Bratranec

Bratranec
Josip Premk
Izdano: Slovenski narod, 43/238, 240, 241, 243, 245; 1910
Viri: dLib 238, 240, 241, 243, 245
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Žalostni so bili tisti dnevi, ki sva jih preživela s Franom Zalokarjem v tisti pusti obmorski bolnišnici, ki je napravila na človeka že zunaj tak vtisk, da je bil cel dan slabe volje. Sivkasto poslopje je bilo, z visokimi, obokanimi okni, a vendar ni bilo v sobah nikake prave svetlobe. Nekako medlo je sijalo solnce izza visokega, kršnega hriba in če sem pogledal skozi okno, nisem videl drugega, kot sivo, od burje razjedeno kamenje in tisto ozko progo neba, ki se je risala med zgornjim podbojem okna in topim vrhom skalnega hriba.

Samo dve postelji sta bili v tisti sobi, kamor so me prinosli bogve kako in kdaj: vse se je godilo, kakor v sanjah. Tuji obrazi so se sklanjali nad menoj in zopet izginjali; ali vendar zagledal med njimi zdajpazdaj znane oči - celo tista teta, ki mi je umrla, ko sem bil star komaj petnajst let, je prišla in mi podala svojo koščeno roko. In prav nič se nisem čudil njenemu obisku ... Tako se je godilo od tistega dne, ko so me dvignili v moji sobici in me položili v voz, iz katerega nisem videl nikamor in nisem vedel kam me peljejo. Na dvorišču sive hiše, pod visokim, kršnim hribom, so me položili v nosilnico - takrat sem bil čisto udan v svoj žalostni konec -, prenesli so me sobo, kjer sta stali samo dve postelji in me privezali na trdno ležišče vsekrižem z vrvmi. Nisem mogel razumeti - zakaj in kako je vse prišlo, a toliko moči je bilo vendar v mojih bolnih mislih, da sem slutil, kje se nahajam. A vse samo hipno, potem sem videl zopet osebe, ki jih v svojem življenju še nikoli nisem srečal in skozi štirioglato odprtino na vratih je bulilo vame venomer dvoje grozovito izbuljenih oči, katerih sem se tistikrat bal, kakor ničesar na vsem božjem svetu ... Noč in dan so bile uprte vame in ako sem se hotel le malce dvigniti, so zagorele v čisto žvepleno - zelenem ognju, da sem prestrašen zatisnil oči. A videl sem jih tudi skozi trepalnice in ugasnile so šele tisti dan, ko se je zgodilo nekaj z menoj, kot da sem se prebudil iz mučnega spanja ...

Starikava usmiljenka je stala ob mojem zglavju in ne da bi jo vprašal, sem vedel natanko, kje se nahajam ...

Proti večeru je moralo biti; rdečkasta svetloba, pomešana s tistim rumenkastim sojem tonečega solnca, je bila razlita po sobi, da je sijal obraz mojega sobolnika v neprijetni, žolti luči. Gledal sem vanj in sem se začudil njegovemu izpitemu obrazu; tako udrto je bilo njegovo lice, kakor mrliča na odru. Hropel je v dolgih presledkih, hripavo in golčeče, ustnice so se mu napenjale in bočile in ves obraz se je kremžil v tako neprijetnih potezah, da je dobival vsak hip drugačen izraz.

Usmiljenka je položila prst na usta in mi namigovala z očmi - naj molčim.

»Pravkar je zaspal.« je šepnila čisto tiho »molčite, da se ne prebudi. Vam je že bolje, a njega so prinesli šele pred tremi dnevi.«

Ozre se na črno ploščo nad njegovo posteljo, kjer je bilo zapisano z velikimi, razločnimi črkami ime - »Fran Zalokar« in poleg letnica njegovega rojstva. Hotel sem izračunati koliko je star, a še predno sem bil gotov, sem živel zopet v kraljestvu svojih sanj..

Drugo jutro sem se prebudil, ko je bilo v sobi še pol mračno. Pri Zalokarju je stala usmiljenka in mu pokladala na čelo in prsi nekake ohkladke, a njenih mrmrajočih, tolažilnih besed nisem mogel popolnoma razumeti in razumel jih menda ni tudi moj sobolnik, ker je gledal brez cilja, tja nekam proti oknu in mrmral zamolklo o nekem - »prokletem brezsrčnežu, ki je kupil tako lepega dekleta ...« In tisti trenutek sem se začel zanimati zanj bolj natanko. Govoril je tam doli na jugu v mojem jeziku, kar se mi je zdelo čudno in me je obenem razveselilo. Vedel sem, da govori in vidi vse le v težki vročinski blaznosti, kakor jaz pred par dnevi, a vendar sem si dobro zapomnil ime - Kristina, ki ga je izrekel tako pogosto ...

In popoldne se je ponovilo isto. Nenadoma je zakrilil z rokami in udaril s stisnjenimi pestmi po postelji.

Usmiljenka je priskočila k njemu in ga prijela za roke, pa se ni dal pomiriti.

»Imej jo, imej!« je skoro zakričal in okrog ust so mu stopile slinaste pene. »Prokleti! Kupil si jo! - Kristina, Kristina, ti-i-i-i!« in glas mu je grgljaje opešal. Z neko sinjo belino, prehajajočo skoro v zelenkasto barvo, se je prepreglo njegovo lice, a hip nato je zagorelo v temni rdečici, ki se pojavlja v obrazih težko obolelih.

Sopel je sicer mirneje, a ko mu je vzela usmiljenka izpod pazduhe termometer, je skimavala z glavo in zapisala na črno ploščo, pritrjeno nad njegovim zglavjem neke čudne črke in številke, katerih nisem razumel.

»Ali mu je kaj odleglo?« sem jo vprašal, sam ne vem zakaj, ker da bi se mi ravno smilil, ne morem trditi: v bolnišnici postane človek nekako brezčuten, posebno do tistega, ki trpi na isti bolezni, kakor sam.

Usmiljenka je najprvo skomignila z rameni, nato je dejala polglasno:

»Nocoj se bo odločilo - ali premine, ali okreva. - Z vami ni bilo nič boljše.« je dodala z glasom , ki ni izražal nikakega sočutja: tako mirno in hladno govore ljudje, ki vrše svoj posel ...

Dalje je nisem vprašal, ker bi bilo menda tudi brezuspešno - resnice se v takih slučajih itak ne izve.

Vendar sem se nekako plaho oziral na sosednjo postelj, ob vsakem vdihu sem se zganil in čim bližje je prihajal mrak, tem pogosteje sem se ozrl vanj, ki je spal nekoliko mirneje.

Kakor sem izračunal po letnici njegovega rojstva, ki je bila napisana na plošči poleg njegovega imena, je imel komaj osemindvajset let, dasi je bilo njegovo lice prikladneje štiridesetim. Suho je bilo in izpito in v senci precej dolgih, temnorjavih las, ki so se mu neredno usipali po čelu in preko senci, je zadobivalo še temnejšo in neprijetnejšo obliko.

Tako je ležal tam, odet do pasu, s polzatisnjenimi trepalnicami, da se je v večerni svetlobi neprijetno svetila raza njegovih črnih oči.

Tisto noč nisem mogel zaspati in vedno mi je uhajal pogled tja k njemu, ki je ležal mirno - ne vedoč, da stoji čisto ob robu svojega groba ... - Nocoj se so odločilo - sem čul venomer mrzle besede starikave usmiljenke in kadar sem se zavedel, kako trpko bi morda zadele njega, ko bi jih čul in razumel, sem se ozrl vanj z neko tiho željo, da bi se ne uresničile ...

Motno je brlela svetilka pod zelenkastim stropom, bleda svetloba je bila razlita po sobi in zunaj je vršal veter v tistem neprijetnem šelestenju, ki moti noči na morski obali. Zdajpazdaj se je rahlo streslo okno; usmiljenka, ki je sedela ob njegovi postelji, je povzdignila oči in jih zopet povesila; ozrla se je včasih name z očitajočim pogledom - - nato je bilo zopet tiho, samo rahlo njegovo dihanje se je čulo po sobi, kot da trga nekdo raskav papir ...

In kot da sem mislil nanj cele noči, sem se zjutraj ozrl najprvo vanj, a ležal je tam z razprtimi očmi in tako se mi je zdelo, kot da so uprte naravnost vame ...

- Ali je mar slutil mojo skrb?

Morda je vedela za moje misli tudi usmiljenka, ker nasmehnila se je skoro prijazno in mi prikimala:

»Prestal je, ne motite ga -«

In kot da mi je ozdravel bogve kako dober prijatelj, sem ga pogledal z nasmehom, a njegove oči so se že zakljapljale v tisti težki utrujenosti, ki je sladak počitek po borbi med smrtjo in življenjem ...

Dolgi in pusti so bili potem dnevi, ko sva se dolgočasila ob kratkih razgovorih skoro cel mesec v varstvu puščobne strežnice, dokler nama niso dovolili na prosto, v bolniški vrt.

Medlo je sijalo solnce izza sivih oblakov, ki so bili štrenasto razmreženi tja do nebosklona, kjer je prehajalo morje v svoji navidezni vzpetosti v enolično, motno združinje neba in morja ...

Čez bolniški vrt so padale dolge sence bujnih cipres, a zrak je bil skoro prenasičen s težkim vonjem duhtečih rož, zato sva krenila s sobolnikom Zalokarjem tja v lopo, ki je stala čisto na koncu vrta, obdana kroginkrog z oleandri in tako gosto obraščena s slakom in bršljanom, da ni prodrl skozi niti en sončen žarek.

»Pravite, da sem govoril v tisti blaznosti o - Kristini!« je povzel po dolgem molku in uprl name svoje črne oči. Obraz mu je podplula lahna rdečica, kot da je v zadregi, a nato je prisedel bližje k meni in mi dejal s prijetnim glasom nekako nemirno in plaho:

»Povejte mi, morda sem govoril celo kaj več, morda sem se popolnoma izdal! -«

Jaz sem odkimal, ker nisem vedel kako in kaj misli ..., a da igra Kristina v njegovem življenju važnejšo vlogo, kot sem mislil, o tem sem bil skoro prepričan.

In govorila sva še parkrat o tem, sam je navadno napeljal na to pogovor, dasi se je ob takih trenutkih razburjal kot človek, ki hoče zatreti siloma kake spomine ...

Nekoč pa se mi je izpovedal, ne da bi ga vprašal.

V tisti senčnati lopi sva sedela in gledala tja na morje, ki je bilo kakor polito s krvjo, vse nebo je bilo posuto z rdečimi rožami in drevje v vrtu je šelestelo v prijetnem večernem vetriču.

Zalokar si je podprl glavo z desnico, topo se je zagledal v tla in pričel:

»O Kristini se mi je torej bledlo, - o Kristini ... Glejte, kako čudna so človeška pota, toda pustiva to! Hočem vam povedati, da nama bo krajši čas, neko zgodbo, ali bolje, par doživljajev, ki se vam bodo zdeli morda smešni in malenkostni, a za-me so važni, in da ste jih doživeli vi, bi vam bili gotovo tudi.

Pred dvemi leti, no, sedaj bo že skoro dve leti in pol, sem se pripeljal iz tujine.

Natanko se spominjam. Jesensko dopoldne je bilo, precej hladno, nebo puščobno in prevlečeno z enolično, dolgočasno svinčenostjo, in tudi ljudje so se mi zdeli pusti in dolgočasni na smrt. Ves čas v vlaku mi je bilo nekako prijetno, ko sem se zavedal, da se peljem po dolgem času v domovino; čim bližje smo bili, tem pogosteje sem stopal k oknu, a ko je vlak obstal v rodnem mestu, me je nenadoma minulo vse. Tako se mi je zdelo, kot da nisem prišel ob pravem času, nekako prekmalu morda, ali bogve kako ..., vse drugače sem si slikal svoj prihod v domovino. No, seveda, tisto je bilo samo v sanjah, resnica pa je navadno drugačna ... A skušal sem lagati sam sebi in smehljaje sem se oziral po peronu, dokler nisem zagledal sestre, ki me je pričakovala.

In pozdravila me je takoj z žalostno novico.

»Teta ti je umrla!«

Pogledal sem jo začudeno in ji nisem takoj odgovoril.

»Katera teta?« sem jo povprašal naposled, dasi jih nimam mnogo in bi skoro lahko uganil.

»Teta Alojzija vendar! Saj veš, da je bolehala že par let.«

»Teta Alojzija,« sem ponovil in se spomnil tiste bledikaste ženske, ki me nikoli ni marala in je jaz že nisem videl kakih deset let. A vendar sem se je spominjal, celo to sem dobro pomnil, da mi je posodila nekoč, ko sem bil še na gimnaziji, dve kroni, katerih ji seveda nisem nikdar vrnil.

»Torej praviš, da je umrla? - No, in kaj za to!« - Pogledala me je nezadovoljno in natanko sem videl, kako je obvisel njen pogled na moji rdečkasti kravati.

Tedaj sem se spomnil.

»Torej bo treba kupiti črno ovratnico, hm, pravzvprav tega ni ravno potreba, kdo pa ve, da je moja teta -?«

»Moj bog,« se je začudila, »še vedno si tak! Spodobi se, da greš za pogrebom in tudi to se spodobi, da jo poškropiš, ko leži na mrtvaškem odru.«

Nejevoljno sem skimal z glavo, pa kaj sem hotel! Prišel sem med malenkostne ljudi in treba se je bilo ravnati, ako nisem hotel zamere takoj ob prvem svidenju.«

Obmolknil je nekoliko in se nasmehnil.

»Ljudje so včasih res smešni, in ne samo smešni, naravnost odurni v svoji laži. Prosim vas - ali ni vseeno, če grem za pogrebom v črni ali rdeči kravati! Ali se pozna mar na hlačah in rokavicah, kakšna je žalost, ki je v srcu?! Bedarija! Pa tako se spodobi, in vsak bi mi rekel, da sem nesramnež, brezverec in še bogve kakšen antikrist, če bi šel za krsto svoje matere v pisanem telovniku in z zeleno kravato, pa če je v mojem srcu žalost še tako resnična in velika ... Verujte mi, da sem poznal žensko, ki je šla za pogrebom svojega moža s tako obupanim obrazom, da tudi Marija pod križem ni mogla imeti obupnejšega, pa sem videl na lastne oči, kako je odhajal drugo jutro iz njene spalnice že - drugi! Kanalja - sem si mislil - truplo njenega moža je še toplo v grobu, pa se je že osvinjala z drugim - a pozneje, ko je dozorelo v meni spoznanje, sem spoznal, da je imela tista ženska popolnoma prav: nikoli ni ljubila svojega moža, vsilili so ji ga, in vem, da bi šla za pogrebom raje popolnoma v belem in s srečnim nasmehom v obrazu, a prosim vas, kaj bi rekla javnost?!

In zaradi ljudi in zaradi vsega, kar moti ob takih prilikah okus in spodobnost, sem stopil v prvo trgovino in se prelevil v pogrebca: črno kravato sem si kupil in se napotil v tisto visoko hišo, kjer je ležala na mrtvaškem odru teta Alojzija.

V tretjem nadstropju je ležala, tako v prvi sobi, med svečami in venci, in odkritosrčno povedano, da nisem čutil ob pogledu na njeno voščeno bledo lice prav nič drugega, kot ob drugih mrličih. Celo zgabila se mi je, ko sem opazil med ustnicami strjeno, črnkasto kri, in nejevoljen in čemeren sem odšel v predsobo.

Kdaj bi si mislil, da jo obiščem na mrtvaškem odru, ko se nisem nikoli brigal za njo - sem premišljeval, ko sem hodil v predsobi in pričakoval sestre, ki se kar ni mogla ločiti od nje, dasi ji v življenju tudi ni bila bogve kako naklonjena. A spomnil sem se takoj zopet, da je notri poleg nje še nekaj drugih oseb, ki morda vedo, da je bila njena teta in torej ne more in ne sme oditi tako hitro. Pa naposled je vendar prišla, a ne sama, temveč s precej visoko in naravnost lepo mladenko, ki je jaz v sobi nisem opazil. Govoriti sta morali o meni, ker neznanka me je pogledala prvi hip nekako začudeno, potem pa se mi je prijazno nasmehnila in mi podala roko.

»Pozdravljen, Fran, lepo je, da si prišel!«

Tedaj sem šele zaslutil v njej svojo sestrično Kristino, ki je bila takrat, ko sem bil pred kakimi desetimi leti zadnjič pri teti Alojziji, še drobno devetletno dekletce.

»Menda se ne motim -«

A prekinila me je veselo, kot da ji ni umrla mati:

»Nič se ne motiš, nič - jaz sem Kristina! No, tudi jaz bi te brez komentarja« - in pri tem je pokazala na mojo sestro - »gotovo ne poznala.«

Gledal sem ji v tiste temne, globoke oči in tudi ona ni odtegnila pogleda od mene, kot da iščeva v spominih, kdaj sva se videla zadnjič ...

Bila je v domači obleki, v dolgem, temnem predpasniku, lase počesane globoko čez ušesa, naravnost interesantna, da sem bil skoro nekako v zadregi ...

»Pa kako da nisi prišel blizu tako dolgo?« je pričela povpraševati, dasi je gotovo vedela, da se z njeno materjo nisva bogve kako razumela.

In potem je pripovedovala, koliko je trpela ta čas, ko je ležala mati bolna, kako je mati težko umirala, kako da se oče nič ne briga za mala dva brata, vse natanko, kot da se kaj takega še ni nikoli zgodilo.

»Torej k pogrebu prideš gotovo!« me je opominjala pri odhodu in mi stisnila roko.

»Nič kaj rad se pravzaprav ne udeležujem takih obredov - no, pa če ni drugače -«

»Ako ti je ravno neljubo, pa pridi saj k meni, jaz bom morala namreč ostati doma zaradi malih dveh, ki jih oče ne pusti na pokopališče in saj veš, kako je to neprijetno, ako je človek takorekoč sam v stanovanju, odkoder so ravnokar odnesli mrliča.«

Čudil sem se njeni hladnosti, ker govorila je tako mirno, kot da ji je umrl kak daljni sorodnik, a ne lastna mati ...

In obljubil sem ji, da pridem.

- Mračilo se je že, ko sem vstal in se hotel posloviti.

»Čas bo, dovolj sva si povedala!«

Takrat me je pogledala otožno in se nekako plaho ozrla po sobi.

»Ostani še nekoliko - saj tako dolgo, da se vrne oče od pogreba,« me je poprosila in mi šiloma odvzela klobuk. »Tebe bi poslušala brez prestanka. Veš, ni lepo, da si se nam tako dolgo umikal, saj sem komaj vedela, da imam bratranca Frana. Vidiš, sedaj bom tako sama, oče je v službi, on, moj oče tako čuden. Glej, mati je umrla, a niti par dni ni hotel vzeti dopusta in ravno nocoj ima nočno službo. Moj bog, niti pomisliti ne smem, kako bom prebila to noč! Pomisli: sama, poleg dveh malih. Celo noč gotovo ne zatisnein očesa!«

»Ali Kristina, kako moreš biti tako otročja?« sem se ji nasmehnil. »Ali mar veruješ v strahove in enake nesmiselnosti?«

»Ne, tega ne! Toda človeku je vendar tako nekako neprijetno, ako se spominja tega mrtvaškega odra in to ponoči in tako sam, brrrrrr ... že sedaj me stresa mraz!«

Nato je nekoliko pomolčala, potem pa je pristopila nenadoma k meni in mi položila roko na ramo.

»Ti, Fran, usliši mi malenkostno prošnjo -«

»In ta je?«

Pomolčala je zopet nekoliko, kot da si ne upa povedati, nato pa me je pogledala proseče.

»Pridi zvečer, da ne bom sama! Glej, tam v tretji sobi je prazna postelja, lahko spiš popolnoma nemoteno; meni pa bi bilo tako ljubo, če bi bil kdo v moji bližini. Ali mi obljubiš, da prideš? No, reci: da!«

»Ali Kristina, to je nekoliko težavno. Očetu, to se pravi - stricu, morda ne bo po volji in - in - - sploh -«

»Nič, nič!« me je prekinila in stopila pred me tako blizu, da sem začutil v obrazu njen topli dih. »Oče ne bo zoper to, oh, to najmanj, saj si vendar moj bratranec in lahko si tudi misli, kako mi je težko. Torej prideš, kaj ne?«

Prikimal sem.

Hvala ti! Sedaj pa naj le pride noč, nič se je ne bojim!«

Predno sem odšel, sem ji moral obljubiti še enkrat, da pridem gotovo in v zahvalo me je pogledala tako ljubeče, da se je zganilo v mojem srcu nekaj plahega ... česar sem se prestrašil in se skoro pokesal, da sem ji obljubil ...

Osem je brnelo iz zvonikov, ko sem se napotil počasi in s tako čudnimi občutki, kot da ne grem pravične poti. Premišljeval sem, preudaral tako in tako ... naposled sem se zasmejal sam sebi: Čemu vse te misli, saj je vendar moja sestrična in pravzaprav moja dolžnost, da ji izpolnim zaželjeno prošnjo. In vendar mi je trepetalo v srcu nekaj kot prepoved, kot temna slutnja, ki ji nisem vedel ne vzroka, ne postanka ... Videl sem pred seboj samo njene čudovite oči, čutil toploto njenega mladega lepega telesa in stresel sem se, ko sem pomislil, da mi morda postane Kristina več, nego samo - sestrična.

S silo sem, skušal misliti na kaj drugega, oziral sem se po mimogrdočih, gledal na temno nočno nebo, a vse zaman - zopet in zopet so zagorele pred menoj njene lepe oči, kot dva svetla plamena ...

Na stopnicah sem obstal, dasi sem vedel že naprej, da pojdem gori, in pomislil še enkrat, ali bi šel, ali ne - - takrat sem se zavedel, da ne bilo niti enega teh pomislekov, ko bi bila moja vest čista, da bi ji izpolnil obljubo brez vseh teh dvomov in razmišljevanj, ko bi se ne bilo zgodilo z menoj, česar nisem hotel in nisem mogel verjeti.

Ko sem potrkal, je prihitela odpirat naglo, kot da me je čakala že dolgo.

»Že sem mislila, da te ne bo,« je dejala in na plamenčku sveče, ki je vztrepetaval semintja, sem spoznal, da se ji roka trese.

In za menoj je skrbno zopet zaklenila vrata.

»Sedaj pa tiho.« mi je pošepetala, odprla vrata v sobo in položila prst na usta - »veš, mala dva že spita tu v drugi sobi in sitnosti bi imela če bi se prebudila - vsa sta preplašena. Papa pa je odšel že pred eno uro,« je dostavila, kot da je to najvažnejše.

»In si mu povedala, da pridem jaz?«

Prikimala je z nasmehom in mi namignila, naj ji sledim pazno skozi drugo sobo, ki je bila le lahno razsvitljena. Majhna lučka je brlela na nočni omarici, da se je oprava nejasno risala v polmraku in sem komaj zapazil tam na beli pernici kodrasti glavici malih bratcev.

»Drugače sta spala vedno v prvi sobi, a nocoj sta se preselila na očetovo posteljo in morala sem jima obljubiti, da bom spala jaz tu poleg -« in pri tem je pokazala na posteljo, ki je stala poleg in je bila prej gotovo materina.

Vzduh, ki se je širil po sobi, je bil še vedno nasičen s težkim vonjem svežih rož in voščenih sveč, ki so gorele čez dan ob mrtvi teti. In ta zrak je legal na pljuča tako težko in neprijetno, da sem jo opomnil, naj odpre okno, a ona je odkimala.

»Zunaj je mrzlo in mala dva se lahko prehladita. Tretja soba je bila itak cel dan zaprta, tam je zrak svež.«

Pazno in rahlo sva zaprla za seboj vrata druge sobe in res se mi je zazdelo, ko sem vstopil v tretjo sobo, ki je bila jasno razsvetljena in okusno opremljena, kot da sem prišel popolnoma v drugo stanovanje.

Velika svetilka s širokim zelenkastim senčnikom je gorela pod stropom, da je bilo razsvetljeno vse do zadnjega kota, v peči je prijetno prasketal ogenj in na mizi je bil pripravljen samovar, nekaj peciva in košarica sadja.

Odložil sem površnik in sedel na divan, medtem, ko je Kristina zažgala v samovarju in pristavila čaj.

»Sedaj pa mi povej, kako si živel na Dunaju in v Pragi in čas nama bo hitro minul. Na strahove še pomislila ne bom,« je dejala smehljaje in sedla tako blizu mene, da se me je dotikala s svojim gorkim telesom, in pripovedoval sem ji o vsem, kar se mi je zdelo, da jo le količkaj zanima, ko pa sem se naveličal, sem jo opomnil:

»Sedaj pa mi povej ti kaj o svojem življenju. Ženina imaš gotovo že!«

Pogledala me je očitajoče in spoznal sem takoj, da ji to vprašanje ni bilo po volji.

»Da, oče me sili z nekim trgovcem na Dolenjskem, a meni je naravnost zopern ...«

Okno se je lahno streslo in Kristina je vztrepetala in pobledela.

»Kaj je bilo to?« je zaječala preplašeno in se primaknila še bliže k meni.

»Nič. Veter je zunaj. Že prej je bilo nebo oblačno, skoro gotovo bo deževalo.«

»Ti,« je dejala poltiho in se ozrla plašno na vrata sosedne sobe - jaz nocoj ne pojdem spat. Tu pri tebi ostanem - mene je tako grozno strah ...«

»Kristina, ne bodi vendar otročja!«

A tistikrat so zazvenele šipe, kakor nalašč še glasneje in čutil sem, kako ji trepeče telo.

Položil sem ji desnico okrog vratu in jo pritegnil k sebi. Niti z malenkostnim gibom se ni branila, a vendar sem zapazil, ko je položila svojo lepo, črno glavo na mojo ramo, da ji utripljejo oči hitreje in zelo ne mirno ... In dolgo ni izpregovoril nobeden izmed naju.

»Kristina, pozno je že,« sem jo opomnil naposled - »pojdi v posteljo.«

Pogledala me je malce začudeno in ni takoj odgovorila.

Naposled se je dvignila počasi in opazil sem, da je postala nekako zamišljena. Toda pri vratih je zopet postala. »Pojdi z menoj,« mi je namignila - »in ugasni luč.«

Storil sem, kakor je želela in vedno težje mi je bilo v prsih ... Dihal sem hitreje in natanko sem čutil, kako se mi trese desnica, ko sem privil in ugasnil luč.

»Sedaj pa sedi tu sem,« me je poprosila šepetaje, ko je zašumela postelja in se je zagrnila z mehko pernico.

»Čemu,« sem se hotel obotavljati, a še predno je mogla ponoviti drugič, sem primaknil stol že čisto h postelji in se s komolcem naslonil na vzglavje, da sva si bila z obrazom popolnoma blizu.

Rahlo se je dvigala in zopet padala odeja nad njenimi mladimi prsi in kot da ji je vroče, je iztegnila belo desnico in me prijela za roko.

»Nasloni se in zaspi,« mi je šepnila in prijetno me je pobožal po obrazu njen topli dih. In naslonil sem se poleg nje tako blizu, da sem čutil prijetno toploto njenega mladega telesa. Samo še malo časa je pustila roko v moji desnici, nato je odrinila odejo skoro do pasu in me privila k sebi z obema rokama. Moj obraz je počival ob njenem in čutil sem, kako išče mojih ustnic žejno in strastno ...

Ko me je poljubila, je zavzdihnila skoro boječe:

»Fran, ne bodi hud - jaz te imam tako rada ...« Tu je moj pripovedovalec Fran Zalokar nekoliko obmolknil. Namršil je obrvi in temna senca mu je legla v obraz. A že čez hip je nadaljeval:

»In s tistim trenotkom se je pričelo. Ne lažem, če vam povem, da sem se zaljubil v Kristino kot še v nobeno dekle do tedaj, in zavest, da me ljubi ona prav tako iskreno, me je delala srečnega. Čisto drugačen pomen je zadobilo od tedaj moje življenje, v popolnoma drugačni luči sem gledal svojo bodočnost in čutil sem v sebi toliko moči in volje, da sem se čudil sam svojemu stremljenju ... Takrat sem bil sicer še ubog in pot do cilja je bila še precej dolga - tri, štiri leta bi še morala čakati, da se poročiva, a kaj je bilo nama tri, štiri leta, ko sva si bila drug drugemu vse ... bodočnost ... življenje ... večnost ... Če bi izgubil Kristino, bi izgubil vse! Nikoli nisem bil bogve kako vnet za ženske, zdele so se mi vse tako neodkritosrčne, a kadar je bila pri meni Kristina, sem bil brez moči in sem se zavedal le enega, da je vsa moja moč in odločnost odvisna edino od nje. - Danes sem mi zdi vse skupaj smešno, ali spomini na tiste večere, ki sem jih preživel ž njo, žive v mojem srcu še vedno in ne vem, če bodo kdaj umrli ...

No, potem je prišlo, česar si nisem mislil nikoli!

Jaz sem odšel nazaj na Dunaj in se poprijel študij s podvojeno pridnostjo. Ali kmalu me je vsa ta marljivost minila, ker od Kristine nisem prejel niti enega pisma. Že sem bil namenjen v Ljubljano, ko se me vendar spomni s par vrsticami, ki jih znam še danes:

Dragi Fran!

Prosim Te, da mi ne pišeš več takih stvari ..., ampak samo prijateljska pisma in kakšne novice! Saj veš, da pazi oče tako strogo name, in kaj bi rekli ljudje, ko bi se zvedelo, da se ljubiva, ko sva si v tako ozkem sorodstvu. Kot bratranca Te imam zelo rada, a več mi je - nemogoče! Tudi ne morem misliti, da bi me mogel Ti kot sestrično resnično tako ljubiti. Oprosti torej! - -

Če bi treščilo vame iz jasnega, bi me menda ne zadelo tako, kot me je to pismo!

Nekaj dni sem mislil na samokres, na vrv, a potem sem se iztreznil in sem skušal pozabiti vse ... Prosim vas, ali bi bilo vredno, da bi se obešal zaradi take lažnice!? In obesil se nisem, niti zaradi nje, niti zaradi katere druge, ker mnogo jih je sledilo njej - začel sem živeti čisto bohemsko življenje. Ženske sem sovražil kakor garje, in nekoč sem se celo namenil, da napišem dolgo študijo o ženski duši, o njenem značaju in stremljenju, ki se mi zdi za kak doktorat prav tako primerno, kot deset božjih zapovedi za hišni red v - javno hišo! -

In še tisto leto se je omožila s bogatim trgovcem Križmanom doli na Dolenjskem. Kakor sem zvedel, sem jo ljubil jaz že kot zaročenko. In tako se je končala najina ljubezen in Kristine nisem videl več. Lepo je v tistem trgu, kjer živi sedaj, kot gimnazijec sem bil nekoč tam doli celo na počitnicah, a danes bi ne šel, pa če si prislužim deset posmrtnih rajev ...«

Zadnje besede je govoril že skoro šepetaje in vedno nižje mu je klonila glava, kot da ga je pripovedovanje zelo utrudilo.

Mrak je že legal na bolnišnico in mrzlo je pihljalo sem od hriba.

»Dolgo sva se zamudila,« je zamrmral in vstal. Jaz sem stopal poleg njega molče, nisem ga hotel motiti v mislih in ves tisti večer nisva spregovorila besedice.

Drugi dan pa je ostal v postelji in proti poldnevu je pričel tožiti, da mu je nekako slabo, kakor tiste dni, predno je moral v bolnišnico.

»Menda ne pridem od tukaj nikoli več,« je dejal in se ozrl vame z vprašujočim pogledom.

Suhljato njegovo lice je zadobilo zopet tiso neprijetno bledico, ki je delala njegov obraz sicer še lepši, a je navadno žalosten sel hude bolezni.

»Pa saj je vseeno, ako končam tukaj ali kod drugod - ljudi, ki bi me ljubili, itak nimam ...« in glas mu je nekako grgljaje opešal.

Čez nekaj časa pa se je zopet obrnil proti meni in me gledal dolgo molče.

Povedal sem vam o Kristini več kot sem nameraval -« je pričel počasi - »in če se zgodi, kar bi skoro želel, da ne pridem več od tukaj - jo pozdravite. Hotel sem reči, če jo v svojem življenju kdaj slučajno srečate, saj vi se gotovo povrnete v domovino in se lahko zgodi. Tam živi kot sem pripovedoval, pod zelenimi brdi na Dolenjskem, v tistem prijaznem trgu - gotovo bolj srečna nego jaz. Povejte ji,« je dodal počasi in skoro žalostno - »ako ne veruje še danes, da lahko ljubi tudi - bratranec.«

Nato se je obrnil v stran in strežnica mi je namignila tam z drugega kota - naj ga ne mučim - -

Zvečer ga je napadla huda mrzlica, poleg vročinske bolezni je konstatiral drugi dan zdravnik še pljučnico in četrti dan po tem je - preminul. Žalosten je bil pogreb. Samo jaz, ki sem tisti dan ravno zapuščal bolnišnico, sem bil pogrebec, in med potjo se mi je prijateljsko pridružil še raztrgan, tržaški fakin, ki menda ni imel tisti dan drugega posla.

 * * *

Letošnje poletje sem potoval po Dolenjskem in sem prišel tudi v tisti trg pod zelenimi brdi. V lepi hišici stanuje gospod Križman, a sreča ni hotela, da bi ga spoznal. Ko sem prišel, je bila namreč doma samo gospa Kristina, ki je zardela do ušes, ko sem ji sporočil njegov pozdrav. In povedati sem ji moral vse od konca do kraja, kakor sem slišal in doživel. Z veseljem sem ji storil to uslugo, ker poslušala me je z zanimanjem, celo nekoliko zamišljene so postale njene oči, ko sem govoril o njegovem žalostnem koncu. A ko sem končal, je malomarno skomignila z rameni.

»No, vidite! Ali ni prav, da sem se poročila z drugim? Sedaj živim prav udobno, če bi vzela njega, pa bi bila danes - vdova.«

Pogledal sem jo debelo in tako me je zaskelelo v srcu, da sem se takoj obrnil v stran in pljunil sila nečedno na mehko preprogo. Na to sem odšel brez pozdrava.