Topovi v Novem mest' grme,
grme, da zemlja trese se,
granate padajo gosto,
kot bi zorat' hot'le zemljo.
Če pa preneha za hip grmet',
zaslišiš šarce pesem pet',
regljanje strojnic in pa pušk
se meša med grmenje hrušk.
Med ves ta grom in ta ropot
pa čuje tankov se krohot;
počasi lezejo, groze,
da vse pred sabo razdrobe.
Pred nami tank, ki siplje smrt,
granate rijejo kot krt,
za kroglo krogla se vrsti,
sovrag že bliža se, preti.
A kdo se stavlja mu v bran?
To mora biti velikan!
Glej, tank stoji, sovrag beži,
si išče zaklon in kriči!
Ni velikan, pač pa junak,
to partizan je, borec vsak,
ki ljubi res svojo zemljo,
da se bori tako za njo.
Le s puško brani se, bori,
za narod bije se, trpi.
Ne ukloni ga ne tank ne top,
on zdaj maščuje bratov grob!
