| Izdano:
|
Kres, 2/1 (1923), 14–15
|
| Viri:
|
dLib 1
|
Dovoljenje: 
|
To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
|
Stopnja obdelave: 
|
To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
|
| Izvozi v formatu:
|
 epub  mobi  pdf  rtf  txt
|
|
Car je obolel in dejal: »Polovico carstva dam onemu, ki me
ozdravi.« Tedaj so se zbrali modrijani in jeli premišljevati, kako
bi ozdraveli carja. Le eden je rekel, da ga je lahko ozdraviti.
Dejal je: »Najti je treba srečnega človeka, sleči mu srajco, jo
obleči carju in car bo — zdrav!« Car je poslal po vsem svojem
carstvu sle, da poiščejo srečnega človeka. Ali srečnega človeka
niso našli. Nikogar ni bilo, ki bi bil popolnoma zadovoljen. Eden
je bil bogat, toda žena mu je bila hudobna; drugi je imel zopet
poredne otroke. Vsakdo se je pritoževal nad kom ali nad čim.
Šele nekega poznega večera, ko je šel carjev sin mimo revne
kočice, je slišal, kako nekdo govori: »Torej, hvala Bogu, najedel
sem se in nadelal tudi, sedaj pa pojdem spat: česa mi je še
treba?!« Carjev sin se je razveselil in zapovedal, naj temu človeku
slečejo srajco, dado naj mu nagrade, kolikor bo zahteval, srajco
naj pa odneso k carju. Poslanci so prišli k srečnemu človeku
in so mu hoteli srajco sleči. Toda ta človek je bil tako siromašen,
da niti srajce ni imel …
