Bucek v hramu umetnosti
| Ata Žužamaža Bucek v hramu umetnosti Rado Murnik |
| |||||||||||||
Pretekli torek po kosilu je dejal moj prijatelj Bucek Buci z važnim glasom:
»Ljuba žena! Pred kratkim smo bili pri zamorcih. Danes te pa popeljem k drugi razstavi slovenskih umetnikov, da ne bodo Ljubljančani gobezdali: Gospod Anton Bucek, meščan in hišni posestnik, je tudi, eden izmed tistih kajonov, ki hodijo samo zastonj slike gledat tja pred Schwentnerja!«
»Pojdimo rajšj juthi!« je predlagala Buca. »Danes se mi nič kaj ne ljubi, naphavljati se.«
»Naka, ljuba moja,« je odločil Bucek. »Takih stvari se ne sme nikdar odlašati! Jutri izdajo kataloge, danes pa še ni nobenega. Tako si prihraniva nekaj grošev in ostaneva vendar nobel!«
»No, potlej je pa že phav,« se je vdala Buca in se šla napravljat.
Oblekla je seveda svojo paradno obleko iz rumene svile z »lintvernom«, kii jo je imela že nekaj let za sila moderno. Na debelo glavo si je nateknila pošastni vijoličasti kalpak s »foglovžem«. Ta častitljivi klobuk je bil iz kaj trpežnega blaga, »phav dobho ohhanjen in še zmehaj k akoh čisto nov«. Bucek pa je zlezel v svojo antikvarično salonsko suknjo, ki jo je nosil sicer samo pri procesijah ali pa kvečjemu še na svojega godu dan.
Tako praznično našemarjena sta romala proti »Narodnemu domu«. Koder sta se pokazala, je vse gledalo za njima. In kjer je Bucek srečal kakšnega imenitnega gospoda, ga je precej prav prijateljsko pozdravil, da bi Ljubljančani, in med njimi zlasti Buca, da bi vsi videli, kako visoke znance ima povsod. Stopal je nalašč še počasneje in postavneje nego druge dni.
»Smo že tukaj,« je dejal pred poslopjem, na katerem so vihrale slovenske zastave v rahlem jesenskem vetru. "Ali vidiš sliko nad vhodom? Sapramiš, toliko so jih imeli, da so jih morali celo venkaj obešati! No, zdaj mi pa res ni žal teh nekaj grošev.«
Takoj potem je opazil podobo prijaznega hudiča, ki naj bi brezdvomno simbolično izražal, kako prekleto fine stvarce so notri.
»Ta pa, ta!« se je razveselil Bucek. »Le poglej ga, žena, kako vljudno se kosmati možakar muza, kakor hi hotel reči: Le noter, le noter, slavna gospoda! Bodete videli čudne stvari za majhen denar. Pa ne bo treba nič kupiti.' O - stoj no, ljuba moja! - O ti hudič ti, kako si kosmat! Pa kakšne kozje rogove ima! Pa kakšen rep! Kakor Peterbajzeljnov pudel. Že tak vrag sam na sebi je vreden vstopnine. Zdaj pa le naprej! Pa le mene se drži, da se mi v gneči ne izgubiš!«
Plačavši je stopil ponosno, obenem pa prav po domače v prostorno dvorano, okusno olepšano s slikami, kpi, zelenjem, okroglimi zofamii i. dr. Obadva sta nekoliko postala kar v sredi.
»Čemu sva neki šla,« se je zmislila Buca. »Ali nisva bila phedlanskim ali kdaj tam v Mestnem domu že v taki hazstavi? Jaz sploh nič ne hazumem o teh hečeh«.
»Tako ne smeš govoriti!« jo je posvaril Bucek. »Le glej, da te kdo ne sliši! Kot olikana žena in soproga posestnika moraš kolikor toliko razumeti o umetnosti.«
»Pa te zebe!« se je branila Buca energično. »Še tega se mi manjka!« Saj še ti sam nič ne veš o tem, Kaj bi tako govohil!«
»Tu se pa precej motiš,« jo je zavrnil Bucek z dostojanstvenim mirom. »Veš, te dni sem namreč pri "Črmi govedini" dvakrat kegljal z mladim slikarjem, ki me je natanko poučil, kakšna je vsa ta komedija. Pa mu tudi prej nisem dal miru, dokler mi ni povedal vsega, kar je sam vedel. Danes zjutraj sva bila pa povrhu še notri, da mi je na licu mesta razložil kaj in kako.«
»Takole zaphavljaš denah!« ga je kregala Buca.
»Nič ne de,« je odvrnil Bucek, »bomo pa naše hišne stranke zopet malo navdld, da zaradi podpiranja domače umetnosti, ne pridemo na beraško palico. Pa je. In tisti slikar mi je mimogrede tudi rekel, da imam veliko talenta v sebi. Jaz pa tako pravim, če bi dobil pravi pemzel v roke, primaruha, da se upam tudi takega hudiča namalati ali pa vsaj tebe." Gospa Buca je imela že besedo na jeziku, da bi vrnila Bucku nepremišljeno in žaljivo opazko, ko je primancala k zakonski dvojici gospodična Štrigalica. »Majn Komp1ment alerzajc!« ju je pozdravljala v milodonečem kuheltajču nepoboljšljivih ljubljanskah puric. »Zind auh drinen, gnedige Frau fon Buca?«
»Auh ih, natirlih!« je odgovorila rumenkasto nabigecena milostiva z rahliml priklonom. »Ajn pisl Figuhicen gledat, vejo.«
»Ih ahr, ih bin abr šon fertik,« je dejala suha Štrigalica.
»Vi inen ahr das Klajd gut pasn tut, gar kajne Faltn und gar niks! Abr zo, jec ahr mus ih ajn venik po,šivan.kJicn gen. Hihi! No, zo abr fil Frgnign! Hihi, adija!«
»O ti salamenska Štcilgamca!« se je razburil narodnjak Bucek, ko je odnesla mojškrica slabotne pete. »0 ti žvirca! ,Poši- vankicn!' kakšna beseda je to! Ta suha južina, kako se spakuje! Potem pa še poje, da je ,slovensko dekle'! Da mora človek v Ljubljani poslušati taIt volapik!«
»Kaj boš godhnjal,« ga je tolažila Buca, »phavilni pik je še meni včasih težko zadeti. Zdaj pa začniva gledati, gledati!«
Dočim so drugi gledalci izražali svoje misli in občutke ob umotvorih le šepetaje, sta Bucek in Buca govorita na ves glas. Potemtakem ni moglo biti drugače - kmalu sta obrnila občno pozornost nase im privabila nekatere opazovalce bliže. Bucku je bilo to prav všeč.
»Ta podoba tukaj,« je začel z gotovim glasom moža, ki ve, kaj govori, in se obračal zdaj k ženi zdaj k občinstvu »ta podoba tukaj, št. 92., se imenuje .Izgubljeni groš'. Fant išče izgubljeni denar, pa ga prejkone ne bo nikdar našel, ker je preveč tema. Slikar, gospod Jakopič, bi mu bil sicer lahko pomagal, če bi mu bil naslikal nekaj žveplenk v roko, pa mu je bila stvar kar tako menda že bol] všeč. ,Izgubljeni groš' je vreden dvesto goldinarjev. Vendar, če bi hotel kdo dati kaj več, se umetnik ne bo branil. To dobro vem, ker mi je pravil vse to slikar te podobe sam.« In samozavestno se je ozrl Bucek po navzočih, stopal ob levi steni dalje in ocenjal podobo za podobo. Publikum z Buco vred pa za njim. »72! To sliko imenuje njen slikar, gospod Grohar, ,Sovražni sestri'. Leva sestra namreč noče dovoliti, da bi ji druga poma- gala grabiti pokošeno travo, zato se ta bridko joka v robec ki ga ji je umetnik nalašč v ta namen naredil pred nos. Kosci tam spredaj se za nobeno nič ne menijo. Bati se je torej, da se deklici zdaj zdaj ne stepeta. Tale na levi ima eno nogo že privzdignjeno, da bi še v pravem času brcnila sovražnico. Kiklje so mrzlo razsvetljene. 145. Dunajčanka iz ilovice.« Pri teh besedah je razlagajoči veščak potipal »Dunajčanko« po prsih. »Mahš pheč!« se je razjezjla ljubosumna Buca, na veliko radost prisotnega občinstva. »Kaj boš tuja dekleta šlatal!« »Saj ni živa!« se je opravičeval Bucek. »Saj to je havno najghše,« je zabavljala razjarjena žena, »da še mhličem ne daš mihu, če so ženskega spola in mladi.«
»Mlada pa tudi ni,« se je zagovarjal navdušeni občudovalec ženske lepote. »Tukaj je zapisano: ,Dunajčanka preteklega sto- letja'. Piše se pa za Terracotto. Mora biti iz kakšne boljše laške obitelji. « » Le pusti jo phi mihu, pa je konec besedi,« ga je svarila Buca. »146. ',Incroyable' ... Terracotta. To je sestra one prve. Tudi ni napačna !« »Kaj pa,« je vzrasla Buca nanovo. »Same babe bi zijal. U ti babji brencelj!«
»75,« je nadaljeval strokovnjaški razlagatelj. »Mati pri zibelki pod rdečim dežnikom, vse pa pod milim nebom. Ker otrok v zibelki prehudo javka, so legli oni trije tam daleč stran. Čudim se, da jih je slikar naredil v vsakdanjih capah. Če se grem jaz fotografirat, se oblečem praznično in vzamem drugo srajco, četudi bi bila šele sreda. 30. Ta sličica mi posebno ugaja. Njen slikar mi je rekel, da jo lahko obesi kakor hoče, tudi narobe, pa ostane vedno enako lepa. Take slike, je dejal, so jako pripravne. Ta sorta se imenuje secesijon in predstavlja lahko več različnih stvari obenem. Tukaj ta slika pa nam kaže ljubljanski Grad. Slikar ga ni mogel natanko zadeti, kakor se mi je sam obtošil, ker ga je slikal na tujem, in sicer iz žabje perspektive.« »Kaj?« je vprašal nekdo izmed poslušalcev. »Iz kakšne perspektive? «
»Iz žabje,« je ponavljal Bucek. »Umetmki ralzločujejo" štiri sorte perspektive, in sicer perspektivo črt, zraka, potem pa ptičjo in žahj-o perspektivo.«
Začudena Buca je kar z odprtimi usti gledala Bucka; nekako čuden in nevaren in pošasten se ji je zdel v svoji nenavadni učenosti. On pa je nadaljeval svojo razpravo: »Ako se kdo, gospoda moja, ustavi sredi drevoreda pod Tivolijem in vidi, da se drevesa obeh strani navidezno zmeraj bolj bližajo proti srednjemu in zadnjemu koncu, potem je to perspektiva črte. Perspektiva zraka je pa kaj drugega in sestoji v tem, da mora dober umetnik daljne gore modro nabarvati, dasi so v resnici zelene, če jih kdo natanko od blizu pogleda. Ako stoji kdo na vrhu Grada in gleda na Ljubljano doli, potem je to zopet druga perspektiva, namreč ptičja. Ako pa sedi kdo v »Zvezdi« in gleda na Grad gori, je to žabja perspektiva. Kakor vidite, cenjeni poslušalci, vse te perspektive niso taka umet- nost, kakor bi si morebiti kdo mislil.« Tako in enako je poučeval Bucek hvaležno občinstvo in sijajno pokazal, da ni samo prijatelj lepih umetnosti, ampak tudi temeljito izobražen veščak, In ta dan je imponiral celo zavzeti Buci. Občudovala je svojega umetniško navdahnjenega moža nekam ponižno iz žabje perspektive.