Buča
| Buča Table Tomaž Šalamun |
| |||||||
Če te kličem iz buče, te ne kličem po dnevnih
revah. Tema žvrgoli. Buča je aspirin. Zleknjen
obraz je vse. Ce se prav spomniš, ko je bakla
gorela, sem te izgubil na stopnicah med psmi.
Lupus in fabula? Kako gori bakla? Veter
piha. Vse je zloženo za starke. Fotografije na
klavirju so sidrišče. Manj prostora je med
njimi kot med nagrobniki. Pod črnino je beli
les, pod belim lesom Žaklji, ki sikajo v
temo. So preoblikovani v role? Udarjajo z
gumo, z močjo? Od kod zvok? Ker je imel
nekdo roko v ustih (dve roki, dve usti)
pletenje kite, ki po njej drsi srebrni omot?
V prazno se ne nadaljuje. Nadaljuje se vedno
v pehar. Ca ti kažeš? Naslanjam se na ptičje
petje. Okno smo odprli. Pajčevine so se
odrinile. Se, pa bomo lahko oblali reko, jo
strigli z Amazonkami na podstavkih. Indijanci
s svojimi kajaki manj špricajo kot mladež s
srebrnimi usti. Pobeli si trebuh med skokom.
Vlak se zavija v zrak kot kruh v beli papir.