Breza na hribu
Venceslav Winkler
Izdano: Vigred 10/3 (1932), 70
Viri: dLib 3
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Lahko, da je to pravljica, lahko, da ni. Časi so bridki in zagrnjeni s tolikimi zavesami, da človek komaj spozna, kaj je prav in kaj ni. Ampak, da je živela mati in da je imela sina, to ni nič čudnega. In da je mati umrla in je sin ostal sam, še manj. Zmeraj se tako zgodi. Sin pozabi na bridkosti, stisne zobe in živi, kakor je ukazano: V potu svojega obraza boš jedel kruh.

Bil je torej človek, ki je izgubil mater in z materjo še dom. Domovina je lepa in tesna. Za berače in za učenjake nima kruha. Zato gredo v svet, ki jih sprejema z odprtimi rokami. Tudi človek brez doma je odšel. Na hribu je stal in jemal slovo od dekleta.

»France, ostani!« ga je prosilo.

Bil je temen in zamišljen. Videl je dolino z belimi hišami. Med hišami so cveteli vrtovi. Bele ceste, cerkve, sama lepota in dobrota.

»Kje naj ostanem?« se je zganil.

Pogledalo je še dekle v dolino.

Vas, lepa vas. Tam so sami gruntarji. Za hlapca? Ne, France noče biti hlapec. Na žagi na koncu vasi? Še tiste, kar jih dela, bodo zapodili. V strmem bregu nad vasjo. Tam varujejo bajtarji svoj krompir in zelje.

»Kje naj ostanem?« se je nasmehnil France.

»Ostani!« je gledalo dekle obupno.

Molčal je. Sonce je sijalo v dva mlada obraza in na brezo, pri kateri sta stala.

»Poglej, ta breza!« je šepetalo dekle. »Dokler bo rasla, te bom čakala.« 

Začudil se je, potem se je toplo nasmehnil in jo poljubil.

To menda ni pravljica, ker se zmeraj tako zgodi.

Potem je blodil po svetu. Delal je v mestu. Stroji, dim, železo. Tam ne more človek sanjati o brezah. Predaleč so. France je sanjal. Šel je po cesti. Popoldanska vročina mu je upogibala glavo, naslonil se je na zid, omahnil bi. Pred seboj je zagledal zelen grič z belo brezo, nasmehnil se je in šel naprej.

Zašel je k morju. Prenašal je tovore. Hrbet se mu je razširil, roke so postale trde, samo misel na brezo na hribu je bila še zmeraj mehka in topla.

Dolgo leto je ugaslo.

Odromal je čez morje.

Potapljal se je v množici, kričal z njo, vihtel palico, kladivo in kramp, če je pa zatisnil oči, je videl belo brezo. S šepetajočo brezo v duši je hodil mimo beznic in zapuščenih ljudi. Stradal je in sanjal. Prosjačil je in veroval.

Dve leti sta umrli.

Potem je prišla pomlad, lepa pomlad.

To je že vse kot pravljica.

Tuj človek se je vrnil v vas in ga niso spoznali. Izmučeno lice z zamišljenimi očmi je iskalo znanih obrazov. Na velikem dvorišču je ugledalo dekleta.

Tukaj se pravljica naenkrat konča.

Tako navadna je ta zgodba, tako vsakdanja.

To bi še lahko povedal, da je France šel na hrib in posekal brezo. Vrgel jo je na cesto in niti vzdihnil ni, ko je pala v prah.

Saj je itak vseeno.

Potem je vsega konec. Morda je šel v Ameriko, morda kam drugam. Izgubil se je. Ko pa breza ni rasla več.

Hudo je, če človek nima doma ...