Brodolom

Zakaj si se zaprl med štiri stene?
Svoje telo in svoje poželenje med štiri gole stene,
svoje srce in svoje hrepenenje med štiri sive stene,
svoj obup in svoj strah pred smrtjo med štiri štrleče stene?

O kje so to čudovite pokrajine, da se v njh pozabim,
kje so ta ognjena naročja, da v njih izgorim?
Kje so ta sončnozrela vina, da se v njih upijanim,
kje so ta ubita spanja, da v njih otopim?

Vsi sončni vzhodi in zahodi so me pustili slepega.
Vse grudi, vsi poljubi so me pustili poželjivega.
Vse trte, vsi zlati soki so me pustili grenkega.
Vsa spanja, vsi gluhi počitki so me putili drhtečega.

O jaz, ki sem ves svet izpremenil v eno samo neskončnost
          poželenja,
o jaz, ki sem v vsakem objemu čutil že drugo telo, ki se v
         želji spočenja,
o jaz, ki sem v vsakem obzoru slutil že drugo nebo, ki se
         dalje razpenja,

o jaz, ki sem pustil zaničljivo iz perišča vse enkratne
         trenutke življenja!

Prosojna morja duha so me izplavila.
Štiri sive stene so sipina, kjer se je moja ladja razbila.
Štiri štrleče stene so prepad, kamor je zdrobljena perut
omahnila.
Štiri gole stene so rakev, ki jo je smrt zame zbila.