Britvar
| Britvar. Iz predmestnega življenja. Pavel Perko |
Spisal Fr. Kočan.
| |||||||||||
Britvar! E, e, e — kdo bi ga ne bil poznal: britvarja Urbanca ?
V predmestju pri Trškovi gostilni je imel svoje bivališče. Tu se je držal. Pod strešnim pomolom ob steni je stal njegov voziček z brusnim kamnom in z malo omaro, kamor je spravljal Urbanec svoje britve in nože. To je bilo vse britvarjevo premoženje in vse pohištvo, kar ga je imel. Mesto pod stresnim pomolom je bilo nekako tudi štacuna njegova, kjer je prodajal in ponujal mimoidočim svoje blago. Tako je živel! In to že dolgo — kakor dolgo se ga je vedel kdo spominjati.
»E, e, e — moram iti, da kaj prodam!« je rekal sam sebi ob sobotah popoludne, ko so delavci prihajali iz tovarne. Tedaj je šel vselej z doma in prodajal kar tam na cesti. Trškova gostilna namreč ni stala tik ob cesti, ampak malo v stran — tja po stezi črez travnik. Zato je kar po žepih nataknil britev in nožev in šel.
»Britve! E, e, e — dobre in ostre britve!«
Molil jih je vsakemu pod nos in se smejal kar mogoče prijazno. In čim prijazneje se je smejal, tem bolj so mu je zavlekel obraz v brezštevilne tanke, skoro prozorne gube, zlasti tja krog oči in preko senca.
»Če je res ?« se je ustavil kdo pri njem in začel izbirati rebo. »Ali ste jih dobro nabrusili, Urbanec?«
»Nabrusil, ha, poglejte!«
In Urbanec je vzel britev, jo vzdignil visoko proti solncu in s palcem udaril od strani proti ostrini, da je zazvenelo.
»Dobra britev!«
»Koliko stane?«
»Dva in pol.«
»Predraga je —«
»E, e, e...«
In Urbancu se je število gubic krog oči zmanjšalo za dobro četrtino. A hud ni bil! Hud ni bil Urbanec nikdar. Naprej je šel, da bi drugje poskusil svojo srečo.
»Britve, britve!«
In tedaj je včasih imel res srečo. Prodal je neredko vse, kar je bil nabasal in potaknil po žepih in še zmanjkalo mu jih je. Po takih dnevih se je seveda zvečer ves vesel vračal po stezi do Trškove gostilne in si privoščil v gostilni za večerjo polič črnega več kot sicer.
Da veste: britvar Urbanec je večerjal in spal v Trškovi gostilni.
Tršek in Trškovka se nista menila za britvarja, kadar je brusil pred hišo, ali pa zvečer večerjal za vrati, da bi mu bila privoščila kako bolj prijazno besedo. Le v soboto zvečer, ko je stal pred Urbancem polič vina več ko sicer, se je ustavil Tršek pri njegovi mizi in ga vprašal nekoliko prijazno:
»Ali je bila dobra kupčija?«
»E, e, e — še dosti, še dosti!«
Urbanec je napravil krog oči še mnogo mnogo več gubic, kot kadar je dobro prodajal...
Urbanec je bil silno odvisen od Trška. Kje bi bil revni britvar dobil stanovanje in prostor za svoj voziček, ko bi ga odslovil Tršek? Morebiti nikjer; vsaj tako pripravnega ne. — Res ni bilo mnogo, kar je imel pri Tršku. Spal je na svislih, ali pa, kadar je bilo bolj mraz, v hlevu. Po zimi je tudi svoj voziček potegnil v hlev in brusil v hlevu, kjer je bilo gorko ... Vse to res ni bilo kdovekaj. A bilo je le. In da bi vsaj ostalo pri tem, kot je bilo. Pa je kazalo, da ne bo. Tršek je namreč nameraval sezidati v kotu pod pomolom mal prizidek za pičo. In potem vsekako britvar Urbanec ne bo imel več prostora.
Rekel sicer tega ni Tršek kar naravnost, ker se je bal ljudi, ki bi bili rekli, da je trd in sebičen. A namigaval je v svojih besedah nasproti Urbancu prav pogosto na to. Urbancu je bilo hudo pri tem, in vedno je s strahom čakal, kedaj mu reče kar naravnost: pojdi! In vendar bi bil Urbanec ostal tako rad... Zato je bil nasproti Tršku silno uljuden in je tu pa tam tudi v delavnik, kadar je bila kupčija ugodna, dal za polič.
To je bilo do pomladi.
Pomladi pa je začel Trček vedno bolj pogosto govoriti o tem, da misli zidati in kako da misli zidati. Rad in pred vsakim je razvijal svoje načrte, in če je bilo gostilniško okno odprto, da se je slišalo ven, kjer je brusil Urbanec, se mu je zdelo še bolje.
Zato pa je tudi Urbanec začel misliti vedno bolj pogosto na to, da bi se umaknil in kam bi se umaknil.
Tik ceste, četrt ure proč od Trška, je stala iz opeko sezidana stavbica. Hišica ni bila; pač pa nekaj bivališču podobnega. Svoj čas so jo Lahi imeli za prenočišče. Gospod Vidmar jih je namreč vsako leto klical z Laškega, da so mu delali opeko na roke. Potem pa, ko je gospod Vidmar sezidal tovarno v bližini, mu stavbica ni imela čemu služiti. Dal jo je kovaču Blažonu, ki je imel tam par glav živine in kosil par travnikov. Zato mu je stavbica imela koristiti.
A prav ta stavbica bi bila za britvarja Urbanca kakor nalašč. Ko jo je enkrat ogledal, je bil te misli, da nikjer ne dobi zase pripravnejšega mesta, kakor je ta stavbica.
In nekoč je zastavil Blažonu kar naravnost, češ: »Stavbico bi mi prodal!«
»Ne, dragi Urbanec — in kam bom seno spravljal črez zimo in pa otavo, a ?«
»E, e, e — pod streho, nad kovačnico«.
»Ne boš, dragi Urbanec, tam ni prostora!«
In malomarno je nabijal po naklu in se ni zmenil za Urbanca, prav kakor bi ga poleg ne[nejasno]. Blažonu ni šlo za denar; saj ga imel. In kaj bi mu tudi mogel Urbanec dati za stavbico?
Urbanec ni opravil nič. Vendar, poguma mu ni vzelo. Hotel je poskusiti pri drugi priliki in ko bi še tedaj ne šlo, tudi pri tretji.
Saj je bila stavbica kakor nalašč za Urbanca! Pri cesti je stala; prav tik pri cesti! Urbancu bi ne bilo treba hoditi ob sobotah ljudem naproti in ponujati robo vsakemu posebej. Nič kot kolo bi postavil pred vrata in brusil bi. In vsakdo bi videl na prvi pogled, da brusi in prodaja... In potem stavbica sama! Res da je bila precej zanemarjena. Tlak ni bil raven. Odpadki od opeke so ležali vsekrižem. Lipa med njimi se je bila zanetla v ilovico in strdila opečne kosove v kopaste grude, stene niso bile pobeljene. Skozi dve lini, ki sta bili oknom napol podobni, je prihajala svetloba v prostor. Streha je najbrž puščala nekoliko ..... A vse to, vse to bi se popravilo. Tlak bi prekopal. Okna bi izvečal. Streho bi zakrpal — — —
Hm, da bi se le kovač Blažon hotel omečiti nekoliko!
Urbanec je poskusil ob drugi priliki.
»Vidiš, Blažon... E, e, e — tale britev, ta je kakor nalašč za te. Povem ti — ta britev je za trdo brado!«
Kovač Blažon je gledal po strani in pomišljal, ali bi prijel britev v roko ali ne.
»Ali ne verjameš, Blažon? Poglej!«
Urbanec se je v malo potezah ostrgal po svoji levi strani kar na suho in tako čisto, da so se poznalo po licu le drobcene črnikaste pičice, kot bi bil kdo na gosto potresel najdrobnejšega smodnika.
Blažon mu še vedno ni zaupal popolnoma.
»Poskusi, Blažon! Jeklo, da kar poje! Dobra britev. «
»Eno sem že mislil kupiti, pa —«
»Kar vzemi jo, Blažon!«
»In za koliko bi jo dal?«
»Blažon, za to se ne bova kregala! E, e, e — kar vzemi jo.... Kaj sem hotel reči ? Tisto stavbico sem ogledal med potjo. Povem ti: kakor nalašč za-me. Blažon, ne bodi trd; seno in otavo spraviš kamor hočeš, prostora imaš dosti...«
»He, dragi Urbanec, to je pa drug račun, ho, to je pa drug račun —«
In zopet ni bilo nič z Blažonom. Trd je bil ta človek, trd! Zahteval je tako ogromno svoto: dvanajst na leto! Dvanajst na leto, to je bilo za Urbanca veliko. Tršku je plačeval pet. Res da pravzaprav niti prave strehe ni imel, a vendar — po zimi je mogel biti vsaj na gorkem v hlevu. In tu bi še tega ne bilo. Dvanajst na leto! Kje bi mu tudi neslo... pri tej kupčiji — — —
»To ni mogoče, Blažon, pomisli —«
»Nič, pa nič!« je zarežal Blažon in hipoma prišel v jezo. »Pa nič ! Saj te ne silim!«
Urbanec ni opravil zopet nič.
A obupal ni; obupal še ni! Šel je, a namenil se je, da ne bo dolgo, ko bo prišel zopet in poskusil na kak drug način.
Blažon se bo nazadnje morebiti le omajal. Če jenja le nekoliko, potem bi morebiti bilo.... Urbanec je menil ta čas preračunati svoje stroške in dohodke in potem obljubiti, kolikor bo mogel in smel. — — — —
»Britve, britve!« se je potem zopet glasilo po cesti tja gori do tovarne. Urbanec je bil vesel, če so delavci kupovali in se v gručah zbirali okrog njega. »Britve, britve!« Vendar se je zdelo, da naglas, s katerim je hvalil svojo robo, poslej ni bil več tako jasen in prisrčen, kakor včasih. Ne; tako prosto, tako polno se ni čulo več tisti: »Britve, britve! Za trdo brado! Dobra britev!«
Nekaj kakor skrb in bojazen se je mešalo med besede in naglas.
»Kdo ve, ali se bo dal omečiti Blažon ali ne?«
In tudi gubice krog oči se mu niso delale kakor včasih...
Poletje je šlo proti koncu in Tršek je pripravljal les in kamenje za zidavo. Drugo pomlad je mislil pričeti. Vedno bolj pogosto je govoril o svojih načrtih...
Britvar Urbanec pa je računal, računal na dolgo in široko. In izračunal je, da ne sme obljubiti več, ko sedem na leto. Niti krajcarja več ko sedem na leto — —
In šel je k Blažonu, povedal in razložil mu vse, govoril, kakor je najbolje mogel, in prosil ga skoro za božjo voljo. — Nič!
Bogve odkod je prišla Urbancu ta misel, češ: »V mesto bom peljal voziček in prodal vse skupaj!« Kar naenkrat se ga je lotila. In če ga je kdo vprašal: Zakaj? je Urbanec molče skomignil z ramami.
Saj ni mogel nihče verjeti, da bo res šel in prodal. —
In vendar je bilo res — —
Šel je in ni ga bilo nazaj prvi dan, drugi dan, tretji dan... Nekateri so trdili, da bo v mestu brusil in prodajal. A to ni bilo verjetno, zakaj na nobenem voglu in v nobeni lopi, kjer navadno brusijo mestni brusači, ni bilo videti Urbanca. Zato so se nazadnje ljudje vendarle sprijaznili z mislijo, da je prodal, kakor je obetal, in šel. A kam je šel, tega ni vedel povedati nihče.
Naposled so ga ljudje malone pozabili. Ko je gostilničar Tršek sezidal prizidek na mestu, kjer je poprej brusil Urbanec, se ni spomnil že nihče več, da je še pred nekaj časom stal tukaj Urbančev britvarski voziček z brusnim kamnom in malo omarico. — In ko ob sobotah popoldne ni bilo čuti britvarjevega glasu po cesti gori proti tovarni, so se ljudje privadili tudi tega nedostatka. — Pa v Blažonovi stavbici: kdo bi bil mogel misliti, da bi moral tam, kjer je v skladeh ležalo Blažonovo seno, brusiti britvar Urbanec, če bi bilo šlo po sreči, kakor je svoj čas Urbanec mislil, da bo šlo...
Tako je bilo — in leta so tekla...
Kar se raznese novica po predmestju: »Britvar Urbanec je prišel! V Trstu je bil; in zdaj je prišel!«
Res je bilo. Britvar Urbanec je prišel iz Trsta. Pa kakšen je bil! Nekoliko starejši —, vendar se mu starost ni poznala mnogo. Lasje na temenu so mu bili deloma osiveli, deloma izpadli; na obraz je dobil gub in gubic še več... A prav te gube in gubice, ki so se mu, kadar se je smejal, izdatno pomnožile zlasti tja krog oči, so ga delale preje mlajšega, kot starejšega. — Na obleki in v obnaši se mu je poznalo, da se je v Trstu naučil marsičesa. Nekaj dostojnejšega, nekaj vse bolj plemenitega je imel na sebi. Samo glas mu je ostal še tisti. In ko bi bil zaklical v soboto popoldne sredi ceste, kakor včasih: »Britve, britve!« — bi bil prav gotovo že samo na tem glasu vsakdo spoznal nekdanjega britvarja Urbanca.
»Saj res — ali bo zdaj še prodajal britve?« so so vpraševali ljudje.
»Prodajal —. Kajpak da jih bo!« so trdili drugi — »štacuno bo sezidal in prodajal bo in obogatil bo, v kolikor še ni...«
Drugi so pa dejali, da je v Trstu v loterijo zadel in da je zdaj takorekoč gospod; premožen — premožnejši, kot bi kdo mislil in kot se sam dela...
A res je bilo le to, da se je bil Urbanec izučil nožarstva, da je služil v Trstu tu pa tam pri različnih mojstrih in si tako prislužil dobršno svoto... da je menil kupiti od Blažona stavbico ob cesti, popraviti jo in si potem nabaviti blaga in orodja, pa da je imel začeti z izdelovanjem nožev in s prodajanjem britev... To je bilo.
Res! Takoj na pomlad je začel popravljati stavbico. Streho je vrgel doli in jo pokril na novo. Prostorno podstrešje je napravil, stene je pobelil in tlak je položil nov... Tako je zrastla na mestu opekaste stavbice lična, bela hišica, ki stoji še zdaj, in v njej Urbanec brusi in pili, priporoča in prodaja...
E, e, e — kdo bi ga ne poznal, nekdanjega britvarja Urbanca! Da bi ga videli, kako zna še vedno prijeti britev, dvigniti jo proti luči in udariti s palcem od strani, da jeklo zazveni in zapoje... In kako so mu še vedno nabere obraz tja krog oči v brezštevila gubic, prijaznih in dobrodušnih, ki mu ne izginejo niti tedaj, kedar izgubi dotični, ki kupuje, že ves pogum, rekoč: »Predraga je!«
»Kaj bo predraga? Pa je roba za to? Poglejte, prosim: to jeklo, ta ostrina... povem vam —«
In če se zdi na vse to le še predraga; nič zato! Urbanec ni mož, ki bi izgubil pogum kar pri prvi težkoči. Zakaj? Saj ima britev še drugih — cenejših!
»No, pa tole! Ta ni draga! Ali pa tole! Ta tudi ni draga!«
»Ali bo rezala?«
»Rezala. — Kajpak da bo rezala — prosim vas...«
Glejte, tako gre kupčija — tako se živi!