oči oni dogodek s plesišča in starec, ki mi ga je povedal.