Breza na Telovo
Breza na Telovo Francka Zupančič |
|
Tam daleč zunaj mesta, kjer ni več človeškega bivališča in kjer rdi poleti gaj vrsja, tam je rastla mlada breza. Lepa in ponosna se je zibala kakor živahno dete v vetercu semtertja in smelo zrla proti nebu, ki se je obokovalo nad njo. Zrla je podnevi za bežečimi oblaki in štela ponoči srebrne zvezdice, ki jih je čuvala luna.
Ko se je zbudila v jutru, ji je rosa že umila deblo, ki je bilo belo kakor lepo oblačilce. Veter ji je česal zelene lase, gladko in brez bolesti. Dež ji je gasil žejo in napajal korenine. Solnce pa jo je objemalo tako toplo in presrčno kot objema mati svoje dete.
Poleg breze je rastla stara, obširna, temnozelena smreka, ki je navdajala s strahom mlado brezo. Ako je v mraku šuštel veter v njenih vejah in bučal v njenem vrhu kakor buče orgle, je brezica trepetala s svojimi lističi, se stiskala tiho, tiho kakor dete, ki mu stara mati pripoveduje pravljice.
In smreka je pripovedovala o svojih smrečicah v gozdu, ki jih je vsako leto pozivalo božje dete v svet. Tamkaj so izpolnile sanje in želje tolikih otročičev, bedele ob betlehemskem hlevčku, zrle Marijo, Jožefa, Dete in sv. Tri kralje z Jutrovega. Slišale so spev krilatcev na nebeških poljanah, slajši in lepši od ptičjega speva v loki: »Aleluja, mir ljudem na zemlji!« Potem so prižgale smrečice žive svečice, ko so držale v rokah in so svetile ljubemu Jezuščku, ki je prišel na svet. Srčece jim je bilo radostno, ker videle in slutile so v njem Stvarnika dreves, cvetic, živali in ljudi, ki je vsemu stvarstvu neskončno dober.
Brezi pa je bilo tesno pri srcu in bila bi rada smreka in služila Jezuščku. Ko je šepetala svojo večerno molitev, so ji trepetali vsi lističi, a ni bilo vetra. Po njenem belem deblu so polzele svetle solze, a ni deževalo. In šepetala je z globoko sklonjenimi vejami komaj slišno: »Ljubi Stvarnik, pusti me priti k Tebi in če tudi mi je na peti umreti!«
Božič je že davno minul in rože so zopet cvetele na grmeh. A Jezušček usliši lahko vse prošnje, ako mu ugajajo. — Ko se je zunaj komaj danilo, je pridrdral po cesti voz navzgor. Poleg je stopal voznik s sekiro na rami. Bližal se je naravnost brezi in jo posekal z enim samim udarcem, da je prestrašena padla kakor mrtva na tla. In ko se je zopet zavedla, se je domislila vsega, kar se je zgodilo. Toda kakor se je vzdigala in ozirala, gozda in gaja in nebesnega oboka ni več videla. Bila je v mestu in zrla same visoke, zidane hiše, eno poleg druge. Tožiti se ji je začelo kakor otroku, ki se je zgubil od matere. Toda ni imela mnogo časa vdajati se bolesti. Začula je čudno oznanjenje nad mestom, lepše kot šuštenje listja v gozdu: »Aleluja! Slavljen bodi, ki pride v imenu Gospodovem!«
Strehe so poslušale, dimniki so ustavljali sapo, duri in okna so se otvar-jala in videti so bili oltarčki s svetimi podobami in gorečimi svečami. In zvonilo je, zvonilo tako mogočno, da so se tresli zvoniki in da je bilo čuti lahko v nebesa. Breza je trepetala spoštovanja in svete radosti. Njeni listi so neslišno peli: »Aleluja!« Stvarnik jo je pozval in ž njo vred še mnogo sosestric iz gaja, da so mu smele krasiti cesto. Kakor sestre redovnice so držale razprostrte roke vej in čakale. Prišel je v procesiji, ne v jaslih, ne, ampak v monštranci, vsi biserni in zlati, ki so mu jo darovali modri z Jutrovega. Angelci so stopicali pred njim, z zlatimi kodri in lahkimi čreveljčki. Nosili so cvetke v košaricah in trde lilije v rokah. Pestre zastave so vihrale v zraku in dim kadila se je slovesno vzdigal kvišku. Možje in žene so šli v parih, tolika množica mož in žena, učenih, dobrih, kot da bi bila sam Jožef in Marija. In ko je Gospod šel mimo in blagoslavljal, so zvonili zvončki v otroških ročicah in doneli in vsi angelci, otroci, možje, žene, strehe, duri, oltarji: »Aleluja!« ... »Slavljen!« ...
Breza je presrečna zaprla oči, se klonila niže, niže, nizko in šepetala:
»Amen!« ...
Naslednji dan so prihajali otroci po cesti in ji trgali vejice. Breza niti čutila ni. Nagnila se je v stran in spala in sanjala o Stvarniku, ki pusti tudi drevesa k sebi priti.