Bucek v Zagrebu
| Bucek v Zagrebu Rado Murnik |
| |||||||||||||
»Ozriva se nekoliko po slovanskem svetu!« me je vabil zadnjič moj vrli prijatelj Bucek s sabo. »Mislim, da ne bi blo napačno, če bi šla malo pogledat našo slovansko žlahto doli v Zagreb. Tam imam dobrega znanca. Se bomo prav imenitno imeli.« Nisem mogel prehvaliti teh besed moža, ki zaide le redkokrat dalje kakor v »Črno govedino«, kvečemu še na Rožnik ali v Šiško na piško.
Manj priznanja in hvale je žel podjetni možakar od svoje bogaboječe Buce.
»Če že hes ne mahata opustiti večega potovanja, je godrnjala, pa homajta v daljno Lavhico! Magahi! Peljita se celo do Kamnika, kjeh je vseh železnic konec, in dokodeh se človek menda vendah nadhdha dositega, če je le božji!«
Toda Bucek je ostal trd in neizprosen. Razjarjena gospa nama je želela s srepim pogledom "shečen pot do phvega ghabna"; po tem genljivem slovesu sva odrinila pozno po noči proti straži hrvaški in stala zjutraj na zagrebškem južnem kolodveru.
Prvikrat po ustvarjenju sveta je obsevalo toplo hrvaško solnce markantno postavo gospoda Antona Bucka, ki je že tukaj na peronu zbujal živahno zanimanje vedno širših krogov.
Na glavi je prenašal idealno zamazan klobuček, ki so se mu poznale hude muke »daljšega« potovanja. Od Zidanega mostu je bil namreč na njem pečival zaspan mešetar, ne da bi bil Bucek kaj opazil. Oblekel se je bil moj prijatelj v debelo zimsko obleko, in to dvojno, ker ni maral jemati s sabo have loka . V desnem žepu gornje suknje mu je tičala pipa. Kaj lepo so se mu podajali tudi težki škornji in častitljivi dežnik, ki bi utegnil vso Buckov o družino varovati nebeške vode in sploh kvarnih vplivov slabega vremena. Ni čuda, da so vozniki raznih zagrebških hotelov z odkritosrčno radostjo pozdravljali mojega rojaka: njegova solidna postava jim je zbujala najlepše upe o napojnini. »Bjdiva nobel, nebel, če sva že v Zagrebu!« je dejal Bucek in zle zel na voz konjske cestnice. "Kaj bi krevsala peš!" »V Zagrebu me sicer ni bilo še nikdar,« je nadaljeval po kratkem pa mučnem premišljevanju. »Toda dober znanec v Crni govedini me je poučil natanko o vsem potrebnem«, Le Ilice se drži, je dejal, »in pa JelaČićevega trga, pa se ne moreš izgubit?, ni hudič! Ilica je početkoma dolga vas, proti sredini mesta se boš pakar Čudil! JelaČićevega trga ne moreš zgrešiti. Tam jezdi imeniten jezdec prelepega konja in kaže Hrvatom z viteškim mečem pot proti objestnemu sovražniku. Ce bi mogel, takoj bi odnesel ta spomenik v Ljubljano; seveda bi ga ne postavil proti izhodu, ampak vse kam drugam« Tak o je govoril!
Opozoril sem Bucka, da je v Zagrebu še marsikaj drugega, kar bi bilo vredno, da si ogledava. Nagovarjal sem ga, naj greva še opoldne občudovat to in ono. Ali po zajutrku se Bucek ni hotel geniti iz »Velike kavarne«; tam je zahteval »Slovenski Narod«, pa ga je odložil [kmalu zopet, ko je videl, da ni brati nič o njem in njegovih zaslugah. In vendar je bil včeraj pri pogrebu imenitnega prijatelja! Tako sva zabila ves popoldan v kavarni z duhovitim marjašem. Bucek me je obral za osem vinarje v in je prihajal navzlic bridki izkušnji o površnosti Narodovi h »dopisunov« vedno veselejši.
»Zdaj se greva malo kazat v Ilico!« mi je zidane volje velel proti poldnevu. »Ondi se izprehajajo zdaj v si ljudje iz boljših hiš.« Z Buckom po Ilici — tega sem se bal najbolj. Zastonj sem mu prigovarjal, naj ostaneva še eno urico, da se vsaj nekoliko oddahnem od nesreče v igri.
»NiČ!« je odklanjal moj pohlevni predlog . »Ilica je zdaj poln a ime nitne gospode. Torej morava na vsak način tudi midva tja!« »Naj bo z a duše v vicah!« sem vzdihnil tiho pa globoko in se vdal usodi.
Že na kolodvoru sem se ženiral radovednih pogledov, uprtih v mojega ljubljanskega korenjaka. Toda v Ilici je bilo še vse lepše. Žal bodi vsem Zagrebčanom in Zagrebčankam, katerih ta dan ni bilo tamkaj! Najprvo si je Bucek odprl gumbe da bi mogel vsak Hrvat videti, kakšno zlato verigo ima srečni tujec pod obema suknjama. Nato je izvlekel iz žepa pipo pa mehur, prižgali jel pušiti na vse pretege. »Hrvati so ljudje po božji volji«, mi je rekel. »Le poglej, kako prijazno se mi vsi namuzavajo. Niti enega še nisem srečal, da bi mu ne šlo na smeh od same dobre volje.«
Ljudje, hiše, tlak, vreme, skratka vse mu je ugajalo, najbolj pi mu je imponiral redar na konju. Vstavil se je jezdecu vštric. Že sem se bal, da bi ga nagovoril. Tačas pa je odjahal o čedno uniformirano oko pravite proti Jelačićevemu trgu. Vsako izložbo je Bucek pozorno pregledal in precenil.
Pred urarjem je stal sredi gneče, si mirno navijal uro in urejal kazalca. Medtem se je ozrl za vsakim pasantom, ki ga je bil sunil. Tu me je obletela strašna misel, da bi me utegnil srečati kateri mojih hrvaških znancev, ki bi prejkone ne imel nobenega pojma o redkih vrlinah mojega sopotovalca. Izkušal sem torej, hoditi kolikor mogoče zadaj za širokim Buckom.
Toda kmalu me je pogrešal prezvesti prijatelj. »Le skupaj hodiva, da se ne izgubiva«, me je opomnil in mi vdano segel pod pazduho. »Ali ljuba duša«, sem se branil, »saj vendar veš, da sem bil že precejkrat v Zagrebu« »A — niČ ne de«, mi je odvrnil blagohotno. »Le postavi se z mano tudi ti, čeprav nimaš tako lepega dvonadstropnega kurnika v Ljubljani kakor jaz! Le skupaj ostaniva, jaz se te prav nič ne ženiram, saj ne vidi nihče, da imaš prazno mošnjo. Če hočeš, ti posodim svoj zakonski prstan za parado.« »Hvala lepa, o Bucek«, sem odgovoril dobrotniku z ginjenim glasom »Tvoja dobrosrčnost prekorača že meje dostojnosti. Bojiva se Bucek!« Teman oblak je obsenčil obraz najzadovoljnejšega Kranjca, kolikor tudi jih je kdaj hodilo po Ilici. Jaz pa sem zagledal oddaleč gospodično Milko'ovo, prihajajočo s prijateljico nama nasproti.
S to krasno Hrvatico sem preživel lani daleč od Bučka nekatero blaženo urico na Gorenjskem. Med prvim skupnim izletom sva se uglabljala v tajinstvene krasote in finese hrvatskega in slovenskega jezika in književnikov, pa ne dolgo, ker se mi je kmalu zdelo prijetneje, da se vglab- ljam zanaprej v omamljivo lepoto njenih črnih oči in kapricioznega obrazka ... O vsem drugem naj molči »des Sangera sHofl chkeit* .
In zdaj naj bi me videla moja obožavana krasotica tukaj sredi Iiice kott žalostno žrtev razmer z malo elegantnim Buckom!
Hotel sem desertirati v bližnjo vežo, češ, da se mi je odvezal trak na rumenih Črevljih. Vendar Bucek se ni dal goljufati in se mi je rogal, da se hudo motim, in da je trak prav dobro zavezan. Vsa sreča pa, da mu je nehal tleti tobak. Bucek je obstal in jel prižgati iznova. Trenutek pozneje sem stal več korakov pred njim gospodični Milki nasproti.
»Oh — gospod Slovenec!« se je smejala mlada krasotica, dočim me je njena tovarišica, bledo punče, motrila nekako zaničljivo. »Kje pa ste vlovili tega čudnega, Cmokavzarjal?« » To je gospod Anton Bucek, eden izmed najslavnejših gostilniških govornikov in prvakarjev in tako dalje«, sem šepetal v hudi zadregi, zakaj dirnilo me je nemilo, da slava Buckovega imena še ni preskočila ozke Sotle. » V Ljubljani se ne zgodi zlepa niČ neumnega, da ne bi igral Bucek ob tem glavne vloge.« »Zvečer po|dem s papanom v gledališča,« je rekla hitro in mi podala malo roko. »Ali naju obiščete v loži?«
Obljubil sem ji. Takim Milkam človek težko kaj odreče. Na tihem sem pa precej sklenil, da me ne bo v gledališče, tem manj z Buckom, ki bi gotovo naredil kakšen škandalček. »Zakaj me nisi predstavil, lej ga«, se je obregnil ob mene; slišal je bil njene poslednje besede. »Ta punca mi je všeč. Zvečer pojdeva v gledališče.«
Tačas je počil opoldanski strel v gorenjem mestu. Prijatelji natančnosti so segali v žepe in kontrolirali svoje ure. Tudi Bucek se je zabaval nekaj časa s tem in trdil, da je bela Ljubljana najmanj petdeset let za kraljevim Zagrebom, in da smo Slovenci sploh daleč prišli, ker se bojimo nedolžnih kanonov, ki so tako stari in slabi, da ne neso niti čez Ljubljanico.
Kosila sva v hotelu. Po obedu je šel Bucek spat in se zbudil šele k južini. Svojega dobrega znanca je menda popolnoma pozabil. Šla sva v neko slovečo vinsko klet, kjer sva prebivala do mraka. Bucek je pridno pil in jedel. Precej težak se je vzdignil in me nagnal, naj mu pomagam v gledališče.
V garderobi je oddal svoj monumentalni dežnik in prosil, naj mu ga ne zamenjajo, ker ga ima še po rajnem svojem starem očetu. Potem sva si izposodila operno gledalce in se podvizala v hram najodličnejše Muze. Kmalu je sedel Bucek impozantno na svojem mestu in vsako minuto pokazal zlato uro. Po svoji bližini pa je razširjal takoimenovani Buckov parfem, fino zmešan in raznovrstnih zdravih dišav od vina, klobas in tobačne žlindre.
Ta komplicirana vonjava je najprej vplivala na nežne živčke fletne dame, ki je sedela prav pred Buckom. Komaj se je bil namreč vsidral za njo, že se je obrnila, in nosnice so ji nervozno zavibrirale. Ožgala je Bucka z zaničljivim pogledom, pred nosek pa si je demonstrativno pritisnila svoj čipkasti robec, čigar pohlevni parfemček se je seveda zastonj bojeval penetratnim izhlapom Buckovih ust. Tudi drugi sosedje so začeli vihati nosove. On pa ni zapazil niti najmanj, kako malo je razveselil njegov prihod bližnjo okolico.
Mirno je hotel položiti svoje pokrivalo na prazen stol poleg sebe. Toda sedalo na vzmet mu je zagnalo klobuk čez glavo omenjene rahločutne dame v tretjo vrsto sedežev pred nama. Prestrašena je skočila dama pokonci. Ker pa so se skoro vsi naokoli smejali nerodnemu Bucku, se je potolažila tudi ona, in ko mu je pogledala v začudeni obraz, ji je šinil dražesten nasmeh po interesantnem obrazu.
V tem pa se je dvignil Bucek v vsej svoji krasoti in lovil klobuk, ki mu ga je ponujal prijazen gospod iz sprednje vrste. Prifrčala je krona Buckovega bitja po zraku, toda previsoko, in Bucko ni mogel več zgrabiti svoje stvari, temveč je sunil šešir le višje, tako da je padel klobuk med gledalce, stoječe zadaj v parterju. Šele odtod je dobil Bucek svoje pokrivalo in ga položil k nogam na tla.
S strahom sem premleval, kaj ako bo Bucek še dalje takele uganjal in morebiti - dasi nehote - zabaval slavno občinstvo bolje kakor najboljši igralec na odru. Zakaj polagoma so se jeli zanimati za Bucka nekatere lože in celo visoka galerija. Namenil sem se torej, da uidem o prvi ugodni priliki iz njegove nevarne bližine.
Skozi gledalo sem kmalu našel gospodično Milko. Tjakaj sem pospešil svoje korake, ko je Bucek mirno zaspal konec drugega dejanja, in ko sem se na stopnicah kolikortoliko s cigareto desinficiral Buckovega parfema.
Gosodična Milka in njen papa sta me sprejela jako prijazno. Žalibog pa je nesrečni Bucek le prekmalu razdejal mojo srečo ob strani lepega dekleta. Sredi tretjega akta je začel smrčati tako kanibalsko, da je skoro zagrešil občno revolucijo razjarjene večine. Dočim je odkrival na odru ljubimec ljubici svojo vrelo ljubezen, je vlekel Bucek dreto na vso sapo. Zbal sem se za varnost njegovega oženjenega življenja, se poslovil z bridko žalostjo od gospodične Milke in njenega tatka, hitel po prstih doli k Bucku, ga odvedel s kraja občne ogorčenosti in ga otel zasluženega linčanja.
Bucek pa okrepčan po sladkem spanju, je zavil v gostilnico, kjer si je nabavil takega mačka, kakršnega more ugonobiti le ljubljanska megla. Drugo jutro sva odpotovala.
Bucek je kmalu spoznal, da mu je treba še enkrat v Zagreb, ker vendar takorekoč še ni videl vsega; sicer bi se mu lahko smejali: Martin v Zagreb, Martin iz Zagreba. Drugi mesec namerava nadaljevati svoje študije na licu mesta.
Mene gotovo ne bo z njim.