Bureži - brbrači
Marija Kmetova
Spisano: Tina Ribič
Viri: Prepisano iz knjige Bureži - brbrači (COBISS)
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt



BUREŽ

Mejček dela ves božji dan. Komaj se zbudi, že brcne odejo s sebe, sname sliko s stene, vzame blazino in jo zažene v vznožje. Ko pije mleko, se ziblje na levo in desno, nenehno brca z nogami, suva z njimi, da se stresa posteljica, kakor bi bil potres. Poliva se z mlekom, nato zaluča steklenico daleč v stran, če mogoče na tla. Kaj mu je do tega, če je steklenica v črepinjah na tleh! On ima vse druge misli in denarja mu ni mar. Ko Mejčka oblačiš, se stokrat postavi na glavo, da se potrgajo gumbi na oblekci; pokleka, seda, lega vznak in na trebuh, se smeje in stoka in joka — vse v eni sami minuti. Potem se srečno izmuzne rokam, teka po sobi in ti tečeš za njim, da mu — če gre vse po sreči — utegneš v pol ure zavezati trakec pri slinčku. V tem času pa je že prevrnil stol, se butnil z glavo ob mizo, odprl omaro in razmetal perilo po tleh. Preden ga moreš umiti, se ti je trikrat, štirikrat skril pod posteljo, pod mizo, ušel v kuhinjo, zgrabil škarje in poizkušal z njimi prerezati nogavice. Ko ga srečno uloviš in držiš v rokah, da bi ga umil, tedaj vrti z glavo kakor vrtiljak in je čudno, da se mu glava ne odvije ali ne sname. Posebno grozo občuti, če se dotakneš z vodo noska, za ušesa se bije na življenje in smrt, a do vratu ne prideš — morda kdaj, a to je že čudež. Pa je končno vendarle umit, se pravi, obrisana so ustka, vse drugo ti je ušlo, da sam ne veš kdaj in kako. Rokice ti še nekam milostno pomoli pod nos, vendar oprezno opazuje, če mogoče nimaš zle misli, da bi mu očistil nohte. Da prideš do čiščenja nohtov in — Bog nas obvaruj! — do striženja nohtov, moraš obljubiti cukrčkov in pomaranč, povedati deset pravljic, zapeti vsaj troje pesemc, se presesti s stolčka na stol in na zofo in na posteljo — da dobiš en sam nohtek. Zdaj bi človek mislil, da bo šlo vse lepo dalje. Kaj še! Za vsak prstek oziroma nohtek je potrebna nova pravljica, nova povest, nov smeh in grohot in poskok in deset obljub na desno in levo. Srečno odstrižeš tri nohtke in pol — alo! — že je Mejček na tleh in — smuk! — pod stolom in ima igračo v roki in se dela, kakor da nisi nikdar prosjačil za striženje nohtov. In tako dalje — dokler ne postrižeš vseh deset nohtov — to je dela in petja in obljub in joka in smeha in tekanja in skrivanja, da je upehan Mejček in si upehan ti, da ti pot kaplja s čela. Globoko se oddahneš in se ozreš: Mejček je že zlezel na stol, prevrnil vrč vode z umivalnika, že stopica radostno po luži na tleh, če mogoče, še sede vanjo, da je ves moker in umazan. In zopet slačenje in oblačenje in čiščenje — prava tridesetletna vojna. In preden ga spraviš na sprehod, ti je zavezal in odvezal čeveljček vsaj trikrat, desetkrat dejal čepico na glavo in jo spet dal z glave, se vrtel krog tebe, kakor bi plesal za tekmo; in ko je srečno ves oblečen s stokom in jokom in smehom in trudom zrel za sprehod — že zleze pod posteljo in se ti skriva po kotih, da je spet ves v neredu. Nato se ti zmuzne skozi vrata in v strahu in trepetu ga najdeš v kotu vežnih vrat, kako se ti muza in komaj čaka, da skoči pod avto ali se zaleti konjem pod noge. Na cesti — štrbunk! — že je sredi luže in srečen si, če ni toliko umazan, da ga ni treba odnesti nazaj v hišo in ga preobleči. Na ulici si mora ogledati vsakega človeka, tujcu pravi, da je njegov oče, in imenitni gospe, da je »naša Nežka«, se ustavi pred stražnikom in mu z vso prijaznostjo zaluča v obraz pozdrav: »Viš ga, policaja!« Oblije te mrzel pot in se že v duhu vidiš v ječi zaradi razžaljenja uradnih oseb. Mejček si ogleda vse izložbe, poskusi vsaka vrata, če se odpro in zapro in hoče preskusiti vsak stoječi avto, ali je v redu motor in so pravilno pritrjena kolesa. Domov Mejček ne gre rad, krega se na sonce, če ne sije, in pravi, da bo razpodil oblake in prižgal luno, ali pa bo kupil drugo sonce, ker to naše vedno spi med oblaki. Pri kosilu sedi, kleči, na pol sedi in na pol kleči, prevrne krožnik, vzame ščepec popra v usta, kiha in prska in hrska in si slednjič izlije juho za vrat in če mogoče povezne krožnik na glavo. Posebno ga veselijo vilice, moli jih drugim pod oči, reže z noži po praznem krožniku, da se ti zdi, kakor bi sedel sredi kakega stroja. Bog ve, kdaj tak otročiček je — in kdaj se utrudi — tudi to je skrivnost. Popoldne so vse igrače v prometu, stokrat so pospravljene, stokrat raznesene. Zvečer je pa gorje — skoraj isto kakor pri striženju nohtov. Slednjič pride spanec, in Mejček spi in sanja in smehljaje plava po čudežnem, živahnem svetu svojega cvetočega življenja. Mogoče so drugi otročički drugačni. A pravi nekdo nekje: »Če je otročiček sam in ne napravi ničesar takega, česar ne bi smel — pokliči zdravnika.«


ŠTROŠNAJDER, JEZIK IN BOLNIŠNICA

Hodil je po naših mestih, bolje: hodil je nad njimi — neki mož — bodi pozabljeno njegovo ime! — ki je bil otrokom več ko Miklavž, več kot božiček, več kot god in rojstni dan — da šole in lepih spričeval niti ne omenim! — Ta mož je bil nekakšen pajek, zakaj kakor pajek razprede mrežo med vejicami in iz kota v kot, tako je ta mož razpel vrvi in mreže od hiše nad cesto do druge hiše. In je povabil ljudi in je hodil po vrvi visoko nad slavnim občinstvom in sedal in se krečil in tekal in se spuščal nizdol in plezal navzgor ko pravcati pajek, dasi je bil človek. Otroci — joj — čudo! Strmeli so vanj dan na dan, večer za večerom in ga občudovali, da so se jim oči svetile in lica žarela in jim je burno utripalo srce. Še na misel jim ni prišlo, da bi ta človek mogel pasti ali se celo ubiti: kako neki, ko je tako uren, poskočen, junaški in je vse polno varovalnih mrež pod njim. Čim bolj smo se odrasli pogovarjali, kakšna nevarna služba je to in kako trd je kruhek takole zaslužen, tem bolj so se čudili otroci, in zgodilo se je, česar smo se bali: zaželeli so si, da bi bili tudi oni taki »pajki«. Drugi dan so izginile vse vrvce in vrvi iz predalov, škatel in omar. Otroci so se zamislili in se posvetovali na vrtu. Dva dni so vrvi samo napenjali: Najprej na severni strani od drevesa do drevesa; nato na južni strani od hiše do drevesa; pa na vzhodni strani od senčnice do drevesa; pa na zahodnem delu vrta od drevesa do droga. Venomer: zavezovali, razvezovali, zavezovali, razvezovali; nategovali, zavozlavali, razvozlavali, rahljali, napenjali — dva dni. Slednjič so med nekim drogom in kozo za žaganje našli primeren prostor. In spet so dva dni privezovali vrvi. (Ne vem, koliko vrvi so v teh dneh »pouzmali«, nakupili, nabrali po vsej hiši!). Slednjič — prišli so dnevi slavnih predstav! Pa ni bil en sam slavni mož, bilo jih je »ko listja in trave«: Aljoša, Mejko, Štefan, Bojan, Laca, Majda, Živko, Lado, Marijan, Stane, Andrej: sami pajki — slavni možje. Sicer se je morala vrv umakniti drogu in so bile vrvi le za oporo, po drogu pa so hodili — a imenitnost je bila vendarle velika. Z dolgo palico v roki — zaradi ravnotežja — so stopicali drug za drugim po drogu tja in sem. Ko zrele hruške so cepali na tla in se prekopicevali, smejali, prerekali, dregali in se norčevali, ves dan, od jutra do noči, štirinajst dni. Nam — odraslim in junaškim so se ježili lasje, ko smo gledali te slavne predstave, a noben opomin in ukor ni nič zalegel. Še v spanju so vstajali fantje in »se šli Strohschneiderja« , motovilili so z rokami in na ves glas vpili. Tako je bilo pri nas, tako pri sosedovih, tako v našem mestu in drugod. »Kako se bo to končalo?« smo se strahoma izpraševali. Slednjič so začeli še z razsvetljavo, polne žepe bengaličnih vžigalic si našel v hlačah, zvečer so jih razmetavali z droga in »se šli rakete«. »Kako se bo to končalo?« Pa se je — in ne dobro. Sosedov fant si je izpahnil nogo, tam drugi si je zlomil roko in tretji potolkel nos in četrti si pridobil ogromno buško na glavi. A naš, naš Štefan si je pregriznil jezik! Ste že slišali kaj takega? Pa prav pregriznil si ga je — kar na dvoje in počez — pa amen! Zjutraj je bilo, saj smo še skoraj spali; naši trije seveda ne. Podili so se po načinu pajka Štrošnajderja, halo skozi okno, bums v sobo, sredi sobe: — »Kri!« »Kri? Kdo?« »Štefan!« Pogledamo: jezik! Kar košček mu ga je molel iz ust. Seveda—k zdravniku! Ta: V bolnišnico! Vsi brezumni brž tja. A Štefan? V bolnišnici je z ven molečim jezikom hodil ko Štrošnajder po posteljah in se umetno pozibaval, cedeč namesto slin kri iz ust. »Kaj takega pa še ne!« so vzklikali zdravniki. Pa mi? Skomignili smo z rameni: »Bolezen. Štrošnajder. Vsi jo imajo pri nas. Je dobiti kje injekcije zoper njo?« Zašili so jezik in hudo je bilo. A čez dve uri? Hop kvišku v posteljici pa Štrošnajder (Štefan pravi: šošnajdel — je star šele dve leti in pol!) — in sem in tja. Kaj bi? V krvi mu je, bolezen je. Štrošnajder namesto solz in joka in bolečin.


ŠTEFANČEK

Brezskrbno sedimo, se razgovarjamo, smejemo. Pa nenadoma preplašeni umolknemo sredi stavka, prebledimo in nagubančimo čelo. Ta in oni položi prst na usta. »Tiho!« zašepeče, »Štefanček se je zbudil.« Kakor bi nas kaka mogočna oseba zalotila pri nepoštenem delu, osramočeni povesimo glave, dokler ne planeš iz sobe in greš po prstih pred vrata spalnice. Uho nastaviš na ključavnico, neslišno dihaš in hočeš ustaviti bitje srca. Hvala bogu, nobenega glaska ni čuti! A komaj se splaziš nazaj, že odjekne iz sobe: »He!« — pa mogočno, odločno in zapovedujoče. Vrneš se, odpreš vrata: Štefanček, ki smo mislili o njem, da se »ziblje v blaženih sanjah«, korenjaško stoji na posteljici, a blazina, odeja in rjuhe leže razmetane po tleh. Huduješ se, a Štefanček se smeje, stopica po posteljici, vriska in poskakuje, da ječi posteljica. Kaj bi? Ponižno in pokorno urediš posteljnino in vnovič položiš »gospodka«, ki se hudomušno nasmihava izpod odeje. »Pridigo« mu napraviš, lepo mu govoriš o čednostih in nečednostih; za odgovor brcne Štefanček odejo navpik, skoči na nožice in že je blazina na pol poti na tla. Zgrabiš njega in blazino prav nemilo in oboje potlačiš pod odejo in ogorčeno odideš... Ali — preden zapreš vrata, je čuti ječanje posteljice in vriskanje Štefančka v spalnici. Ko se vrnejo v družbo, se vsi vprašujoče zazro: »Bo?« »Ne bo,« praviš. Razidemo se in Štefanček ukazujoče zakriči na pomoč. Hočeš — nočeš — moraš iti ponj. Stokrat se izmuzne iz rok, preden ima eno nogavico na nogi; spet stokrat plane pokonci, preden ima obuti obe. Ko zavezuješ en čeveljček, je drugi že daleč v kotu sobe, ko ga trudoma najdeš, je Štefanček sam že pri omari in lista po knjigi. In ko s težavo obuješ drugi čeveljček, je knjiga pod blazino, prvi čeveljček razvezan, oblekica na tleh — in držeč ga za eno nogo, se z obema rokama postavlja na glavo in se smeje in vzklika na ves glas. Nato se zresni, se naglo izmuzne iz rok in preden se zaveš, je v drugi sobi na mizi in si ogleduje vazo z rožami. Bojiš se, da ti je ne zaluča po tleh, zato se neslišno približaš in ponavljaš, kako da je priden, čemur Štefanček iz dna duše prikimava, migajoč z glavo s tako silo, da se čudiš, kako da se mu še drži na vratu. Vse svinčnike — pa jih ni malo pri hiši — si je že prisvojil, a meneč, da bodo bolje pisali, jih vtika v razne špranje in se čudi in huduje, kako da nato ne dajo »ne bele ne črne« od sebe. A zunaj prepeva in vriska in se ne zmeni za tuje poglede. Brezskrbno steče na sredo ceste prav tedaj, ko mu prihrumi avto nasproti, in vsakemu konju bi najrajši ogledal zobovje in ga pocukal za rep. Najslajši užitek mu je stopicanje po lužah, a v avtobusu sedi ko baron in niti z očesom ne migne. Drži se, kot bi plačal iz lastnega žepa voznino za vse slavno občinstvo. Oblastno se vede ko kak »mož postave« in je neznansko hud, ko ga na postaji dvigneš z voza. Precej truda je treba, da ga zamotiš z izložbami in s pečenimi kostanji. Nato steče po trgu, izteza roke in noge za golobčki, slednjič kot je dolg in širok telebne na tla, čudeč se, da ga tla sama ne dvignejo in ponesejo golobčkom v naročje. — Vsi stoli so mu avtomobili, ki v duhu brenči in brni z njimi. Od jutra do noči in ponoči je vladar in kralj vse hiše, je tisti, ki mu vsi želimo ustreči in ki se mu colo v odsotnosti pokoravamo. »Pst, Štefanček spi,« je stavek, ki ukroti vsak, bodisi vesel ali razburjen izraz naše notranjosti. Tak je naš Štefanček, najmlajši; poldrugo leto ima in rekli smo o njem, da bo svetnik »Štefan Prulski«. Pa je težko biti svetnik.


O GOSPODIH PAJKIH

Zakaj rečem »gospodje« pajki? Ker se meni zdijo zares gospodje. To so živalce posebne sorte. Imajo svoje gradove, pajčevine, in gospodarijo v njih ko hudi graščaki — vitezi. Na vrtu imamo kotiček samih smrek. Na teh smrekah so doma pajki. Njih gradovi se blestijo v soncu, v vsakem takem gradu gospoduje hud gospodar pajek. Z mojim zvestim spremljevalcem, štiriletnim Štefančkom, sva jih hodila o počitnicah vsak dan obiskovat. »Pojdiva malo h gospodom pajkom!« je rekel Štefanček. »Pojdiva!« sem rekla. In sva šla. Spodaj je bila široka pajčevina. S Štefančkom sva pihnila vanjo in brž se je prikazal pajek. »Kaj pa je?« je zarohnel. (Seveda ga midva s Štefančkom nisva zares slišala, pa sva ga vendar slišala. Ali razumete kako?). In jezno je pogledal naokoli. Midva sva se smejala. »Ali je jezen!« je rekel Štefanček. »Pa še kako!« sem rekla jaz. Stal in stal je pajek, jezno godrnjal in čakal. Midva sva ga spet podražila in pihnila v grad. Tedaj pa se je gospod pajek ustrašil in kot bi mignil zbežal prav v kot med veje. Tam notri je imel svojo sobo, svoje stanovanje. Čakal je in premišljeval, kaj bo. Čez čas se je obrnil in spet pokukal na prosto. Midva s Štefančkom sva spet ponagajala. Tedaj je pa pajek švignil na rob pajčevine, si brž napravil nitko — vrv, in se spustil nizdol in izginil. Iskal je sovražnikov, gledal okoli, si mislil, kaj da ga ne pustiva pri miru in skrbel, kaj bo zdaj v njegovem gradu, ko njega ne bo doma. Medtem se je ujela v nevidne mreže drobna muha. Cvilila in vpila je, se otepavala, izmotavala, pa ni nič zaleglo. Ujeta je bila. Brez dvoma je klicala na pomoč, in Štefanček je rekel: »Ali je muha koristna?« — »Ni, še škodljiva je, ker prenaša bolezni.« »Potem ji pa ne bom nič pomagal,« je sklenil Štefanček. Pa se tudi ni dalo nič pomagati, ker je bil že pajek nazaj. Nekaj hipov je poslušal ob robu pajčevine, nato je planil ko ris na muho, jo zgrabil za vrat in odnesel v svojo sobo. »Jo bo zdaj umoril?« jo vprašal Štefanček. »Da, zdaj ima pečenko,« sem mu dejala. In res se je pajek prav zadovoljno mastil z muho in bržkone je bil zelo lačen, ker se ni niti ganil od nje. S Štefančkom sva se obrnila k drugi pajčevini. Ondi je pravkar padla od nekod majhna prešička. Saj poznate tiste žužke, ki imajo toliko nog in se držijo sten in plezajo naglo po njih? Mi jim pravimo prešičke. Prešička je zacepetala po pajčevini in že je prihitel gospo¬dar, gospod pajek. Planil je na prešičko, a brž odskočil. »Ho,« je zavpil, »kdo pa si ti?« — »Av,« je rekla prešička, »pri miru me pusti, saj nisem muha!« — »Požrl bi te rad,« jo je nahrulil pajek. »Aha,« je rekla prešička, »pa me ne boš.« In res se je pajek zaman zaletaval obnjo. Prešička je migotala in migotala z nožicami, dokler ni na¬pravila luknje v pajčevini. Pajek je brundal in brundal okoli nje, pa kadar jo je naskočil, je prav tako naglo odskočil. »Zakaj neki kar skače okoli?« je vprašal Štefanček. »Gotovo ima prešička pretrd oklep,« sem rekla. Medtem se je prešička nekako zvila v klobčič in čof! — se vrgla na tla. »Oho!« je zavpil pajek, »marš nazaj!« »Ho, ho, ho,« se je zahihitala prešička od spodaj, »nazaj, seveda, ali bi ti dišala, kaj?« In je še nekoliko postala, kakor da bi bila mrtva, nato pa odbrzela med travice in domov. »Zdaj gre gotovo povedat mami, da jo je hotel požreti pajek,« je rekel Štefanček. »Najbrž,« sem rekla, »in drugič bo vedela, kaj so pajki in se ne bo več ujela.« »Zdaj ima pajek luknjo v mreži,« je rekel Štefanček. »Pa jo bo koj popravil,« sem rekla. In je začel pajek plesati okrog luknje, seveda se je neznansko jezil na ničvredno sodrgo, ki ne spoštuje tuje lastnine, in kako da se za prešičke meni ne. Kmalu je popravil vrzel v pajčevini. »Mu, hu, hu — kaj pa je to?« je vprašal Štefanček. »O, suha južina, sestrična gospodov paj-kov!« sem odvrnila. »Koliko nog pa ima, pa kakšne velikanske!« je vzkliknil Štefanček. Res je lomastila suha južina s svojimi dolgimi, neokretnimi nogami po pajčevini in strašila pajka — »hu — hu — hu.« Pajek se je zaletel vanjo, se zagrizel v eno izmed nog, jo privezal v mrežo, prav tako v drugo in tretjo. »Ne uideš mi, nepridiprav,« se je hudoval na suho južino. A ta — tebi nič meni nič — je potegnila noge iz ovojev, se prestopila in že bila na varnem. »Saj te še ne maram ne,« je zavpil pajek za njo. »Saj kar smrdiš, menim se zate!« — Suha južina ni nič odvrnila, ta je sploh redkobesedne sorte, molče je odlomastila med kamenčke in na bližnjo steno. Gospod pajek je bil zelo hud. Kar pred sobo se je ustopil in razmišljal o hudobiji nekaterih svojih sorodnikov. Danes je bil zares slabe voljo, najrajši bi bil polovil vse muhe, ki so brenčale okoli. »Zakaj še letati ne znam,« je zavzdihnil in zadremal. A nekoč je zašla na pajčevino majhna gosenica. S svojimi številnimi nožicami je brzela po pajče¬vini, kot bi bila doma. Pajek jo je nekaj časa gledal, gledal, nato jo je zgrabil. A gosenica, ne bodi lena, je rekla: »Boš šel!« in ga ugriznila v nogo. »Ajs!« je zacvilil pajek in odskočil. Potem ji je hotel zastaviti pot in jo prestrašiti. »Joj, kako pleše okoli!« je vzkliknil Štefanček. In res je pajek naglo obkrožal gosenico. Ali je pri tem delal mrežo, kdo ve? Ali pa je tekal okoli in rekel: »Ali me vidiš, kdo sem? Ali me vidiš, kakšen sem? Ali veš, da sem pajek, gospod vitez pajek, da sem hud in strašen? Ali me vidiš, kakšne čeljusti imam, kako hudo gledam, kako te kar zmanem, če hočem, in kako strašno sem hud?« A gosenica? Če se je je pajek le dotaknil, ga je šavsnila, zdaj s čeljustmi zdaj z repom. Čof, čof, čof, je šlo po pajku. »Zmagala bo!« je rekel Štefanček. »Ali se pajek jezi!« — »Pa še kako se jezi!« sem rekla in sva gledala dalje. — »Oh,« je rekel pajek, nikar ne misli, da si močnejša! Jaz se le šalim ko mačka z miško, ampak ko bo zares, boš pa videla, kaj bo!« — Čof! je šavsnila gosenica spet po pajku — in pajek že ni vedel, kaj in kako bi. Zdrznil se je, se odmaknil in obstal pred svojo sobo. Gosenica se je motovilila in motovilila. »Hu!« je zagrmel pajek in planil ko besen nanjo. »Av!« je zavpil in spet odskočil. »Ej, ej, gospod pajek,« je rekla gosenica, »saj niste vsemogočni, ne! Kako muhico, nič ne rečem, že zmorete, saj je neumna in trapasta živalca. Ampak mene, ki bom nekoč krasen metulj, ne boste spravili pod kapo, ne!« In res se je zdelo, da bo ušla, pajek je bil pa zdaj od jeze tako bojevit, da nalašč ni hotel po¬pustiti. Zgrabil je gosenico za tilnik. »No, no, tako no pa ne gremo,« je rekla gosenica in se izvijala in izvijala iz pajkovih klešč, pa ni nič zaleglo. »Ti baraba, ti,« je rekla, »kaj sem ti pa naredila?« Pajek je molčal in jo tiščal. Gosenica je udri¬hala z repkom, pa ga ni mogla doseči. Vrtela je glavo, odpirala čeljusti, pa ni šlo. Pajek se je odmikal, odskakoval, a izpustil je ni. Že je gosenica omahovala, a obenem je predrla pajčevino. Nič ni vpila, nič rekla, a svoje si je mislila. Brž ko je pajek za hip popustil, ker ga je od tiščanja vse bolelo, se je gosenica — smuk! — spustila skozi luknjico in ušla. »A!« je rekel Štefanček, »je že ušla!« »A!« je rekel tudi pajek in obstal, ko ukovan. Tekal je okoli, gledal, postajal, se oziral — nič gosenice ni bilo več. — A nekoč jo je pajek !« le premagal. Takrat je imel gostijo za tri dni. — No kateri pajki so silno plašni, nekateri zelo korajžni, nekateri neznansko previdni, nekateri spet topoglavi. In drugačni so tisti, ki imajo vodoravne mreže, kar nekam zmetane med vejevjem, in drugačni spet tisti, ki imajo svoj grad pokončno razpet med vejevjem. Te pokončne pajčevine so lepo v krogu spletene in kar umetniške. Tudi njih gospodar, vitez pajek, je lepši, ličnejši in bolj brihten kot oni z vodoravnih pajčevin. Tudi takega pajka, zares gospoda, sva opazovala s Štefančkom. Tudi ta je imel svoj grad pri smrekah na vrtu, in zmeraj je bil en sam tak pajek. Ali imajo pajki tako urejeno, da je med mnogimi na¬vadnimi pajčevinami ena sama tako gosposka? Kako je bil ta pajek lep, kako lepo pisan, črn in rumen in velik. Nekoč je padla na tako umetniško pajčevino slamica. Gospod pajek je čepel prav na sredi pajčevine, prav v središču kroga. Kaj je storil, ko je padla slamica na njegov grad? Potresel je pajčevino na vso moč. »Kaj pa dela?« je vprašal Štefanček. »Vidiš, da stresa, da bi otresel slamico.« »Joj, kako zna, le kdo ga je naučil?« Pajek je drezal in drezal z nožicami, pa ni nič opravil, slamica ni hotela dol. Bržkone je tudi vpil: »Hej, kaj je to ? Stran od tod! Kdo se je drznil spraviti tako navlako v moje domovje? Proč, pravim! Sicer bom zgrabil, bom hud, bom vse pomandral! Sodrga ničvredna! Ali ne vidite, kakšno umetniško zgradbo imam? Hm, kako bom hud!« A slamica je ostala in — čof! — je hušknila še muha v mrežo. Seveda, kako ne bi, ko je bila pajčevina tako nevidno razpeta med vejicami! Gospod, zares gospod, umetniški gospod pajek je bil kar brž pri muhi. Ni ji planil za vrat, kot delajo oni pajki z vodoravnih mrež — ne. Prijel jo je lepo okrog pasu in jo pokonci vrtel, vrtel, vitel naglo ko blisk okoli in jo vso zavil v pajčevino, da muha še dihniti, še zastokati ni utegnila in je bila ko punčka v povojčkih. Gospod pajek je to napravil v hipu in spet odbrzel v sredo svoje mreže. »Jo ne bo pojedel?« je vprašal Štefanček. »Menda še ne,« sem rekla. In res je ni. Tam jo je pustil. Nič ne vem, zakaj. Ali zato, ker ni bil lačen? Ali ni utegnil in je čakal na kaj drugega? Ali je imel kak sestanek, kako sejo, kako važno delo? Ali mu muhe niso bile všeč, če so bile kar sveže? Ali je imel navado, da je vsako meso prej obesil na zrak? Da se je nekako presušilo? Da je bilo boljše, ko pri nas gnjat? Kdo ve, zakaj je ravnal tako. Ko sva pozorneje gledala s Štefančkom, sva videla, da je bilo ondi v pajčevini še več takih »punčk«. Najbrž ta lepi pajek ni utegnil jesti kar tako in je imel določene ure za jed, tako ko mi. Morda zjutraj, morda zvečer. Najbrž je določen čas le lovil in se je ravnal po pravilu, da »je čas zlato« in ni hotel tega »zlatega časa« po nepotrebnem tratiti s samo »jejo in pijo«. V takole mrežo je nekoč zašla mravljica. »Oh, dajva, rešiva jo!« je rekel Štefanček, ki ve, da so mravljice pridne živalce. Pa je ni bilo treba rešiti. Ko je namreč gospod pajek zagledal mravljico, se ji je pač približal, jo pogledal, a se je ni dotaknil. Mravljica je smela nemoteno oditi. Pa kako je znala hoditi po pajčevini! »Saj sta prijatelja!« je vzkliknil Štefanček. »Pa sta res!« sem se tudi jaz začudila in mi je bilo to kar novo. Kaj pravite, morda so pa pajki in mravlje zares prijatelji? Morda imajo domenjeno, da se ne bodo sovražili? Ali se pa drug drugega preveč bojijo? V tem primeru se mi je zdelo, da sta si pajek in mravlja rekla: Pajek: »No, kam pa ti, ali se me ne bojiš?« »Še vprašaš,« je rekla mravlja, »ali ne veš, da sem tudi jaz huda?« »No, pa sem jaz vendar veliko večji in strašnejši ko ti! To moraš vendar priznati!« je rekel hudomušno pajek. »Saj priznam,« je odvrnila mravlja, »a tudi tebi je dobro znano, da sem jaz zelo huda, da te s svojo kislino kar brž omrtvim in je najbolje, da me pustiš pri miru.« — »No, no, saj nič ne rečem,« jo je miril pajek, »kar pojdi, saj se ne bom pričkal s teboj. A rajši imam, da mi ne hodiš prevečkrat pred oči, veš, utegnil bi te zamenjati z muho in...« — »Že prav,« je rekla mravljica, »saj ne pridem nalašč, le kadar pot tako nanese.« — »Tak adijo,« je rekel pajek. — »Adijo,« je rekla mravljica, se nasmehnila in odbrzela na bližnjo cvetko in nato nizdol na zemljo. Še drugič sva opazovala s Štefančkom, kako sta se srečala pajek in mravlja, pa sta šla zmeraj mirno vsak po svoji poti. In še nekaj drugega sva opazila. V pajčevinah sta se pojavila dva pajka: eden je bil večji in srboritejši, drugi manjši in skromnejši, »Poglej, poglej,« je rekel Štefanček, »zdaj ima pa pajek obisk! Ali sta si brata? Ali sta starša, ata in mama?« »Nič ne vem,« sem rekla, »glej, glej!« Kaj sva videla? Mušica se je ujela. Pritekel je pajek gospodar, najin stari znanec, in je hotel zgrabiti mušico. Pa je pritekel drugi, večji pajek, ki ga nisva videla nikoli prej, in je kar mirno odrinil prvega pajka in se sam polastil mušice. »Poglej, kako je oni pajek žalosten!« je rekel Štefanček. »Zakaj neki se ne marata?« Kdo bi to vede1! Najin znanec-pajek je stal ob vhodu v svoj grad in je moral — kakor pravimo — »križem rok« gledati, kako se je njegov tovariš — ali brat? sestra? gospod? gospa? — mastil s pečenko. »Tudi koščka mu ne bo privoščil,« je zaskrbelo Štefančka. »Nič ne vem,« sem odvrnila. »A ne boj se, najin znanec si bo že še priskrbel pečenko, ko bo lačen.« Pogledala sva drugam in zapazila tudi drugje po dvoje pajkov in čez nekaj dni je bil povsod spet en sam — a ne prejšnji gospodar, marveč oni drugi, ki se je pritepel kdove odkod. »Morda ga je požrl,« je rekel Štefanček, »tale novi? Ali ga je spodil? Ali ni mogel plačati sta-novanja in je moral iz hiše?« Vse je mogoče. Na vsak način so gospodje pajki zelo zanimive živalce. In tudi koristne. Uničijo pa toliko in toliko muh, ki so v samo napotje človeku in v nesnago. Nekaterim so pajki zoprni, studijo se jim, kar brž jih pobijejo. Ni prav tako. Pravico imajo do življenja in po svoje koristijo človeku. Kadar je zima in je tam na vrhu v kotičku med smrekami sam sneg in mraz, Štefanček nikoli ne pozabi vprašati: »Kaj pa zdaj gospodje pajki?« »Spijo,« pravim, »in čakajo pomladi.« In zares prilezejo pajki sleherno leto mladi in sveži tja med smreke in gradijo svoje gradove in so graščaki in vitezi in gospodje.


ALEŠEK

Mesec dni Alešek na svetu živi in sam je doma. Po obrazu mu lučka hiti, v tisočerih se očescih okna nasmiha, v srebrnem lesketu s soncem se brati. Na mizi košati je cel šop zlata, po stenah prameni v mavrici skačejo in se smejejo posteljici mehki in Alešku, ki drobne prstke stiska v pesti. Alešek vsega tega ne vidi in ničesar ne ve in ne ve, kaj je sončece zlato in kaj ročice mehke. Zunaj v ropotu cesta živi; hitijo v smehu, trepetu ljudje, hitijo vozovi, hiti mešan svet in ne ve, kaj je Alešek, kaj dela zdaj sam. Zgoraj nebo je vse modro in čisto. Alešek je v spanju in nič se ne gane. A na lipi vsej svetli se muha zbudi, z nožico pomane, si krila popravi in odbrenči. Brenči, brenči, na mizo sede. Sama sebi v soncu je všeč. Židane volje Aleška zagleda, v hipu že je pri njem, se giblje po odejici beli, se ziblje nad glavo, se kreta po nogah in brenči, brenči in Aleška zbudi. Alešek z ročico zamahne kar tjavdan, se pretegne, zavdihne in dalje spi. A v muhi se ni še poleglo; počaka... na nosek sede — Alešek vztrepeče, v gubice tanke nabere se čelo, se tresejo očke, drobnó se odpró. In muha pod oko kar sede, mirno razgleduje se Alešku v oko in se smeje. Alešek vztrepeče vse bolj in bolj, z nožicami krčevito v odejo zabada, z ročicami vije po zraku in usteca kremži. Kremži jih, kremži, zdajci za¬stoka, zajoka, da muha se v strahu z obrazka spusti in brenčaje nad posteljico poje in poje. Alešek je hud: z ročicami maha in brca in brca in glasno ihti. A muhi prav to je neskončno všeč, da spet in spet Alešku nagaja in krog njega, po njem le brenči in brenči. Sončni prameni Alešku bi radi v pomoč prihiteli, a nerodni so sami in silijo vanj, da obrazek že ves je v luči. Alešku blešči se, še v večji je grozi. Joj, joj, prejoj, Alešek-ubožček je sam in vstati ne more, ne more! Od truda revček že ves je prevzet, pa omahne ročica, nožica omahne, zapro se oči. Na¬veličala se muha te hude je borbe, na oknu sedi in v šipo se gleda. Sonce pretegne se z leve na desno, z mize izgine, iz sobe spolzi. Vrata pa hitro odpro se: »Alešek!« Alešek pogleda in nič ne pove; da bil je v stiski, nihče ne izve.


EKSPEDICIJA NA GOLOVEC

Vse je v znamenju ekspedicij. Eni se odprav¬ljajo na severni tečaj gledat, kaj devajo Eskimi v lonec, ali ondi tudi rasteta fižol in krompir, ali so severni medvedje zares beli in ali so gospodje medvedje sicer kaj prijazni. In ali je tam na vrhu naše zemlje zares vrh zemeljske oble, ali je ondi kaj sonca ali nič, ali je ondi sneg tudi moker in je led zares led ali kaj. Vse tako in enako želijo zvedeti tisti, ki gredo na ekspedicijo na severni tečaj. Ali pa gredo morda po kaj drugega? — In se odpravljajo drugi prav na nasprotni konec naše zemlje — na južni tečaj — pogledat ne »kaj dela pšenica«, pač pa, ali je ondi zares vse og¬njeno, kjer je Ognjena zemlja, ali pa je tudi kaj neožganega, suhega in ali raste ondi bob in zelje in so ljudje na dveh nogah, ali sploh ni ljudi — in če so, ali imajo tudi nos na sredi obraza ali ne. In se odpravljajo spet drugi prav v notra¬njost črne Afrike, da bi videli, ali je zares vse črno in temno ko v rogu, ali pa je tudi kaj belega ondi, ali je kaj levov in tigrov in hudih kač, ali tudi kaj pisanih ptičev in stricev krokodilov in podobnih prijaznih zverin. — In se odpravljajo ekspedicije še v Ameriko, v Severno in Južno, pa v Azijo in Avstralijo — in se odpravljajo prav v zračne višave pogledat, kakšen je zrak, kjer ga nič ni, in na dno morja, da bi videli, kakšne ribe so ondi in ali so zares ribe ali sam bog vedi si kaj. Vsepovsod se odpravljajo ekspedicije, niti ledu niti snega niti vode niti kamnov niti žival niti rastlin niti zraka in celo ljudi ne pustijo pri miru. Preden se kaka ekspedicija kam odpravi ali »ekspedira«, je potrebnih nešteto različnih priprav. Eni se opremijo z ladjami, zračnimi lad¬jami, letali, sanmi, psi — in kajpada z živili vseh vrst in za dolgo. Drugi se opremijo z raznim orožjem in raznimi oblekami in čevlji vseh vrst in ponekod je treba veliko denarja za vse te za¬deve in še države sežejo v svoje blagajne. Mi se nismo odpravili ne na severni ne na južni tečaj niti ne v Azijo ali Afriko ali Ameriko in Avstralijo; odpravili pa smo se na Golovec in prav tja se je namenila naša ekspedicija. Prav do dna in do vrha gotovo še ni raziskan in vsi hrošči in metulji, kar jih je ondi, tudi še niso prešteti, niti niso do¬ločene vse teže in količine vode in zraka in drevja in kamenja in kar je še teh reči tam. In pa — kdo ve, kakšne sorte so sončni žarki na Golovcu, ali so takšne ali drugačne take ultra barve, ali so sploh ultra ali niso ultra — kdo ve? Kajpa, da smo se tudi mi pripravili za svojo ekspedicijo. Saj nam ni bilo treba drugega ko navadnih oblek, ali tudi do teh je težko priti, kadar gredo otroci na ekspedicijo ali sprehod. Pa je bilo na primer takole: »Aljoša, umij si roke!« »Takoj.« Čez čas spet ponovim: »Aljoša, si si že umil roke?«  »Že!« Pogledam. »Saj še nisi!« »Takoj.« Grem do vode z njim in pazim, da se umije. »Z milom se daj.« »Saj sem se.« »Saj se nisi!« In čakam in stojim, da se Aljoša umije, zares umije roke z vodo in milom, pa vseh deset prstov in zares do zapestja. Ko se obrnem, krik in vik. Kaj je? Za mojim hrbtom je Aljoša brž oškropil Mejka z vodo in že sta si v laseh in priprava na ekspedicijo zavzema nevarne oblike: Aljoša skače iz kota v kot, Mejko drži za stol, voda curkoma lije iz pipe, na tleh je že povodenj; zdajci ležita Aljoša in Mejko v luži. »Halo!« zavpijem — z eno roko držim Aljošo za lase, z drugo Mejka — in — iznova umivanje! Kakšne so hlače! Kakšna srajca! Brž krtačo v roke, brisačo, vodo, krik, vik. — Medtem Štefan preizkuša, kako bi najlaže stopil z okna s prvega nadstropja na vrt, da bi ne bilo preveč ropota in preveč truda po stopnicah. Prav ko ga ujamem za hlačnico in potegnem nazaj, izgineta Aljoša in Mejko v klet in se gresta sovražnike in obleganje trdnjave. Stečem dol, da ju vsa prašna in pre¬potena privedem v sobo, kar seveda ne gre z milimi besedami in milimi kretnjami — no in smo srečno spet vsi štirje tam, kjer smo bili pred pol ure. Torej — se začnemo znova pri¬pravljati na ekspedicijo: umivanje rok in obraza, glede ušes bi bila zahteva prevelika in predragocena in niti v sanjah si ne upam misliti, da bi si kdo postrigel nohte! Zdaj so člani ekspedicije bolj umirjeni, vendar so tu še velike potrebe. Tako, na primer, kako je z obutvijo, z gumbi, ki so se v tej kratki polovici ure potrgali s hlač in srajc, in kako je s koleni, ki so nenadoma po¬črneli, čeprav nismo bili še v notranjosti črne Afrike? V nogavicah se nenadoma pojavijo luk¬nje, naramnice so odpovedale službo, trakovi pri čevljih so šli na počitnice. Vse spet od kraja! Štefan se pravkar lagodno sezuva, namesto da bi stal že zdavnaj obut, Aljoša išče domine, na široko sedi za mizo in kliče Mejka, ali se gre igrat, z dostavkom: »Da ne boš goljufal!« »Jaz da goljufam?« se razrepenči Mejko in preden preteče en dva tri, sta si že v laseh in frčijo domine sem in tja in čofne ena prav Štefanu na nos, nakar Štefan zavrešči in plane pokonci in zaluča čeveljček na mizo, da se prevrne vaza z rožami in curkoma lije voda z mize. »Halo!« sem ko blisk na bojišču, pri čemer se neusmiljeno zbodem s šivanko, ker pravkar šivam gumb na hlače — in ko v nevihti se zabliska in zagrmi nad vojsko, da je naglo tišina in mir. Torej! Kaj zdaj? Ekspedicija je prekinjena, se pravi, če bi šel kdo na severni tečaj, bi pomenilo vse tole, ko da se mu je razbila ladja in so mu valovi uničili važne instrumente. Zdaj začnemo tako, kakor je ob takih vojnih prigodah pri nas večkrat v navadi. Zapovem: »Aljoša v ono sobo, Mejko, ti v drugo, Štefan po¬čakaj!« »Pa sta onadva začela!« se pritožuje Štefan. »Tiho in mir!« zagrmim in nato je zares mir — minuto! Ko čedim in oblačim Štefana, se zasliši iz prve sobe: »Ci-viiik!« »He-he-he!« iz druge. »He-he-he!« iz prve. »Ho-ho-ho!« iz druge. »Ho-ho-ho!« se zadere Štefan. Nič nočem slišati ne »civika« ne »he-he-ta« in ne »ho-ho-ta« — in trdo postavim Štefana k vra¬tom. »Mirno stoj! — Aljoša, sem!« Ogledujem, krtačim, brišem, ga postavim poleg sebe: »Mirno stoj! — Mejko, sem!« Ogledujem, krtačim, brišem, zavezujem, ga po¬stavim na drugo stran poleg sebe. Tako. Hvala Bogu — zdaj so vsi trije nared za ekspedicijo. A jaz še ne. »Aljoša, pojdi dol in počakaj!« »Še jaz!« se oglasi Mejko. »Da se bosta spet lasala!« »Ne bova se, ne!« »Dobro. A pazita se!« Gresta — a vtem mi že uide Štefan in ko se oblačim, že topočejo noge okrog hiše in se razlega smeh in roganje in vriskanje, da globoko zavzdihnem, nočem ničesar ne videti ne slišati in grem nizdol. Pa čudno — nikogar ne vidim! Pravkar šunder, zdaj nikogar nikjer, ne žive duše ne glasu. Kličem, čakam... Tedaj se Aljoša priplazi skozi kletno okno, Mejko se čez ograjo primuza že s ceste na vrt, Štefan pa čepi vrh ograje, milo kliče in ne more dol. Čudovite so ovire te ekspedicije! Stopim na cesto in preden so vsi trije zraven mene, poteče še marsikaka minuta in tudi moje potrpežljivosti je skorajda konec. No, slednjič vendarle stopamo proti Golovcu. Saj gremo za minuto ali dve mirno skupaj, a nenadoma se Štefan nečesa domisli, izvije se mi iz roke in steče. Aljoša za njim, Mejko za obema. Jaz kličem in vičem, a kje so že vsi trije! Štefan poišče prvo lužo, da štrbunkne vanjo, Aljoša in Mejko se mu grohočeta, Štefan si z blatnimi rokami prevleče lica z rjavo barvo, čevelj je odvezan, hlače so ena sama skorja mokre in blatne zmesi. Skoraj mi upade pogum za ekspedicijo, a kar je, je — kvišku glave! — gremo naprej! »Saj nisem nalašč!« pravi Štefan. »Seveda nisi,« pravim in ga trdo držim za roko, da ga spet ne potegne kaka moča nase. »Aljoša, stopaj bolj na desni!« opozorim Aljošo. »Mejko, ne butaj v kamenje!« »Aljoša, ne stopaj v luže!« »Mejko, pusti kamne v miru!« »Štefan, ne izvijaj se mi iz rok!« »Ali smem naprej?« prosi Aljoša. »Pa še jaz z njim?« prosi Mejko. »Pa še jaz!« ponovi Štefan. Če dovolim ali ne — kot bi mignil, že so vsi trije skok na skok pred menoj, lovijo se, podijo, stopajo v travo, čeprav je pot dovolj široka, se spotikajo, padajo, pojejo, brundajo, se tepejo, vzklikajo, so vojaki, so vojna, se gredo skrivat, izginjajo ko kafra, se prikazujejo ko strahovi, plezajo na drevesa, tekmujejo v skakanju in po¬skokih, lomijo veje, si drezajo z bilkami pod nos, lučajo kamenje, drsajo po zadnji plati po mejah, plezajo po skalah in obronkih, stopicajo po eni nogi, se pričkajo, smejejo, prepevajo, se cmerijo, zares jokajo, za šalo jokajo — brez konca in kraja. Jaz vpijem, opominjam, svarim, grozim, se hudujem in jezim — a kaj, ekspedicija smo, na Golovcu smo, preiskujemo, kakšna so tla, kakšne so rastline, kakšen je zrak in kakšne trdote in mehkobe po potih. Aljoša ni več Aljoša, je divjak, Mejko ni več Mejko — je kričač, Štefan ni več Štefan, je ko ptič na veji — a jaz, jaz sem ko človek brez glave in rok in nog, ker vse mi nič ne zaleže spričo te razposajene in vesele ekspedicije. Zdaj pa zdaj že menim, da bi sedeli vsi skupaj in se odpočili. »Halo!« vpijem kar se da na glas. Pa ni od nikogar in nikoder ne duha ne sluha. In ko sem najbolj v skrbeh, da so jih vzeli cigani ali jih je požrla zemlja, se mi kateri zasmeje prav nad glavo na drevesu in se drugi priplazi iz grmovja in se Štefan prikaže z vejo — zastavo — in poje »Naprej zastava Slave«. — Križ je s tako ekspedicijo. Saj nismo na Golovcu, saj smo v vseh delih sveta, smo na obeh koncih zemlje, smo notri v črni Afriki in tam doli na Ognjeni zemlji. »Halo!« Slednjič smo složno zbrani. Ali kakšni! Čevlji, ko da niso bili še nikoli očiščeni, srajce, ko da so dimnikarjeve, hlače na gumbih, ki grozijo, da zdaj zdaj odpovedo, in vsem je sape premalo in žeja je huda, tem hujša, če je v bli¬žini kak kraj, kjer bi mogli dobiti limonado. »Sedimo, sedimo,« predlagam. Pa sedemo — Joj — na mravljišče! Vsi poskočimo, kot bi gorelo pod nami, smejimo se in si stepavamo obleko, a Štefan je hud, da na ves glas vpije name: »Nalašč, veš, nalašč si naredila, da je mravlji¬šče, prav nalašč! Prej ga pa ni bilo, ti si ga naredila, pa prav nalašč!« Tako se vsi smejemo razkačenemu Štefanu, da mu niti ne utegnemo ugovarjati in v smehu pre-našamo ploho njegovih hudovanj. Ko si opomoremo, pa mu rečem: »Nikar no, Štefan, mravlje so nas čakale same od sebe, zdaj so pa hude, ker smo jim potlačili grad!« »Grad?« se zavzame Štefan. »Kje pa je grad?« »To je grad mravelj,« pravim in vsi se sklonimo nad mravljišče in govorimo o mravljah. Aljoša in Mejko sta že prebrala »Jurčka Kozamurčka, mravljinskega carja« in hitita pripovedovati o njem in o kraljestvu mravelj. Zdaj smo vendarle ekspedicija, ko nekaj, čeprav nehote, raziskujemo. Ta nezgoda z mravljami pa slednjič vse tri tako umiri, da gredo mirno zraven mene domov. Le tedaj bi se kmalu zakadil Štefan v Aljošo in Mejka, ker se mu krohočeta, ko zakliče, videč konja: »Joj, poglej, konj ima pa drsalke na nogah, čeprav je poleti!« Ko sem doma, se mi zdi, da sem tako utrujena od članov ekspedicije, kakor bi prišli s sever¬nega tečaja ali iz Afrike ali iz daljne Avstralije. A iz teh delov sveta bi prišli nemara mi štirje brez glav in rok in nog domov. Le pomislite, če bi takole preplezali vsa gorovja tam po svetu, kakor so ti trije preplezali Golovec! In če bi ta-kole sedli na kako gnezdo severnih medvedov, kot smo na mravljišče! In če bi takole vpili po pragozdovih, kako bi se oplašile opice! In kaj šele ondotni domačini! Pa je le škoda, da ne gremo kam delj po svetu, vse bi pisalo in govorilo o nas. Ali ne?


SOLDATEK

Zmeraj sem se tiščala tete. Kamorkoli je šla, bodisi po opravkih, bodisi v cerkev ali na kako romarsko pot, zmeraj sem šla z njo. Nekoč pa je naneslo, da je morala v mesto, in mene ni mogla vzeti s seboj. Joj, kako mi je bilo hudo! A je bil svetel dan, sonca in luči poln, pa sem se potolažila. »Zvečer bo teta že prišla,« mi je dejal še stric in tako so se mi misli brž razpršile in sem tekala krog hiše, gledala ledene sveče, ki je zvonkljalo od njih in so kapljice vrtale luknjice v mlakužico pod kapom in še opazovala temne lise na trav¬niku, koder je že skopnel sneg. Še ni bil popoln mrak, ko sem že stala na pragu. »V hišo pojdi,« mi je rekel stric, »hladno je, prehladila se boš!« »O ne; počakam, da pride teta.« »Ali to bo šele čez tri ure!« »Nič ne de, počakam na pragu.« Stric me ni mogel pregovoriti, stala sem na pragu in čakala. Iznenada je završalo v gozdiču pred hišo; mlačen veter je nagnil golo vejevje, puhnil mi je v obraz ko soparica. Spet je prišel stric. »Pomlad že diha,« je rekel. »A pojdi noter, vso noč vendar ne boš stala na pragu!« »Vso noč?« sem se silno prestrašila. »No, da — saj pride teta nemara šele jutri zjutraj.« »Oh!« sem zaječala in se stresla, »saj to ni mogoče!« »Mogoče, res,« je dejal stric, »zato pa kar v hišo stopi in bova šla spat.« Da bi šla spat, brez tete, nikoli! Vse se je uprlo v meni, obstala sem še na pragu in silna bolečina mi je stisnila srce. In sem čakala, čakala, gledala črne oblake in luno, ki se je motovilila med njimi. A od juga se je venomer zaganjal veter, snežene plasti so drčale s strehe, ledene sveče so padale ko steklo na kamenčke in vsepovsod so žuborele vode, velike in majhne vode in se pogovarjale z žvižgom vetra in žvižgom pozibavajočih se golih vej. Vsega tega me je bilo groza. Bilo mi je, ko da je nekje za hribom veli¬kan, ki hlasta z ogromnimi rokami po ozračju in na vso moč sope in sopiha in se zaganja in bo zdaj zdaj treščil ko pečina na našo hišo in jo pomendral ko lešnikovo lupinico. Za hip sem zbežala v hišo, sedla na zapeček in v strahu drge¬tala. Stric je bil zadremal na drugem zapečku, v petrolejki je čudno cvililo in ječalo, vrata so se stresala, v dimniku je tulilo. Zamižala sem, pritisnila dlani na ušesa. »Kje je teta, kje je teta?« mi je šlo venomer po mislih in že sem jo videla, kako jo povozi vlak, kako zabrede v vodo, kako jo mrtvo prineso domov. »Oh, stric!« sem slednjič zajokala in stric me je tolažil, dasi je bil hud name. Tete ni in ni bilo. Še sem hodila na hišni prag, se ozirala po cesti navzdol, se plašila zavijanja juga in begajoče luno med oblaki. Tete ni bilo. Silno je bilo to čakanje, prvo čakanje v mojem življenju, in čakanje je zmeraj ko bolezen, ko da te morijo neznanske bolečine v zobu. Slednjič sem omagala na za¬pečku in zaspala. »Poglej, kaj sem ti prinesla!« je bilo prvo, kar sem zaslišala zjutraj in teta mi je dala zavojček na posteljo. »Oh, teta!« sem vzkliknila, pozabila včerajšnje čakanje in naglo odvijala papir. Nič nisem videla nogavic in lepega predpasnika, nič mi ni bilo mar žemljic in štručice, naglo sem se zazrla v nekaj, kar je bilo vse lepše; v majhnega, mičnega soldatka iz sladkorja. Kar iz navadnega sladkorja je bil. Obleka mu je bila modro pobarvana, ličeca rdeča, črne brčice so se kar tako blestele in puška na rami in sablja ob nogah, vse tako majhno in drobceno. Gledala sem ga in gledala, nalahno otipavala, prijela v roke. »Joj, soldatek!« sem vzkliknila in ga pritisnila k sebi, varno pritisnila, da se mi ne bi zdrobil. Zdelo se mi je, da mi je ta soldatek obilno poplačal vse tisto moje čakanje, ves strah, vso grozo, vse razočaranje, ker tete ni bilo tako dolgo nazaj. In ta soldatek je bil odslej moja sreča, moje veselje, moje sonce in vse. Postiljala sem mu v škatlici, izbirala zanj najlepše cunjice, ga odevala z najtanjšimi krpicami, ga prenašala po ves dan okrog, ga pokazala kravi sivki v hlevu, mladim pujskom v svinjaku, kokošim na dvorišču. Polagala sem ga poleg sebe pri mizi, ga nosila zvečer v posteljo in čudno, ni se mi zdrobil, bil je ko živ, zmeraj živ zraven mene in kakor bi me poslušal, ko sem se pogovarjala z njim in mu šepetala v mraku. Več dni, več ted-nov je bilo tako — moj soldatek in jaz —, kar ničesar drugega me ni več zanimalo. A nekoč … Nekoč ga ni bilo več. Izginil je. Odšel. Se iz¬gubil. Splahnel. Ni ga bilo. Preiskala sem vse kote, vse predale, vse omare — soldatka nikjer. Šla sem na podstrešje, pre-gledala stare zaboje, premetavala cunje, ropotijo soldatka nikjer. Pretaknila sem hlev, brskala po stelji, odrivala kamenčke po dvorišču — sol¬datka nikjer. Jokala sem se, ko da bi mi kdo umrl, stokala po hiši, okrog hiše — soldatka nikjer. Šla sem v klet, iskala za sodi, za kadmi, ječala, ihtela soldatka nikjer. »Saj dobiš drugega,« me je tolažila teta. Nič ni zaleglo. »Takega ne bo nikoli več!« sem zastokala in se jokala še v noč. Še se vidim, kako slonim po vsem tem iskanju na stopnicah za v klet in nenadoma doženem: »Saj se ni izgubil, od mene je šel, še se vrne!« In sem ga čakala dneve in dneve in mislila, kje bi ga zagledala. Pa ga ni bilo nikoli več.


VELIKA NEDELJA

Takrat še nisem hodila v šolo. Vsi moji mladi dnevi so bili kakor to mlado sonce, ki sije v teh dneh na zemljo. Izmed vseh praznikov sem imela najrajši veliko noč, ker je prišla pomlad takrat. Velika nedelja! Joj, ta nedelja, še zdaj jo vidim: zdela se mi je zares velika, vsa drugačna od drugih, tako velika, čez ves svet segajoča, vsa bela in bela in posrebrena čez in čez z mehkim, mladim soncem. Nebo se mi je zdelo vse umito, izčiščeno, grički so bili lepo počesani, njive iz¬ravnane, ceste pobrisane, da ni bilo najmanjšega praška na njih. In jaz sama v pražnji obleki, v svetlih čižmih, sem stala na pragu in srce mi je hotelo prekipeti od notranje radosti. V vsaki roki sem tiščala rdeč pirh. Pa je prišel stric in dejal: »Greva?« »Pa pojdiva.« In sva šla po cesti in jutranje sonce se je belilo na njej. Trave so poganjale, marjetice so mežikale, v daljavi so pozvanjali zvonovi in velika ne¬delja je pela, pela vsepovsod in je imela raz¬prostrte roke in zdelo se mi je, da ima v vsaki roki velik, velik, rdeč pirh. Nič ni govoril stric, kadil je pipo in gledal v tla. Čez nekoliko časa sva obstala in dejala sem: »Tu bo.« »No, pa poglej,« je odgovoril stric, se naslonil na ograjo in strmel po njivah. Čepe sem odgrnila še vso mokro in medlo vejico in zagledala mravljišče. »Možički, možički, možički,« sem vzklikala in gledala mravlje, ki so lazile po rjavi prsti in zdelo se mi je, da se mi muzajo in vedo, zakaj sem prišla k njim v vas. Mravlje sem imela rada. Ure in ure sem včasih prečepela ob njih in sem rekla, da so možički, majceni možički in sem se jim smejala, ker so tako hitele in hitele in delale venomer. Včasih sem bila hudobna, pa sem jim zmešala štreno: z bilko sem pobezala sredi mednje in kar slišala sem jih, kako so se jezile, ker sem jim podrla hišo. To jutro mi je prišlo na misel tako moje dejanje, pa sem dejala stricu: »Ali mislite, da vedo?« »Kaj?« »Lani sem jim nagajala.« »So vse prespale; pa poizkusi!« In sem položila pirh v mravljišče in potem še drugega in kar sapa mi je zastajala, kaj bodo storile mravlje. »Pa če vedo ?« »Mislim, da ne,« je odgovoril stric in je tudi on pogledal na mravljišče. Mravlje pa — zdrznile so se spočetka, zdelo se mi je, da so široko odprle oči, da so se razkoračile in podprle roke v bok, a potem — hops! in že so se z vso jezo zagnale na pirha. »Prav je, prav je, prav je,« sem vzkliknila in oči so se mi zaiskrile, ker sem vedela, da bosta pirha zdaj prav lepo pisana. Sonce se je blestelo na rjavi prsti, vse tiste majhne grudice in gručice so se bleščale in tu pa tam se je utrnil žarek na majhnem telescu svetlo rjavih mravelj. Čepela sem, da so me že bolele noge, gledala sem in gledala, kaj rada bi bila porinila to ali ono mravljo na pirh, ko je tako nerodno kobacala čezenj, a nisem si upala. »Kako grizejo!« sem dejala. »Jih slišiš?« je smehljaje se odvrnil stric. »Slišim.« Nisem se zlagala; v mislih sem jih res slišala in videla majhne, majhne, bele zobke. »Pa ne bodo pojedle?« sem vprašala. »Le glej, da ne bodo!« »Ne bodo ne; pirh je kakor naša hiša zanje.« To sem vedela natančno, pojesti pirha ne bodo mogle. Vendar sem se zbala. »Pa če bi?« Brž sem odlomila vejico in odkotalila pirha iz mravljišča. Kako natančno sem slišala, da so mravlje vpile, se kregale, pretepale, kobacale druga čez drugo, da je kar zašumelo krog mene, in jaz sem se smejala in nato vzkliknila: »Pa pustite, pustite, pirha sta moja! Tako, tako — zdaj pa adijo! — Je že, stric!« Še ena mravlja se je krčevito držala pirha, pih¬nila sem nanjo, in je padla v travo. Brž sem sto¬pila na cesto in se skrbno ozirala po svoji obleki, če ni kake mravlje na njej. Lepo pisana sta bila pirha, nešteto belih, tankih stezic je bilo na njih, kakor nitke so se prepletale črte in črtice in vesela sem bila in sem šla še bolj velikonedeljska s stricem proti domu. V farni cerkvi je zazvonilo s svetlim, jasnim glasom. Pirha sta mi bila ves svet in vsa sreča nebeška.


KAKO SMO SE ŠLI MAŠKARE

Sicer smo bili otroci večkrat maškare tudi tedaj, ko ni bil pustni torek. »Taka si ko maškara,« so mi dejali včasih, kadar nisem imela čepice pravilno na glavi ali če so mi trakovi viseli po čev¬ljih navzdol. In maškare smo bili otroci, kadar smo preveč stopicali po blatu in brozgi in ni bilo videti čevljev, marveč je bilo na nogah nekaj, kar je bilo samo blato. Vendar, na pustni torek, tedaj smo bili pa še posebej maškare. Z bratom in s sestro smo se tako dolgo oblačili in preoblačili, da bi bil skoraj že pustni torek minil. Seveda — na skrivaj, da mama niso videli, — najti toliko potrebnih kril in rut in predpasnikov res ni bilo lahko. Pa še mazati se s čistilom za čevlje (z biksom, smo rekli takrat) in se namazati pošteno in čimbolj smešno, to je bil težaven posel. Ko smo se mazali in se vsi trije hkrati rinili k zrcalu, smo zrcalo kajpada ubili. In zdaj v tistih dolgih krilih brž skriti črepinje; ali je to lahko? Pa na skrivaj, da nas ne bi nihče zalotil! A navzlic črepinjam in strahu pred kaznijo smo se vsi trije tako smejali drug dru¬gemu, da bi se bili skoraj zadušili. In kaj naj bomo, kaj naj predstavljamo? »Jaz bom za kralja,« je rekel brat. »Jaz kraljica,« je dejala sestra. »In jaz — jaz bi bila tudi rada kraljica,« sem rekla. »Kaj bom imel dve kraljici?« se je zavzel brat. »No, boš pa ti kraljica iz druge dežele,« me je tolažila sestra. »No — iz katere?« sem vprašala. »Iz zamorske,« je rekel brat. »Saj res!« sem se vzradostila, »se bom vsaj še malo namazala z biksom!« In sem se tako namazala, da mi je »biks« silil v usta in ko sem pljuvala, sta se mi onadva tako režala in mi nagajala, da sem komaj dokončala svoj sijaj. No, slednjič smo bili vsi trije resnične maškare. »Kam bi jo mahnili?« je vprašal brat. »Kar k sosedovim,« sem predlagala. »Pojdimo!« je rekla sestra. A brž ko smo odprli podstrešna vrata (ker ondi smo se šemili) — že je spodaj nekdo prihajal po stopnicah navzgor. »Pst!« smo siknili vsi trije. Pridrževaje sapo smo počakali, da je tisti odšel v stanovanje. »Zdaj pa!« je dejal brat. »Av! Na krilo si mi stopil!« »Ti si pa meni na nogo!« »Čakajta, meni je ruta zlezla za vrat!« Popravljali smo se in slednjič smo začeli varno stopati po stopnicah. »Ivan!« se oglasi mamin klic. »Kje pa tičiš? Brž v trgovino!« Tako — kaj pa zdaj? »Kar potuhnimo se,« je zašepetal brat. »Ivan!« Nič. Mama je spet zaprla vrata. In mi trije ko miške — smuk! — mimo stanovanja in v diru dol po stopnicah. »Minka!« se je odzvalo od zgoraj. Zdrznili smo se. »Ah, kar pojdimo!« In smo šli dalje, mračilo se je že, smuk čez dvorišče in potrkali smo pri sosedovih. »Hm!« je zabrundal brat. »Kaj pa renčiš,« sem rekla, »saj nisi medved!« »Da se bodo ustrašili.« Pa smo trkali in brundali, a smola, pri sosedo¬vih sploh ni bilo nikogar doma. »No, kaj pa zdaj?« je rekla sestra. »Pred hišo se postavimo. Ali nas bodo gledali, mislili bodo, da smo prave maškare iz mesta!« je predlagal brat. »Saj res!« sva vzkliknili s sestro. Ko smo stali pred hišo, je prišla neka gospa k nam na obisk. Ko nas je zagledala, je rekla: »Sram vas bodi, kakšni pa ste? Domov se spra¬vite!« Ne da bi kaj odgovorili, smo se stisnili v kot. Gospa je odšla gor, mi trije pa po cesti sem in tja. Ljudje so se nam res nasmihali, ko smo se šemasto priklanjali in namrdavali, a predobro smo razločili znane korake za seboj in se raz¬gledovali, kam bi se skrili. Lop! — po hrbtu, brat jih je dobil po ušesu, sestra po roki. »Domov!« In smo šle »maškare« ko ovčice z mamo, tiho, v solzah in strahu. A zgoraj! »Kdo je ubil zrcalo? Kako da mi mažete mojo obleko? Kako da vas ni sram?« In še in še. Ali so tekle solze, ali je bilo naglo slačenje! »Učit! Takoj za mizo!« In smo pritekli. Tedaj se je pa mama tako zasmejala, da smo vsi trije ostrmeli. »Kakšni pa ste!« Pomolila nam je zrcalo pred nos — joj, obrazi so bili »en sam biks,« mešanica črne barve in solza. Tudi mi trije smo prasnili v smeh. Slednjič se je v smehu vendarle vse dobro izteklo in niti za ubito zrcalo ni bilo nobene kazni. A maškare se nismo šli nič več.


KLAVIR

Pri teti so imeli klavir. Več let sem bila ondi kakor doma in sem se spravila tudi h klavirju. Prav moško sem sedela — pet let mi je bilo — na visokem stolčku, in prekratke noge so mi bingljale in »zvonile psu« (kakor pravijo pri nas, če kdo z nogami binglja). Poskušala sem razne pesemce, seveda le z enim prstom — in tako sem se sčasoma naučila igrati vse šolske pesemce, pa še kak »štajriš« in valček zraven. To se razume, da vse brez not. Pa naj bi mi bil kdo rekel, da ne znam igrati klavirja! Ponosna sem bila na svoje znanje. To je bilo pri teti na vasi v gostilni, kjer je bil klavir kajpada majhen, razglašen, da je bilo, ko se je oglasil, kot bi kdo čmrlje spu¬stil. A se je zgodilo, da sem prišla v mesto v šolo. Vsa kmetiška sem prišla od tete. Vendar nisem nikoli pozabila povedati, da znam igrati klavir. Ali so se čudili! »Lejte jo, tako majhna je, pa zna igrati klavir!« »Kaj res znaš?« — »Seveda znam.« »Pa je bil zares klavir?« — »Seveda je bil.« V šoli so bile gosposke punčke, součenke, vse v pentljah in poškrobljenih predpasnikih, in po gosposko so jim dišale obleke. In je nanesel po¬govor na klavir. Hvalile so se mestne sošolke, da se učijo klavirja, da hodijo v glasbeno šolo, da imajo tako in tako profesorico za klavir. Kako so jim žareli obrazi, kako ponosno so jim tekle besede! Jaz seveda — poslušala sem jih in bolj in bolj zardevala. Kar dušiti me je že začelo, večkrat sem se že odkašljala, slednjič se nisem mogla nič več premagovati, in zajecljala sem: »Jaz …« Vse so se burno ozrle vame. »Kaj — ti?« — »Jaz tudi znam.« »Klavir?« — »Da, klavir.« »Kje se pa učiš?« — »Nič, tako.« »Tako? Kako pa?« — »Kar tako.« »Koliko časa pa?« — »Oh... štiri leta!« »Pa že igraš s štirimi be?« »Be?« sem kar preglasno vzkliknila in dodala začudeno: »Kakšen be pa?« »Oh, vidiš, kako se laže!« so zavpile vse hkrati. »Klavirja še videla nisi!« »Kako neki, saj je prišla s kmetov!« se je ogla¬sila še ena, nato je zazvonilo in odmora je bilo konec. Kako me je bilo sram! Nič nisem vedela, kaj smo se učile tisto uro. Po šoli pa mi je dejala neka sošolka: »Ali se nisi zlagala ?« »Nisem se, ne. Pri teti je bil klavir in vse pesemce znam na pamet pa še 'štajriš' in valček.« »Hm, jaz ti verjamem. Veš kaj, pridi, no, po¬poldne k nam, pa boš kaj zaigrala!« Prav rada sem šla h gosposki punčki. Pokažejo mi klavir. Joj, to pa ni bil tak klavir kot naš! Tako velik, pa dolg in širok in črn in čudno je dišal. Dali so mi stol, z motno glavo sem sedla, vse tipke so mi poskočile v oči in se mešale pred menoj. »No, le daj, kar začni!« mi je rekla sošolka in zdelo se mi je, da se mi poredno namuzava. Udarila sem s celo roko, iskala tipke, tipala zgoraj, zdolaj, sem in tja, tako se mi je vrtelo v glavi! »Daj, daj!« se je zahihitalo za menoj. Stotero porogljivih obrazov je zaplesalo pred mojimi očmi. Pritiskala sem s prsti, izbirala tipke — na levi, na desni — pa nič in nič. »Viš jo, zlagala si se!« je rekla sošolka. »Saj uši išče!« se je oglasil njen brat pri vratih. In potem nič ne vem, kako sem prišla od kla¬virja, iz sobe, iz hiše — na cesto in domov. Ta sramota se me je držala vse tisto šolsko leto in hude dneve sem prestajala.


BOŽIČNICA

So božičnice doma in so po tujih dvoranah. Doma so lepe. Že v šoli se je začelo: »Kaj bi rada za darilo ti in ti in ti ?« Plahi so bili odgovori; moj najbolj plah: »Čevlje.« Komaj da je prišla beseda iz ust, zdelo se mi je, da je vse okrog mene ko en sam velikanski čevelj. — In prišel je tisti dan. Joj, kakšna dvorana! Luči zgoraj, luči ob stra¬neh, še s tal so se dvigale, dasi bolj motne in siro¬mašne v bledih odsevih. Spredaj v dvorani vzvi¬šen prostor, ko v šoli. Namesto črne šolske table žamet in medeni okovi. Na desni velikanska, do stropa segajoča jelka: lučka pri lučki, pa cukrčki, laski, angelčki in snežek, kot bi bil zares padel izpod oblakov. Zavrtelo se mi je v glavi. Tak sijaj, taka krasota in vse tako velikansko! Čeprav sem bila tudi sicer majhna, sem bila tedaj še manjša, ko drobtinica, ko prašek na tleh. »Le kako, kako bom prišla tja gor,« mi je rojilo po glavi in zaželela sem si, da bi se odprla tla in bi izginila v črni luknji. Tedaj — neko ime — znano se mi je zazdelo. »Tak pojdi! Ali bodo čakali?« Dregnilo me je v komolec, pot mi je oblil čelo, noge, ko da jih nimam. »Brž!« Poskusila sem se prestopiti za korak s tiste točke, kjer smo stali ko prikovani že dobro uro. Omahovaje sem se pozibavala, se spotaknila ob preprogo, jelka se je nagibala, ali se ne bo zdaj zdaj tudi strop sesul name? In že: sami obrazi v polkrogu. Lepo rejene, prijazne, smehljajoče se gospe v črnih, svilenih oblekah. Oči vseh se ozirajo vame. »Prikloni se!« mi zašepeče nekdo. »Roko po¬ljubi!« Le kako! Ne tega ne onega ne storim, komaj da roko iztegnem. V rokah začutim čevlje, stisnem jih k sebi, od¬plavam, priplavam do vrat — smuk! — že mi zabrije burja v obraz. Tako dobro mi je dela! Doma primerjam, obuvam. »O bog pomagaj!« Solznih oči sem jih postavila v kot. In potem vsako jutro: »Imaš nove čevlje?« Molčala sem. Nisem povedala, da sem se že uro, preden je bilo treba vstati, bala tistih čevljev. »Imaš nove čevlje ?« Zunaj sem si jih na skrivaj sezula in stlačila pod stopnice, obula pa stare, zakrpane, raztrgane. Saj to niso bili čevlji: na dolgo, na široko mi je pla¬vala noga v njih in se zadevala ob trdo usnje, ko da bi me v čolnu vihar butal sem in tja. — Še jih vidim, tiste čevlje, bog z njimi! In bolj ko prej vem: So slavnosti doma in so po tujih dvoranah. Po tujih dvoranah je hudo.


SKRB

Najhuje je bilo zame, če so me poslali mati k trgovcu. Vedela sem, da je bilo takrat tudi materi hudo. Naročila mi je, naj prinesem to in ono, a pri vsakem novem naročilu je utihnila, se zamislila, prerešetavala je v mislih, ali bi, ali ne bi. Moja glava je bila polna naročil in vso pot sem ponavljala razna imena in težila so me ta imena kakor kamenje. In ko sem prišla do trgovine, sem morala še vedno za hip postati in še enkrat na¬šteti vse po vrsti in seveda narobe in vse se mi je zmešalo, ko sem vstopila v trgovino. Trgovina je bila lepa, dišalo je v njej, in bo¬gate gospe so se šopirile, naročale to in ono, in uslužbenci so kar tako tekali s tega konca trgo¬vine v drugi konec, merili, zavijali, tehtali, se pri-klanjali, zlagali na kup, računali, nato pa poslali po fanta, da je odnesel z gospo veliki zavoj. Besede so kar tekle, prikloni so se pregibali sami od sebe, vrata so se odprla na stežaj, gospa se je smehljala — in jaz sem stala v kotu in strmela in mislila: »Ko bi bila moja mati taka gospa in jaz gospodična in bi se takole vrteli krog naju!« Nekdo me je sunil v hrbet, s težko vrečo je prilomastil hlapec v trgovino, v strahu sem odskočila, vsa materina naročila so se mi prekucnila v glavi in zazrla sem se v kup rozin in se zamislila nad rožiči. Nihče me ni vprašal, kaj hočem, jaz nisem rekla ničesar, pa so še prihajali in odhajali ljudje, pa so se še priklanjali in smehljali uslužbenci, pa sem še stala pri vratih in še in še me je kdo od¬rinil v kot. Potem je prišla trgovčeva gospa in vsa sem se stresla. Bala sem se je. Tako hudo je gledala in v svoji debelosti se je nerodno gibala na desno in levo, naprej in nazaj. Še bolj sem se stisnila v kot. Temnilo se je že, prižigali so luči in prav nad menoj se je nasmeh¬nila ena. Takrat me je zapazil uslužbenec, oj, zame tako velik gospod, ker ima vse te dobrote v oblasti, in me je vprašal, kaj stojim v kotu in ali bi kaj rada. Požrla sem slino enkrat, dvakrat in prav tiho dejala: »Pol kilograma masti.« Šel je, natehtal in zavil. Napenjala sem misli, kaj še. »Osminko kave.« In že sem požirala v mislih sladke fige. »Cikorijo.« »Dva kilograma bele moke; pol kilograma soli.« In nič več. Uslužbenec je računal, hitel s svinčnikom po papirju in iztegnil roko, da bi prejel denar. Po¬molila sem mu knjižico. Jemali smo na upanje. Denar je bil pri nas redek gost in kadar je prišel, je odšel že v prvih urah. Pa je prišla gospa, me osorno pogledala in iztrgala knjižico iz rok uslužbenca. Pogledala je ime in zavpila: »Že spet ti ljudje! Ne plačajo nik¬dar, pa... koliko je danes?« Vsa sem se tresla, ko je uslužbenec povedal vsoto. »A seveda, to je preveč! Kaj je pa vzela?« je zavpila in hitela odpirati zavitke. »O, kava, kava, kajpa! Vsak bi pil kavo! Zelje pa žgance, žgance, pa ne kava! — In bela moka, seveda, kar bela in — cikorija. Nič, vse nazaj — ne dam nič, alo, pojdi!« Vsa trgovina je že plesala krog mene in niti dahniti se nisem upala. »In kam boš zavila — imaš ruto?« Odkimala sem. »Tak tako! Še v papir vam bomo zavijali, se¬veda, ne plačate pa nič. Le pojdi, kar pojdi!« Vrgla mi je knjižico čez mizo, odrinila zavoje in se obrnila. Pobrala sem knjižico in tiho odšla. Zunaj me je sprejela tema. Tekla sem, da mi je bilo vroče in ves čas me je preganjala podoba trgovčeve žene. A čim bliže sem bila domu, tem počasnejši so bili moji koraki. V duhu sem videla mater in hudo mi je bilo. »Zakaj nismo bogati?« sem si mislila. »In zakaj nismo take gospe.« Plašile so me sence ob poti, že sem čutila, kako me drži nekaj za krilo. Stekla sem in pri¬tekla v našo vežo. Tu sem obstala. Vsa trgovina je bila nenadoma pred menoj, vse besede sem spet zaslišala, solze so me oblile in počasi sem vstopila v sobo. Mati je sedela pri mizi in gledala v tla. Ko sem vstopila, se je nagloma obrnila in me vprašujoče pogledala. »Gospa je tako vpila in nisem nič dobila,« sem rekla, sedla na stol in na ves glas zajokala. Mati mi je vzela knjižico, globoko zavzdihnila, nas vse po vrsti pogledala in rekla: »In še krompirja ni pri hiši.«