Brazgotine

Brazgotine Črtomir Šinkovec

Posvetilo avtorja: Te pesmi, ki so nastajale med drugo svetovno, našo narodnoosvobodilno vojno v italijanski internaciji, zaporih in po primorskih gmajnah, posvečam spominu moje pokojne matere.

Izdano:	Založba Borec, Ljubljana (1974)
Viri:	(COBISS)
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

1

Sveto je samo eno:
moč resnice,
luč, da iz človeka
zgine tema;
nič naj ne bo
potopljeno
v rekah krivice,
v morju zla!

2

Cvetna nedelja,
čeznjo plakat:
vsaka črka
korporal,
vsaka črka
general:
»Vojno napovedal
je naš kralj!«

Poslovijo možje se
od volov in krav
in žena; od deklic
fantiči;
v Afriki ta,
oni bo v Rusiji pal,
tretji morda
med domačimi griči ...

3

Bratje, jaz nimam besed
za grozo srhljivo teh dni:
ko srečujem človeške zveri,
ko srcu nož govori,
ko svinec ljudi rešeta,
ko vislice so drevored,
ko nismo doma več doma ...

Bratje, jaz nimam besed!

4

Čas ujet je v čeladi,
v mreži bodečih žic –
sedemkrat grenki pelin
raste iz naših src.

Sivi sveder obupa
vrta v skorje lobanj –
žge v srcu kot kaplje strupa
na žerjavici sanj.

Kam, kam iz čelade,
kam iz bodečih žic?
Kam iz te strašne balade –
kakor pes ali mrlič ...

5

V teh hudih nočeh nihče ne ve,
kdo prvi imel bo v lisicah roke.

Volkovi zavijajo – v krčmi arditi –
ricinus in nafto, kdo moral bo piti?

Kje udarili bodo s kopiti na vrata –
črni so, črni kot krokarjev jata.

Le upanje nam še pomaga živeti
med črnimi krokarji in bajoneti.

6

Kadar med hiše po kamnitih poteh
trdo udarjajo tuji koraki,
vprašam se s strahom in grozo v očeh:
»Kakšni ljudje so ti tuji vojaki?
Od kod so doma? Iz kakšnih družin?
So iz Predappia, Braunaua in Linza?
Delavci, kmetje? Verniki svinca?
Čudno, da mračni so vsi kot zločin!

Kdo jih začaral je v blišč nadljudi?
Kdo jih nagnal kot volkove nad nas?

Kdor razčlovečil jih je v zveri,
nosil bo krivdo za zadnji poraz!«

7

Zdaj na svojem smo berači,
testament tiran nam piše,
ječe nam so rodne hiše,
môra suženjstva nas tlači.

V mislih meljemo krivice
v kruh, grenkejši od pelina,
v vino, ki je bolečina,
v nade, daljne daljne ptice.

Že od maja k nam prihaja
tiha radost – glas upora:
našli smo rešilno bilko,
bilko trdno kakor gora
in za kažipot svetilko,
polno zlatega sijaja ...

8

To vam mož je, Franc Platiše:
v rokah mu vršijo viharji,
v besedi bije mu plat zvona
od hiše do hiše,
od srca do srca.

To vam mož je, Franc Platiše:
vsul je tlečih besed
zbranim na preji,
da hlapci Jerneji
vase jih srkajo kot sonce cvet,

da z lučjo upora iskat pravico
pojdejo s sramotnega stebra
v čas, ki ubran je na bodečo žico,
očeladen na precepu zla ...

9

Čas dobil je mračen pečat –
v vsaki vasi sto čelad.

Iz rovt
in sedmerih samot
Trnovskega gozda
hodil je uklenjenih rok
bard te dežele
Adam Trovt.

Nebo je lilo
sivo tegobo časa
na zaselke hiš –
na vsaki hiši črna zastava.

Iz samotnih rovt,
iz domačih svežih brazd
prgišče prsti
nosi na srcu s seboj
Adam Trovt,
med bajoneti
jo stiska na prsi,
da grela ga bo,
svetila kot luč
mu po ječah,
da imel bo moči
za težo spoznanj,
za zaupanje,
da tujih pritepencev
nikjer več ne bo,
kadar kot vir srebrnih studencev
bo pela svoboda,
ko bomo pod lastno streho
spet doma
in le v pravljicah
starih očancev
bodo živele obtožbe
starih sužnjih časov.
Tedaj novo zdravljico
napil bo novemu svetu
sredi samotnih rovt
bard te dežele
Adam Trovt.

10

Hvala, mož, za pismo iz Potenze!
Nesli smo sosedu za pogrebom vence.

Že pomlad po marčni je odjugi,
ženske same se love za plugi.

Težka je za pisanje žuljava roka.
Lah naredil Leni je otroka.

Hudo je Kotlarju na Dobravi:
sin mu pal je v libijski puščavi.

Vsak večer na tršu zaskovika sova,
zemlja pa, brez gospodarja, je vdova,

ki že drugo leto nosi v to pomlad
težko breme lakotnih čelad.

11

Je pridrla laška vojska
s smrtjo v naše kraje,
je pridrla švabska vojska
kot volkulja v staje.

Na konici bajonetov
razmrcvarjena je ptica,
na konici bajonetov
mrtva je pravica.

Tuja vojska preiskala
hiše, hleve je in hrame,
sto in sto vasi požgala
kot lonišče slame.

Tisoče so vrgli v ječe,
morali so talci pasti,
da iz krvce, krvce rdeče
mogla bo svoboda zrasti.

Je pridrla laška vojska
s smrtjo v naše kraje,
je pridrla švabska vojska
kot volkulja v staje.

12

Mati, ne čudi se, da se tvoj sin
klati po gmajnah s svobode prividom:
noče si groba sam izkopati,
noče kot talec pasti za zidom.

Mati, ne čudi se, da kruh se nam daje s pelinom,
črn in trd po krvi greni,
da pred hišo vsako smrt stoji
in žuga z rdečim petelinom ...

13

Plahuta v noč kot krila sov
na Črni prsti ples vetrov.

Od Pórezna je jeknil strel,
nekdo nocoj slovo je vzel ...

Zadržal dih ves tih je Rut,
kot da pred hišami je smrt.

»Kdor je na meji pal nocoj,
naj zemlja da mu tih pokoj,«

dé mati v črnem kraj peči,
ki s sinom Simonom bedi.

Svojat se črna v noč hahlja:
»A noi! E-e-eia ala la!«

»Hudič pobral bo to objest!«
na mizi Simon stisne pest.

»V pepelu našem iskra tli,
razsvetlil kres bo mračne dni!«

Že čas prerašča polnoči,
še mati s Simonom bedi:

»Naj petelini se svojat,
že kasno je, sin, pojdi spat!«

»Veš, mati, že prinaša čas
svobodo nam, a njim poraz!«

Zdaj udarci puškinih kopit
vzbobne na vrata v prvi svit.

»Fašisti so,« sin prebledi,
»ne boj se, mati, le odpri!«

Odpret je mati z lučjo šla
kot bi nosila pol sveta.

In krvoločni trop volkov
udrl je pod slamnati krov.

In sredi uperjenih cevi,
objame mater sin z očmi.

Uklenjen šel je Simon Kos
po blatni poti v zoro bos.

Na zemljo z rok kaplja mu kri,
v slovo le Soča mu šumi ...

Življenja luč je svetu dal,
ko tam na Opčinah je pal ...

14

V teh dneh,
ko v ljudeh zlovešč je šepet,
ko smrt preži na nas ko v starodavni baladi,
ko iz grma vsakega preti bajonet,
je dedova misel kot ptica-znanilka pomladi.
»Naš rod je z vilami šel nad graščake,
s pleč kakor vol
otresel si turški je jarem,
saj hčere moje niso zrasle za harem
in za janičarja nihče od mojih sinov!«

V teh dneh
je misel našega deda
pesem utehe.

15

Uro dvanajsto klenka bron,
strune brnijo starih dreves,
apokalipsa s tisoči konj
v davnih grobovih začenja ples.

Davni dedje v dno grobov
z zemljo zapeli so svojih sinov ...

16

Mrtvo nebo,
jastrebi na njem navpične smrti.
Noži v očeh,
psovke v molitvi,
v smetišču stari bogovi.

To čas je kameleonov,
papagajev,
sadja na usahlih vejah,
mlinov v suhih grapah,
norih policajev.

V senci smrti se ljubimo
z okusom strupa:
vrenje pljuska v mrtvo nebo
kot strte peruti
obupa.

Prebujajo se davno mrtvi
s sanjo o dobrem kruhu svobode,
s semenom miru stojijo na njivah,
s prošnjo v lobanjah: kam sejati?

17

Ob deblih stoletnih dreves
stoje na koreninah:
odpirajo srca do novih čudes,
jedó besede kot kruh na dninah.

»Odložimo stara bremena,
verige, hlapčevske spone,
strgajmo uzde srednjega veka,
ne padajmo na kolena
pred človeka!«

Beseda kot bron brni
v srca hlapcem Jernejem,
čar svetlih besed se seje
v strumni gozd ljudi ...

18

Kri preliva zora v jutro,
krik čez polje: »Roma doma!«
V jutro gre veriga siva
pod pečevje kamnoloma.

Trije fantje so kosili,
pa prišli so, s kos jih sneli,
tepli jih, da so ribelli,
in kot pse jih postrelili.

19

Smrt na kapah v sivih capah
črnih srajc se vleče vrsta
iz vasi čez ravno polje,
kakor dolga črna krsta.

V črni vrsti dva fantiča,
šestnajstletna partizana,
dva fantiča kot orliča
z rano zoro obsijana.

Streli jeknejo v samoti,
kri namoči zemljo sveto.
Češnje v njun spomin ob poti
zacvetijo vsako leto.

20

Ta čas ko encijan grenak
in mrzel je, kot jeklo trd:
nekomu klecnil je korak,
nekoga je objela smrt.

Za ščit zastavil je srce
nekdo z otroškimi očmi,
za ščit zastavil je srce
med cvetjem svojih mladih dni.

Široko je oči odprl,
pokonci stopil pred cevi
in padel je, a ne umrl –
o, večno v srcih nam živi!

21

Sami si skopali grob so sredi polja,
sedem jih je sveža zemlja zagrnila.

Plat zvona je zvonil Štefan Golja,
ko je zemlja žejna lastno kri zaužila.

Dedno hlapčevstvo se v nas je razlomilo,
iz srobota razvozljalo je srce:

v davnem se pepelu je kot kremen zaiskrilo,
oživeli razčetverjeni možje ...

22

V nežni zori črni hudiči
naperijo v bajto samotno cevi.
Vzleteli so trije kurirji kot ptiči,
pa jih na pragu zgrabijo psi.

Nje in očeta za drenov grm
s kopiti odženejo. Jeknejo streli.
Drobni, žolti cveti vzbrsteli
so jim za bridek spomin.

Trpek in nežen drenov cvet
lega nam čez oči, čez srce,
čez bajto, čez zeleno poljé,
čez ta naš bridki svet ...

23

Dajva do dna, draga, izpiti
zvrhano čašo pelina –
nama razsipno natočil je čas:
da bova ljubezen mogla ubiti,
v žolto svilo spomina
skriti obraz.

Tudi slavec gostoli
s cvetočih njiv,
pa ga črni trn umori ...
Jaz ne bi ljubezni ubil!

24

Kaj bo z vami, kaj bo z vami
moje mlade, temne smreke,
ko mi z belimi rokami
smrt zatisne veke?

– Globlje bomo se vsesale
v zemljo s slednjo korenino,
a z vrhovi se pognale
kakor jambori v višino,

s soncem bomo se ljubile,
s pticami v jasnino pele,
moč iz zemlje rodne pile
za viharje in za strele. –

Vedno vedra rast bo z vami,
moje mlade, temne smreke,
rasle boste, ko bom v jami
jaz zaspal na veke.

25

Ne čudi se, moj dragi, da po dolgem času
to pismo boš prejel iz Coronea,
ne veš, kako še misel nate me odžeja,
ko spremljam partizana te po kršnem Krasu.

Ko odšel si, razdejali volkodlaki so ognjišča,
izropali nam dom in ogenj podtaknili,
otroke bose v snegu so k sosedu napodili,
odgnali mene v noč ob svitu pogorišča.

Pod točo psovk med bajoneti in kopiti,
so gnali kot morilko me na pot do ječe;
da ti ostal si živ – svetila mi je lučka sreče
in v njenem svitu spredam te svilene niti.

Z ničemer več ne spravijo me na kolena,
kljubujem jim v tem vlažnem mraku Trsta
in vem, če ječa meni bo in mnogim krsta,
bolj kot žrtve je svoboda dragocena ...

Le sanj me strah je, sanj, da dragi si umrl,
da padel v krvi si mi na zeleno travo
in ko v naročje sem si dela tvojo glavo,
že gomazel ti je v očeh pri črvu črv.

Od tega sem strahu vsa prepojena,
zavračam hudo slutnjo, ki se v srcu drami:
razgrizla mrežo bi, razgrebla zid z rokami,
da šla v svobodo bi ob možu zvesta žena ...

26

Bil dan meglen je, siv in mrk
in zimske sle november tke v vetrove,
pobelil prvi sneg že bližnje je vrhove,
bel Pórezen je, Črna prst in Krn in Kuk.
Iz Baške grape gre z vojaki v gore smrt,
v Obloški vrh jih vodi dim iz taborišča,
tam mlada četa zbrana je okrog ognjišča
in z njo je komisar, pogumni Črt.

Od slutenj zlih prevzema Črta mrzel srh:
iz taborišča z zlomljeno nogo ne more,
od bolečin zatisnil ni oči do zore
in v mislih odpotuje v rodni Stari trg,
ustavi se pred domom – požgan je, razbit –
obišče mater, pokramlja z očetom,
po beli poti v polje gre z dekletom,
nad njima sij neba in sonca je razlit.

Zavé se Črt, to so željé, omama sanj,
resnica pa je v rasti mladih partizanov:
kako boriš v obroču se, obraniš Italijanov,
kako svoboda raste iz ponižanj in teptanj,
da si, sinovi puntarjev, zgradimo lepši svet,
sinovi Gubca, Kraglja, Gradnika, Kobala;
svoboda bo s čarobnim bleskom zasijala,
ko bo pregnan sovražnik in preklet.

Govoril Črt je z ognjem v glasu in očeh
in partizani žejno pili so željà besede,
zamoti iz bližine zdaj jih krik ujede
in strel z brežine je odjeknil po bregeh.
»Rešite se!« zavpije Črt ves bel kot zid
in ko zdrve z orožjem, v taborišču sam ostane
in stiska se obroč, že ugleda Italijane,
ki plazijo se bliže, bliže kot privid.

Kriči tenente: »Vdaj se nam, bandit! –
»Naj vdam se vam? Nikoli! Takim junakom!
Mar so požigi, umori v čast – vojakom,
da jim nasilje kruto je edini ščit.
Drugače se, kot želja vaša je, zdaj svet vrti!
Za rabeljska dejanja bo prišlo plačilo,
ko vas zagrebejo med mrhovino gnilo,
saj do neba vas prekriči nedolžna kri!«

»Če nam, kar veš, pošteno boš izdal,
življenje tvoje mlado damo ti v plačilo,
sicer pa – se tenenteju iz ust je izvilo –
»še danes v Baški grapi boš bingljal ...«
»O, ti ponujaš mi življenje, podli črv!«
požene Črt se na kolena z divjo silo,
odvije bombo, udari, skrči se v gomilo:
»Za vas, propalice pripravljena je vrv!«

— — — — — — — — — —

Iz kritij v skalah in izza dreves
vojaki plazijo se v strahu k taborišču,
potem opijejo se v zmagovitem vrišču,
na dan ob mrtvem Črtu plane bes –
in ker tenente vrli rad bi bil junak,
trofejo hoče, Črtu vzame glavo,
na kolu nosi jo kot plen in za zabavo
po Baški grapi – najpogumnejši vojak ...

27

Metež. Pleše sneg,
vrše gozdovi
čez razbičan breg.
Med mrtvimi domovi
obup ihti.
Mraz gre v kosti.

Kolona. Sneg.
– Kaj? – Ah, nič.
– Naprej, hudič,
v breg!

Zalajal zlovešče
tam čez je mitraljez.
– Ne bodo nas
dobili v klešče,
ne bodo nas zmandrali,
kleti vandali!

V daljavi skale –
starikav obraz.
Mar peščica hiš
s kruhom čaka nas?

Metež tuli,
V njem šibi se križ ...
– Ste čuli?
Stalingrad je vstal ...
Kot da je metež obstal,
vzradoste se oči ...
Sredi meteža
križ molči.

28

Trudni v gazi smo obstali
v Hudem polju, se vprašali:
- Kje so Jože, Tone, Tanja?

Tih in strt dé mladi Vanja:
- Sneg jih je odel z belino,
smreke jim pojo v tišino.

Težko nam je ob praznini.
Pokosili na čistini
so sovražni jih vojaki.

Tiho dalje pod Goljaki
šli smo s težkimi koraki
tja pod zvezde v Kozje stene.

Tam nas z ivjem noč odene,
mrtev smeh nesrečne Tanje
žalost nam priliva v sanje ...

29

V pepelu belem droben ogenj tli,
odseva na obrazih starcev ob ognjišču,
se zdi, da stiskajo srce v prgišču,
teran je v čašah kakor črna kri.

Besede težke so in polne žalosti
o dragih, hirajočih v taborišču,
o kljubovalnosti na pogorišču,
v napuščih, kamor upanje rosi ...

30

Od triindvajsetega junija
lanskega leta
naša vas je kot grobnica
vase zakleta:
padel na pragu je oče
od krogel zadet,
padla je sestra – življenja cvet,
delo garaško
davnih rodov
zgrmelo je v prah in pepel,
izpljunil sovražnik
je gnev –
še otrok na materinih prsih
ga je preklel ...

Ta dan vzlic soncu teman,
pribit na razpelu,
z grobovi v pepelu
nikoli, nikoli pozabljen ne bo!

31

V dlani zemlje črna žalost
iz ogorkov in pepela,
o, minula naša radost,
kaj si doživela!

Za črepinjami praznina,
okna strta so zenice,
začrnel je grm pelina,
gnezdece brez lastovice.

Drevje je spomin na mrtve –
v kotu bogkovem ležijo,
drevje ranjene so žrtve,
gole veje v noč štrlijo.

Le v studencu poje voda,
pesem živa in peneča,
pesem večna kot svoboda,
kot prihajajoča sreča.

In kozolec je kot harfa –
sedem zank in sedem smrti
sedmih mladih partizanov –
v črnem vetru žalostinka.

V dlani zemlje črna žalost
iz ogorkov in pepela,
o, minula naša radost,
kaj si doživela!

32

V cvetočih lipah šum čebel,
svetlè se gaji mladih brez.

Tišino jutra ubil je strel,
zalaja v bregu mitraljez.

Zarjove z juga sedem štuk –
omahnil je orač čez plug.

Ljudje kriče: »Kaj bo, kaj bo!«
»Ne bojte se!« tolaži ded.

V bobnečo vihro nad vasjo
strme od groze brez besed.

Odpre se kot pekel nebo –
švist bomb in dež ognjen in dim.

Zajokal je nekje otrok –
o, mati, mati skrij se z njim!

In ko je utihnilo nebo
in ko hiš petdeset gori:

nikjer več matere ne uzreš
in zibelke z otrokom ni ...

33

V snegu skrita nizka domačija
daleč od sveta je in ljudi.
Zunaj burje lačni volk zavija,
bolj in bolj na oknih mraz cveti.

Tihi so otroci. Sirka ni, ne kruha.
O, kako bi s srcem mati jim ga dala;
k sebi jih privija vsa slabotna, suha.
Tuja soldateska kravo je odgnala.

– Kdaj se vrne oče? In zakaj ne piše?
Pošlje naj nam kruha vsaj grižljaj. –
Mati si v predpasnik solze briše:
– Iz gozdov ne bo ga več nazaj!

Materi na licih solze se iskrijo,
padajo na dete, ki ji v nedrih spi
in ledene rože v oknih zablestijo,
da bi vzradostile žalostne oči ...

34

Težke oblake
burja vozi
nad vasjo
mati sama
je z otroki
za pečjo.

Nima kruha
nima sirka –
hud je glad.
– Mine zima,
cvet lapuha
bo zlatil pomlad.

Očka vrne se
iz boja,
ko zacvel bo vrt –
ali v dalji
v bojni halji
žanje smrt.

35

Na ražnju lastnega ognja –
v kretnjah rok so mlade peruti –
tehtamo besedo k besedi:
o, kako toplo zveni domača beseda
za bridki smisel trpljenja,
za pot po dehteči prihodnosti
pod slavoloke zmage in smrti.

Prvič so žene dvignile glas
o pogumu sinov in marnjah starcev –
preživele nevihte so krutih udarcev;
v pepel je pogreznjena vas.

V davna pa sveža dognanja
letajo ujede – grozljive novice,
zemlja se trese od Gorice –
usiha sij prebodenih sanj.

Skrita v polnočje
odmevajo v naju grobovi,
v naročje sva utrgala
mrzle si zvezde
za mrtvimi sinovi ...

36

Ptički že dolgo v grmovju molčijo
in skoz večer, ves mehak in vonjiv,
kosci, ko slednje redi odkosijo,
zbrano domov si pojo mimo njiv.

Pesem je trudna in vsa hrepeneča,
svetla ko vrisk in temna ko jok,
v njej je v trpljenje uvezena sreča,
sanje človekovih v njej so otrok.

Poje o nageljnih in rožmarinu,
poje o Turkih in krvi in dimu,
poje o tlaki in puntarskem robu,
poje o grobih tam na Doberdobu,
poje o ječah, kjer umirajo dragi,
poje o uporu in boju in zmagi,

poje o želji, ki vsa je v razcvetu:
da ne bilo bi več vojne na svetu!

37

Harmonika vriska sredi vasi,
pojo partizani, gore jim oči.

Odšli bodo v boj že jutri zarana
in pesem je z mladim pogumom natkana,

o, pesem o njivah in zreli pšenici,
o vinu, ki s soncem se staplja v gorici,

o ljubljenem domu, ženi, dekletu:
s svobodo mir naj zavlada na svetu,

da vojna ne bi življenj več kosila,
krvi že preveč je zemlja popila,

ta zamlja, ki naša je, naša edina,
od roda do roda nam bo domovina!
 
Harmonika vriska sredi vasi,
pojo partizani, gore jim oči.

38

Letos se Jezus ni rodil,
čudno hudo je letos ljudem,
letos ne pojde nihče v Betlehem,
svet je garjav in ušiv.

Jezus ne more prinesti miru,
zdaj se igrajo z njim generali;
v snegu, mrazu, blatu, dežju,
v boju za mir milijoni so pali.

Letos Jezus križan ne bo:
živih preveč je pribitih na križ,
živih preveč je na Golgoto šlo
in iz pekla v sam paradiž ...

39

Srebrni curek vode se lovi v koritu,
nebo je kot pahljačasto razkošje pava.
Škržati v borih. Murnov je vesela trava,
namaka veter vesla v zrelem žitu.

Na njivi tri žanjice v črni ruti
si žalost vežejo v pšenične snope –
o, koliko je takih po ravneh Evrope,
ko orli vojne so pobesili peruti.

Med upanjem in strahom fante so čakale
vsa dolga, težka, temna vojna leta,
da vrnejo se in jim srečo prineso.
In ko brez njih se iz Trsta vrne četa,
v cvetoče nageljne so zajokale,
od mrvih, dragih fantov vzele so slovo.

40

Poganjke divje obrezali smo trti,
da slast bo v vinu, ki radosti daje;
utirja zmeda v stare se ležaje
odkar na nebu jastrebov ni smrti.

Smehljajo generali v svojih se skominah,
adut jim laž je v lovu za prestižem;
veliki štirje barantajo z narodi-drobižem,
dobičke kujejo na razvalinah.

Življenje teče dalje – v soncu reka –
umazanijo vojne z brega odplakuje,
čez travnike in morje veje vonj pozabe;
ko vdan v sproščenja je blestive vabe,
spet smrtni krik iz Hirošime ohromi človeka,
že odpuščen zločin s pepelom se posuje ...

41

Počasi celijo
se rane pogorišč
kot po viharjih cvet,
iz razvaline
zidovi beli vzpno se
in v sinjine
žarijo rdeče strehe
kakor sij ognjišč.
In grenki pelin
vedno manj se bohoti
v spomin na vojne žrtve,
ki v pepelu spijo;
oči zidarjem mladim
zablestijo,
ko prvi nagelj
v oknih zacveti.

42

V moji sobi je tih večer in sij luči
je na sliki dekleta in mrtvega brata.
V moji sobi je tih večer. Še veter ne trka na vrata
s krili meglene jesenske noči.

Mislim nate, dragi, mrtvi moj brat:
v neki grapi te nekdo je zaklal z bajonetom.
Bil si tak dober, spravljen s sabo in svetom,
ko v domača si polja hodil orat.

In deklè, ti živa žerjavica, kakor Ciganka
ne obujaj mi več pozabljenih sanj:
bila si senca in luč in večna uganka
in metulj nad ognjem, ki sam sili vanj ...

V moji sobi je tih večer in sij luči
je na sliki dekleta in mrtvega brata.
V moji sobi je tih večer. Še veter ne trka na vrata
s krili meglene jesenske noči.

43

Naš fant, Nedeljko Golob,
postal je janičar Natale Colombo,
naše matere prekleti sin.

Podil se po kraških vaseh je s fašisti,
z bodalom, puško in bombo
lovil vse tiste na črni listi.

In besni Natale Colombo
po Etiopiji je streljal in klal,
po Španiji hodil do laktov krvav;

po Grčiji divjal kot stekla zver,
v Jugoslaviji na poletni večer
pal je na razcveteno bombo.

Odtlej nebogljen Natale Colombo,
slep je, brez rok – invalid,
čedalje bolj samega sebe sit,

čedalje bolj svetopisemski Job,
zapuščen na lastnem gnojišču,
čedalje bolj Nedeljko Golob –

naše matere prekleti sin!

44

Nikoli več ne boš nam pil,
tiran, iz žil te mlade krvi,
ne boš nas streljal, ne moril,
nam hrbtenic do tal krivil,
na tnalih trl in sekal glav,
ne boš okrutnih zmag slavil
med nétenjem vasi in koč,
saj toneš že v pogubno noč:
zločin bo tvoj poslej kričal
iz vseh rodov na vse strani!

45

Ni več vojne. Ej, ostal sem živ!
Čudežno ušel sem šapam smrti.
Zdaj so vsi zakladi mi odprti:
pesem in deklè in radost njiv.

Nisem hlapec več in vojna je v pozabi,
ko iz trt svobode srkam novo vino;
vojne žrtve tiho počastim s sedmino
in ljubezen me v objeme svoje vabi.

Mlade slè žehté že v slednji travi,
ko v plenice čipke bele je šivala,
ko povoje je s svilenim obrobila,
pa v očeh je črnih nagajivost tkala,
ko mi z dobrim materinskim smehom pravi:
»S tem ti potepuško slo bom ukrotila!«

46

Ob mladih smrekah kraj poti
leseno znamenje stoji:
tu troje fantov v grobu spi.

Kdor mimo gre, naj postoji
in spomni naj se vojnih dni,
ko zemlja srkala je kri,

ko tu končal je njih korak.
»Kako ti v grobu je, Srnjak?«
»Svetloba vaša moj je mrak!«

In dragi Tarzan, kraški sin,
kako je v srcu korenin?
»Je v vas še živ na nas spomin?«

»Zato sem padel, da živim,
v naročje drage zemlje spim,«
je tiho dahnil dobri Krim.

»Je zemlja pila našo kri
za svetle in pravične dni,
za svetle in pravične dni!«

47

Kaj smo, kaj nismo,
zdaj, ko imamo svobodo:
modri kot Sveto pismo,
vrbe žalujke nad vodo?

Ali smo troti, ali čebele,
mravlje ali grobarji,
ribe, ki so prijele,
žrtve ali žandarji?

Smo upogljive bilke,
nezlomljivi kraški hrasti,
sovje noči ali svetilke,
smrti posvečeni ali rasti?

48

Ne, nismo hlapci več
in ne bomo ponižnih oči
prosili v te sončne dni,
da smemo živeti,
da smemo iz duš zavreči
breme starih dni,
ponižanja skeleča
iz dna srca izžeti ...

49

Skopuško vnet za cvenk bil ded
je svoje žive dni,
od svojih njiv za celi svet
ne dal bi bil pedi.

Mogočen, strog kot kak žandar
ni revežev poznal,
spal mirno je, če kje požar
v soseski je divjal.

O njem šel glas je, da je grd,
sebičen kot nihče,
da je kot dren in grča trd,
da iz kamna ima srce.

Ni cvenka toliko nabral
do poznih starih dni,
da bi kaj prida več veljal;
nihče ga ljubil ni.

No, tudi jaz prav rad imam
te njive, zemljo in ves svet,
sebičnosti pa ne poznam,
tako kot nekdaj ded.

Ni mnogo let odtlej prešlo,
kar svet sem ta spoznal,
kar dobrim sem ljudem roko
kot brat toplo podal.

In vem – nekdanji partizan –
kam naša pot drži,
kje naš zaklad je zakopan,
kje sreče luč gori ...

50

Veter v vrbi žalujki trpi,
vmes Chopin zveni izpod prstov
njenih; ziblje v meni sto trstov
morje, ki v večer počrni.

Ni več podivjanih glasov
z via Carducci. Temna rana:
o, človečnost zakopana
naj bo v brezno dveh svetov.

Morje, zvezde, slap noči
in Chopin in sla nemira:
ni zlomljiva moja vera
v počlovečenje ljudi!

Zvezde v morju in obrežje
in Chopin in njeni prsti:
meni je vse teže, teže
samemu z nočjo med trsti ...

51

Kdo bo zacelil žive rane,
kdo bo zapolnil mlado vrzel?

V Rimu, v Forte Brevetto
mrtva je partizanska četa.
V Rimu, v Regini Coeli
nihče živih ran ne zaceli,
nihče v temnicah srednjega veka
ne obudi v življenje človeka.
Kdo žalost prežene, ki lega
čez in čez v ulici Ghega;
nihče od Rižarne in Škednja
ne prežene smrtnega dima ...

Kdo bo zacelil žive rane,
kdo bo zapolnil mlado vrzel?

Širom po domovini,
po sončnih gričih,
v soteskah grap,
v tišini jih slišim
ko utišani slap ...

Slišim smeh, ringaraja
iz otroškega gaja
kot srebrnike bi šteli ...

Ta rod zacelil bo rane,
zapolnil mlado vrzel!

52

V samotni sončni gmajni na Vojščici
preprosto, skromno, kot živeli so, junaki spijo
tam v srčku, ograjenem na ravnici,
imena, vklesana v kamen, govorijo:

»Še vedno smo kot tiste dni nekdanje
in tu na sončni jasi naši so grobovi,
naš duh pa še živi, močnejši kot lobanje,
in še je gost med vašimi domovi.

Ne, nismo mrtvi: sebe smo vsejali!
V globokih brazdah naše setve zelenijo:
o, bratje, bratje, mi zato smo pali,
da se obzorja temna vam zjasnijo.

V veliko njivo svojo setev smo vsejali:
ob Muri, Zilji, v nedra Benečije,
po poljih, gorah in v poslednji kraški skali
to naše seme v močnih koreninah klije.

Naš duh živi kot hude dni nekdanje
in raste v šir in dalj vam v opomin:
v svobodne brazde sejte – mi smo pali zanje –
in v vaših setvah naj bo – naš spomin!«