Bukve iz Iliade: Kuga—jeza
| I. bukve iz Iliade. Kuga — jeza. Vergilij |
Poslovenil iz gerškoga Jan. Terdina.
| |||||||||||||
Jezo zapoj, boginja, Pelejeviča Ahila,
Kvarno, ki zlega nezmerno Ahajcem je naklonila,
Slala v Hades duhove mnogo pogumnih možakov,
Nje same pa podajala psom v požertvo i ticam
5. Verste vsaktere — tak Cenova volja se je spolnovala —
Od kar v pervo nasprot si vstopita se prepiraje
Vodja možev Atrejevič ino nebeški Ahilej.
Kteri bogov nevmerjočih razdražil ju je v bojevanje?
Letin in Cenov sin. On se nad kraljem razjezil,
10. Hudo bolest poslal je med vojsko, so padale ljudstva,
Ker Atrejevič storil nečast je Krizu duhovnu.
Prišel namreč bil ta je k jadernim ladjam Ahajcov,
Oprostiti si hčer, prinesel nezmerno odkupo,
Venec deržal v rokah je dalekostrelca Apola,
15. Žezlu na zlatom ino vesoljne Ahajce poprosi,
Slasti pa Atrejeviča oba, vreditelja ljudstev:
„Atrejeviča in dobroošinjeni drugi Ahajci,
„Naj dodelé vam bogovi, olimpških poslopij gospodje,
„Priama mesto razsuti, in zdravi dospeti domovje,
20 „Hčer pa ljubo oprostite meni in vzamite odkupo,
Cena sinú spoštovaje, dalekostrelca Apola.“
Vsi na mestu sicer poterdijo drugi Ahajci,
Spoštovati duhovna in drago odkupo sprejeti.
Ni pa dopadlo letó Agamemnu, Atrejeviču.
25. Ampak odpošlje ga z gerdo in silne besede izreče:
Da te nikdar več, sivec, pri ladjah votlih ne najdem,
Ne se mudečega zdaj, ne v posled pridšega zopet,
Bogme ne bilo ti var bi ne žezlo ne venec bogova,
Nje ti oprostil ne bom, dokler obide jo starost,
30. V našem domovju, v Argu, daleč od njenoga doma,
Delajočo na statvah i post’ljo mi postiljajočo. —
Tode zdaj pojdi, ne jezi nikar me, da srečno se verneš.
Tak je govoril, se zbal je starček i govor poslušal.
Šel molče je ob brežini silno šumečega morja,
35. Mnogo potem v samoti gredé je molil bil starček
Kralja Apola, ki lepolasa ga Leto rodila:
„Čuj me, srebrolok, ki vzel si Krizo u brambo,
„Ino Kilo presveto, ki Tenedos močno vladuješ,
„Smintej! Ako sim kdaj ti okinčani hram bil ovenčal,
40. „Ako kdaj ti v resnici stegna debela zažigal
„Volov al koz, tak željo letó mi dopolni,
„Tvoje strelice za moje solze pokoré naj Danajce!“
Tak je govoril molé, ga slišal je Tebos Apolon.
Šel iz višav je Olimpa, serce kipi mu serdito,
45. Lok mu visi na ramah so celo zadelanim tulom.
Žvenknejo na ramah mu pušice jeznomu v sercu,
Ko se premika. On pa je stopal noči podoben;
Vsedel potem se vstran od ladij, ter spustil pušico.
Loku srebernomu strašen zazvon se odmeva veršeče.
50. Mezge vskonca sicer in divje pse je pobijal,
Ali poznej v nje same prebritke strelice izpuščal,
Ter jih zadeval; in vedno gorijo gromade mertvaške.
Dni že devet lete po taboru strele bogova,
V zbor pa desetoga dne pozove ljudstvo Ahilej,
55. Dala v misel le to bilà beloroka mu Hero,
Ker omiluje Danajce, jih viditi vedno merjoče.
Ko pa zberó se oni in vesoljni snidejo v zboru
Tak govori jim, kviško vstal berzonogi Ahilej:
Atrejevič jez menim, nazaj da v blodenje zagnani
60. Gremo domú, če zamogli bi smerti saj se vogniti,
Ako davi zares i vojska i kuga Ahajce,
Pa vender, kaka vedeža barajmo pred al duhovna
Al tud sanj izlagavca — kajti tud sanj je od Cena —
Ki bi razložil, zakaj tak serdi se Tebos Apolon;
65. Se li jezi nam zavolj obljube, al hekatombe,
Ino bi darni dim brezmadežnih koz ali ovnov
Hotel sprejeti in tak odverniti nam grozno pogubo.
Tak jim govoril je in se vsedel potem.
Testorovič
Kalhaš vstopi pred nje se, vedež naj modriši takrat,
70. Ki je vedel vesoljno, bijoče, bodoče in bilo,
Ino je ladje vodil Ahajcem do Ilion — mesta
Vedeštvom svojim, ki mu ga podaril je Tebos Apolon,
On tedaj jim dobro mené beseduje in pravi:
„O Ahilej, bogoljubi, veliš mi ti razložiti
75. Jezo Apola, na daleč zadevajočega kralja.
Bom govoril tedaj, ti pa čuj in obljubi s prisego,
Me braniti dobrotno, si bodi z besedo al dlanjo,
Kajti bojim razžaliti moža se, ki silno vesoljnim
Zapoveduje Argivom, ki slušajo vsi ga Ahajci.
80. Grozniši pač je kralj, ko razserdi nad možem se slabšim,
Ako pogoltne tud serd dan tisti, se premagovaje;
Dender se dalje še parila jeza bo v njedru njegovem,
Dokler izverši jo v djanju. Obljubi, če varoval boš me.“
Njemu zapored zdaj tak govori berzonogi Ahilej:
85. Brez strahú le povej ti znano naročbo bogova,
Ne, bogme, pri Apolu, pri bogoljubem, ki ti ga,
Kalha! molivši Danajcem sklepe bogovov naznaniš,
Nihče ne bo, dokler živim še i gledam na svetu,
Težke roké, pri ladiah votlih nate položil,
90. Nihče Danajcev vsih, tud če mi poveš Agamemna,
Ki prekositi Ahajce veliko se zdajci ponaša. —
In zdaj serce storivši si reče tak vedež častiti:
Ni razserden ne zavolj obljube al hekatombe,
Temuč zavolj duhovna: mu včinil nečast Agamemnon,
95. Ne mu oprostil hčeri, ne vzel od njega odkupe,
Toraj poslal je nadloge dalekostrelc i jih bode
Slal še i pred ne odvernil Kér kugo nosečih,
Preden se dragomu otcu ne da bistrooka devica,
Brez odkupne oproščine ter s hekatombo se sveto
100. V Krizo odpelje: tak spravivši le bi morde ga prever’li. —
Tak jim on je govoril in vsedel se potlej, uzdigne
Pa se junak Atrejevič, silni vladar Agamemnon,
V tugo vtopljen i žolč začerneli napne se grozivne
Jeze mu zdajci, očesi podobni ste žaromu ognju,
105. Serpo pogleda le tam duhovna Kalhanta i reče:
„Vedež zli, nikdar še govoril po volji mi nisi,
V sercu ti radost vsikdar je, slabo nam prerokovati,
Dobre besede bilo ni od tebe nikoli al djanja;
Tak beseduješ tud zdaj prerokovaje Danajcem,
110. Da nadloge jim kuje za to le dalekostrelec,
Ker za Krizovo hčer ni bila mi volja prejeti
Drage odkupe, ker želja me silna ima, jo posesti
Domu na svojem in volim še clo jo pred Klitemnestro,
Ženo zakonsko, ker slabši od nje ni v ničemur,
115. Ne v obrazu, ne rasti, ne umu, ne v delu umetnem;
Vendar vkljub temu jo dati nazaj čem, ak bolje je tako;
Ljubši mi je, da ohrani se Ijud, kot da bi poginil;
Vender pripravite drug pa mi častni podar, da Argivov
Sam brez darú ne ostanem. Ne bilo zares bi spodobno,
120. Glejte vesoljni tedaj, kak dar od drugej mi dobiti!“ —
Njemu zapored zdaj tak govori berzonogi Ahilej:
Atrejevič preslavni, med vsemi v pohlepnosti pervi! —
Kak li dali bi dar ti, velikodušni Ahajci,
Saj ni viditi vender nikjer na kupe zakladov.
125. Kar smo naropali v mestih, je razdeljeno že davnej.
Ne spodobi pa se ljud sklicati v novo delitev,
Toraj zavolj boga daj deklico ino Ahajci
Trojno povernemo ti i čveterno, ak enkrat bi Cen nam
Dal na moč ograjeno mesto Trojansko razsuti. —
130. Njemu zapored zdaj tak govori vladar Agamemnon:
„Zvit tak, pogumen če prav si, bogu podobni Ahilej
Bili nikar! ne boš me ne vkanil i ne pregovoril,
Češ mar, sam imajoč dar častni, da jez bi oslal le
Splenjen ter ukazuješ mi otcu oddati devico:
135. Pa naj zgodi se, ak mi dadó dar velikodušni Ahajci,
Pravoga si izmisleči, enakovreden da bode.
Če ne hoté pa ga dati, bi vtegnil pa sam ga jemati,
Prišel ga vzel bom, tebi al Ajantu ali Odisu
Ter ga peljal sabo, pač jezil se bo ta, h komu pridem,
140. Tode letó se zares še drugo pot bomo menili.
Zdaj pa nujte! porinimo ladio černo na morje,
Vanjo zberimo pripravnih brodnikov in hekatombo
Denimo noter, samó tud Krizovo hčer lepolično
Pripeljimo in vodia bo svetovavcev naj eden,
145. Al Ajas al Idomenej al nebeški Odisej,
Bodi si tudi Pelejevič ti, naj strašniši mož vsih,
Da oprávivši dar svet dalekostrelca nam spraviš.“
Vanj od strani se ozerl govori berzonogi Ahilej:
Hojmene! poželeči nesramno, v zvijačah zvedeni,
150. Kak radovoljno bo slušal Ahajcev povelja kdo tvoja:
Ali podati se kam al boriti se siloj z moževi,
Bogme nisim prišel zavolj Trojcev sul’ce dvigočih
Sem se boriti, ker nad manó se pregrešili niso,
Kajti niso nikdar odgnali volov mi al konjev,
155. Tudi nikdar mi v Flii, v rušnati možoredivni,
Žita končali mi sad, ker sile veliko med nami
Sencobogalih gorá je in morje šumeče neskončno,
Temuč za te o nesramni prišli smo, da se raduješ,
Čast Menelau dobiti i tebi, pasja podoba,
160. Od Trojanov — pa se ne zmeniš za to in ni mar ti —
In meni clo žugaš podar lastnoročno uzeti,
Trudil ki mnogo se zanj, ki ga dali sinovi Ahajcev,
Bogme enaka darú ne bodem dobil, ko Ahajci
Bodo razderli z ljudmi prenapolnjeno mesto Trojanov,
165. In vender večidel trudapolnoga marjanja roke
Moje prevzamejo, ko pa delé potem se nam ropi,
Pa ti veliko doboš več. Vzamši jez malo za ljubo
Vernem se k ladjam nazaj z bojevanjem se vtrudiv;
Tode zdaj grem pa u Ftio, ker boljši veliko je zame
170. S krivimi ladjami iti domu, pa jez menim, da več si
Nečastén ne boš mogel grabili bogastva i blaga. —
Njemu zapored potem govori vladar Agamemnon:
Beži le z Bogom, ak želja ima te, ne bodem te prosil
Zavolj mene ostajati, saj imam jih še druge,
175. Ki me bodo častili, posebno pa Cen svetujoči
Čertim tebe naj bolj zmed bogorejenih vladarjev,
Kajti ljubiš prepir le večni in vojne i bitve,
Ako silen junak si, ti bog le to je podelil,
Idi domú so svojimi ladjami ino tovarši
180. In Mirmidone vladuj! jez dalje se za te ne menim,
Jeza ne straši me tvoja, pa jez ti zažugam nasproti,
Ker uzame mi Krizovo hčerko, vplenši jo Febos,
Bodem sicer jo z ladio svojo poslal i tovarši,
Tebi upeljem za to pa Brizovo hčer lepolično,
185. Dano v podar ti — sam pojdem ti v šotor — spoznadeš da dobro
Kolikor veči od tebe da sim, i bojè se tud drugi
Mi govoriti takó in protiviti mi kljubovaje. —
Tak je govoril, zbudi se serd v Pelejonu in serce
Se u porašenih persih mu na razdvoje nagiba:
190. Ali potegnil bi ostronabrušeni meč si od stegna,
Ter pričujoče razgnal i Atrejeviča usmertil,
Ali pa nehal serditi bi se, zaderžé si pogumnost.
Ko reči mu takove blode po misli in duhu,
Ko potegne iz nožne že meč, se prikaže Atena
195. Pridša dol iz nebá, beloroka poslala jo Hero,
Ljubijoča enako oba i zanju skerbeča;
Vstopila se za herbet Pelejona za kodre rujave
Prime, vidljiva le njemu, nihče pa je vidil ni drugih.
Zdajci osupne Ahilej ter obernil se spoznade
200. Palas-Ateno; — strašno zablisknete se ji očesi —
Nagovoreč jo, lahko perutne izusti besede:
Šulčarja Cena otrok, kaj sem te prinese, da prideš?
Vidila mar da napuh Agamemna bi Atrejeviča,
Pa povem ti v resnici in menim, da bo se spolnilo:
205. Zavolj ošabnosti dati enkrat še utegnil bi dušo. —
Mu zapored govori sovo-oka boginja Atena:
„Vstaviti serd sim prišla ti, ako bi hotel slušati.
Iz nebá beloroka poslala me Hero boginja,
Ljubijoča enako obá i za vaju skerbeča.
210. Čuj tedaj i pusti prepir, ne potegaj ne meča,
Ampak psovaj ga, zmirjaje z besedo, kakòr ti le pride,
Kajti povem ti takó in dopolnjena bode beseda,
Da dobil boš enkrat trikrat lak draga darila
Zavolj napuha tega, zatoràj se premagaj i slušaj!“ —
215. Nji zapored govori tako berzonogi Ahilej:
Gre vsikdar nam boginja, vaše povelje spolniti,
Ako nam serce tud jeze kipi, ker bolje je tako,
Kdor posluša bogé, tud njega poslušajo oni. —
Reče i roko težko zaderži na roču srebernem,
220. Ter porine nazaj meč v nožnico, tak poslušaje
Govor Atene; ta pa v Olimp se je dvignila zopet
Gor kjer sulčarja Cena je dom, tje k drugim bogovom. —
Pelejevič pa nagovori iz nova slovesi
Hudimi Atrejeviča i ni mu preneha v togoti:
225. Vinožerúh, psooki, z jelenovim sercem u njedru,
Z ljudstvom vred nikdar opasati oklepa za bitvo,
Ali na zalezovanje iti s pervaki Ahajcov
Upal si nisi serčnó, to smert po mnjenju je tvojem,
Bolj se prileže, je res, po širokem tabru Ahajskem,
230. Jemati temu dari, ki tebi nasprot bi govoril,
Ljudožeroči kralj! ker zapoveduješ zaničem,
Pač bi sicer, Atrejevič, zadnjikrat zdajci zabavljal;
Tode povem ti v resnici in sveto prisego poterdim,
Žezlu pri tem, ki nikdar na vek več vej ino perja
235. Gnalo ne bode, od kar se ločilo od debla u gozdu,
Tudi ne v cvetje več šlo, ker okrog mu ostergalo jeklo
Perje in skorjo je stran, zdaj pa sinov ga Ahajskih
Nosijo v pravi, ki govorijo sodbe, ki postave
Jim izročil je Cen. — To naj ti bo grozna prisega!
240. Želja obšla bo enkràt po Ahilu sinove Ahajcev,
Vse brez izločka in ti jim ak žalovajoč prav ne bodeš
Mogel pomoči, zdaj Hektor bo možemorivni veliko
V smert jih poderl; takrat si boš zali! serce in se serdil,
Da nikakor častil Ahajcev naj boljšega nisi.
245. Tak govori Pelejevič in verže si žezlo na zemljo,
Zlatimi žebli nabito, potem pa vsede se zopet,
Atrejevič pa serdi se nasprot mu; k njima pa skoči
Nestor sladkobesedni, Pilanov prijetni govornik,
Ki od medù mu slaji je lekla z jezika beseda,
250. Dve ste o njem prešle ljudi govorečih že dobi,
Z njim ki so vred se zredili in ki so poznej se rodili
V Pilu presvetem, že vladoval zdaj tretjo je dobo.
Dobro mené jima on govori in tako beseduje:
Mili bože! kak v tugo zagreznila bo se Ahaja.
255. Kak veselili nasprot pa Priam in Priama sini,
Kak iz serca radovali nezmerno se drugi Ahajci,
Ko zvedó vse to, da vidva se prepirata vražno
Vidva, Danajcev perva, si bodi borè al svet’vaje,
Toraj slušajta, kajti oba od mene sta mlajši,
260. Z boljšimi kakor z vama imel sim že tovaršijo
In vender se nikdar prepirali niso med sabo,
Nisim še vidil možá in težko bi vtegnil ga v posled,
Kakor Peiritoos, Drias bila sta, pastirja narodov,
Kakor Kajnej, Eksadios, bogu enaki Polifem,
265. Ino Ajgejevič Tezej, primerljivi neumerjočim,
Med možaki zemlje naj bolj junaški so bili,
Naj bolj junaški sami in se z naj bolj junaki borili,
S Feri v gorah in pregrozovito so jih pokončali,
Tem možem tedaj sim pajdaš bil, prišel iz Pila,
270. Daleč iz daljne dežele, sami me poklicali k sebi
In bojeval sim vred se po moči: pač zdajci bi z njimi
Nihče, kar biva na zemlji ljudi, se ne derznil boriti,
In vender so sprejemali svet moj slušaje besedo,
Toraj slušajta vidvá tud, ker bolje je me poslušali,
275. Ti ne, ne jemlji temú ak verl si tudi dekline,
Ampak pusti kar dali enkrat so mu sini Ahajcev,
Pa tud ti Pelejevic ne hoti prepiranja s kraljem,
Zoper njega, ker enaka še čast ni namerjena bila
Žezlonosečemu kralju, ki slavo mu Cen je podelil
280. Več ak ti imaš v sebi moči in te boginja rodila,
Pa je mogočniši ta, ker vladar je množici veči.
Toraj Atrejevič čuj i ne jezi se več, in jez bodem
Prosil Ahila, da serdi slovó da, on ki vesoljnim
Var je braniven Ahajcem u končevajočem borenju.
285. Njemu zapored takó govori vladar Agamemnon:
Bogme, kar rekel namá si, stari po redu je vse skoz,
Tode volja možá je tega, nad drugimi hiti
Vsemi, imeti oblast čez vse in vse kraljevati
Ter velevati jim v boju, ne vem le kdo ga bo slušal,
290. Ako vstvarili njega so vojščaka večni bogovi,
Mu dado mar za to tud oblast zabavljaje zgrajati? —
Ga vstavijoč mu začne zapored nebeški Ahilej:
Babež zares i zanič bi smel se jez imen’vati,
Ako za vse bi vognil se ti, kar bi mi koli le velel,
295. Drugim tako naročuj, ne dajaj pa meni ukazov,
Kajti menim nikdar da slušal ne bodem taistih.
Drugo pa tebi povem in ti si ohrani jo v misli:
Zavolj dekline sicer ne bom boril se nikoli.
Ne s tabó ne z drugim, ker davši jo vzamete zopet,
300. Tode drugih reči, kar imam jih pri ladiah votlih
Bi zoper voljo mojo pa ne vtegnil kaj vzamši odnesti,
Ali pa, bogme, le skusi, da vidili bodo tud tile,
Kak pocedi na hip se kri ti černela po kopju. —
Tak prepirasta se, boré se nasprotno besedo.
305. Morožico zbrano pri ladjah Ahajcev potem razpustista
K svojim šotorom i ladiam ličnim potem Pelejevič
Se z Menójtijevičem poda in svomi tovarši.
Atrejevič pa izniva na morje jaderno barko
Zvoli enajst brodnikov za noter in hekatombo
310. Dene lud za boga ter pripelje vposled lepolično
Krizovo hčer, mnogosvetni Odisej pa pride za vodja,
V barko stopivši jadrajo potem po mokrih gazinah. —
Ljudstvom veli pa očistiti se Atrejevič nesnage
Ona potem se očistijo, v morje pa veržejo vmazke,
315. Ter dadó darovaje Apolu cele hekalombe
Koz i volov ob bregu neplodno puščenoga morja,
Duh pa pride v nebo verte se z dimom od darov. —
Tak se dela po tabru leto pa nikakor ne zabi
Agamemnon sovražnosti, s ktero je žugal Ahilu,
320. Ampak pokliče k sebi Taltibia in Evribata,
Ki bila pomočnika sta mu i služabnika ročna:
Napotita se v šotor Pelejeviča Ahila
Da lepolično Brizejevo siloma mu odpeljata.
Če bi pa volje ne bil jo oddati, mu vzel jo pa sam bom
325. Z večimi prišel k njemu, to grozniši bode še zanj’ga.
Rekši tako ju odpošlje, silno povelje naročiv,
Nerada se podasta, ob bregu pušenoga morja,
Dokler dosegla sta mirmidonske šotore i ladje.
Najdila sta le tam pri šotoru i ladii černi
330. Njega sedeti, ju vgledavši pač ni vesel bil Ahilej,
ln ona osupnjena i spoštovaje vladarja
Tam stojita, ničesar ne govore ne prašaje,
V duhu spoznal pa je nju naročilo i tak beseduje:
Dobro došla poročnika — poslanca človeška i božja,
335. Stopita bliže, kriva nista vidva temuč Agamemnon!
Ki je vaju poslal zavolj deklice, Brizove hčeri;
Čuj taj bogorojoni Patrokles, pripelji deklino,
In jima jo daj, da odpeljeta jo, pa sama naj
Pričata pri zveličanih bogeh i ljudeh umerjočih
340. In pri besastem kralju, kadar enkrat še bi moje
Treba bi o pripomoči, neslavne pogube braniti
Druge; zares v nesrečni divjosti on buri vihraje,
Da ne vidi ničesar celò ne spredej ne zadej,
Tak na priměr bi Ahajci se bili, da srečno izteče.
345. Tak govori, Patrokles pa dragoga sluša tovarša,
Iz šotora pripelje Brizovo hčer lepolično
Iti jo odda, ona se pa verneta k ladjam Ahajcev
Ino nevoljna potovala z njima je ženska. Ahilej
Pa pretakaje solze sedi od tovaršev odločen,
350. Tam na brežini sinjega morja in gleda u vodo,
Mnogo pa prosil predrago je mater, roké dvigovaje:
Mati, ker si me rodila za kratko življenje le tukaj,
Mi dodeliti vender bi čast Olimpovi mogel
Cen, gromeči v višavah, pa dal mi ni zdajci nar manjše,
355. Ko mi Atrejevič, mogočni vladar Agamemnon
Storil nečast je, ker vzamši mi dar, ga posede. —
Tak je govoril solzé se, ga slišala mati preslavna
Tam sedijoča v globini morja pri starem očetu,
Kakor oblak prišine iz sinjega morja na komljo,
360. In se vsede potem na stran jokajočega doli
ln ga boža z roko ter reče besede i pravi:
Dete, kaj plakaš? kaka britkost ti dušo obšlà je?
Nuj, povej in ne hrani u sercu, da veva oba saj!
Nagovori jo globoko ječé berzonogi Ahilej:
365. Znano ti je, čimú ki veš vse, praviti toto;
Šli smo bili prot Tebi, Eetija svetomu mestu
In smo razderli jo ter unesli vse od ondoti,
In sinovi Ahajcev zdelé si spodobno med sabo,
Zberejo Atrejeviču Brizovo hčer lepolično;
370. Ali Krizes, duhovnik dalekoslrelca Apola
K ladiam votlim prišel je Ahajcev, jeklom obdanih
Hčer oprostiti hoteč, prinesel nezmerno odkupo,
Venec pa deržal v rokah je dalekostrelca Apola
Žezlu na zlatem in poprosil vesoljne Ahajce,
375. Naj bolj pa Atrejeviča oba, vreditelja ljudstev;
Vsi na mestu sicer poterdijo drugi Ahajci
Spoštovati duhovna i drago odkupo prejeti;
Ni pa dopadlo letó Agamemnu, Atrejeviču;
Ampak odpošlje ga z gerdo i silno besedo mu reče.
380. Starček, razžaljen, zopet odšel je i njega molitev
Vslišal Apolo je, ker mu je neskončni prijatel,
Ter spusti v Argive zlo strelico, gostoma zdajci
Padajo ljudstva, pušice boga pa letijo po širem
Tabru Ahajcev čez in čez i dobro vedoči
385. Vedeževalec pové naročilo nam dalekostrelca.
Jez naj pervi velim po tem se spraviti z bogom,
Atrejevič pa postane serdit i mahoma vstal mi
Žuga z besedami, ki so vse že dopolnjene zdajci,
Že namreč bistrooki Ahajci jo z jaderno ladjo
390. Spremljajo v Krizo ter peljejo sabo darove za kralja,
Iz šotora speljala meni pa sla poročnika
Ravno Brizovo hčer, ki mi dali Ahajcev jo sini,
Toraj ak moč ti je koli uzemi u brambo otroka.
Prišla v Olimp poprosi mi. Cena, ak si v resnici
395. Kdaj zradovala njegovo serce al z besedo al djanjem;
Mnogokrat namreč sim čul le v hiši očeta
S tem se ponašati, da si bila zmed bogov Kronoviča
Černomeglenoga sama branila sramotne nadlege,
Ko so storili naklep zvezali ga drugi bogovi,
400. Najpred Hero, potem Posejdaon i Palas Atena. —
Pa ti, boginja, prišla si in mu odvezala poveze
Naglo v visoki Olimp storoka poklicala k njemu.
Ki Briarej rekó mu bogovi, ljudje pa vesoljni
Ajgiaon, prekosi ki otca še svojega v moči.
40.i. Ta se vsede potem h Kronoviču, vesel svoje slave;
Njega zboje se presrečni bogovi. in ne zvežejo Cena.
Zdaj spomnijoča na to ga, se vsedi k njemu in okleni
Mu kolena, a k hotel bi priti Trojanom na pomoč,
Da bi pahnili Ahajce na ladje nazaj i na morje,
410. Jih moré, da občutijo vsi hudobnost kraljevo,
In da spozna tud Atrejevič, silni vladar Agamemnon
Svojo slepost, ker časti ni Ahajcev nar boljšemu skazal.
Njemu zapored potem govori tak Tetiš jukaje:
Joj me, otrok moj, čimu sim zredila nesrečna te mati,
415. Da bi vendèr ti dano bilo pri ladjah sedeti
Brez solzá i nadlog, ker je kratka tak tvoja namera,
Zdaj pa ob enem si kratkoživeč i nesrečen pred vsemi;
V to po osodi sim zli te, dete, rodila v poslopju,
Tvojo prošnjo povedati Cenu, groma Ijubivcu,
420. Sama pojdem na Olimp snegokrili, če slušal me bode,
Ti pa sedé pri ladiah zdajci, pri urnogredočih
Se na Ahajce serdi i se zderži celo bojevanja.
Cen v Okeàn se je k poštenim Etipejcem
Včeraj podal na obèd, z njim šli pa bogovi vesoljni,
425. Dne dvanajstoga pa vernil se bo zopet v Olimp gor
ln takrat na jeklo-postavljeni Cenovi dom grem,
Bom oklenila koleno mu; mislim, ga tud preverila. —
Tak govori in odide, njegà je pa ondi pustila
Se jezečega v sercu zavolj lepolase deklice,
430. Ki zoper voljo bila mu je siloj uzeta. — Odisej
Pa prijadrá prot Krizi, pelječ svetò hekatombo;
Ko pa dospeli so v loko že noter, v neskončno globoko
Jadra doli snamó in jih spravijo v ladjo černelo,
Drev pa veržejo v drevnik, z vervmi ga doli spustivši,
435. Nagloma, z vesli pa kermijo ladio na izhodišče
Veržejo spod kamne, zad pa privežejo vezi,
Ven pa sami se potem podado na brežino morja
In vzamó hekatombo dalekostrelca Apola,
Krizova hčer tud prišla je iz ladie urno-gredoče,
440. Njo mnogosveti Odisej pelje potem k žertveniku
Ino poda jo dragomu otcu u roke, mu reče:
Krizes, poslal me vladar možev Agamemnon je semkej
Hčer pripeljati tebi, svetò hekatombo pa Febu,
Jo za Danajce dariti, da spravimo serd oblastnika,
445. Ki poslàl je Argivom stok iztlačeče nadloge. —
Tak govori in mu v roke jo da, on radostno sprejme
Hčer preljubo, hekatomo pa slavno herž uni bogovu
V red razstavijo tam pri oltarju, lepoga dela.
Potle roke si vmijó in vzamejo ječmen svečani,
450. Roke kviško deržé pa glasno molil je Krizes:
Čuj me, srebrolok, ki Krizo vzel si u brambo.
In presveto Kilo, ki Tenedos močno vladuješ,
Slišal že enkrat popred si me, ko sim molil
In si počastil mene in kaznil prestrašino Ahajce,
455 Zdajci tedaj mi tudi to še željo dopolni:
Odverni od Danajcev zdaj neslavno nadlogo. —
Tak je govoril molé, ga slišal je Febos-Apolon,
Pa potem ko so odmolili i ječmen potresli,
So pa zavili glave nazaj in zaklavši oderli,
460. Proč pa odsekali stegna i z mreno mastnó jih ovili
Dvakrat okrog, gor pa mesa volovskoga djati.
Starček potem na gromadi sožge to i černoga vina
Vlije na verli, mladenči pa petozob zraven deržijo,
Ko pa sožgal je stegna ino so drob zaužili,
465. Zrežejo drugo na koščke in vtaknejo ono na ražen.
Ter spekó kar umetno in vse spet snamejo doli.
Ko pa od dela nehajo ino obed je napravljen
Se pa gosté in nič pri gostii sercé ne pogreša,
Ko pogasé pa željó si po napojilu i jedi
470. Pa napolnijo sluge kozarce do verha s pijačo
In delé vsestran in začno potem zopet od desne
Kupe dajati i cel dan spravljajo s petjem bogova,
Pesem pejonsko lepó mu spevaje, mladenči Ahajski,
Dalekostrelca slave: i on čuti, se razveseluje.
475. Ko gre pa solnce v zapad in v kraje temotne zaide
Se pa vležejo doli k vervem tje, k ladje deržečim:
Ko prisveti rožnopersta pa zaria ranorojena,
Pa zakermé nazaj k širokomu tabru Ahajcev,
Pošlje tud dober jim veter dalekostrelec Apolon,
480. Dvignejo drev zdaj oni in jadra bela razpnejo;
Veter veje naravnoma v plahto, okrog pa valovje
Bagreno silno ob robu ječi, ki ladia dere,
Ta pa derči čez valovje, doseči popotvanja konec,
Ko dospeli pa so k širokomu tabru Ahajcev,
485. Pa potegnili so zdajci ladjo čemelo na suho,
Gor na pešeno iu valarje silne podložili spodej.
Se razkropijo sami pa okrog po šotorjih in ladjah. —
On pa jezil se je tam sedeč pri ladiah hitrih
Bogorojeni Pelejevi sin, berzonogi Ahilej,
490. Šel nikdar ni ne na zbirališče možoslavito
Tudi v vojsko nikdar, temuč grudil si drago je serce
Ondi čakaje, pa gnala ga slja je po hrupu i boju.
Ko od takrat pa dvanajstikrat že je prisvitala zarja,
Pa vernili v Olimp so bògovi se vedno živeči,
495. Vsi ob enem i Cen gre naprej, ni zabila Tetis
Deteta svoga prošnjé, temuč se dvignila z morja
Stopa na jutro v nezmerne nebesa ino v Olimp gor.
Najde Kronoviča dalekogroma sedeti brez drugih
Na naj viši višini Olimpa verhatoga tamkej,
500. In se vsede k njemu, ter mu oklene koleno
Z levo, z desnico pa prime potem ga pod brado in tako
Nagovori prosijoča Kronoviča, Cena vladarja:
„Oče Cen, sim zares ti kdaj pomagala pri bogih
Ali z besedo al z djanjem, tak željo letó mi dovoli,
505. Počasti mi sinú, ki mu dano nar kraje življenje
Je izmed drugih; vladar možev Agamemnon mu zdajci
Včinil nečast je, ker vzamši mu dar, ga posede.
Ti tedaj ga časti saj, Olimpovi Cen, svetovavec,
Moč tak dolgo podeli Trojanom, dokler se Ahajci
510. Mi za sinú spokoré in povernejo čast mu obilno. —
Tak govori, nič ne reče pa Cen, oblake zbiroči,
Ampak molče sedi dolgo, kakor oklenila
Mu je koleno, derži se ga terdno in reče na novo:
Daj al obljubo mi pravo ino mi prošnjo dovoli,
515. Al pa odreci naravnost, brez straha si vender, da znadeno,
Kak med vsemi sim jez naj menj ti častena boginja! —
Zlo nevoljen pa reče ji Cen, oblake zbiroči:
Reč nadležna je to, ker v prepir me pripravila bodeš
S Hero, da z zabavljivo dražila bo me besedo.
520. Saj mi tudi tako že pri neumerjočih bogovih
Vedno nagaja i pravi, da v boju Trojanom pomagam,
Toraj pojdi berž zopet, da te ne bode spazila
Hero, jez pa skerbel bom za to, da ti želja se spolni;
Da pa prepričana boš, ti pa pol z glavó bom pomignil,
525. Kajti med neumerjočimi je od mené to naj veči
Znaminje, ker se ne spremeni, ne zboga z goljfijo
Ne tud končanja ne čaka, kar enkrat poterdil z glavó sim.
Reče Kronovič to in migne s černelo obervjo,
Padnejo zdajci lasjé inu ambrozni u kodrih po glavi
530. Neumerjoči, kraljevi; in velki Olimp se potrese,
Tak posvetvala oná se ločita sakseb, potem pa
Plane ona v globoko morje iz Olimpa žarkoga,
Cen pa na dom gre svoj i vesoljni bogovi ustaše
S sednic ter gredó očetu nasprot, i nihče se ne derzne
135. Čakati ga, da bi prišel, ternuč mu vstopijo vsproti.
On pa vsede se tje na prestol svoj, tode spazila
Bila ga Hero vedoča, da z njim posvet je imela
Telis srebernonoga, hčerika mornoga starčka;
Berž zabavljivo tak nagovori Kronoviča Cena:
540. Kteri bogov imel s tabó posvet je, zvijačni!
Vedno ti je ljubó, ko mene ni zraven, skrivnostne
Sklepe sprejemati pred sodbo i nikdar še besede
Nisi voljno mi povedali hotel od tega, kar misliš. —
Nji zaporedoma oče bogov i ljudi beseduje:
545. Hero, ne pričakuj, bogme, vse govore moje
Znati, pretežki bili bi za té, ak ženo prav mojo,
Kar pa je čuti primerno in prav, pa nihče ne bode
Ne bogov ne ljudji popred kdo zvedel od tebe,
Kar bi pa volja bila mi, sam brez bogovov sklepati
550. Zastran tega pa ne poprašuj za vse i ne baraj. —
Mu zapored govori volesoka, častitljiva Hero:
Kronovič prestrašni, izustil si kakšno besedo!
Nisim te že od nekdaj nič barala ali prašala
Ampak popolnoma v miru sklepuješ, kar koli ti volja,
555. Zdaj pa v duhu vender hudo se bojim, da ne vkane
Srebronoga te Tetis, hčerika mornoga starčka,
Kajti se vsedla je zjutraj k tebi, t’ oklenila koleno,
Ti pa, menim, obljubil v resnici si ji, da Ahila
Bodeš počastil, končal pa pri ladiah mnogo Ahajcev. —
560. Nji zapored beseduje tak Cen, oblake zbiroči:
Mnenja vedno imaš, prečudna! in v vsem me zapaziš,
Vender dognati ničesar le mogla neboš, ampak bolj le
Boš od sercá se ločila mi, kar bo zate le hujši,
Temu ak res bo takó, se že mi ljubilo bo tako,
565. Sedi tedaj molčé i moje besede poslušaj!
Bogme, ne varovali bi le vsi bogovi Olimpa,
Ko bi bliže stopivši z rokó nepremagano mahnil. —
Tak govori, se zboji volooka, častitljiva Hero
Ino se vsede molče, premagvaje si ljubljeno serce.
570. Po poslopju pa ostermé bogovi nebeški
Slavno-umetni Hefájst pa začné govoriti jim tako
Materi ljubljeni Heri na roko gredé, beloroki:
Reč nadležna bogme bo to i nikakor sterpeti,
Ako zavolj umerjočih se tak prepirata vidva,
575. Med bogovi ropót napravljaje; sladú gostarija
Žlahtna imela ne bo, ker zlo je veljavo dobilo.
Materi dam opomin, če ravno razumna je sama
Dragomu otcu na roko govoriti Cenu, da zopet
Se ne bo otec jezil in kalil nam zraven gostije,
580. Kajti ak voljo imel bi olimpovi strelometavac
Bi nas zagnal iz prestolov, ker moč mu nezmerno je veči.
Toraj ga nagovoreča, pohlevno daj mu besedo,
Zopet bo naglo potem se spravil Olimpovi z nami. —
Tak ji on je govoril ter vstal in dvokupo podal tje
585. Materi dragi v roke in takó jo potem nagovoril:
Terpi, mati moja, in se vmiri, če ravno otožna.
Da le ne vidim, ljubó čez vse mi, z lastnim očesom
Biti tepeno, pomagati bi ne mogel ti, ak tudi
Tožen, nevarno ker je se Olimpovomu postavljati
590. Že me enkrat, bolečega priti na pomoč branivno
Je za nogo popadel zagnal iz poslopja svetoga,
Celi dan sim padal, še le ko zašlo je že solnce
Pal sim na Lemos, bili le malo še duše je v meni.
Ondi so sintski možaki me padloga gostno sprejeli. —
595. Tak je govoril, se smehlja beloroka mu Hero,
Se smehljaje prijela z rokó je kupo sinova,
Tudi drugim natakal potem je bogovom vesoljnim
Čenši na desni, iz verča nektar sladki zajemáje,
Smeh zaženó brezkončni na to zveličani bogovi
600. Viditi, kak da strežéči Hefajst skoz sobo sopiha.
Celi dan so tako, dokler je solnce zapadlo
Se gostovali in ničesar serce pri gostéh ne pogreša,
Tudi laju ne prelepih, na ktere je brenkal Apolon
Tudi ne muz, ki prepevale so zapored lepoglasno,
605. Vender potem ko zapadla v zahod luč solnca je svitla,
Se pa ločili od tam in podali vsak na domovje,
Tje, kjer vsakomu dom jim postavil preslavljeni švepec,
Bil je Hefájst, snovaje po lastnem, umetnem razumu,
V posteljo svojo gre Cen, Olimpo i slrelometavec,
610. Ki je popred že polegal, ko spanje obšló ga je sladko,
Tje se podá i počiva i zraven zlatótrona Hero.