Po cesti gre mož in opleta se omahovaje,
bodri se z besedami sam, pa poguma si daje
in dalje raz ceste po stezi ukrene jo v desno
in krili in plava — prostranstvo se zdi mu pretesno.
»Hej, oče! Kako, no, kako? Kaj pa breme?« — »Kaj, bric?
Še niste ga pili vi? To vam je kapljica, stric!«
Objel je drevo. — »Da, okusil sem ga že nekdaj ...«
in v me zastrmel je: »Kaj ne, njegov zlati sijaj!«
»Da, oče, pred leti« in tiho na uho: »a bil sem bolan ...«
»Kakó je mogoče, za vraga? Že bil je kristjan!
Ker veste — i jaz vam na uho povem, ker ste mož:
če krščen je bric, kdo pa dal bi zanj počeni groš!
A veste, jaz mislim le vino, a Bric ni pogan,
v nedeljo gre k maši in kaj če zavije jo vstran
potlej, ker navada je taka. Kako bi solzile
se trte spomladi, ki rasto po brdih in potlej rodile,
da nas ni, ki nosimo tovor molče kakor neme
živali ... Pa danes sladkejše zato nam je breme!«
Tako so oči mu solzile kot trte spomladi
in spustil drevo in objel me po stari navadi ...
Hej Brda, ve Brda, kar nese mi moje oko,
le holmi, le holmi in cerkvice gori in solnce svetlo
in polja, vinogradi, ki se oklepajo hiš,
pa delo, trpljenje, pol pekel in pol paradiž ...
