Butalski kovač

Butalski kovač Butalci Fran Milčinski

Spisano:	Tatjana Šiško, Martina Žemljič
Izdano:	(COBISS)
Viri:	(COBISS)
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

V Butalah imajo bistre rokodelce.

Je boter srečal botra z gorjačo v roki in težko torbo na rami in 90 vprašanji:«Kam pa kam, boter Dideldac?»

Mu odgovori boter Didel­dac: «Ej, sem pa tja, malo po svetu grem, čevljarit! »Se začudi oni: «Kaj, ali znaš? Nisem te še videl, da bi kdaj vlekel dreto.»

Se mu odreite boter Dideldac: «Če ne znam, sem pa tja, bom pa druge učil.»

Pa ni doživel boter Dideldac posebne časti po svetu s svojo mojštrijo, sem pa tja, nego se je kmalu vrnil z gorjačo v roki in prazno torbo na rami.

Ta mojster je imel sina, tudi sin bi bil skoraj postal nezaslišan mojster, ni mu dosti manjkalo, in je bila historija ta.

Ime je bilo sinu Naca in so mu rekli štremljasti in se mu je od vseh rokodelcev zdel najbolj postaven kovač. Tepanjčani se ponašajo s kovačem, ob cesti dela vpričo sto oči in iskre švigajo okoli njega in daleč naokoli se mu sliši kladivo. Pa je dejal Nace štremljasti očetu Dideldoču, da bi šel in se učil za kovača. Če bi se kod znašel mojster, da ne bo prehud.

Oče mu je rad poslušat to besedo in je dejal: “Pameten si, moj sinko, sem in tja, k bratu svoje matere boš šel, ujec se mu pravi, ni daleč od tod, tri ure hoda. Ta je kovač, kar se pravi dober kovač, in te mu bom priporočil, sem in tja. Pa mu lahko tudi dam kak tolar, da te ne bo učil zastonj. In se je oče Dideldac resnično zmenil z mojstrom ujcem tako, da bo sin samo gledal, kako delajo drugi, učile se mu bodo oči, pa bodo znale roke in ne bodo kaj trpele.

Tako je Naca Štremljasti študiral kovaštvo in so mu potekla leta. Butalci so že šteli dneve, kdaj dobe svojega mojstra kovača, oče Dideldac pa je prišel pripravljati kovačnico, lepo ob cesti da bo stala, sem in tja, kraj Butal in pod klancem, da bo voznikom pri rokah.

Pa je prišel dan in se je Naca Štremljasti vrnil v Butale in je imel na veliki poti pismo in pečat, da se je resnično tri leta učil kovaštva. Vesoljne Butale so se zbrale okoli kovačnice, da bodo videle, kako bo domače seme sebi v prid in Butalam v ponos opravljalo imenitno kovaško rokodelstvo. Pa se je pričel Naca Štremljasti sukati okoli nakla. V eno roko je dobil klešče. S kleščami je prijel železo. V drugi je vihtel kladivo, kakor so se mu bile naučile oči, in je pogumno razbijal po železu in mimo železa tudi.

Butalski možje so spoštljivo zijali in se čudili: «Mojster Naca, kaj bo to?» Mojster Naca je imel prvikrat klešče v rokah in kladivo, oboje je bilo težko in je čutil, da mu kladivo in klešče po svoji volji obračata roki, in je dejal: »Pokazalo se bo.»

Če bo špičasto, bodo vile, če široko, bo lopata. Pa so možje še bolj zijali, kaka mojstrovina se bo razodela. Ta pa je potil mrzel pot, železo se mu ni maralo vreči ne po vilah ne po lopati. Roka mu je plesala, iskre so ga pikale, še bolj ga je bilo sram, pa je ročno skočil iz kovačnice in železo vrgel v grm.

V grmu je ležal volk. Oplazilo ga je železo, zatulil je in zbežal v gozd. Pa so se prestrašili Butalci in so mislili, volk da je postal iz železa, in so dejali: «Nak! Volkovi niso koristna žival, mi Butalci jih pobijamo. Ti pa da nam bi jih na novo koval? Ne boš! Če ste kovači taki, rajši ne maramo kovača v Butale!» In so mu zaprli kovačnico.