Brez premoga in železa
| Brez premoga in železa. Slika k bodočnosti. |
| |||||||||||||
Lepega dne leta 1995. je bilo prebivalstvo Hamburga jako vzrojeno. Povzročila je to novica, ki je bila tiskana v obliki brzojavke na lepakih: »Republika Kitajska je prepovedala izvoz železnih rud in premoga. « —Hm, ravno tega je še manjkalo! Komaj so se Evropejci, ki so že davno izčrpali skoro vse zaklade premoga in železnih rud, vživeli v dejstvo, da so isto storile Združene države! Zadnji vir za najkoristnejši rudi zaprt! Evropa je brez premoga in železa!
Borza je bila središče razburjenja. Bolj gosto kot navadno je prihajalo ljudstvo, živahnejše so bile kretnje, glasovi so se bližali vpitju. Na telefonskih postajah je bil grozen naval. V mrzlični naglici skušata veletržec in veleindustrijec dobiti od svojih zastopnikov v tujini kolikor moč tehtnih poročil, da se bosta vedela primerno ravnati.
Pričelo se je divje, obupno rvanje. Efekti še obstoječih premogovnih in železnih rudnikov so se strahovito dražili, ko je ogromno drugih padalo v nič.
Tak je bil položaj, ko se je komercijalni svetnik Lieber, ravnatelj kuxhavenskih železnih tvornic pripeljal v svojem motornem čolnu v Hamburg, da bi si ogledal nove vkrcalne naprave za svoje izdelke. Ko je izvedel za novico, je brž skočil v prvi avtomobil in se naglo odpeljal na borzo. Kar vrelo mu je po glavi! Križali so se v njej načrti s strašnimi poročili, strah z obupom. Moral bo brzo delati, da se obvarje pred padcem. Njegov borzni zastopnik je skočil k njemu. Brž mu je naročil, naj skliče navzoče veleindustrijce k pogovoru. Istočasno je razširil vest, da ima z kitajskimi izvoznimi tvrdkami sklenjene pogodbe za ogromno množino železne rude, za katere še ne velja odlok vlade. Počasi so se duhovi pomirjevali. Veleindustrijci so potom skupnega nakupa preprečili nadaljnje padanje cen. Pri vsem tem pa so kuxhavenski papirji zelo padali. Sicer so se akcije plavža v Lauri na Lotarinškem, ki je bil tudi last te družbe, silno dvigale, ker samo ta rudnik je še bil, iz katerega so dobivali še znatne množine železa. Za ta trenutek je bil plavž neizmerne vrednosti, toda — gospod svetnik je le predobro vedel, da bo tudi ta rudnik skoro izčrpan ...
Zamišljen je koračil Lieber proti Labi. Stopil je v svoj čoln in se odpeljal. Skozi gozd jadrnikov in dimnikov se je ril čoln. Ob obrežju, kjer so stale prej prijazne hišice z rdečimi strehami se vrsti tovarna za tovarno; s tem so zmanjšali ogromne stroške za prevožnjo inozemskih surovin v notranjost ozemlja.
Kmalu so se prikazali na obzorju dimniki kuxhavenskih tvornic. Kolikokrat jih je Lieber s ponosom opazoval, ko se je vračal z Angleškega ali iz Amerike. Prikazali so se na obzorju kot prvi oznanjevalci Hamburga. Danes pa ga napolnjuje pogled na desetorico teh orjakov, ki se jim čoln hitro bliža, le s skrbjo. Kako dolgo bo lahko še preskrbljal hrano za njihova nenasitna žrela. Kar streslo ga je pri misli, da bo moral en plavž za drugim ugasniti, da bo vse to življenje v tvornici izumrlo, medtem ko se bodo stradajoči delavci zbirali pod njenimi zidovi.
Že prej je telefonično poklical podravnatelje podjetja v Hamburg na razgovor. Čakali so ga že v posvetovalnici.
»Gospoda,« je začel Lieber, »položaj Vam je znan. Napeti moramo vse sile, če hočemo vsaj nekaj časa še vzdržati. Prosim Vas za nasvete!« Govorili so sem, govorili tja, pa vendar niso iztaknili ničesar, kar bi jim odvzelo skrbi. Ko je Lieber zaključil sejo, se mu položaj ni zdel več tako brezupen kot prej. Toda brez železa in premoga ne bo moglo evropsko prebivalstvo živeti! Zato je katastrofa neizogibna. Evropa si bo s silo poskrbela rudo: prišlo bo do vojske med Evropo in Azijo, kakršne svet še ni videl.
Lieber se je odločil, da pojde v najkrajšem času na Lotarinško, da se na mestu prepriča, kako je z rudnikom.
»Ravno tako je,« gospod komercijalni svetnik, kot sem Vam povedal pri seji. Na Vašo brzojavko sem takoj pričel z novim merjenjem. Rezultat se čisto vjema s prejšnjimi. Če rudnik po stari meri črpamo, bo vzdržal morda eno leto; če bi pa kopali v takem obsegu, da bi zalagali tudi kuxhavenske tvornice, smo v treh, štirih mesecih pri koncu.«
Komercijalni svetnik pravi poln skrbi: »Ne gre samo za osebni blagor, ker v celi Nemčiji niso tako dobro preskrbljeni z rudo kot mi. Mi bomo torej najdalje vzdržali. Kaj bo pa potem, ko bo porabljeno zadnje gnezdeče rude, to ve le nebo!« Sluga z brzojavko v roki ga je prekinil. Lieber brzo pregleda list. »V Berlin me kličejo, kjer se bodo jutri zjutraj zbrali pri državnem kanclerju vsi ravnatelji rudnikov in plavžev, da mu bodo poročali, koliko imajo še zaloge in kako je s tvornicami. — To pomeni vojsko.«
Rudniški ravnatelj pogleda na uro. Tri ura ponoči je. Čez četrt ure gre brzovlak. Če si gospod svetnik tega izberete, ste ob štirih že v Berlinu in lahko nekoliko spite pred konferenco, kar bi Vam po teh prečutih nočeh gotovo koristilo,«
Šla sta čez razsvetljeno dvorišče na cesto, kjer je čakal avtomobil. Par korakov pred njim se je zbrala gruča ljudi okrog nekega možaka, ki je na zid tovarne lepil velik, rdeč lepak. Z velikimi črkami je bilo tiskano na njem »Mobilizacija ...«
Tiho sta si gospoda segla v roke. Ravnatelj Frank je gledal za avtomobilom, dokler mu ni izginil za oglom. Potrt je šel nato nazaj v pisarno, da še enkrat pregleda že tolikrat pregledane načrte, če se ni mogoče vrinila kje kaka napaka in ima rudnik morda več rude kot je preračunano.
Dan se je muzal skozi zastore, ko se je ravnatelj truden dvignil od papirjev. Nič se ne da izpremeniti, nič upati! Napetost, ki ga je doslej držala pokoncu, je popustila, bil je tako truden, da ga je obhajala omotica. Močno trkanje na vrata ga je spet osvežilo. Sluga mu je prinesel vizitko; začuden je čital: »Dr, Franc Wieser, privatni docent na rudarski akademiji v Klaustalu. « — Kaj naj pomeni obisk starega prijatelja v tako zgodnji uri? Morda prinaša spet kako nesrečno novico? Prikimal je, in ko je sluga odprl vrata, je naglo stopil mladi docent v sobo. Komaj je prijatelja pozdravil, že se mu je usulo iz ust: »Spominjaš se na vrtanja in merjenja, ki sem jih napravil v jami pred kakim pol letom. Rekel sem Ti, da sem delal geologične poizkuse, v resnici pa se je šlo za veliko več.«
Nagnil se je naprej in mu govoril na uho: »Že pred desetletji smo trdili, da obstoji notranjost zemlje skoro izključno iz tekočega in plinastega železa. Novejše preiskave so to še bolj dognale. O globočini pa, v kateri naj bi se nahajalo železo, o njegovih kemičnih in fizičnih svojstvih, o primeseh in o tlaku, itd. vemo toliko kot nič. Že nekaj let sem pa jaz posebno natančno to stvar študiral. Prišel sem tako daleč, da si upam vrtati po železo v zemljo. Sedaj je treba vse moči napeti. Vsaka sekunda je draga; uspeh obvarje morda svet pred strašno vojsko.«
Rudniški ravnatelj je začuden gledal prijatelja kot bi dvomil o njegovem zdravem razumu. Ta je pogled razumel in segel pod suknjo.
»Ti še dvomiš, toda pomisleke Ti bom že pregnal!«
Razgrnil je načrt.
»Takrat sem pokrajino geološko raziskal in našel, da je od najnižjega predora (vodoravnega rova v rudniku) na Nemškem VIII a. še par sto metrov do tekoče snovi. Izumil sem tudi nov, pripraven sveder. Stvar bo sicer nevarna, toda zdaj je sila, in da bo prej, moramo iti v najglobokejši predor,«
»Res ne vem, kako to misliš,« odvrne ravnatelj, »predor, ki se meniva o njem je le en meter osemdeset centimetrov visok in zelo ozek, kako boš torej tu postavil vrtalni stroj?«
»Ne skrbi; to težkočo bo premagal moj novi stroj, ki je narejen nalašč za majhen prostor. Treba je le, da ga zvežemo z močnim električnim tokom in delo se lahko prične. Si hočeš stroj ogledati? Zunaj je. Vzel sem vse s seboj, in če si zadovoljen, lahko pričnemo, preden se popolnoma zdani.«
Frank je vstal.
»Odpusti, ne zaupam ti še popolnoma. Tvoja trditev ima nekaj podlage, toda zakrivati si ne smemo, da je upanje na uspeh zelo majhno in da udeleženci tvegajo pri tem življenje. Možnost je pa vendarle in zato bomo poizkusili. Dal ti bom na razpolago zanesljive, izkušene delavce, tako da lahko že danes pričneš.« »Če hočeš, pojdimo takoj doli.«
Frank je peljal prijatelja v sosednjo, kopalno sobo, kjer je bila pripravljena rudarska obleka. Oblekla sta se, vzela luč in palico ter šla proti rovu. Za njima so nesli delavci zaboje in geologove kovčege.
Napočil je dan. Rdeči in oranžasti pasovi so preprezali nebo. Čulo se je rožljanje strojev in udarjanje jeklenih vrvi po zraku, ki so izginile potem v dvigalni lopi. Tu je stal strojnik, roko na vzvodu in gledal na merilo, ki je kazalo, kje da se nahaja dvigalo v rovu, ter uravnaval njegov tek.
Ravnatelj da znamenje za »osebno vožnjo«. Stopila sta v mračen prostor, iz katerega je peljal rov v globočino. Na znamenje z zvoncem se je ograja odprla, stopila sta na dvigalo, ki je po kratkem obotavljanju vedno hitreje drčalo v globino. Neskončno dolgo je trajala pot. A končno se je vendar jela hitrost dvigala manjšati. Kmalu nato so obstali. Dosegli so najnižji predor. Kovčege in zaboje so naložili na prazen voziček, v drugega so sedli sami, električna lokomotiva pa je oba vlekla za sabo po ozkem predoru. Od konca proge so hodili še nekaj časa peš do mesta.
Prišli so do konca. Paznik je poslal tu zaposlene delavce drugam, in ko so od- hajajoči koraki utihnili, je ravnatelj delavcem razločil, za kaj se gre. Zamolčal jim ni ničesar in dovolil vsakemu, da lahko odstopi. Izkušeni delavci so le tiho zmajali z glavami in ni ga bilo, ki bi odstopil.
Izložili so v zaboje in kovčege, postavili stroj, medtem ko so monterji napeljevali žice za močan tok. Za nadzorstvo stroja je bilo odločenih šest mož, ki naj bi se vsakih šest ur menjali. Wieserju so priredili za stanovanje kos stranskega predora, ker je hotel ostati pri delavcih in nadzirati vrtanje.
Ravnatelj je počakal še, da je bil tok napeljan. Geolog je sklenil tok s strojem in demantni konec svedra se je brenčeč in hreščeč zaril v tla. Resni so stali možje krog hreščečega stroja in slovesno obljubili vsak zase, vztrajati do konca, ker vsi so bili v svesti, kakega pomena je to delo. Frank je nato prijatelju stisnil roko in z ostalimi delavci odkorakal proti rovu. Wieser in dva delavca pa so ostali sami na samotnem prostoru globoko pod zemljo pri nevarnem delu.
Ravnatelj Frank je hitel v svojo pisarno, kjer je bila njegova navzočnost potrebna. Telefonski zvonec se je vedno oglašal. Prihajala so vprašanja, navodila, itd. Misli so se mu vrtile po glavi; ni jih mogel več z mirnim preudarkom razbrati. Vedno je mislil le na prijatelja globoko doli v predoru, kot zmagalca, kot rešitelja pred strašno vojsko, nato spet kod tihega mrliča in smrt, ogenj in grozo krog njega.
Delo je hitro napredovalo. Vsak dan so pričakovali izbruha ognjene žarje. Vse kopanje je bilo ustavljeno, vsi stranski izhodi so bili zazidani, da je predor peljal naravnost k rovu. Pri stroju so bili zaposleni le neobhodno potrebni delavci. Ti naj bi, če bi začelo železo izhajati iz luknje, naglo zbežali, za njimi bi se pa polnil predor in rov z žarečo maso. Za slučaj, da bi bila množina železa večja, so še od rova napeljali z ilovico tlakovan jarek v veliko dolino, ki so jo dobro zajezili.
Ravnatelj je šel pogledat h geologu. Našel ga je v njegovem laboratoriju v mrzličnem položaju z vročo glavo, ko je raziskoval zadnji vrtalni poizkus. Bil je tako zamišljen, da ga ni slišal in se je ozrl šele, ko je začutil prijateljevo rokona rami.
»Se bo posrečilo, se bo!« pravi navdušen, »v dveh urah proderemo skozi.« Izkušenega rudarja je obšla zona pri teh besedah.
»Kaj, tako je? Potem pa le skrbimo, da pobegnemo!«
»Da, kar pojdite! Nočemo brez potrebe. človeških življenj postavljati v nevarnost. Ravno zdaj sem hotel še ta dva delavca poslati gor, da bi sam vodil stroj.«
Rudniški ravnatelj je z skrbjo gledal pogumnega prijatelja. »Prosim te, pojdiva oba! Če ostaneš, je to tvoja smrt. Stroj tudi sam dela. Saj praviš, da imaš znamenja, da se podjetje gotovo posreči.«
»Ta znamenja bom imel takrat, ko bo železo teklo. Jaz ostanem! Svojemu podjetju se ne izneverim!«
Ravnatelj je izprevidel, da se ne da pregovoriti. Šla sta skupaj k stroju. Medpotoma sta se razgovarjala o nadaljnjih pripravah. Pri dvigalnem stroju bosta čula dva moža in dvigalo na znamenje z zvončkom takoj dvignila. Drugi delavci pa bodo stali bolj oddaljeni z lopatami v rokah za slučaj, da si železo izbere drugo pot, kot so mu jo predpisali.
Delavci stroja niso hoteli zapustiti. Ko pa jim je Wieser obrazložil, da je potreben le eden in da pristoja ta nevarna čast le njemu, izumitelju, so se delavci le molče udali. Trije možje so zaostalemu krepko stisnili roke, in njihovi težki koraki so jih nesli k rešilnemu izhodu. Frank se je še enkrat ozrl. Kakor skozi daljnogled je videl skozi ozek predor z rudarskimi svetilkami razsvetljeni prostor. Prijatelj je sključen sedel pri stroju, od katerega ni obrnil očesa. S trudom je odtrgal oči od te slike in hitel za delavci.
Več ur je že preteklo v tesnih skrbeh, brez poročila. Telefon ni dajal nobenega odgovora na skrbna vprašanja. Je bil pokvarjen, ali se je raziskovalcu kaj pripetilo ? V jamo niso mogli, ker je bilo dvigalo spodaj, in bi s tem Wieserju lahko odrezali vrnitev.
Noč je. Zapuščena ležijo velikanska rudar- ska poslopja. Od ustja rova pelje izvanreden, širok jarek v dolino. Ravnatelj in dva strojnika so napeto čakali ob dvigalnem stroju, ki je stal kot močna žival, da v zadnjem trenotku iztrga globini drznega učenjaka. Zvonček se ni hotel oglasiti. Nedaleč so sedeli pripravljeni delavci s krampi in lopatami. Nič niso vedeli, zakaj se gre; zdelo se jim pa je, da se pripravlja nekaj nenavadnega in šepetali so med sabo.
Noč je zelo temna in viharna.
Veter sika in rezko brije krog streh in stolpov nad rovi. Napete žice udarjajo druga ob drugo in zvenijo, da so možje že večkrat mislili pritisniti na vzvod. Toda še so pridrževali sapo in prisluškovali, če se morda zvonec bolj razločno oglasi, Ravnatelj ni več vzdržal pri stroju. Nemir ga je vlekel k rovu. Sklonil se je čez ograjo in zrl s tresočimi živci v črno globino. Preveč neznosen je bil položaj, da bi še dalje tu čakal; zato je poklical nekaj delavcev in jim naročil, naj ga spustijo doli. Posadili so ga v primeren koš, opremljen z vrmi in skozi krepke pesti je pričela vrv lesti v globino. Z levico se je ravnatelj oprijel vrvi, v desni pa je držal signalno vrvico. Na potegljaj nanjo se posoda ustavi, na dva pa bo šla nazaj. Počasi je drčal med mokrimi stenami vedno globlje navzdol. Vedno manjša je postajala zgoraj luč. Groza je spreletela moža, katerega življenje je bil rudnik in nevarnost. Naenkrat se mu zazdi, da sliši nenavadno, oddaljeno grmenje. Srce mu je zastalo,
Koš je takoj obstal, nihal semintja ter se vrtil okrog svoje osi. Napeto je prisluškoval, toda slišal je le kapljanje vode. Čuj! — Spet začuje izredno bobnenje; zdaj je zvenelo kot šumenje drveče reke. Sklonil se je čez rob posode. Naenkrat je zagledal globoko pod sabo migljajočo zvezdico. Mislil je, da se moti, da je samo prikazen. Toda zvezdica je pričela naraščati in kmalu je nastalo iz nje žareče solnce. Spoznal je, da je to ognjena snov, ki vre s strašansko silo iz navrtane zemlje kot lava iz ognjenika. V strašni stiski povleče za vrvico. Odleglo mu je, ko je začutil, da se dviguje, toda žarja se mu je bolj in bolj bližala. V obupu je vlekel za vrvico. Zgoraj so že spoznali nevarnost, v kateri se je ravnatelj nahajal, in v divji naglici je hitela vrv skozi trde pesti. Pot je lil možem z obraza, vlekli so na življenje in smrt. Toda že je čutil mož v košu žarečo vročino za njim drveče gladine. Neskončen strah mu je stiskal goltanec. Zgrabil je za vrv in začel naglo plezati po nji. Takoj nato se je za njim močno zasvetilo. Koš se je vžgal. Istočasno so ga zgrabile krepke pesti in ga postavile na trda tla. Dva sta ga prijela za roke in v brezumni naglici je bežalo vse proč, stran od groznega vulkana, ki bo v naslednjem trenutku jel bljuvati. Močna svetloba je zavrla njihov beg. Ozrli so se in videli, ves stolp v ognju. Širok, žareč val drvel po ilovnati poti v dolino. V Zavezniške čete pode Ruse pri Ivangorodu. Za-vetja naših čet na laškem bojišču. da je ravnatelja Franka pa so se družile: smrtna pa je groza, ki jo je ravno prestal, grenka boprsih lest vsled grozne smrti prijateljeve in veliko veselje nad uspehom. Iz bližnjih krajev so drli ljudje skupaj. A nihče ni bil pripravljen gasiti, vsi so z grozo zrli le na drvečo tvarino, ki se je peneča in šumeča valila v dolino. Vsi so se veselili, ker je bila s smrtjo enega, katerega junaštvo se je hitro razneslo od ust do ust, odkupljena smrt tisočerih.
Ko je ravnatelj prestal prvo omotičnost, je hitel na brzojavno postajo in brzo sporočil to srečno novico v Berlin. Naslednji brzovlak je odpeljal njega, da sam natančno izpove novico. Preden je prišel v Berlin. je električna iskra oznanila že skoro vsemu svetu izvanreden dogodek iz Laure.
Neko zastajanje se je pokazalo povsod ob tej novici. Vojskovodje, ki so peljali armade v Azijo, so se obotavljali in čakali, saj dobe od svojih vlad gotovo nasprotna povelja.
V Berlinu se je ravnatelj Frank ure in ure razgovarjal z državnim kanclerjem. V Lauri se je nateklo stotisoč ton železa. S tem pade za Nemčijo vsak vzrok za vojsko. Armada je bila odpoklicana. Druge države so se oklenile Nemčije, ker jih bo lahko preskrbela z železom. Tako se je razširil po deželi mesto Itrika »vojna« klic »mir« in z njim slava in junaštvo moža, ki ga je odkupil s svojo smrtjo.