Brlinčkov Miha in Tičkov Grega

Brlinčkov Miha in Tičkov Grega Ivan Cankar

Izdano:	Zbrano delo Ivana Cankarja 23, 1975
Druge izdaje:	Književni jug, 1918, 175–177
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I

V zdavnih časih, tako zdavnaj, da je že komaj res, je živel v Močilniku pod Vrhniko starec, Brlinčkov Miha po imenu. Takrat še Vrhničani sami skoraj niso vedeli za Močilnik; čeprav leži s svojo tišino in s svojo prečudežno, samotno lepoto zamaknjen le par korakov od klanca pod novo cesarsko cesto, ni bil živemu svetu in cerkvi svetega Lenarta nič bližji kot Trst ali nemški Gradec. V mrak in hlad zavit je hranil svoje stoletne skrivnosti na dnu globočin; nihče ni vprašal zanje, pa tudi sam jih ni ponujal nikomur. Izpod silnih, sivih skal, temno molčečih, se je izvila zamolklo-zelena voda Močilnikova ter se ustavila in razprostrla v kotanji, da si oddahne pod senco vrb, oddahne od dolge poti po čudapolnih kraljestvih podzemskih. Mirna gladina je podobna velikemu, nastežaj odprtemu očesu, ki še ne bdi, strmi iz večerne zarje komaj odbeglih sanj. Ko si do kraja odpočije in odsanja voda Močilnikova, stopi v ozko strugo ter se napoti polagoma proti ravnemu polju in svetlemu soncu.

Tam v večnem mraku Močilnika, v brlogu, vdolbenem v skalo, je živel takrat Brlinčkov Miha. To se pravi, da je živel bolj skrit in bolj sam, nego so živeli spokorniki v egiptovski puščavi. Res ni bil svet daleč njegovim nogam, ali njegovim očem in njegovi pameti je bil dalje od samih nebes. Kadar se je prikazal na Vrhniko, med nas žive ljudi, je bil kakor spomin iz davnine, gost iz devete dežele. Lica njegova so bila iz rjaste, od sonca posušene in vsenavzkriž razpokane ilovice, iz te ilovice pa je na vseh koncih poganjala razmršena in razlasana črna trava. Njegovih oči nisem videl, zakrivale so jih obrvi, ki so visele čeznje goste in dolge, kakor dvoje temnih brad. Na glavi je imel kosmato kučmo, ogrnjen pa je bil v dolg vojaški plašč, kakor so jih nosili še za Napoleonovih dni. Šel je po cesti počasi, nekoliko upognjen, pust in mrk, sam zase; opiral se je ob silno gorjačo, spodaj okovano, ki je tolkla in pela zvonko po kamenju, tako da smo se spogledali, ko je bil še za deset hiš daleč: »Miha gre!« Prišel je, stopil s težkim korakom v vežo, nikogar ni pogledal, nikar pozdravil, temveč udaril je trikrat z gorjačo ob tla, umerjeno in trdo, kakor udari gospodar, kadar pokliče lenega hlapca. Brž so mu spoštljivo prinesli kos kruha, kozarec vina, bakren bajok; Miha je vzel, se ni nič zahvalil ter se počasi in široko napotil k sosedu. Tako je pobiral po Vrhniki svoj davek; šel je le mimo gostačev in bajtarjev, drugače ni zgrešil nobene veže; ko je obral vse do zadnje, se je vrnil v Močilnik, utonil je v mrak in pozabljenje in ni ga bilo na spregled do prihodnjega davčnega dne.

Kdo je bil Brlinčkov Miha, odkod je prišel, kje mu je tekla zibel, po kakšnih cestah in kolovozih ga je gonilo življenje, dokler ga nazadnje ni prignalo v Močilnik? Bog nebeški vedi, jaz ne vem; in tudi ne vprašam. Če se je prikazal Miha med nami, se mi je zdelo, da se je prikazal Močilnik, kakor je bil, z vso svojo nemo in mračno samoto, z vsemi svojimi v brezdanjo noč zaklenjenimi skrivnostmi. In ne posegel bi tja, ne posegel v to noč, tudi če bi bile duri samo priprte, če bi bila zunaj pred pragom svetilka prižgana. Bolj naglas so govorila zaklenjena vrata, nego bi moglo govoriti odprto svetišče samo. Kaj bi bila še vredna pravljica, če bi jo učenjak raztelesil ter jo razložil prédme v pusti podnevni luči?

Kakor ni bil tihi Močilnik prav nič radoveden na početje glasne Vrhnike, tako se tudi Brlinčkov Miha ni zmenil za ljudi, od katerih je pobiral svoj pravični davek. Najbrž jih ni poznal ne po imenu, ne po licu in le okovana palica njegova je poznala vežo, kjer se je klenketaje oglasila. Med ljudi je prišla, še dišeča po mraku in samoti, edinole njegova preperela vojaška suknja; toda njegovo življenje je bilo v deveti deželi, nikomur poznano, váse zakrknjeno; ni maralo ljudi, ni jih ne ljubilo, ne sovražilo, še videlo jih ni; v hladno brezno zakopano ni občutilo nemilega sonca, ni okusilo veselja, zato tudi ne bridkosti in gorjá.

Nekdo mi je pravil, da so ga nekoč našli mrtvega v brlogu in da so ga zagrebli na blagoslovljenem pokopališču, kakor se spodobi za kristjana. Jaz pa mislim, da ni bilo tako: tiho in mirno se je v jesenski noči združil z Močilnikom, svojim pravim bratom v samoti, ljubeznivo ga je objela temnozelena voda njegova in ga ni izpustila nikoli več ...

Kaj se ti zdi, Brlinčkov Miha, zakaj sem se spomnil nate?

II

Ob tistem času je živel na Vrhniki, pod klancem, učeni Tičkov Grega. Živel je, kakor živi kamen na ledini. Kar je pomnil, je videl eno samo izbo, iz katere so ga ob toplih dneh prenesli na klop pred hišo, da je pomežiknil soncu. Pohabljen je bil od rojstva in se ni mogel geniti. Koliko let mu je bilo, se ni dalo dognati natanko in tudi sam ni vedel; meni se je zdelo, da je spomin iz večnosti, da je od nekdaj že, dolga stoletja že sedel zakopan in váse sključen v tistem starinskem, napol razpalem naslonjaču, da nikoli ni bil mlad, pa tudi nikoli preveč star. Samo njegov obraz sem videl in njegove roke. Obraz je bil širok in testen, čisto bel; tudi roke so bile nežno bele in zalite, poznalo se jim je, da so počivale dolgo, morda zares že stoletja. Oči so bile tako nepremične in svetlosinje, da so se komaj razločile od lic; gledale so pač iz tistih brezkončnih, davnih daljav, kjer je vse življenje že okamenelo, se več ne gane in mu ni treba več nikakšnega spoznanja.

Izba, v kateri je živel Tičkov Grega, je bila zelo nizka, dokaj prostorna in čedno pobeljena. V kotu je bilo razpelo, pod razpelom je visel molek, drugače so bile stene prazne. Sredi izbe je stala dolga miza, ki je sezala skoraj od duri do okna, krog mize so se vrstile klopi. Miza je pričala, da je slonelo na nji že obilo komolcev, klopi pa so bile tako ogoljene in obdrgnjene, da so se svetile, kakor z mastjo polite. Ker ta bela izba je bila šola in Tičkov Grega je bil učitelj.

Kadar ni bilo vreme preveč lepo, pa tudi ne preveč grdo, tako da je bil otrok v napoto doma in na cesti, se je nabralo v tej šoli nekaj nedoraslih paglavcev, skoraj še samosrajčnikov. Prišli so ponavadi bosi in razoglavi, s seboj so prinesli tablice za pisanje in po deset prstov namesto računice. Grega je držal v roki šibo, ki je bila tako neznano dolga, da je segel z njo brez težave v sleherni kot in celó skozi odprto okno, če se je prikazal tam hudoben obraz, ki se je šolarjem pačil in jim jezik kazal. Brati je učil Grega svoje učence iz debele knjige o življenju svetnikov, pisane s starinskimi, velikimi, razločnimi pismenicami; tako se je primerilo sčasoma, da je bral otrok čisto gladko cel stavek, črke same pa ni poznal nobene. Ljudjé so rekli, da je Gregova šiba zdrava in da se bodo paglavci že zgodaj privadili tistemu plesnobnemu duhu po šoli, tako da jim kasneje ne bo več zoprn. Ob praznikih, godovih, svatbah in drugih svečanih prilikah so mu nosili učenci obile darove, kolin pa je imel vsako zimo toliko, da ni vedel kam z njimi. Njegova bela, testena lica, njegove svetlosinje oči, zroče iz davnin, pobeljene, hladne stene, tišina, ki je bila v izbi, vse se je z enako praznim, brezbesednim smehljajem smehljalo bogastvu, ljudem, življenju in svetu.

Kajti vse to, svet in njegovo prečudno početje, ljudjé in njih zbegano nehanje, njih bogastvo in njih uboštvo, njih sreča in njih bridkost, njih ljubezen in njih sovraštvo in vse njih življenje od rojstva do smrti in od rodú do rodú mu je bilo tuje do kraja. Vse to je bilo nekaj, kar je bilo daleč izven njega, se prav nič ni dotikavalo ne njegovega telesa, ne njegovih misli, ne preteklosti in ne prihodnosti. Če bi mu povedali, da gori sosedova hiša, bi se ne ganil; ne zato, ker se geniti ni mogel, temveč ker bi ga bila novica presunila veliko manj, nego če bi mu sedla muha na potno čelo. Med njim in med svetom je bil zid tako visok in tako debel, da ga ni bilo očesa ne na tej, ne na oni strani, ki bi videlo kdaj čézenj ali skozenj; in da bi kaj takega poskusil, ni prišlo nikoli na misel Gregu in tudi svetu ne.

Kdo je bil ta učeni Tičkov Grega, kedaj in kje se je rodil, kdo sta mu bila oče in mati, kakšna je bila njegova mladost, če mu je bila dodeljena, kedaj in kje je umrl? Nihče ni povedal in nikjer ni zapisano. Kdo vpraša, odkod je padel kamen, ki leži na ledini, in kam da nekoč izgine? Meni se zdi tako, da se je bil, Bog vedi kedaj in Bog vedi zakaj, utrnil siv žarek iz vesoljne samote, obstrmel na zemlji, strmel tam od jutra do noči, to se pravi od stoletja do stoletja, ter se naposled tiho in neopažen, kakor je bil prišel, povrnil k svoji materi v brezmejnost; na zemlji pa so temu utrinku iz samote dali ime Tičkov Grega.

Kaj misliš, Tičkov Grega, zakaj sem se spomnil nate v tistih časih?

III

Tisočkrat blagoslovljena med vsemi, Brlinčkov Miha in Tičkov Grega! Delež vama je bil dán, ki ga je milost božja dodelila komaj enemu med legijoni grešnih kristjanov. Ne videti svetá in njegovega nehanja, hoditi med ljudmi, bresti skozi blato, kri in solze z zavezanimi očmi in zaklenjenimi ušesi ... oj rajska sladkost, oj radost nedosegljiva! Kaj kaže nam, sirotam, ki vidimo in slišimo, ah, da bi ne tako? Storiti, kakor je storil Gulliver, ko je pobegnil od neblagih ljudi ter živel srečno med blagimi konji.