Carski sel

Carski sel (Mihael Strogov) Jules Verne

Prevajalec:	Anton Ratajec
Izdano:	Prevalje: Družba sv. Mohorja, 1923, 1924; Slovenske večernice, 76, 77
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Uvod.

Francoski pisatelj Jules Verne (izg. Žül Vern), ki se je rodil l. 1828 v Nantesu, je znan po vsem svetu po svojih tako zvanih prirodoznanstvenih povestih, v katerih vodi bravca po izrednih, toda znanstveno utemeljenih potih na mesec, okoli meseca, v sredino zemlje, 20.000 milj globoko v morje, po ledu okrog severnega tečaja itd. Njegova posebna vrlina je v tem, da bogate zaklade znanosti spretno združuje s pesniško domišljijo in neveščega bravca lahkotno seznanja s prirodoslovnimi vprašanji. Izmed njegovih številnih potopisnih povesti so nekatere že poslovenjene, na primer: »V 80 dneh okoli sveta«, »Pet tednov v zrakoplovu« in druge. Naša povest »Carski sel« je prevod Verneovega »Mihaela Strogova«, ki je prvič izšel l. 1876.

Ker je na tisoče naših vojakov videlo te kraje, kjer se je vršila ta povest tedaj, ko še ni bilo sibirske železnice, jih bo gotovo zelo zanimala. Junak povesti, Mihael Strogov, je vzor moške zvestobe v službi, zgled ljubezni do domovine, kateri podreja celo vso žarko ljubezen do svoje sive matere. In vmes se plete njegovo plemenito nagnjenje do uboge mladenke, ki zapuščena koprni po svojem očetu v prognanstvu.

Ker je ta lepa ljudska povest že prevedena skoro na vse jezike velikih narodov, naj jo zve še naše slovensko ljudstvo.

Prevajavec.

Prvo poglavje. Slavnost v Novi palači.

»Veličanstvo, nova brzojavka.«

»Odkod?«

»Iz Tomska.«

»Onstran mesta je žica prekinjena?«

»Da, od včeraj.«

»General, brzojavi vsako uro v Tomsk in mi takoj sporoči vsak odgovor!«

»Da, Veličanstvo,« je odgovoril general Kisov.

Bilo je nekako ob dveh zjutraj. Slavnost v Novi palači je dosegla višek sijaja.

Dve polkovni godbi sta igrali najlepše polke, mazurke, valčke in četvorke. Vedno nove dvojice plesavcev in plesavk so prihajale v sijajno opremljene dvorane.

Dvorni maršal je imel zelo kočljivo nalogo. Pomagali so mu sami veliki knezi in njih pobočniki, dvorniki in dvorni častniki ter vodili plesno prireditev. Z bleščečimi demanti nakičene velike kneginje in slavnostno oblečene dvorjanke so se kosale z ženami vojaških in drugih dostojanstvenikov. Ko je godba zaigrala narodni ples, tedaj so dolge, s čipkami preprežene obleke in z odlikovanji posejani kroji v svitu nebrojnih lestencev nudili naravnost očarujoč prizor.

Velika dvorana, najlepša izmed vseh, kar jih je v Novi palači, je bila povsem primerna družbi visokih oseb in razkošno nakičenih žen. Bogato pozlačeni, nekoliko pobledeli strop je bil kakor posut s samimi svetlimi zvezdami. Zastori in ponosno nagubane zavese iz brokata so se prelivale v toplih rdečih barvah, ki so se lomile na ostrejših robovih težkega blaga.

Skozi velika, v polkrogu obokana okna dvoran je svetloba prodirala v temno noč, ki je že nekaj ur zagrinjala svetlo palačo. Dva gosta, ki nista plesala, sta stala ob oknu in motrila nerazločne zvonike, ki so na nebu risali velikanske sence. Spodaj na dvorišču so po kamnitih ploščah korakale številne straže s puško na rami. Njihovi koraki so bili morda bolj umerjeni kakor pa kretnje plesavcev, ki so se vrteli po tlaku svetlih dvoran. Zdaj pa zdaj se je začul klic, ki se je ponavljal od straže do straže, ali pa čisti glas trobente, ki se je z godbo zlival v prijetno soglasje.

Še niže doli se je v utripajoči svetlobi nekaterih ognjev lesketala voda reke, ki je pljuskala ob obrežje. Na njej so se prikazovale velike, temne podobe. Bile so ladje, ki so plavale po reki navzdol.

Glavna oseba plesa, ki je priredila slavnost in ki jo je general Kisov nazival Veličanstvo, je bila v preprosti častniški obleki gardnih lovcev. Videlo se je, da mož ni maral zunanjega bleska. Zato je bil njegov kroj v ostrem nasprotju s krasnimi oblekami, ki so se gnetle okoli njega.

Ta mož visoke rasti, prijaznega obraza, mirnih potez, toda nekoliko nagubanega čela, je stopal od skupine do skupine. Govoril je malo. Videlo se je celo, da le površno posluša bodisi vesele opazke mladih ljudi, bodisi resnejše besede visokih dostojanstvenikov in poslancev, ki so na njegovem dvoru zastopali evropske države. Dvema ali trem teh bistrovidnih mož se je zdelo, da so na obrazu gostitelja opazili nekakšen nemir. Toda nihče izmed njih bi se ne bil drznil vprašati, kaj ga skrbi. Zakaj jasno je bilo, da častnik gardnih lovcev ni hotel vznemirjati veselih gostov. Ker je bil skoraj ves svet navajen, da ga sluša celo v mislih, se radost plesavcev ni prekinila niti za trenutek.

General Kisov je medtem pričakoval dovoljenja, da odide. Toda častnik je molčal. Prečital je iz Tomska došlo brzojavko in čelo se mu je zmračilo še bolj. Nehote je segel po ročaju meča. Nato je vzdignil roko in si je za trenutek pokril oči, kakor bi iskal teme zato, da bolje vidi vase.

Peljal je generala Kisova k oknu in dejal:

»Od včeraj smo torej brez zveze z velikim knezom, mojim bratom?«

»Da, Veličanstvo, in bojim se, da brzojavke kmalu ne bodo mogle niti čez sibirsko mejo.«

»Toda čete v amurski, jakutski in zabajkalski pokrajini so dobile povelje, naj nemudoma odkorakajo proti Irkutsku?«

»Povelje je bilo oddano z zadnjo brzojavko, ki smo jo mogli poslati onstran Bajkalskega jezera.«

»Z jenisejsko, omsko, semipalatinsko in tobolsko pokrajino smo pa od začetka vpada še vedno v neposredni zvezi?«

»Da, Veličanstvo. Naše brzojavke prihajajo tja in v tem trenutku je gotovo, da Tatari še niso prekoračili Irtiša in Oba.«

»In o izdajavcu Ivanu Ogarevu ni nobene vesti?«

»Nobene,« je odgovoril general Kisov. »Policijski načelnik ne ve, je li prekoračil mejo ali ne.«

»Njegov popis pošlji takoj v Nižnji Novgorod, Perm, Jekaterinburg, Kamišlov, Tjumen, Išim, Omsk, Jelanskoje, Kolivan, Tomsk, sploh vsem postajam, ki jim je še mogoče brzojaviti.«

»Povelje Vašega Veličanstva izvršim takoj,« je odgovoril general Kisov.

»O vsem tem nobene besede!«

General Kisov se je priklonil z nemim znamenjem vdanega spoštovanja. Nato se je neprisiljeno pomešal med množico in odšel, ne da bi ga bil kdo opazil.

Častnik se je kmalu nato zopet pridružil raznim skupinam, ki so stale tu in tam v dvorani, in na obraz se mu je docela povrnil mir, ki je bil izginil za trenutek.

Vzrok naglo izgovorjenih besed pa ni ostal tako prikrit, kakor sta mislila častnik gardnih lovcev in general Kisov. O tem se sicer ni govorilo niti uradno niti poluradno, ker ni bilo dovoljeno »z ukazom«, toda nekateri dostojanstveniki so bili vendar bolj ali manj natančno poučeni o dogodkih onstran meje. Toda kar je bilo znano samo tako približno, o tem ni govoril nihče. Samo dva gosta brez kroja in brez odlikovanj sta natihoma govorila o zadevi. Videti je bilo, da sta o njej zelo dobro poučena.

Kako in po kakšni poti sta ta dva navadna človeka zvedela, kar so druge, celo najuglednejše osebe komaj slutile? Tega bi nihče ne bil mogel povedati. Sta li stvari vedela ali videla naprej? Ali sta gledala onkraj omejenega obzorja, ki obdaja vsako človeško oko? Sta li vohala najskrivnejše novice? Kdo ve?

Oba moža, eden Anglež, drugi Francoz, sta bila velike in suhe postave. Francoz je bil zagorel kakor prebivalci vroče Provence, Anglež pa rdeč kakor ugleden mož iz Lancashira. Umerjeni, mrzli, v kretnjah in besedah štedljivi Anglež je govoril in se kretal, kakor bi ga enakomerno gibala prožna vzmet. Nasprotno pa se je živahni in vihravi Francoz izražal obenem z ustnicami, očmi in rokami.

Ta naravna razlika bi bila mogla presenetiti samo površnega opazovavca. Toda strokovnjak, ki bi bil tujca opazoval natančneje, bi bil nasprotje med njima označil tako, da so bile Francoza »same oči«, Angleža pa »sama ušesa«. Francoz je imel v resnici tako občutljive oči kot najspretnejši glumač, ki spozna karto že pri enkratnem mešanju po taki malenkosti, da je nihče drugi ne opazi. Imel je, kakor pravimo, izvrsten »spomin očesa«.

Nasprotno pa se je zdel Anglež ustvarjen posebno za to, da posluša. Ako je slišal glas le enkrat, ga ni pozabil nikoli več. Po desetih, po dvajsetih letih bi ga bil spoznal izmed tisoč drugih. Ušes sicer ni imel tako gibljivih, kakor so gibljivi uhlji nekaterih živali. Ker pa so učenjaki dognali, da so človeška ušesa samo »skoraj« negibljiva, je lovil glasove najbrže tako, da je bolj ali manj natezal, premikal in sukal svoja ušesa.

Anglež je bil poročevavec »Daily-Telegrapha«, Francoz pa dopisnik ... Katerega dnevnika ali katerih dnevnikov, tega ni povedal. Ako ga je kdo vprašal, je odgovoril šaljivo, da dopisuje »svoji sestrični Magdaleni«. Dasi je bil navidezno nepremišljen in preveč zgovoren, se vendar ni nikoli izdal in je bil morda bolj molčeč kakor njegov tovariš pri Daily-Telegraphu.

Na slavnost, ki se je vršila v Novi palači ponoči od 15. na 16. julij, sta prišla kot časnikarska poročevavca.

Omenjati ni treba, da sta bila oba vneta za svoj poklic. Iskala sta najrajši nepričakovanih novic. Pri tem ju ni mogla nobena težava in nobena ovira odvrniti od cilja, ki sta ga zasledovala.

Dnevnika, katerima sta poročala, sta pa tudi v polni meri skrbela za to, da jima ni bilo treba varčevati z denarjem, z doslej najzanesljivejšim, najhitrejšim in najsposobnejšim sredstvom za poizvedbe. V njuno čast moramo pripomniti, da niti eden niti drugi nikoli ni posegal v zasebno življenje. Nastopala sta le tedaj, kadar je šlo za državno ali družabno korist. Skratka, bila sta ugledna politična in vojaška poročevavca.

Francoski poročevavec se je imenoval Alcide Jolivet^[1], angleški pa Harry Blount^[2]. Srečala sta se prvič pri slavnosti v Novi palači, o kateri sta morala poročati svojima dnevnikoma. Vsled različnih značajev in stanovske zavisti bi se bila morala prav za prav drug drugega izogibati. Toda ne! Celo iskala sta se, da drug drugemu izvabita dnevne novice. Bila sta kakor lovca, ki lovita po istem lovišču. Kar zgreši eden, utegne zadeti drugi.

Ta večer je tičalo očividno nekaj v zraku. Zato sta prežala.

»Ako bi ne bilo drugega kakor jata rac,« si je dejal Alcide Jolivet, »je vendarle vredno strela.«

Kmalu potem, ko je odšel general Kisov, sta se poročevavca začela pogovarjati. Izprva sta se samo preizkušala.

»Slavnost je v resnici dražestna, gospod,« je dejal z ljubeznivim obrazom Alcide Jolivet, misleč, da mora začeti pogovor tako, kot se spodobi za pristnega Francoza.

»Sem že brzojavil: Sijajna!« je odgovoril hladno Harry Blount. Pri tem je posebno poudaril zadnjo besedo, ki jo rabi vsak državljan »Zedinjenega kraljestva«, kadar hoče izraziti svoje občudovanje.

»Mislil sem pa vendar,« je pristavil Alcide Jolivet, »da moram sporočiti svoji sestrični ...«

»Svoji sestrični? ... « je ponovil Harry Blount s presenečenim glasom in ga prekinil.

»Da,« je povzel Alcide Jolivet, »svoji sestrični Magdaleni, ki ima rada hitra in dobra poročila. Sporočil sem ji torej, da je bilo pri slavnosti vladarjevo čelo nekoliko mračno.«

»Meni se je zdelo jasno,« je odgovoril Harry Blount, ki je hotel morda zatajiti svojo misel.

»In ste tako sporočili tudi Daily-Telegraphu?«

»Seveda.«

»Ali se spominjate, gospod Blount,« je nadaljeval Alcide Jolivet, »kaj se je zgodilo v Zakretu leta 1812?«

»Tako natanko, kakor da bi bil zraven,« je odgovoril angleški poročevavec.

»Sredi carske slavnosti«, je povzel Alcide Jolivet, »so sporočili cariu Aleksandru, da je Napoleon s francosko prednjo stražo pravkar prekoračil Njemen. Toda vkljub novici, ki bi ga bila lahko stala krono, je car vsaj navidezno ostal popolnoma miren.«

»Kakor naš gostitelj, ko mu je general Kisov sporočil, da so prerezane brzojavne žice med mejo in irkutsko pokrajino.«

»Ali so Vam znane take podrobnosti?«

»Da.«

»Meni tudi, ker je moja zadnja brzojavka dospela samo do Udinska,« je pripomnil Alcide Jolivet z zadoščenjem.

»Moja pa do Krasnojarska,« je odgovoril Harry Blount z manj zadovoljnim glasom.

»Potem veste tudi, da je bilo poslano povelje četam v Nikolajevsk?«

»Da, gospod, istočasno pa so brzojavili tudi kozakom v tobolski pokrajini, naj se zbere.«

»Popolnoma točno, gospod Blount. Tudi te odredbe so mi znane. Verjemite mi, da bo moja ljubezniva sestrična že jutri o tem poročala.«

»Isto bodo zvedeli bravci Daily-Telegrapha, gospod Jolivet.«

»Da, ako človek vidi vse, kar se godi! ...«

»In vse sliši, kar se govori! ...«

»Vojska bo zanimiva. Treba jo bo zasledovati, gospod Blount!«

»Da, gospod Jolivet.«

»Potem je mogoče, da se snideva na ozemlju, ki bo manj varno kakor tlak te dvorane.«

»Manj varno, da, toda ...«

»Toda tudi manj spolzko!« je odgovoril Alcide Jolivet in hitro prijel tovariša, ki bi mu bilo kmalu spodrsnilo na gladkih tleh. Poročevavca sta se ločila v zavesti, da nista drug drugega prehitela. Tedaj so se odprla vrata sosednjih dvoran. Tu so stale velike, lepo pogrnjene in z dragocenim porcelanom ter zlato posodo razkošno obložene mize. Na srednji mizi, ki je bila namenjena knezom, kneginjam in poslancem zunanjih držav, se je lesketala posoda, ki je prišla iz londonskih tovarn in je bila neprecenljive vrednosti. Okrog mojstrskega dela zlatarske umetnosti pa se je v sijaju lestencev svetilo nešteto kosov najkrasnejšega namiznega oródja, kar so ga kdaj izvršile sèvreske delavnice.

Gostje Nove palače so začeli odhajati v obednice.

Tedaj se je vrnil general Kisov in naglo stopil k častniku gardnih lovcev.

»Kako je?« ga je vprašal častnik živahno.

»Brzojavke ne gredo več čez Tomsk, Veličanstvo.«

»Takoj po brzega sla!«

Častnik je stopil iz velike dvorane v sosednjo, s hrastovim pohištvom zelo preprosto opremljeno sobo.

Naglo je odprl okno, kakor bi mu pljuča pogrešala kisleca, stopil na mogočen balkon ter hlastno vdihaval zrak lepe julijske noči.

V nežni mesečini se je pred njim razprostiralo utrjeno obzidje, v katerem so poleg dveh stolnic stale tri palače in orožarna. Okrog obzidja so se raztezala tri mesta: kitajski, tatarski in evropski okraj, iznad katerih so se dvigali stolpi, zvoniki, minareti in kupole tri sto cerkva z zelenimi strehami in srebrnimi križi na vrhu. Majhna reka z vijugastim tekom se je tu in tam zalesketala v mesečnih žarkih. Vsa skupina je bila čudovita, pestro pobarvana slika v šest milj dolgem okviru.

Reka je bila Moskova, mesto je bilo Moskva, utrjeno obzidje je bil Kremlj in častnik gardnih lovcev, ki je s prekrižanimi rokami in sanjajočim čelom gledal na mesto, je bil — car.

1. Izg. Alsid Žolivé
2. Härri Blönt.

Drugo poglavje. Rusi in Tatari.

Zaradi važnih dogodkov onstran uralskih meja je car zapustil dvorano v Novi palači prej, kakor je bilo pričakovati. Bilo je gotovo: grozil je strašen vpad, da iztrga ruski samoupravi sibirske pokrajine.

Azijska Rusija ali Sibirija meri 560.000 kvadratnih milj in šteje približno 2,000.000 prebivalstva. Razteza se od Urala tja do Tihega morja. Južna meja med Turkestanom in kitajskim cesarstvom na mnogih krajih ni jasno dolo čena. Na severu pa meji na Ledeno morje od Karske do Beringove ožine. Sibirija je razdeljena na pokrajine ali oblasti, in sicer v tobolsko, jenisejsko, irkutsko, omsko in jakutsko oblast. Poleg tega obsega ohotski in kamčatski okraj ter deželi, v katerih prebivajo Kirgizi in Čukči.

V neizmerne sibirske stepe, ki obsegajo več kakor 110 stopinj od zahoda do vzhoda, pošiljajo hudodelce in politične prognance.

V obširni državi izvršujeta dva carska namestnika vrhovno oblast. Prvi prebiva v Irkutsku, glavnem mestu vzhodne, drugi pa v Tobolsku, glavnem mestu zapadne Sibirije, ki ju loči Čuna, pritok reke Jeniseja.

Nekatere pokrajine v Sibiriji so izredno rodovitne in imajo obširne, bogate rudnike. Njena tla so bogatejša pod površjem kakor pa nad njim.

Ker čez te neskončne planjave še ne teče nobena železnica^[1], je treba po njih potovati poleti s taratajko ali telego, pozimi pa na saneh.

Zahodna sibirska meja je z vzhodno zvezana z električno žico, ki je dolga več kakor 8000 vrst (8536 km). Od Urala drži čez Jekaterinburg, Kamišlov, Tjumen, Išim, Omsk, Jelanskoje, Kolivan, Tomsk, Krasnojarsk, Nižnji Udinsk, Irkutsk, Vrhnji Udinsk, Nerčinsk, Strjetensk, Albazino, Blagovješčensk, Rado, Orlovskoje in Aleksandrovskoje v Nikolajevsk. Brzojavka do skrajne meje stane za vsako besedo 6 rubljev 19 kopejk (1 rubelj = 3,75 franka, 1 kopejka = 0,04 franka). Iz Irkutska se cepi stranska veja v Kjahto na mongolski meji.

Brzojavna žica, ki veže Jekaterinburg in Nikolajevsk, je bila pretrgana najprej za Tomskom in nekaj ur pozneje med Tomskom in Kolivanom.

Zato je car na drugo poročilo generala Kisova odgovoril samo: »Takoj po brzega sla!«

Čez nekaj trenutkov je vratar iznova odprl duri. Na pragu se je pojavil policijski načelnik.

»Vstopi, general,« je dejal car kratko, »in mi povej, kar veš o Ivanu Ogarevu.«

»Ta človek je zelo nevaren, Veličanstvo,« je odgovoril policijski načelnik.

»Ali ni bil polkovnik?«

»Da, Veličanstvo.«

»In je bil razborit?«

»Zelo razborit, toda neukrotljiv in tako častihlepen, da se ni ustrašil ničesar. Kmalu se je zamotal v tajne spletke. Njegova Visokost veliki knez ga je odstavil in pregnal v Sibirijo.«

»Kdaj ?«

»Pred dvema letoma. Ko ga je po šestmesečnem prognanstvu Vaše Veličanstvo pomilostilo, se je vrnil v Rusijo.«

»In od takrat ni šel več v Sibirijo?«

»Zopet, Veličanstvo, a to pot prostovoljno,« je odgovoril policijski načelnik.

Nekoliko tiše je pristavil: »Bil je čas, Veličanstvo, ko se ni vrnil, kdor je odšel v Sibirijo.«

»Morda. Toda dokler bom jaz živ, je in bo Sibirija dežela, iz katere se je mogoče vrniti.«

Car je bil upravičen, poudariti te besede. Milosrčni vladar je pogostokrat dokazal, da zna rusko pravosodje tudi odpuščati.

Policijski načelnik ni odgovoril ničesar, četudi je bilo jasno, da mu polovičarske odredbe niso bile všeč. Po njegovem mnenju bi ne smel nihče, ki je prekoračil uralsko pogorje, gnan od orožnikov, misliti na to, da ga prekorači drugič. Toda pod novo vlado je bilo drugače, kar je policijski načelnik odkritosrčno obžaloval. Kaj? Pregnanstvo za vse življenje naj bi bilo samo še za zločine zoper občno pravo? Politični kaznjenci naj bi se iz Tobolska, Jakutska in Irkutska vračali v domovino? Ne! Policijski načelnik je bil vajen samodržnih ukazov, ki niso dopuščali pomiloščenja, in se zato ni mogel sprijazniti s takim vladanjem. Toda molčal je in čakal, da ga car vpraša nanovo.

»Ali se Ivan Ogarev«, je car vprašal dalje, »s tega potovanja ni povrnil drugič v Rusijo?«

»Se je, Veličanstvo.«

»In potem je policija izgubila njegovo sled?«

»Ne, zakaj pregnanec postane nevaren šele tedaj, ko je bil porniloščen.«

Carjevo čelo se je nekoliko pomračilo. Policijski načelnik se je bal, da je morda zašel predaleč. Dasi je bil precej trdovratnih misli, je bil vendar brezmejno vdan svojemu gospodarju. Toda car je prezrl ta očitek, ki se je tikal njegove notranje politike, in je nadaljeval:

»Kje je bil Ivan Ogarev nazadnje?«

»V permski pokrajini.«

»V katerem mestu?«

»V Permu.«

»S čim se je bavil?«

»Navidezno je bil brez posla; nič sumljivega ni bilo v njegovem vedenju.«

»Ali ni bil pod policijskim nadzorstvom?«

»Ne, Veličanstvo.«

»Kdaj je zapustil Perm?«

»Nekako začetkom marca.«

»Kam se je obrnil?«

»Ne vem.«

»In od tedaj tudi ni znano, kaj se je zgodilo z njim?«

»Nihče ne vé.«

»Tako? Jaz pa vem!« je odgovoril car. »Prejel sem brezimna poročila, ki niso šla skozi policijske pisarne, in gledé na dejstva, ki se sedaj vrše onstran meje, smem verjeti, da so popolnoma točna.«

»Ali mislite, Veličanstvo,« je vzkliknil policijski načelnik, »da je Ivan Ogarev vpleten v tatarski vpad?«

»Da, generali Povedal ti bom, česar še ne veš. Ko je Ivan Ogarev zapustil permsko pokrajino, je šel čez uralsko pogorje v Sibirijo, v kirgiške stepe, da pridobi nomadsko prebivalstvo za vstajo. Nato je šel proti jugu v neodvisni Turkestan. V buharskem, kokanskem in kunduškem kanatu je našel poglavarje, ki so bili pripravljeni, pognati svoje tatarske orde v sibirske pokrajine in izzvati splošen vpad v azijsko Rusijo. Gibanje se je netilo na skrivaj, toda udarilo je kakor strela in sedaj so pretrgana vsa pota med zapadno in vzhodno Sibirijo. Še več. Ivan Ogarev hlepi po maščevanju in streže celo po življenju mojega brata.«

Car se je med govorom razvnel in naglo stopal gori in doli. Policijski načelnik ni odgovoril ničesar. Mislil si je sam pri sebi, da bi se načrti Ivana Ogareva pač ne bili mogli uresničiti tedaj, ko ruski carji še niso pomiloščevali pregnancev.

Molčal je nekaj trenutkov. Nato se je približal carju, ki je bil sedel v naslonjač, in rekel:

»Vaše Veličanstvo je brez dvoma ukazalo, da se vpad kar se da hitro odbije?«

»Da,« je odgovoril car. »Zadnja brzojavka, ki je še mogla dospeti v Nižnji Udinsk, je morala vzdigniti čete v jenisejski, irkutski, jakutski, amurski in bajkalski pokrajini. Istočasno hite permski in nižnjenovgorodski polki ter obmejni kozaki proti uralskemu pogorju. Toda žal, treba bo več tednov, preden bodo trčili ob tatarske orde.«

»In brat Vašega Veličanstva, Njegova Visokost veliki knez, ki je sedaj sam v irkutski pokrajini, ni več v neposredni zvezi z Moskvo?«

»Nič več!«

»Ali vsled zadnjih brzojavk ne vé, kaj je Vaše Veličanstvo ukrenilo in kako pomoč ima pričakovati iz pokrajin, ki so Irkutsku najbliže?«

»To vé,« je odgovoril car. »Ne vé pa, da je Ivan Ogarev upornik in izdajavec ter njegov srdit sovražnik. Ivan Ogarev namerava iti v Irkutsk in se pod napačnim imenom vriniti velikemu knezu, ki ga osebno ne pozna. Ko si bo pridobil njegovo zaupanje in bodo Tatari obkolili Irkutsk, bo mesto izdal in z njim mojega brata, čigar življenje je v neposredni nevarnosti. To je, kar vem vsled prejetih poročil. Veliki knez pa tega ne ve in zato mora zvedeti.«

»Dobro, Veličanstvo, vrl, pogumen sel ...«

»Pričakujem ga.«

»In hiteti bo moral,« je dodal policijski načelnik, »zakaj dovolite mi dostaviti, Veličanstvo, da je sibirska zemlja zelo ugodna za vstajo.«

»Ali misliš, general, da bodo pregnanci držali z vpadniki?« je vzkliknil car, ki se ni mogel več obvladati.

»Vaše Veličanstvo naj mi oprosti! ...« je odgovoril jecljaje policijski načelnik. Ta misel se mu je v resnici porodila v nemirni in nezaupljivi glavi.

»Prepričan sem, da je več domoljubja pri pregnancih!« je povzel car.

»Razen političnih pregnancev so v Sibiriji še drugi kaznjenci,« je odgovoril policijski načelnik.

»Zločinci! O general, prepuščam jih tebi. To je izvržek človeštva, ki ne pozna domovine. Vstaja ali bolje vpad pa ni naperjen proti carju, ampak proti Rusiji, proti domovini, ki jo pregnanci še vedno upajo videti in ki jo bodo zopet videli! ... Ne, Rus se nikoli ne bo zvezal s Tatarom, da oslabi, četudi le za eno uro, moskovsko oblast!«

Car je po pravici zaupal v domoljubje onih, ki jih je iz političnih ozirov začasno poslal v pregnanstvo. Milosrčnost, ki je bila temelj pravosodja, kadar ga je mogel izvrševati sam, in izdatne olajšave, s katerimi je omilil kazni nekdaj tako strašnih ukazov, so mu bile porok, da se ne moti. A četudi tatarski vpad ni mogel računati s pregnanci, je bil vendarle nevaren, ker se je bilo bati, da se bo velik del kirgiškega prebivalstva pridružil vpadnikom.

Kirgizi se delé v veliko, malo in srednjo ordo ter štejejo približno 400.000 »šotorov«, t. j. do 2,000.000 duš. Izmed različnih oddelkov so nekateri neodvisni, drugi pa priznavajo bodisi rusko bodisi hivsko, kokansko ali buharsko nadoblast. Srednja orda je najbogatejša in obenem najuglednejša; njena šotorišča zavzemajo ves prostor med rekami Sari-suom, Irtišem in zgornjim Išimom ter Hadizanskim in Aksalskim jezerom. Velika orda prebiva v pokrajinah, ki se raztezajo vzhodno od srednje tja do omske in tobolske pokrajine. Ako bi se uprlo kirgiško prebivalstvo, bi preplavilo vso azijsko Rusijo in odtrgalo vzhodno Sibirijo.

Res je sicer, da so Kirgizi šele novinci v vojni umetnosti in da znajo bolje ponoči ropati in napadati karavane kakor pa bojevati se o belem dnevu. Levšin je dejal: »Strnjena četa dobre pehote more kljubovati desetkratnemu številu Kirgizov in en sam top jih pokonča cele množice.«

Morda. — Toda najprej je vendarle treba, da četa dobre pehote dospe v uporno deželo in da topovi zapuste skladišča ruskih pokrajin, ki so oddaljena dva do tri tisoč vrst. Čez stepe, ki so pogostokrat močvirne, je mogoče potovati samo po cesti, ki drži iz Jekaterinburga v Irkutsk. Zato bi preteklo gotovo več tednov, preden bi mogle ruske čete odbiti tatarski napad.

Omsk je vojaško središče v zapadni Sibiriji in ima nalogo, da brzda kirgiško prebivalstvo. Ondotno mejo so le deloma podjarmljeni nomadi že večkrat napadli. Zato so v vojnem ministrstvu upravičeno mislili, da grozi Omsku resna nevarnost. Vojaške naselbine, t. j. kozaške straže, ki se vrsté od Omska do Semipalatinska, so bile gotovp na več točkah napadene. Dalje se je bilo bati, da so se mohamedanski »veliki sultani«, ki so vladali v kirgiških okrajih, prostovoljno ali prisiljeno vdali oblasti Tatarov, ki so bili tudi mohamedanci. Verjetno je bilo, da se je zaradi verskega nasprotja sovraštvo do vsiljenih ruskih gospodarjev pri njih še povečalo.

V resnici so turkestanski Tatari, zlasti iz buharskega, kokanskega in kunduškega kanata že izdavna skušali, da bi, bodisi s silo bodisi s prigovarjanjem, kirgiške orde iztrgali moskovski oblasti.

O Tatarih samo nekoliko besed.

Tatari se prištevajo dvema različnima plemenoma: kavkaškemu in mongolskemu.

Kavkaško pleme obsega Turke in domačine perzijskega pokolenja, mongolsko pa Mongole, Mandžujce in Tibetance.

Tatari, ki so tedaj grozili ruskemu carstvu, so pripadali kavkaškemu plemenu in so večinoma prebivali v Turkestanu. To obširno ozemlje se deli v različne države, ki jih vladajo kani; odtod tudi ime kanat. Najvažnejši kanati so buharski, kivski, kokanski, kunduški itd.

Buharski kanat je bil tedaj najvplivnejši in najmogočnejši. Rusija se je morala že večkrat boriti z njegovimi poglavarji, ki so branili neodvisnost Kirgizov pred moskovskim gospostvom deloma radi osebnih koristi, deloma pa zato, da jih spravijo pod svojo oblast. Tedanji poglavar kan Feofar je hodil popolnoma po stopinjah svojih prednikov.

Buharski kanat se razteza od severa proti jugu med 37. in 41. vzporednikom, od vzhoda proti zapadu pa med 61. in 66. poldnevnikom; obsega torej približno 10.000 kvadratnih milj.

Njegovo prebivalstvo se ceni na 2,500.000 duš, vojska pa na 60.000 pešcev, ki se ob vojnem času potrojč, in nekako 30.000 jezdecev. Dežela je bogata najrazličnejših živali, rastlin in rudnin ter se je znatno povečala s tem, da se je združila z balškim, andhojskim in mejmanskim ozemljem. V njej je 19 velikih mest. Buhara je obdana z več kakor osem angleških milj dolgim in s stolpi zavarovanim obzidjem. Slavno mesto, ki ga omenjajo že Avicenna in drugi učenjaki X. stoletja, velja za središče mohamedanske znanosti in se prišteva med najvažnejše kraje srednje Azije. Samarkand s Tamerlanovim grobom in slovečim modrim kamnom, na katerega se mora usesti vsak novi kan, ko nastopi vlado, je zavarovan z izredno močno trdnjavo. Karši stoji sredi močvirja, v katerem gomazi vse polno želv in kuščarjev, ter je vsled trojnega obzidja skoraj nepremagljiv. Čardžuj brani prebivalstvo, ki šteje skoro 20.000 duš. Tudi Katakurgan, Nurata, Džizak, Pendžakent, Karakul, Hisar itd. so zelo močno utrjena mesta. Ker je dežela razen tega zavarovana še z gorami in s stepami, je v resnici nevarna država. Rusija bi bila v slučaju vojne prisiljena, da proti njej postavi znatne sile.

V tem delu Tatarije je tedaj vladal slavohlepni in divji Feofar. Ker sta ga poleg poglavarjev raznih ord v srednji Aziji podpirala zlasti kokanski in kunduški kan — oba kruta, roparska in sebična vojaka —, se je postavil na čelo vpada, ki ga je zasnoval Ivan Ogarev. Ta izdajavec, ki ga je gnala blazna častihlepnost in sovraštvo, je uredil premikanje čet tako, da se je polastil najprej glavne sibirske ceste. Bil je v resnici ob pamet, ako je mislil, da more streti moskovsko oblast. Po njegovem nasvetu je emir — tako se izjemoma nazivajo buharski kani — s svojimi ordami prekoračil rusko mejo in planil v semipalatinsko pokrajino. Kozaki, ki jih je bilo veliko premalo, so se mu morali umakniti. Kmalu je prodrl do krajev, ki leže onstran Balkaškega jezera, in je potegnil kirgiško prebivalstvo za seboj. Ropajoč in požigajoč se je valila njegova vojska od mesta do mesta. Kdor se je vdal, je moral v vojsko, kdor se je branil, je bil umorjen. Tako je prodiral dalje z brezmiselno predrznostjo novodobnega kana Džengisa.

Kje je bil v tem trenutku? Kam so dospele njegove orde, ko so za vpad izvedeli v Moskvi? Do katere sibirske točke so se morale umakniti ruske čete? Tega nihče ni mogel povedati. Zveze so bile pretrgane. Ali so brzojavno žico med Kolivanom in Tomskom prerezale tatarske prednje straže? Ali je emir sam že dospel v jenisejske pokrajine? Je li bila vsa dolenja zapadna Sibirija v ognju? Ali se je upor razširil že do vzhodnih pokrajin? Kdo bi mogel vedeti? Edini sel, ki ga ne more ustaviti ne zimski mraz ne poletna vročina in ki leti hitro kakor blisk — električni tok ni mogel več preko step, ni mogel več opozoriti velikega kneza v Irkutsku na nevarnost, ki mu je grozila vsled izdajstva Ivana Ogareva.

Samo brzi sel bi še mogel vsaj nekoliko nadomestiti prekinjeni tok. Da prehodi 5200 vrst (5523 km) dolgo pot med Moskvo in Irkutskom, bi potreboval precej časa. Dalje bi mu bilo treba tako rekoč nadčloveškega poguma in izredne spretnosti, ako bi se hotel preriniti skozi tolpe vpadnikov in upornikov. Toda človek, ki ima glavo in srce, pride daleč.

»Ali bom našel tako glavo in tako srce?« se je vpraševal car.

1. Tedaj, ko se je vršila naša povest, ni tekla. Leta 1903 pa je bila dograjena velika sibirska železnica, ki drži do Vladivostoka oz. Daljnega.

Tretje poglavje. Mihael Strogov.

Vrata carjeve sobe so se kmalu odprla in vratar je naznanil generala Kisova.

»Brzi sel?« je živahno vprašal car.

»Tu je, Veličanstvo,« je odgovoril general Kisov.

»Ali si našel moža, kakršnega rabim?«

»Drznem si prevzeti zanj odgovornost pred Vašim Veličanstvom.«

»Je li bil doslej v carski službi?«

»Da, Veiičanstvo.«

»Ali ga poznaš?«

»Da. Že večkrat je uspešno vršil težavne naloge.«

»V tujini?«

»Celo v Sibiriji.«

»Odkod je?«

»Iz Omska.«

»Ali je hladnokrven, razborit in pogumen?«

»Da, Veličanstvo. Vsa svojstva ima za to, da se mu posreči, kar bi mogoče drugim izpodletelo.«

»Koliko let ima?«

»Trideset.«

»Ali je zdrav in žilav človek?«

»Veličanstvo, do skrajnosti more prenašati mraz, vročino, glad, žejo in utrujenost.«

»Potem je iz jekla!«

»Da, Veličanstvo.«

»In srce?«

»Zlato srce.«

»Kako se imenuje?«

»Mihael Strogov.«

»Ali je pripravljen odpotovati?«

»V gardni dvorani čaka ukazov Vašega Veličanstva.«

»Naj pride!« je dejal car.

Nekaj trenutkov pozneje je Mihael Strogov stopil v carjevo sobo.

Mihael Strogov je bil velik, močan, širokih pleč in polnih prsi. Imel je mogočno glavo z lepimi potezami kavkaškega plemena. Moža prikupljive zunanjosti in krepke postave bi ne bilo lahko premakniti proti njegovi volji, zakaj bil je kakor prirasel, kamor je postavil svojo nogo. Precej veliko glavo s širokim čelom so mu pokrivali bujni, kodrasti lasje. Obraz, navadno bledikast, mu je zardel samo takrat, ko mu je srce utripalo hitreje, ko mu je kri živahneje plula po žilah. Modre oči so mu gledale naravnost, odkrito in mirno izpod vzbočenih, zaradi napetih mišic nekoliko namršenih obrvi. Imel je precej velik nos s širokimi nosnicami in somerna usta. Malce debele ustnice so bile znak dobrega in plemenitega značaja.

Mihael Strogov je bil odločen mož, ki si ne grize nohtov v negotovosti, se ne praska za ušesi v dvomu in ne mendra, kadar se mu je odločiti. Bil je redkih kretenj in besedi ter se je držal mirno kakor vojak pred svojim predstojnikom. Kadar pa je hodil, se je kretal lahkotno in odločno — dokaz, da je bil samozavestnega in živahnega duha. Spadal je med ljudi, ki imajo vedno kako stvar pred očmi in jo hočejo takoj izvršiti.

Opravljen je bil kot častnik lovske konjenice, v škornjih, ozkih hlačah in rjavi suknji, ki je bila obrobljena s kožuhovino in pošita z rumenimi vrvicami. Na širokih prsih se mu je lesketal križec in več svetinj.

Mihael Strogov je bil častnik carskih brzih slov. Njegova hoja, obraz, skratka vsa njegova osebnost je kazala, da je mož, ki brez ugovora izvrši dano povelje. Tudi car je to brez dvoma takoj opazil. Taki možje se v Rusiji najbolj cenijo in so odločeni za najvišja dostojanstva, kakor pravi sloveči pisatelj Turgenjev.

Če je kdo smel upati, da srečno napravi pot iz Moskve v Irkutsk, da premaga vse ovire v upornem ozemlju in kljubuje najrazličnejšim nevarnostim, potem je bil to gotovo Mihael Strogov. Dobro je namreč poznal Sibirijo in razumel njene različne jezike, ker je bil tam rojen in jo je že večkrat prepotoval. Njegov oče Peter Strogov, ki je umrl pred desetimi leti, je stanoval v Omsku, glavnem mestu omske pokrajine, kjer je še živela njegova mati Marfa Strogova. V divjih stepah omske in tobolske pokrajine je silni sibirski lovec »zjeklenil« svojega sina Mihaela, kakor pravi ljudski izraz. Peter Strogov je bil lovec po poklicu. Poleti in pozimi, v žgoči vročini in najhujšem mrazu, ki doseže tudi 50 stopinj pod ničlo, je hodil po brezkončnih stepah, poraslih z macesnom in brezo ali pbkritih z jelovimi gozdovi, nastavljal pasti in zalezoval manjšo divjačino s puško, večjo pa z rogljačo ali nožem. Velika divjačina je bil sibirski medved, strašna in divja zver, ki je po velikosti enaka severnemu medvedu. Peter Strogov je ubil več kakor trideset in devet medvedov. Znano pa je, ako smemo verjeti ruskim lovskim pripovedkam, da je že marsikateri lovec srečno premagal trideset in devet medvedov, dočim je štirideseti užugal njega.

Peter Strogov je torej prekoračil to nesrečno število brez najmanjše praske. Od tedaj ga je na lovu vedno spremljal enajstletni Mihael in nosil »ragatino«, t. j. rogljačo, da očetu, ki je bil oborožen samo z nožem, priskoči na pomoč, če bi bilo treba. Ko je imel štirinajst let, je ubil popolnoma sam prvega medveda, kar ni bilo zanj nič posebnega. Ko ga je pa odri, je nesel kožo velikanske živali do doma, ki je bil oddaljen nekaj vrst. S tem pa je vsekakor dokazal, kako izredno je bil močan.

Mlademu Mihaelu je lovsko življenje zelo koristilo. Ko je stopil v moško dobo, je bil tako utrjen, da je zlahka prenašal mraz, vročino, glad, žejo in napore. Ves dan je vzdržal brez jedi in deset noči brez spanja. Prenočeval je sredi stepe, kjer bi se bilo tisoč drugih na smrt prehladilo. Četudi je bival visoko na severu, kjer noč traja po več dni in gosta megla zakriva obzorje, je vendar vselej našel pravo pot, kjer bi nihče drugi ne bil vedel, kam naj se obrne.

Vedel je vse očetove lovske skrivnosti. Razgledati se je znal po komaj vidnih znamenjih, ki jih razume samo strokovnjak, n. pr. po ledenih iglicah, drevesnih vejicah, pohojenem listju, po rahlem šumu v zraku, oddaljenem poku, po letu ptic itd. Ker se je utrdil v snegu, kakor se ukali damaščansko jeklo v vodah Sirije, je bil železnega zdravja, obenem pa, kot je po pravici omenil general Kisov, zlatega srca.

Mihael Strogov je poznal samo eno, strast, ljubezen do svoje priletne matere. Ker stara Marfa ni hotela zapustiti hiše Strogovih v Omsku ob bregu Irtiša, kjer je z rajnim lovcem preživela toliko let, se je le s težkim srcem poslovil od nje in ji obljubil, da se povrne, kadarkoli mu bo mogoče. To obljubo je vestno izpolnjeval.

Ko je imel dvajset let, je stopil v carsko službo, in sicer med carske brze sle. Mladi, pogumni, razumni in vneti Sibirec se je najprej odlikoval na Kavkazu, ki so ga vznemirjali nekateri prevratni Šamilovi nasledniki, pozneje pa v Sibiriji, ki jo je zaradi važnih poslov prepotoval tja do Petropavlovska na skrajni meji azijske Rusije. Na teh dolgih potovanjih je pokazal toliko hladnokrvnosti, razumnosti in poguma, da si je pridobil priznanje in naklonjenost predstojnikov in je hitro napredoval.

Vsak dopust, ki ga je dobil po daljšem potovanju, je posvetil svoji materi, dasi je bil od nje oddaljen več tisoč vrst in je zima zasnežila vsa pota. Zadnja tri leta — zanj tri stoletja — pa je bil tako zaposlen na jugu države, da je ni mogel obiskati. Zato je komaj čakal, da nastopi daljši dopust. Bil je že popolnoma pripravljen, da odpotuje v Omsk, ko je bil nepričakovano pozvan pred carja. Ta ga je nekaj trenutkov opazoval z ostrim očesom, ne da bi spregovoril.

Mihael Strogov je stal nepremično pred njim.

Car je bil z njim vidno zadovoljen. Obrnil se je k pisalni mizi in namignil policijskemu načelniku, naj sede poleg njega. Nato mu je s tihim glasom narekoval pismo kratke vsebine.

Ko je bilo pismo končano, ga je prečital še enkrat zelo pazljivo, dostavil običajno potrdilo ruskih carjev: »Bit po semu!«, ki pomeni: »Tako naj bol«, in podpisal svoje ime.

Potem je pismo vtaknil v ovitek in ga zaprl s carskim pečatom. Nato je vstal in pomignil Mihaelu Strogovu, naj stopi bliže.

Mihael Strogov je stopil nekoliko korakov naprej in se iznova ustavil kakor ukopan pred svojim carjem. Car mu je še enkrat pogledal naravnost v oči. Potem ga je vprašal:

»Tvoje ime?«

»Mihael Strogov, Veličanstvo.«

»Tvoj čin?«

»Stotnik carskih slov.«

»Ali poznaš Sibirijo?«

»Sibirec sem.«

»Kje si bil rojen?«

»V Omsku.«

»Ali imaš tam sorodnike?«

»Da, Veličanstvo.«

»Kakšne?«

»Priletno mater.«

Car je umolknil za trenutek. Potem je pokazal pismo, ki ga je držal v roki.

»Mihael Strogov,« je dejal, »tu je pismo, ki ga moraš izročiti v roke velikemu knezu in nikomur drugemu!«

»Da, Veličanstvo.«

»Veliki knez je v Irkutsku.«

»Pojdem v Irkutsk.«

»Prehoditi boš moral deželo, ki so jo pobunili uporniki in napadli Tatari, katerim je do tega, da pismo prestrežejo.«

»Prehodil jo bom.«

»Varovati se boš moral zlasti nekega izdajavca, Ivana Ogareva, ki ga utegneš na potu srečati.«

»Ogibal se ga bom.«

»Ali boš potoval čez Omsk?«

»Da, Veličanstvo.«

»Ako bi posetil svojo mater, bi bil v nevarnosti, da te spoznajo. Ne smeš iti k njej!«

Mihael Strogov je bil v zadregi.

»Ne pojdem,« je odgovoril.

»Prisezi mi, da te nobena stvar ne bo prisilila izdati, kdo si in kam potuješ!«

»Prisegam.«

»Mihael Strogov,« je povzel car, ko je izročal list mlademu slu, »vzemi to pismo, od katerega je odvisen blagor cele Sibirije in morda življenje mojega brata velikega kneza!«

Mihael Strogov je sprejel pismo in dejal:

»Izročim ga Njegovi Visokosti velikemu knezu.«

»Skušal boš torej na vsak način, da prideš do njega?«

»Prišel bom ali pa me bodo ubili.«

»Ostati moraš živ!«

»Ostal bom živ in prepotoval Sibirijo,« je odgovoril Mihael Strogov.

Car je bil vidno zadovoljen s preprostimi in odločnimi odgovori Mihaela Strogova.

»Pojdi torej, Mihael Strogov,« je dejal, »v božjem imenu zaradi Rusije, zaradi mojega brata in zaradi mene!«

Mihael Strogov je pozdravil po vojaško, takoj zapustil carjevo sobo in nekaj minut kesneje tudi Novo palačo.

»Zdi se mi, da si srečno izbral, general,« je rekel car.

»Verjamem, Veličanstvo,« je odgovoril general Kisov. »Vaše Veličanstvo je lahko prepričano, da bo Mihael Strogov storil vse, kar more storiti mož.«

»Strogov je v resnici mož!« je rekel car.

Četrto poglavje. Iz Moskve v Nižnji Novgorod.

Pot med Moskvo in Irkutskom, ki jo je moral prehoditi Mihael Strogov, je bila dolga 5200 vrst (5523 km). Dokler uralsko pogorje ni bilo z vzhodno sibirsko mejo zvezano z brzojavno žico, so poročila prenašali brzi sli. Najhitrejši je potreboval za pot iz Moskve v Irkutsk najmanj osemnajst dni. To pa je bila le izjema, zakaj samo potovanje po azijski Rusiji je trajalo navadno štiri do pet tednov, četudi so carski sli razpolagali z vsemi prometnimi sredstvi.

Mihael Strogov, ki se ni bal ne mraza ne snega, bi bil rajši potoval pozimi, ker tedaj sneg izravna brezkončne stepe in se da vsa pot prevoziti na saneh. Tako odpade mnogo zaprek, ki se jim sicer ni mogoče izogniti. Prebresti ni treba n. pr. nobene reke, ker so pokrite z ledom, po katerem sani lahko in hitro drčé. Seveda bi bilo vkljub temu potovanje težavno in nevarno zaradi goste megle, nenavadno hudega mraza ter dolgotrajnih in strašnih sneženih žametov, ki včasih zasujejo in pokopljejo cele karavane. Razen tega se po planjavah klati na tisoče lačnih volkov. Toda navzlic vsem tem nevarnostim bi bilo Mihaelu Strogovu ljubše potovanje pozimi, ker bi se zaradi hudega mraza tatarske orde ne mogle svobodno gibati, ampak bi se morale držati mest in njih maroderji bi ne stikali po stepah. A izbirati ni smel. Vdati se je moral razmeram, kakršne so bile, in odpotovati.

Mihael Strogov je jasno pregledal svoj položaj in se pripravil, da ga obvlada. Predvsem ni smel računati z ugodnostmi navadnega carskega sla. Nasprotno. Nihče ni smel niti slutiti, da potuje kot carski sel. Zakaj v deželi, ki jo je preplavil sovražnik, je kar mrgolelo ovaduhov. Ako bi ga spoznali, bi mu gotovo preprečili potovanje. General Kisov mu je sicer dal toliko vsoto denarja, da bi mogel lahko in udobno potovati. Toda namesto pooblastilnega sezama, t. j. pismenega ukaza z dostavkom »v carjevi službi«, mu je izročil samo navaden potni list.

Ta potni list ali podorožnaja^[1] se je glasil na ime nekega trgovca Nikolaja Korpanova iz Irkutska in mu je dovoljeval, da sme, če bi bilo treba, vzeti za spremstvo eno ali več oseb. Poleg tega je vseboval posebno opombo, da potni list velja tudi za slučaj, če bi moskovska vlada prepovedala, da ne sme nihče odpotovati iz Rusije.

Podorožnaja je pismeno dovoljenje, da potnik sme rabiti poštne konje. Mihael Strogov jo je mogel rabiti samo toliko časa, dokler ni bil sumljiv, t. j. dokler je bil na evropskih tleh. V pobunjenih sibirskih pokrajinah, skozi katere je hotel potovati, je bila zanj brez pomena. Vedno se je moral namreč zavedati, da ne sme veljati za carskega sla, ampak za navadnega trgovca Nikolaja Korpanova, ki potuje iz Moskve v Irkutsk. Zato na poštnih postajah ni smel zahtevati, da bi imel gledé konj ali drugih prometnih sredstev kako prednost pred drugimi potniki.

Neopaženo prepotovati Sibirijo — bolj ali manj hitro — toda prepotovati jo, to je bila njegova naloga.

Pred tridesetimi leti je bilo treba potniku od stanu za varno spremstvo dve sto kozakov na konjih, dve sto pešcev, dvajset in pet baškirskih jezdecev, tri sto velblodov, štiri sto konj, dvajset in pet voz, dva prenosljiva čolna in dva topa. Vse to je bilo tedaj potrebno za potovanje po Sibiriji.

Mihael Strogov ni imel ne topov, ne konjenikov, ne pešcev, ne tovorne živine. Potoval je na vozu ali na konju, kadar je mogel, in peš, kadar ni šlo drugače.

Pot med Moskvo in rusko mejo, ki meri 1400 vrst (1493 km), ni bila v nobenem oziru težavna. Železnica, poštni vozovi, parniki in konji na raznih postajah so bili na razpolago vsem, torej tudi carskemu slu.

Dne 16. julija zjutraj se je Mihael Strogov odpravil na kolodvor, ne v vojaški, ampak v navadni obleki ruskega seljaka, v ozki, z običajnim pasom stisnjeni suknji, širokih hlačah in ozkih škornjih s potno culo na rami, da se odpelje s prvim vlakom. Navidezno je bil brez orožja. Toda za pasom mu je tičal samokres, v žepu pa široko, nožu ali jataganu podobno bodalo, s katerim zna sibirski lovec medveda preparati, ne da bi mu poškodoval dragoceno kožo.

Na moskovskem kolodvoru se je gnetlo dokaj potnikov. Postaje ruskih železnic so mnogokrat priljubljena zbirališča bodisi onih, ki odhajajo, bodisi onih, ki odhajajoče samo spremljajo ali opazujejo.

Mihael Strogov se je usedel v vlak, ki je bil namenjen v Nižnji Novgorod. Tam je bil takrat konec železnice, ki je vezala Moskvo s Petrogradom in ki se je imela nadaljevati do ruske meje. Proga do tja je bila dolga kakih 400 vrst (426 km) in vlak jo je prevozil nekako v desetih urah. Prišedši v Nižnji Novgorod, je hotel potovati ali po suhem ali pa s parnikom po Volgi, samo da kolikor mogoče hitro pride do uralskega pogorja.

Usedel se je torej kolikor mogoče udobno v kot nekega oddelka kakor meščan, ki nima kdo ve kaj skrbi in ki si hoče čas krajšati s spanjem.

Ker pa ni bil v oddelku sam, je spal le na eno oko, poslušal pa na obe ušesi.

Novica o vstaji kirgiških ord in o tatarskem vpadu se je bila že dokaj raznesla. Potniki, ki so se slučajno z njim sešli v vlaku, so tudi govorili o tej reči, dasi zelo previdno. Bili so večinoma trgovci, ki so se vozili na sloveči semenj v Nižnjem Novgorodu. V tej raznoliki družbi so bili Židje, Turki, kozaki, Rusi, Georgijci, Kalmuki in drugi, ki so pa vsi govorili po rusko.

Od raznih strani so prerešetavali dogodke, ki so se odigravali onstran uralskega pogorja. Očividno so se bali, da ruska vlada zlasti za obmejne pokrajine ne bi ukrenila kakih odredb, ki bi ovirale trgovino.

Ti sebičneži so se za vojno proti vstaji in vpadu zanimali samo toliko, kolikor jim je ogrožala osebne koristi. Če bi bil med njimi en sam prostak v vojaški obleki, bi bili trgovci gotovo brzdali svoje jezike. Toda v oddelku, v katerem je bil Mihael Strogov, nihče ni mogel slutiti, da je med njimi vojak. Carski sel, ki je hotel ostati nepoznan, je pa skrbno pazil, da se ni izdal.

Pazljivo je prisluškoval.

»Pravijo, da se je karavanski čaj podražil,« je dejal Perzijanec, ki ga je bilo lahko spoznati po njegovi z astrahanom obšiti kučmi in široki, ponošeni suknji.

»O, za čaj se ni treba bati,« je odgovoril star Žid pretkanega obraza. »Kar ga je na semnju v Nižnjem Novgorodu, se bo lahko razprodal proti zahodu. Žal, da isto ne velja za buharske preproge.«

»Kaj? Iz Buhare pričakujete pošiljatve?« ga je vprašal Perzijanec.

»Ne, ampak iz Samarkanda, kar je še bolj nevarno. Kako morete računati z dovozom iz dežele, ki so jo pobunili kani od Hive tja do kitajske meje?«

»No,« je odgovoril Perzijanec, »ako ne pridejo preproge, mislim, da tudi izdajavci ne bodo prišli.«

»In dobiček, Izraelov Bog!« je vzkliknil mali Žid, »ali ni nič vreden?«

»Prav imate,« je dejal drugi potnik, »blaga iz srednje Azije ne bo mnogo na semnju, ne samarkandskih preprog, ne volne, ne loja, ne iztočnih ogrinjal.«

»Hej, pazite, očka!« je pripomnil zbadljiv ruski potnik. »Strašno si boste popackali ogrinjala, ako jih boste zavijali z lojem vred.«

»Vam se to zdi smešno!« je odvrnil pikro trgovec, ki mu take šale niso bile posebno všeč.

»No, če bi si človek izpulil lase in se potrosil s pepelom,« je odgovoril potnik, »ali bi s tem stvari kaj predrugačil? Ne. Prav tako pa tudi ne more predrugačiti dovoza blaga.«

»Očividno niste trgovec!« je pripomnil mali Žid.

»Pri moji veri, nisem ne, da veš, vredni naslednik Abrahamov! Ne prodajam ne hmelja ne pernic ne medu ne voska ne konopnega semena ne osoljenega mesa ne kavijarja ne lesa ne volne ne trakov ne konopelj ne lanu ne usnja ne kožuhovine ...«

»Morda pa kupujete kaj takega?« je vprašal Perzijanec in prekinil potnikovo naštevanje.

»Kolikor mogoče malo in samo za osebno uporabo,« je odgovoril oni in pomežiknil z očmi.

»To je šaljivec!« je dejal Žid Perzijancu.

»Ali pa vohun!« je odgovoril ta s pritajenim glasom. »Bodiva oprezna in ne govoriva več, nego je treba! Policija v sedanjih časih ni posebno nežnočutna in človek nikoli ne ve, s kom potuje.«

V drugem kotu oddelka niso govorili toliko o trgovini kakor o tatarskem vpadu in njegovih neprijetnih posledicah.

»Sibirske konje bodo pobrali,« je dejal neki potnik, »in promet med posameznimi pokrajinami srednje Azije bo zelo težaven.«

»Je li gotovo,« ga je vprašal sosed, »da se je kirgiška srednja orda zvezala s Tatari?«

»Pravijo,« je odgovoril potnik s tišjim glasom, »toda kdo bi se mogel bahati, da ve kaj gotovega o tej deželi!«

»Slišal sem, da se čete zbirajo ob meji. Donski kozaki so že zbrani ob Volgi, da se postavijo nasproti upornim Kirgizom.«

»Ako Kirgizi prodirajo ob reki Irtišu, cesta v Irkutsk ni več varna,« je odgovoril sosed. »Včeraj sem hotel brzojaviti v Krasnojarsk, pa ni bilo več mogoče. Bati se je, da bodo tatarske čete v kratkem odrezale vzhodno Sibirijo.«

»Skratka, očka,« je dejal prvi potnik, »trgovci so po pravici v skrbeh zaradi kupčije. Ako poberó konje, bodo vzeli tudi ladje, vozove, vsa prometna sredstva in končno se v vsem carstvu človek niti ganiti ne bo smel.«

»Bojim se, da se semenj v Nižnjem Novgorodu ne bo končal tako sijajno, kakor se je začel,« je odgovoril drugi potnik in zmajeval z glavo. »Toda varnost in celokupnost ruskega ozemlja nad vse! Kupčija je končno vendarle postranska stvar!«

Kakor v tem oddelku tako so se tudi v drugih vozovih vlaka potniki pogovarjali več ali manj o podobnih stvareh. Natančen opazovavec bi bil spoznal, kako so bili vsi potniki v besedah skrajno previdni. Ako se je kdo tu in tam dotaknil dejstev, ni šel nikoli tako daleč, da bi ugibal namene moskovske vlade ali da bi presojal njene odredbe.

Isto je opazil tudi eden izmed potnikov, ki so bili v prvih vozovih vlaka. Ta potnik — očividno tujec — je bil vsepovsod s svojimi očmi in je hotel imeti hkrati odgovor na dvajset različnih vprašanj. Sopotniki so mu odgovarjali dokaj površno. Neprestano se je nagibal skozi okno, ki je bilo odprto v veliko nevoljo sopotnikov, in opazoval vsako točko na desni strani obzorja. Vpraševal je po imenu najneznatnejših krajev, po njihovi legi, trgovini in obrti, po številu prebivalcev, po povprečni umrljivosti obeh spolov itd. Vse to si je vestno zapisoval v beležnico, ki je bila polna najrazličnejših opazk.

Ta potnik je bil poročevavec Alcide Jolivet. Povpraševal je venomer samo zato, ker je upal, da bo med različnimi odgovori slišal tudi kako novico, ki bi zanimala »njegovo sestrično«. Ker so ga pa sopotniki imeli za vohuna, ni nihče vpričo njega izgovoril besede, ki bi se tikala dnevnih dogodkov.

Ko se je prepričal, da tu ne bo izvedel ničesar o tatarskem vpadu, je zapisal v beležnico:

»Potniki popolnoma molčeči. O politiki govoré zelo neradi.«

Z istim vlakom se je vozil v drugem oddelku tudi Jolivetov tovariš in skušal od sopotnikov izvedeti kako važno novico. Ker se nista srečala na moskovskem kolodvoru, drug za drugega ni vedel, da je odpotoval na bojišče.

Toda Harry Blount, ki je malo govoril, pa tem bolj poslušal, se sopotnikom ni zdel tako sumljiv kakor Alcide Jolivet. Ker ga niso imeli za vohuna, so vpričo njega govorili brez zadrege in celo svobodneje, kakor je bilo pričakovati. Daily-Telegraphov dopisovavec je torej lahko opazoval, kako so se za dogodke zanimali trgovci, ki so potovali v Nižnji Novgorod, in v koliko je bila v nevarnosti trgovina s srednjo Azijo.

Takoj si je zapisal v beležnico sledečo docela opravičeno opazko:

»Potniki zelo vznemirjeni. Govori samo o vojni, in sicer tako prostodušno, kakor človek ne bi pričakoval med Volgo in Vislo.«

Bravci Daily-Telegrapha torej niso imeli slabših poročil nego »sestrična« Alcida Joliveta.

Harry Blount je sedel na levi strani vlaka in je videl samo precej gorati del pokrajine. Ker se ni potrudil, da bi pogledal tudi na desno stran, ki je bila popolnoma ravna je dodal svojemu poročilu kratko in jedrnato opazko:

»Med Moskvo in Vladimirom gorata dežela.«

Jasno je bilo, da bo ruska vlada vsled resnih dogodkov celo v notranjščini carstva izdala stroge odredbe. Upor se sicer ni razširil čez sibirsko mejo, toda bati se je bilo, da bo vplival tudi na Povolžje, ki je tako blizu kirgiške dežele.

Policija še ni mogla izslediti Ivana Ogareva. Ali je šel ta izdajavec, ki je nahujskal tujce, da se maščujejo zaradi njegovega osebnega sovraštva, h kanu Feofarju, ali pa je skušal zanetiti vstajo v nižnjenovgorodski pokrajini, kjer je bilo todaj toliko ljudi najrazličnejših narodnosti, tega ni nihče vedel. Ali med Perzijanci, Armenci in Kalmuki, ki so prihajali na veliki semenj, ni morda imel zaupnikov, ki bi izzvali upor v notranjščini? Vse te domneve so bile mogoče, zlasti v deželi, kakršna je Rusija.

To velikansko cesarstvo, ki meri 12,000.000 km², gotovo ne more biti tako, kakršne so države zapadne Evrope. Njegovi posamezni narodi se zelo razlikujejo med seboj. Rusko ozemlje v Evropi, Aziji in Ameriki^[2] se razteza od 15. stopinje vzhodne do 133. stopinje zahodne dolžine ter od 38. do 81. stopinje severne širine. Prebivalcev ima nad 70,000.000, ki govore 30 različnih jezikov. Slovansko pleme je v večini, toda poleg Rusov obsega tudi še Poljake, Litvance in Kuronce. Ako prištejemo še Fince, Estonce, Laponce, Čeremise, Čuvaše, Permjake, Nemce, Grke, Tatare, kavkaška plemena, mongolske, kalmuške, samojedske, kamčatske in aleutske orde, potem je umljivo, da je bilo težko vzdrževati enotnost tako obširnega carstva. Modra vlada jo je mogla le polagoma pripravljati.

Naj bo že kakorkoli, Ivan Ogarev se je izmuznil zasledovanju in je najbrže dosegel tatarsko vojsko. Vendar so na vsaki postaji prišli v vlak policijski nadzorniki in zelo natančno preiskavali potnike, ker so iskali Ivana Ogareva. Vlada je v resnici mislila, da izdajavec še ni mogel zapustiti evropske Rusije. Ako se je kak potnik zdel sumljiv, je moral iti na policijsko postajo, da se izkaže. Medtem jo je vlak odpihal dalje, ne da bi se zmenil za take neprostovoljne zamudnike.

Z rusko policijo, ki je zelo brezobzirna, se ni mogoče pogajati. Njeni uradniki so oblečeni vojaški in postopajo vojaški. Zato je razumljivo, da je vse brezpogojno pokorno vladarju, ki ima na svojih ukazih napis: »Mi, po božji milosti car in samodržec vseruski, moskovski, kijevski, vladimirski in novgorodski, car kazanski, astrahanski, poljski, sibirski in hersoneški, knez pskovski, veliki knez smolenski, litvanski, volinjski, podolski in finski, vojvoda estonski, livonski, kuronski, semgalski, bjelostoški, karelijski, jugorski, permski, vjatski in bolgarski, vladar in veliki knez nižnjenovgorodski, černigovski, rjazanski, polotski, rostovski, jaroslavski, bjelozerski, udorski, obdorski, kondinski, vitebski in mstislavski, gospodar severnih dežel, gospod iberski, kartalinski, gruzinski, kabardinski in armenski, dedni vladar pogorskih in podolskih čerkeskih kneževin, dedič norveški, vojvoda šlezvik-holštajnski, stormarnski, ditmaršenski in oldenburški.« Zares mogočen vladar! Njegov grb, na katerem je dvoglavi orel z žezlom in zemeljsko oblo v krempljih, je obdan od grba novgorodskega, vladimirskega, kijevskega, kazanskega, astrahanskega in sibirskega. Obrobljen pa je s trakom reda sv. Andreja, nad katerim se blešči carska krona.

Listine Mihaela Strogova so bile v redu. S policijo ni imel nobenih sitnosti.

Na vladimirski postaji se je vlak ustavil nekoliko minut. Poročevavcu Daily-Telegrapha se je zdelo časa dovolj, da si ustvari v vsakem oziru jasno sliko o starem glavnem mestu Rusije.

V vlak so vstopili novi potniki. Pri vratih oddelka, v katerem je sedel Mihael Strogov, se je pojavilo mlado dekle.

Sedež pred carskim slom je bil še prazen. Mladenka je sedla tja in položila zraven sebe skromen kovčeg iz rdečega usnja; druge prtljage očividno ni imela. Nato je povesila oči, ne da bi se ozrla po sopotnikih, in se pripravila za večurno vožnjo.

Mihael Strogov se ni mogel premagati, da se ne bi zanimal zanjo. Ker je sedela tako, da je gledala nazaj, ji je hotel prepustiti svoj sedež. Vljudno ponudbo je hvaležno odklonila s tem, da se je nalahno priklonila.

Mladenka je imela šestnajst do sedemnajst let. Njena glavica je bila v resnici ljubka in lice čisto slovanskega, nekoliko resnega izraza. Ko bi ji lice z leti postalo izrazitejše, bi bila gotovo zelo lepa. Na glavi je imela nekako ruto, izpod katere so se ji usipali gosti, ziatorumeni lasje. Iz rjavih oči ji je sijal neizrečeno nežen in mil pogled. Njen nosek z gibljivima kriloma je bil raven, lici pa nekoliko suhi in bledi. Na lepo začrtanih ustnah se ji je videlo, da se je že davno odvadila smeha.

Mlada potnica je bila velika in vitka, kolikor se je dalo presoditi radi širokega, preprostega kožuha, s katerim je bila ogrnjena. Četudi je bila še zelo mlada in nedolžna v polnem pomenu besede, se je vendar na njenem visokem čelu in izrazitem spodnjem delu obraza razodevala velika odločnost, kar je Mihael Strogov takoj opazil. Jasno mu je bilo, da je deklica že trpela v preteklosti in da ji tudi prihodnost ni sijala v rožnatih barvah. Prav tako pa je bilo tudi gotovo, da se je znala boriti in da je bila odločena, boriti se še nadalje zoper vse življenjske neprilike. Biti je morala močne in vztrajne volje ter hladnokrvna tudi tedaj, ko bi utegnil priti v zadrego celo možak.

Tak vtis je napravila mladenka na prvi pogled. Njen značaj in njena zunanjost sta gotovo močno vplivala na Mihaela Strogova, ker je bil tudi sam odločne narave. Gledal jo je torej pazljivo, a zelo oprezno, da je ne bi nadlegoval s svojimi pogledi.

Obleka mlade potnice je bila preprosta in obenem okusna. Da ni bila bogata, je bilo lahko uganiti, toda zaman bi bil iskal na njej znakov zanikarnosti. Vso prtljago je imela v usnjatem, s kijučkom zaprtem kovčegu, ki ga je držala na kolenih.

Oblečena je bila v dolg, rjav kožuh-brezrokavnik, ki se je z modrim robom ljubko oklepal njenega vratu. Pod kožuhom je imela temen površnik, ki je napol pokrival do gležnjev segajoče, spodaj s skromno vezenino obrobljeno krilo. Obuta je bila v usnjene čižemčke z debelimi podplati, kakor bi bili nalašč napravljeni za dolgo potovanje.

Mihael Strogov je iz nekaterih posebnosti sklepal, da je obleka mladenke livonska noša in da je torej prišla iz baltiških pokrajin.

Toda kam je potovala sama, v tej starosti, brez očeta, brez matere, brez brata? Ali je prišla res iz zapadnlh ruskih pokrajin in napravila že tako dolgo pot? Ali je potovala samo v Nižnji Novgorod, ali pa je bil cilj njenega potovanja onstran vzhodnih mej? Ali jo je na zadnji postaji pričakoval kak sorodnik, kak prijatelj? Ni li bilo nasprotno bolj verjetno, da bo zapustivši vlak v mestu prav tako osamljena kakor v tem oddelku, kjer se zanjo ni zmenil nihče?

Navade, ki si jih človek prisvoji v osamelosti, so se v resnici le preveč kazale v njenem vedenju. Kakor je prišla sama v vlak, kakor se je uredila za vožnjo, da ne bi nikogar nadlegovala in motila, vse je pričalo, da je bila navajena biti sama in se zanašati sama nase.

Mihael Strogov jo je opazoval z zanimanjem. Ker pa je bil molčeč človek, ni iskal prilike, da bi govoril z njo, dasi je vožnja do Nižnjega Novgoroda trajala več ur.

Trgovec, ki je bil tako neprevidno zmešal loj in ogrinjala, je polagoma zaspal. Debela glava se mu je zibala z ene rame na drugo in ogrožala njegovo sosedo. Tedaj se Mihael Strogov ni mogel več premagati; zbudil ga je precej nevljudno in mu dejal, naj sedi pokonci in malo bolj obzirno.

Trgovec, ki je bil precej robate narave, je mrmral nekaj »o ljudeh, ki se mešajo v stvari, ki se jih ne tičejo«. Toda Mihael Strogov ga je pogledal tako osorno, da se je takoj naslonil na drugo stran in ni več nadlegoval mladenke.

Ta je pogledala za trenutek mladega moža; v njenem pogledu je bila tiha in skromna zahvala.

Primerilo pa se je še nekaj, ko je Mihael Strogov imel priliko, da natančneje prouči njen značaj.

Dvanajst vrst pred Nižnjim Novgorodom se je na ostri krivini tira v vlaku nenadoma začutil močan sunek. Nato je vlak divjal eno minuto ob robu visokega nasipa in se končno ustavil. Vsled tega je nastal krik in vik in splošna zmešnjava med potniki v vozovih. Bati se je bilo, da bi se ne pripetila nesreča. Še preden se je vlak ustavil, so prestrašeni potniki začeli odpirati vrata in se hoteli z begom rešiti iz posameznih oddelkov.

Mihael Strogov je mislil najprej na svojo sosedo. Toda dočim so se drugi potniki kričeč gnetli ven, je deklica mirno obsedela na svojem mestu in obraz ji je komaj rahlo pobledel.

Čakala je. Mihael Strogov tudi.

Niti ganila se ni, da bi stopila iz voza. On tudi ne.

Oba sta bila popolnoma mirna.

»Odločna narava!« si je mislil Mihael Strogov.

Medtem je prešla vsaka nevarnost. Pri vozu za prtljago je vsled sunka ob tirnico počilo kolo. Da se vlak ni pravočasno ustavil, bi bil lahko skočil s tira in se prevrnil z nasipa v globino. Čakati je bilo treba eno uro, da so odstranili nastalo oviro. Nato je vlak nadaljeval vožnjo in o poldevetih zvečer dospel na nižnjenovgorodsko postajo.

Takoj so se pri vratih voz pojavili policijski nadzorniki in začeli preiskavati potnike, ki so hoteli izstopiti. Mihael Strogov je pokazal potni list, ki se je glasil na ime Nikolaja Korpanova. Bil je v redu.

Tudi drugi potniki v istem oddelku, ki so bili namenjeni v Nižnji Novgorod, se k sreči policiji niso zdeli sumljivi.

Mladenka ni imela pravega potnega lista, ampak neko s posebnim pečatom opremljeno dovoljenje.

Nadzornik ga je čital pazljivo. Ko je natančno premotril deklico, ki je bila v listini popisana, jo je vprašal:

»Iz Rige si?«

»Da,« je odgovorila mladenka.

»Ali potuješ v Irkutsk?«

»Da.«

»Po kateri poti?«

»Čez Perm.«

»Dobro,« je odgovoril nadzornik. »V Nižnjem Novgorodu mora dovoljenje potrditi policijski urad.«

Mladenka se je priklonila v znak, da hoče iti na policijo.

Ko je Mihael Strogov slišal ta pogovor, ga je obšlo hkrati presenečenje in sočutje. Kaj? Ta deklica sama na potu v daljno Sibirijo in celo sedaj, ko ji poleg navadnih neprilik grozé še nevarnosti, ki so neizogibne v uporni, od sovražnikov preplavljeni deželi? Kako naj pride tja? Kaj bo z njo?

Ko je bilo pregledovanje končano, so se potniki usuli iz voz. Preden je mogel Mihael Strogov stopiti korak naprej, je mlada Livonka izstopila in izginila v množici, ki se je gnetla na postaji.

1. Izg. podaróžnaja
2. Naša povest se je godila v dobi, ko ruska Amerika še ni bila utelešena Zedinjenim državam.

Peto poglavje. Nepričakovana odredba.

Nižnji Novgorod stoji tam, kjer se stekata Volga in Oka, ter je glavno mesto pokrajine istega imena. Ker je bil takrat ondi konec železnice, se Mihael Strogov ni mogel po njej voziti dalje. Od tu naprej so postajala prometna sredstva čezdalje počasnejša in zaeno čezdalje manj varna.

V Nižnjem Novgorodu, ki ima navadno 30.000 do 35.000 prebivalcev, je bilo tedaj več kot 300.000 ljudi, to se pravi, da se je njegovo prebivalstvo podesetorilo. Ta prirastek je šel na rovaš semnja, ki je trajal šest tednov. Nekdaj so se trgovci zbirali v Makarjevu, toda l.1817 je bil semenj premeščen v Nižnji Novgorod.

V navadno zelo pustem mestu je bilo ob semnju zelo živahno. Evropski in azijski trgovci deseterih različnih plemen so se iz kupčijskih ozirov ondi bratili med seboj.

Četudi je Mihael Strogov zapustil kolodvor že ob pozni uri, je bilo vendar še zelo veliko ljudi po ulicah obeh delov mesta, ki ju loči reka Volga. Zgornji del stoji na strmi skali in je zavarovan s trdnjavo, ki jo v Rusiji splošno imenujejo »kremlj«.

Če bi se bil moral Mihael Strogov dalje časa muditi v Nižnjem Novgorodu, bi bil težko našel vsaj nekoliko primerno prenočišče, ker je bilo vse prenapolnjeno. Ker pa vendar ni mogel takoj odpotovati, ampak je moral čakati prihodnjega parnika, ki vozi po Volgi, si je moral poiskati kakršnokoli ležišče. Predvsem je hotel natančno vedeti, kdaj parnik odhaja. Šel je torej v pisarno družbe, ki vzdržuje vožnjo med Nižnjim Novgorodom in Permom.

Zelo nezadovoljen je bil, ko je izvedel, da »Kavkaz« — tako se je imenoval parnik — odide v Perm šele drugi dan opoldne. Čakati sedemnajst ur! Zelo neprijetno za človeka, ki se mu tako mudi. Toda vdati se je bilo treba. In Mihael Strogov se je mirno vdal, ker ni nikoli sitnaril brez potrebe.

Sicer pa bi v tedanjih razmerah ne bil prišel hitreje v Perm ali Kazan ne na konju, ne s telego ali taratajko, ne s kočijo ali poštnim vozom. Bolje je bilo torej čakati na parnik, ki je hitrejši kakor katerokoli vozilo in ki gotovo dohiti izgubljeni čas.

Mihael Strogov je hodil po mestu in brezskrbno iskal gostilne, kjer bi mogel ostati čez noč. Toda zaradi tega ni bil posebno v zadregi. Ako bi ga ne bil mučil glad, bi bil skoro gotovo vso noč blodil po cestah Nižnjega Novgoroda. Zato je stikal bolj po pošteni večerji kakor po postelji. V gostilni »Konstantinopel« je našel oboje.

Gostilničar mu je ponudil še dovolj udobno sobico, v kateri sicer ni bilo mnogo oprave, pač pa je viselo po stenah poleg slike Device Marije več svetih podob v pozlačenih okvirih. Za večerjo so mu prinesli s sesekljanim mesom nadevano pečeno raco v gosti omaki, ječmenovega kruha, kislega mleka, zdrobljenega in s cimetom pomešanega sladkorja ter vrč »kvasa«, t. j. neke vrste piva, ki je v Rusiji splošno v navadi. Da si potolaži glad, ni potreboval toliko. Vsekakor pa se je nasitil do dobra, gotovo bolje kakor njegov sosed, razkolniški »staroverec«, ki zaradi zdržnosti ni maral krompirja in oslajenega čaja.

Ko je Mihael Strogov povečerjal, se ni odpravil spat, ampak se je šel brez namena sprehajat po mestu. Četudi je mrak trajal dolgo, se je vendar množica začela polagoma razhajati in ulice so se praznile. Ljudje so odhajali vsak v svoje prenočišče.

Zakaj Mihael Strogov ni šel spat, kakor bi se spodobilo po vožnji z železnico, ki je trajala ves dan? Ali je morda mislil na mlado Livonko, ki je bila nekaj ur njegova sopotnica? Zares! Ker ni imel važnejšega opravka, je mislil nanjo. Morebiti se je bal, da se ne bi izgubila v tem mestnem šundru in zašla v kako nevarnost? Da, bal se je, in sicer po pravici. Ali je upal, da jo sreča in jo brani, če bi bilo treba? Srečati jo je bilo težko. Braniti jo ... s kako pravico?

»Sama,« si je dejal, »sama sredi teh nomadov! In vendar sedanje nevarnosti niso nič proti onim, ki jo čakajo v prihodnosti. Sibirija! Irkutsk! Kar hočem tvegati jaz za Rusijo, za carja, hoče storiti ona za ... Za koga? Zakaj? Pravico ima, prestopiti mejo. In dežela na oni strani je pobunjena. Tatarske čete se potikajo po stepah! ...«

Mihael Strogov se je ustavljal od časa do časa in premišljeval.

»Brez dvoma«, si je mislil, »se je odločila potovati že pred vpadom. Morda tudi ni vedela, kaj se godi! ... Toda ne! Trgovci so vpričo nje govorili o zmešnjavah v Sibiriji in zdelo se je, da ni presenečena ... Niti za pojasnilo ni prosila ... Torej je vedela že vse to prej in je vendar odpotovala! ... Uboga mladenka! ... Imeti mora zelo tehten vzrok za potovanje. Toda najsi bo pogumna še tako — in pogumna je gotovo! — na potu ji bodo pošle moči. Brez ozira na nevarnosti in ovire ne bo prenesla naporov takega potovanja ... Nikdar ne bo videla Irkutska!«

Medtem je Mihael Strogov brez cilja stopal dalje. Ker je mesto popolnoma poznal, ni mogel zgrešiti prenočišča.

Ko je hodil približno eno uro, se je usedel na klop poleg velike, lesene kolibe, ki je stala sredi mnogih drugih na precej obširnem prostoru.

Sedel je kakih pet minut, ko je začutil težko roko, ki mu jo je nekdo položil na ramo.

»Kaj delaš tukaj?« ga je vprašal s hripavim glasom mož visoke postave, ki ga ni videl, kdaj je prišel.

»Počivam,« je odgovoril Mihael Strogov.

»Ali nameravaš prenočiti na klopi?« je povzel neznanec.

»Da, če mi bo ugajalo,« je odvrnil Mihael Strogov z glasom, ki je bil nekoliko preveč odločen za navadnega trgovca, za kakršnega se je delal.

»Pokaži se vendar, da te vidim!« je dejal mož.

Mihael Strogov se je spomnil, da mora biti predvsem previden, in je nehote stopil nazaj.

»Ni treba!« je odgovoril.

In hladnokrvno se je umaknil kakih deset korakov od vpraševavca.

Ko ga je opazoval natančneje, se je prepričal, da ima opraviti s ciganom, kakršnih človek najde na vsakem semnju in s katerimi v nobenem oziru ni dobro priti v dotiko. Vkljub gosti temi je blizu kolibe opazil prostoren voz, v kakršnih navadno stanujejo cigani, ki jih je vse polno v Rusiji, posebno tam, kjer se da zaslužiti kaka kopejka.

Cigan je medtem stopil dva ali tri korake naprej in se pripravil, da bi Mihaela Strogova vprašal bolj naravnost. Kar so se odprla vrata kolibe. Ženska, ki se je komaj kaj videla, je naglo stopila ven in dejala v surovem narečju, v katerem je Mihael Strogov spoznal mešanico mongolske in sibirske govorice:

»Zopet vohun! Pusti ga in pojdi večerjat. Papluka^[1] te čaka.«

Mihael Strogov se je nehote nasmehnil, ko je slišal, da ga ima ženska za vohuna.

V istem jeziku, toda z zelo različnim poudarkom je odgovoril cigan nekaj besedi, ki so pomenile:

»Prav imaš, Sangara. Sicer pa bomo jutri odpotovali.«

»Jutri?« je vprašala ženska polglasno, očividno nekoliko presenečena.

»Da, Sangara,« je odgovoril cigan. »Naš otec sam nam ukazuje ..., da gremo, kamor hočemo!«

Nato sta oba stopila v kolibo in skrbno zaprla vrata za seboj.

»Lepa reč!« si je dejal Mihael Strogov. »Ako je ciganom do tega, da jih ne bom razumel, kadar bodo govorili vpričo mene, jim svetujem, naj govoré v drugem jeziku.«

Ker je bil rojen v Sibiriji in je vso mladost preživel na stepi, je razumel, kakor smo že omenili, skoro vsa narečja od Tatarije do Ledenega morja. Za točen pomen besed, ki sta jih spregovorila med seboj cigan in njegova ženska, mu je bilo bore malo mar. Čemu bi ga to zanimalo?

Ker je bilo že precej pozno, se je hotel vrniti v prenočišče, da si privošči nekoliko počitka. Šel je ob reki Volgi, po kateri je plavalo toliko ladij, da vode skoraj ni bilo videti. Po smeri reke je natančneje spoznal kraj, ki ga je pravkar zapustil. Kupi voz in kolib so stali tam, kjer je bil vsako leto veliki semenj v Nižnjem Novgorodu. Umevno je torej, da so se ondi zbirali glumači in cigani od vseh vetrov.

Uro pozneje je Mihael Strogov že spal na ruski postelji, ki se zdi tujcu tako trda. Drugo jutro, 17. julija, se je zbudil, ko je bil že beli dan.

Še pet ur ostati v Nižnjem Novgorodu se mu je zdelo kakor stoletje. Kako naj jih zapravi drugače, kakor da hodi zopet po mestnih ulicah. Treba je bilo samo zajtrkovati, zadrgniti potni sveženj, dobiti policijsko potrdilo na potni list — in pripravljen je bil za odhod. Ker ni bil vajen, solnca čakati v postelji, je vstal, se oblekel, skrbno spravil pismo s carskim pečatom v notranji žep suknje in se tesno prepasal. Potem je povezal prtljago in jo zadel na ramo. Ker se ni mislil vrniti v »Konstantinopel«, ampak je hotel zajtrkovati na obrežju Volge blizu pristanišča, je poravnal račun in odšel.

Najprej je stopil v pisarno parobrodne družbe in se prepričal, da »Kavkaz« res odplove ob določeni uri. Tedaj mu je prišlo prvič na misel, da se bo skoro gotovo tudi mlada Livonka vkrcala na »Kavkaz«, ker je hotela potovati čez Perm. V tem slučaju bi morala potovati skupaj.

Zgornje mesto s kremljem, ki meri dve vrsti v obsegu in ki je moskovskemu zelo podoben, je bilo tedaj precej zapuščeno. Niti pokrajinski namestnik ni stanoval tam. Spodnje mesto pa je bilo zelo živahno.

Mihael Strogov je prekoračil Volgo po mostu na čolnih, ki so ga stražili kozaški konjeniki, in je prišel na prostor, kjer je prejšnji večer zadel na cigane. Semenj v Nižnjem Novgorodu, s katerim se niti semenj v Lipskem ne da primerjati, se vrši nekoliko izven mesta. Na široki ravnini onstran Volge stoji začasna palača pokrajinskega namestnika. Visoki uradnik stanuje ondi na višje povelje toliko časa, dokler traja semenj, ki ga je treba zaradi najrazličnejših obiskovavcev vedno nadzorovati.

Ta ravnina je bila zastavljena z lesenimi in somerno razdeljenimi kolibami. Med njimi so bila široka pota, po katerih so množice vrvele sem in tja. Za vsako vrsto blaga, za železnino, kožuhovino, volno, les, tkanine, suhe ribe itd., je bil odločen poseben oddelek kolib najrazličnejših velikosti in oblik. Nekatere stavbe so bile narejene iz zelo nenavadnega gradiva, n. pr. iz zabojčkov za čaj ali iz kosov osoljenega mesa, t. j. iz vzorcev blaga, ki se je notri prodajalo. Nekoliko čudno, skoraj amerikansko ponujanje!

Gneča po ulicah je bila to jutro zelo velika, ker je bilo solnce že precej visoko. Rusi, Sibirci, Nemci, kozaki, Turkomani, Perzijci, Georgijci, Grki, Otomani, Indijci, Kitajci: vsa ta izredna mešanica Evropcev in Azijcev je klepetala, razpravljala, se prepirala in mešetarila med seboj. Zdelo se je, da je tu zbrano vse, karkoli je treba za prenos in prevoz blaga: konji, velblodi, osli, čolni, vozovi. In roba vsake baže: kožuhovina, žlahtno kamenje, svileno blago, indijski kašmir, turške preproge, kavkaško orožje, smirnske in ispahanske tkanine, tifliški oklepi, karavanski čaj, evropska medenina, švicarske ure, lijonski baržun, angleška bombaževina. konjske opreme, sadje, sočivje, uralske rudnine, malahit, lazurec, dišave, zdravilne rastline, les, katran, vrvje, rogovje, buče, melone itd. Vsi indijski, kitajski, perzijski, ameriški in evropski izdelki so bili nakopičeni na tem sejmišču.

Vrvenja in direndaja, vpitja in kričanja na semnju ni mogoče popisati. Domačiji iz nižjih slojev so bili že po naravi zelo glasni in kričavi, tujci pa tudi niso hoteli zaostajati. Med njimi so bili celo trgovci iz srednje Azije, ki so potrebovali vse leto, da so svoje blago spravili čez neizmerne planjave in ki se v nič krajšem času niso mogli vrniti v svojo domovino. Semenj v Nižnjem Novgorodu je tako sloveč, da se njegov denarni promet ceni najmanj na sto milijonov rubljev (393,000.000 frankov).

Po prostoru med posameznimi oddelki začasnega mesta se je gnetla množica raznih umetnjakarjev. Hreščeče godbe, ki so spremljale predstave glumačev, so človeka kar glušile. Hribovski cigani so vedno se menjajočim radovednežem napovedovali srečo ali pa so peli in plesali. Igravci tujih giedišč so predstavljali Shakespearove drame, prikrojene po okusu gledavcev, ki so kar dreveli k igram. Po dolgih cestah so se sprehajali medvedarji s četveronogimi umetniki, iz zverinjakov pa so se razlegali hripavi glasovi zveri, ki so jih krotilci dražili z bičem ali razbeljenim železom.

No, in tale posebna in zabavna navada! Nad vsem tem ljudskim svitkom so namreč letali celi oblaki ptičev. V Nižnjem Novgorodu je bil namreč zelo priljubljen običaj, da so ptičarji na semenj prinašali v kletkah zaprte ptiče in jih izpuščali za nekaj kopejk, ki so jih plačevali milosrčni ljudje. In teh oproščenih ptic-jetnic je frčalo in cvrčalo na stotine nad sejmiščem.

Taka je bila približno podoba te ravnine, taka je morala biti šest tednov, dokler je trajal sloviti nižnjenovgorodski semenj. Po tej šumni dobi pa je silno vpitje utihnilo, kakor bi bilo začarano. Zgornje mesto si je nadelo zopet uradni značaj, spodnje pa se je pogreznilo v navadno enoličnost. Med neštetimi trgovci, ki so prišli iz vseh krajev Evrope in srednje Azije, ni bilo nikogar, ki bi imel še kaj prodati, in nikogar, ki bi hotel še kaj kupiti.

Tu je treba dostaviti, da sta vsaj to pot Francijo in Anglijo na velikem nižnjenovgorodskem semnju zastopala dva izredna proizvoda novodobne omike — gospoda Harry Blount in Alcide Jolivet.

Oba sta prišla na semenj iskat vtisov, da jih sporočita svojim bravcem. Ker sta hotela odpotovati s »Kavkazom«, sta skušala po najboljših močeh izrabiti nekoliko prostih ur.

Srečala sta se vprav na sejmišču, ne da bi se posebno čudila, ker ju je isti nagon vodil po isti poti. Pozdravila sta se precej hladno, spregovorila pa nista niti besede.

Alcide Jolivet je mislil, da je vse v redu, ker je slu- čajno našel okusno večerjo in dobro prenočišče. Zato si je zapisal v beležnico nekaj za mesto Nižnji Novgorod zelo laskavih opazk.

Nasprotno pa je Harry Blount zaman iskal večerje in je bil prisiljen, da je prenočeval pod milim nebom Gledal je torej stvari popolnoma drugače in je bil na tem, da napiše uničujoč članek o mestu, kjer da gostilničarji nočejo sprejemati poštenih gostov, ki bi bili celo pripravljeni, po- žreti marsikako grenko in bridko.

Mihael Strogov je imel eno roko v žepu, z drugo pa je držal višnjevo cev dolge pipe. Videti je bil kot najbolj ravnodušen in potrpežljiv človek. Toda po stisnjenih obrvih bi bil natančen opazovavec lahko spoznal, da ga je nekaj grizlo.

Skoro dve uri je hodil po mestnih ulicah in se je vedno iznova vračal na sejmišče. Hodeč med množico je opazil, da so trgovci, ki so prišli iz bližnjih azijskih dežel, postali nemirni. Kupčija je bila očividno slaba. Samo glumači in drugi umetniki so po navadi kričali pred svojimi kolibami, ker zanje ni bilo nobene nevarnosti. Trgovci pa niso hoteli sklepati kupčij s prodajavci iz srednje Azije, ki jo je vznemirjal tatarski vpad.

Opaziti je bilo še nekaj drugega. V Rusiji vidiš ob vsaki priliki med ljudstvom tudi vojake. Zlasti v Nižnjem Novgorodu ob semnju pomagajo policijskim stražnikom številni kozaki s sulico na rami in vzdržujejo red med množico 300.000 tujcev.

Tega dne pa na semnju ni bilo ne kozakov ne drugih vojakov. Brez dvoma so bili zbrani v vojašnicah in pripravljeni, da takoj odkorakajo, če bi bilo treba. Iz palače pokrajinskega namestnika pa so neprenehoma prihajali razni pobočniki in drugi častniki ter hiteli na vse strani. Izredno resni dogodki so morali biti vzrok nenavadnemu vrvenju. Na cestah proti Vladimiru in proti uralskemu pogorju je bilo vedno več slov. Med Moskvo in Petrogradom so se neprenehoma menjavale brzojavke. Lega Nižnjega Novgoroda, ki ni daleč od sibirske meje, je očividno zahtevala resnih odredb. Saj so se v XIV. stoletju mesta dvakrat polastili predniki Tatarov, ki jih je sedaj častihlepni kan Feofar podil po kirgiških stepah.

Kakor pokrajinski namestnik, tako je bil zaposlen tudi policijski načelnik. Njegovi nadzorniki, ki so skrbeli za red, sprejemali pritožbe in nadzirali izvrševanje predpisov, se niti oddahniti niso mogli. Upravne pisarne, ki so bile odprte noč in dan, so oblegali domačini in tujci iz Evrope in Azije.

Mihael Strogov je stal vprav na srednjem trgu, ko se je izvedelo, da je sel pozval policijskega načelnika v namestnikovo palačo. Vzrok je bila baje važna brzojavka iz Moskve.

Policijski načelnik je odšel k pokrajinskemu namestniku. Kmalu se je raznesla novica, ki so jo več ali manj slutili vsi, da bo izdana važna, nepričakovana in nenavadna naredba.

Mihael Strogov je poslušal vse te govorice, da jih v potrebi izkoristi.

»Semenj bodo zaključili,« je dejal nekdo.

»Nižnjenovgorodski polk je dobil povelje, da odrine!« je odgovoril drugi.

»Pravijo, da Tatari grozé Tomsku.«

»Tamle je policijski načelnik!« so vpili od vseh strani. Naenkrat je nastalo silno kričanje, ki je pa polagoma utihnilo. Sledil mu je napet molk. Vsakdo je čutil, da bo slišal važno vladno naredbo.

Policijski načelnik je prihajal iz namestnikove palače; pred njim so šli njegovi uradniki. Spremljala jih je četa kozakov in napravljala pot skozi množico s tem, da je potrpežljive ljudi s krepkimi sunki odrivala na desno in levo.

Policijski načelnik je dospel na sredo glavnega trga. Vsakdo je lahko videl list, ki ga je držal v roki.

Tedaj je z močnim glasom prebral sledeče vrstice:

»Naredba nižnjenovgorodskega namestnika.

1. Noben ruski podanik ne sme zapustiti dežele, naj bi že imel kakršenkoli vzrok.

2. Vsi tujci iz Azije morajo odpotovati v dvajset in štirih urah.«

1. Neke vrste potica.

Šesto poglavje. Brat in sestra.

Dasi je bila morda ta naredba v osebnih ozirih usodna, je bila vendar zaradi razmer popolnoma upravičena.

Noben ruski podanik ne sme zapustiti dežele! Ako je bil Ogarev še v pokrajini, potem mu je bilo nemogoče ali vsaj zelo težko, priti do kana Feofarja. Tatarski poveljnik bi bil ob najboljšega pomočnika.

Vsi tujci iz Azije morajo odpotovati v dvajset in štirih urahl Pokrajina se je morala na mah iznebiti vseh trgovcev iz srednje Azije, vseh ciganov in druge sodrge, ki je več ali manj sorodna tatarskemu in mongolskemu prebivalstvu in ki se je zaradi semnja zbrala v mestu. Kolikor glav, toliko vohunov. Dejanske razmere so gotovo zahtevale, da se izženó.

Lahko pa je umeti učinek naredbe, ki je kakor strela iz jasnega zadela mesto Nižnji Novgorod.

Domačini, ki so jih kupčijske zadeve morda klicale preko sibirske meje, niso mogli zapustiti pokrajine, vsaj trenutno ne. Vsaka zasebna korist se je morala umakniti splošnemu blagru.

Tudi drugemu členu naredbe se ni dalo ugovarjati. Tikal se je samo onih tujcev, ki so bili iz Azije. Ti so seveda morali takoj pospraviti svoje blago in odpotovati tja, od koder so bili prišli. Za glumače in podobne ljudi, ki jih je bilo zelo veliko in ki so imeli skoraj tisoč vrst do najbližnje meje, pa je bila naredba s tako kratkim rokom prava nesreča.

Kaj čuda torej, če so izprva ogorčeno in obupno ugovarjali proti nenavadni naredbi. Toda kozaki in policijski uradniki so kmalu napravili mir.

V trenutku tako rekoč so že pričeli izpraznjevati obširno ravnino. Pred kolibami razpete ponjave so začeli zvijati; tuja gledališča so šla vsaksebi, ples in petje sta ponehala; ognji so ugasnili; stari, mršavi konji so prihajali iz hlevov in zopet, so jih vprezali v premična stanovanja glumačev in ciganov. Uradniki in vojaki so počasneže priganjali z biči in palicami ali pa so podirali šotore celo sami, še preden so jih zapustili ubogi cigani. Vsled takih odredb je moralo biti nižnjenovgorodsko sejmišče očividno še pred večerom izpraznjeno in hrupnemu semnju je morala slediti pustinjska tišina.

Za vse te nomade, ki so bili izgnani, je bila namestnikova naredba še ostrejša zato, ker so jim bile prepovedane celo sibirske stepe in so se morali obrniti proti jugu. Vojaške straže ob Uralu in gorovju, ki tvori tako rekoč podaljšek te reke, jim namreč ne bi bile dovolile prehoda. Treba jim je bilo torej prehoditi kakih tisoč vrst, preden so mogli stopiti na svobodna tla.

Ko je policijski načelnik prebral naredbo pokrajinskega namestnika, se je Mihael Strogov nehoté domislil pogovora med ciganom in njegovo ženo, ki ga je slišal prejšnji večer.

»Čudno naključje!« si je mislil. »Kako se naredba ujema z besedami obeh ciganov. ‚Naš otec sam nam ukazuje ..., da gremo, kamor hočemo!‘ ‚Otec‘ je vendar car! Ljudstvo ga nikoli ne imenuje drugače! Kako so mogli cigani že vnaprej vedeti za naredbo, ki je bila naperjena proti njim, in kam so hoteli iti? To so sumljivi ljudje, katerim bo po mojem mnenju namestnikova naredba bolj koristila kakor škodovala!«

To povsem utemeljeno premišljevanje pa je naenkrat prepodila druga misel, ki je šinila Mihaelu Strogovu v glavo. Pozabil je na cigana, na njiju sumljive besede, na čudno soglasje med njimi in prebrano naredbo ... Spomin na mlado Livonko mu je hipoma živo stopil pred oči.

»Uboga dekiica!« je vzkliknil proti svoji volji. »Nič več ne bo mogla prestopiti meje!«

Mladenka iz Rige je bila v resnici Livonka, torej Rusinja, in ni smela zapustiti ruskega ozemlja. Dovoljenje, ki ji je bilo podeljeno še pred najnovejšo naredbo, nikakor ni moglo biti veljavno. Vsa sibirska pota so ji bila neizprosno zaprta, četudi je bil vzrok, ki jo je napotil v Irkutsk, še tako tehten in važen, sedaj nikakor ni mogla dospeti tja.

Ta misel je Mihaela Strdgova popolnoma prevzela. Izprva si je dejal kar tako površno, da bi se morda le dalo kako pomagati dobri deklici, ne da bi pri tem zanemaril svojo važno nalogo. Skoraj vesel je bil te misli. Ker je poznal nevarnosti, ki jim je šel sam kot krepak in odločen mož nasproti, je dobro vedel, da bodo te nevarnosti za mladenko neprimerno strašnejše, saj so mu bila docela znana vsa sibirska pota. Ker je potovala v Irkutsk, se je morala držati iste poti kakor on. Skušati bi morala, da se prerije skozi orde vpadnikov, kakor se je hotel preriti sam. Verjetno je bilo, da je razpolagala samo s sredstvi, ki bi zadoščala le za potovanje v navadnih okoliščinah. Kako naj prebije ž njimi v razmerah, ki so vsled dogodkov postale ne le nevarnejše, ampak tudi mnogo dražje?

»Dobro!« si je dejal. »Ker potuje v Perm, je skoraj nemogoče, da je ne bi srečal. Mogel bom torej čuvati nad njo, ne da bi kaj opazila, in ker se ji vidno prav tako mudi kakor meni, da pride v Irkutsk, me ne bo kar nič zamudila.«

Ena misel navadno rodi drugo. Mihael Strogov je dotlej mislil samo na to, kako bi mogel mladenki napraviti kako uslugo. Naenkrat pa mu je šinila v glavo druga misel, ki je dala vprašanju popolnoma drugačno lice. »Mogoče je,« je pomislil, »da bom jaz bolj potreboval nje kakor ona mene. Njeno spremstvo mi lahko koristi in služi v to, da odvrne od mene vsak sum. Ako sam potujem po stepi, bom sumljiv kot carski sel. Ako pa me spremlja mladenka, me bodo vsi mnogo laže imeli za trgovca Nikolaja Korpanova, kakor svedoči moj potni list. Zato me mora spremljati! Najti jo moram na vsak način! Ni verjetno, da bi si bila od sinoči preskrbela voz in zapustila Nižnji Novgorod. Iskati jo torej hočem in Bog naj vodi moje stopinje!«

Mihael Strogov je ostavil veliki trg v Nižnjem Novgorodu, ko je bil vrišč zaradi vladne naredbe največji. Glasni ugovori pregnanih tujcev, vpitje stražnikov in kozakov, ki so jih porivali sem in tja: vse to se je strnilo v nepopisen hrup. Mladenka, ki jo je iskal, ni mogla biti tukaj.

Bilo je ob devetih zjutraj. Parnik je odhajal šele opoldne. Mihael Strogov je mogel torej porabiti še dve uri za to, da poišče njo, ki io je hotel imeti za spremljevavko na potovanju.

Iznova je prekoračil Volgo in prehodil okraje na drugem bregu, kjer je biio precej manj ljudi. Preiskal je tako rekoč ulico za ulico v zgornjem in spodnjem delu mesta. Pregledal je celo cerkve, ki so navadno pribežališče za vse, ki se jokajo in trpč. Mlade Livonke ni bilo nikjer.

»In vendar še ni mogla zapustiti Nižnjega Novgoroda,« si je ponavljal venomer. »Iskati jo moram dalje.«

Tako je blodil dve uri po mestu. Hodil je, ne da bi se bil količkaj ustavil, ne da bi čutil utrujenost. Pokoril se je čuvstvu, ki ga je popolnoma obvladalo in mu ni dovoljevalo, da bi preudarjal. Vse zaman! Tedaj mu je prišlo na misel, da mladenka morda ni vedela za namestnikovo naredbo — sicer malo verjetna okoliščina, zakaj taka strela ni mogla udariti, ne da bi jo slišali vsi. Ker ji je bilo očividno do tega, da vé tudi najneznatnejše novice, ki so se tikale Sibirije, kako bi mogla prezreti naredbo, ki se je nje tako živo tikala.

Če pa vendarle ne ve za naredbo, bo gotovo v kratkem prišla v pristanišče, kjer ji bo kak neusmiljen uradnik surovo preprečil nadaljnje potovanje. Mihael Strogov jo je moral na vsak način videti prej in jo obvarovati tega udarca.

Toda iskal jo je brezuspešno in skoro bi bil obupal, da jo najde.

Bilo je enajst. Mihael Strogov je hotel svoj potni list predložiti policijskemu načelniku, četudi je bil prepričan, da se namestnikova naredba ne tiče njega, ker je bil njegov potni list veljaven za vse slučaje brez izjeme, se je vendarle hotel zagotoviti, da more mesto zapustiti brez ovire.

Vrniti se je moral torej na drugi breg Volge, v oni del mesta, kjer je bila pisarna policijskega načelnika.

Tu je bil velik naval. Dasi je bilo tujcem ukazano, odpotovati iz pokrajine, so morali vendar pred odhodom zadostiti nekaterim predpisom. Sicer bi bil utegnil kak Rus, ki je bil več ali manj udeležen pri tatarskem vpadu, preoblečen prekoračiti mejo. To pa je naredba hotela preprečiti. Ljudem je bilo ukazano, da odpotujejo, obenem pa so si morali izposlovati za to posebnega dovoljenja.

Glumači in cigani, pomešani s trgovci iz Perzije, Turčije, Indije in Kitajske, so torej napolnjevali dvorišče in pisarne policijskega urada.

Mudilo se je vsem. Pri toliki množici izgnancev se je bilo namreč bati, da kmalu ne bo več prometnih sredstev na razpolago, da torej počasnejši ne bodo mogli zapustiti mesta v določenem roku in da bodo prepuščeni surovi sili namestnikovih uradnikov.

Mihael Strogov si je pomagal s komolci, da je prekoračil dvorišče. Toda priti v pisarno in do pregraje pred uradnike, je bila vse drugače težka zadeva. Le beseda, ki jo je pošepetal nekemu nadzorniku na uho, in nekaj rubijev, ki mu jih je pravočasno stisnil v roko, so imeli dovolj moči, da so mu izsilili prehod skozi množico.

Nadzornik ga je peljal v čakalnico in ga naznanil višjemu uradniku.

Mihaelu Strogovu torej ni bilo treba dolgo čakati, da opravi svoj posel pri policiji in da gre mirno svojo pot. Medtem se je malomarno razgledaval okoli sebe. In kaj je opazil?

Tam na klopi je bolj slonela nego sedela neka deklica nema in vsa obupana. Njenega obraza niti videti ni mogel, ker se je samo od strani odražal na pobeljeni steni.

In vendar se Mihael Strogov ni zmotil. V njej je takoj spoznal mlado Livonko. Ker ni vedela za namestnikovo naredbo, je prišla na policijo, da dá potrditi svoje potno dovoljenje. Zavrnili so jo! Brez dvoma je imela pravico, da potuje v Irkutsk, toda naredba ni dopuščala izjeme in je razveljavljala vsa prejšnja dovoljenja. Pot v Sibirijo ji je bila zaprta.

Mihael Strogov je bil zelo srečen, da jo je končno našel, in je takoj stopil do nje.

Mladenka ga je pogledala in obraz se ji je razjasnil za trenutek, ko je spoznala svojega potnega tovariša.

Vstala je skoraj nevedé in ga hotela prositi pomoči, kakor se oprime vsake deske oni, ki se potaplja. V tem trenutku še je policijski agent dotaknil rame Mihaela Strogova.

»Policijski načelnik Vas pričakuje,« je dejal.

»Dobro,« je odgovoril Mihael Strogov.

Ne da bi bil rekel besedico njej, ki jo je od sinoči tako skrbno iskal, ne da bi jo bil pomiril s kako kretnjo, ki bi mogla osmešiti njo in njega, je šel za uradnikom skozi gosto množico.

Ko je mlada Livonka videla, da je izginil on, ki ji je morda edini mogel pomagati, se je sesedla na klop.

Niso pretekle tri minute in Mihael Strogov se je zopet prikazal v dvorani. Spremljal ga je uradnik.

V roki je držal potni list, ki mu je dovoljeval prosto pot v Sibirijo.

Tedaj se je približal mladi Livonki, ji ponudil roko in dejal:

»Sestra ... «

Razumela ga je in vstala, kakor da bi ji nekaj reklo: ne obotavljaj se!

»Sestra,« je ponovil Mihael Strogov, »dovoljenje imava, da potujeva v Irkutsk. Ali greš z menoj?«

»Grem, bratec,« je odgovorila mladenka in mu segla v roko.

Nemudoma sta zapustila policijsko poslopje.

Sedmo poglavje. Po Volgi navzdol.

Nekoliko pred poldnem se je na znamenje parnika v pristanišču ob Volgi zbrala silna množica ljudi. Prišli so ne samo tisti, ki so odhajali, ampak tudi taki, ki bi bili radi odpotovali. Para v kotlih »Kavkaza« je imela zadostno napetost. Iz njegovega dimnika se je vzdigoval le še lahen dim, dočim je pri parni cevi in varnostni zaklopki sičala belkasta para.

Samo ob sebi je umevno, da je odhod »Kavkaza« nadzorovala policija. Bila je neizprosna proti potnikom, ki niso izpolnili vseh za odhod predpisanih pogojev.

Številni kozaki so korakali po obrežju gori in doli in bili pripravljeni, da pomagajo policijskim stražnikom. Posredovati jim ni bilo treba nikjer, ker se je vse izvršilo mirno.

Zadnje znamenje z zvoncem se je oglasilo ob določenem času, vrvi so odvezali, mogočni kolesi parnika sta začeli z lopatami udarjati po vodi in »Kavkaz« je plul naglo med obema deloma nižnjenovgorodskega mesta.

Mihael Strogov in mlada Livonka sta se vkrcala brez težave in prišla na krov »Kavkaza«. Potni list, ki ga je dobil Mihael Strogov pod imenom trgovca Nikolaja Korpanova, mu je dovoljeval spremstvo na potovanju po Sibiriji. Potovala sta kot brat in sestra pod varstvom carske policije.

Usedla sta se na zadnji konec krova in gledala, kako se je odmikalo mesto, ki ga je bila naredba pokrajinskega namestnika tako vznemirila.

Mihael Strogov mladenki ni rekel ničesar in je ni ničesar vprašal. Čakal je, da bi sama začela govoriti, kadar bi se ji zdelo primerno. Njej se je mudilo iz mesta, kjer bi bila brez čudežnega posredovanja svojega nepričakovanega pokrovitelja ostala kot ujetnica. Rekla ni ničesar, toda njeni pogledi so ga zahvaljevali.

Volga, v starih časih Rha, velja za eno najvažnejših evropskih rek; dolga je 4000 vrst (4309 km). V zgornjem delu ima precej nezdravo vodo, ki se pa v Nižnjem Novgorodu dokaj izboljša vsled hitre Oke, ki priteka vanjo iz srednjih ruskih pokrajin.

Ruske reke in prekopi se po pravici primerjajo velikanskemu drevesu, ki razteza svoje veje po vsem cesarstvu. Deblo drevesa je Volga, ki ima za korenine 70 po obrežju Kaspiškega morja razpredenih izlivov. Plovna je od Rževa, mesta v tverski pokrajini, to se pravi po večjem delu svojega teka.

Parniki družbe, ki vzdržuje promet med Permom in Nižnjim Novgorodom, prevozijo 350 vrst (373 km) med tem mestom in Kazanom zelo hitro, ker plovejo po Volgi navzdol in se radi tega njihova hitrost poveča približno za dve milji na uro. Nekoliko pod Kazanom pa zapuste Volgo in plovejo po njenem pritoku Kami navzgor do Perma. Glede na to »Kavkaz« vkljub mogočnim strojem ni mogel na uro prevoziti več kakor 16 vrst. Če upoštevamo še eno uro počitka v Kazanu, je morala vožnja iz Nižnjega Novgoroda do Perma trajati 60 do 62 ur.

Sicer pa je bil parnik zelo udobno urejen. Potniki so se po svojem stanu ali po svojih sredstvih vozili v treh različnih razredih. Mihael Strogov si je presicrbel dve izbici prvega razreda. Njegova mlada spremljevavka je mogla torej oditi v izbico in biti sama, kadarkoli se ji je ljubilo.

»Kavkaz« je bil poln najrazličnejših potnikov. Nekaj azijskih trgovcev je takoj o prvi priliki zapustilo Nižnji Novgorod. V oddelku prvega razreda so bili Armenci v dolgih oblekah in mitram podobnih pokrivalih. Židje z dolgimi, stožastimi kučmami, bogati Kitajci v narodni noši, to je v zelo dolgi modri, vijoličasti ali črni, spredaj in zadaj odpeti obleki, ki jo je pokrival talarju podoben površnik s širokimi rokavi, Turki z narodnim turbanom, Indijci s četverooglato čepico na glavi in prepsosto vrvjo okoli pasa, izmed katerih so si zlasti tako zvani Šikarpuri osvojili skoro vso trgovino v srednji Aziji, končno Tatari v pisano vezenih čevljih in bogato okrašenih oblekah. Vsi ti trgovci so svojo ogromno prtljago nakopičili deloma v notranjščini deloma pa na krovu parnika. Za prevoz so plačali gotovo velike vsote, ker je bilo vsakemu potniku dovoljenih samo dvajset funtov proste prtljage.

V sprednjem delu »Kavkaza« je bilo še mnogo več potnikov, ne samo tujcev, ampak tudi Rusov, ki so se vračali domov. Tu so bili kmetje v širokih kožuhih s kučmo ali čepico na glavi in kmetje iz Povolžja v modrih, za škornje vtaknjenih hlačah in rdečkastih, z vrvjo prepasanih srajcah in kučmah ali nizkih čepicah. Bilo je tudi nekaj žensk v pisanih bombažastih oblekah in živo barvanih predpasnikih z rdečimi rutami na glavi. Ti potniki so se vozili večinoma v tretjem razredu, ker jih ni skrbela misel, da bi se morali dolgo voziti do doma. Skratka, ta del krova je bil poln ljudi. Zato se potniki prvega razreda, ki je bil v zadnjem delu parnika, niso mešali mednje.

»Kavkaz« je medtem plul z vso hitrostjo med bregovoma Volge. Srečaval je z najrazličnejšim blagom natovorjene čolne, ki so jih parniki vlekli po Volgi navzgor proti Nižnjemu Novgorodu. Za njimi so prihajali leseni splavi, ki so bili dolgi kakor nepregledni travniki halug v Atlantskem morju, in tako težko natovorjene ladje, da so skoraj vodo zajemale. Ves ta prevoz je bil sedaj brez pomena, ker je bil semenj nenadoma zaključen, ko se je komaj pričel.

Voda, ki jo je rezal parnik, je pljuskala ob bregova Volge. Jate preplašenih rac so glasno gagajoč krožile po zraku. Nekoliko dalje se je paslo po suhi, z jelšami, vrbami in topoli obrasli planjavi nekaj temnordečih krav, črede ovac z rjavkasto volno in števiina krdela belih in črnih svinj ter pujskov. Nekoliko z redko ajdo in ržjo posejanih njiv se je raztezalo čez nizko gričevje. Ako bi bil v tej enolični pokrajini risarjev svinčnik iskal slikovitih mest, bi ne bil imel ničesar opraviti.

Dve uri po odhodu »Kavkaza« se je mlada Livonka obrnila k Mihaelu Strogovu in ga vprašala:

»Ali potuješ v Irkutsk, brat?«

»Da, sestra,« je odgovoril mladi mož. »Oba imava isto pot. Koder bom hodil jaz, boš hodila tudi til«

»Jutri izveš, brat, zakaj sem zapustila obalo Baltiškega morja in se napotila onstran uralskega pogorja.«

»Po ničemer ne vprašajem, sestra.«

»Izvedel boš vse,« je odgovorila mladenka in njeni ustnici sta se bolestno nasmehnili. »Sestra ne sme bratu ničesar prikrivati. Toda danes ne morem ... Utrujenost in obup sta me potrla!«

»Ali si hočeš odpočiti v svoji izbici?« je vprašal Mihael Strogov.

»Da ... da ... in jutri ...«

»Idi torej z menoj ...«

Prekinil je stavek, kakor da bi ga hotel končati z imenom svoje spremljevavke, ki ga še ni poznal.

»Nadja,« mu je rekla in mu podala roko.

»Idi z menoj, Nadja,« je odgovoril Mihael Strogov. »Tvoj brat Nikolaj Korpanov ti je vedno na ljubo voljo.«

In peljal je mladenko v izbico, zanjo odločeno, ki je bila blizu dvorane v zadnjem delu parnika.

Mihael Strogov se je vrnil na krov in se pomešal med potnike, da bi izvedel kako novico, ki bi mu morda dala povod, da spremeni svoj potni načrt. Pogovarjal se ni, ampak samo poslušal. Ako bi ga kdo slučajno kaj vprašal in bi bil prisiljen odgovoriti, je hotel veljati za Nikolaja Korpanova, ki potuje s »Kavkazom« do meje. Nihče ni smel slutiti, da sme s posebnim dovoljenjem potovati v Sibirijo.

Tujci, ki so se vozili s parnikom, so govorili le o dnevnih dogodkih, o naredbi pokrajinskega namestnika in njenih posledicah. Komaj da so se ti ubogi ljudje odpo- čili od utrudljivega potovanja preko srednje Azije, pa so se morali vračati nazaj. Samo zato, ker so se bali, niso glasno izražali svoje jeze in svojega obupa. Na krovu »Kavkaza« bi utegnili biti policijski nadzorniki, da pazijo na potnike. Treba je biio molčati. Boljše je biti izgnan kakor pa zaprt v kaki trdnjavi. Ljudje v posameznih skupinah so torej ali molčali ali pa se pogovarjali tako oprezno, da se iz njihovih besed ni dalo posneti nič važnega. Ako se jim je Mihael Strogov približal, so nekateri celo utihnili, ker ga niso poznali. Od sopotnikov torej ni mogel izvedeti ničesar. Toda naenkrat je zaslišal glas, ki mu ni bilo do tega, ga li kdo sliši ali ne.

Mož z veselim glasom je govoril po rusko, pa s tujim naglasom. Njegov bolj molčeč sosed mu je odgovarjal v istem jeziku, ki pa tudi ni bil njegov materin jezik.

»Kaj,« je dejal prvi, »Vi, dragi tovariš, na tem parniku, ki sem Vas videl na carski slavnosti v Moskvi in mimogredé tudi v Nižnjem Novgorodu!«

»Da!« je odgovoril suhoparno drugi.

»Odkrito povem: nisem pričakoval, da mi boste takoj za petami.«

»Nisem za Vami, ampak pred Vami!«

»Pred menoj! Reciva rajši, da korakava vštric kakor vojaka pri paradi, in vsaj za enkrat se dogovoriva, ako Vam je drago, da nihče ne bo prehitel drugega!«

»Nasprotno, prehitel Vas bom.«

»To bova videla, ko bova na bojišču. Do tedaj pa, hudirja. bodiva popotna tovanša! Pozneje bova imela dovolj časa in prilike, da postaneva tekmeca.«

»Sovražnika!«

»Dobro, sovražnika. Vaše točne besede, gospod tovariš, mi izredno ugajajo. Pri Vas človek vsaj vč, pri čem je.«

»Ali je to kaj hudega?«

»Prav nič. Dovolite mi, da tudi jaz natančno označim najino razmerje!«

»Prosim.«

»Ali potujete v Perm ... kakor jaz?«

»Da!«

»Iz Perma se boste skoraj gotovo obrnili proti Jekaterinburgu, ker je to najboljša in najbolj varna pot čez uralsko pogorje.«

»Najbrže.«

»Ko bova prekoračila mejo, bova v Sibiriji, t. j. sredi napadenega ozemlja.«

»Tako je.«

»Takrat pa, in samo takrat, bo trenutek, ko bo treba reči: vsak zase, Bog pa ...«

»Bog pa zame!«

»Bog pa za Vas! Samo za Vas! Pa naj bo! Ker pa imava še osem nepristranskih dni pred seboj in ker medtem na potu najbrže ne bodo deževale novice, bodiva prijatelja do trenutka, ko postaneva tekmeca!«

»Sovražnika.«

»Da, tako je bolj prav, sovražnika. Dotlej pa bodiva složna in ne griživa drug drugega! Sicer pa Vam obljubljam, da bnm ohranil zase vse, kar bom mogel videti.«

»Jaz pa zase vse, kar bom mogel slišati.«

»Ali velja?«

»Velja.«

»Vaša roka?«

»Nate jo!«

In roka prvega, to je pet iztegnjenih prstov je krepko stisnilo dva prsta, ki mu jih je drugi malomarno pomolil.

»Kaj sem hotel še reči,« je dejal prvi, »danes zjutraj ob 10. uri 17 minut sem namreč brzojavil svoji sestrični vsebino naredbe.«

»Isto poročilo sem poslal Daily-Telegraphu ob 10. uri 13 minut.«

»Dobro, gospod Blount!«

»Predobri ste, gospod Jolivet.«

»Bom povrnil.«

»Težko.«

»Pa bom vendar poskuša!.«

Nato je francoski dopisnik prijazno pozdravil angleškega, ki se je priklonil in odzdravil hladno, kakor zna le pristen Anglež.

Naredba pokrajinskega namestnika se ni tikala obeh dopisnikov, ker nista bila niti Rusa niti tujca azijskega pokolenja. Odpotovala sta torej istočasno iz Nižnjega Novgoroda, ker ju je isti nagon silil naprej. Zato je bilo naravno, da sta si izbrala isti parnik in isto pot do sibirske meje. Bila sta sopotnika, bodisi prijatelja, bodisi sovražnika, in sta imela pred seboj še osem dni, preden »se začne lov«. Tedaj pa bi veljalo napeti vse sile. Alcide Jolivet je stavil tak predlog in Harry Blount ga je sprejel, četudi zelo hladno.

Bodisi kakorkoli, tistega dne sta obedovala pri isti mizi Francoz, ki je bil vedno odkritosrčen, da, celo klepetav, ter Anglež, mrki molčavec. Pila sta steklenico pristnega Cliquota, ki je stal šest rubljev in je bil narejen iz brezovega soka v ondotni okolici.

Ko je Mihael Strogov slišal pogovor med Alcidom Jolivetom in Harryem Blountom, si je dejal:

»Radovedna in nemolčeča moža bom še najbrže srečal na svoji poti. Zdi se mi pametno, da se jih kolikor mogoče izogibljem.«

Mlade Livonke ni bilo k obedu. Spala je v svoji izbiri in Mihael Strogov je ni hotel zbuditi. Približal se je torej večer, ne da bi se bila prikazala na krovu »Kavkaza«.

Vsled dolgotrajnega mraka se je ozračje blagodejno osvežilo in potniki so se oddahnili po težki dnevni vro čini. Četudi je bilo že pozno, vendar skoraj nihče ni mislil na to, da bi odšel v dvorano ali svojo kabino. Potniki so se večinoma iztegnili po klopeh in slastno vdihavali vetrič, ki je vlekel čez hitri parnik. Nebo se je ob tem letnem času in v tej širini med večerom in jutrom le malo potemnilo. Krmarju torej ni bilo težko, voditi parnik med mnogimi ladjami, ki so plule po Volgi navzgor in navzdol.

Med enajsto uro in eno pa se je vendar skoraj popolnoma stemnilo, ker je bil vprav mlaj. Skoraj vsi potniki na krovu so spali in tišino so motile samo lopate koles, ki so udarjale ob vodo v rednih presledkih.

Neki nemir Mihaelu Strrgovu ni dal zaspati. Hodil je gori in doli po zadnjem delu krova. Enkrat pa je šel slučajno dalje in prišel v oddelek, ki je bil odločen potnikom drugega in tretjega razreda.

Tu so spali ljudje ne samo na klopeh, ampak tudi na zabojih prtljage in celo po tleh. Samo mornarji, ki so bili na straži, so stali na prednjem delu parnika. Žarki zelene in rdeče svetiljke, ki sta goreli na desni oziroma levi strani parnika, so nekoliko razsvetljevali njegove stene.

Človeku je bilo treba paziti, da ni stopil na speče potnike, ki so ležali raztreseno sem in tja. Bili so večinoma mužiki, ki so bili vajeni trdega ležišča, kakršna so bila tla na krovu. Vendar pa bi bil brez dvoma slabo naletel nerodnež, ki bi jih bil zbudil s svojimi čevlji.

Mihael Strogov je torej pazil, da ni ob koga zadel. Tako je stopal proti koncu parnika in ni imel drugega namena, kakor da si prežene spanec z nekoliko daljšim sprehodom.

Prišel je na sprednji del parnika in je stopil že na lestvo, ki je držala na vzvišen konec krova. Tedaj je zaslišal blizu sebe pogovor. Ustavil se je. Zdelo se mu je, da glas prihaja od skupine potnikov, ki so bili zaviti v ogrinjala in ponjave in ki jih radi teme ni bilo mogoče razločiti. Med črnim dimom, ki se je valil iz dimnika, pa se je od časa do časa zasvetil rdečkast plamen in tedaj so se po skupini usule svetle iskre, kakor bi bili v trenutku zažareli tisoči kovinskih drobcev.

Mihael Strogov je že hotel iti dalje, ko je zaslišal bolj razločno tnekatere besede v čudnem narečju, ki ga je bil že enkrat slišal prejšnjo noč na nižnjenovgorodskem sejmišču.

Nehoté mu je prišlo na misel, da bi poslušal. Ker je stal v senci vzvišenega kohca, ga ni mogel nihče videti.

Prve besede, ki jih je slišal, vsaj zanj niso bile važne, toda iz njih je natančno spoznal žensko in moža, ki ju je slišal v Nižnjem Novgorodu. Podvojil je svojo pozornost. Saj je bilo mogoče, da sta bila cigana, ki sta bila z drugimi sorojaki vred izgnana, na krovu »Kavkaza«.

In prav je bilo, da je poslušal. Zakaj popolnoma razločno je slišal sledeči pogovor v tatarskem jeziku:

»Pravijo, da je carski sel odpotoval iz Moskve v Irkutsk.«

»Pravijo, Sangara, toda ta sel bo prišel prepozno ali pa sploh ne bo prišel.«

Mihael Strogov se je nehote stresel pri tem odgovoru, ki se ga je tikal tako naravnost. Skušal je dognati, ali sta mož in ženska, ki sta se razgovarjala, res tista, ki ju je slišal v Nižnjem Novgorodu, toda vsled prevelike teme se mu to ni posrečilo.

Kmalu nato se je vrnil na zadnji del parnika. Ne da bi ga bil kdo opazil, se je usedel in glavo podprl z rokami. Človek bi bil mislil, da spi.

Pa ni spal in ni hotel spati. Nekako tesno mu je bilo pri srcu, ko je mislil na to, kar je slišal.

»Kdo neki ve, da sem odpotoval, in komu je do tega, da vé za to?«

Osmo poglavje. Po Kami navzgor.

Drugi dan ob 6. uri 40 minut zjutraj je »Kavkaz« priplul v kazansko pristanišče, ki je od mesta oddaljeno sedem vrst (7,5 km).

Kazan stoji ob izlivu Kazanke v Volgo in je glavno mesto pokrajine. Ponaša se z vseučiliščem in stolico grškega nadškofa. V pokrajini prebivajo Čeremisi, Mordovinci, Cuvaši, Volžaki, Viguliči in Tatari. Zadnje pleme je azijski značaj najbolj ohranilo.

Četudi je bilo mesto precej oddaljeno od pristanišča, se je vendar velika množica radovednih ljudi gnetla po obrežju. Pokrajinski namestnik je bil namreč izdal enako naredbo kakor njegov tovariš v Nižnjem Novgorodu. Videti so bili Tatari v kaftanih s kratkimi rokavi in v koničastih kučmah s širokimi kraji, ki so spominjali na običajno pokrivalo glumačev. Drugi so bili v dolgih suknjah in so imeli na glavi okrogle čepice. Podobni so bili poljskim Židom. Ženske s svetlim nakitjem na prsih in s polmesecu podobnim šapljem na glavi so stale v gručah in se pogovarjale.

Nekaj policijskih častnikov in kozakov s sulico v roki se je pomešalo med množico. Vzdrževali so red in napravljali prostor potnikom, ki so izstopili ali pa se hoteli vkrcati na »Kavkaz«. Oboje so preiskovali kar najbolj natančno. Potniki so bili deloma Azijci, ki so bili vsled naredbe izgnani, deloma pa mužiki, ki so se ustavili v Kazanu.

Mihael Strogov je brezbrižno opazoval to vrvenje, ki je običajno v vsakem pristanišču. »Kavkaz« se je moral v Kazanu ustaviti eno uro, da se preskrbi s potrebnim kurivom.

Mihael Strogov niti mislil ni na to, da bi stopil na suho. Mlade Livonke, ki je še vedno ni bilo na krov, bi nikakor ne bil hotel same pustiti na parniku.

Oba časnikarja sta vstala ob zori. Stopila sta na breg in se vsak zase pomešala med množico. Mihael Strogov je opazil, da je Harry Blount v beležnico risal očrtke in zapisoval opazke. Alcide Jolivet pa, zanašajoč se na svoj dober spomin, je švigal med ljudmi in se z njimi razgovarjal.

Ob vsej vzhodni ruski meji se je raznesla vest, da sta se vstaja in vpad zelo nevarno razširila. Zveza med Sibirijo in carstvom je bila že izredno težka. Mihael Strogov je to zvedel od novih potnikov, ki so se vkrcali, ne da bi zapustil parnik.

Ta novica ga je v resnici vznemirila, obenem pa v njem vzbudila tudi silno željo, da bi bil že skoraj onstran uralskega pogorja. Važnost dogodkov je namreč hotel presoditi sam, da se more pripraviti za vse slučaje. Hotel je že vprašati nekega Kazanca za bolj natančna pojasnila, ko je svojo pozornost hipoma obrnil drugam.

Med potniki, ki so se odpravljali s »Kavkaza«, je spoznal tolpo ciganov, ki so bili prejšnji večer še na nižnjenovgorodskem sejmišču. Na krovu parnika sta bila stari cigan in ženska, ki ga je imela za vohuna. Z njima in brez dvoma pod njunim vodstvom je bila dvajsetorica petnajst do dvajset let starih plesavk in pevk, ki so jim ogoljene cape le deloma pokrivale z bleščico nalepljena komedijantska krila.

Ta krila, ki so se lesketala v prvih solnčnih žarkih, so Mihaela Strogova spomnila na čuden pojav, ki ga je opazoval ponoči. Bila je ista ciganska obleka, ki se je zalesketala v temi, kadar je iz parnikovega dimnika puhnil plamen.

»Jasno je,« si je dejal, »da je ta ciganska tolpa podnevi ostala pod krovom, ponoči pa je prišla na sprednji del parnika. Ali je bilo ciganom do tega, da se kolikor mogoče malo pokažejo? To vendar ni njihova navada!«

Mihael Strogov ni več dvomil, da so besede, ki so merile naravnost nanj, prišle iz temne ftolpe, ki se je zdaj pa zdaj zalesketala v temi, in da sta jih govorila stari cigan in ženska, ki jo je po mongolsko imenoval Sangaro.

Nehoté je stopil k izhodu parnika v trenutku, ko je ciganska tolpa odhajala z namenom, da se nič več ne vrne.

Tam je stal stari cigan tako pohlevno, da ni bil prav nič podoben po naravi nesramnim ciganom. Videlo se je, da se je pogledom drugih rajši izogibal, kakor pa da bi jih obračal nase. Ponošen in od solnca opaljen klobuk si je potegnil globoko črez razoran obraz. Ukrivljen hrbet mu je pokrival star plašč, ki ga je vkljub vročini tesno zapenjal. Težko je bilo presoditi, kakšna postava se skriva pod to revno obleko.

Poleg njega je stala ponosno ciganka Sangara, ženska tridesetih let, rjave polti, velike postave, krasnih oči in zlatorumenih las.

Med mladimi plesavkami so bile nekatere izredno lepe, vse pa so kazale znake svojega rodu. Ciganke so splošno zelo mikavne in mnogi ruski velikaši, ki se radi kosajo z Angleži v prenapetosti, so si izbrali svoje žene izmed cigank.

Ena izmed njih je pela pesmico z nenavadnim ritmom. Prva kitica se glasi takole:

Korala blesti mi na vratu rjavem,
igla zlata v temnih laseh!
Za srečo, kjerkoli me vabi,
grem v déžel ...

Vesela punčara je gotovo nadaljevala svojo pesem, toda Mihael Strogov je ni poslušal.

Kazno je bilo, da ga ciganka Sangara motri izredno pozorno. Človek bi bil dejal, da si hoče njegove poteze neizbrisno vklesati v spomin.

Nekaj trenutkov pozneje je stopila zadnja na suho Sangara, ko je bil starec s svojo tolpo že zapustil »Kavkaz«.

»To je nesramna ciganka,« si je mislil Mihael Strogov. »Ali je spoznala, da sem tisti, ki ga je v Nižnjem Novgorodu imela za vohuna? Ti prokleti cigani imajo mačje oči. Celo ponoči vklijo jasno in ona bi utegnila vedeti ...«

Mihael Strogov je že hotel stopiti za Sangaro in njeno tolpo, pa se je premagal.

»Ne,« je pomislil, »le ne kakega nepremišljenega koraka! Ako dam prijeti starega vedeževavca in njegovo tolpo, pridem v nevarnost, da se izdam. Sicer pa so se izkrcali in preden bodo prestopili mejo, bom že daleč od Urala. Vem sicer, da si lahko izberó pot iz Kazana v Išim, ki pa ne nudi nobenih prometnih sredstev. Taratajka, v katero so vpreženi samo dobri sibirski konji, bo vedno pred ciganskim vozom. Bodi torej miren, prijatelj Korpanov!«

Medtem sta stari cigan in Sangara izginila med množico.

Kazan se po pravici imenuje »azijska vrata« in velja za središče sibirske in buharske trgovine zato, ker se tam stekata dve cesti, ki držita čez uralsko pogorje. Mihael Strogov si je iz važnih vzrokov izbral ono, ki pelje iz Perma v Jekaterinburg in Tjumen. Ta cesta je glavna poštna cesta z mnogimi državnimi postajami in gre nadalje čez Išim do Irkutska.

Res je sicer, da se druga cesta, ki jo je pravkar omenil Mihael Strogov, ogne malega ovinka čez Perm in drži iz Kazana tudi v Išim. Speljana je čez Jelabugo, Menzelinsk, Birsk, Zlatoust, kjer zapušča Evropo, Čeljabinsk, Šadrinsk in Kurgan. Morda je celo nekoliko krajša kakor prva, toda meriti se z njo ne more radi tega, ker ob njej ni poštnih postaj, ker je zanemarjena in drži le do malo vasi. Mihael Strogov si je brez dvoma izbral pravo pot. Ako so se cigani odpravili iz Kazana v Išim po drugi cesti, je bilo skoro gotovo, da jih prehiti.

Uro pozneje se je oglasil zvonec na sprednjem delu »Kavkaza« ter klical stare in nove potnike na krov. Bilo je ob sedmih zjutraj. Kurivo je bilo že naloženo. Parnik je bil pripravljen za odhod.

Potniki, ki so se vozili iz Kazana v Perm, so bili že na krovu, vsak na svojem mestu.

Tedaj je Mihael Strogov opazil, da se je od obeh časnikarjev vrnil na parnik samo Harry Blount.

Ali bo Alcide Jolivet zamudil?

Vprav v trenutku, ko so odvezali vrv, pa je pritekel Alcide Jolivet. Parnik se je bil že nekoliko odmaknil in most je bil že potegnjen na breg. Toda Alcide Jolivet se za to ni zmenil. Lahkotno kot glumec je skočil na parnik in padel na krov skoraj v naročje svojega tovariša.

»Mislil sem že, da »Kavkaz« odrine brez Vas,« je rekel presenečeni Harry Blount.

»Kaj to!« je odgovoril Alcide Jolivet. »Dohitel bi Vas bil, četudi bi moral na stroške svoje sestrične najeti poseben parnik ali pa se voziti s pošto in plačati za vsako vrsto in vsakega konja po dvajset kopejk. Kaj hočete? Iz pristanišča do brzojavne postaje je daleč.«

»Šli ste na brzojavno postajo?« je vprašal Harry Blount in stisnil ustnice.

»Da,« je odgovoril Alcide Jolivet s kar najbolj ljubeznivim nasmehom. »Ali še redno posluje do Kolivana?«

»Tega ne vem. Lahko pa Vam zagotovim, da je v najlepšem redu zveza med Kazanom in Parizom.«

»Brzojavili ste ... svoji sestrični?«

»V največji naglici.«

»Zvedeli ste torej ...?«

»Dovolite, dragi očka, da govorim po rusko,« je odgovoril Alcide Jolivet. »Sem v resnici dober človek in nočem imeti skrivnosti pred Vami. Tatari pod vodstvom kana Feofarja so že preko Semipalatinska in prodirajo ob reki Irtišu. To novico lahko izrabite, ako Vam je drago.«

Kako? Tako važne novice ni vedel Harry Blount in njegov tekmec, ki jo je najbrže izvedel od kakega Ka- zanca, jo je takoj brzojavil v Pariz! Angleški dnevnik je zaostal. Harry Blount je prekrižal roke na hrbtu, šel na zadnji del parnika, se usedel in ni črhnil besedice.

Proti deseti uri zjutraj je mlada Livonka zapustila svojo izbico in šla na krov.

Mihael Strogov ji je šel naproti in ji ponudil roko.

»Poglej, sestra!« ji je dejal, ko sta prišla na sprednji del.

Okolica je bila v resnici vredna, da si jo človek pazljivo ogleda.

»Kavkaz« je dospel vprav do sotočja Volge in Kame. Ko je preplul več kot 400 vrst po Volgi navzdol, se je tu obrnil v Kamo, da prevozi po tej znameniti reki 460 vrst (490 km) navzgor.

Tu sta se mešali po barvi nekoliko različni vodi obeh rek. Kakor je v Nižnjem Novgorodu Oka izboljševala vodo Volge ob desnem bregu, tako jo je izboljševala tu ob levem bregu Kama s svojo čisto vodo.

Izliv Kame je bil širok in njena gozdnata bregova sta bila divna. Nekaj belih jader se je zibalo po čisti vodi, ki so jo obsevali solnčni žarki. S topoli, jelšami in velikimi hrasti porasli griči so zapirali obzorje v skladni črti, ki se je tu in tam vsled bleščeče opoldanske svetlobe izgubljala v globine neba.

In vendar se je zdelo, da vsa ta naravna lepota ni mogla niti za trenutek obrniti misli mlade Livonke v drugo smer. Videla je eno samo stvar: da doseže svoj cilj! Kama je bila zanjo samo lažja pot, da pride do njega. Čudovito so se ji iskrile oči. ko je gledala proti vzhodu, kakor da bi hotela s svojim pogledom prodreti daljno obzorje.

Nadja je pustila roko v roki svojega spremljevavca, se obrnila k njemu in ga vprašala:

»Kako daleč smo že od Moskve?«

»Devet sto vrst,« je odgovoril Mihael Strogov.

»Devet sto od sedem tisoči« je vzdihnila mladenka.

Bil je čas za zajtrk; naznanilo ga je nekoliko udarcev zvonca. Nadja je šla z Mihaelom Strogovim v obednico parnika. Na stranski mizi so bile pripravljene predjedi, kakor kavijar^[1], na majhne kose zrezani slaniki, rženo žganje itd. V navadi so v vseh severnih deželah, v Rusiji, na Švedskem in Norveškem, ker pospešujejo tek. Nadja se jih ni niti dotaknila. Jedla je le malo, morda zato, ker je bila revna in je imela le pičla sredstva. Mihael Strogov je mislil, da mora biti tudi on zadovoljen s tem, kar je zadostovalo njegovi spremljevavki, t. j. s »kulbatom«, neko vrsto paštete, napravljene iz rumenjakov, z rižem, s stolčenim mesom, rdečim zeljem, pomešanim s kavijarjem, in čašo čaja.

Zajtrk ni bil ne dolg ne drag in prej kot v dvajsetih minutah sta Mihael Strogov in Nadja vstala od mize in šla skupaj na krov.

Usedla sta se na zadnjem delu in Nadja je brez uvoda dejala s tihim glasom, da jo je mogel slišati samo on:

»Brat, hči prognančeva sem. Imenujem se Nadja Fedorovna ^[2]. Moja mati je komaj pred enim mesecem umrla v Rigi in sedaj grem k svojemu očetu v Irkutsk v prognanstvo.«

»Tudi jaz grem v Irkutsk,« je odgovoril Mihael Strogov, »in zame bo posebna milost iz nebes, da bom mogel Nadjo Fedorovno zdravo in čilo izročiti v roke njenega očeta.«

»Lepa hvala, brat!« je odgovorila Nadja.

Mihael Strogov je nato pripomnil, da ima poseben potni list za Sibirijo in da mu ruske oblasti ne bodo delale nikakih sitnosti na potu.

Nadja ni vprašala dalje. V tem, da je slučajno srečala tega preprostega in dobrega mladega moža, je videla samo sredstvo, da pride do svojega cilja.

»Imela sem dovoljenje,« je dejala, »da potujem v Irkutsk. Toda naredba nižnjenovgorodskega namestnika ga je razveljavila in brez tebe, brat, ne bi mogla zapustiti mesta, kjer si me našel, in bi me bilo gotovo konec.«

»In sama, Nadja,« je odgovoril Mihael Strogov, »sama si hotela potovati po sibirskih stepah?«

»Bila je moja dolžnost, brat.«

»Ali pa nisi vedela, da po pobunjeni in od sovražnikov preplavljeni deželi skoro ni mogoče potovati?«

»O tatarskem vpadu se še ni nič vedelo, ko sem zapustila Rigo,« je odgovorila mlada Livonka. »Šele v Moskvi sem izvedela to novico.«

»In vkljub temu si potovala dalje?«

»Bila je moja dolžnost.«

V tej besedi je odseval ves značaj pogumne mladenke. Nadja se ni nikoli obotavljala storiti to, kar je bila njena dolžnost.

Potem je govorila o svojem očetu Vasiliju Fedoru. Bil je čislan zdravnik v Rigi. Uspešno je izvrševal svoj posel in je srečno živel v domačem krogu. Ko pa je vstopil v neko inozemsko tajno društvo, je dobil povelje, da odpotuje v Irkutsk. Orožniki, ki so mu povelje dostavili, so ga brez odloga odgnali onstran meje.

Vasilij Fedor je imel komaj toliko časa, da je objel svojo že tedaj zelo bolno ženo in svojo hčer, ki je ostala brez opore. Bridko se je razjokal, ko se je poslovil od teh dveh ljubljenih bitij.

Dve leti je že prebival v glavnem mestu vzhodne Sibirije in tu izvrševal zdravniški poklic, toda skoraj brez vsakega zaslužka. Vkljub temu bi bil morda srečen, kolikor more biti srečen pregnanec, ako bi bil mogel imeti pri sebi svojo ženo in svojo hčer. Toda gospa Fedorovna, ki je bila zelo slaba, ni mogla zapustiti Rige. Dvajset mesecev po moževem odhodu je umrla v rokah svoje hčere, ki jo je zapustila samo in skoro brez vseh sredstev. Tedaj je Nadja Fedorovna prosila za dovoljenje, da sme iti k svojemu očetu v Irkutsk. Ruska viada je njeni prošnji rada ustregla. Pisala je očetu, da hoče odpotovati. Komaj je spravila skupaj toliko, kolikor je bilo treba za tako dolgo pot, in vendar se ni pomišljala, da odpotuje. Storila je, kar je mogla ... Drugo bo storil Bog!

Medtem je plul »Kavkaz« po reki navzgor. Prišla je noč in zrak se je blagodejno ohladil. Jezero isker se je utrinjalo iz parnika, ki so ga kurili s smrekovino. S šumenjem valov, ki jih je rezal parnik, se ie mešalo tuljenje volkov, ki so se potikali po desnem bregu Kame.

1. Kavijar je ruska jed, napravljena iz osoljenih jajčec beluge.
2. Izg. Fjodorovna.

Deveto poglavje. Noč in dan v taratajki.

Drugi dan, 18. julija, se je »Kavkaz« ustavil v permskem pristanišču, zadnji postaji na Kami.

Pokrajina z glavnim mestom Permom je izmed najobširnejših v ruskem carstvu in se razteza čez uralsko pogorje tja do sibirskega ozemlja. Marmor, sol, platina, zlato in premog se v tej pokrajini pridobivajo v velikih množinah. Vsled svoje lege bo Perm skoro gotovo postal kedaj mesto prve vrste; sedaj pa je le malo prikupljiv, zelo umazan in blaten ter ne nudi nikakršnih udobnosti. Za tiste, ki potujejo iz Rusije v Sibirijo, je ta nedostatek brez pomena, ker prihajajo iz notranjščine in so preskrbljeni z vsem. Oni pa, ki prihajajo iz pokrajin srednje Azije, bi po dolgem potovanju gotovo želeli, da bi bilo prvo evropsko mesto carstva ob azijski meji bolje opremljeno.

V Permu prodajajo potniki iz srednje Azije vozove, ki so se na dolgem potu po sibirskih planjavah več ali manj poškodovali. Prav tam kupujejo tudi oni, ki potujejo iz Evrope v Azijo, poleti vozove, pozimi pa sani, preden se za več mesecev odpravijo v stepe.

Mihael Strogov si je bil že napravil potni načrt in treba ga je bilo samo izvršiti.

Pošta, ki v rednih razmerah zelo hitro prevozi uralsko pogorje, je bila vsled dejanskih razmer ustavljena. Mihael Strogov, ki je hotel potovati naglo in biti popolnoma neodvisen, bi se tudi sicer ne bil vozil z njo. Kupiti si je hotel voz, izmenjati konje na vsaki postaji in voznike, ki se po domače imenujejo jamščiki^[1] priganjati z bogato napitnino.

Vsled naredbe, naperjene proti tujcem azijskega pokolenja, je mnogo potnikov zapustilo Perm. Zaradi tega je ostalo, žal, le še prav malo voz v mestu. Mihael Strogov se je moral zadovoljiti s tem, kar so drugi zavrgli. Dokler carski sel ni bil v Sibiriji, je lahko brez nevarnosti pokazal svoj potni list in poštarji so mu radi postregli s potrebnimi konji. Zunaj evropske Rusije si je mogel seveda pomagati samo še z rublji.

Toda kakšen voz naj napreže? Telego ali taratajko?

Telega je navaden, pokrit voz na štirih kolesih. Kolesa, osi, lunki, sedeži in oje, vse je leseno, vse zrastlo v bližnji okolici. Posamezni deli telege so med seboj zvezani z močnimi vrvmi. Noben voz ni bolj enostaven, manj udoben, pa se tudi ne da laže popraviti, ako se na potu pripeti kaka nezgoda. Na ruski meji je dovolj jelk in lunki rastejo kar v gozdih. Telega, ki se ji pravi tudi »perekladnój«, se uporablja za izredno pošto, ker je prikladna za vsako pot. Res je sicer, da se včasih potrgajo vrvi, ki vežejo posamezne dele med seboj, da zadnji del telege obtiči v blatu kake mlakuže in pride le sprednji del na dveh kolesih na določeno postajo. A ljudje so tudi s tem zadovoljni.

Mihael Strogov bi bil moral kupiti telego, da se mu ni posrečilo kupiti taratajko.

Ni pa treba misliti, da je to vozilo na višku kolarske umetnosti. Kakor telega tako tudi taratajka ni na vzmeteh in je vsled pomanjkanja železa narejena iz lesa. Ker pa so njena kolesa nasajena na osem do devet čevljev dolgih oseh, se more na neizravnanih in pogostokrat grapavih potih vendarle kolikor toliko obdržati v ravnotežju. Usnjen zaslon varuje potnike pred blatom, ki brizga s pota na voz, močna streha pa, ki se da skoro neprodušno zapreti, pred vročino in silnimi poletnimi viharji. Sicer pa je taratajka prav tako močna in se da prav tako lahko popraviti kakor telega ter je manj v nevarnosti, da izgubi zadnji del v kaki mlakuži.

Mihael Strogov se je moral zelo truditi, da je našel tako taratajko. Morda v vsem mestu ni bilo nobene druge. Vkljub temu se je vsaj navidezno zelo pogajal za ceno, da ostane zvest vlogi preprostega irkutskega trgovca Nikolaja Korpanova.

Nadja je spremljevala svojega tovariša, ko je iskal primernega voza. Vkljub različnim smotrom se je obema enako mudilo, da odpotujeta kolikor mogoče hitro. Lahko bi rekli, da sta se pokoravala isti volji.

»Sestra,« je dejal Mihael Strogov, »zate bi bil rad našel holj udoben voz.«

»To praviš meni, brat, ki bi šla tudi peš, ako bi bilo treba, samo da pridem do svojega očeta?«

»O tvojem pogumu ne dvomim, Nadja, toda so telesni napori, ki jim ženska ni kos.«

»Kljubovala jim bom, naj bodo kakršnikoli,« je odgovorila mladenka. »Ako boš slišal tožbo iz mojih ust, pusti me na cesti in potuj sam dalje!«

Mihael Strogov je na pošti pokazal svoj potni list in pol ure pozneje so bili v taratajko vpreženi trije konji. Te živali so bile porasle z dolgo dlako in skoraj medvedom podobne. Bile so sibirske pasme, torej majhne, a iskre.

Voznik jih je zapregel takole: največjega konja je postavil med dolge ojnice, na katerih je bil spredaj pritrjen s kraguljčki in zvončki opremljen lok, ki se mu pravi »duga«; druga dva na desni in levi strani pa je privezal z vrvmi na podnožek taratajke. Vsi trije konji so bili brez brzde in uzde. Vojke je nadomeščala preprosta konopna vrvica.

Niti Mihael Strogov niti mlada Livonka nista imela prtljage s seboj. Naglica, s katero je moral potovati prvi, in več kot pičla sredstva druge niso dovoljevala, da bi se obložila z različnimi zavitki. V tem slučaju je bilo prav, kajti v taratajko ne bi mogla ali prtljaga ali pa potnika. Bila je napravljena samo za dve osebi, ako ne štejemo voznika, ki je imel spredaj ozek sedež.

Voznik se menja na vsaki postaji. Oni, ki je vozil taratajko iz Perma do prve postaje, je bil Sibirec, ves kosmat, kakor njegovi konj-i. Imel je dolge, na čelu kratko pristrižene lase, klobuk s širokimi, pokončnimi kraji, rdeč pas in z vrvicami preprežen plašč, na katerem so se svetili gumbi s carjevim znakom.

Ko se je voznik pripeljal s svojo vprego, je najprej premeril oba potnika. Nič prtljage! — ln kam, vraga, naj bi jo vtaknil! Slabo kaže! Napravil je kretnjo, ki jo je moral vsakdo razumeti.

»Krokarja,« je dejal sam zase, ne meneč se za to, ga li kdo sliši ali ne, »krokarja po šest kopejk za vsako vrsto!«

»Ne, ampak orla,« je odgovoril Mihael Strogov, ki je dobro razumel govorico voznikov, »orla, slišiš, po devet kopejk za vsako vrsto in razen tega še napitnino!«

Za odgovor je voznik veselo počil z bičem. — Krokar pomeni v jeziku ruskih voznikov skopega ali revnega potnika, ki na kmetskih postajah plačuje konje po dve ali tri kopejke za vsako vrsto. Orel pa je potnik, ki se ne boji visoke cene in ne štedi z bogato napitnino. Zato pa tudi krokar ne more zahtevati, da bi letel tako brzo kakor kraljeva ptica.

Nadja in Mihael Strogov sta takoj sedla na taratajko. Nekaj malo brašna sta spravila pod sedež, da bi bila preskrbljena tudi tedaj, ko bi vsled kake zamude ne mogla pravočasno dospeti do poštnih postaj, ki so vsled državnega nadzorstva z vsem dobro opremljene. Ker je bila vročina neznosna, je Mihael Strogov dal razpeti streho in opoldne se je taratajka s tremi konji odpeljala iz Perma v gostem oblaku prahu.

Kako je znal voznik obdržati konje v teku, bi bilo razen Rusa ali Sibirca vsakega potnika osupnilo. Konj v ojnicah, ki je bil nekoliko večji kakor njegova soseda in je uravnal tek, je dirjal z dolgimi koraki popolnoma enakomerno, četudi je bila cesta še tako strma. Stranska konja očividno nista znala dirjati drugače kakor skokoma in sta se nosila zelo svojevoljno, včasih naravnost smešno. Voznik ni nikoli udaril po njih, ampak jih je samo spodbujal s pokanjem biča. Kadar so se vedli kot ubogljive in vestne živali, jih je obsipaval z laskavimi priimki, da ne omenimo imen svetnikov, s katerimi jih je nagovarjal. Vrv, ki jo je imel namesto vojk, bi mu malo koristila pri razposajenih živalih, toda besede »na pravo« in »na levo«, ki jih je izgovarjal s hripavim glasom, so več zalegle kot vojke ali uzda.

In kako ljubezniva imena je rabil, kakor je pač prilika nanesla!

»Dalje, golobčki moji!« je ponavljal voznik. »Naprej, ljubke lastovice! Letite, moje drobne grlice! Pogum, dragi bratranec na levil Teci, teci, očka na desni!«

Ako pa je tek postal počasnejši, jih je začel zmerjati z izrazi, ki so jih občutljive živali najbrže razumele.

»Teci vendar, hudirjev polž! Gorjé ti, slepec! Živo te odrem, želva, in pogubljena boš na onem svetu!«

Voznik je torej mnogo bolj napenjal močno grlo kakor pa mišičaste roke in taratajka je letela po cesti tako, da je prevozila dvanajst do štirinajst vrst na uro.

Mihael Strogov je bil navajen takega voza in take vožnje. Motili ga niso niti skoki niti sunki taratajke. Vedel je, da se ruska vprega ne izogiblje ne kamnov ne kolincev ne globokih jam ne podrtih dreves ne jarkov, ki zapirajo pot. Vse to se mu je zdelo popolnoma naravno. Njegova spremljevavka pa je bila v vedni nevarnosti, da se potolče od sunkov taratajke, toda pritoževala se ni.

Nadja, ki se je vozila tako naglo, je izprva molčala. Vdala se je popolnoma eni sami misli: dospeti, dospeti! Čez nekaj časa pa je dejala:

»Med Permom in Jekaterinburgom sem računala 300 vrst, brat. Ali sem se zmotila?«

»Nikakor ne, Nadja,« je odgovoril Mjhael Strogov. »Ko bova dospela v Jekaterinburg, bova ob nasprotnem vznožju uralskega pogorja.«

»Koliko časa se bova vozila čez pogorje?«

»Štirideset in osem ur, ker se bova vozila noč in dan. Pravim: noč in dan, Nadja,« je dostavil, »ker se ne smem ustaviti niti za trenutek, ampak moram brez odloga hiteti v Irkutsk!«

»Ne bom te zadrževala, brat! Niti ure ne! Potovala bova noč in dan.«

»Ako naju ne zadrži tatarski vpad, Nadja, tedaj bova dospela v Irkutsk prej kot v dvajsetih dneh.« »Ali si že kdaj napravil to pot?« je vprašala Nadja.

»Že večkrat.«

»Pozimi bi prišla hitreje in varneje, kajne?«

»Da, predvsem hitreje, toda ti bi trpela mnogo od mraza in snega.«

»Nič ne dé! Zima je prijateljica Rusov.«

»Da, Nadja, toda treba je zelo močne narave, da človek v vsakem slučaju prenese tako prijateljstvo. Mnogokrat sem videl, da je v sibirskih stepah mraz dosegel več kot 40 stopinj pod ničlo. Vkljub obleki iz kože severnega jelena^[2] sem čutil, kako mi je zmrzovalo srce, kako so se mi krčili udje in kako so mi ledenele noge v trojnih volnenih nogavicah. Videl sem, kako so bili v sani vpreženi konji pokriti z ledeno skorjo in kako se jim je sapa strjevala v nozdrvih. Videl sem, kako je žganje v moji čutari zmrznilo v trd kamen, ki ga noben nož ne bi mogel načeti. Toda moje sani so hitele kakor viharl Na ravni, beli in nepregledni stepi nikjer nobene ovire! Nikjer reke, da bi bilo treba iskati prehoda. Nikjer jezera, da bi ga bilo treba prevoziti z ladjo. Povsod samo trd led, prosta pot in varna cesta! Toda kakšno trpljenje je to stalo, Nadja! Povedati bi mogli samo oni, ki se niso vrnili, kojih trupla so zagrnili snežni zameti.«

»Ti pa si se vrnil, brat!« je rekla Nadja.

»Da, ker sem Sibirec. Že kot otrok sem spremljal svojega očeta na lovu in se privadil takim težkim poskušnjam. Ko pa si mi rekla ti, Nadja, da te zima ne bi zadržala, da bi bila odpotovala tudi sama in kljubovala strašnemu sibirskemu podnebju, tedaj se mi je zdelo, da te že vidim, kako si padla in izginila pod snegom in nisi več vstala!«

»Kolikokrat si prepotoval stepo pozimi?« je vprašala mlada Livonka.

»Trikrat, ko sem šel v Omsk.«

»Po kaj si šel v Omsk?«

»K svoji materi, ki me je pričakovala.«

»In jaz grem v lrkutsk, kjer me pričakuje moj oče. Nesem mu zadnje naročilo svoje matere. Ali verjameš, brat, da me nobena stvar ne bi mogla zadržati?«

»Vrla deklica si, Nadja,« je odgovoril Mihael Strogov, »in sam Bog bi te bil vodil.«

Ta dan so vozniki, ki so se menjavali na vsaki postaji, vozili zelo hitro. Orla na glavni cesti nista bila v sramoto orlom v gorah. Visoka cena, ki jo je Mihael Strogov plačeval za vsakega konja, in bogata napitnina sta zelo dvignili ugled obeh potnikov. Poštarjem se je morda zdelo nekoliko čudno, da smeta mlad mož in njegova sestra, očividno oba Rusa, svobodno potovati v Sibirijo, ki je bila zaprta za vse druge. Toda njiju listine so bile v redu in imela sta pravico, da potujeta. Tako so kantonski koli hitro izginjali za taratajko.

Mihael Strogov in Nadja pa se nista vozila sama po cesti iz Perma v Jekaterinburg. Takoj na prvi postaji je carski sel izvedel, da se nekdo vozi pred njim. Ker so bili konji na razpolago, se za to ni dalje menil.

Tekom dne sta se Mihael Strogov in Nadja nekolikokrat ustavila samo zato, dr se odpočijejo konji in sama zaužijeta potrebno hrano. Na poštnih postajah se dobi hrana in prenočišče. Kjer pa ni pošte, je hiša ruskega kmeta prav tako gostoljubna. Ruske vasi so druga drugi podobne; vsaka ima kapelico z belimi zidovi in zeleno streho. Tujec v njih lahko potrka na vsaka vrata, in vsaka se mu odprti. S smehljajočim se obrazom hiti seljak došlemu gostu naproti in mu nudi roko. Postreže mu s kruhom in soljo ter postavi predenj samovar. Gost je v njegovi hiši kakor doma. Če bi bilo treba, bi se družina umaknila iz hiše, samo da njemu napravi prostor. Ako pride v hišo tujec, je sorodnik vseh, »ker ga pošilja Bog«.

Kakor bi ga nekaj sililo, je Mihael Strogov proti večeru vprašal poštarja na neki postaji, kdaj se je odpeljal voz, ki je bil pred njim.

»Pred dvema urama, očka,« mu je odgovoril poštar.

»Ali je kočija?«

»Ne, telega.«

»Koliko potnikov?«

»Dva.«

»Ali se vozita brzo?«

»Orla.«

»Hitro zaprezite!«

Mihael Strogov in Nadja sta sklenila, da se ne ustavita niti eno uro in da se bosta vozila vso noč. Vreme je bilo še vedno lepo, toda čutilo se je, kako je ozračje postajalo težko in se nasičavalo z elektriko. Zvezdnih žarkov ni zastiral sicer noben oblak, toda zdelo se je, kakor bi se iz tal vzdigovala gorka para. Bati se je bilo, da v gorovju nastane strašna nevihta. Mihael Strogov je dobro poznal vremenske znake. Zato je že naprej čutil bližajoči se boj elementov, ki ga je zelo skrbel.

Noč je bila mirna. Vkljub sunkom taratajke je mogla Nadja spati nekoliko ur. Ker je bila streha napol privzdignjena, je bilo vsaj nekoliko mogoče vdihavati zrak, ki so ga pljuča žaljno iskala v dušljivem ozračju.

Mihael Strogov je bdel vso noč, ker ni zaupal voznikom, ki le preradi zadremljejo na svojem sedežu. Na postajah in na potu ni bila izgubljena niti ena ura.

Drugi dan, 20. julija, proti osmi uri zjutraj so se na vzhodni strani pokazali prvi obrisi uralskega pogorja. Vendar je bilo mogočno gorovje, ki loči evropsko Rusijo od Sibirije, še tako daleč, da ga ni bilo mogoče doseči pred večerom. Čez pogorje je bilo treba potovati naslednjo noč.

Podnevi je biio nebo oblačno in vsled tega temperatura nekoliko nižja. Vreme pa je bilo zelo viharno.

V takih razmerah voziti se ponoči čez pogorje ne bi bilo pametno. Mihael Strogov bi bil tudi čakal, ako bi bil smel. Ko ga je na zadnji postaji voznik opozoril na grmenje tam daleč v pogorju, je vprašal samo:

»Ali je telega še vedno pred nami?«

»Da.«

»Koliko?«

»Približno eno uro.«

»Naprej! Trikratno napitnino dobiš, ako bomo jutri zjutraj v Jekaterinburgu!«

1. Izg. Jemščik.
2. Ta obleka se imenuje dakha, je zelo lahka in vendar za mraz popolnoma neprodirna.

Deseto poglavje. Nevihta v uralskem pogorju.

Uralsko pogorje med Evropo in Azijo je dolgo skoro 3000 vrst (3200 km). Po tatarsko se imenuje Ural, po rusko pa Pojas. Obe imeni sta primerni, ker obe značita »pas«. Začenja se ob obrežju Severnega morja in sega do obale Kaspiškega jezera.

Mihael Strogov je moral čez to gorovje, ako je hotel priti iz Rusije v Sibirijo. Kakor smo že omenili, je bilo pametno, da si je izbral cesto, ki drži iz Perma v Jekaterinburg ob vzhodnem pobočju uralskega pogorja. Ta cesta je bila najzložnejša in najvarnejša, ker je bila trgovska pot za vso srednjo Azijo.

Gorovje se je dalo prevoziti v eni noči, ako ni bilo ovir. Žal, da je grmenje in izredno soparno ozračje napovedovalo silno nevihto.

Mihael Strogov je gledal na to, da kolikor mogoče zavaruje svojo mlado spremljevavko. Streho taratajke, ki bi jo bila lahko odnesla nekoliko močnejša sapa, je privezal na ogrodje z vrvmi, ki so se križale nad njo. Konje je dal pripeti z dvojnimi konopci in osnike oviti s slamo, da bi kolesa bolj držala in da bi neizogibni sunki ne bili tako močni. Končno je ukazal prvi in zadnji del voza, ki sta bila vsak zase pribita na pod taratajke, zvezati še med seboj z močno soro.

Nadja je zopet zavzela svoj prostor v taratajki in Mihael Strogov se je usedel poleg nje. Pred streho, ki je bila popolnoma razpeta, sta visela dva usnjena zastora, ki naj bi potnika kolikor toliko ščitila pred dežjem in viharjem.

Na levi strani voznikovega sedeža sta bili pritrjeni dve veliki svetiljki. Medli žarki svetlobe, ki so padali poševno na pot in jo le slabo razsvetljevali, so vsa j označevali kraj, kjer je bila taratajka. Zato se ni bilo treba bati, da trči ob kak voz, ki bi se ji slučajno pripeljal nasproti.

Mihael Strogov je torej ukrenil vse, kar se mu je zdelo potrebno za tako nevarno noč.

»Vse je pripravljeno, Nadja,« je dejal Mihael Strogov.

»Odriniva!« je odgovorila mladenka.

Mihael Strogov je ukazal vozniku, naj požene, in taratajka se je začela pomikati po prvih obronkih uralskega pogorja.

Bilo je ob osmih zvečer, solnce je vprav zahajalo. Dasi v onih krajih mrak traja precej dolgo, je bilo vendar Že zelo temno. Zdelo se je, da ogromna množina pare, ki je ni ganil niti najmanjši vetrček, nebesni svod pritiska k tlom. Zračne plasti pa, ki se niso gibale v vodoravni smeri, niso mirovale v navpični smeri, zakaj njih razdalja od tal se je očividno manjšala. Posamezni pasovi so se svetlikali v čudni svetlobi in tvorili loke 60—80°. Zdelo se je, kakor bi se vsled orkana v višini polagoma bližali zemlji, se zoževali in hoteli objeti gorovje. Cesta je peljala naravnost v te velikanske in goste oblake; v kratkem je morala biti sredi njih. Ako bi se ne ulil dež, bi prišla taratajka v tako meglo, da ne bi mogla naprej, ker bi bila v nevarnosti, da se prekucne v prepad.

Ural dosega komaj srednjo višino; najvišji vrh ne meri čez 5000 čevljev (1560 m). Večnega snega tam ni. Sibirska zima gorovje sicer pokrije s snegom, ki v gorkem poletju popolnoma skopni. Zato rastline in drevesa uspevajo v vsaki višini. Ker ima Ural bogate rudnike železa in bakra ter dragocene zaklade žlahtnih kamenov, se je na njem zbralo zelo mnogo delavnih rok. Vasi, tako zvani »zavodi«, so raztresene vsepovsod in po dolgih soteskah speljana cesta je prikladna za vse poštne vozove.

Kakor pa je potovanje čez uralsko pogorje lahko ob lepem vremenu in pri belem dnevu, je težko in nevarno, kadar se naravne sile bojujejo med seboj in človek zaide v to strašno borbo.

Mihael Strogov je že skusil nevihto v Uralu. Vedel je, da je prav tako nevarna kakor so nevarni sneženi meteži, ki pozimi divjajo po gorah.

Ob odhodu še ni deževalo. Mihael Strogov je odgrnil usnjeni zavesi taratajke, gledal predse in opazoval obe strani ceste, po katerih je trepetajoča luč svetiljke risala pošastne podobe. Dočim je Nadja prekrižanih rok in nepremično zrla predse, se je njen spremljevavec neprestano nagibal naprej in opazoval obenem nebo in zemljo.

Ozračje je bilo popolnoma mirno, toda grozeče. Niti najmanjši delček zraka se ni premaknil. Človek bi bil dejal, da napol zadušena narava ni več dihala. Vse je bilo popolnoma tiho; slišalo se je le drdranje koles, ki so drobila cestni pesek, škripanje glavin in ogrodja taratajke, hropenje konj, ki so lovili sapo, ter topotanje njihovih kopit, pod katerimi so se kresale iskre.

Cesta je bila popolnoma prazna. Taratajka ni srečala ne pešca ne jezdeca ne voza v ozkih uralskih soteskah. V gozdih ni bilo opaziti niti enega oglarskega ognja, v kamnolomih niti enega delavskega taborišča, v lesovju niti ene pozabljene koče. Za potovanje čez gorovje v takih razmerah je bilo treba razloga, ki ni dovoljeval ne omahovanja ne odlašanja. Mihael Strogov ni omahoval. Saj tudi ni mogel; toda — in to ga je začelo zelo skrbeti — kdo se vozi v telegi pred njim in kakšen vzrok mora imeti, da je tako predrzen?

Mihael Strogov se je za nekaj časa globoko zamislil. Proti enajsti uri se je začelo bliskati in ni prenehalo nič več. V hipni svetlobi bliskov so se prikazovali in izginjali mogočni bori, ki so stali v skupinah ob cesti. Ako se je taratajka približala robu ceste, tedaj so žareči oblaki razsvetljevali globoke prepade. Od časa do časa je postalo bobnenje voza močnejše; drdral je čez most, ki je bil nedavno iz površno obtesanih hlodov napravljen čez kak jarek. Čim više so se vzpenjali, tem silnejše je postajalo enozvočno šumenje v zraku. Vmes so se oglašali zdaj laskajoči se zdaj preteči vzkliki voznika, ki je priganjal izmučene konje. Vsled težkega ozračja in napornega pota so bili tako utrujeni, da jih tudi kraguljčki na »dugi« niso več dramili in so začeli klecati.

»Kdaj pridemo vrh grebena?« je vprašal Mihael Strogov voznika.

»Ob eni zjutraj, ako sploh pridemo tja,« je odgovoril voznik in dvomljivo zmajal z glavo.

»Prijatelj, saj vendar nisi prvič v taki nevihti v gorah, kajne ?«

»Ne, in Bog daj, da bi ne bilo zadnjič!«

»Ali se bojiš?«

»Ne bojim se! Pravim ti pa, da ni bilo pametno odpotovati.«

»Mnogo bolj nespametno bi bilo čakati.«

»Naprej torej, golobčki moji!« je odgovoril voznik kot mož, ki se ne prepira, ampak rajši posluša.

V tem trenutku se je zaslišalo oddaljeno šumenje in žvižganje v dotlej še dovolj mirnem ozračju. Ko se je zabliskalo in takoj nato strahovito treščilo, je Mihael Strogov opazil nekaj visokih borov, ki so se majali na bližnjem vrhu. Nastal je vihar, ki je podil samo višje zračne plasti. Stara ali slabo ukoreninjena drevesa se niso mogla ustavljati niti prvemu navalu; začela so se lomiti in podirati. Plaz zlomljenih debel je strahovito odskakoval od pečin, se usul čez cesto in se pogreznil v prepad na levi strani dve sto korakov pred taratajko.

Konji so se hipoma ustavili.

»Le naprej, golobice moje!« je vpil voznik in pokanje biča se je mešalo z zamolklim grmenjem.

Mihael Strogov je prijel Nadjo za roko.

»Sestra, ali spiš?« jo je vprašal.

»Ne, brat!«

»Bodi pripravljena na vse! Nevihta je tu!«

»Pripravljena sem.«

Mihael Strogov je komaj zakril taratajko z usnjenima zastoroma. Vihar je zadivjal. Voznik je skočil s svojega sedeža, planil pred konje in jih prijel za glavo, zakaj vprega je bila v veliki nevarnosti.

Taratajka je obstala vprav na nekem ovinku ceste, kamor se je vihar zaganjal z vso silo. Voz je moral ostati obrnjen tako, da je veter vlekel naravnost proti njemu. Ako bi ga zagrabil od strani, bi se gotovo prevrnil in telebnil v globok prepad na levi strani ceste. Konji, ki so jih sunki vetra potiskali nazaj, so se vzpenjali in voznik jih ni mogel pomiriti. Njegovim laskavim besedam so sledile kar najkrepkejše kletvine. Tudi to ni pomagalo. Uboge živali, ki jih je plašilo neprestano treskanje in streljanju topov podobno grmenje, so hotele potrgati konopce in zdivjati. Voznik jim ni bil nič več kos.

Mihael Strogov je skočil s taratajke in mu hitel na pomoč. Ker je bil nenavadno močan, se mu je z velikim trudom posrečilo, da jih je ukrotil.

Vihar je divjal s podvojeno silo. Cesta je bila na mestu, kjer je stala taratajka, podobna lijaku, v katerega se je zaganjal vihar z vso silo. Obenem je začel plaz kamenja in hlodov ropotati po pobočju navzdol.

»Tukaj ne moremo ostati,« je dejal Mihael Strogov.

»Saj tudi ne bomo,« je vzkliknil preplašeni voznik, ki se je komaj ustavljal silovitemu pritisku zraka. »Vihar nas bo kmalu pognal po najkrajši poti v dolino.«

»Primi desnega konja, šleva!« je odgovoril Mihael Strogov. »Za levega sem odgovoren jaz!«

Nov sunek je prekinil Mihaela Strogova. On in voznik sta se morala skloniti do tal, da ju ni vihar prevrnil. Voz pa se je vkljub naporu obeh mož in konj umaknil nekoliko korakov nazaj in bi bil zdrčal s ceste, da ga ni zadržalo deblo nekega drevesa.

»Ne boj se, Nadja!« je zavpil Mihael Strogov.

»Saj se ne bojim,« je odgovorila mlada Livonka s popolnoma mirnim glasom.

Grmenje je ponehalo za trenutek in vihar je oddivjal niže doli v sotesko.

»Ali hočeš nazaj?« je vprašal voznik.

»Ne, ampak naprej. Moramo ven iz ovinka! Više gori bomo v zavetju pobočja.«

»Toda konji se branijo.«

»Vleči jih naprej kakor jaz!«

»Vihar se bo ponovil.«

»Ali boš poslušal?«

»Kakor hočem.«

»Otec zapoveduje!« je dejal Mihael Strogov in prvič rabil tedaj v treh delih sveta vsemogočno carjevo ime.

»Potem pa naprej, moje lastovice!« je zavpil voznik in zagrabil desnega konja, medtem ko je Mihael Strogov prijel levega.

Konji so šiloma začeli stopati. Ker stranska konja nista mogla kreniti na stran, je tudi srednji v ojnicah ostal na sredi ceste. Toda komaj so napravili tri korake naprej, so se morali viharju umakniti za dva koraka nazaj. Ker jim je drselo, so padali in se vzdigovali. Voz je bil v nevarnosti, da se poškoduje. Ako bi streha ne bila trdno privezana, bi jo bil odnesel prvi sunek.

Mihael Strogov in voznik sta porabila več kot dve uri za komaj pol vrste dolgo pot. Nevaren pa ni bil samo vihar, ki se je borii z vozom in obema voznikoma, ampak tudi toča kamenja in zlomljenih debel, ki se je s pobočja sipala na cesto.

Nenadoma se je zabliskalo in Mihael Strogov je zagledal skalo, ki se je z rastočo hitrostjo valila po žlebu hudournika naravnost proti taratajki.

Voznik je prestrašen zavpil.

Mihael Strogov je hotel udariti po konjih, da bi potegnili voz naprej. Treba je bilo samo nekoliko korakov in skala bi zdrčala mimo voza.

Mihael Strogov je videl v dvajsetinki sekunde, da mora skala zadeti ob taratajko in zdrobiti njegovo spremljevavko. Jasno mu je bilo, da je ne more več žive potegniti z voza ...!

Tedaj je planil za voz, se uprl z močjo, ki jo ima človek le v skrajni nevarnosti, s hrbtom v zadnji del težke taratajke in jo porinil nekoliko korakov naprej.

Ogromna skala je šinila mimo in ga skoraj oplazila po prsih, da mu je zaprlo sapo, kakor bi mimo njega sfrčala topovska krogla. Skala je zdrobila kamenje na cesti, da so pršale iskre vseokrog.

»Brat!« je zavpila smrtno prestrašena Nadja, ki je videla prizor v svetlobi bliska.

»Nadja,« je dejal Mihael Strogov, »ne boj se, Nadja!«

»Radi sebe se ne bi bala nikdar!«

»Bog je z nami, sestra!«

»Z menoj gotovo, brat, ker me je pripeljal na tvojo pot,« je dejala polglasno mladenka.

Taratajka, ki jo je Mihaal Strogov potisnil naprej, je spravila tudi obotavljajoče se konje v pravo smer. Ker sta jih Mihael Strogov in voznik tako rekoč vlekla naprej, so se prikopali navzgor do ozkega grebena, ki je bil obrnjen od severa proti jugu in kjer so bili kolikor toliko v zavetju pred viharjem. Ob desnem pobočju je stala velikanska skala, nekak jez sredi bobnečega hudournika. Tu je bilo mogoče vzdržati, ker ni bilo nevarnih vrtincev kakor na prostem, kjer se niti ljudje niti konji ne bi mogli držati pokonci.

V resnici je vihar v trenutku odkrehnil vrhove jelk, ki so segale čez greben, kot bi jih bila odsekala orjaška kosa.

Vihar je divjal z vso silo. Bliski so napolnjevali sotesko in grmenje ni ponehalo niti za trenutek. Vsled silovitega treskanja so se tresla tla, kakor bi trepetal ves Ural.

K sreči sta mogla Mihael Strogov in voznik taratajko spraviti v globoko skalnato vdolbino, kjer jo je vihar dosegal samo od strani. Vendar tudi tu ni bila zavarovana tako, da je ne bi od časa do časa pretresali sunki, ki so se odbijali ob robatem pobočju. Pri tem je butala ob skalnate stene in bati se je bilo, da se razbije na drobne kose.

Nadja je morala zapustiti svoj prostor v taratajki. Mihael Strogov je iskal s svetiljko in našel vdolbino, ki jo je najbrže napravil s kopačo kak rudar. Mladenka se je skrila vanjo in bila na varnem, dokler niso mogli naprej.

Tedaj — bilo je okoli ene zjutraj — je začelo liti v potokih. Vihar, ki je vrtinčil vodo po zraku, je bil naravnost strašen. Poleg tega se je bliskalo in treskalo brez prestanka. V takih razmerah ni bilo misliti na to, da bi potovali dalje.

Vkljub vsej nepotrpežljivosti — in umevno je, da je bila velika — je moral Mihael Strogov počakati, da poneha najhujša nevihta. Ker so bili na grebenu, čez katerega drži cesta iz Perma v Jekaterinburg, je bilo treba prevoziti samo še vzhodno pobočje uralskega pogorja. Toda voziti se po cesti, ki so jo razjedli nešteti hudourniki, v viharju in plohi, bi se gotovo reklo tvegati življenje, nepremišljeno dreviti v pogibel.

»Čakati je gotovo težko,« je dejal Mihael Strogov, »toda brez dvoma se s tem izognemo še večji zamudi. Ker je nevihta tako silna, upam, da ne bo trajala dolgo. Proti tretji uri se bo začelo daniti. Vožnja navzdol, ki je v temi nemogoča, bo po solnčnem vzhodu, četudi ne lahka, pa vsaj izpeljiva.«

»Počakajva torej, brat,« je odgovorila Nadja, »toda samo pod pogojem, da s tem ne nameravaš obvarovati mene napora in nevarnosti.«

»Vem, Nadja, da si pripravljena tvegati vse. Toda s tem bi spravil v nevarnost več, kot je vredno moje življenje in več, kot je vredno tvoje; zanemaril bi svojo dolžnost in se izneveril povelju, ki ga moram izvršiti!«

»Dolžnost ...!« je zamrmrala Nadja.

V tem trenutku je siknil čez nebo tako svetel blisk, kakor da se je dež hipoma razpršil. Takoj nato je treščilo. Zrak se je napolnil z žveplenim, skoraj dušljivim vonjem in kakih dvajset korakov oddaljena skupina starih borov, ki jih je zadela strela, je zagorela kakor velikanska plamenica.

Voznik se je zgrudi! na tla, pa se zopet k sreči nepoškodovan vzdignil.

Nato se je izgubil zadnji grom globoko v gorovju. Mihael Strogov je začutil, da ga je Nadja krepko prijela za roko, in je slišal besede, ki mu jih je pošepetala na uho:

»Nekdo kliče na pomoč, brat! Poslušaj!«

Enajsto poglavje. Potnika v stiski.

Med kratkim odmorom so se na cesti nekoliko više od vdolbine, kjer je stala taratajka, v resnici oglašali posamezni klici.

Zdelo se je, da kak potnik v skrajni sili kliče na pomoč.

Mihael Strogov je pazljivo poslušal. Poslušal je tudi voznik in zmajeval z glavo, kakor bi bila pomoč nemogoča.

»Potniki so, ki prosijo pomoči!« je vzkliknila Nadja.

»Na nas naj se ne zanašajo ...!« je odgovoril voznik.

»Zakaj ne?« je vprašal Mihael Strogov. »Kar bi oni v enakem slučaju gotovo storili za nas, naj mi ne storimo zanje?«

»Menda vendar ne boš žrtvoval voza in konj?«

»Pojdem peš,« je odgovoril Mihael Strogov in prekinil voznika.

»Spremljala te bom, brat,« je rekla mlada Livonka.

»Ne, ostani tukaj, Nadja! Voznik bo pri tebi. Nočem ga pustiti samega ...«

»Ostala bom,« je odgovorila Nadja.

»Naj se zgodi, karkoli se hoče, zavetišča ne smeš ostaviti.«

»Našel me boš tu, kjer sem.«

Mihael Strogov je stisnil svoji tovarišici roko, zavil okrog skale in izginil v temi.

»Tvoj brat nima prav!« je dejal voznik mladenki.

»Popolnoma prav ima!« je enostavno odgovorila Nadja.

Mihael Strogov je stopal hitro po cesti navzgor. Mudilo se mu je, da pomaga potnikom, ki so klicali na pomoč. Obenem je hotel izvedeti, kdo se je vkljub nevihti upal v gorovje. Bil je prepričan, da sta to potnika, ki sta se vozila s telego pred njim.

Dež je ponehal, toda vihar je divjal še silneje. Klici, ki jih je prinašal zračni tok, so postajali vedno bolj razločni. Z mesta, kjer je Mihael Strogov zapustil Nadjo, ni bilo mogoče videti ničesar. Cesta je bila vijugasta in bliski so razsvetljevali samo pobočje. Vihar, ki se je odbijal in lomil na raznih oglih in robovih, je delal vrtince, ki jim je izredno žilavi Mihael Strogov komaj kljuboval.

Kmalu je spoznal, da potnika, ki sta klicala na pomoč, nista mogla biti daleč. Četudi ju ni mogel videti, ker nista bila na cesti ali pa ju je tema zakrivala njegovim očem, vendar je že razločno slišal besede, ki so ga nemalo presenetile.

»Ali se boš vrnil, malopridnež?

Dal te bom pretepsti na prihodnji postaji.

Ali slišiš, vražji voznik? He! Tam doli!

Tako se človek vozi v tej prokleti deželi ...!

In to imenujejo telego! O trikratni tepec! Kako podi naprej in najbrže niti ne vé, da je naju pustil na cesti!

Tako ravnati z menoj, s pooblaščenim Angležem! Pritožil se bom v kancelariji in ga dal obesiti!«

Tisti, ki je tako govoril, je bil v resnici zelo jezen. Naenkrat pa se je Mihaelu Strogovu zazdelo, da njegov tovariš svoj položaj presoja popolnoma drugače. Zaslišal je namreč tako vesel smeh, da bi ga ne bil pričakoval v takem slučaju. Čul je besede:

»Ne, stvar je v resnici preveč smešna!«

»Kaj, še smejati se drznete?« je odgovoril jezno državljan Zedinjenega kraljestva.

»Gotovo, dragi tovariš, in sicer prav od srca. Svetujem Vam, da storite isto. Na mojo častno besedo, stvar je preveč smešna, kaj takega še nisem videl...!«

V istem trenutku je v soteski silovito treščilo in zagrmelo; po gorovju se je razlegal veličasten jek. Ko je utihnil zadnji odmev, se je zopet oglasil veseli glas:

»Da, izredno smešno. Kaj takega bi se ne moglo pripetiti v Franciji.«

»Tudi v Angliji nel« je odgovoril Anglež.

Ker se je neprestano bliskalo, je Mihael Strogov opazil kakih dvajset korakov pred seboj na cesti dva potnika, ki sta sedela drug poleg drugega na zadnjem sedežu čudnega voza, ki je najbrže obtičal v globokem blatu.

Mihael Strogov se je približal potnikoma, od katerih se je eden še vedno smejal, drugi pa zabavljal, in je spoznal oba časnikarja, ki sta se z njim vred vozila na parniku iz Nižnjega Novgoroda v Perm.

»Dober dan, gospod!« je vzkliknil Francoz. »Zelo me veseli, da Vas vidim v takih okoliščinah. Dovolite mi, da Vam predstavim svojega najiskrenejšega sovražnika, gospoda Blounta!«

Angleški poročevavec ga je pozdravil in bi mu bil najbrže tudi predstavil svojega tovariša Alcida Joliveta, kakor zahtevajo pravila lepega vedenja, da ga ni Mihael Strogov prekinil:

»Ni potrebno, gospoda. Poznamo se, ker smo se že po Volgi vozili skupaj.«

»Ah, prav dobro! Popolnoma prav! Gospod ...?«

»Nikolaj Korpanov, trgovec iz Irkutska,« je odgovoril Mihael Strogov. »Toda povejta mi, kaj se Vama je pripetilo, da je eden tako dobre, drugi pa tako slabe volje!«

»Razsodite, gospod Korpanov!« je odgovoril Alcide Jolivet. »Najin voznik se je odpeljal na prvem, naju pa je pustil tukaj na zadnjem koncu svojega prokletega voza. Nama je ostala slabša polovica brez voznika in brez konj. Ali ni to popolnoma in nadvse smešno?«

»Nikakor ni!« je ugovarjal Anglež.

»In vendar je, tovariš! Stvar je treba gledati le od njene dobre strani!«

»Kako pa mislite, da bova potovala dalje?« je vprašal Harry Blount.

»Zelo enostavno,« je odgovoril Alcide Jolivet. »Vi se boste vpregli v ostanek najinega voza, jaz pa bom prijel za vojke, Vas bom nazival svojega golobčka, kakor pravi jamščik, in dirjali boste kot najboljši poštni ...«

»Gospod Jolivet,« ga je prekinil Anglež, »Vaša šala presega vse meje in ...«

»Pomirite se, tovariš! Ko boste pešali, Vas bom nadomestil in smeili me boste imenovati nadušljivega polža ali onemoglo želvo, ako Vas ne bom vozil v peklenskem diru.«

Alcide Jolivet je vse to govoril tako šegavo, da se je Mihael Strogov mora! smejati.

»Gospoda,« je dejal nato, »imam boljši predlog. Tu smo na vrhu uralskega pogorja in zaradi tega se je treba voziti samo še navzdol po pobočju. Imam voz pet sto korakov za nami. Posodil Vama bom konja, ki ga bomo vpregli pred ostanek Vajine telege. Jutri bomo dospeli skupaj v Jekaterinburg, ako se nam ne pripeti kaka nezgoda.«

»Gospod Korpanov,« je dejal Alcide Jolivet, »Vaš predlog prihaja iz plemenitega srca.«

»Pripomnim, gospod,« je odgovoril Mihael Strogov, »da Vama ne morem ponuditi svoje taratajke zato, ker ima samo dva sedeža, ki ju nujno rabim zase in za svojo sestro.«

»O, gospod,« je dejal Alcide Jolivet, »moj tovariš in jaz bi prišla z Vašim konjem in ostankom najine telege tudi na konec sveta.«

»Gospod,« je povzel Harry Blount, »Vaša velikodušna ponudba nama je dobrodošla. Kar pa se tiče voznika ...«

»O, verjemite mi, da se mu to ni pripetilo prvič!« je odgovoril Mihael Strogov.

»Toda zakaj se ne vrne? Popolnoma dpbro vč, da naju je pustil zadaj, navihanec.«

»On? Niti ne sluti tega!«

»Kaj? Ta poštenjak niti ne vč, da se mu je telega pretrgala na dvoje?«

»Tega ne vé in se vozi v najboljši veri na prvem koncu v Jekaterinburg.«

»Ali Vam nisem pravil, da je stvar nadvse smešna?« je vzkliknil Alcide Jolivet.

»Ako me torej izvolita spremljati, gospoda,« je dejal Mihael Strogov, j»gremo po moj voz in ...«

»Kaj pa telega?« je vprašal Anglež.

»Ne bojte se, da Vam uide, moj dragi Blount!« je vzkliknil Alcide Jolivet. »Ukoreninila se je tako dobro v zemljo, da bi morala prihodnjo spomlad ozeleneti, če bi jo pustila tukaj.«

»Pojdita torej, gospoda,« je rekel Mihael Strogov, »da pripeljemo taratajko sem!«

Francoz in Anglež sta zapustila sedež, ki je iz zadnjega postal prvi, in šla z Mihaelom Strogovim.

Tudi spotoma se je Alcide Jolivet šalil in bil dobre volje, ki je ni motila nobena stvar.

»Pri moji veri, gospod Korpanov,« je dejal Mihaelu Strogovu, »pomagali nama boste iz velike zadrege.«

»Storim samo to, gospod,« je odgovoril Mihael Strogov, »kar bi storil vsakdo na mojem mestu. Ako potniki ne bi drug drugemu pomagali, bi bilo treba ceste zagraditi.«

»Uslugo Vam bova morala povrniti, gospod. Ako potujete daleč v stepe, je mogoče, da se snidemo in ...«

Alcide Jolivet ni vprašal naravnost Mihaela Strogova, kam potuje. Da se ne bi zdelo, kakor da se hoče hliniti, je odgovoril takoj:

»Potujem v Omsk, gospoda.«

»Gospod Blount in jaz,« je dejal Alcide Jolivet, »greva tako rekoč za nosom tja, kjer se bo dala ujeti morda kaka krogla, prav gotovo pa kaka novica.«

»V uporne pokrajine?« je vprašal Mihael Strogov z veliko vnemo.

»Da, gospod Korpanov, in verjetno je, da se tam ne bomo srečali.«

»Gotovo da ne, gospod,« je odgovoril Mihael Strogov. »Puške in sulice mi nič kaj ne diše. Preveč miroljubne narave sem, da bi hodil tja, kjer se bijejo.«

»Obžalujem, gospod, v resnici obžalujem, da se bomo ločili tako hitro. Morda pa nam bo naša dobra zvezda vendarle naklonila priliko, da bomo tudi še iz Jekaterinburga skupaj potovali nekaj dni.«

»Ali bosta tudi vidva potovala v Omsk?« je vprašal Mihael Strogov po kratkem preudarku.

»Tega še ne veva sedaj,« je odvrnil Alcide Jolivet. »Skoraj gotovo bova potovala naravnost v lšim in tam nama bodo okoliščine določile nadaljnjo pot.«

»Dobro, gospoda,« je dejal Mihael Strogov, »potovali bomo skupaj do Išima.«

Mihael Strogov bi bil gotovo rajši potoval sam. Da pa ne bi dal povoda kaki sumnji, se ni hotel ločiti od potnikov, ki sta imela pred seboj isto pot. Razen tega sta se Alcide Jolivet in njegov tovariš nameravala ustaviti v Išimu. Ker torej nista imela namena, takoj potovati dalje v Omsk, ni bilo vzroka, da bi se izogibal njune družbe. Zato je dejal:

»Dobro, gospoda, veljal Potovali bomo skupaj.«

Potem je vprašal popolnoma ravnodušno: »Ali vesta kaj zanesljivega o tatarskem vpadu?«

»Pri moji veri, gospod, nama je znano samo to, kar so govorili v Permu,« je odgovoril Alcide Jolivet. »Tatari kana Feofarja so preplavili vso semipalatinsko pokrajino in Že nekaj dni z vso naglico prodirajo ob reki Irtišu. Treba bo hiteti, ako hočete pred njimi priti v Omsk.«

»Imate prav,« je odgovoril Mihael Strogov.

»Povedali so mi tudi, da se je polkovniku Ogarevu posrečilo prekoračiti mejo in da se bo v kratkem združil s tatarskim poglavarjem sredi pobunjenega ozemlja.«

»Toda kako morejo ljudje to vedeti ?« je vprašal Mihael Strogov, ki so ga te več ali manj verjetne novice živo zanimale.

»Kakor vedo vse drugo,« je odgovoril Alcide Jolivet. »To je kar tako v zraku.«

»Imate li važne razloge za to, da je polkovnik Ogarev res v Sibiriji?«

»Slišal sem celo pripovedovati, da je potoval po cesti iz Kazana v Jekaterinburg.«

»Ah, tudi to ste izvedeli, gospod Jolivet?« je vprašal Harry Blount, ki mu je opazka francoskega poročevavca razvezala jezik.

»Da!« je odgovoril Alcide Jolivet.

»Ali ste tudi slišali, da je bil preoblečen kot cigan?« je vprašal Harry Blount.

»Kot cigan!« je skoro nehote vzklikni! Mihael Strogov, ki se je spomnil starega cigana v Nižnjem Novgorodu, njegove vožnje na krovu »Kavkaza« in izkrcanja v Kazanu.

»Izvedel sem toliko, da sem napisal celo pismo svoji sestrični,« je smehljaje se odgovoril Alcide Joiivet.

»V Kazanu niste zapravljali časa!« je pripomnil suhoparno Anglež.

»Seveda ne, dragi tovariš. Ko se je »Kavkaz« pasel in basal, sem se pasel in basal še jaz.«

Mihael Strogov ni poslušal dalje pogovora med Harryem Blountcm in Alcidem Jolivetom. Mislil je na cigansko tolpo, na starega cigana, ki ga ni mogel videti v obraz, in na čudno žensko, ki ga je tako živo pogledala. Skušal je v duhu zbrati vse posameznosti, ko je v majhni razdalji počil strel.

»Ha, gospoda, naprej!« je zavpii Mihael Strogov.

»Glej vrlega trgovca, ki se boji strela,« si je mislil Alcide Jolivet, »ki pa hiti naravnost tja, kjer poči!«

In planil je s Harryem Blountom, ki ni hotel zaostati, za Mihaelom Strogovim.

Nekaj trenutkov pozneje so bili vsi trije na ovinku pred skalo, kjer je bil Mihael Strogov spravil taratajko v zavetje.

Bori, ki jih je vžgala strela, so še goreli. Cesta je bila prazna. Vendar se Mihael Strogov ni mogel zmotiti: slišal je pok strelnega orožja.

Nenadoma se je zaslišalo strašno renčanje in drugi strel se je oglasil onstran skale.

»Medved!« je vzkliknil Mihael Strogov, ki je predobro poznal njegovo renčanje. »Nadja! Nadja!«

Potegnil je nož izza pasu in v strahovitem skoku planil okoli skale, za katero ga je čakala mladenka.

Bori so goreli od vrha do tal in razsvetljevali pozorišče. Ko je Mihael Strogov dospel do taratajke, se je nekaj ogiomnega zavalilo proti njemu.

Bil je velikanski medved. Nevihta ga je prepodila iz lesovja, ki pokriva uralsko pobočje, da je prišel iskat zavetja v svoje navadno bivališče, t. j. v vdolbino, kjer je vedrila Nadja.

Stranska konja, ki sta se splašila pred strahotnim roparjem, sta potrgala konopce in zbežala. Voznik, ki je mislil le na svoje konjičke, je zdirjal za njima. Nikogar ni bilo, da bi branil mladenko pred medvedom.

Pogumna Nadja ni izgubila glave. Medved, ki je ni videl takoj spočetka, je napadel najprej konja v ojnicah. Nadja je skočila iz vdolbine, kjer je bila skrita, tekla k vozu, zagrabila samokres Mihaela Strogova, se obrnila proti medvedu in sprožila nanj iz neposredne bližine.

Medved, ki je bil lahko ranjen na plečih, se je obrnil proti mladenki. Izogniti se mu je hotela na ta način, da je stekla okoli voza. Vsled strahu se je tudi srednji konj skušal odtrgati in ubežati. Ako bi se vsi konji izgubili v gorovju, bi bila nadaljnja vožnja nemogoča. Da to prepreči, se je Nadja obrnila zopet naravnost proti medvedu in s čudovito hladnokrvnostjo drugič ustrelila nanj prav v trenutku, ko jo je hotel s silnima šakama pobiti na tla.

To je bil drugi strel, ki je počil nekoliko korakov od Mihaela Strogova. Toda on je bil tu! Z enim skokom je planil med medveda in mladenko. Zamahnil je z roko od spodaj navzgor jn razparal velikansko žival od trebuha do goltanca. Medved se je zgrudil mrtev na tla.

»Nisi li ranjena, sestra?« je vprašal Mihael Strogov in se naglo obrnil proti mladenki.

»Ne, brat,« je odgovorila Nadja. V tem trenutku sta prihitela tudi oba poročevavca. Alcide Jolivet je skočil pred konja. Moral je biti močnih rok, ker se mu je posrečilo, da ga je ukrotil. On in njegov spremljevavec sta videla, kako je Mihael Strogov preparal medveda.

»Hudirja,« je vzkliknil Alcide Jolivet, »kakor ste preprost trgovec, gospod Korpanov, pa vendar še nekam spretno sučete lovski nož.«

»Zelo spretno celo,« je dostavil Harry Blount. »

V Sibiriji, gospoda,« je odgovoril Mihael Strogov, »je človek prisiljen, da se po malem navadi vsega.«

Alcide Jolivet je motril mladega moža.

V polni svetlobi, s krvavim nožem v roki, visoke rasti, odločnega izraza in z nogo na truplu poginolega medveda je bil Mihael Strogov videti naravnost lep.

»Pravi dečko!« si je dejal Alcide Jolivet.

Nato je stopil naprej in je s klobukom v roki spoštljivo pozdravil mladenko.

Nadja se je nalahno priklonila. Alcide Jolivet se je obrnil k svojemu tovarišu in dejal:

»Sestra, ki je vredna brata! Ako bi bil jaz medved, bi se ne hotel praskati ob tale nevarni, dasi čisto ljubeznivi par.«

Harry Blount je bil nekoliko oddaljen in je stal s klobukom v roki pokonci kakor žrd. Neprisiljena vljudnost tovariša je le še povečala njegovo naravno hladnost.

Medtem se je vrnil voznik, ki se mu je posrečilo, ujeti oba pobegla konja. Najprej je z obžalovanjem pogledal krasno žival, ki je ležala na tleh in ki jo je moral prepustiti roparicam, potem pa si je dal opraviti s svojo vprego.

Mihael Strogov mu je pojasnil položaj obeh potnikov in svoj načrt, da jima posodi enega konja.

»Kakor ti je drago,« je odgovoril voznik. »Toda dva voza namesto enega ...«

»Dobro, prijatelj,« je odgovoril Mihael Strogov, ki je takoj pogodil njegovo misel, »prejel boš dvojno plačilo.« »Naprej, moje grlice!« je zavpil voznik.

Nadja je stopila v taratajko, Mihael Strogov in njegova tovariša pa so ji sledili peš.

Bilo je ob treh. Vihar je ponehaval in ni divjal več tako silno po soteski. V kratkem so bili na vrhu.

Ob prvem svitu zore je taratajka dospela do telege, ki je vestno tičala v blatu do kolesnih glavin. Popolnoma jasno je bilo, da je krepak potegljaj vprege raztrgal voz na dva konca.

Enega stranskih konj taratajke so z vrvmi pripregli k zadnjemu koncu telege. Dopisnika sta se usedla na sedež čudnega voza in obe vpregi sta se začefl istočasno pomikati naprej. Ker so se vozili samo še po uralskem pobočju navzdol, ni bilo pričakovati kake posebne nezgode.

Šest ur pozneje sta se oba voza drug za drugim pripeljala v Jekaterinburg, ne da bi se jima na potu pripetila kaka nesreča ter prekinila vožnjo.

Prva oseba, ki sta jo časnikarja zagledala na pragu pošte, je bil njun voznik. Zdelo se je, da ju čisto mirno pričakuje.

V resnici dobrodušni Rus je hitel brez zadrege in smehljajočih se oči k obema potnikoma in jima je pomolil roko, da sprejme napitnino.

Zaradi resnice moramo povedati, da je tedaj Harryu Blountu jeza vzkipela z vso britansko silo. Da se jamščik ni previdno umaknil, bi ga bil po vseh boksarskih pravilih s pestjo udaril po obrazu in mu tako plačal zasluženo napitnino.

Alcide Jolivet se je smejal, kakor se ni smejal morda še nikoli.

»Čisto prav ima, siromak!« je vzkliknil. »Pravica je na njegovi strani, dragi moj tovariš. Saj vendar ni njegova krivda, da nisva mogla za njim.«

Potegnil je nekoliko kopejk iz žepa in dejal jamščiku:

»Tu imaš, prijatelj, spravi! Ako jih nisi zaslužil, ni tvoja krivda.«

To je Harrya Blounta še bolj razjezilo. Zahteval je odškodnino od poštarja in mu grozil s tožbo.

»Tožba v Rusiji!« je vzkliknil Alcide Jolivet. »Ako se stvari niso spremenile, tovariš, ne boste dočakali konca. Ali ne poznate zgodbe ruske dojilje, ki je tožila rodbino svojega dojenčka za dvanajstmesečno oskrbovalnino?«

»Ne!« je odgovoril Harry Blount.

»Potem tudi ne veste, kaj je bil njen dojenček tedaj, ko je sodišče razsodilo njemu v prid?«

»Kaj, ako smem vprašati?«

»Polkovnik gardnih huzarjev.« Na ta odgovor so se začeli smejati vsi. Razigrani Alcide Jolivet pa je potegnil iz žepa svojo beležnico in je vanjo zapisal sledečo opazko:

»Telega, to je ruski voz na štiri kolesa pri odhodu — na dve kolesi ob prihodu!«

Dvanajsto poglavje. Izzivanje.

Jekaterinburg je po krajevni legi azijsko mesto, ker stoji onstran uralskega pogorja na njegovih zadnjih obronkih. Vkljub temu spada pod upravno oblast permske pokrajine najbrže zato, da ima evropska Rusija tudi del Sibirije v svojih krempljih.

Veliko mesto je bilo ustanovljeno že l. 1723. V Jekaterinburgu je prvi zavod za kovanje denarja in vrhovno rudarsko ravnateljstvo. Mesto je važno obrtno središče dežele, kjer je vse polno tovarn in naprav za izpiranje zlata in platine. Prebivalstvo Jekaterinburga se je prav tedaj zelo pomnožilo, ker so se ondi zbirali Rusi in Sibirci, ki so se zbali tatarskega vpada. Pribežali so iz pokrajin, ki so jih napadle orde kana Feofarja, zlasti iz kirgiške dežele, ki se razteza jugovzhodno od Irtiša do turkestanske meje. Ker tcifej v mestu ni bilo mnogo takih, ki bi hoteli potovati v Sibirijo, je bilo dovolj konj in voz na razpolago.

Zato sta Harry Blount in Alcide Jolivet prav lahko zamenjala s popolno telego konec svojega voza, ki ju je pripeljal v Jekaterinburg. Mihael Strogov pa je imel svojo taratajko, ki ni preveč trpela med vožnjo čez uralsko pogorje. Za hitro vožnjo po irkutski cesti je torej potreboval samo še treh dobrih konj.

Do Tjumena in celo do Novega Zajmskega ie bila cesta še vsa polna klancev, ker je držala čez prve, gričaste obronke uralskega pogorja. Za Novim Zajmskim pa se je začela neizmerna stepa, ki se je raztezala približno 1700 vrst (1815 km) daleč tja do Krasnojarska.

Oba poročevavca sta nameravala potovati v Išim, ki je od Jekaterinburga oddaljen 630 vrst. Tu sta se hotela poučiti o dogodkih in oditi v pobunjene kraje bodisi skupaj bodisi vsak zase, kakor bi jima pač njun časnikarski nos kazal dobro sled.

Cesto iz Jekaterinburga v Išim, ki se nadaljuje proti Irkutsku, si je moral izbrati tudi Mihael Strogov. Ker pa mu ni bilo za novice, ampak do tega, da se kolikor mogoče izogiblje po vpadnikih opustošene dežele, je sklenil, da se ne bo mudil nikjer.

»Gospoda,« je dejal svojima nbvima tovarišema, »zelo drago mi bo, da nekaj časa potujem z Vama. Toda povedati Vama moram, da se mi zelo mudi v Omsk, kjer naju s sestro težko pričakuje najina mati. Kdo ve, bova li dospela tja, preden Tatari vdro v mesto. Zato se bom na postajah mudil samo toliko, da izmenjam konje, in bom potoval noč in dan.«

»Isto nameravava tudi midva,« je odgovoril Harry Blount.

»Dobro,« je povzel Mihael Strogov, »ne zapravita niti trenutkal Najmita ali kupita voz, katerega ...«

»Katerega zadnji konec«, je dostavil Alcide Jolivet, »se bo pripeljal s prvim istočasno v Išim.«

Pol ure pozneje je marljivi Francoz že iztaknil taratajko, ki je bila zelo podobna taratajki Mihaela Strogova. Oba poročevavca sta se takoj usedla vanjo.

Mihael Strogov in Nadja sta zavzela sedeža na svojem vozu in obe vpregi sta opoldne zapustili mesto Jekaterinburg.

Nadja je bila končno na dolgi sibirski cesti, ki drži v Irkutsk. Kakšne so morale tedaj biti njene misli? Trije brzi konji so jo vozili preko dežele, kamor je bil pregnan njen oče morda za dolgo časa in tako daleč od rodne zemlje. Komaj da je videla pred seboj neizmerne stepe, ker je njen pogled segal čez obzorje, za katerim je iskala obličje svojega pregnanega očeta. Opazovala ni ničesar, ker je niso zanimale pokrajine zahodne Sibirije, ki se od vzhodnih zelo razlikujejo. Tu je le malo obdelanega polja, ker je zemlja na površju pusta, v notrini pa skriva bogate zaklade železa, bakra, platine in zlata. Zato je povsod dovolj fužin, skoraj nikjer pa poljskih naselbin. Odkod naj bi se vzele roke, ki bi orale, sejale in žele, ko je vendar mnogo bolje s kopačo in kladivom riti po zerhlji. Kmet se je umaknil rudarju. Kopačo je videti povsod, motike nikjer.

Včasih pa je Nadja vendarle pozabila na pokrajine ob Bajkalskem jezeru in se zamislila v svoj sedanji položaj. Očetova podoba se ji je nekoliko zabrisala in tedaj je videla svojega velikodušnega tovariša najprej na vladimirski železnici, kjer sta se po božji previdnosti srečala prvikrat. Spominjala se je njegove pozornosti med vožnjo, njegovega prihoda v poslopje nižnjenovgorodske policije, njegovega srčno preprostega nagovora »sestra«, njegove skrbi med vožnjo po Volgi in končno vsega, kar je storil v viharni noči v uralskem pogorju, ko je tvegal svoje, da je otel njeno življenje.

Nadja je torej mislila na Mihaela Strogova. Zahvaljevala je Boga, da ji je dal za spremljevavca tako vrlega pokrovitelja, tako plemenitega in obzirnega prijatelja. Poleg njega in pod njegovo zaščito se je čutila varno. Rodni brat z njo ne bi mogel ravnati bolje. Nobene ovire se ni bala več; bila je prepričana, da doseže svoj cilj.

Mihael Strogov je malo govoril, a mnogo premišljeval. Tudi on je zahvaljeval Boga, da mu je z Nadjo poslal sredstvo, s katerim more prikrivati svojo pravo osebnost, obenem pa tudi priliko za dobro delo. Mirna in neustrašena mladenka je ugajala njegovemu pogumnemu srcu. Ali ni bila v resnici njegova sestra? Do lepe in junaške spremljevavke je gojil spoštovanje in naklonjenost v enaki meri. Čutil je, da je to eno izmed tistih čistih in redkih src, katerim človek more zaupati v vsakem slučaju.

Resnična nevarnost za Mihaela Strogova se je začela šele sedaj, ko je bil v Sibiriji. Ako se poročevavca nista motila in je Ivan Ogarev prekoračil mejo, tedaj je moral biti skrajno previden. Razmere so se popolnoma spremenile, zakaj tatarskih ogleduhov je moralo kar mrgoleti po sibirskih pokrajinah. Ako bi ga razkrinkali in spoznali za carskega sla, potem bi bilo njegovo poslanstvo, da, celč njegovo življenje, v nevarnosti. Mihael Strogov je čutil vedno bolj in bolj, kako ga je tlačila teža odgovornosti.

Tako je bilo v prvem vozu. Kaj pa v drugem? Vse po navadi. Alcide Jolivet je govoril v stavkih, Harry Blount pa mu je odgovarjal v zlogih. Vsak je gledal stvari po svoje in si zabeleževal dogodke, ki pa so bili zelo enolični, ker sta se vozila šele preko prvih pokrajin zapadne Sibirije.

Poročevavca sta izstopila na vsaki postaji in se sešla z Mihaelom Strogovim. Kadar so zajtrkovali ali obedovali, je tudi Nadja stopila s taratajke in sedla za mizo. Vedno pa je bila zelo molčeča in se je le malo udeleževala njihovih pogovorov.

Alcide Jolivet se je zelo zanimal za mlado Livonko, ki se mu je zdela silno mična, ne da bi kakorkoli prekoračil mejo izbrane vljudnosti. Občudoval je tiho energijo, s katero je dekle kljubovalo naporom tako težavnega potovanja.

Taki odmori Mihaelu Strogovu niso bili posebno všeč. Na vsaki postaji se mu je mudilo, povsod je priganjal poštarje in silil voznike, naj bi hitro zapregli. Po kratkem obedu — navadno prekratkem za Harrya Blounta, ki pri jedi ni trpel zadrege — so nemudoma odpotovali dalje. Tudi poročevavca sta se vozila kakor »orla«, ker sta plačevala po knežje, in sicer, kakor je dejal Alcide Jolivet, »orla z orli«.^[1]

Harry Blount se ni prav nič zmenil za mladenko in se tudi s tovarišem ni zgovarjal o njej. Časti vredni gentleman ni bil navajen, dveh stvari opravljati obenem.

Ko ga je Alcide Jolivet nekoč vprašal, koliko bi mogla biti mlada Livonka stara, je odgovoril popolnoma resno z napol zaprtimi očmi:

»Katera Livonka?«

»Ej hudimana, sestra Nikolaja Korpanova.«

»Ali je to njegova sestra?«

»Ne, ampak njegova babica!« je odgovoril Alcide Jolivet, ki ga je razjezila tolika brezbrižnost. »Koliko se Vam zdi, da ima let?«

»Ako bi ji bil za botra, bi vedel,« je kratko odgovoril Harry Blourit, ki se ni hotel dalje meniti o njej.

Dežela, po kateri sta se vozili obe taratajki, je bila skoraj popolnoma zapuščena. Vreme je bilo lepo, nebo napol oblačno in toplina znosnejša. Ako bi bila vozova na vzmeteh, bi se potniki ne bili mogli pritoževati. Vozili so silno hitro, kakor sploh vozijo poštni vozovi v Rusiji.

Da je bila dežela videti zapuščena, so bile vzrok tedanje razmere. Na polju je bilo le prav malo sibirskih kmetov bledega in resnega obraza. Tu in tam je kaka izpraznjena vas pričala, da se bližajo tatarske tolpe. Prebivalci so zbežali v severne ravnine in odgnali s seboj črede ovac, konje in kamele. Nekateri rodovi velike kirgiške orde, ki so ostali zvesti, so se tudi preselili onkraj Irtiša in Oba, da se izognejo sovražniku.

K sreči je pošta še vedno redno poslovala in prav tako tudi brzojav, kolikor daleč je segala nepretrgana žica. Na vsaki postaji so poštarji posojali konje pod predpisanimi pogoji. Prav tako so na vsaki postaji uradniki sprejemali in odpošiljali brzojavke, ki so se le zaradi številnih uradnih brzojavk nekoliko zakasnile. Zato sta Harry Blount in Alcide Jolivet pridno uporabljala brzojav.

Dotlej so bile razmere za potovanje Mihaela Strogova ugodne. Carski sel se ni nikjer zamudil. Ako bi se mu posrečilo, izogniti se tatarski četi, ki jo je kan Feofar potisnil čez Krasnojarsk, potem bi ga gotovo prehitel in prišel v Irkutsk tako naglo, kakor ni prišel še nihče pred njim.

Drugi dan potem, ko sta taratajki zapustili Jekaterinburg, sta dospeli ob sedmih zjutraj v majhno mesto Tulugujsk. Prevozili sta torej 220 vrst brez vsake nezgode. Tu so porabili pol ure za zajutrek. Nato so se odpeljali dalje. Vozili so se neverjetno hitro, ker so voznikoma obljubili bogato napitnino.

Istega dne, 22. julija, sta obe taratajki dospeli ob eni ponoči v Tjumen, 69 vrst dalje, proti vzhodu.

Tjumen, ki ima navadno 10.000 prebivalcev, jih je imel tedaj še enkrat toliko. Mesto je prvo obrtno središče, ki so ga Rusi ustanovili v Sibiriji, ima lepe kovinarske tovarne ter livarno za zvonove.

Časnikarja sta takoj hitela poizvedovat za novicami. Kar so o bojišču pripovedovali sibirski begunci, ni bilo posebno ugodno. Pravili so, da se vojska kana Feofarja naglo približuje dolini Išima, in trdili, da polkovnik Ivan Ogarev kmalu dospe do tatarskega poveljnika, če že ni. Iz tega se je dalo sklepati, da se bo napad obrnil z vso silo proti vzhodni Sibiriji.

Ruske čete, ki jih je bilo treba poklicati večinoma iz evropskih pokrajin, so bile še zelo daleč in se niso mogle postaviti proti Tatarom. Ker pa so kozaki iz tobolske pokrajine hiteli proti Tomsku, je bilo upati, da tam ustavijo tatarske orde.

Do osmih zvečer sta taratajki prevozili nadaljnjih 65 vrst in prišli v Jalutorovsk.

Potniki so zamenjali konje in se takoj zunaj mesta z brodom prepeljali čez reko Tobol. Ker je bila voda mirna, še je prevoz izvršil gladko in brez nezgode.

Opolnoči so dosegli trg Novo Zajmskoje, ki stoji na zadnjih odrastkih uralskega pogorja. Gričasta in z drevjem porasla tla so bila za njimi. Začela se je prava sibirska stepa, ki se razteza do krasnojarske okolice: brezmejna ravan, s travo porasla puščava, na kateri se v popolnem krogu stikata nebo in zemlja. Na tej stepi oko ni opazilo drugega kakor brzojavne drogove ob cesti, med katerimi so v lahnem vetru brnele žice kakor strune na harfi. Cesta sama pa se je od tal razlikovala le po drobnem prahu, ki se je vzdigoval za taratajkama. Ako bi ne bilo tega belkastega traku, ki je segal tako daleč, kakor je segalo oko, bi bil človek mislil, da je v puščavi. Mihael Strogov in njegova tovariša so po stepi drevili s še večjo hitrostjo. Pod konji, ki sta jih priganjala voznika in ki jih ni zadrževala nobena ovira, je cesta kar izginjala. Taratajki sta dirjali naravnost proti Išimu, kjer sta se poročevavca hotela ustaviti, ako ne bi kak dogodek spremenil njunega načrta.

Išim je od Novega Zajmskega oddaljen približno 200 vrst. To pot so morali in mogli prevoziti drugi dan do osmih zvečer, ako ne bi izgubili nobenega treoutka. Voznika sta mislila, da so potniki imenitni gospodje ali visoki uradniki, ker so trosili napitnino izredno velikodušno.

Drugi dan, 23. julija, sta bili taratajki v resnici od Išima oddaljeni samo še 30 vrst.

Tedaj je Mihael Strogov opazil poštno kočijo, ki se je komaj videla sredi oblakov prahu. Ker so bili njegovi konji hitrejši in manj utrujeni, jo je moral kmalu dohiteti. Kočija je bila vsa prašna in je morala imeti že dolgo vožnjo za seboj. Voznik je udrihal z vso silo po konjavsih in jih skušal z bičem in kletvami obdržati v diru. Ti potniki se gotovo niso peljali čez Novo Zajmskoje, ampak so prišli na irkutsko cesto po kaki stranski poti.

Ko so Mihael Strogov in njegova tovariša opazili kočijo, ki je dirjala proti lšimu, so mislili samo na to, kako bi jo prevozili, da pridejo pred njo na postajo in si zagotové potrebne konje. Samo ena beseda voznikoma — in kmalu so bili vštric kočije, katero so vlekli zdelani konji.

Mihael Strogov je dospel prvi do nje. Pri vratih kočije se je pokazala glava, ki jo je komaj opazil. Vkljub temu, da je naglo dirjal mimo, je vendar natanko slišal zapovedujoč glas, ki je zavpil:

»Ustavi!«

Kaj še! Vprav nasprotno! Hipoma sta obe taratajki kočijo prevozili.

Razvila se je dirka. Vprega kočije, ki so jo izpodbodli mimo dirjajoči konji, je tekla nekaj minut s povečano hitrostjo. Vsi trije vozovi so izginili v oblaku prahu. Iz belkastega oblaka pa se je slišalo pokanje biča, kakor bi prasketale rakete, vmes pa so se oglašali bodrilni in jezni vzkliki voznikov.

Vkljub temu je kočija ostala daleč za Mihaelom Strogovim in njegovima tovarišema, kar je bilo važno za slučaj, da bi poštna postaja imela premalo konj. Poštar morda vsaj hitro ne bi mogel dati vprege za dva voza.

Pol ure pozneje je bila kočija, ki je zaostala, videti le še kot majhna točka na obzorju.

Ob osmih zvečer sta obe taratajki dospeli na poštno postajo v Išimu.

Poročila o tatarskem vpadu so bila vedno neugodnejša. Mesto so neposredno ogražale sprednje tatarske čete in že pred dvema dnevoma so se oblasti morale preseliti v Tobolsk. V Išimu ni bilo niti enega uradnika niti enega vojaka.

Prišedši na poštno postajo je Mihael Strogov takoj zahteval spočite konje.

Kako prav mu je prišlo, da je prehitel kočijo! Samo tri konje je bilo mogoče takoj vpreči. Drugi so se pravkar utrujeni vrnili z dolgega potovanja.

Poštar jih je ukazal napreči v taratajko.

Časnikarja sta sklenila ostati v Išimu. Ker jima torej ni bilo treba takoj skrbeti za novo vprego, sta dala svoj voz spraviti v poštno vozarno.

Deset minut potem, ko je Mihael Strogov prišel na postajo, so mu sporočili, da je taratajka pripravljena za odhod.

»Dobro,« je odgovoril.

Nato je stopil k obema poročevavcema in dejal:

»Ker gospoda ostaneta v Išimu, je prišel čas, da se ločimo.«

»Kaj, gospod Korpanov, niti ure nočete ostati v Išimu?« je vprašal Alcide Jolivet.

»Ne, gospod, ker bi rad zapustil pošto, preden dospe kočija, ki smo jo prehiteli.«

»Ali se bojite, da Vam oni potnik vzame konje?«

»Predvsem se hočem izogniti vsaki sitnosti.«

»Potem, gospod Korpanov,« je dejal Alcide Jolivet, »se morava še enkrat zahvaliti za uslugo, ki ste jo nama storili, in za veselje, da sva potovala z Vami.«

»Čez nekoliko dni se morda snidemo v Omsku,« je dostavil Harry Blount.

»To je mogoče,« je odgovoril Mihael Strogov, »ker potujem naravnost tja.«

»Srečno pot, gospod Korpanov,« je dejal Alcide Jolivet, »in Bog naj Vas varuje pred telegami!«

Oba poročevavca sta Mihaelu Strogovu ponudila roko in mu jo hotela stisniti kar najbolj prijateljsko, ko se je zunaj zaslišalo ropotanje voza.

Takoj nato so se bučno odprla vrata pošte in na pragu se je pojavila moška postava.

Bil je potnik iz kočije, človek vojaškega ponašanja, star kakih štirideset let, velik, močan, z mogočno glavo, širokih pleč in gostih brkov, ki so mu segali do rdečkastih zaliscev. Bil je v vojaški obleki brez činovnih znakov. Ob strani mu je visela konjeniška sablja, v roki pa je držal bič s kratkim ročnikom.

»Konje!« je dejal z glasom moža, ki je vajen zapovedovati.

»Nimam razpoložljivih konj,« je odgovoril poštar in se priklonil.

»Rabim jih takoj!«

»To je nemogoče.«

»Čigavi so konji, ki so vpreženi v taratajko in ki sem jih pravkar videl pred pošto?«

»Tale potnik jih je najel,« je odgovoril poštar in pokazal Mihaela Strogova.

»Takoj se morajo izpreči!« je dejal potnik z glasom, ki ni dopuščal ugovora.

Tedaj je stopil Mihael Strogov naprej in dajal:

»Konje sem naročil zase.«

»Nič ne dé. Imeti jih moram jaz! Naprej! Hitro, ker se mi mudi!«

»Tudi meni se mudi,« je odgovoril Mihael Strogov, ki je hotel ostati miren in se je le šiloma premagoval.

Nadja je stala poleg njega. Bila je sicer mirna, dasi se je na skrivaj bala prepira, ki bi ga bila rada preprečila.

»Dovolj!« je ponovil potnik.

Nato se je obrnil k poštarju:

»Taratajko takoj izprezite!« je zavpil z grozečo kretnjo, »in konje naprezite v mojo kočijo!«

Poštar je bil v veliki zadregi, ker ni vedel, koga naj posluša Pogledal je Mihaela Strogova, ki je očividno imel pravico, da se upre krivični zahtevi potnika.

Mihael Strogov se je za trenutek obotavljal. Potnega lista ni hotel pokazati, da ne bi nase obrnil pozornosti, a tudi konjem se ni hotel odpovedati, da se ne bi zakasnil na potovanju. Na vsak način pa se je hotel izogniti prepiru, vsled katerega bi se moglo izjaloviti njegovo poslanstvo.

Časnikarja sta ga opazovala in bila pripravljena, da mu pomagata, ako bi bilo treba.

»Konji ostanejo pri mojem vozu!« je dejal Mihael Strogov z naglasom, ki je bil primeren preprostemu irkutskemu trgovcu.

Tedaj je potnik stopil predenj in mu trdo položil roko na ramo.

»Tako!« je dejal s kričečim glasom. »Torej mi nočeš odstopiti konj?«

»Ne,« je odgovoril Mihael Strogov.

»Dobro, imel jih bo oni izmed naju, ki bo potem še zmožen za pot. Brani se! Jaz ti ne bom prizanašal!«

Potegnil je sabljo iz nožnice in se postavil v borilno stojo.

Nadja je planila pred Mihaela Strogova. Harry Blount in Alcide Jolivet sta stopila na njegovo stran.

»Ne bom se bil,« je kratko odgovoril Mihael Strogov in prekrižal roki na prsih, da bi se laže premagoval.

»Ne boš se bil?«

»Ne!«

»Tudi sedaj ne?« je zakričal potnik. In preden so mogli zabraniti, je z ročnikom biča usekal Mihaela Strogova po plečih.

Globoko razžaljeni Mihael Strogov je strašno prebledel. Krčevito je stegnil roke, kakor bi hotel kar zmleti puroveža. Le z največjim naporom se mu je posrečilo, da se je premagal. Dvoboj ne bi pomenjal le zamude časa, ampak bi spravil v nevarnost njegovo poslanstvo! ... Bolje je bilo izgubiti nekaj ur! ... Da! Toda požreti tako razžaljenje!

»Ali se boš bil, strahopetec?« je ponovil surovi potnik.

»Ne!« je odgovoril Mihael Strogov in nepremično gledal potniku v oči.

»Konje meni, in sicer takoj!« je velel potnik in odšel iz sobe.

Poštar je skomizgnil z ramami, vprašujoče pogledal Mihaela Strogova in naglo odšel za tujcem.

Nastop Mihaela Strogova na poročevavca ni napravil dobrega vtisa. Vidno sta bila razočarana. Korenjaški mladi mož je bil tepen in za toliko žalitev ni zahteval zadoščenja! Poslovila sta se nekam v zadregi in se mu umaknila. Alcide Jolivet je dejal Harryu Blountu:

»Tega bi ne bil prisodil možu, ki je tako spretno preparal uralskega medveda. Je li res, da ima pogum svoj čas in svoje oblike? Tega ne razumem. Morda zato ne, ker nismo bili nikdar podaniki.«

Kmalu nato se je oglasilo drdranje koles in pokanje biča. Kočija, v katero so bili vpreženi konji taratajke, je naglo zapustila poštno poslopje.

V čakalnici sta ostala samo potrpežljiva Nadja in Mihael Strogov, ki je vsled razburjenja nalahno trepetal. Roki je prekrižal čez prsi in se usedel na bližnji stol. Bil je podoben kipu, samo da mu je čudna rdečica, ki je pa ni rodila sramota, zalila bledi obraz.

Nadja je bila prepričana, da je tak mož mogel požreti tako ponižanje samo iz najtehtnejših razlogov.

Stopila je torej k njemu, kakor je stopil on k njej na policiji v Nižnjem Novgorodu, in mu rekla:

»Daj mi roko, brat!«

In kakor ljubeča mati mu je obrisala solzo, ki se mu je utrnila iz očesa.

1. »Orel« = ruski novec za 5 rubljev.

Trinajsto poglavje. Dolžnost nad vse!

Nadja je uganila, da je ravnanje Mihaela Strogova vodila važna skrivnost. On ni bil sam svoj gospodar in ni imel pravice, razpolagati s seboj. Samo zato, ker se je žrtvoval neki njej neznani dolžnosti, je mogel prenesti nesramno, smrtno razžaljenje.

Zato od njega ni zahtevala nobenega pojasnila. Ali mu ni roka, ki mu jo je podala, odgovorila že naprej na vse, kar bi ji mogel povedati? Mihael Strogov je molčal ves večer. Ker je poštar mogel dati spočite konje šele drugo jutro, je bilo treba prebiti vso noč na postaji. Da se nekoliko odpočije, so Nadji pripravili posebno sobico.

Mladenka bi bila gotovo rajši ostala pri svojem tovarišu; toda čutila je, da mora biti sama, in se je naravnala spat.

Ker ni mogla oditi brez slovesa, je dejala potihoma:

»Dragi brat! ...«

Toda Mihael Strogov jo je prekinil in z nemo kretnjo odklonil razgovor. Mladenka je globoko vzdihnila in molče zapustila sobo.

Mihael Strogov ni legel, ker ne bi nikakor mogel zaspati. Mesto, kamor ga je zadel bič surovega potnika, ga je skelelo kakor pereč ogenj.

»Za domovino in za njenega otca!« je mrmral na koncu tihe večerne molitve.

Na vsak način pa je hotel izvedeti, kdo je mož, ki ga je udaril, odkod je prišel in kam je bil namenjen. Poteze njegovega obraza si je tako živo začrtal v spomin, da jih ne bi mogel nikdar več pozabiti.

Mihael Strogov je dal poklicati poštarja.

Mož, Sibirec stare korenine, je prišel takoj, ga pogledal nekoliko po strani in čakal na vprašanje.

»Si li domačin?« ga je vprašal Mihael Strogov.

»Da.«

»Ali poznaš moža, ki je vzel moje konje?«

»Ne.«

»Ali ga nisi nikoli videl?«

»Nikoli.«

»Kaj misliš, da bi bil ta človek?«

»Gospod, ki zna uveljaviti svojo voljo!«

Mihael Strogov ga je pogledal, kakor bi mu zapičil bodalo v srce, toda poštar ni povesil oči.

»Ali se me drzneš obsojati?« je vzkliknil Mihael Strogov.

»Da,« je odgovoril Sibirec. »So stvari, ki jih tudi preprost trgovec ne sprejme, ne da bi jih vrnil.«

»Udarec z bičem?«

»Da, udarec z bičem, mladi mož! Imam leta in pogum, da ti to povem.«

Mihael Strogov se je približal poštarju in mu položil mogočne roke na rame. Nato je dejal s čudovito mirnim glasom:

»Pojdi ven, prijatelji Pojdi, sicer bi te ubil!«

To pot ga je poštar razumel.

»Tak si mi bolj všeč!« je zamrmral in odšel brez ugovora iz sobe.

Drugi dan, 24. julija, so ob osmih zjutraj v taratajko zapregli tri močne konje. Mihael Strogov in Nadja sta se usedla vanjo in za ovinkom ceste je kmalu izginil Išim, ki je ostal obema v tako neprijetnem spominu.

Na različnih postajah, kjer se je Mihael Strogov ustavil tega dne, je mogel ugotoviti, da se je kočija vedno vozila pred njim po irkutski cesti in da potnik, ki se mu je mudilo kakor njemu, na poti čez stepo ni zapravil niti trenutka.

Ob štirih popoldne se je bilo treba 75 vrst dalje pri abatski postaji prepeljati čez reko Išim, ki je eden glavnih pritokov Irtiša.

Prevoz je bil nekoliko težavnejši kakor čez Tobol. Reka Irtiš je namreč prav na tem mestu zelo deroča. Pozimi vse sibirske reke zamrznejo več črevljev globoko in potnik jih prevozi, ne da bi opazil strugo, ki je bila izginila pod belo odejo, s katero je pokrita vsa neizmerna ravan. Poleti pa je prevoz včasih zelo težaven.

V resnici so porabili dve uri, da so prišli čez Irtiš. Mihael Strogov je bil zelo slabe volje, posebno še zato, ker je od brodnikov izvedel vznemirljive novice o tatarskem vpadu.

Pripovedovali so sledeče:

Nekateri poizvedovavci kana Feofarja so se že prikazali na obeh straneh spodnjega Irtiša v južnih delih tobolske pokrajine. Omsk je bil zelo ogrožen. Govorilo se je o boju med sibirskimi in tatarskimi četami na meji velike kirgiške orde, ki se je končal za Ruse neugodno. Ker so se morale maloštevilne ruske čete umakniti, so se tudi kmetje izseliji iz pokrajine. Pripovedovali so o strašnih grozodejstvih vpadnikov, o ropih, tatvinah, požigih in umorih. Tako so se znali vojskovati Tatari. Zato je vse bežalo že pred prvimi četami kana Feofarja. Mihael Strogov se je zelo bal, da v zapuščenih trgih in vaseh ne bi mogel dobiti za vožnjo potrebnih konj. Skušal je torej, da kolikor mogoče hitro pride v Omsk. Onstran mesta bi bilo morda laže prehiteti tatarske poizvedovavce, ki so se bližali po dolini Irtiša, in priti pred njimi na irkutsko cesto.

Taratajka se je prepeljala čez reko prav tam, kjer se konča tako zvana »išimska zapora«, t. j. vrsta lesenih stolpov in utrdb, ki se razteza od južne sibirske meje 400 vrst (427 km) daleč proti severu. V teh utrdbah so bili nekdaj nameščeni oddelki kozakov, ki naj bi varovali pokrajino pred napadi Kirgizov in Tatarov. Ko pa je moskovska vlada mislila, da so se te orde popolnoma vdale, jih je dala izprazniti. Bile so torej brez pomena prav tedaj, ko bi mogle največ koristiti. Večina teh utrdb je bila že upepeljena in oblaki dima, ki so jih brodniki pokazali Mihaelu Strogovu nad južnim obzorjem, so pričali, da se bližajo prve tatarske čete.

Brž ko je bila taratajka in vprega na desnem bregu Išima, je Mihael z vso naglico nadaljeval svojo pot čez stepo. —

Bilo je ob sedmih zvečer. Nebo je bilo zelo oblačno. Večkrat se je ulila tudi ploha, ki je sprala prah in tako cesto izboljšala.

Od išimske postaje je Mihael Strogov vedno molčal. Gledal pa je na to, da kolikor mogoče obvaruje Nadjo pred naporom neprestane vožnje, četudi se mladenka ni pritoževala. Rada bi bila dala peroti konjem taratajke. Nekaj ji je reklo, da se njenemu spremljevavcu še bolj mudi v Irkutsk kakor njej; in koliko vrst ju še loči od tega cilja!

Na misel ji je prišlo tudi, da bi bila mati Mihaela Strogova, ki je prebivala v Omsku, v veliki nevarnosti, ako bi Tatari vdrli v mesto. Zaradi tega je moral biti sin v velikih skrbeh in je imel po njenem mnenju zadosten vzrok, da se mu je tako mudilo. Zato se ji je zdelo umestno, da o priliki govori z njim o stari Marfi in njeni osamelosti sredi tako važnih dogodkov.

»Ali nisi prejel nobenega poročila od svoje matere po tatarskem vpadu?« ga je vprašala.

»Nobenega, Nadia. Zadnje pismo mi je pisala že pred dvema mesecema in mi ni sporočila nič dobrega. Marfa je odločna žena, vrla Sibirka. Vkljub starosti je ohranila še vso svojo duševno silo in zna prenašati trpljenje.«

»Obiščem jo!« je dejala Nadja živahno. »Ker me imenuješ sestro, sem tudi njena hči.«

In ker Mihael Strogov ni hotel odgovoriti, je dostavila:

»Morda pa je tvoja mati zapustila Omsk?«

»Mogoče, Nadja,« je odgovoril Mihael Strogov, »in upam celo, da je šla v Tobolsk. Stara Marfa sovraži Tatare, pozna stepo in se ne boji. Želel bi, da je prijela za palico in se ob Irtišu napotila proti severu. Ni ga mesta v pokrajini, ki ga ne bi poznala moja mati. Kolikokrat je prehodila celo deželo z mojim starim očetom, kolikokrat sem ju spremljal tudi jaz še kot otrok po sibirski puščavi! Da, Nadja, trdno upam, da je moja mati zapustila Omsk.«

»Kdaj jo boš videl?«

»Ob povratku.«

»Ako pa je v Omsku, boš vendar žrtvoval toliko časa, da jo pozdraviš in objameš?«

»Ne morem!«

»Ali je ne boš posetil?«

»Ne, Nadja ...! « je odgovoril Mihael Strogov. Njegove prsi so se napele in čutil je, da ne more več odgovarjati na vprašanja mladenke.

»Zakaj ne, brat? Iz kakšnih razlogov ne pojdeš k materi, ako je v Omsku?« »Iz kakšnih razlogov, Nadja!« je vzkliknil Mihael Strogov s tako spremenjenim glasom, da je mladenka zadrhtela.

»Iz razlogov, ki so me prisilili, da sem svojo togoto pogoltnil, ko me je udaril oni nesrečnik, ki ...«

Stavka ni mogel dokončati.

»Pomiri se, dragi brat!« mu je rekla Nadja s kar najmehkejšim glasom. »Vem, ali bolje, čutim samo to, da sedaj neko čuvstvo obvladuje vse tvoje vedenje, čuvstvo svetejše dolžnosti, kakor pa je ona, ki veže sina in mater.«

Nadja je umolknila in se od tedaj ogibala vsake besede, ki bi se mogla tikati njegovega izrednega položaja. Šlo je za važno tajnost in Nadja je to tajnost iskreno spoštovala.

Drugi dan, 25. julija, je dospela taratajka ob treh zjutraj natjukalinsko postajo; od Išima je prevozila 120 vrst.

Vprega je bila hitro zamenjana. Toda zgodilo se je prvič, da se je voznik začel obotavljati, češ, da se tatarski oddelki potikajo po stepi in da bi bili potniki, konji in voz dober plen roparjem.

Mihael Strogov ga je pridobil z denarjem, zakaj tudi v tem slučaju kakor v mnogo drugih ni hotel uporabiti potnega lista. Zadnji ukaz, ki ga je sporočila brzojavna žica, je bil znan po sibirskih pokrajinah. Zaradi tega bi se morala splošna pozornost obrniti na vsakega Rusa, ki bi se mu ne bilo treba pokoriti predpisom ukaza. Temu pa se je hotel carski sel izogniti na vsak način. Ali se je premeteni voznik obotavljal zato, ker je hotel izkoristiti potnikovo nepotrpežljivost? Ali pa je morda res imel tehtne razloge zato, da se je bal kakega neprijetnega dogodka?

Končno se je taratajka vendarle odpeljala. Vozili so se tako hitro, da so ob treh popoldne dospeli v Kulacinskoje, 80 vrst dal je od Tjukalinska. Uro pozneje so bili že na bregu Irtiša. Omsk je bil oddaljen le še kakih 20 vrst.

Irtiš je široka reka in spada med prve sibirske žile, ki vale svojo vodo proti severu. Reka izvira v altajskih gorah, teče pošev od jugovzhoda proti severozahodu in se izliva v Ob. Njen tek je dolg približno 700 vrst.

Ob tem letnem času narastejo vse reke v sibirski nižini. Tudi Irtiš je bil izredno velik. Zaradi silno deroče vode je bil prevoz zelo težak. Tudi najboljši plavač bi ne bil preplaval reke; celo vožnja z brodom ni bila brez nevarnosti.

A to ni moglo ustaviti Mihaela Strogova in Nadje, ki sta hotela kljubovati vsaki, še tako veliki nevarnosti.

Mihael Strogov je svetoval svoji mladi tovarišici, naj počaka, da se najprej sam prepelje s taratajko in vprego na ono stran, ker se je bal, da bi vsled velike obtežitve brod ne bil zadosti varen. Ko bi spravil voz in konje na suho, bi se vrnil, da prepelje tudi njo. Nadja je odklonila njegovo ponudbo. Vsled tega bi se zamudili eno uro in samo radi svoje varnosti ni marala tolike zamude. Vkrcanje je bilo precej naporno, ker je bilo obrežje deloma preplavljeno in brod ni mogel pristati dovolj h kraju. Po polurnem naporu se je brodniku posrečilo, da je spravil na brod taratajko in vse tri konje. Nato so stopili na brod tudi Mihael Strogov, Nadja in voznik ter odrinili od brega.

Izprva je šlo vse po sreči. Voda Irtiša, ki se je više gori zajezovala ob dolgem zemeljskem rilcu, ki je štrlel v reko, je delala vrtinec, ki ga je pa brod lahko premagal. Poganjala sta ga zelo spretno dva brodnika z dolgima drogovoma. Čim bolj pa so se bližali sredini reke, tem bolj sta se droga vdirala v globoko strugo. Kmalu sta segala komaj še za čevelj iz vode. Brodnika sta ju mogla rabiti le še z največjim naporom.

Mihael Strogov in Nadja sta sedela na zadnjem koncu. Ker sta se vedno bala zakasnitve, sta nekoliko nemirno opazovala brodnika pri njunem opravilu.

»Pozor!« je zavpil brodnik svojemu tovarišu.

Povod mu je dala nova smer, v katero se je brod obrnil z neznansko hitrostjo. Bil je sredi najmočnejšega toka, ki je zgrabil brod in ga gnal po reki navzdol. Slo je za to, da ga spravita zopet v poševno smer. Ker sta znala spretno rabiti drogove, se jima je posrečilo, da se je brod polagoma začel v pravi smeri pomikati proti desnemu obrežju.

Z gotovostjo se je dalo izračunati, da bo brod pristal pet ali šest vrst niže, kakor je odrinil. A to je bilo brez pomena, samo da ljudje in živali pridejo brez nezgode na suho.

Krepka brodnika, ki ju je izpodbujalo obljubljeno bogato plačilo, sta bila prepričana, da bosta brcd srečno prepeljala čez deroči Irtiš.

Toda računala nista z dogodkom, ki ga nista mogla slutiti. Sicer pa bi bila v tem slučaju tudi vsa njuna vnema in spretnost zaman.

Brod je bil sredi toka približno v enaki razdalji od obeh bregov in je plaval s hitrostjo dveh vrst na uro po reki navzdol. Mihael Strogov je vstal in pazljivo opazoval gorenjo stran.

Kmalu je opazil več ladij, ki so se približevale zelo naglo. Deroča voda in vesla, s katerimi so bile opremljene, so jih podile z veliko hitrostio po reki navzdol.

Mihaelu Strogovu se je naenkrat nagubančilo čelo in nehote se mu je izvil lahen vzklik.

»Kaj je?« ga je vprašala mladenka.

Preden pa ji je mogel odgovoriti, je eden bredarjev zavpil s prestrašenim glasom:

»Tatari! Tatari!«

Na ladjah so bili v resnici oboroženi ljudje. V kratkem so morali doseči brod, ki je bil preveč naložen, da bi jim mogel ubežati.

Brodnika sta se tako ustrašila, da sta začela obupno vpiti in sta spustila drogova iz rok.

»Pogum, prijatelja!« je vzkliknil Mihael Strogov, »pogum! Petdeset rubljev vama dam, ako dosežemo desni breg, preden ladje pridejo do nas!«

Ta obljuba je brodnika navdala z novim pogumom. Zgrabila sta droga in iznova začela porivati brod proti bregu. Toda kmalu se je videlo, da Tatarom ne morejo uiti.

Ali se bodo peljali mimo, ne da bi nadlegovali potnike na brodu? To je bilo malo verjetno. Nasprotno, ti roparji so bili zmožni vsega.

»Ne boj se, Nadja,« je dejal Mihael Strogov, »toda pripravljena bodi na vse!«

»Pripravljena sem,« je odgovorila mladenka.

»Da planeš tudi v reko, kadar ti bom velel?«

»Kadar boš hotel.«

»Zaupaj mi, Nadja!«

»Saj ti zaupam.«

Tatarske ladje so bile oddaljene samo še sto čevljev. Vozile so oddelek buharskih vojakov, ki so šli poizvedovat v Omsk.

Brod je bil le še za dve svoji dolžini od brega. Brodnika sta se trudila s podvojeno silo. Mihael Strogov se jima je pridružil, zgrabil drog in se upiral vanj z nadčloveško močjo. Ako bi mogel spraviti taratajko na suho in se odpeljati v največjem diru, potem bi morda ušel, ker Tatari niso imeli konj.

Toda ves trud je bil zaman!

»Sarin na kiču!« so zavpili vojaki na prvi ladji.

Mihael Strogov je poznal bojni klic tatarskih roparjev, ki mu je bilo treba odgovoriti samo tako, da se je človek vrgel na tla.

Ker tega povelja ni poslušal ne on ne brodnika, so vojaki sprožili puške in takoj ubili dva konja.

V istem trenutku se je začutil močan sunek ... Ladje so trčile ob brod od strani.

»Pridi, Nadja!« je zavpil Mihael Strogov, pripravljen, da plane v vodo.

Mladenka je vprav hotela za njim, ko se je Mihael Strogov, zadet od sulice, zvrnil v reko. Tok ga je potegnil s seboj. Nekoliko trenutkov se je še z roko lovil po zraku, potem pa je izginil pod vodo.

Nadja je zavpila in hotela planiti za Mihaelom Strogovim. V tem hipu pa so jo zgrabili Tatari, jo odnesli z broda in položili na svojo ladjo. Nato so ubili oba brodnika s sulicami, prepustili brod njegovi usodi in nadaljevali pot po Irtišu navzdol.

Štirinajsto poglavje. Mati in sin.

Omsk je glavno mesto zahodne Sibirije, dasi ni največje v omski pokrajini. Tomsk ima namreč več prebivalcev in je tudi razsežnejši. Toda v Omsku prebiva vrhovni carski namestnik za prvo polovico azijske Rusije.

Omsk obsega prav za prav dve različni mesti. V prvem so samo uradi in uradniki, v drugem pa stanujejo po večini sibirski trgovci, katerih trgovanje pa nima Bog ve kakšnega pomena.

Mesto ima kakih 12.000 do 13.000 prebivalcev. Zavarovano je z okopom in utrdbami, ki pa so napravljene iz prsti in zaradi tega niso posebno močne. To so dobro vedeli tudi Tatari. Zato so hoteli mesto oblegati samo nekaj dni in si ga osvojiti z naskokom.

Mestna posadka, ki je štela le 2000 mož, se ie hrabro branila. Toda vkljub temu so jo emirove čete polagoma izrinile iz trgovskega dela in potisnile v gorenje mesto.

Tu so se utrdili vrhovni namestnik, njegovi častniki in vojaki. Spremenili so mesto v nekako trdnjavo in opremili hiše ter cerkve s strelnimi linami. V tej zasilni trdnjavi so se držali vrlo, četudi niso imeli mnogo upanja na pravočasno pomoč. Tatarske čete, ki so se pomikale ob Irtišu navzdol, so postajale vsak dan močnejše in zapovedoval jim je častnik, ki je bil sicer izdajavec domovine, toda zaslužen in izredno smel mož.

To je bil polkovnik Ivan Ogarev.

Kakor je bil grozen tatarski poveljnik, katerega je Ivan Ogarev silil vedno v ospredje, tako je bil strašen tudi sam, poleg tega pa še vojaško izobražen. Po materi, ki je bila rojena v Aziji, je bil mongolske krvi. Zato je bil zelo lokav in zahrbten ter ni prav nič izbiral sredstev, kadar je hotel odkriti kako. skrivnost ali nasprotnika izvabiti v nastavljeno past. Ker je znal spretno posnemati ponašanje in kretanje najrazličnejših ljudi, je nastopal večkrat tudi kot berač in se skrival pod najbolj prostaškimi krinkami. Poleg tega je bil krut in zelo krvoločen človek. Skratka: bil je vreden namestnik kana Feofarja.

Ko je Mihael Strogov dospel do Irtiša, je bil Ivan Ogarev že v Omsku. Polastil se je spodnjega dela in hitel z obleganjem zgornjega mesta, ker se mu je mudilo v Tomsk. Tam se je namreč zbirala glavna tatarska vojska.

Tomska se je pred nekaterimi dnevi polastil kan Feofar. Vpadniki so bili gospodarji srednje Sibirije in so hoteli korakati proti Irkutsku.

To je bil končni cilj Ivana Ogareva.

Izdajavec je imel namen, da se pod napačnim imenom pridruži velikemu knezu, si pridobi njegovo zaupanje in ob ugodni priliki izda Tatarom nesto in velikega kneza samega.

S tem mestom in takim talnikom je morala priti v njihove roke vsa azijska Sibirija!

Car je vedel za ta načrt. Da ga prepreči, je izročil Mihaelu Strogovu važno pismo, ki naj ga ponese v Irkutsk. Ukazal mu je, da mora pod izmišljenim imenom prepotovati po sovražnikih zasedeno deželo.

Doslej je zvesto izpolnil carjevo povelje. Ali ga bo mogel do konca?

Mihael Strogov ni bil od sulice smrtno ranjen. Izginil je pod vodo, da ga ne bi videli, splaval na desni breg in se nezavesten zgrudil med bičje.

Zavedel se je šele v koči nekega mužika, ki ga je našel in negoval. Njegova zasluga je bila, da je bil še živ. Koliko časa ie bil že gost vrlega Sibirca? Tega ni vedel. Ko je odprl oči, je zagledal pred seboj dobrodušnega bradača, ki ga je opazoval s sočutnim očesom. Hotel je vprašati, kje je, toda mužik ga je prehitel in dejal:

»Ne govori, očka, ne govori! Sedaj si še preslab. Povedal ti bom, kje si in kaj se je zgodilo, odkar sem te prinesel v svojo kočo.«

In mož mu je opisoval podrobnosti boja, ki se je vršil pred njegovimi očmi. Pripovedoval mu je, kako so brod napadle tatarske ladje, kako so roparji oplenili taratajko in ubili oba brodnika ...

Mihael Strogov ga ni poslušal dalje. Z roko je segel pod obleko in začutil, da ima carjevo pismo še vedno na svojih prsih.

Oddahnil se je. A to še ni bilo vse.

»Spremljevala me je deklica,« je dejal.

»Ostala je živa,« je odgovoril mož, hoteč pregnati nemir, ki ga je čital v njegovih očeh. »Prenesli so jo na svojo ladjo in odpeljali dalje po Irtišu. Ujetnica je, kakor mnogo drugih, ki jih vlečejo v Tomsk.«

Mihael Strogov ni mogel odgovoriti. Položil je roko na prsi, da pomiri utripajoče srce.

Vkljub tolikim poskušnjam pa je vendar predvsem mislil na svojo dolžnost.

»Kje sem?« je vprašal.

»Na desnem bregu Irtiša in samo pet vrst od Omska,« mu je odgovoril mužik.

»Kako sem bil ranjen, da sem bil toliko, časa nezavesten? Ali me je zadel strel?«

»Ne, ampak sulica na glavo,« je odgovoril mož. »Rana je že zaceljena. Ako boš počival nekaj dni, očka, boš lahko nadaljeval svojo pot. Ker si padel v reko, se te Tatari niso dotaknili in te niso izropali. Denarnico imaš v žepu.«

Mihael Strogov je podal mužiku roko. Nato pa se je naglo sklonil pokonci in vprašal:

»Prijatelj, povej mi, koliko časa sem že v tvoji koči!«

»Tri dni.«

»Trije dnevi izgubljeni!«

»Ves čas si bil brez zavesti.«

»Ali mi moreš prodati konja?«

»Hočeš li zares potovati dalje?«

»Dal In sicer takoj!«

»Nimam ne konja ne voza, očka. Kjer so bili Tatari, tam ne najdeš ničesar več.«

»Dobro, pojdem torej v Omsk, da poiščem konja ...«

»Počivaj še nekoliko ur, da boš laže hodil.«

»Niti ure ne!«

»Pojdi torej!« je dejal mož, ko je uvidel, da ne more pregovoriti svojega gosta. »Spremljal te bom sam. Sicer pa je v Omsku še mnogo Rusov in morda se ti posreči, da prideš neopaženo v mesto.«

»Prijatelj,« je odgovoril Mihael Strogov, »Bog ti povrni vse, kar si storil zame!«

»Norec je, kdor pričakuje plačila na zemljil« je odgovoril mužik.

Ko je Mihael Strogov stopil iz koče, se ga je lotila taka omotica, da bi se bil skoraj zgrudil na tla. Na sve- žem zraku pa si je kmalu opomogel. Tedaj je začutil na glavi rano, ki mu jo je zadala tatarska sulica. Preveč je bil odločen, da bi ga mogla zadržati taka malenkost. Pred seboj je videl samo en cilj, daljni Irkutsk, ki ga je moral doseči. Najprej pa je bilo treba iti v Omsk, kjer se ni smel prav nič pomuditi.

»Bog naj čuva mojo mater in Nadjo!« je šepetal natihoma. »Nimam še pravice, da bi mislil nanji.«

Mihael Strogov in mužik sta prišla kmalu in brez težave v trgovsko mesto, četudi je bilo vojaško zasedeno. Okopi so bili porušeni na raznih mestih. Skozi nastale vrzeli so se plazili maroderji Feofarjeve vojske.

Po ulicah in trgih Omska je bilo vse polno tatarskih vojakov. Videti je bilo, da je med njimi železna roka vzdrževala red, kakršnega sicer niso bili vajeni. Hodili niso posamič, ampak v skupinah, in so bili oboroženi, da bi se branili, ako bi jih kdo napadel.

Glavni trg je bil spremenjen v taborišče, ki so ga čuvale mnogobrojne straže. Dvsu tisoč Tatarov je taborilo ondi v lepem redu. Konji so bili privezani za kole in vedno osedlani, da bi vojaki mogli odjezditi na prvi ukaz. Tatarska konjenica se je v Omsku ustavila le začasno, ker so jo bolj mikale bogate planjave vzhodne Sibirije, kjer so bila mesta premožnejša in polja rodovitnejša, kjer se je torej obetal izdatnejši plen.

Nad trgovskim mestom se je vzdigoval gorenji del, ki se ga Ivan Ogarev vkljub večkratnim silnim, toda junaško odbitim naskokom še ni mogel polastiti. Znad njegovih zasilnih utrdb se je še vedno vil ruski narodni prapor.

Mihael Strogov in njegov vodnik sta ga pozdravila z upravičenim ponosom in najboljšimi voščili.

Mihael Strogov je mesto popolnoma poznal in se je izogibal najbolj obljudenih ulic, dasi je na videz hodil za svojim vodnikom. Sicer pa se mu ni bilo treba bati, da bi ga kdo spoznal. V vsem mestu ga je mogla edino njegova mati imenovati s pravim imenom. Ker pa je prisegel, da je ne obišče, je hotel prisego tudi držati. Mogoče pa je bilo celo — kar je želel iz vsega srca —, da je zbežala v kak miren kotiček na stepi.

K sreči je mužik poznal poštarja, o katerem je mislil, da bi za dobro plačilo posodil ali pa prodal voz in konje. Ostalo je torej samo še vprašanje, kako bi Mihael Strogov iz zastraženega mesta prišel na prosto. Vsled številnih vrzeli v obzidju bi šlo končno tudi to brez posebnih težav.

Mužik je peljal torej svojega gosta naravnost na pošto. V ozki ulici se je Mihael Strogov nagloma ustavil in skril za neki zid.

»Kaj ti je?« ga je živahno vprašal mužik, ki ga je vedenje Mihaela Strogova osupnilo.

»Tiho!« je naglo odgovoril Mihael Strogov in položil prst na ustnice.

V tem trenutku je oddelek Tatarov krenil z glavnega trga v ulico, po kateri sta že nekoliko časa hodila Mihael Strogov in njegov tovariš.

Pred oddelkom, ki je štel kakih dvajset jezdecev, je jahal častnik v zelo preprosti obleki. Čeprav je opazoval zdaj eno zdaj drugo stran ulice, vendar ni mogel videti Mihaela Strogova, ki se mu je tako hitro in ročno umaknil.

Oddelek je dirjal naglo po ulici. Niti častnik niti njegovo spremstvo se ni menilo za prebivalce. Ti nesrečniki so se jim komaj utegnili sproti umikati. Tu in tam se je razlegel kak pritajen vzklik, ki ga je takoj udušil udarec sulice, in ulica je bila v trenutku prazna.

Ko je oddelek izginil, se je Mihael Strogov obrnil k mužiku in ga vprašal:

»Kdo je ta častnik?«

Bil je bled kakor mrlič.

»Ivan Ogarev!« je odgovoril Sibirec s tihim glasom, iz katerega je dihalo sovraštvo.

»On!« je glasno vzkliknil Mihael Strogov, ki ni mogel obvladati prevelike jeze.

Spoznal je, da je častnik oni potnik, ki ga je bil udaril na išimski postaji.

In kakor bi se mu nekaj posvetilo, se je obenem spomnil tudi starega cigana, ki ga je videl na nižnjenovgorodskem sejmišču.

Mihael Strogov se ni zmotil. Ivan Ogarev se je kot cigan pomešal med tolpo Sangare in z njo zapustil nižnjenovgorodsko pokrajino, kjer je med številnimi tujci iz srednje Azije iskal zaveznikov za svoje peklensko delo. Sangara in njeni cigani so bili njegovi plačani vohuni, vdani mu na življenje in smrt. Ivan Ogarev je bil tisti, ki je ponoči na sejmišču govoril takrat zanj nerazumljive besede, se vozil s cigansko tolpo na krovu »Kavkaza« in po drugi cesti iz Kazana v Išim prišel pred tremi dnevi v Omsk, ki je sedaj ječal pod njegovo oblastjo.

Mihael Strogov se ga je moral sedaj bolj kot kdaj ogibati in gledati na to, da mu ne pride pred oči. Ko bo prišel trenutek, da mu bo mogel pogledati naravnost v oči, tedaj ga bo poiskal, četudi bi bil gospodar vse Sibirije!

Mihael Strogov in mužik sta šla dalje po mestu in prišla na pošto. Ponoči bi ne bilo težko priti iz Omska skozi kako vrzel v obzidju. Nemogoče pa je bilo nadomestiti taratajko, ker ni bilo nobenega voza. In čemu tudi? Ali ni bil sam? Zadostoval mu je konj, ki mu ga je prodal poštar za visoko ceno. Bil je močna in utrjena žival, kakršno si je želel Mihael Strogov, ki je bil izvežban in vztrajen jezdec.

Konj je bil hitro pripravljen za odhod.

Bilo je ob štirih popoldne.

Mihael Strogov je moral čakati noči, ako je hotel zapustiti mesto skozi kako vrzel v okopih. Ker se ni hotel kazati po mestnih ulicah, je ostal na pošti in si naročil večerjo.

V čakalnici je vrvelo ljudi. Kakor na ruske postaje tako so prihajali tudi sem preplašeni prebivalci, da bi izvedeli kaj novic. Govorili so, da bodo kmalu prišle ruske čete, ne sicer v Omsk, ampak v Tomsk, da iztrgajo mesto Tatarom kana Feofarja.

Mihael Strogov je pazljivo poslušal vsako besedo, sam pa se ni spuščal v pogovor.

Naenkrat pa je vztrepetal ob vzkliku, ki mu je presunil vso dušo; na uho sta mu udarili besedi:

»Moj sin!«

Pred njim je stala njegova mati, stara Marfa. Smehljala se mu je, drhtela in mu ponujala roko ...

Mihael Strogov je vstal. Hotel je planiti proti njej ... Toda misel na dolžnost in resno nevarnost, ki je pretila njegovi materi in njemu, ga je hipoma zadržala. Obvladal se je tako, da se ni zganila niti mišica na njegovem obrazu.

V čakalnici je bilo kakih dvajset ljudi. Med njimi so utegnili biti tudi vohuni, in ali ni bilo v mestu znano, da je sin Marfe Mihael Strogov carski sel?

Mihael Strogov se ni premaknil.

»Mihael!« je vzkliknila njegova mati.

»Kdo ste, spoštovana gospa?« je vprašal Mihael Strogov. Posamezne besede je bolj jecljal kakor izgovarjal.

»Kdo sem, me vprašaš? Moj otrok, ali ne poznaš več svoje matere?«

»Motite se ...« je odgovoril hladno Mihael Strogov. »Vara Vas gotovo kaka podobnost ...«

Stara Marfa je stopila naravnost predenj, mu pogledala v oči in vprašala:

»Ali nisi sin Petra in Marfe Strogov?«

Mihael Strogov bi bil dal življenje, da je smel objeti svojo mater ... Ako se vda, potem je izgubljeno vse! ln premagal se je. Zatisnil je oči, da ne bi videl neizrekljive groze na ljubljenem obrazu svoje matere, in umaknil roke, da se ne bi dotaknil njenih drhtečih rok, ki so se iztegale po njem.

»V resnici ne vem, kaj hočete reči, draga žena,« je odgovoril in stopil korak nazaj.

»Mihael!« je še enkrat ponovila priletna mati.

»Nisem Mihael! Nikdar nisem bil Vaš sin! Imenujem se Nikolaj Korpanov, trgovec v Irkutsku ...«

In nagloma je zapustil čakalnico, medtem ko so se zadnjikrat oglasile besede:

»Moj sin! Moj sin!«

Mihael Strogov je odpotoval popolnoma potrt. Videl ni svoje stare matere, kako se je skoraj mrtva zgrudita na klop. Ko pa ji je poštar hitel na pomoč, se je hipoma vzdignila. Nenadoma se ji je posvetilo v glavi. Da bi jo zatajil njen sin? To ni bilo mogoče! Da bi se zmotila sama in ga zamenjala z drugim? Prav tako nemogoče! Videla je svojega sina in ako je on ni spoznal, je samo iz tehtnih razlogov ni hotel in ni smel spoznati. In potlačila je vso bol v svojem srcu in mislila samo na to:

»Ali ga nisem nehote pogubila?«

»Kako sem neumna?« je dejala ljudem, ki so jo začeli izpraševati. »Oči so me varale! Ta mladi mož ni moj sin. Nima njegovega glasu! Pustimo tol Navsezadnje bom videla svojega sina res že vsepovsod.«

Deset minut pozneje se je na pošti pojavil tatarski častnik.

»Marfa Strogova?« je vprašal.

»Da!« je odgovorila stara žena s tako mirnim glasom in tako vedrim licem, da je prisotni ljudje niso več poznali.

»Pojdi z menoj!« je dejal častnik.

Marfa Strogova je šla samozavestno z njim in zapustila poštno poslopje.

Nekaj trenutkov pozneje je stala v taborišču na glavnem trgu pred Ivanom Ogarevom, ki je takoj izvedel o dogodku na pošti. Ker je slutil resnico, je hotel sam izprašati staro Sibirko.

»Tvoje ime?« je vprašal s strogim glasom.

»Marfa Strogova.«

»Ali imaš sina?«

»Da.«

»Ni li carski sel?«

»Da.«

»Kje je sedaj?«

»V Moskvi.«

»Ali nimaš od njega nobenih poročil?«

»Nobenih.«

»Koliko časa ne?«

»Dva meseca.«

»Kdo je torej mladi mož, ki si ga še pred nekaterimi minutami na pošti imenovala svojega sina?«

»Mlad Sibirec, ki sem ga zamenjala z njim,« je odgovorila Marfa Strogova. »Ta je že deseti, o katerem sem mislila, da je moj sin, odkar je v mestu vse polno tujcev. Zdi se mi, da ga vidim povsod!«

»Mladi mož torej ni bil Mihael Strogov?«

»Žal, da ne!«

»Ali veš, starka, da te dam lahko mučiti toliko časa, da mi boš priznala resnico?«

»Povedala sem resnico in muka ne bo spremenila mojih besed.«

»Sibirec torej res ni bil Mihael Strogov?« je drugič in še odločneje vprašal Ivan Ogarev.

»Ne, ni bil!« je odgovorila drugič Marfa Strogova.

»Ali mislite, da bi mogla za ves svet zatajiti takega sina, kakršnega mi je dal sam Bog?«

Ivan Ogarev je zlobno pogledal staro ženo, ki mu je kljubovala tako naravnost. Prepričan je bil, da je bil mladi Sibirec njen sin. Ako je najprej sin zatajil mater in sedaj mati taji sina, morata imeti za to brez dvoma silno važen vzrok.

Ivan Ogarev torej ni dvomil nič več o tem, da je bil namišljeni Nikolaj Korpanov res carski sel Mihael Strogov, ki se je skrival pod napačnim imenom zato, ker je imel izvršiti kako zelo važno naročilo.

Takoj je ukazal, da ga morajo zasledovati. Nato se je obrnil proti Marfi Strogovi in dejal:

»To ženo odpeljite takoj v Tomsk!«

Ko so jo surovi in kruti vojaki odvedli izpred njega, je siknil med zobmi:

»Ko pride pravi trenutek, bom že razvezal jezik tej stari čarovnici!«

Petnajsto poglavje. Barabinsko močvirje.

Sreča, da je Mihael Strogov takoj odpotoval in se skozi nezastraženo vrzel v obzidju izmuznil iz mesta. Ko so straže ob izhodih prejele njegov popis in povelje Ivana Ogareva, naj ga ne izpustč iz Omska, je njegov konj že dirjal po stepi. Ker ga niso takoj zasledovali, je upal, da bo ubežal.

Carski sel je ostavil Omsk 29. julija ob osmih zvečer. To mesto je nekako v sredi med Moskvo in Irkutskom, kamor je moral dospeti prej kakor v desetih dneh, ako je hotel prehiteti tatarske čete. Jasno je bilo, da se odslej zaradi usodnega snidenja z materjo ne bo mogel več skrivati pod tujim imenom. Ivan Ogarev je zagotovo slutil, da je carski sel potoval skozi Omsk, da se je obrnil proti Irkutsku in da je nosil s seboj gotovo zelo važna pisma. Mihael Strogov pa je bil prepričan, da bodo storili vse, samo da ga ujemo.

Vedel pa ni in ni mogel vedeti, da je bila Marfa Strogova v rokah Ivana Ogareva in da bo morda s svojim življenjem plačala ganotje, ki jo je prevzelo, ko je nenadoma zagledala svojega sina. Kolika sreča, da tega ni vedel! Ali bi se mogel ustavljati tej novi poskušnji?

Mihael Strogov je torej drevil po stepi. Mrzlična nestrpnost, ki ga je razjedala, se je lotila tudi njegovega konja. Od vrle živali je zahteval samo to, da ga kolikor mogoče hitro ponese do prihodnje postaje, kjer bi jo mogel zamenjati z izpočitim konjem.

Do polnoči je prejezdil 70 vrst in se ustavil na postaji Kulikovo. Toda tu ni našel ne konja ne voza. Tatarski oddelki, ki so šli mimo, so pokradli in vzeli s seboj vse, kar so našli po vaseh in na poštnih postajah. Mihael Strogov je dobil komaj nekoliko hrane zase in za konja.

Ker se mu je zdelo, da ne bo zlepa mogel zamenjati konja, mu je bilo treba vendarle prizanašati. Da pa kolikor mogoče prehiti jezdece, ki jih je Ivan Ogarev brez dvoma poslal za njim, je vkljub temu sklenil jezditi dalje. Počival je torej samo eno uro in se iznova napotil čez stepe.

Vreme je bilo doslej ugodno in vročina ne prevelika. Dasi se je mesec skrival za lahnimi oblaki, je bila noč vendarle toliko svetla, da ni mogel zgrešiti ceste. Sicer pa je bila Mihaelu Strogovu pot popolnoma znana. Zato je jezdil dalje brez bojazni in brez obotavljanja. Četudi je bil zatopljen v otožne misli, je vendar ostal vedrega duha in je hitel k svojemu cilju, kakor bi ga že videl na obzorju. Če se je ustavil, se je pomudil na kakem ovinku samo toliko, da se je konj oddahnil. Da ga razbremeni za trenutek, je stopil včasih na tla, pritisnil uho na zemljo in poslušal, ne doni li topot konjskih kopit po stepi. Ker ni slišal nič sumljivega, je jezdil dalje.

Ah! Ko bi se vsa ta sibirska pokrajina pogreznila v severno noč, ki traja več mesecev! Koliko varneje bi jo prepotoval!

30. julija ob devetih zjutraj je Mihael Strogov jezdil mimo postaje Turumov in dospel v močvirnato barabinsko stepo.

Na tem 300 vrst dolgem ozemlju so bile naravne ovire zelo velike. Mihael Strogov je to dobro vedel. Vedel je pa tudi, da jih mora premagati za vsako ceno!

Obširno, med 60° in 52° od severa pioti jugu se raztezajoče barabinsko močvirje je nabirališče dežnice, ki ne more odtekati v Ob ali v Irtiš. Ker glinasta tla ne prepuščajo vode, je po neizmerni nižini zlasti poleti zelo težko potovati. Irkutska cesta je speljana naravnost čez močvirja, mlakuže in jezera tega ozemlja. Vsled vročine iz njih izhlapevajo za potnika škodljivi in naravnost nevarni plini.

Pozimi seveda, ko mraz vse strdi, ko sneg izravna tla ter zgosti in pokrije vse okužljive snovi, tedaj drče čez trdo skorjo barabinskega močvirja sani lahko in brez nevarnosti. Ker je v pokrajini vse polno divjačine, lovci radi zahajajo tja in preganjajo kune, sobolje in lisice, ki dajejo posebno dragoceno kožuhovino. Poleti pa je močvirje blatno, okuženo in celo neprehodno, ako voda stoji le preveč visoko.

Mihael Strogov je pognal konja naravnost v močvirje. To barje ni bilo več brezmejen travnik, pokrit z nizko travo, po katerem se pasti nepregledne sibirske črede, ampak bilo je nekaka z grmovjem porasla pustinja.

Vsled vlage in poletne vročine bujno uspevajoče rastlinstvo, visoko do šest čevljev, je travo popolnoma izpodrinilo. Bičje in trstje je tvorilo nerazmotljivo in nepredirljivo mrežo, ki je bila posejana s tisoči lilij, perunik in drugih pestrih cvetlic. Njihov vonj se je mešal s toplo paro, ki je izhlapevala iz tal.

Mihael Strogov je dirjal med visokim bičjem. Z močvirja, ki se je raztezalo na obeh straneh ceste, ga ni mogel videti nihče, ker ga je bičje dokaj presegalo. Samo po jatah neštetih vodnih ptic, ki so se vzdigovale kraj pota in kričaje odletavale v daljavo, se je dalo sklepati, da se nekdo premika po goščavi.

Cesta je bila kolikor toliko dobra. Tu je držala naravnost skozi goščo močvirskih rastlin, tam se je vila ob vijugastem obrežju velikih mlak, ki so bile več vrst dolge in široke in bi se zaradi tega lahko imenovale jezera. Na nekaterih mestih pa se cesta ni mogla izogniti mlakužam. Namesto mostov so čez vodo držali z debelo plastjo ilovice obloženi tramovi, ki so se zibali kakor se guglje šibka brv nad jarkom. Nekatera takih mostišč so bila dolga dve sto do tri sto čevljev. Zaradi tega je potnike, ali vsa j potnice v taratajkah, večkrat napadla slabost, ki je bila podobna morski bolezni.

Mihael Strogov ni gledal na to, so li tla trdna ali pa se zibljejo pod njim. Brez prestanka je dirjal naprej in preskakoval vdrtine, ki so nastale med preperelimi tramovi. Toda vkljub naglici konj in jezdec nista mogla uiti pikom dvokrilnega mrčesa, ki je prava šiba božja v tem močvirju. Potnik, ki hoče poleti potovati čez barabinsko močvirje, mora imeti naličje iz konjske žime, pritrjeno na železno mrežo, ki mu pokriva pleča. Vkljub temu jih je malo, ki bi prišli preko močvirja, ne da bi jim strupeni mrčes opikal obraz, vrat in roke. človeku se zdi, da je ozračje natrpano s tankimi iglicsmi in da ga niti vitefki oklep ne bi mogel ubraniti pred bodali strupenih mušic. V tej žalostni pokrajini se mora človek boriti z mušicarni, komarji, obadi in milijardami drobnega mrčesa, ki ga s prostim očesom ni mogoče niti videti. Ako pa ga ne vidi, tembolj čuti njegovo neznosno pikanje, ki se mu tudi najbolj utrjen sibirski lovec ne more privaditi.

Konj Mihaela Strogova, ki so ga zbadali strupeni obadi, je skakal, kakor bi ga ščegetalo tisoč ostrog Postal je besen, se otepal z dolgim repom in dirjal, kakor bi se s hitrostjo hotel iznebiti neznosnih muh.

Ako bi Mihael Strogov ne bil izurjen jezdec, bi ga bil konj, ki je neprestano skakal, se hipoma ustavljal in se spenjal pokonci, brez dvoma vrgel s sedla Toda on se ni zmenil za to, postal je tako rekoč brezčuten za telesno bol. Imel je samo eno željo, da pride do cilja, naj stane, kar hoče. V divjem diru je videl samo to, da je cesta nagloma izginjala za njim.

Kdo bi mislil, da bi v tako nezdravi pokrajini mogli prebivati ljudje? In vendar so bila v večjih presledkih med velikanskim bičjem potaknjena sibirska selišča. Možje, žene, otroci in starčki v živalskih kožah in sposmoljenim naličjem na obrazu so pasli borne črede ovac. Poleg njih so noč in dan kurili s svežim lesom. Gost dim, ki se je polagoma razširjal po neizmernem močvirju, je varoval črede nadležnega mrčesa.

Mihael Strogov je čutil, da je konj do skrajnosti utrujen in da se hoče zgruditi. Zato se je ustavil v revnem selišču in po sibirski navadi s toplo mastjo namazal strašno opikano žival. Ko jo je osnažil, nakrmil in napojil, tedaj še le je mislil tudi nase. Da se okrepča, je zaužil nekoliko kruha in mesa ter izpil par kozarcev kvasa. Kvečjemu dve uri kesneje je že zopet nadaljeval z vso hitrostjo neskončno pot proti Irkutsku.

Tako je predirjal od Turumova 90 vrst in je 30. julija ob štirih popoldne dospel v Jelanskoje, kakor da bi bil neobčutljiv za utrujenost.

Tu je moral konj počivati vso noč. Pogumna žival sicer ne bi mogla več vzdržati na poti.

Kakor drugod tako tudi v Jelanskem ni bilo dobiti ne konja ne voza.

Majhno mestece, v katerem še ni bilo Tatarov, je bilo skoro popolnoma prazno, ker se je dalo zelo lahko osvojiti z južne in le težko braniti s severne strani. Zato so na višje povelje izpraznili pošto, policijsko in vladno poslopje. Uradniki in drugi prebivalci so se preselili v Kajnsk sredi barabinskega močvirja.

Mihael Strogov se je moral torej vdati in ostati čez noč v Jelanskem, da dovoli konju dvanajst ur počitka. Po naročilu, ki ga je prejel v Moskvi, je moral paziti na to, da se na potu čez Sibirijo ne izda in da kolikor mogoče hitro pride v Irkutsk. Na noben način pa se mu podjetje zaradi prevelikega podvizanja ne sme ponesrečiti. Da ostane zvest temu naročilu, je moral prizanašati edinemu konju, ki ga je imel.

Drugi dan so se pojavili prvr tatarski poizvedovavci na irkutski cesti kakih deset vrst za mestom. Mihael Strogov je takoj odpotoval iz Jelanskega in se iznova pognal preko močvirja. Cesta je bila ravna, kar je pospeševalo njegovo pot, toda vijugasta, kar je daljavo le večalo. Zaradi neprehodnih miakuž in jezerc pa mu ni bilo mogoče, kreniti s ceste in jahati v premi črti.

Naslednji dan, 1. avgusta, opoldne je Mihael Strogov dospel v 120 vrst oddaljen trg Spaskoje in dve uri kesneje se je ustavil v Pokrovskem.

Konj je bil tako zdelan, da se ni mogel nič več ganiti. Mihael Strogov je bil prisiljen, da je ostal tu do drugega dne. Odpotoval je zarana in neprenehoma dirjal po cesti, četudi je bila deloma pod vodo. 2. avgusta ob štirih popoldne je prišel v Kajnsk, potem ko je prejezdil 75 vrst.

Tu je okolica imela docela drugačno lice. Malo mesto Kajnsk stoji kot zdrav in prijeten otok sredi nezdravega barabinskega močvirja. Vsled kanalizacije Oma, ki teče mimo Kajnska in se izliva v Irtiš, se je nezdravo močvirje spremenilo v silno bujne pašnike. Dasi zaradi tega iz mesta še ni popolnoma izginila mrzlica, prebivalci močvirja vendar iščejo zavetja v Kajnsku, kadar jih zastrupljeno ozračje prežene iz drugih delov pokrajine.

Prebivalci Kajnska zaradi tatarskega vpada še niso zapustili mesta. Najbrže so mislili, da so sredi močvirja na varnem, ali pa da bodo imeli čas bežati tedaj, ko jim bo grozila zares nevarnost.

Mihael Strogov bi bil zelo rad v mestu slišal kake novice, pa ni mogel izvedeti ničesar. Nasprotno: mestni poglavar bi se bil gotovo obrnil nanj, ako bi bil vedel, kdo je prav za prav namišljeni irkutski trgovec. Zdelo se je, kakor bi Kajnsk vsled posebne lege ne bil v Sibiriji in bi se dogodki, ki so jo vznemirjali, njega prav nič ne tikali.

Sicer pa se je Mihael Strogov kazal kolikor mogoče malo. Ne samo, da ni hotel vzbujati pozornosti, celo želel je, da ga ne bi nihče opazil. Žalostna izkušnja ga je naučila opreznosti. Zato se je ogibal ulic v mestu in ni šel iz gostilne, v kateri se je ustavil.

V Kajnsku bi bil Mihael Strogov lahko dobil voz in z njim zamenjal konja, na katerem je prijezdil iz Omska. Toda po resnem preudarku se je začel bati, da ne bi s tem obrnil pozornosti nase. Dokler ni prekoračil črte, ki so jo zavzeli Tatari in ki je tekla skoraj vzporedno z dolino Irtiša, toliko časa se je hotel izogibati vsemu, kar bi moglo vzbujati sum.

Da prepotuje barabinsko močvirje, da v neposredni nevarnosti beži naravnost preko mlakuž, da prehiti jezdece, ki so ga zasledovali, in da plane, ako bi bilo treba, tudi v najbolj gosto bičevje, za to ie bil očividno boljši konj kakor pa voz. Pozneje, onstran Tomska ali celo Krasnojarska, v kakem važnem središču vzhodne Sibirije, bi bila prilika, da se odloči, kakor bi pač najbolje kazalo.

Konja pa nikakor ni hotel zamenjati z drugim. Preveč se je privadil vrli živali Vedel je, kaj more od nje zahtevati. Dobro srečo je imel ko je kupil konja v Omsku, in velikodušni mužik, ki ga je peljal k poštarju, mu je napravil veliko uslugo. Kakor pa se je Mihael Strogov navezal na konja, tako se je tudi konj privadil naporom tega divjega potovanja. Pod pogojem, da mu privošči nekaj ur počitka, je smel Mihael Strogov upati, da bo vzdržal, dokler ne prideta iz zasedenih pokrajin.

Zvečer in ponoči med 2. in 3. avgustom je torej Mihael Strogov ostal v gostilni kraj mesta, kjer je bilo le malo vsiljivih in radovednih gostov.

Ker je bil zelo utrujen, se je ulegel spat, toda šele potem, ko se je prepričal, da je konj preskrbljen z vsem. Spal je le malo. Preveč spominov in skrbi ga je vznemirjalo hkrati. Podobi stare matere in mlade, neustrašene spremljevavke, ki je ostala za njim brez varstva, sta mu zaporedoma stopali pred duševne oči in se pogostokrat stopili v eno samo misel.

Nato se je domislil svojega poslanstva in prisege, da ga bo izvršil. Iz vsega, kar je videl aa potovanju, je vedno bolj spoznaval, kako važno je. Sovražno gibanje je bilo zelo resno in tembolj nevarno, ker ga je podpiral Ivan Ogarev. In ko je Mihael Strogov pogledal pismo, zaprto s carjevim pečatom, — pismo, v katerem je bil brez dvoma lek za toliko zlo in odrešenje za aeželo, ki jo je trgala krvava vojska, — tedaj ga je prevzela divja želja, da bi planil preko stepe, da bi kakor ptič preletel pot, ki ga je ločila od Irkutska, da bi se kakor orel dvignil nad vse ovire, da bi kakor vihar po zraku predivjal po sto vrst na uro, samo da stopi pred velikega kneza in mu zakliče: »Visokost, od Njegovega Veličanstva carja I«

Drugi dan ob šestih zjutraj je odpotoval Mihael Strogov z namenom, da pride ta dan v selo Ubinsk, ki je od Kajnska oddaljeno 80 vrst. Ko je prejezdil kakih 20 vrst, je bil zopet v barabinskem močvirju. Ker tu ni bilo osuševalnih jarkov, so bila tla pogostokrat več kot čevelj globoko pod vodo. Cesto je bilo le težko razločevati. Ker pa je bil zelo previden, je prejezdil vso pot brez nezgode.

V Ubinsku se je ustavil in konj je počival vso noč, ker je hotel drugi dan brez odmora prejezditi 100 vrst dolgo pot med Ubinskom in Ikulskim. Ob zori je odpotoval. Pot čez barabinsko močvirje je, žal, postajala vedno težavnejša.

Med Ubinskom in Kumakovo, kjer je pred tedni zelo deževalo, se je v ozki nižini nabrala dežnica kakor v nepredirni skledi. Nerazmotna mreža močvar, mlakuž in jezer je bila tako rekoč ena sama veriga. Z največjim naporom je moral jezditi več kot 20 vrst daleč okrog nekega jezera, ki je bilo tako veliko, da je zaslužilo posebno zemljepisno ime in so ga Kitajci imenovali Čang. Dasi je bil skrajno nestrpen, vendar te zamude ni mogel preprečiti. Spoznal je pa, kako je bilo prav, da v Kajnsku ni kupil voza. Konj je vendarle še prodiral dalje, kjer bi se mora! voz brezpogojno ustaviti.

Ob osmih zvečer je Mihael Strogov dospel v Ikulskoje, kjer je ostal vso noč. V barabinskem močvirju izgubljeni trg je bil popolnoma brez vojnih poročil. Ker se je vprav v tem delu pokrajine sovražna vojska razcepila v dva dela, od katerih se je eden obrnil proti Omsku, drugi pa proti Tomsku, se je Ikulskoje vsled naravne lege dotlej srečno izognilo strahotam tatarskega vpada.

Končno pa so se morale naravne težkoče vendarle zmanjšati, zakaj Mihael Strogov je upal, da bo že drugi dan prepotoval močvirje, ako ga ne zadrži kaka nepričakovana ovira. Prejezditi mu je bilo treba samo še 125 vrst (133 km) dolgo pot do Kolivana, da pride onstran mesta na trdo cesto.

Precej znamenit trg Kolivan je bil nekako v sredi med Ikulskim in Tomskom. Dospevši v trg, bi se ravnal po razmerah in se najbrže odločil, da se izogne Tomsku, ki ga je zasedel kan Feofar, ako so bila poročila točna.

Dočim so bili trgi, kakor Ikulskoje, Kurgvinsk itd. zaradi svoje lege v barabinskem močvirju, kjer se tatarske čete niso mogle svobodno gibati, razmeroma še dosti mirni, ali se ni bilo bati, da bo Mihael Strogov na bogatih in rodovitnih bregovih reke Oba namesto naravnih težkoč zadel na ljudi, ki mu bodo delali še večje ovire? To je bilo verjetno. Toda pripravljen je bil, da krene tudi s ceste, ako bi bilo treba. V tem slučaju bi bil seveda brez vseh sredstev, ker na stepi ni bilo ne potov ne mest ne vasi. Le tu in tam je samevala kaka pristava ali koča revnih ljudi, ki bi mu vkljub gostoljubnosti ne mogli postreči niti z najpotrebnejšimi stvarmi. In vendar se vkljub temu ne br smel obotavljati.

O pol štirih popoldne je Mihael Strogov jezdil mimo kargatske postaje in končno prepotoval zadnjo barabinsko nižino. Trda in suha tla sibirske zemlje so se iznova začela oglašati pod kopiti njegovega konja.

Iz Moskve je odpotoval 15. julija. Ako je upošteval 72 ur, ki jih je izgubil na bregu Irtiša, je dotlej, t. j. do 5. avgusta, njegovo potovanje trajalo vprav 21 dni.

Od Irkutska je bil oddaljen še 1500 vrst.

Šestnajsto poglavje. Zadnji napor.

Mihael Strogov se je upravičeno bal, da na planjavah onkraj barabinskega močvirja ne zadene na sovražnika. Od konj pomendrano polje je dokazovalo, da so šli Tatari mimo. Zakaj tudi o njih je veljalo, kar pravi pregovor o Turkih: »Kamor stopi turško kopito, ne raste trava!«

Na potu čez to pokrajino je moral biti torej skrajno previden. Iz oblakov dima, ki ga je videl na obzorju, se je dalo sklepati, da so bili trgi in selišča še v plamenu. Ali so požare zanetile prednje straže, ali pa je že emirjeva vojska dosegla skrajno mejo pokrajine? Ali je bil kan Feofar že v jenisejski pokrajini? O vsem tem Mihael Strogov ni vedel ničesar in ni mogel ničesar ukreniti brez nadaljnjih poročil. Ali je bila dežela res že tako zapuščena, da ni bilo mogoče od nikogar dobiti potrebnih pojasnil?

Mihael Strogov je prejezdil dve vrsti po popolnoma zapuščeni cesti. Gledal je na desno in levo ter iskal hiše, ki bi še ne bila prazna. Toda žive duše ni bilo nikjer.

Slednjič je med drevjem opazil kočo, ki se je še kadila. Ko se je približal, je blizu njenih ostankov zagledal starca in okoli njega kopico otrok, ki so jokali. Mlada žena, najbrže njegova hči in mati otrok, je klečala na tleh in obupno opazovala žalostni prizor. Dojila je nekoliko mesecev starega otroka, ki bo morda kmalu pogrešal njene hrane. Okrog nesrečne družine je bilo vse sama razvalina.

Mihael Strogov je stopil k starčku.

»Ali mi moreš odgovarjati?« ga je vprašal.

»Govori!« je dejal starec.

»Ali so šli Tatari mimo?«

»Da; sicer ne bi gorela moja hiša.«

»Ali je bila vojska ali samo manjši oddelek?«

»Vojska! Saj so polja opustošena, kakor daleč sega oko —«

»Kdo ji zapoveduje?«

»Emir. Zakaj voda Oba je krvava.«

»Ali je kan Feofar šel v Tomsk?«

»Da.«

»Veš li, če so se Tatari polastili Kolivana?«

»Ne, ker mesto še ne gori!«

»Hvala lepa, prijatelj! Morem li kaj storiti zate in za tvoje?«

»Ničesar.«

»Na svidenje!«

»Z Bogom!«

Mihad Strogov je položil 25 rubljev na kolena nesrečne žene, ki se niti zahvaliti ni mogla, spodbodel konja in odjezdil naprej.

Sedaj je vedel, da se mora Tomsku izogniti na vsak način. Mogoče pa je bilo jezditi v Kolivan, kjer še ni bilo Tatarov. Tu bi se moral založiti z vsem, česar bi potreboval na dolgi poti. Nato bi se bilo treba prepeljati čez reko Ob in kreniti z irkutske ceste, da obide mesto Tomsk. Drugega izhoda ni bilo.

Ko si je Mihael Strogov začrtal novo pot, se ni smel prav nič obotavljati. Pognal je konja in dirjal po cesti, ki je držala proti levemu bregu Oba, od katerega je bil oddaljen še 40 vrst. Ali bo mogel dobiti brod, ki bi ga prepeljal čez reko, ali pa so Tatari razbili ladje in bo prisiljen, da jo preplava? O tem je moral biti kmalu na jasnem.

Do skrajnosti izmučenega konja je hotel po zadnji naporni ježi v Kolivanu zamenjati z drugim; zakaj le predobro je čutil, da se bo uboga žival v kratkem zgrudila pod njim. Kolivan bi bil za Mihaela Strogova tako rekoč novo izhodišče, ker bi moral od tega mesta dalje potovati v popolnoma drugačnih razmerah. Dokler je bil na opustošenem ozemlju, je bilo naravno, da se je imel boriti z velikimi težavami. Ko pa bi se izogni! Tomsku, bi mogel zopet po irkutski cesti potovati čez jenisejsko pokrajino, kjer še ni bilo sovražnikov, in v nekaterih dnevih priti do cilja.

Po precej vročem dnevu je nastala noč. Opolnoči je bila stepa zavita v globoko temo. Ker se je veter polegel že ob solnčnem zahodu, je bilo ozračje popolnoma mirno. Na samotni cesti se je slišal samo topot konjskih kopit in pa kaka besedica, s katero je jezdec skušal izpodbosti utrujenega konja. Zaradi teme je moral biti skrajno previden, da ne zaide v kako mlakužo ali majhen potek ob cesti.

Mihael Strogov je jezdil naglo, a previdno. Zanašal se je na svoje bistre oči, ki so videle tudi v temi, in pa na skrajno previdnega konja, ki je zavohal vsako malenkost. Da natančno dožene smer ceste, se je ustavil in stopil na tla. Tedaj se mu je zazdelo, da sliši nerazločen šum, ki je prihajal od zahoda. Bilo je, kakor bi konji peketali po suhi zemlji. Brez dvoma! Dve ali tri vrste za njim se je slišalo enakomerno peketanje konjskih kopit.

Mihael Strogov je pritisnil uho na cesto in poslušal pazneje.

»Oddelek jezdecev prihaja iz Omska,« si je dejal. »Jezdijo hitro, ker topotanje narašča. So li Rusi ali Tatari?«

Poslušal je dalje.

»Da,« si je dejal, »jezdeci se bližajo v diru. V desetih minutah bodo tu. Moj konj jih ne bo mogel prehiteti. Ako so Rusi, se jim pridružim, ako pa so Tatari, se jim moram izogniti. Toda kako? Kje naj se skrijem na stepi?«

Mihael Strogov je pogledal okrog sebe in je vkljub temi opazil kakih sto korakov naprej grmovje, ki je rastlo ob levi strani ceste.

»Ako se skrijem v grmovje,« si je dejal, »bom morda v nevarnosti, da me jezdeci ujamejo. Toda izbirati ne morem. So že tu! So že tu!«

Vlekel je torej konja za uzdo in kmalu dospel do macesnovega gozdička. Na tej in na oni strani gozda je ob cesti, ki se je vila med jamami in mlakužami, rastlo samo pritlikovo grmovje, bodščevje in vresje. Ker je bil torej svet na obeh straneh popolnoma neprehoden, je moral oddelek jezditi po cesti naravnost mimo gozdiča.

Mihael Strogov je planil pod macesne, hitel kakih štirideset korakov naprej in se ustavil pri potoku, ki je v polkrogu tekel ob gozdiču.

Bilo je tako temno, da jezdeci Mihaela Strogova ne bi mogli najti, razen če bi gozd preiskali do zadnjega grmička. Peljal je torej konja k potoku in ga privezal k drevesu. Nato se je splazil do roba gozda, da bi videl, s kom ima opraviti.

Komaj se je Mihael Strogov skril za gostimi macesni, se je že prikazala medla svetloba, v kateri so se tu in tam premikale svetlejše točke.

»Oho! S plamenicami gredo!« si je dejal.

Hitro se je umaknil nazaj in se zaril v največjo goščavo.

Ko se je oddelek bližal gozdu, so konji začeli teči počasneje. Ali so si mar svetili s plamenicami zato, da bi ob cesti izsledili vsako malenkost?

To je bilo mogoče. Zato se je Mihael Strogov umaknil prav do potoka in bil pripravljen, da se skrije tudi v vodo, ako bi bilo treba.

Ko so jezdeci prišli do gozdička, so se ustavili in razjahali. Bilo jih je okrog petdeset. Kaka dvanajstorica izmed njih je nosila plamenice, ki so razsvetljevale cesto daleč na okrog.

Mihael Strogov je kmalu spoznal, da oddelek ne namerava preiskati gozda, ampak samo počivati, da se konji oddahnejo in ljudje nekoliko okrepčajo.

Konje so izpustili, da so se začeli pasti po sočni travi. Jezdeci pa so polegli ob cesti in si razdelili živež, ki so ga imeli v torbah.

Mihael Strogov je ostal popolnoma hladnokrven. Spet se je pritihotapil bliže, da bi si jih ogledal, in če mogoče, ujel kako besedo.

Oddelek je prišel iz Omska. Bili so usbeški jezdeci iz Tatarije, ki so zelo sorodni Mongolom. Močni, precej visoki ljudje surovega in divjega obraza so bili pokriti s »kalpakom«, to je čepico iz črne ovčje kože, ter obuti v rumene škornje z visokimi golenicami. Oprstje škornjev je bilo koničasto in navzgor zavihano, kakor je bila po nekod navada v srednjem veku. Imeli so katunaste, s surovo bombaževino podšite suknje in so bili čez ledja prepasani z usnjenimi, rdeče vezenimi pasovi. V boju so se branili s ščitom, napadali pa s krivo sabljo, z dolgim nožem in s puško na kamen, ki je visela na sedlu. Rame so jim pokrivali klobučinasti plašči zelo živih barv.

Kakor jezdeci tako so bili tudi konji usbeške pasme. To se je natančno videlo v svitu plamenic, ki je prodiral skozi vejevje macesnov. Usbeški konji so nekoliko manjši kakor turkomanski, toda zelo močni, vztrajni, ki hoje razen v dir in skok sploh ne poznajo.

Oddelku je zapovedoval »pendža-baši«, t. j. poveljnik petdesetih mož, ki mu je bil podrejen »deh-baši«, predstojnik desetih mož. Oba častnika sta nosila čelado in železen oklepek; majhni, na sedlu pritrjeni trobenti sta bili znak njunih činov.

Pendža-baši je vojakom dovolil odmor, ker so bili vsled dolge poti utrujeni. Oba častnika sta se pogovarjala, pušila »beng«, t. j. konopno listje, ki je imajo Azijci zelo v čislih, ter se sprehajala po gozdičku. Ker sta govorila tatarski, je Mihael Strogov razumel vsako besedo.

»Sel nas ni mogel toliko prehiteti,« je dejal pendžabaši. »Nemogoče pa je tudi, da bi bil krenil s ceste čez barabinsko močvirje.«

»Kdo vé, če ni še v Omsku?« je odgovoril deh-baši. »Morda se skriva v kaki hiši v mestu!«

»To bi bilo želeti. Polkovniku Ogarevu bi se ne bilo treba bati, da bi pisma, ki jih ima sel gotovo s seboj, prišla tja, kamor so namenjena.«

»Sel je baje domačin, Sibirec,« je povzel deh-baši. »Ker torej gotovo pozna pokrajino, je mogoče, da je krenil z irkutske ceste na kako stransko pot.«

»Potem ga bomo prehiteli,« je odgovoril pendža-baši. »Omsk smo zapustili komaj eno uro pozneje kakor on in smo jezdili kolikor mogoče hitro po najkrajši poti. Ako ni ostal v Omsku, pridemo v Tomsk pred njim in ga prestrežemo. V irkutsk ne bo prišel!«

»Stara Sibirka, ki je očividno njegova mati, je trda grča,« je dejal deh-baši.

Mihaelu Strogovu, ki je ves čas napeto poslušal, je pri teh besedah vztrepetalo srce, da bi mu ga bilo skoro razneslo.

»Da,« je odgovoril pendža-baši, »trdila je sicer, da dozdevni trgovec ni njsn sin, a bilo je prepozno. Polkovnik Ogarev se ni dal varati in je zagrozil, da bo že znal razvezati jezik stari čarovnici, ko bo prišel pravi trenutek.«

Vsaka beseda se je kakor bodalo zasadila Mihaelu Strogovu v srce. Spoznali so ga, da je carski sel. Oddelek jezdecev ga je zasledoval, da mu zastavi pot in ga ujame. In gorjé! Njegova mati je bila v rokah Tatarov in kruti Ogarev se je bahal, da ji izsili priznanje!

Mihael Strogov je dobro vedel, da odločna Sibirka ne bo povedala ničesar, četudi bi morala umreti! ...

Mihael Strogov bi ne bil mislil, da more Ivana Ogareva sovražiti bolj kakor ga je sovražil dotlej. In vendar je čutil, kako mu je novo sovraštvo zaplapolalo v srcu. Nesramnež, ki je izdal svojo domovino, je grozil z mukami njegovi materi!

Iz nadaljnjega pogovora obeh častnikov je Mihael Strogov izvedel, da se v okolici Kolivana pripravlja spopad tatarskih in ruskih čet, ki so prišle od severa. Majhen ruski zbor 2000 mož, ki so ga opazili ob spodnjem Obu, se je namreč v naglem pohodu bližal mestu Tomsku. Ako je bilo to res, potem bi glavna vojska kana Feofarja ta zbor zajela in ga brez dvoma uničila. Irkutska cesta bi bila popolnoma v oblasti vpadnikov.

Iz nekaterih opazk pendža-bašija je Mihael Strogov posnel, da je bila za njegovo glavo določena nagrada in izdano povelje, naj ga ujemo živega ali mrtvega.

Zato je moral usbeške jezdece prehiteti takoj na irkutski cesti in priti pred njimi na drugo stran reke Oba. Bežati je moral, še preden bi oddelek odjezdil dalje.

Mihael Strogov je hotel svoj sklep nemudoma izvršiti.

Odmor ni mogel trajati dolgo. Pendža-baši je nameraval jezdecem dovoliti samo eno uro počitka, četudi njihovi konji od Omska niso bili zamenjani in so morali biti prav tako utrujeni kakor konj Mihaela Strogova.

Zamuditi se ni smel niti za trenutek.

Bilo je ob eni zjutraj. Izkoristiti je bilo treba temo in še pred zoro priti iz gozdiča na cesto. Toda vkljub temu, da je bila noč ugodna za beg, je bilo vendar skoraj nemogoče, da bi se posrečil.

Mihael Strogov ni hotel ničesar prepustiti slepi sreči. Zato je hotel vse natančno premisliti in pretehtati, preden se odloči.

Iz krajevne lege je sledilo tole: na zadnji strani se ni mogel izmuzniti iz gozda, ker je bil potok ne samo globok, ampak tudi širok in blaten. Zaradi visokega bodičevja ga sploh ni bilo mogoče prekoračiti. Tudi opolzko dno najbrže ne bi držalo noge. Na drugi strani potoka so bila tla porasla z grmovjem, med katerim bi bil beg zelo težaven ali pa nemogoč. Kakor hitro bi tatarski jezdeci postali pozorni, bi ga zasledovali na vse pretege, ga obkolili in gotovo ujeli.

Pripravna je bila torej samo edina pot: glavna cesta. Da se ob robu gozda priplazi do nje, ne da bi vzbudil pozornost tatarskih vojakov, da prejezdi četrtinko vrste, preden bi ga opazili, da konju izsili zadnji ostanek vztrajnosti in moči, četudi se na bregu Oba zgrudi in pogine, da pride slednjič čez reko, bodisi z brodom, bodisi plavaje: to je bila sedaj njegova neodložljiva naloga.

Vztrajnost in pogum sta se mu spričo nevarnosti podeseterila. Šlo je za življenje in dolžnost, za čast in blagor domovine, morda za rešitev njegove matere.

Zato se ni smel obotavljati; lotil se je takoj dela. Ni smel izgubiti niti trenutka več. Zakaj jezdeci so se že spet razgibali. Nekateri so hodili kraj gozda ob cesti gori in doli. Drugi so ležali še pod drevjem, konji pa so se polagoma zbirali.

Mihael Strogov se je izprva mislil polastiti enega izmed usbeških konj, toda dejal si je po pravici, da so prav tako izmučeni kakor njegov. Bolje je bilo zaupati onemu, ki ga je dobro poznal in ki mu je dotlej tako vrlo služil. Pogumna žival je bila skrita za grmom vresja, da je Tatari niso zapazili, ko v sredino gozdiča sploh niso zašli.

Mihael Strogov se je po travi splazil do konja, ki je ležal. Pobožal ga je z roko, mu natihoma prigovarjal in ga brez hrupa spravil pokonci.

Kakor nalašč so plamenice prav tedaj dogorele in ugasnile. Pod macesni je bilo še vedno dovolj temno.

Mihael Strogov je obrzdal konja, popel jermen pod sedlom, pritrdil stremena in začel konja polagoma vleči za uzdo. Pametna žival je šla pohlevno in popolnoma tiho za svojim gospodarjem, kakor bi ga razumela. Nekateri usbeški konji so pa vendarle dvignili glave in se polagoma pomikali proti robu gozdiča.

Mihael Strogov je držal v desni roki samokres in bil pripravljen, da ustreli prvega tatarskega jezdeca, ki bi se približal. Tako je dospel na desni ogel gozda ob cesti, ne da bi ga bil kdo opazil.

Da ga ne bi prehitro zagledali, je hotel konja zajahati šele onstran ovinka, ki je bil od gozda oddaljen kakih dve sto korakov.

Bil je vprav na tem, da prestopi rob gozda, ko ga je zavohal usbeški konj, ki je zarezgetal in skočil na cesto. Njegov gospodarje stekel za njim, da ga ujame, in je v prvem svitu zore zagledal pred seboj nejasno podobo. Zavpil je:

»Pozor!«

Vsi jezdeci so planili kvišku in pridrli na cesto.

Mihaelu Strogovu ni kazalo drugega, nego da plane na konja in skokoma odjezdi po cesti naprej.

Najbolj sta hitela častnika in naganjala svoje ljudi, naj hite. Toda Mihael Strogov je bil že na konju.

V tem trenutku je počil strel in sel je čutil, da mu je krogla prevrtala suknjo.

Ne da bi se obrnil ali odgovoril, je spodbodel konja z obema ostrogama, šinil v grozovitem skoku iz gozda na cesto in drevil naravnost proti Obu.

Ker tatarski jezdeci niso imeli obrzdanih konj, jih je mogel nekoliko prehiteti. Toda vkljub temu so bili kmalu za njim. Prej kakor v dveh minutah je že slišal za seboj peketanje konj, ki so se mu polagoma bližali.

Tedaj se je začelo daniti in predmeti so se že razločevali na večjo razdaljo.

Mihael Strogov se je obrnil in zapazil jezdeca, ki se mu je hitro bližal.

Bil je deh-baši. Častnik, ki je imel izvrstnega konja, je jezdil pred oddelkom in bil na tem, da ubežnika kmalu dohiti.

Ne da bi se ustavil, je Mihael Strogov nameril proti njemu samokres in ga izprožil. Usbeški častnik, zadet naravnost v prsi, se je, zvrnil s konja.

Drugi jezdeci, ne da bi se zmenili za padlega voditelja, so mu bili takoj za petami. Izpodbujali so drug drugega s kriki in zbadali konje z ostrogami, tako da je razdalja med njimi in Mihaelom Strogovim postajala čim dalje manjša.

Pol ure pa je vendarle mogel ostati toliko pred njimi, da ga tatarsko orožje ni doseglo. Toda čutil je, da konju pojemajo moči, in se je vedno bal, da ne zadene ob kako oviro in ne pade za vselej.

Bilo je že popolnoma svetlo, četudi se solnce še ni pokazalo nad obzorjem.

Komaj dve vrsti pred njim se je vila bleda črta, ob kateri je stalo nekaj dreves.

Bila je reka Ob, ki teče od jugozahoda proti severovzhodu skoraj v isti višini, kakor jo ima stepa na obeh straneh.

Tatari so streljali za Mihaelom Strogovim, a ga niso zadeli. Večkrat je moral tudi on sprožiti samokres proti jezdecem, ki so se mu preveč približali. Vsakokrat se je eden zvalil na tla in vsakokrat so besno zavpili njegovi tovariši.

Pogon se je moral končati za Mihaela Strogova neugodno. Njegov konj ni mogel nič več naprej. Z največjim naporom se mu je posrečilo, da ga je spravil na breg reke.

Usbeški oddelek je bil samo še petdeset korakov za njim.

Na Obu ni bilo ne broda ne ladje, da bi se mogel prepeljati čez reko.

»Pogum, vrla žival!« je vzkliknil Mihael Strogov. »Naprej! To bo zadnji napor!«

In planil je s konjem v reko, ki je bila pol vrste široka.

Ker je bila kakor hudournik deroča voda globoka, jo je bilo treba preplavati. Mihael Strogov je moral biti čudovito pogumen mož, da se ji je drznil kljubovati.

Usbeški jezdeci so se ustavili na bregu, ker se niso upali v reko.

Penuža-baši je zgrabil puško in skrbno pomeril na ubežnika, ki je bil že sredi reke. Počil je strel in konj Mihaela Strogova se je, zadet v bok, potopil pod svojim gospodarjem.

Ta se je hitro oprostil stremenov vprav v trenutku, ko je žival izginila pod vodo. Da se izogne toči krogel, ki so frčale za njim, se je potapljal, le za hip hodil vrh vode po sape in tako skoro vedno pod vodo priplaval na desni breg, kjer je izginil v gostem in visokem bičevju.

Sedemnajsto poglavje. Pismo in pesem.

Mihael Strogov je bil sicer kolikor toliko na varnem, toda vkljub temu še vedno v strašnem položaju.

Pogumna in zvesta žival mu je poginila v reki. Kako naj sedaj potuje dalje?

Bil je brez konja in živeža v deželi, ki so jo opustošili sovražniki in po kateri so se potikali emirjevi poizvedovavci. Poleg tega je bil še tako daleč od cilja, ki ga je moral doseči.

»Prišel bom!« je vzkliknil, kakor bi hotel prevpiti malodušnost, ki se ga je polotila za trenutek. »Bog čuva sveto Rusijo!«

Puške usbeških jezdecev ga niso mogle doseči, čez reko se ga pa niso upali zasledovati. Ker niso mogli videti, da je splaval na desni breg Oba, so mislili, da je utonil.

Mihael Strogov se je plazil med velikanskim bičevjem, ki je rastlo ob bregu. Zaradi gostega blata, ki se je nabralo ondi ob zadnji povodnji, je le s težavo splezal nekoliko više.

Ko je bil na trdnejših tleh, je začel premišljevati, kaj naj stori. Predvsem se je hotel izogniti Tomsku, ki so ga zasedle tatarske čete. Da si preskrbi potrebnega konja, pa je vendar le moral v kak trg ali na kako poštno postajo. Nato bi krenil z zasedene poti in se povrnil na irkutsko cesto šele v krasnojarski okolici. Ako bi hitel, bi odtod naprej morda imel še prosto pot in bi prišel v jugovzhodni del bajkalskih pokrajin.

Najprej se je moral razgledati, kje je.

Dve vrsti pred njim je stalo na nizkem griču ob reki Obu majhno, slikovito mestece. Nekaj cerkva z bizantinskimi zeleno in zlato pobarvanimi kupolami se je odčrtavalo na sivem nebesnem ozadju.

Bil je Kolivan, kamor se poleti zatekajo činovniki in uradniki iz Kajnska in drugih mest, da se umaknejo nezdravemu podnebju barabinske stepe. Po vesteh, ki jih je slišal carski sel, mesto še ni bilo v rokah vpadnikov. Tatarske čete, ki so se razcepile v dva dela, so se obrnile na levo proti Omsku in na desno proti Tomsku ter se izognile vmesnemu ozemlju.

Mihael Strogov si je napravil enostaven in pameten načrt. Priti je hotel v Kolivan pred usbeškimi jezdeci, ki so krenili tja ob levem bregu Oba. Tu bi si nabavil, četudi za desetkratno ceno, novo obleko, kupil konja in se iznova napotil proti Irkutsku čez stepo, ki se je raztezala južno od Kolivana.

Bilo je zjutraj ob treh. Okolica mesta je bila popolnoma mirna, kakor bi bila docela izpraznjena. Prebivalci so očividno bežali pred vpadom, ki se mu niso mogli ustavljati, v severne jenisejske pokrajine.

Mihael Strogov je stopil z naglimi koraki proti Kolivanu. Naenkrat je zaslišal oddaljeno grmenje. Ustavil se je. Zamolklemu grmenju, ki je pretresalo ozračje, je stedilo drobno prasketanje. Mihael ni nič dvomil, kaj to pomeni.

»To je top! To je pokanje pušk!« si je dejal. »Mali ruski zbor se je torej spoprijel s tatarsko vojsko! Dal Bog, da pridem pred njimi v Kolivan!«

Mihael Strogov se ni motil. Pokanje je postajalo jačje in zadaj na levi od Kolivana so se nad obzorjem pokazali gosti, belkasti in ostro obrobljeni svitki dima, ki jih napravlja streljanje topništva.

Usbeški jezdeci na levi strani Oba so se ustavili, da počakajo izid boja.

Teh se Mihaelu Strogovu ni bilo treba bati. Zato je hitel dalje proti mestu.

Medtem je streljanje postajalo vedno močnejše in se je obenem znatno bližalo. Mihael Strogov je mogel že natanko razločevati poke posameznih topov. Po dimu, ki ga je odnašal veter, se je dalo sklepati, da bojevniki na južni strani naglo napredujejo. Mesto Kolivan je bilo očividno napadeno od severne strani. Toda so ga li Rusi branili pred tatarskimi četami ali pa so ga hoteli iztrgati vojakom kana Feofarja? Tega ni bile mogoče dognati. Zato je bil Mihael Strogov v veliki zadregi.

Od Kolivana je bil oddaljen samo še pol vrste, ko je iz mesta švignil visok plamen in se je stolp neke cerkve zrušil v oblaku prahu in dima.

Ali je boj divjal že v Kolivanu? To je bilo verjetno. Potemtakem so se Rusi in Tatari bojevali po ulicah. Ali naj še tam išče zavetja? Ali bi ne bil v nevarnosti, da ga ujamejo, in ali bi se mu posrečilo, da uide iz Kolivana, kakor je ušel iz Omska?

Take misli so mu rojile po glavi. Omahoval je in se ustavil za trenutek. Ali bi ne bilo bolje, da gre peš v kak trg južno ali vzhodno od Kolivana, v Djašinsk ali kam drugam, in si tam kupi konja za vsako ceno?

Edino to je bilo pametno. Mihael Strogov je takoj zapustil breg Oba in se obrnil na desno od Kolivana.

Pokanje topov je bilo strašno. Goreti je začelo tudi na levi strani in kmalu je bil velik del mesta v plamenu.

Mihael Strogov je tekel čez stepo in se skrival za drevesa, ki so rastla po njej v večjih ali manjših presledkih. Naenkrat sej e na desnem bregu reke pojavil oddelek tatarske konjenice.

Jasno je bilo, da v tej smeri ni mogel bežati dalje. Jezdeci so dirjali proti mestu in Mihael Strogov jim najbrže ne bi ušel. Tedaj je zagledal kraj gostega grmovja hišo, ki jo je upal doseči, preden bi ga zapazili Tatari.

Drugega mu ni kazalo, kakor teči tja, se tam skriti in prositi ali tudi šiloma vzeti, če ne bi šlo drugače, česar je potreboval, da se okrepča; zakaj bil je od sile zdelan od lakote in napora.

Stekel je torej proti hiši, ki je bila komaj pol vrste oddaljena. Ko je bil že blizu, je videl, da ima pred seboj brzojavno postajo. Iz nje sta držali dve žici proti zahodu in vzhodu, tretja pa je bila napeta proti Kolivanu.

Da je bila postaja v takih razmerah zapuščena, je bilo skoraj gotovo. Vkljub temu pa bi mogel v njej poiskati zavetja in počakati noči, ako bi bilo treba, da se iznova napoti čez stepo, po kateri so se klatili tatarski poizvedovavci.

Mihael Strogov se je zagnal naravnost proti vratom hiše in jih je šiloma odpahnil.

Našel je samo eno osebo v sobi, v kateri je stal brzojav. Bil je miren in hladnokrven uradnik, ki se ni zmenil za to, kar se je godilo zunaj hiše. Zvesto je vztrajal na svojem mestu in čakal strank, da jim postreže.

Mihael Strogov je planil predenj in ga vprašal s slabotnim, utrujenim glasom:

»Kaj veste novega?«

»Nič,« je odgovoril uradnik in se mu nasmehnil.

»Ali se niso spoprijeli Rusi in Tatari?«

»Baje.«

»Toda kdo je zmagal?«

»Ne vem.«

Da bi mogel biti človek v tako strašnih razmerah tako dobre volje in tako brez skrbi, je bilo skoraj neverjetno.

»Ali žica ni pretrgana?« je vprašal Mihael Strogov.

»Med Kolivanom in Krasnojarskom je prerezana, med Kolivanom in rusko mejo pa še deluje.«

»Za vlado?«

»Za vlado, ako se ji zdi potrebno. Za občinstvo, ako plača. Deset kopejk za vsako besedo. Ali želite brzojaviti gospod?«

Mihael Strogov je hotel čudnemu uradniku vprav odgovoriti, da ne misli nikamor brzojaviti, ampak da prosi samo malo kruha in vode, ko so se hišna vrata nagloma odprla.

Mislil je, da so Tatari vdrli na pošto, in je že hotel skočiti skozi okno. Tedaj je videl, da sta prišla na postajo samo dva moža, ki nista bila prav nič podobna tatarskim vojakom.

Eden je držal v roki s svinčnikom napisano brzojavko in naglo stopil k ograji pred brezbrižnega uradnika.

Silno presenečeni Mihael Strogov je takoj spoznal oba moža, na katera ni nič več mislil in o katerih bi ne bil verjel, da bi ju še kdaj videl.

Bila sta poročevavca Harry Blount in Alcide Jolivet, nič več potna tovariša, ampak tekmeca in sovražnika, odkar sta bila na bojišču.

Iz Išima sta odpotovala samo nekaj ur pozneje kakor Mihael Strogov. V Kolivan sta prišla po isti cesti kakor on in sta ga prehitela samo zato, ker se je tri dni zamudil na bregu Irtiša.

Opazovala sta bitko med Rusi in Tatari pred mestom in zapustila Kolivan tedaj, ko so se začeli bojevati po ulicah. Pritekla sta na pošto, da brzojavita v Evropo svoja poročila. Pri tem sta skušala drug drugega prehiteti.

Mihael Strogov se je umaknil v kot, kjer je bilo toliko temačno, da je mogel vse videti in slišati, ne da bi ga poročevavca opazila. Bilo mu je do tega, da sliši važne novice in izve, sme li v Kolivan ali ne.

Ker je bil Harry Blount hitrejši kakor njegov tovariš je stopil k pregraji in pomolil uradniku spisano brzojavko. Alcide Jolivet je, dasi ni bila njegova navada, nepotrpežljivo cepetal z nogami.

»Deset kopejk za vsako besedo,« je dejal uradnik in sprejel brzojavko.

Harry Blount je zložil na deščico pregraje visok kupček rubljev, ki jih je njegov tovariš začudeno opazoval.

»Dobro,« je dejal uradnik.

In hladnokrvno je začel brzojavljati sledeče poročilo:

»Daily-Telegraph, London.

Kolivan, omska pokrajina, Sibirija, 6. avgusta.

Boj med ruskimi in tatarskimi četami ...«

Ker je uradnik brzojavko čital glasno, je Mihael Strogov slišal vse, kar je angleški dopisnik poročal svojemu dnevniku.

»Ruske čete odbite z velikimi izgubami. Tatari pravkar vdrli v mesto ...«

S tem se je brzojavka končala.

»Sedaj pridem na vrsto jaz,« je dejal Alcide Jolivet, ki je hotel brzojaviti svoji sestrični v montmartrskem predmestju.

To pa ni bilo po godu angleškemu poročevavcu. Da bi mogel takoj brzojaviti vsak dogodek, ki bi ga še odtod opazil, se ni hotel ganiti od pregraje in ni dal svojemu tovarišu blizu.

»Saj ste vendar končali! ...« je vzkliknil Alcide Jolivet.

»Nisem,« se je odrezal Harry Blount.

In napisal je novo brzojavko ter jo izročil potrpežljivemu uradniku. Ta je čital z mirnim glasom:

»V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo ...«

Harry Blount je brzojavil prvi stavek svetega pisma, da izrabi čas in se ne umakne svojemu tekmecu. Njegova trma je dnevnik sicer stala nekaj tisočakov, toda imel bo prva poročila. Francija bo morala čakati!

Alcida Joliveta je trla jeza. V vsakem drugem slučaju bi bil priznal, da je stvar popolnoma v redu, toda sedaj je hotel uradnika celo prisiliti, da sprejme njegovo brzojavko prej kakor nadaljevanje Blountovo.

»Gospod ima pravico,« je mirno odgovoril uradnik, pokazal na Harry Blounta in se mu prijazno nasmehnil.

In brzojavljal je pazljivo Daily-Telegraphu prvi stavek svetega pisma.

Medtem je Harry Blount stopil k oknu in z daljnogledom opazoval dogodke okoli Kolivana, da izpopolni svoje poročilo.

Čez nekoliko trenutkov je prišel zopet nazaj in brzojavki dostavil besede:

»Dve cerkvi gorita. Zdi se, da se požar širi proti desnemu bregu reke. Zemlja je bila pusta in prazna in nad breznom je bila tema ...«

Alcide Jolivet bi bil časti vrednega poročevavca Daily-Telegrapha najrajši zadavil. Ponovno se je lotil uradnika, ki pa mu je kratko in mirno odgovarjal:

»Gospod ima pravico, popolnoma pravico ... Deset kopejk za vsako besedo.«

In brzojavil je sledečo novico, ki mu jo je prinesel Harry Blount:

»Rusi beže iz mesta. In Bog je rekel: Bodi svetloba! In bila je svetloba ...«

Alcida Joliveta je hotelo razgnati od togote.

Harry Blount se je spet vrnil k oknu. Zaradi prizora, ki ga je opazoval, je bil tako zamišljen, da se je pri oknu zamudil nekoliko predolgo. Ko je uradnik sporočil tretji stavek svetega pisma, je Alcide Jolivet natihoma stopil k pregraji, položil kupček rubljev predse in oddal sledečo brzojavko:

»Magdalena Jolivet, 10, predmestje Montmartre, Pariz.

Kolivan, omska pokrajina, Sibirija, 6. avgusta.

Prebivalci beže iz mesta. Rusi poraženi. Tatarska konjenica jim je za petami ...«

Ko je Harry Blount prišel zopet k pregraji, je slišal, kako je Alcide Jolivet nadaljeval svojo brzojavko, pojoč jo s šaljivim glasom:

Prav majhen je možiček,
obleko sivo ima, v
 Parizu ...

Ker se Alcidu Jolivetu ni zdelo primerno, svete reči mešati s posvetnimi, kakor je storil njegov tovariš, je namesto svetega pisma vtaknil veselo pesmico Bérangerjevo.

»Oha!« je zavpil Harry Blount.

»Da, da! Tako je!« je odgovoril Alcide Jolivet in se smejal.

Položaj okoli Kolivana je medtem postajal vedno nevarnejši. Bitka se je približevala in topovi so pokali vedno silneje.

Naenkrat se je stresla brzojavna postaja, da je vse zaškripalo.

Granata je predrla zid in oblak prahu je napolnil sobo v kateri je bil nameščen brzojav.

Alcide Jolivet je vprav končal sledečo kitico:

Je lice kakor jabka,
a čisto prazen žep ...

V trenutku je prenehal, planil h granati, jo zagrabil z obema rokama, preden se je razpočila, jo vrgel skozi okno in se vrnil na svoje mesto.

Pet sekund kesneje se je granata razletela.

Alcide Jolivet je hladnokrvno nadaljeval svojo brzojavko:

»Šest funtov težka granata prebila zid brzojavne postaje. Pričakujemo še drugih enake teže ...«

Mihael Strogov ni več dvomil, da so bili Rusi pregnani iz Kolivana. Odprta mu je ostala edinole še pot čez južno stepo.

Tedaj se je zaslišalo strahovito streljanje blizu brzojavne postaje in toča krogel je razbila šipe v oknih.

Harry Blount je bil zadet v ramo in se je zgrudil.

Alcide Jolivet je hotel svoji brzojavki dostaviti še sledeče poročilo:

»Harry Blount, poročevavec Daily-Telegrapha, padel na moji strani, zadet od sovražne krogle ...«

Tedaj mu je dejal uradnik mirno, kakor je bil navajen:

»Gospod, žica je pretrgana.«

Nato je vstal, vzel klobuk, ga obrisal s komolcem in z nasmehom odšel skozi majhna vrata, ki jih Mihael Strogov prej ni bil opazil.

V istem trenutku so tatarski vojaki vdrli na postajo, tako da niti Mihael Strogov niti poročevavca niso mogli uiti.

Alcide Jolivet, držeč v roki napisano brzojavko, je skočil k Harryu Blountu, ki je ležal na tleh; skušal ga je zadeti na ramo ter z njim ubežati ... Prepozno!

Zajeli so oba. Tudi Mihaela Strogova, ki je ta hip hotel skočiti skozi okno, so zgrabile roke Tatarov!

Osemnajsto poglavje. Tatarsko taborišče.

Dan hoda od Kolivana, nekaj vrst za trgom Djašinskom, se razteza obširna, z velikimi bori in cedrami naredkoma porasla ravan.

Poleti se na njej navadno zbirajo sibirski pastirji, ker ima dovolj paše za njihove številne črede. Toda tedaj bi bili ondi zaman iskali teh začasnih prebivalcev. Vkljub temu pa ravan ni bila prazna. Nasprotno. Vse je kar mrgolelo po njej. Na ravnini je stalo namreč tataje kar mrgolelo po njej.

Na ravnini je stalo namreč tatarsko šotorišče, kjer je taboril divji buharski emir — kan Feofar. Tja so 7. avgusta pripeljali tudi vojne ujetnike, potem ko so pri Kolivanu uničili mali ruski oddelek. Od 2000 mož, ki so se spoprijeli z obema sovražnima četama med Omskom in Tomskom, je ostalo le nekaj stotin vojakov. Carska vlada onstran uralskega pogorja je bila zaradi tega v precejšnji zadregi. Toda prej ali slej se je Rusom moralo posrečiti, da odbijejo tatarske čete, ki so stale že sredi Sibirije in bile na tem, da preko pobunjene dežele vdero bodisi v zahodne bodisi v vzhodne pokrajine. Zveza med Irkutskom in Evropo je bila popolnoma pretrgana. Ako amurske in jakutske čete ne bi pravočasno zasedle glavnega mesta azijske Rusije, bi se ga zaradi nezadostnih obrambnih sil polastili Tatari. Preden bi ga jim Rusi mogli zopet iztrgati, bi veliki knez, carjev brat, zapadel osveti Ivana Ogareva.

Kaj se je zgodilo z Mihaelom Strogovim? Ali se je uklonil tako težkim poskušnjam? So ga li premagale zapreke, ki so po dogodku v Išimu postajale od dne do dne hujše? Ali je mislil, da je zanj igra izgubljena, njegovo poslanstvo izjalovljeno in njegova naloga neizpeljiva?

Mihael Strogov je bil mož, ki se ustavi šele tedaj, ko umre. On pa je živel! Niti ranjen ni bil, carjevo pismo je imel še vedno pri sebi in nihče še ni slutil, kdo da je. Gotovo. Bil je med številnimi ujetniki, ki so jih Tatari vlekli s seboj kot ničvredno živino. Toda čim bliže je bil Tomsku, tem bliže je bil tudi Irkutsku. In končno: bil je še vedno pred Ivanom Ogarevim.

»Prišel bom!« si je ponavljal venomer.

Po dogodku v Kolivanu se mu je vse življenje strnilo samo v to misel: osvoboditi se! Kako bi se izmuznil emirjevim vojakom? To bi se videlo, ko pride ugoden trenutek.

Pogled na Feofarjevo taborišče je bil krasen. Številne šotore iz kož, klobučevine in svile so obsevali solnčni žarki. Visoki šopi, ki so krasili njihove koničaste vrhove, so se zibali sredi pisanih zastav in praporov. Najbogatejši izmed vseh so bili šotori sejdov in hodžev, ki so bili prvi dostojanstveniki v kanatu. Visoki čin teh tatarskih poveljnikov je označevala posebna, s konjskim repom opremljena zastava; visela je na drogu, ki je tičal v umetniško zvezani butari rdečih in belih palic. Razen teh je stalo daleč tja po ravnini več tisoč turkomanskih šotorov, ki se imenujejo »karaoj« in ki so jih prenašali velblodi na svojih hrbtih.

V taborišču je bilo najmanj 150.000 pešcev in konjenikov, tako zvanih alamanov. Med njimi so bili predvsem Tadžiki pravilnih potez, bele polti, visoke rasti, črnih oči in črnih las. Bili so jedro tatarske vojske, v kateri je bilo iz kokandskega in kunduškega kanata skoraj prav toliko vojakov kot iz buharskega. S Tadžiki so bili pomešani zastopniki raznih plemen, ki prebivajo v Turkestanu ali pa v sosednjih deželah. Tam so bili Usbeki majhne postave in rdečih brad kakor oni, ki so zasledovali Mihaela Strogova. Dalje Kirgizi s ploščatimi obrazi, kakor jih imajo Kalmuki. Oblečeni so bili v železne srajce in oboroženi deloma s sulico, z lokom in s puščicami azijskega izdelka, deloma pa s sabljo, puško in »čakanom«, t. j. z majhno sekiro s kratkim toporiščem, ki seka samo smrtne rane. Razen teh so bili tam Mongoli, ljudje srednje postave in črnih, v kito spletenih las, okroglega in zagorelega obraza, temnih in živih oči ter redkih brad. Nosili so modre, s črno kožuhovino obrobljene obleke, usnjate pasove s srebrnimi zaponkami, čižme in s kožuhovino obrobljene kučme, na katerih so frfotali po trije trakovi. Končno Afganci rjave polti, Arabci z izredno lepimi potezami semitskih plemen in mežavi Turkomani, kojih oči so bile navidezno brez vek. Vsa ta mešanica je bila združena pod emirjevo zastavo, pod praporom roparjev in požigavcev.

Poleg svobodnih vojakov je bilo tudi nekaj sužnjev, zlasti Perzijancev, ki so jim poveljevali domači častniki in ki niso bili na najslabšem glasu v vojski kana Feofarja. Tem je treba prišteti tudi židovske služabnike v dolgih, z vrvjo prepasanih oblekah in majhnih čepicah iz temnega sukna, ker jim je bil turban prepovedan. Med vsemi temi pa se je gnetlo na stotine »kalenderjev«, t. j. beraških menihov v raztrganih, le deloma z leopardovimi kožami pokritih cunjah. Približno taka je bila slika skoraj nepregledne množice različnih rodov in plemen, iz katerih so bile sestavljene tatarske vojske.

50.000 vojakov je bilo konjenikov. Njihovi konji so imeli zavezane repe, odeti so bili s črnimi, svilenimi mre- žami ter po desetoricah privezani k dvema vzporednima vrvema. Vse te živali niso bile nič manj različne nego ljudje. Med njimi so bili turkomanski konji tenkih nog, dolgega života, svetle dlake in ponosnega vratu; vztrajni in krepki usbeški konji; dalje konji kokandske pasme, ki nosijo poleg jezdeca še dva šotora in vso kuhinjsko opravo; kirgiški konji svetle barve, ki so prišli z bregov reke Embe in ki jih love z »arkanom«, t. j. s tatarskim lasom; slednjič mnogo drugih manj dragocenih konj mešanih pasem.

Tovorne živine je bilo na tisoče: majhni, a krepki velblodi z dolgo dlako in gosto grivo na vratu, krotke živali, ki se dado laže vprezati kakor dromedari; dalje enogrbasti »nari« z rdečerumeno, kodrasto dlako; končno močni, z delom utrjeni osli, kojih meso Tatari zelo čislajo in radi uživajo.

Vsa ta nešteta množica ljudi, živali in šotorov je stala v osvežujoči senci ceder in borov, ki so rastli okrog v večjih skupinah. Le tu in tam je skozi gosto vejevje posijal solnčni žarek. Ta prizor je bil nadvse slikovit; najspretnejši slikar bi bil zanj potreboval vseh barv s svoje slikarske ploščice.

Ko so ujetniki iz Kolivana dospeli pred šotore Feofarja in njegovih dostojanstvenikov, so zaropotali bobni in zabučale trobente. Vmes so prasketale puške in grmeli štiri- in šestfuntni topovi emirjevega topništva.

Feofar je v taborišču živel popolnoma po vojaško. Njegova zasebna služinčad in njegov harem kakor tudi haremi njegovih zaveznikov so bili v Tomsku, ki je bil sedaj v tatarskih rokah. Zato je hotel taborišče opustiti in si za prestolico izbrati mesto Tomsk, dokler ga ne bi mogel zamenjati z glavnim mestom vzhodne Sibirije.

Feofarjev šotor je presegal sosednje šotore. Napravljen je bil iz širokih kosov svetle svile, ki so bili podvezani z zlatimi, resastimi vrvicami. Gost šop na vrhu se je majal v vetru kakor pahljača. Šotor je stal sredi obsežne jase, ki so jo obkrožale veličastne breze in orjaški bori. Pred njim je ležal na pološčeni in z dragim kamenjem vdelani mizi odprt koran; listi te svete knjige so bili izdelani iz samih tenkih in lično vrezanih zlatih ploščic. Nad njo je vihrala tatarska zastava z emirjevim grbom.

Okrog jase so stali v polkrogu šotori buharskih dostojanstvenikov. V njih so stanovali višji konjar, ki sme na konju spremljati emirja na dvorišče njegove palače, višji sokolar, »huš-beg«, ki varuje vladarjev pečat, »topčibaši«, poveljnik topništva, »hodža«, predsednik velikega sveta, ki sme pred kneza stopiti z razpetim pasom, »šejkul-islam«, poglavar ulemov in zastopnik duhovnikov, »kazi-askev«, ki v emirjevi odsotnosti odločuje v vseh vojaških sporih, končno predstojnik zvezdogledov, ki imajo važno nalogo, da po stanju zvezd določajo, kdaj ima kan spremeniti svoje bivališče.

Ko so ujetnike prignali v taborišče, je bil emir k sreči v svojem šotoru. Zakaj samo ena njegova kretnja ali samo ena beseda bi bila zadostovala, da bi jih bili krvavo pretepli. Toda ostal je sam v šotoru, kakor se spodobi za veličanstvo vzhodnih kraljev. Ljudje namreč občudujejo tistega, ki ga ne vidijo ob vsaki priliki, in se ga boje.

Ujetnike so stlačili na ograjen vprostor, kjer so grdo ravnali z njimi, jim dajali nezadostne in slabe hrane in kjer so mnogo trpeli od vremenskih neprilik. Tako so čakali Feofarjeve odločitve.

Najpohlevnejši — četudi ne najpotrpežljivejši — med vsemi je bil gotovo Mihael Strogov. Ker so ga peljali iz Kolivana v Tomsk, kamor je bil namenjen in kamor bi sam nikoli ne bil mogel tako varno potovati, se ni prav nič ustavljal. Dokler ni bil v Tomsku, ni mogel misliti na beg. Poizvedovavci, ki so se potikali po stepi, bi ga gotovo zgrabili. Najvzhodnejša črta, ki so jo zasedle tatarske čete, ni segala čez 82. poldnevnik, ki drži skozi Tomsk. Zato je smel upati, da na ozemlju onstran tega poldnevnika še ni sovražnikov. Brez nevarnosti bi torej mogel prekoračiti Jenisej in dospeti v Krasnojarsk, preden bi se kan Feofar polastil pokrajine.

Da bi si pregnal nemir, ki ga ni mogel obvladati, si je ponavljal:

»Ko pridem v Tomsk, bom v nekaterih minutah onstran sprednjih straž. Ako prehitim Feofarja in Ivana Ogareva le za dvanajst ur, mi je dovolj, da dospem pred njima v Irkutsk.«

Mihael Strogov se je najbolj bal in se je moral najbolj bati tega, da ne bi v tatarskem taboru srečal Ivana Ogareva. V tem slučaju bi bil namreč v veliki nevarnosti, da ga spozna. Zato mu je nekaj venomer velevalo, da mora prehiteti tega izdajavca. Jasno je bilo, da bo tatarska vojska z vso silo udarila proti glavnemu mestu vzhodne Sibirije, kakor hitro se bodo čete kana Feofarja združile s četami Ivana Ogareva. Ker se ni mogel iznebiti te skrbi, je neprestano poslušal, ne bi li kaka trobenta oznanila njegovega prihoda.

Poleg tega se je živo spominjal svoje matere, ki je ostala v Omsku, in Nadje, ki so jo Tatari ugrabili na reki Irtišu. Brez dvoma sta bili obe ujeti. In on jima ni mogel prav nič pomagati! Ali ju bo videl še kedaj? Ker si na to vprašanje ni upal odgovoriti, se mu je srce krčevito stiskalo.

Obenem z Mihaelom Strogovim in drugimi ujetniki so pripeljali v tatarski tabor tudi Harrya Blounta in Alcida Joliveta. Njun stari sopotnik, ki je bil z njima vred ujet na brzojavni postaji, je vedel, da sta bila zaprta v ograji, ki so jo čuvale številne straže. Vkljub temu ni poskušal, da bi se jima približal. Vsaj za enkrat mu je bilo malo do tega, kako sodita o njem po dogodku na išimski postaji. Hotel je biti sam, da bi v ugodnem trenutku mogel odlo- čevati sam. Zato se jima je nalašč izogibal.

Alcide Jolivet je skrbno negoval svojega tovariša od trenutka, ko se je zgrudil poleg njega. Od Kolivana do taborišča, t. j. več ur hoda, je Harry Blount ob roki svojega tekmeca sledil sprevodu ujetnikov. Izprva je hotel uveljaviti svoje angleško državljanstvo, toda brez uspeha, ker so barbari odgovarjali samo s sulico in sabljo. Poročevavec Daily-Telegrapha se je moral torej vdati skupni usodi. Počakati je moral ugodnejše prilike, da se pritoži in zahteva zadoščenja. Ker ga je rana zelo skelela, je hodil tako težko, da bi brez pomoči Alcida Joliveta najbrže ne bil mogel dospeti v taborišče.

Alcide Jolivet, ki ga zdrav razum ni nikdar zapustil, je krepčal svojega tovariša, kakor je vedel in znal. Ko je spoznal, da je neizogibno zaprt v ograji, mu je bila prva skrb, da preišče rano Harrya Blounta. Zato ga je zelo spretno in previdno slekel ter se prepričal, da mu je krogla ramo samo nekoliko oprasnila.

»To ni nič,« je dejal. »Majhna praska! Po dveh ali treh obvezah, dragi tovariš, bo izginila.«

»Toda obveze ...? « je vprašal Harry Blount.

»Napravil jih bom sam.«

»Ali znate tudi zdraviti?«

»Vsak Francoz zna v potrebi tudi nekoliko zdraviti.«

Alcide Jolivet je raztrgal svoj robec in napravil iz enega kosa pukanice, iz drugega pa obvezo. Nato je zajel iz vodnjaka sredi ograje vode, izmil Harryu Blountu rano, ki k sreči ni bila težka, in mu zelo spretno obvezal ramo.

»Zdravim Vas z vodo,« je dejal. »Ta tekočina je še najbolj pomirjevalno in učinkovito sredstvo za rane in se dandanes najbolj uporablja. Zdravniki so rabili 6000 let, da so to potuhtali. Da, približno 6000 let.«

»Hvala Vam, gospod Jolivet,« je odgovoril Harry Blount in se stegnil po ležišču iz suhega listja, ki mu ga je pripravil njegov tovariš v senci neke breze.

»Oh, saj ni vredno. Na mojem mestu Vi ne bi ravnali drugače.«

»Ne vem ...,« je odgovoril Harry Blount nekoliko v zadregi.

»Šaljivec! Vsi Angleži so velikodušni!«

»Brez dvoma, toda Francozi...?«

»Da, Francozi so dobri, morda celo nekoliko prismojeni. Opravičuje pa jih baš to, da so Francozi. Toda ne govoriva o tem, ampak molčiva! Vam je predvsem treba miru.«

Harry Blount pa ni hotel molčati. Četudi bi bil kot ranjenec moral misliti na počitek, se kot poročevavec Daily-Telegrapha ni mogel premagati.

»Gospod Jolivet,« je vprašal, »ali mislite, da sta najini zadnji poročili odšli čez rusko mejo?«

»Zakaj ne?« je odgovoril Alcide Jolivet. »Zagotavljam Vas, da moja srečna sestrična sedajle ve, kaj pomeni dogodek pri Kolivanu.«

»V koliko izvodih tiska Vaša sestrična svoja poro- čila?« je vprašal Harry Blount kar naravnost svojega tovariša.

Alcide Jolivet mu je smejaje se odgovoril:

»Moja sestrična je zelo molčljiva in ne vidi rada, da se o njej govori. Bila bi naravnost nesrečna, ako bi Vam motila spanje, ki ga potrebujete.«

»Nočem spati,« je odgovoril Anglež. »Kaj misli Vaša sestrična o ruskih razmerah?«

»Da sedaj niso kar najboljše. Toda kaj! Moskovska vlada je mogočna. Zaradi tatarskega vpada se ji ni treba vznemirjati, Sibirija ne bo izgubljena!«

»Prevelika častihlepnost je pokopala že največja cesarstva!« je odgovoril Harry Blount, ki se ni mogel otresti neke »angleške« ljubosumnosti glede ruskih zahtev v srednji Aziji.

»O, ne govoriva o politiki!« je vzkliknil Alcide Jolivet. »Nič ni bolj škodljivo za rane na ramah. Zaspati bi morali!«

»Pa se pogovoriva o tem, kaj nama je storiti,« je odgovoril Harry Blount. »Gospod Jolivet, pod nobenim pogojem ne ostanem tu kot ujetnik Tatarov.«

»Jaz tudi ne, pri moji veri!«

»Ali se bova rešila pri prvi priliki?«

»Da, ako drugače ne doseževa svoje prostosti.«

»Poznate li kako drugo pot?« je vprašal Harry Blount in pogledal svojega tovariša.

»Gotovo. Ker se ne vojskujeva, ampak sva samo nepristranska opazovavca, bova zahtevala, da naju izpuste.«

»Od divjaka kana Feofarja?«

»Ne; on tega ne bi razumel,« je odgovoril Alcide Jolivet, »ampak od njegovega namestnika Ivana Ogareva.«

»To je lopov!«

»Brez dvoma, toda ta lopov je Rus. On ve, da se ne sme šaliti z mednarodnim pravom, in mu ni do tega, da bi naju zadrževal. Toda prositi takega gospoda, to mi je težko.«

»Tega gospoda ni v taborišču ali vsaj videl ga nisem tu,« je pripomnil Harry Blount.

»Pa pride. To je gotovo. Združiti se mora z emirjem. Sedaj je Sibirija razdeljena na dve bojišči in Feofarjeva vojska skotaj gotovo čaka samo nanj, da udari proti Irkutsku.«

»Kaj bova storila, ko bova svobodna?«

»Nadaljevala bova vojno in sledila Tatarom, dokler nama razmere ne bodo dopustile, da prestopiva v nasprotni tabor. Saj vendar ne smeva pobegniti, za vraga! To je šele začetek. Vi, tovariš, ste že imeli srečo, da ste bili ranjeni v službi Daily-Telegrapha, dočim jaz nisem prejel še ničesar v službi svoje sestrične. Naprej! Naprej! — Dobro,« je mrmral Alcide Jolivet, »glej ga, že dremlje. Nekaj ur spanja in nekoliko mrzlih obkladkov ti spravi Angleža zopet na noge. Ti ljudje so iz železa.«

Dočim je Harry Blount počival, je Alcide Jolivet bdel poleg njega. Vzel je beležnico in jo polnil z opazkami. Trdno je bil odločen, da jih da v uporabo tudi svojemu tovarišu v veliko zadoščenje Daily-Telegraphovih bravcev. Zaradi teh pripetljajev sta se tako sprijaznila, da nista bila nič več drug na drugega ljubosumna.

Česar se je Mihael Strogov najbolj bal, to sta oba poročevavca najbolj želela. Prihod Ivana Ogareva jima je moral biti očividno dobrodošel, ker je bilo zelo verjetno, da ju bodo takoj izpustili, kakor hitro ju bodo spoznali kot inozemska poročevavca. Emirjev namestnik bi že znal pregovoriti Feofarja, ako bi hotel z njima ravnati kot z vohunoma. Kar bi Alcidu Jolivetu in Harryu Blountu koristilo, to bi Mihaelu Strogovu škodovalo. Carski sel je to jasno uvidel in se je tudi zaradi tega ogibal svojih starih sopotnikov. Skušal se je torej urediti tako, da ga onadva ne bi opazila.

Minuli so štirje dnevi, ne da bi se kaj spremenilo. Da bi Tatari zapustili taborišče, o tem ujetniki niso slišali ničesar. Bili so strogo zastraženi. Nemogoče jim je bilo, prekoračiti vrsto pešcev in jezdecev, ki so jih stražili noč in dan. Hrane so dobivali komaj toliko, da niso od lakote pomrli. Dvakrat na dan so dali vsakemu kos kozjega, na žerjavici praženega droba ali pa kos sira, ki so ga imenovali »krut« in ki je bil napravljen iz kislega ovčjega mleka. Kirgizi ga jedo v kobiljem mleku in ga navadno imenujejo »kumis«. To je bilo vse. Pripomniti je treba, da se je medtem vreme zelo poslabšalo. V ozračju so se izvršile velike spremembe, ki so jim sledile plohe in viharji. Nesrečneži so bili v teh nezdravih nevihtah brez zavetja in nihče ni mislil na to, da bi jim kakorkoli lajšal veliko trpljenje. Nekaj ranjencev, žen in otrok je umrlo in ujetniki sami so morali trupla zagrebsti, ker jim stražniki niso privoščili spodobnega pogreba.

V tej hudi sili sta se posebno odlikovala Alcide Jolivet in Mihael Strogov, Pomagala sta povsod, kjerkoli sta le mogla. Ker sta bila zdrava in krepka, sta laže kljubovala pomanjkanju in trpljenju kakor drugi ujetniki. S svetom in dejanjem sta bodrila one, ki so trpeli in obupavali.

Ali naj te razmere trajajo dalje? Ali je bil kan Feofar zadovoljen že s prvimi uspehi in je hotel nekaj časa počivati, preden se odpravi proti Irkutsku? Tega se je bilo bati. A prišlo je drugače. Kar sta Alcide Jolivet in Harry Blount tako želela in česar se je Mihael Strogov tako bal, to se je zgodilo 12. avgusta zjutraj.

Zabučale so trobente, bobni so zaropotali in puške so začele pokati. Velikanski oblak prahu se je valil nad cesto, ki drži v Kolivan.

Ivan Ogarev je v spremstvu več tisoč mož prihajal v tatarsko taborišče.

Devetnajsto. Vedenje Alcida Joliveta.

Ivan Ogarev je pripeljal emirju močan vojni zbor. Njegovi pešci in konjeniki so spadali h krdelu, ki si je osvojilo Omsk. Ker se Ivan Ogarev ni mogel polastiti zgornjega mesta, kjer se je — kakor znano — utaboril pokrajinski namestnik s svojo posadko, se je odpravil dalje, da ne bi zadrževal podjetij, ki so bila potrebna za osvojitev vzhodne Sibirije. V Omsku je pustil torej zadostno posadko, druge čete pa, ki so jih spotoma ojačili tudi zmagovavci pri Kolivanu, je združil z vojsko kana Feofarja.

Čete Ivana Ogareva so se ustavile pred sprednjimi stražami taborišča. Njihov poveljnik jim ni ukazal, naj se utabore. Bilo je gotovo, da se ni nameraval ustaviti, ampak hiteti dalje, da pride čimprej v važno mesto Tomsk, ki je bilo že po naravi določeno za središče prihodnjih podjetij.

Obenem s četami pa je Ivan Ogarev pripeljal tudi Ruse in Sibirce, ki so jih njegovi vojaki ujeli deloma v Omsku, deloma pa v Kolivanu. Teh nesrečnežev niso peljali v ograjo, ker je bila že za druge ujetnike premajhna; ostati so morali pri sprednjih stražah brez zavetja in skoraj brez hrane. Kakšno usodo jim je namenil kan Feofar? Ali jih bo zaprl v Tomsku, ali pa jih bo dal pomoriti, kakor imajo navado tatarski poveljniki? To je bila tajnost čemernega emirja.

Vojnemu zboru, ki je prišel iz Omska in Kolivana, je sledila množica beračev, bolnikov, trgovcev in ciganov, ki se navadno potikajo za vsako vojsko. Vsi ti so živeli ob stroških pokrajine, ki so jo poplavili; paberkovanje za njimi je bilo bore revno! Zaradi tega so morale čete hiteti dalje, ako so se hotele preskrbeti s potrebnim živežem. Pokrajina med rekama Išimom in Obom je bila docela izropana in brez vseh sredstev. Za Tatari je ostala gola puščava, ki je morala Rusom delati velike težave na njihovem pohodu.

Med cigani, ki so prišli iz zahodnih pokrajin, je bila tudi tolpa, ki je spremljala Mihaela Strogova do Perma. Sangara je bila tu! Ta divja vohunka, zli duh Ivana Ogareva, se ni mogla ločiti od svojega gospodarja. Videli smo ju, kako sta kovala zlobne načrte že v Rusiji, v nižnjenovgorodski pokrajini. Ko sta prekoračila Ural, sta se ločila samo za nekaj dni. Ivan Ogarev je hitel naravnost v Išim, Sangara pa se je s svojo tolpo obrnila proti Omsku čez južni del pokrajine.

Lahko je razumeti, kako je ta ženska pomagala Ivanu Ogarevu. Njeni cigani so stikali vsepovsod, so vse slišali in vse opazovali. Zato je Ivan Ogarev natančno vedel, kaj se godi v zasedenih pokrajinah. Sto oči in sto ušes je bilo vedno v njegovi službi. Ker mu je torej vohunstvo Sangare zelo koristilo, ga je tudi bogato plačeval.

Sangara se je bila nekoč zapletla v zelo kočljivo in nevarno zadevo. Rešil jo je ruski častnik Ivan Ogarev. Ker ni mogla pozabiti, kaj mu je dolžna, se mu je zapisala z dušo in s telesom. Ko se je Ivan Ogarev odločil za izdajstvo, je takoj spoznal, da mu more Sangara zelo koristiti, saj je bila pripravljena storiti vse, karkoli bi ji ukazal. Nekaj neumljivega in vse bolj silnega kot hvaležnost jo je gnalo, da je postala sužnja izdajavca, na katerega se je navezala takoj, ko je prišel kot pregnanec v Sibirijo. Ko je Ivan Ogarev pozval Tatare v Sibirijo, je brezdomovinka Sangara kot njegova zaupnica in tovarišica takoj stopila v službo vpadnikov. Kot ciganka je bila čudovito prekanjena, obenem pa tako okrutna, da ni poznala ne odpuščanja ne usmiljenja. Bila je tako divjaška, da bi bila vredna družica kakega Apaša ali pa Andamijca.

Odkar je prišla s svojimi cigani v Omsk in se je ondi sešla z Ivanom Ogarevim, ga ni nič več zapustila. Znano ji je bilo, kako sta se slučajno srečala Mihael in Marfa Strogova. Bojazen Ivana Ogareva, da bi carski sel utegnil skrivaj potovati po Sibiriji, se ji je torej zdela popolnoma upravičena. Zato bi bila mogla ujeto Marfo Strogovo mučiti z vso indijansko prekanjenostjo, samo da bi ji izsilila njeno skrivnost. Toda Ivan Ogarev še ni hotel stare Sibirke prisiliti, da govori. Sangara je morala čakati. In čakala je, ne da bi jo izgubila izpred oči. Skrivaj je opazovala vsako njeno kretnjo, pazila na vsako njeno besedo in jo gledala noč in dan, samo da bi slišala iz njenih ust besedo »sin«. Toda Marfa Strogova je bila za vse tako brezčutna in hladnokrvna, da je bil dotlej ves njen trud zaman.

Na znamenje trobent sta se podala poveljnik tatarskega topništva in emirjev višji konjar v sijajnem spremstvu usbeških konjenikov pred taborišče, da sprejmeta Ivana Ogareva.

Ko sta se mu približala, sta mu izkazala največjo čast in ga povabila, da ju spremlja v šotor kana Feofarja.

Mirno in hladno kakor vedno je odvrnil Ivan Ogarev vljuden pozdrav visokih dostojanstvenikov, ki sta mu prišla naproti. Oblečen je bil zelo preprosto; vendar pa je bil toliko predrzen, da je iz gole nesramnosti nosil še vedno obleko ruskega častnika.

Prav tedaj, ko ie potegnil konja za vajeti, da bi ga pognal v taborišče, se je Sangara prerinila skozi spremstvo in obstala pred njim.

»Nič?« je vprašal Ivan Ogarev.

»Nič.«

»Potrpi!«

»Ali se bliža ura, ko boš prisilil starko, da govori?«

»Bliža se, Sangara.«

»Kdaj bo morala povedati?«

»Ko bomo v Tomsku.«

»In kdaj pridemo tja?«

»V treh dneh.«

Sangari so se čudno zaiskrile velike, črne oči in z lahnimi koraki se je umaknila nazaj.

Ivan Ogarev je spodbodel svojega konja in odjezdil s tatarskimi častniki, ki so ga spremljevali, k emirjevemu šotoru.

Kan Feofar je pričakoval svojega namestnika. V njegovem šotoru je bil zbran veliki svet, v katerem so bili varuh kraljevega pečata, hodža in nekateri drugi dostojanstveniki.

Ivan Ogarev je skočil s konja, stopil v šotor in se ustavil pred emirjem.

Kan Feofar, ki je imel štirideset let, je bil visoke postave, precej bledih lic, lokavih oči in divjega obraza. Črna, valovita brada mu je segala čez prsi. Nosil je vojaško obleko, in sicer iz zlate in srebrne žice spleteno oklepno srajco, od dragih kamnov lesketajoč se pas, kakor jatagan ukrivljeno sabljo v nožnici, ki je bila posejana z bleščečimi se dragulji, čevlje z zlatimi ostrogami in čelado s čopom, ki se je iskril od samih demantov. Takšen torej je bil tatarski Sardanapal, neomejeni vladar, ki je razpolagal z življenjem in imetjem svojih podložnikov, kakor se mu je ljubilo, in ki so ga v Buhari po starodavni navadi imenovali »emirja«.

Ko je vstopil Ivan Ogarev, so dostojanstveniki obsedeli na zlatovezenih blazinah. Feofar pa je vstal z dragocenega divana v ozadju šotora, čigar tla so bila pokrita z debelo buharsko preprogo.

Približal se je Ivanu Ogarevu in ga poljubil. Vsakdo je vedel, kaj to pomeni. S poljubom ga je napravil za predsednika velikega sveta in ga začasno postavil celo nad hodžo.

Nato je dejal Ivanu Ogarevu: »Vprašati te nimam ničesar. Govori, Ivan! Tu boš našel ušesa, ki te bodo pazljivo poslušala.«

»Takšir,« ^[1] je odgovoril Ivan Ogarev, »poslušaj, kaj ti bom povedal!«

Ivan Ogarev je govoril tatarsko s primernim poudarkom in zanosom, kakor je navada v vzhodnih jezikih.

»Takšir, nimam časa za prazne besede. Kaj sem storil kot poveljnik tvojih čet, ti je znano. Črti ob Išimu in Irtišu sta v naših rokah in turkomanski jezdeci lahko kopljejo svoje konje v njunih vodah, ker so postale tatarske. Kirgiške orde so se dvignile na poziv kana Feofarja in glavna sibirska cesta je tvoja od Išima do Tomska. Svoje čete moreš torej poslati ali proti iztoku, kjer solnce vzhaja, ali pa proti zapadu, kjer solnce zahaja.«

»In če grem s solncem?« je vprašal emir, ki ga je poslušal, ne da bi s kako potezo na obrazu izdal svoje misli.

»Iti s solncem,« je odgovoril Ivan Ogarev, »se pravi, udariti proti Evropi, si naglo osvojiti sibirske pokrajine od Tobolska do uralskega pogorja.«

»In če grem tej nebeški plamenici nasproti?«

»To se pravi, pod tatarsko oblast spraviti z Irkutskom vred najbogatejše pokrajine srednje Azije.«

»Toda vojska petrograjskega sultana?« je vprašal kan Feofar in s tem čudnim naslovom zaznamenoval ruskega carja.

»Te se ti ni treba bati ne na vzhodu in ne na zahodu,« je odgovoril Ivan Ogarev. »Vpad se je izvršil naglo in Irkutsk ali Tobolsk bosta prešla v tvojo oblast, preden jima bo ruska vojska mogla prihiteti na pomoč. Carjeve čete so bile poražene pri Kolivanu in bodo poražene povsod, kjer se bodo bojevale tvoje proti blaznim vojakom od zahoda.«

»In kakšen svet ti narekuje tvoja vnema za tatarsko stvar?« je vprašal emir po kratkem odmoru.

»Moj svet«, je živahno odgovoril Ivan Ogarev, »je ta, da korakaš proti solncu! Po travi vzhodnih step naj se paso turkomanski konji. Polastiti se je treba Irkutska, glavnega mesta vzhodnih pokrajin, in z njim talnika, ki je vreden vse dežele. Ker ne moremo ujeti carja, mora priti njegov brat, veliki knez, v tvoje roke!«

To je bil zadnji cilj, po katerem je hrepenel Ivan Ogarev. Kdor bi ga bil slišal, bi bil mislil, da je krvoločen potomec slovečega roparja Štefana Razina, ki je v 18. stoletju ropal po južni Rusiji. Polastiti se velikega kneza in ga streti brez usmiljenja, to bi bilo zadoščenje za njegovo sovraštvo. Neposredno z osvojitvijo Irkutska pa bi tudi vsa vzhodna Sibirija prešla v tatarsko oblast.

»Tako se bo zgodilo, Ivan,« je odgovoril Feofar.

»Kako se glasi tvoje povelje, takšir?«

»Naš glavni stan se še danes preseli v Tomsk.«

Ivan Ogarev se je priklonil in odšel s huš-begom, da izvrši emirjevo povelje.

Ko je hotel zasesti konja, da odjezdi k sprednjim stražam, je nastal v bližini hrup, in sicer v onem delu taborišča, kjer so bili ujetniki. Slišali so se klici in nato dva ali trije streli. So se li ujetniki hoteli pobuniti in uiti, pa je bila kar na celo udušena njihova namera?

Ivan Ogarev in huš-begi sta stopila nekoliko korakov naprej. Pred njima sta se pojavila dva moža, ki ju vojaki niso mogli zadržati. Ne da bi koga kaj vprašal, jim je huš-beg z roko dal znamenje, ki je velelo, naj ju umore. Glavi obeh ujetnikov sta bili že na tem, da se zakotalita po tleh, ko je izpregovoril Ivan Ogarev nekaj besed in z njimi ustavil sabljo, ki ju je hotela obglaviti.

Rus je spoznal, da sta ujetnika tujca, in je ukazal, naj ju pripeljejo predenj.

Bila sta Harry Blount in Alcide Jolivet.

Takoj, ko je Ivan Ogarev prišel v taborišče, sta hotela iti k njemu, toda vojaki so njuno zahtevo kratkomalo zavrnili. Nastal je prepir; poročevavca sta hotela uiti, vojaki so streljali za njima, a ju k sreči niso zadeli. Da ni posredoval emirjev namestnik, bi jima gotovo ne bilo treba dolgo čakati na smrtno kazen.

Ivan Ogarev je nekaj trenutkov opazoval oba ujetnika, ki sta mu bila popolnoma neznana. Bila sta sicer na poštni postaji v Išimu in sta videla, kako je udaril Mihaela Strogova, toda sirovi potnik se tedaj ni zmenil za ljudi, ki so bili v čakalnici.

Harry Blount in Alcide Jolivet pa sta ga spoznala in zadnji je dejal polglasno:

»Glej! Zdi se, da sta polkovnik Ogarev in sirovi potnik v Išimu ena in ista oseba.«

Nato je pošepnil svojemu tovarišu na uho:

»Pojasnite najino zadevo, Blount! Napravili mi boste veliko uslugo. Ruski polkovnik sredi tatarskega taborišča se mi gnusi in četudi imam po njegovi milosti glavo še na svojih ramah, bi se rajši z zaničevanjem obrnil od njega, kakor pa da bi mu pogledal v obraz.«

Ko je Alcide Jolivet to izgovoril, se mu je na obrazu izražala najpopolnejša in najprevzetnejša ravnodušnost.

Ali je Ivan Ogarev opazil, da ga je ujetnik žalil s svojim vedenjem? Mogoče, a tega ni hotel pokazati.

»Kdo sta, gospoda?« je vprašal po rusko z zelo mrzlim, pa vendar manj sirovim glasom kakor navadno.

»Poročevavca angleških in francoskih dnevnikov,« je odgovoril kratko Harry Blount.

»Gotovo imata listine, ki dokazujejo vajino istovetnost?«

»Tukaj so listine, ki naju pooblaščajo pri angleškem in francoskem poslaništvu v Rusiji.«

Ivan Ogarev je vzel listine, ki mu jih je ponudil Harry Blount, in jih pazljivo čital. Nato je vprašal:

»Ali želita dovoljenja, da smeta spremljati naša vojaška podjetja v Sibiriji?«

»Zahtevava svojo prostost, to je vse!« je odgovoril kratko angleški poročevavec.

»Svobodna sta, gospoda,« je odgovoril Ivan Ogarev, »in radoveden sem na vajina poročila v Daily-Telegraphu.«

»Gospod,« je odgovoril Harry Blount kar najbolj mogoče hladno, »vsaka številka stane šest pencev brez poštnine.«

Nato se je obrnil proti svojemu tovarišu, ki je očividno odobraval njegov odgovor.

Ivan Ogarev niti trenil ni z očesom, ampak je zajahal konja, se postavil pred svoje spremstvo in kmalu izginil v oblaku prahu.

»No, gospod Jolivet, kaj mislite o polkovniku Ivanu Ogarevu, vrhovnem poveljniku tatarske vojske?« je vprašal Harry Blount.

»Mislim, dragi tovariš,« je odgovoril smejaje se Alcide Jolivet, »da je huš-beg napravil kaj lepo kretnjo, ko je dal povelje, da naju obglavijo.«

Naj je že Ivan Ogarev oprostil poročevavca iz kakršnegakoli nagiba, glavno je bilo, da sta bila svobodna in sta se mogla po svoji volji gibati po bojnem polju. In prav nič nista mislila na to, da bi ga zapustila. Mržnja, ki sta jo imela nekdaj drug do drugega, se je umaknila iskrenemu prijateljstvu. Razmere so ju zbližale in nič več se nista hotela ločiti. Grda ljubosumnost med njima je bila iztrebljena za vselej. Harry Blount ni mogel pozabiti, kaj je bil dolžan svojemu tovarišu, ta se pa na vse to niti spominjati ni hotel. To zbližanje jima je olajševalo poročevalsko delo in je bilo v prid njunim bravcem.

»Kaj bova sedaj napravila s svojo prostostjo?« je vprašal Harry Blount.

»Izrabila jo bova, presneto izrabila!« je odgovoril Alcide Jolivet. »Mirno pojdeva v Tomsk, da vidiva, kaj se tam godi.«

»Dotlej, da se bova mogla pridružiti kakemu ruskemu armadnemu zboru, kar se bo bržkone zgodilo v kratkem, ali ne?«

»Popolnoma prav, dragi moj Blount. Človek se ne sme preveč potatariti. Vseeno je lepše opravilo onih, ki z orožjem širijo tudi omiko; zakaj jasno je, da bi narodi v srednji Aziji s tem vpadom ne pridobili prav ničesar, pač pa vse izgubili. Toda Rusi ga bodo znali odbiti. To je samo vprašanje časa.«

Dočim je Ivan Ogarev ob svojem prihodu osvobodil Alcida Joliveta in Harrya Blounta, je spravil Mihaela Strogova v veliko nevarnost. Ako bi se namreč slučajno srečala, bi Ivan Ogarev v njem skoraj gotovo spoznal potnika, katerega je tako sirovo udaril na išimski postaji. Četudi je Mihael Strogov takrat požrl kruto žalitev, ki bi je ne bil požrl v nobenem drugem slučaju, bi Ivan Ogarev vendarle lahko postal pozoren in bi mu preprečil njegov načrt.

Prihod Ivana Ogareva je bil v tem oziru za Mihaela Strogova dokaj neprijeten. Nasprotno pa je bilo zanj zelo ugodno Feofarjevo povelje, da se mora še isti dan opustiti taborišče in glavni stan preseliti v Tomsk.

S tem se je izpolnila njegova najbolj vroča želja. Kakor vemo, je hotel priti v Tomsk kot ujetnik in se tako izogniti nevarnosti, da ga zgrabijo poizvedovavci, ki jih je kar mrgolelo v okolici tako važnega mesta. Ker pa se je bal, da ga Ivan Ogarev ne bi spoznal, se je vendarle moral vprašati, bi li ne bilo bolje, opustiti prvotni načrt in spotoma ubežati.

Mihael Strogov se je že hotel odločiti za zadnje; kar pa je zvedel, da sta kan Feofar in Ivan Ogarev že odrinila v mesto z nekaj tisoči vojakov.

»Počakati bo treba,« si je dejal. »Morda se mi ponudi kaka posebno ugodna prilika. A tostran Tomska najbrže ne bo nič, pač pa onstran mesta, ko bodo v nekaj urah najvzhodnejše tatarske straže za menoj. Samo še tri dni potrpljenja in Bog naj mi pomaga!«

Ujetniki so v resnici potrebovali tri dni, da so prehodili stepo pod nadzorstvom številnega tatarskega oddelka. Taborišče je bilo namreč od mesta oddaljeno 150 vrst. Pot je bila lahka za emirjeve vojake, ki niso pogrešali ničesar, težka pa za nesrečnike, ki so od pomanjkanja omagovali. Več mrtvecev je obležalo na tem delu sibirske ceste.

12. avgusta ob dveh popoldne, ko je bilo zelo vroče in nebo popolnoma jasno, je dal topči-baši povelje za odhod.

Alcide Jolivet in Harry Blount sta vsak si kupila konja in sta že odpotovala v Tomsk, kjer so okoliščine morale zopet združiti glavne osebe naše povesti.

Med ujetniki, ki jih je Ivan Ogarev pripeljal v tatarsko taborišče, je bila tudi stara ženica, ki je bila bolj molčeča kakor vsi drugi. Iz njenih ust ni bilo slišati niti najmanjše tožbe. Podobna je bila nememu kipu trpljenja. Na to skoraj popolnoma mirno ženo, ki se ni zmenila za nobeno stvar, je posebno skrbno pazila ciganka Sangara. Vkljub svoji starosti je morala iti peš z drugimi ujetniki in nihče se ni potrudil, da ji olajša njeno gorje.

Toda modra Previdnost ji je poslala pogumno in ljubeznivo bitje, ki je bilo ustvarjeno za to, da jo razume in ji pomaga. Med njenimi nesrečnimi tovariši je bila namreč tudi mladenka, ki se je odlikovala po izredni lepoti in hladnokrvnosti in ki je prevzela nalogo, da čuva nad njo. Dasi nista spregovorili še nobene besedice, je bila mladenka vendar vedno pripravljena, da ji postreže, kadarkoli je potrebovala njene pomoči. Izprva stara ženica ni nič kaj zaupala nemi postrežbi neznanke. Polagoma pa je mladenka s svojim jasnim in odkritim pogledom, svojim zatajevanjem in skrivnostnim sočutjem, ki ga rodi skupna bolest med enako nesrečnimi, premagala ponosno in hladno Marfo Strogovo. Tako je mogla Nadja — kajti ona iebila — povračevati materi, ki je ni poznala, one dobrote, ki jih je sama prejela od njenega sina. In kako prav jo je vodilo njeno že po naravi dobro srce! S tem, da se je posvetila službi stare ujetnice, si jo je zagotovila kot zaščitnico svoje mladosti in lepote. Molčeči ženi, izmed katerih je bila videti ena stara mati, druga pa vnukinja, sta si pri množici nesrečnih in po trpljenju razdraženih ljudi znali pridobiti nekak ugled in spoštovanje.

Ko so tatarski poizvedovavci ugrabili Nadjo na reki Trtišu, so jo odpeljali v Omsk. Ker je kot ujetnica ostala v mestu, jo je zadela ista usoda kakor Marfo Strogovo in vse one, ki so jih dotlej ujele čete Ivana Ogareva.

Da Nadja ni bila tako odločna, bi bila gotovo omagala pod dvojnim udarcem, ki jo je zadel. Zaradi tega, da je morala prekiniti potovanje, in zaradi smrti Mihaela Strogova je bila obupana in razdražena. Morda nikoli več ne bo videla očeta, ki se mu je po tolikih srečno prestanih naporih že tako približala! Da je bila mera bolesti polna, je izgubila tudi še neustrašnega spremljevavca, ki ga ji je skoraj gotovo poslal Bog sam, da jo spremlja na potu in srečno pripelje na cilj. Nenadoma in z enim samim udarcem je izgubila vse! Podoba Mihaela Strogova, ki ga je pred njenimi očmi zadela sulica in ki je utonil v valovih Irtiša, ji ni več izginila iz misli in spomina. Ali je tak mož mogel tako umreti? Čemu so Bogu čudeži, ako se je moral tak poštenjak, ki je imel gotovo plemenit namen pred očmi, tako žalostno ustaviti na svoji poti? Včasih je jeza premagala njeno bolest. Spomnila se je, kako kruto je bil njen spremljevavec razžaljen na postaji v Išimu. Pri tem spominu ji je zavrela kri.

»Kdo bo maščeval mrtveca, ki se sam ne more več maščevati?« se je vpraševala.

In mladenka se je v svojem srcu obračala na Boga in je vzklikala:

»Gospod, dovoli, da ga maščujem jaz!«

Ako bi ji bil Mihael Strogov, preden je umrl, razodel svojo skrivnost, kako rada bi bila, četudi je bila ženska in skoraj še otrok, izvršila prekinjeno nalogo brata, ki bi ga ji Bog ne bil smel dati, ako ga ji je moral tako hitro vzeti! ...

Lahko je umeti, da je postala Nadja ob takih mislih brezčutna za trpljenje v ujetništvu.

Ne da bi mogla količkaj slutiti, se je slučajno srečala z Marfo Strogovo. Kako bi si mogla domišljati, da je stara ujetnica mati njenega tovariša, ki je bil zanjo vedno le trgovec Nikolaj Korpanov? In nasprotno, kako bi mogla Marfa uganiti, da je to mlado neznanko hvaležnost vezala na njenega sina?

Nadjo je na Marfi Strogovi ganilo predvsem tiho soglasje, s katerim sta vsaka po svoje prenašali bridko usodo. Hladno ravnodušnost v vsakdanji bedi in preziranje telesnega trpljenja je mogla Marfa črpati le iz duševne bolesti, ki je bila njeni enaka. Tako je mislila Nadja in se ni motila. K Marfi Strogovi jo je vleklo predvsem sočutje do bolesti, ki je stara žena ni kazala. Mladenka jo je občudovala iz dna svoje ponosne duše, ker je tako junaško prenašala svoje gorje. Zato se ji ni prav nič ponujala, ampak ji je kar začela streči.

Marfi njene postrežbe ni bilo treba ne odreči ne sprejeti. Kjer je bila pot težavna, je bila mladenka pri njej in jo je podpirala z rokami. Kadar so delili živež, bi se starka gotovo ne bila niti premaknila, toda Nadja je delila z njo svoj pičli delež in tako sta obe istočasno prehodili težavno pot. Ker ji je pomagala mladenka, je mogla Marfa Strogova slediti vojakom, ki so vodili ujetnike, tako da je ni bilo treba privezati za sedlo kakor toliko drugih nesrečnic, ki so jih vlekli naprej na njih križevem potu.

»Bog naj ti povrne, hčerka, kar si storila za moja stara leta!« ji je rekla nekoč Marfa Strogova. Dolgo časa nesrečnici nista izpregovorili med seboj nobene druge besede.

Človek bi bil pričakoval, da bosta v teh dneh, ki so se jima zdeli dolgi kakor stoletja, stara ženica in mladenka govorili o medsebojnem razmerju. Toda Marfa je iz lahko razumljive opreznosti govorila samo o sebi in še o tem kolikor mogoče malo. O svojem sinu in o nesrečnem trenutku, v katerem sta se sešla, ni omenila ničesar.

Tudi Nadja je bila dolgo časa nema ali se je vsaj ogibala vsake nepotrebne besede. Nekega dne pa, ko je čutila, da ima pred seboj preprosto in plemenito dušo, ji je prekipelo srce in povedala ji je brez pridržka vse dogodke, ki so se izvršili, odkar je odpotovala iz Vladimirja pa do smrti Nikolaja Korpanova. Kar je pripovedovala o svojem mladem spremljevavcu, je zelo zanimalo staro Sibirko.

»Nikolaj Korpanov,« je dejala. »Pripoveduj mi še o tem Nikolaju! Med sedanjo mladino poznam samo enega moža, ki bi me s takim vedenjem ne presenetil, Nikolaj Korpanov, ali je to res njegovo ime? Si li o tem gotova, hčerka moja?«

»Zakaj naj bi me varal v tem oziru,« je odgovorila Nadja, »ko me ni varal v nobenem drugem?«

Toda Marfo Strogovo je nekaj sililo k vedno novim vprašanjem.

»Dejala si mi, da je bil pogumen, hčerka moja. Dokazala si mi, da je bil!« je rekla.

»Da, pogumen!« je odgovorila Nadja.

»Tak bi bil tudi moj sin,« si je ponavljala Marfa Strogova sama pri sebi.

Nato je dejala:

»Rekla si mi tudi, da ga ni moglo nič zadržati, nič osupniti, da je bil kljub svoji moči tako obziren, da si imela v njem sestro in brata, in da je čuval nad teboj kakor skrbna mati.«

»Da, da,« je rekla Nadja. »Brat, sestra in mati, zame je bil vse!«

»In tudi lev, ki te je branil?«

»V resnici lev!« je odgovorila Nadja, »Da, lev, junak!«

»Moj sin, moj sin!« si je mislila stara Sibirka.

»In na poštni postaji v Išimu, praviš, da je požrl strašno žalitev?«

»Da!« je odgovorila Nadja in povesila glavo.

»Da jo je požrl?« je mrmrala Marfa Strogova drgetajoč.

»Mati, mati!« je vzkliknila Nadja, »ne obsojajte ga! To je bila skrivnost, o kateri more danes soditi samo Bog.«

Marfa je privzdignila glavo, pogledala Nadjo, kakor da bi hotela čitati na dnu njene duše, in vprašala:

»Si li ob tej uri ponižanja prezirala Nikolaja Korpanova?«

»Občudovala sem ga, četudi ga nisem razumela,« je odgovorila mladenka, »Čutila sem, da ni bil nikoli bolj vreden spoštovanja!«

Starka je umolknila za trenutek.

»Ali je bil velik?« je vprašala.

»Zelo velik.«

»In zelo lep, kajne? Daj, govori, hčerka moja!«

»Bil je zelo lep,« je vsa zardela odgovorila Nadja.

»To je bil moj sin! Pravim ti, da je bil moj sin!« je vzkliknila stara ženica in objela Nadjo.

»Tvoj sin?« je osuplo odgovorila Nadja, »tvoj sin?«

»Dalje!« je rekla Marfa. »Pojdi do konca, dragi moj otrok! Tvoj tovariš, tvoj prijatelj, tvoj pokrovitelj je imel mater. Ali ti ni nikoli govoril o svoji materi?«

»O svoji materi?« je rekla Nadja. »Govoril mi je o svoji materi, kakor sem mu jaz govorila o svojem očetu, pogostokrat, vedno.«

»Nadja, Nadja, pripoveduj mi povest o mojem sinu!« je dejala starka.

In naglo je dostavila:

»Ali ni nameraval na svoji poti skozi Omsk iti k materi, o kateri praviš, da jo je tako ljubil?«

»Ne,« je odgovorila Nadja, »tega ni nameraval.«

»Ne?« je vzkliknila Marfa. »Drzneš se mi reči: ne?«

»Da! Toda povedati ti moram, da se mi je zdelo, kakor bi Nikolaj Korpanov moral potovati popolnoma tajno iz razlogov, ki so bili nadvse tehtni in ki jih nisem poznala. To je bilo zanj vprašanje življenja ali smrti, da, še več, vprašanje dolžnosti in časti.«

»Vprašanje dolžnosti, da, svete dolžnosti,« je rekla stara Sibirka, »kateri človek žrtvuje vse, zaradi katere se odpove vsemu, tudi veselju, da poljubi morda zadnjikrat svojo staro mater. Vse, česar ti ne veš, Nadja, in česar sama nisem vedela, vem sedaj. Ti si mi pojasnila vse. Toda luči, s katero si mi posvetila v najglobljo temo mojega srca, tebi ne smem prižgati. Skrivnosti svojega sina, Nadja, ti ne smem izdati, ker ti je ni sam razodel. Oprosti mi, Nadja! Dobrote, ki si mi jo izkazala, ti ne morem povrniti.«

»Mati, ničesar ne zahtevam od Vas,« je odgovorila Nadja.

Tako se je stari Sibirki razjasnilo vse, tudi nepojmljivo vedenje njenega sina v Omsku vpričo ljudi, ki so bili z njima vred na pošti. Nič več ni dvomila o tem, da je bil tovariš mladenke Mihael Strogov in da ga je prisililo tajno poslanstvo, kako važno naročilo, ki ga je moral nesti čez napadeno pokrajino, da se je skrival kot carski sel.

»Ah, vrlo moje dete,« si je mislila Marfa Strogova. »Ne, ne bom te izdala! Nobena muka mi ne bo izsilila priznanja, da sem te videla v Omsku!«

Marfa Strogova bi bila lahko z eno samo besedo poplačala Nadji njeno vdanost. Lahko bi ji bila povedala, da njen spremljevavec Nikolaj Korpanov, ali bolje Mihael Strogov, ni utonil v valovih Irtiša, ker ga je nekaj dni kesneje sama videla in govorila z njim! ...

Toda premagala se je. Molčala je in rekla samo tole:

»Upaj, otrok moj! Nesreča ne bo vedno besnela nad teboj. Čutim, da boš videla svojega očeta, in morda tudi oni, ki te je vzel za svojo sestro, ni mrtev. Bog ni mogel dopustiti, da bi poginil tvoj vrli spremljevavec ... Zaupaj, hčerka moja, zaupaj! Posnemaj mene! Žalna obleka, ki jo nosim, še ne velja mojemu sinu!«

1. Beseda pomeni »Veličanstvo«. Tako navadno nagovarjajo buharskega sultana.

Dvajseto poglavje. Udarec za udarec.

V takem razmerju sta bili sedaj Marfa Strogova in Nadja. Stari Sibirki je bilo jasno vse. Mladenki sicer ni bilo znano, da je bil njen tako obžalovani spremljevavec še živ, a vedela je vsaj toliko, da je bil sin one, ki si jo je izbrala za mater, in bila je Bogu hvaležna za radost, da je mogla ujetnici nadomeščati sina, ki ga je izgubila.

Niti ena niti druga pa ni slutila, da je bil Mihael Strogov pri Kolivanu ujet in da je bil z njima vred na potu proti Tomsku.

Ujetnike, ki jih je pripeljal Ivan Ogarev, so združili z onimi, ki so bili zaprti v tatarskem taborišču. Teh nesrečnežev, Rusov in Sibircev, vojakov in drugih, je bilo na tisoče, tako da je bil njihov sprevod dolg več vrst. Tisti, ki so se zdeli bolj nevarni, so bili vklenjeni in med seboj zvezani z dolgo verigo. Nekatere žene in otroke so privezali ali obesili celo na glaviče sedel in jih tako vlekli za seboj. Gnali so jih kakor čredo živine. Ker so spremljajoči jezdeci pazili na to, da se je vsakdo držal določene vrste, so zaostali samo oni, ki so padli in se niso nič več vzdignili.

Mihael Strogov je bil med prvimi, ki so zapustili tatarsko taborišče, to se pravi med ujetniki iz Kolivana, in se ni mogel pomešati med ujetnike iz Omska, ki so bili v zadnjih vrstah. Zato ni mogel slutiti, da sta v sprevodu tudi njegova mati in Nadja, kakor onidve nista vedeli zanj.

Potovanje iz taborišča v Tomsk pod takimi pogoji je za mnoge ujetnike pomenjalo smrt, za vse pa strašno gorje. Čez stepo so hodili po cesti, ki je bila še bolj prašna kakor po navadi, ker je pred njimi jezdil emir s svojo sprednjo stražo. Ukazano je bilo, da morajo korakati hitro. Odmori so bili zelo kratki in redki. 150 vrst dolga pot, ki so jo morali prehoditi tako naglo v največji vročini, se jim je zdela neskončna.

Pokrajina je nerodovitna in se razteza od desnega brega Oba tja do podnožja sajanskega pogorja, ki drži od severa proti jugu. Le tu in tam stoji kak zanikrn in ožgan grm na enolični, neizmerni ravnini. Zemlja ni obdelana, ker ni vode. In vprav vode so ujetniki najbolj pogrešali, ker so od naporne hoje trpeli strašno žejo. Da bi prišli do vode, bi morali kreniti kakih 50 vrst bolj proti vzhodu do podnožja gora, po katerih se vije razvodje med Obom in Jenisejem. Ondi bi bili našli Tom, majhen pritok reke Oba, ki teče skozi Tomsk, preden se izgubi v eni izmed velikih vodnih žil na severu. Tam bi bilo vode v izobilju, stepa manj suha in vročina ne tako neznosna. Toda vojaki, ki so spremljali ujetnike, so imeli strogo povelje, da morajo dospeti v Tomsk po najkrajši poti. Emir je bil namreč vedno v nevarnosti, da ga kak ruski oddelek, ki bi prišel iz severnih pokrajin, ne napade od strani in mu prereže vojsko na dvoje. Glavna sibirska cesta pa ne drži ob bregovih Toma, vsaj v onem delu ne, ki je med Kolivanom in majhnim trgom Zabedjerom. Potovati so morali torej po glavni cesti.

Brez pomena je, da bi se mudili pri trpljenju nesrečnih ujetnikov. Več stotin jih je padlo na stepi in njihova trupla so ležala tam toliko časa, da so volkovi, ki jih je prignala zima, požrli njihove zadnje kosti.

Kakor je bila Nadja vedno pripravljena, da postreže stari Sibirki, tako je pomagal Mihael Strogov, kjerkoli in kakorkoli je mogel. Bodril je ene in podpiral druge, bil je vsepovsod in ni mislil nase, dokler ga neki jezdec ni prisilil s sulico, da se je vrnil v vrsto, ki mu je bila odločena.

Zakaj ni skušal uiti? Zato ne, ker se je trdno odločil, da ne gre na stepo, dokler zanj ne bo popolnoma varna. Oprijel se je misli, da bo do Tomska potoval »na emirjeve stroške«, in je končno imel prav. Če je upošteval številne oddelke, ki so se kretali po planjavi na obeh straneh sprevoda in se prikazovali zdaj na jugu, zdaj zopet na severu, je moral spoznati, da bi ga zgrabili, preden bi prehodil dve vrsti. Tatarskih konjenikov je kar mrgolelo, kakor da bi lezli iz zemlje kot škodljivi mrčes, ki po plohi lazi po tleh. Sicer pa bi bil beg v takih razmerah skrajno težaven, ako ne naravnost nemogoč. Vojaki, ki so spremljali ujetnike, so zelo skrbno pazili nanje, ker jim je šlo za glavo, ako bi se pregrešili z zanikrnostjo.

15. avgusta zvečer je sprevod dospel do malega trga Zabedjera, ki je oddaljen kakih 30 vrst od Tomska. Tu je cesta dosegla reko Tom.

Ujetniki bi bili radi takoj planili v vodo, toda čuvaji jih niso pustili iz vrste, dokler ni bilo urejeno začasno taborišče. Četudi je bil Tom tedaj zelo deroč, je bilo vendar mogoče, da bi kak drzen ali obupan jetnik skušal uiti čez reko. Zato so jih kolikor mogoče strogo zastražili. Ob bregu reke so postavili čolne, ki so jih pobrali v Zabedjeru, in tako napravili neprestopno vrsto ovir. Zunanjo črto taborišča, ki se je naslanjalo na prve hiše trga, pa so čuvale straže, ki se jim ni bilo mogoče izogniti.

Mihael Strogov si je izprva domišljal, da bi od tu mogel zbežati na stepo. Ko pa si je položaj skrbno ogledal, je spoznal, da je beg v teh razmerah skoraj nemogoč. Ker si ni hotel pokvariti svojega načrta, je čakal.

Ujetniki so morali vso noč taboriti ob bregu Toma. Emir je bil ukazal, da se njegove čete nastanejo v Tomsku šele drugi dan. Določeno je bilo, da se premestitev glavnega tatarskega stana v to važno mesto proslavi z vojaško svečanostjo. Kan Feofar je sicer že stanoval v trdnjavi, toda njegova glavna vojska je taborila še pred obzidjem in čakala trenutka, da slovesno vkoraka v mesto.

Ivan Ogarev je ostavil emirja v Tomsku, kamor sta bila oba dospela prejšnji večer, in se vrnil v taborišče pri Zabedjeru. Od tu je hotel drugi dan odriniti z zadnjo stražo tatarske vojske. Pripravili so mu hišo, kjer naj bi prenočeval. Ob solnčnem vzhodu bi pod njegovim poveljstvom jezdeci in pešci odrinili proti Tomsku, kjer jih je emir hotel sprejeti s sijajem, kakršen je v navadi pri azijskih vladarjih.

Ko je bilo taborišče urejeno, so si po tridnevnem potovanju utrujeni ujetniki mogli ugasiti žgočo žejo in se nekoliko odpočiti.

Solnce je bilo že zašlo in obzorje se je le še nekoliko svetlikalo v mraku, ko je prišla Nadja, podpirajoč Marfo Strogovo, na breg Toma. Dotlej nista mogli prodreti gneče onih, ki so tiščali k reki; šele sedaj sta prišli na vrsto, da se napijeta.

Stara Sibirka se je sklonila nad svežo vodo, Nadja pa jo je zajemala z roko in jo nosila k njenim ustnicam. Nato se je odžejala sama. Stara ženica in mladenka sta nanovo oživeli po blagodejni pijači.

Ko je Nadja hotela zapustiti breg, se je hipoma vzravnala in nehote vzkliknila.

Mihael Strogov je bil tu, nekoliko korakov od nje! ... Bil je on! ... Obsevali so ga zadnji svetlobni žarki!

Ko je Nadja vzkliknila, je Mihael Strogov zatrepetal ... Toda obvladal se je toliko, da ni črhnil niti besedice, ki bi ga mogla izdati.

V istem trenutku, kakor Nadja, ga je spoznala tudi njegova mati! ...

Mihael Strogov je čutil, da se zaradi nepričakovanega snidenja ne more več obvladati. Z roko si je pokril oči in se takoj oddaljil.

Nevedé je hotela Nadja hiteti za njim, toda stara Sibirka ji je pošepetala na uho:

»Ostani, hčerka moja!«

»On je!« je polglasno odgovorila ginjena Nadja. »Živ je, mati! To je on!«

»To je moj sin,« je dejala Marfa Strogova, »to je Mihael Strogov. Toda glej, niti koraka ne napravim proti njemu! Posnemaj me, hčerka moja!«

Mihael Strogov je bil tako prevzet, kakor more moža prevzeti le najsilnejše čuvstvo. Njegova mati in Nadja sta bili tu! Obe ujetnici, ki sta se skoraj strnili v njegovem srcu, je Bog združil v skupni nesreči. Ali je torej Nadja vedela, kdo da je? Ne, ker je videl kretnjo Marfe Strogove, s katero jo je zadržala, ko je hotela planiti k njemu. Marfa Strogova je torej razumela vse in je čuvala njegovo skrivnost.

Ponoči je Mihael Strogov dvajsetkrat hotel poiskati svojo mater, toda uvidel je, da se mora ustavljati neizmerni želji, da jo stisne v svoje roke, da še enkrat poda roko svoji mladi spremljevavki. Najmanjša neprevidnost bi ga mogla pogubiti. Prisegel je, da ne bo šel k svoji materi ... Zato ne pojde, saj radovoljno ne! Ker ni mogel uiti to noč, je sklenil, da iz Tomska zbeži na stepo, ne da bi se poslovil od obeh bitij, na kateri je bilo navezano njegovo življenje in ki sta bili v toliki nevarnosti!

Mihael Strogov je upal, da to novo snidenje v taborišču pri Zabedjeru ne bo imelo slabih posledic ne za njegovo mater in ne zanj. Toda vedel ni, da je nekatere posameznosti, četudi so se izvršile silno naglo, opazila Sangara, vohunka Ivana Ogareva.

Ciganka je bila na bregu oddaljena le nekaj korakov in je kakor vedno opazovala staro Sibirko, ki ni slutila ničesar. Mihaela Strogova ni mogla opaziti, ker je izginil, preden se je obrnila. Toda kretnja matere, ki je zadržala Nadjo, ji ni ušla in lesk Marfinih oči ji je razodel vse.

Odslej ni bilo dvoma, da je bil sin Marfe Strogove, carski sel, v tem trenutku v Zabedjeru med ujetniki Ivana Ogareva!

Sangara ga ni poznala, toda vedela je, da je tu! Zato ni poskušala, da bi ga našla; bilo bi tudi nemogoče v temi in sredi tako številne množice.

Prav tako nepotrebno je bilo tudi še dalje opazovati Nadjo in Marfo Strogovo. Jasno je bilo, da bosta obe ženi oprezni in da bi bilo torej nemogoče, ujeti kako besedo, ki bi mogla izdati carskega sla.

Ciganka je mislila torej samo na to: opozoriti Ivana Ogareva. Takoj je odšla iz taborišča.

Četrt ure pozneje je bila že v Zabedjeru in je stopila v hišo, v kateri je prenočeval emirjev namestnik.

Ivan Ogarev je sprejel ciganko takoj.

»Kaj hočeš od mene, Sangara?« jo je vprašal.

»Sin Marfe Strogove je v taborišču,« je odgovorila ciganka.

»Ujetnik?«

»Da.«

»Ah!« je vzkliknil Ivan Ogarev. »Zvedel bom ...«

»Ničesar ne boš zvedel, Ivan,« je odgovorila Sangara, »ker ga ne poznaš.«

»Saj ga poznaš ti! Ali ga nisi videla, Sangara?«

»Nisem ga videla, a opazila sem, kako se je mati izdala s kretnjo, ki mi je povedala vse!«

»Ali se ne motiš?«

»Ne motim se.«

»Znano ti je, kako važno je zame, da dobim v roke tega sla,« je dejal Ivan Ogarev. »Ako pismo, ki ga je prejel v Moskvi, dospe v Irkutsk in ga dobi veliki knez, se bo čuval, da ne bom mogel priti do njega. To pismo moram imeti za vsako ceno! In ti praviš, da je sel, ki nosi pismo, v moji oblasti! Ponavljam ti, Sangara, ali se ne motiš?«

Ivan Ogarev je govoril zelo živahno. Njegova razburjenost je pričala, koliko važnost da je polagal na to pismo. Sangare poudarek, s katerim jo je vprašal nanovo, ni spravil v zadrego.

»Ne motim se, Ivan,« je odgovorila.

»Toda, Sangara, v taborišču je več tisoč ujetnikov in ti praviš, da ne poznaš Mihaela Strogova.«

»Ne,« je odgovorila ciganka in v njenih očeh se je zalesketalo divje veselje, »jaz ga ne poznam, toda njegova mati ga pozna! Ivan, njegovo mater bo treba prisiliti, da govori!«

»Jutri bo govorila!« je vzkliknil Ivan Ogarev.

Nato je podal ciganki roko, ki jo je poljubila. To ie pri severnih narodih navadna vljudnost in ni znak suženjske podložnosti.

Sangara se je vrnila v taborišče. Poiskala je prostor, kjer sta bili Nadja in Marfa Strogova, ter ju je opazovala vso noč. Stara ženica in mladenka nista spali, četudi sta bili zelo utrujeni. Bdeli sta zaradi prevelike vznemirjenosti. Mihael Strogov je bil živ, toda ujetnik kakor onidve. Ali je za to vedel Ivan Ogarev, in ako ne, ali ne bo izvedel tega? Nadja je mislila samo na to, da je njen spremljevavec živ, on, o katerem je bila prepričana, da je mrtev. Marfa Strogova pa je gledala dalje v prihodnost. Čeprav se ni bala zase, je imela vendar dovolj povoda, da je trepetala za svojega sina.

Sangara, ki se je priplazila zelo blizu obeh žen, jc ostala ondi več ur in poslušala ... Slišati ni mogla ničesar. Kakor da bi Nadji in Marfi Strogovi ukazovalo nekaj skrivnostnega, naj bosta previdni, nista spregovorili niti besedice med seboj.

Drugi dan, 16. avgusta, okoli desete ure zjutraj so kraj taborišča zabučale trobente. Tatarski vojaki so hiteli pod orožje.

Ivan Ogarev je ostavil Zabedjero in prihajal s številnim spremstvom tatarskih častnikov v taborišče. Njegovo obličje je bilo bolj mračno kakor po navadi in v njegovih strogih potezah se je izražala nema jeza, ki je čakala samo prilike, da plane na dan.

Mihael Strogov, ki je bil pomešan med gručo ujetnikov, ga je videl jezditi mimo. Čutil je, da se bo pripetila kaka nesreča; zakaj Ivan Ogarev je sedaj vedel, da je Marfa Strogova mati Mihaela Strogova, stotnika carskih slov. Ko je Ivan Ogarev dospel v taborišče, je stopil s konja in jezdeci njegovega spremstva so napravili širok krog okoli njega.

Tedaj se je približala Sangara in mu rekla:

»Nič novega ti nimam povedati, Ivan.«

Ivan Ogarev ni odgovoril ničesar, ampak je dal samo kratko povelje enemu izmed častnikov.

Kmalu nato so se začeli vojaki brezobzirno gnesti med vrste ujetnikov. Nesrečneže so tepli z biči ali suvali z drogovi sulic in jih priganjali, da so hitro vstali in se uvrstili kraj taborišča. Četverna vrsta pešcev in konjenikov je stala za njimi, da nihče ne bi mogel pobegniti.

Vse je utihnilo. Na znamenje Ivana Ogareva se je Sangara obrnila proti gruči, v kateri je stala Marfa Strogova. Stara Sibirka je videla, da koraka proti njej. Vedela je, kaj se bo zgodilo. Zaničljiv nasmeh se ji je pojavil na ustnicah. Nato se je sklonila k Nadji in ji dejala tiho:

»Ne smeš me več poznati, hčerka moja! Naj se zgodi, karkoli hoče, in naj bo ta poskušnja še tako težka, niti besedice niti kretnje! Gre zanj in ne zame!«

Tedaj je Sangara stopila pred starko, jo gledala trenutek in ji položila roko na ramo.

»Kaj mi hočeš?« je dejala Marfa Strogova.

»Pojdi z menoj!« je odgovorila Sangara.

Porinila jo je z roko in jo gnala na sredo prostora, ki je bil pred Ivanom Ogarevim.

Mihael Strogov je napol mežal, da ga ne bi izdal sijaj njegovih oči. Ko je Marfa Strogova prišla pred Ivana Ogareva, se je vzravnala, prekrižala roke in čakala.

»Ali nisi Marfa Strogova?« jo je vprašal Ivan Ogarev.

»Da,« je odgovorila mirno stara Sibirka.

»Ali se spominjaš, kaj si mi povedala, ko sem te pred tremi dnevi spraševal v Omsku?«

»Ne.«

»Torej ne veš, da je tvoj sin Mihael Strogov, carski sel, potoval čez Omsk?« »Ne vem.«

»In mož, ki si ga na poštni postaji imela za svojega sina, ni bil on, ni bil tvoj sin?«

»Ta ni bil moj sin.«

»Ali ga nisi pozneje videla med temi ujetniki?«

»Ne!«

»Ako bi ti ga pokazali, ali bi ga spoznala?«

»Ne.«

Pri tem odgovoru, ki je izražal njen trden sklep, da ne bo priznala ničesar, se je v množici zaslišalo tiho mrmranje.

Ivan Ogarev ni mogel zadržati grozeče kretnje.

»Poslušaj,« je dejal Marfi Strogovi, »tvoj sin je tukaj in takoj mi ga boš pokazala!«

»Ne!«

»Vsi možje, ki so bili ujeti v Omsku in Kolivanu, bodo korakali pred tvojimi očmi in ako ne boš pokazala Mihaela Strogova, boš dobila toliko udarcev s knuto, kolikor mož bo stopalo mimo tebe!«

Ivan Ogarev je vedel, da neukrotljiva Sibirka ne bi govorila, naj bi ji še tako grozili, naj bi jo še tako grozno mučili. Da izsledi carskega sla, ni računal nanjo, ampak na Mihaela Strogova samega. Zdelo se mu je nemogoče, da bi se mati in sin ne izdala nehote s kako kretnjo, ko bosta drug poleg drugega. Ako bi se bil hotel polastiti samo carjevega pisma, bi bil lahko ukazal, naj preiščejo vse ujetnike. Toda Mihael Strogov je pismo morebiti prebral in ga potem uničil. Ako ga ne bi spoznali in bi dospel v Irkutsk, bi gotovo prekrižal njegov načrt. Izdajavec je torej moral dobiti ne samo pismo, ampak tudi sla.

Nadja je slišala vse. Sedaj je vedela, kaj je bil Mihael Strogov in zakaj je hotel skrivaj prehoditi napadene sibirske pokrajine!

Na povelje Ivana Ogareva so ujetniki korakali drug za drugim pred Marfo Strogovo, ki je stala mirno kakor kip. V njenem pogledu se je izražala najpopolnejša hladnokrvnost.

Njen sin je bil med zadnjimi. Ko je stopal pred svojo materjo, je Nadja zamižala, da ne bi videla ničesar.

Mihael Strogov je bil navidezno brezbrižen, toda dlan mu je krvavela radi nohtov, ki so se zapičili vanjo.

Sin in mati sta porazila Ivana Ogareva!

Sangara, ki je stala blizu njega, je izgovorila samo besedico:

»Knuto!«

»Da!« je vzkliknil Ivan Ogarev, ki se ni mogel več premagovati, »knuto stari čarovnici, dokler ne pogine!«

Tatarski vojak s strašnim bičem se je približal Marfi Strogovi.

Knuta je napravljena iz več Usnjatih jermenov, ki imajo na koncu privezane stremene, spletene iz železne žice. Kdor je obsojen na sto udarcev s takim bičem, ta je obsojen na smrt. Marfa Strogova je to vedela, a vedela je tudi, da je nobena muka ne bo prisilila, da bi govorila. Pripravljena je bila, žrtvovati svoje življenje.

Marfo Strogovo sta zgrabila dva vojaka in jo podrla na kolena. Raztrgala sta ji obleko na hrbtu, da je bil razgaljen. Nekoliko palcev pred prsi sta ji nastavila konico sablje. Ako bi od bolečine omahnila, bi jo ostro orožje moralo predreti.

Tatar s knuto je bil pripravljen.

Čakal je.

»Udari!« je velel Ivan Ogarev.

Bič je zažvižgal po zraku ...

Toda preden je mogel udariti, je močna roka izvila Tataru knuto iz pesti. Mihael Strogov je bil tu! Ob strašnem prizoru je vse vzkipelo v njem. Na išimski postaji, kjer je bič Ivana Ogareva zadel njega, se je premagal, tukaj pa, kjer naj bi bila tepena njegova mati, se ni mogel obvladati.

Ivan Ogarev je dosegel svoj namen.

»Mihael Strogov!« je vzkliknil.

Stopil je naprej in dejal:

»Aha, mož iz Išima!«

»Da!« je odgovoril Mihael Strogov.

In vzdignil je knuto in z njo usekal Ivana Ogareva po obrazu.

»Udarec za udarec!« je dejal.

»Dobro si mu vrnil!« je vzkliknil neki gledavec, ki se je srečno zgubil v splošni zmešnjavi.

Na Mihaela Strogova je planilo dvajset vojakov, da ga umore.

Toda Ivan Ogarev, ki se mu je izvil besen in bolesten krik, jih je zadržal z odločno kretnjo.

»Ta človek se mora prihraniti emirjevemu pravosodju!« je dejal. »Preiščite ga!«

Pismo s carjevim pečatom so našli na prsih Mihaela Strogova, ki ni imel časa, da bi ga uničil. Izročili so ga Ivanu Ogarevu.

Gledavec, ki je izgovoril besede: »Dobro si mu vrnil!« je bil Alcide Jolivet. On in njegov tovariš sta se ustavila v taborišču pri Zabedjeru in sta bila priči tega prizora.

»Prekleto so čvrsti ti severni ljudje!« je dejal Harryu Blountu. »Priznajte, da se je treba opravičiti pri najinem sopotniku. Korpanov je vreden Strogova. Dobro je poplačal razžalitev v Išimu!«

»Da, povrnil jo je v resnici dobro,« je odgovoril Harry Blount, »toda Strogov je izgubljen. Glede na njegov načrt bi bilo morda bolje, da bi se te razžalitve ne bil še spomnil.«

»Ali naj pusti, da njegova mati pogine pod knuto?«

»Mislite li, da njo in njegovo sestro zaradi tega čaka boljša usoda?«

»Ničesar ne mislim in ne vem,« je odgovoril Alcide Jolivet, »razen tega, da bi bil na njegovem mestu storil isto. Kaka brazgotina! Za vraga! Včasih je treba tudi vzkipeti! Bog nam bi bil vlil v žile vode namesto krvi, ako bi bil hotel, da se nikjer in nikoli ne razvnamemo!«

»Krasna snov za časniški člančič,« je dejal Harry Blount, » Ako bi nama Ivan Ogarev le hotel povedati še vsebino pisma! ...«

Ko si je Ivan Ogarev obrisal kri, ki mu je zalila obraz, je odprl zapečateno pismo. Čital ga je dolgo in pazljivo, kakor da bi se hotel dodobra poglobiti v njegovo vsebino.

Mihaela Strogova je ukazal skrbno vkleniti in ga z drugimi ujetniki vred odpraviti v Tomsk. Nato je prevzel poveljstvo čet, ki so taborile v Zabedjeru, in ob strašnem ropotanju bobnov in bučanju trobent odrinil proti mestu, kjer ga je pričakoval kan Feofar.

Enaindvajseto poglavje. Zmagoslaven vhod.

Tomsk, ki je bil ustanovljen 1. 1604 skoraj sredi sibirskih pokrajin, je eno izmed najvažnejših mest azijske Rusije. Tobolsk, ki stoji nad 60. vzporednikom, in Irkutsk, ki so ga potisnili onstran 100. poldnevnika, sta morala gledati, kako je Tomsk uspeval na njune stroške.

In vendar smo videli, da Tomsk ni glavno mesto važne omske pokrajine. Vrhovni carski namestnik in višje uradništvo prebiva v Omsku. Toda vkljub temu je Tomsk najvažnejše mesto na ozemlju, ki ga loči altajsko pogorje od kitajske kalkaške dežele. Po pobočju tega gorovja se neprestano steka v dolino Toma platina, zlato, srebro, baker in svinec. Ker je bogata dežela, je bogato tudi mesto, saj stoji sredi dobičkonosnih rudnikov. Glede na razkošne hiše, opravo in vozove se more meriti z največjimi evropskimi prestolicami. Tomsk je mesto milijonarjev, ki so obogateli s kopačo in lopato. Dasi nima časti, da bi bil sedež carskega namestnika, se vendar lahko ponaša s tem, da šteje med svoje prve velikaše trgovskega načelnika, ki je obenem vrhovni pooblaščenec državnih rudnikov.

Nekdaj so mislili, da je Tomsk na koncu sveta. Kdor se je odpravil tja, se je moral pripraviti za dolgo potovanje. Sedaj je ta pot navaden sprehod, ako se po cesti ne potikajo vpadniki. Kmalu bo dograjena tudi železnica, ki bo tekla čez uralsko pogorje in ga bo vezala s Permom.

Ali je Tomsk lepo mesto? Priznati je treba, da potniki glede tega vprašanja ne soglašajo. Gospa de Bourboulon, ki se je na svojem potovanju iz Šangaja v Moskvo mudila nekoliko dni v Tomsku, ga nima za posebno slikovit kraj. Opisuje ga kot neznatno mesto s starimi, iz kamna ali opek zidanimi hišami, z zelo ozkimi ulicami, ki se dokaj razlikujejo od širokih ulic velikih sibirskih mest, in z umazanimi okraji, kjer se gnetejo zlasti Tatari in kjer je vse polno mirnih pijancev, »ki so celo v pijanosti brezčutni kakor vsi severni narodi«.

Potnik Henrik Russel-Killough pa pravi, da je Tomsk občudovanja vredno mesto. Morda zato, ker ga je videl pozimi, ko je bil zavit v snežni plašč, dočim ga je gospa de Bourboulon obiskala poleti. To je mogoče in bi potrjevalo mnenje onih, ki pravijo, da je mrzle kraje mogoče pravilno oceniti le pozimi, vroče pa poleti. Naj bo že kakorkoli, g. Russel-Killough odločno trdi, da je Tomsk ne samo najlepše sibirsko mesto, ampak tudi eno izmed najlepših mest na svetu. Posebno všeč so mu njegove s stebrovjem in slopovjem okrašene hiše, leseni hodniki, široke in ravne ceste in 15 veličastnih cerkva, ki se zrcalijo v vodi reke Toma, ki je širša kakor katerakoli francoska reka.

Resnica je v sredi med obema trditvama. Tomsk, ki šteje 25.000 prebivalcev, je slikovito mesto, sezidano po dolgem, dokaj strmem griču.

Najlepše mesto pa postane grdo, ako se v njem naselijo vpadniki. Kdo bi ga mogel občudovati ob takem času? Ker ga je branilo le nekaj bataljonov kazaške pehote, ki so stalno bivali v mestu, se ni moglo ustavljati napadu emirjevih čet. Tisti del prebivalstva, ki je bil tatarskega pokolenja, je z veseljem sprejel tatarske orde. Tedaj je bil Tomsk tako malo ruski ali sibirski, kakor če bi ga bili prestavili na sredo kokanskega ali buharskega kanata.

Emir je hotel sprejeti svoje zmagoslavne čete v Tomsku. Počastiti jih je nameraval s slovesnostjo, ki naj bi se praznovala s petjem, plesom, konjeniškimi igrami in zaključila s kako hrupno, nesramno zabavo.

V ta namen so izbrali na griču obsežno, kakih sto čevljev nad Tomom ležečo ravnino in jo priredili po azijskem okusu. Z ravnine, ki so jo obdajale ponosne skupine zelenih borov in velikanskih ceder, si lahko pregledal dolgo vrsto ličnih hiš in cerkva s trebušastimi kupolami, številne ovinke reke in gozdnato ozadje, pogreznjeno v toplo meglo. Na levi strani ravnine so se vrstile široke ploščadi. Na njih so zgradili v čudnem slogu sijajno okrašeno začasno palačo kot nekak vzorec buharske, napol mavriške in napol tatarske stavbinske umetnosti. Nad palačo in vrhovi njenih številnih minaretov ter med vejami visokih dreves, ki so rastla krog ravnine, je letalo na stotine udomačenih štorkelj, ki so prišle iz Buhare s tatarsko vojsko.

Te ploščadi so bile odločene za emirjev dvor, zavezniške kane, visoke dostojanstvenike in žene turkestanskih vladarjev.

Te vladarice so bile večinoma sužnje, kupljene na zakavkaških in perzijskih sejmovih. Nekatere so imele razkrite, druge pa s koprenami zagrnjene obraze. Oblečene pa so bile vse kar najbolj razkošno. Rokave ličnih plaščev so imele zavihane nazaj, da so se jim videle gole roke z zapestnicami, posejanimi z dragimi kamni. Nohti na njihovih prstih so bili pobarvani s sokom rastline »henneh«. Njih plašči so bili napravljeni ali iz svile, tenke kot pajčevina, ali pa iz »aladje«, bombažaste tkanine z ozkimi progami. Kadarkoli so se zganile, se je začulo šumenje, ki ga tako radi poslušajo prebivalci vzhodnih dežel. Pod to vrhnjo obleko pa so se jim svetile jopice iz brokata in svilene hlače, ki so bile zavezane nekoliko nad ličnimi, ljubko zavihanimi in z biseri vezenimi čeveljčki. Pri ženah z razkritimi obrazi bi bili lahko občudovali dolge kite, ki so jim visele izpod raznobarvnih turbanov, njih čarobne oči, lepe zobe in snežnobelo polt, ki se je zaradi črnih obrvi in temno pobarvanih vek le še bolj lesketala.

Pred ploščadami, okrašenimi z zastavami in s prapori, so stali posebni emirjevi stražniki z dvema zakrivljenima sabljama ob boku, z bodalom za pasom in deset čevljev dolgo sulico v rokah. Nekateri izmed teh Tatarov so imeli bele palice, drugi pa velikanske, s srebrnimi in z zlatimi šopi okrašene bradnice.

Krog in krog obširne ravnine in po pobočju griča, ob katerem je tekla reka Tom, se je gnetla silna množica ljudi, ki so prišli iz vseh delov srednje Azije. Tu si videl Usbeke rdečih brad in sivih oči v velikih kučmah iz črne jagnjetine in »arkalukih«, po tatarsko urezanih suknjah. Dalje si opazil Turkomane v narodni noši, t. j. v širokih hlačah žive barve, telovnikih in plaščih iz kamelje dlake, rdečih koničastih ali ploščatih kapah in visokih čevljih iz ruskega usnja. Poleg turkomanskih mož so bile videti njihove žene, ki si daljšajo lase s kitami iz kozje dlake, v modrih, škrlatastih ali zelenih »džubah«. Noge so imele ovite s pisanimi trakovi, ki so se križali doli do usnjatih čevljev. Kakor da bi se bili na emirjev poziv vzdignili vsi narodi ob rusko-kitajski meji, so bili tu celo Mandžujci, nad čelom in po sencih obriti, s kitami, v dolgih oblekah in svilenih, s pasom prepetih srajcah in okroglih satinastih čepicah s črnimi robovi in rdečimi resicami. Poleg njih so bile videti krasotice iz Mandžurije z metulji in umetnimi cvetlicami v črnih, z zlatimi iglami pripetih laseh.

Vso to množico so spopolnjevali Buhari, Perzijci in Kitajci iz Turkestana, ki so bili povabljeni na tatarsko slavnost.

Samo Sibircev ni bilo pri sprejemu vpadnikov. Oni, ki niso mogli bežati, so tičali v svojih hišah, ker so se bali, da bi Tatari utegnili tudi z ropanjem končati proslavo svoje zmage.

Emir je prijezdil na slavnostni prostor šele ob štirih popoldne. Njegov prihod je naznanjalo bučanje trobent, ropotanje tamtama ter streljanje topništva in pehote.

Jahal je svojega najljubšega konja, ki je imel na glavi z demanti posuto perjanico. Kan Feofar je bil v vojaški opravi. Poleg njega so jezdili kokanski in kunduški kan ter njegovi visoki dostojanstveniki, za njim pa njegovo številno spremstvo.

Istočasno se je prikazala na prvi ploščadi Feofarjeva prva žena, kraljica, ako smemo tako imenovati ženo buharskega vladarja. Bila je čudovito lepa Perzijanka. Proti mohamedanski navadi in brez dvoma zaradi emirjeve trme je imela odkrit obraz. Njeni, v štiri kite razčesani lasje, so ji padali na snežnobele rame, ki jih je pokrival svilen in zlatovezen pajčolan. Na glavi je imela čepico, ki je bila posejana z najdragocenejšimi dragulji. Pod površnikom iz modre svile s širokimi, temnimi progami je nosila »zirdžame« iz svilene tenčice, nad pasom pa naguban »piran«, t. j. srajco iz enake tkanine, ki je bila proti vratu dražestno izrezana. Od glave pa do nog je bila z zlatimi tomani na srebrnih vrvicah, s turkizi, smaragdi, safiri, z agati in opali tako nakičena, kakor bi bila njena obleka stkana iz samih dragih kamnov. Tisočev demantov, ki so se ji lesketali po vratu, rokah, pasu in nogah, ne bi mogel plačati niti z milijoni rubljev.

Emir, kani in dostojanstveniki, ki so ga spremljali, so stopili na tla. Nato so se usedli pod veličasten šotor, ki je stal sredi prve ploščadi. Pred šotorom je kakor po navadi na sveti mizi ležal koran.

Na emirjevega namestnika ni bilo treba čakati. Že pred peto uro so trobente naznanile njegov prihod.

Ivan Ogarev ‚Brazgotinec‘, kakor so ga že tedaj imenovali, je prijezdil v kroju tatarskega častnika in se ustavil pred emirjevim šotorom. Spremljal ga je oddelek vojakov iz taborišča pri Zabedjeru, ki se je postavil ob obeh straneh prostora, namenjenega za igre in predstave. Na izdajavčevem obrazu se je videla poševna, s krvjo podpluta brazgotina.

Ivan Ogarev je emirju predstavil svoje najodličnejše častnike. Kan Feofar jih je sprejel hladno, kakor je zahtevalo njegovo dostojanstvo, vendar pa toliko prijazno, da so bili vsaj navidezno zadovoljni.

Tako sta mislila Harry Blount in Alcide Jolivet, ki sta postala nerazdružljiva tovariša. Skupaj sta bila odpotovala iz Zabedjera in hitela v Tomsk. Nameravala sta kolikor mogoče hitro zapustiti Tatare in se pridružiti kakemu ruskemu oddelku, ki bi bil na potu v Irkutsk. Tatarska vojska, ki je samo požigala, ropala in morila, se jima je pristudila v dno duše. Zato se jima je mudilo, da prideta do Rusov.

Vendar pa je Alcide Jolivet prepričal svojega tovariša, da si mora, preden zapusti Tomsk, ustvariti vsaj površno sliko o zmagoslavnem vhodu tatarskih čet, četudi samo zato, da ugodi radovednosti svoje sestrične. Harry Blount se je vdal in obljubil, da ga bo počakal nekaj ur. Zvečer pa sta oba hotela odpotovati proti Irkutsku. Ker sta imela dobra konja, sta upala, da bosta prehitela emirjeve poizvedovavce.

Alcide Jolivet in Harry Blount sta se torej pomešala med množico in pazila, da jima ne bi ušla kaka podrobnost, ki bi mogla zanimati bravce njunih dnevnikov. Občudovala sta veličastnega kana Feofarja, njegove žene, častnike in straže ter vse iztočno razkošje, o katerem si pri evropskih svečanostih ne moreš ustvariti nobenega pojma. Ko pa se je pred emirjem pojavil Ivan Ogarev, sta se zaničljivo obrnila proč in nestrpno čakala začetka.

»Glejte, dragi moj Blount,« je dejal Alcide Jolivet, »prišla sva prehitro, kakor poštena meščana, ki za svoj denar tudi nekaj poštenega zahtevata. Vse to je le predigra; bolje bi bilo, ako bi bila prišla šele k plesu.«

»H kakšnemu plesu?« je vprašal Harry Blount.

»K običajnemu plesu vendar! Zdi se mi, da se zagrinjalo že vzdiguje.«

Alcide Jolivet je govoril, kakor bi bil v opernem gledišču. Potegnil je kukalo iz toka in se pripravil, da kot strokovnjak opazuje »prve Feofarjeve igravce«.

Toda pred zabavo se je odigral zelo mučen prizor.

Feofarjevo zmagoslavje v resnici ne bi moglo biti popolno, ako ne bi javno ponižal premagancev. Zato so vojaki prignali z biči več sto ujetnikov, ki naj bi korakali pred kanom Feofarjem in njegovimi zavezniki, preden bi jih z njihovimi tovariši vred vtaknili v mestne ječe.

Med temi ujetniki je bil v prvi vrsti Mihael Strogov. Na povelje Ivana Ogareva ga je stražil poseben oddelek vojakov. Tudi njegova mati in Nadja sta bili zraven.

Obraz stare Sibirke, ki je bila vedno odločna, kadar je bila sama v nevarnosti, je bil strašno bled. Bala se je, da jo čaka kak grozen prizor. Njenega sina niso brez vzroka pripeljali pred emirja. Ivan Ogarev, ki ga je javno zadela njej namenjena knuta, je bil mož, ki ni odpuščal, ampak je hlepel po krutem maščevanju. Mihaelu Strogovu je gotovo grozila strašna muka, kakršne so v navadi pri divjakih srednje Azije. Ako mu je Ivan Ogarev prizanesel tedaj, ko so vojaki planili nanj, je dobro vedel, zakaj ga je prihranil Feofarjevi obsodbi.

Po nesrečnem dogodku v taborišču pri Zabedjeru Mihael Strogov ni mogel govoriti s svojo materjo, ker so ju brez usmiljenja ločili. Pri vsej svoji bedi torej nista imela niti te tolažbe, da bi vsaj nekoliko dni preživela skupaj. Marfa Strogova se je želela pri sinu opravičiti, da mu je nehote povzročila toliko gorja, ker jo je peklo, da ni znala obvladati svojih čuvstev. Ako bi se bila premagala na pošti v Omsku, ko je stala pred Mihaelom, bi ga nihče ne bil spoznal. Neovirano bi bil potoval dalje in se izognil tolikšnim nesrečam!

Mihaela Strogova pa je mučila misel, da je Ivan Ogarev njegovo mater pripeljal sem samo zato, da bi trpela ob njegovih mukah, ali pa zato, ker je obema namenil enako strašno smrt!

In Nadja? Ugibala je, kako bi mogla rešiti oba, kako pomagati materi in sinu. Storiti sicer ni mogla ničesar, toda čutila je, da se mora predvsem zatajevati in ne sme obračati pozornosti nase. Le tako bi se ji morda posrečilo, da raztrga mrežo, v kateri je tičal Mihael Strogov. Ako bi se ji ponudila prilika, je na vsak način hotela poskusiti vse, četudi bi ji bilo treba tvegati življenje, samo da reši sina Marfe Strogove.

Večina ujetnikov je že odkorakala mimo Feofarja. V znak suženjstva se je moral vsakdo izmed njih pred njim vreči na tla in se s čelom dotakniti zemlje. Robstvo se je začelo s ponižanjem. Ako so se nesrečneži pripogibali prepočasi, so jih sirovi stražniki šiloma podirali na tla.

Alcide Jolivet in njegov tovariš sta gledala ta prizor z največjim ogorčenjem.

»To je podlo! Pojdiva!« je dejal Alcide Jolivet.

»Ne! « je odgovoril Harry Blount. »Videti morava vse!«

»Vse? ... Ah!« je hipoma vzkliknil Alcide Jolivet in prijel svojega tovariša za roko.

»Kaj pa je?« je vprašal Harry Blount.

»Poglejte, Blount! Tamle je ona!«

»Ona?«

»Sestra najinega sopotnika. Sama je in ujeta! Rešiti jo morava!«

»Le počasi!« je odgovoril hladno Harry Blount. »Ako bi se sedaj zavzela za mladenko, bi ji morda bolj škodovala nego koristila.«

Alcide Jolivet, ki je že hotel skočiti k njej, je obstal. Nadja ju ni opazila in je korakala pred emirjem, ne da bi vzbudila njegovo pozornost, ker je bila napol zakrita z dolgimi lasmi.

Za Nadjo je prišla Marfa Strogova. Ker se ni dovolj urno zgrudila v prah, so jo sirovi stražniki pritisnili k tlom ...

Marfa Strogova je padla.

Njenemu sinu je tako zavrela kri, da so ga njegovi stražniki komaj ukrotili.

Toda stara Marfa se je zopet dvignila. Vojaki so jo hoteli odpeljati, Ivan Ogarev pa jih je ustavil in dejal:

»Ta žena naj ostane tukaj!«

Nadjo so odvedli med druge ujetnike. Ivan Ogarev ki je ni natančneje pogledal, se ni zmenil zanjo.

Nato so pred emirja pripeljali Mihaela Strogova. Obstal je in še oči ni povesil pred njim.

»S čelom na tla!« mu je zavpil Ivan Ogarev.

»Ne!« je odgovoril Mihael Strogov.

Dva stražnika sta ga hotela prisiliti, da se skloni, toda krepka roka mladega moža je oba podrla na tla.

Ivan Ogarev je planil k Mihaelu Strogovu.

»Umreti moraš!« je besno siknil skozi zobe.

»Jaz bom umrl,« je ponosno odgovoril Mihael Strogov, »ti pa boš na svojem izdajalskem obrazu vkljub temu vedno nosil sramotno znamenje, ki ti ga je vsekala knuta!«

Pri tem odgovoru je Ivan Ogarev strašno prebledel.

»Kdo je ta ujetnik?« je vprašal emir z mirnim, a tem bolj grozečim glasom.

»Ruski vohun!« je odgovoril Ivan Ogarev.

Vedel je namreč dobro, da bo obsodba Mihaela Strogova strašna, ako ga označi za vohuna.

Mihael Strogov je hotel stopiti k Ivanu Ogarevu.

Vojaki so ga zadržali.

Emir je zamahnil z roko in vsa množica se je sklonila pred njim. Nato je ukazal, naj mu prineso koran. Odprl je sveto knjigo in položil prst na neko stran.

Slučaj ali, kakor mislijo prebivalci vzhodnih dežel, Bog sam naj bi odločil o usodi Mihaela Strogova. Pri narodih srednje Azije se taka sodba imenuje »fal«. Ravna se po smislu stavka, ki se ga je dotaknil sodnikov prst.

Poglavar ulemov se je približal emirju in je glasno prebral stavek, ki se ga je dotaknil njegov prst in ki se je končal z besedami:

»In nič več ne bo gledal stvari na zemlji.«

»Ruski vohun,« je dejal kan Feofar, »prišel si, da vidiš, kaj se godi v tatarskem taboru. Le dobro se naglej!«

Dvaindvajseto poglavje. »Le dobro se naglej!«

Mihael Strogov je stal z zvezanimi rokami pred emirjevim prestolom na ploščadi.

Njegova mati se je od prevelikega telesnega in duševnega trpljenja sesedla in se ni upala nič več gledati ne poslušati.

»Le dobro se naglej!« je dejal kan Feofar Mihaelu Strogovu in mu zagrozil z roko.

Ivan Ogarev, ki je poznal tatarske navade, je brez dvoma umel dalekosežnost teh besedi, zakaj okrog ustnic se mu je za trenutek pojavil zloben nasmeh. Nato je sedel poleg kana Feofarja.

Kmalu so zabučale trobente in naznanile začetek zabave.

»Plesavke!« je dejal Alcide Jolivet Harryu Blountu. »Proti vsem običajem bodo ti divjaki uprizorili ples pred igrokazom.«

Mihaelu Strogovu je bilo ukazano, naj gleda! Zato je gledal.

Oblak plesavk se je usul na prostor, namenjen za predstave. »Dutara«, t. j. mandolina z dolgim vratom in dvema po četrticah ubranima strunama iz svile, »kobiz«, t. j. nekak na sprednji strani odprt violončelo s strunami iz konjske žime, »čibizga«, t. j. dolga piščalka iz trstike, trobente, bobni, tamtami in druga tatarska godala so se zlivala z goltniškimi glasovi pevcev v čudno soglasje. Vmes se je tu in tam oglasil tudi nekak koncert v zraku, ki ga je proizvajalo kakih dvanajst papirnatih zmajev. Na njih so bile namreč napete strune, ki so zazvenele, kadar je čeznje potegnil veter.

Ples se je začel.

Vse plesavke so bile svobodne Perzijanke, ki so si prostovoljno izbrale svoj poklic. Prej so nastopale pri dvornih slavnostih v Teheranu. Ko pa je prišla na prestol sedaj vladajoča rodovina, so jih prognali iz dežele. Zato so morale iskati svoje sreče drugod. Bile so v bogato opremljeni narodni noši. V ušesih so imele majhne zlate trikotnike z dolgimi obeski, okrog vratu svetle srebrne obroče, na rokah in nogah zapestnice z dvojno vrsto draguljev, na koncu dolgih kit pa z biseri, turkizi in agati okrašene obeske. Na pasovih so se jim svetile zaponke, podobne velikemu križu kakega evropskega reda,

Plesavke so dražestno izvajale različne plese, zdaj posamič, zdaj zopet v skupinah. Pri tem so si od časa do časa razkrite obraze zagrinjale s tenkim pajčolanom. Njih svetle oči so se skrivale za oblakom tenčice, kakor se zvezdnato nebo skriva za lahno meglo. Nekatere izmed njih so bile opasane z usnjatim in z biseri posejanim jermenom, na katerem je visela trioglata torbica iz zlate pletenine. V teh torbicah so imele spravljene ozke in dolge trakove iz škrlataste svile z uvezenimi izreki iz korana.

Od časa do časa so iz njih potegnile te trakove in jih v krogu razpele med seboj. Druge plesavke so jih po smislu izrekov izpodlezovale, preskakovale ali pred njimi padale na tla.

Alcidu Jolivetu se je najbolj čudno zdelo to, da Perzijanke niso plesale divje, ampak zelo umerjeno. Plesavkam je manjkalo ognja. Z izvajanjem svojih plesov so bolj spominjale na mirne in spodobne indijske, kakor pa na strastne egiptovske plesavke.

Ko je bil končan prvi del zabave, se je zaslišal resen glas, ki je dejal:

»Le dobro se naglej!«

Tatar, ki je ponovil emirjeve besede, je bil visok mož in je izvrševal smrtne obsodbe kana Feofarja. Postavil se je bil za Mihaela Strogova in je držal v roki dolgo, krivo sabljo-damaščanko, kakršne izdelujejo sloveči kovači iz Karšija ali Hisarja.

Poleg njega so stražniki postavili posodo žarečega oglja. Od časa do časa so v posodo vsipali nekakšne zmesi kadila in jantarja, da se je iz nje vzdigovala lahna, dišeča meglica.

Neposredno za Perzijankami je nastopila druga skupina plesavk, ki jih je Mihael Strogov takoj spoznal.

Tudi oba poročevavca sta jih morala že videti, kajti Harry Blount je dejal svojemu tovarišu:

»To so ciganke iz Nižnjega Novgoroda.«

»Da!« je odgovoril Alcide Jolivet. »Mislim pa, da več zaslužijo kot vohunke nego kot plesavke.«

Alcide Jolivet je imel prav, saj vemo, da so bile te ciganke emirjeve vohunke.

Prva med njimi je bila Sangara v nekoliko čudni in slikoviti, toda krasni obleki, v kateri je bila videti še lepša.

Sama ni plesala, ampak se je kot kraljica postavila v sredo svojih plesavk. Njih čudne kretnje so posnemale plese, kakršni so v navadi po deželah, po katerih potujejo cigani, po Češkem, Egiptu, Italiji in Španskem. Svoj ples so spremljale z žvenketajočimi cimbalami in s hreščečimi baskiškimi bobni, na katere so udarjale s svojimi prsti.

Tudi Sangara je imela tak boben in je z njim bodrila plesavke, podobne tolpi pravih koribantov ^[1].

Nastopil je komaj petnajstleten cigan z dutaro, ki je z nohtovi udarjal po njenih strunah in začel peti zelo čudno ubrano pesem. Poleg njega se je usedla neka plesavka in ga mirno poslušala. Ko pa je mladi pevec začel ponavljati pripevek, je skočila pokonci in se zavrtela okoli njega. Med plesom je udarjala na boben in tako ropotala s kraguljčki, da ga je bilo komaj slišati.

Ko je cigan odpel zadnjo kitico, so ga plesavke potegnile v sredo in ga zamotale v nerazvozljiv ples.

V tem trenutku so emir, njegovi zavezniki in njihovi častniki vseh činov usipali mednje točo zlata. Z žvenketanjem zlatnikov, ki so udarjali ob cimbale plesavk, so se mešali zadnji glasovi dutar in tamburinov.

»Denar trosijo kakor roparji!« je pošepetal Alcide Jolivet svojemu tovarišu na uho.

Zlato, ki so ga metali med ciganke, je bilo v resnici ugrabljeno, zakaj med tomani in tatarskimi cekini so bili videti tudi moskovski zlati rublji.

Za trenutek je vse utihnilo. Feofarjev rabelj je položil Mihaelu Strogovu roko na ramo in ponovil besede, ki so se glasile še bolj grozeče:

»Le dobro se naglej!«

To pot je Alcide Jolivet opazil, da rabelj ni imel več gole sablje v roki.

Medtem je solnce zašlo in obzorje se je začelo zagrinjati v polmrak. Skupine ceder in borov so postajale vedno temnejše in voda reke Toma je izginjala v megli. Tudi ravnina nad mestom se je kmalu zavila v temo.

Na zabavišče se je pridrevilo več sto sužnjev s prižganimi plamenicami. Pod vodstvom Sangare so se pred emirjevim prestolom pojavile zopet ciganke s Perzijankami vred in ga skušale zabavati z novimi plesi najrazličnejših načinov. Godala tatarskega zbora in goltniški glasovi pevcev, ki so jih spremljali, so se zlili v še bolj divje soglasje. Zmaji, ki so jih bili potegnili na tla, so se dvignili iznova s celim ozvezdjem raznobarvnih svetiljk. Njih plunke so zvenele močneje pri tej zračni razsvetljavi. Nato se je plesavkam pridružil oddelek tatarskih konjenikov. Njihov ples je postajal vedno bolj divji. Sledila mu je igra pešcev, ki je na gledavce napravila mogočen vtis.

Vojaki, oboroženi z golimi sabljami in dolgimi pištolami, so plesali, skakali in streljali venomer. S pokanjem njihovih pištol se je mešalo ropotanje bobnov, hreščanje tamburinov in škripanje dutar. Ker so imeli po kitajski navadi pištole nabite s smodnikom, ki je zaradi neke kovinske primesi izgoreval v različnih barvah, so sipale v zrak dolge rdeče, zelene in modre žarke, tako da so se skupine plesavcev premikale sredi umetnega ognja. Ta igra je spominjala na cibistiko starih narodov, t. j. nekak vojaški ples, pri katerem so se plesavci sukali med samimi konicami mečev in bodal. Mogoče je, da se je ta ples ohranil še pri narodih srednje Azije. Toda tatarska cibistika je bila mnogo bolj čudovita zaradi mnogobarvnega ognja, ki je švigal nad glavami plesavcev in jih obsipaval z žarečimi iskrami.

Četudi je Alcide Jolivet gotovo videl že mnogo podobnih in zaradi novodobne gledališke tehnike še vse bolj učinkovitih predstav, je vendar nehote prikimal z glavo, kakor bi hotel reči: »Dobro, izvrstno!«

Kakor na povelje je umetni ogenj hipoma ugasnil in ples prenehal. Plesavke so izginile, zabava je bila končana. Ravnino, ki je bila nekaj trenutkov poprej tako rekoč še vsa v plamenu, so razsvetljevale samo še goreče plamenice.

Na emirjevo znamenje so pripeljali predenj Mihaela Strogova.

»Blount,« je dejal Alcide Jolivet svojemu tovarišu, »ali hočete gledati tudi ta prizor do konca?«

»Nikakor ne,« je odgovoril Harry Blount.

»Bravci Daily-Telegrapha, upam, ne žele podrobnosti o usmrtitvi po tatarskem načinu.«

»Ne bolj kot Vaša sestrična.«

»Ubogi dečko!« je dostavil Alcide Jolivet in pogledal Mihaela Strogova. »Vrli vojak bi bil zaslužil častnejšo smrt na bojišču.«

»Ali moreva kaj storiti, da ga rešiva?« je vprašal Harry Blount.

»Ničesar!«

Dopisovavca sta se spominjala, kako plemenito je z njima ravnal Mihael Strogov. Vedela sta, kaj vse je moral prebiti, samo da ostane zvest svoji dolžnosti. In vendar sredi Tatarov, ki niso poznali usmiljenja, nista mogla ničesar storiti zanj!

Da ne bi gledala trpljenja, ki je čakalo nesrečneža, sta naglo odšla v mesto.

Uro pozneje sta bila že na irkutski cesti, da med Rusi nadaljujeta »maščevalno vojno«, kakor jo je že vnaprej imenoval Alcide Jolivet.

Mihael Strogov je stal pokonci in meril emirja s ponosnim, Ivana Ogareva pa s prezirljivim očesom. Dasi je pričakoval smrti, vendar ni pokazal najmanjšega znamenja slabosti.

Gledavci okrog ravnine in spremstvo kana Feofarja, ki jih je ta usmrtitev še najbolj zanimala, so komaj čakali, da se izvrši. Divja drhal je hotela najprej napasti svojo radovednost in se potem upijaniti.

Na emirjev ukaz so stražniki Mihaela Strogova potisnili naprej, da se je približal ploščadi. Kan Feofar mu je dejal v tatarskem jeziku:

»Prišel si, da gledaš, ruski vohun. Gledal si zadnjikrat. Čez nekaj trenutkov se bodo tvoje oči zaprle za vedno!«

Kaznovati ga torej ni hotel s smrtjo, ampak z večno slepoto! Ali izguba oči ni morda strašnejša kakor smrt? Nesrečnež je bil obsojen, da ga oslepe!

Ko je Mihael Strogov, ki je razumel tatarski jezik, slišal, kakšno kazen mu je prisodil emir, ni prebledel. Neustrašeno je gledal s široko odprtimi očmi, kakor bi hotel vse svoje življenje zbrati v zadnjem pogledu. Prositi te divjake milosti, bi bilo brezuspešno in zanj poniževalno. Na to niti mislil ni. Vse misli so se mu strnile v njegovem nepreklicno izjalovljenem poslanstvu, njegovi materi in Nadji, ki ju ne bo videl nikoli več! Dasi je bil zaradi lega globoko ginjen, je vendar ostal navidezno popolnoma miren.

Kar nenadoma pa se ga je polotila želja po maščevanju.

Obrnil se je proti Ivanu Ogarevu.

»Ivan,« je dejal z grozečim glasom, »podli izdajavec, zadnja grožnja mojih oči veljaj tebi!«

Ivan Ogarev je skomizgnil z ramami.

Toda Mihael Strogov se je zmotil. Njegov zadnji pogled ni bil namenjen Ivanu Ogarevu.

Pred njim se je pojavila Marfa Strogova.

»O, mati moja!« je vzkliknil. »Da, da, tebi naj velja moj zadnji pogled, ne pa temu lopovu! Ostani tukaj pri meni! Naj gledam še enkrat tvoj ljubljeni obraz! Pri pogledu nate naj ugasnejo moje oči! ...«

Stara Sibirka se mu je približala, ne da bi spregovorila.

»Zapodite to žensko stran!« je velel Ivan Ogarev.

Dva vojaka sta potisnila Marfo Strogovo nazaj. Umaknila se je nekoliko korakov in se zopet ustavila ne daleč od svojega sina.

Prikazal se je rabelj. V roki je imel zopet golo, sedaj belo žarečo sabljo, ki jo je bil potegnil iz dišeče žerjavice.

Ukazano mu je bilo, da po tatarski navadi oslepi Mihaela Strogova s tem, da mu potegne belo žarečo sabljo tik pred očmi.

Mihael Strogov se ni ustavljal. Zanj je živela samo še njegova mati, ki jo je kar požiral z očmi. Vse njegovo življenje je bilo v tem zadnjem pogledu!

Marfa Strogova ga je gledala s široko odprtimi očmi in z iztegnjenimi rokami! ...

Belo žareča ostrina sablje je šla Mihaelu Strogovu tik pred očmi.

Začul se je obupen krik. Stara Marfa se je kakor mrtva zgrudila na tla.

Mihael Strogov je bil slep.

Ko je rabelj izvršil svojo nalogo, je odšel emir z vsem svojim dvorom. Kmalu so ostali na ravnini samo še Ivan Ogarev in sužnji, ki so nosili plamenice.

Ali je hotel ta lopov svojo žrtev še zasmehovati in mu zadati zadnji udarec?

Ivan Ogarev se je počasi bližal Mihaelu Strogovu, ki ga je začutil in se vzravnal.

Izdajavec je potegnil iz žepa carjevo pismo, ga odprl in ga porogljivo pomolil carskemu slu pred ugasle oči, rekoč:

»Čitaj sedaj, Mihael Strogov, potem pa pojdi in povej v Irkutsku, kar si čital! Pravi carski sel je Ivan Ogarev!«

Nato je spravil pismo v nedrje in odšel z ravnine, ne da bi se obrnil nazaj. Za njim so izginili tudi sužnji s plamenicami.

Mihael Strogov je ostal sam nekoliko korakov od svoje nezavestne, morda celo mrtve matere.

Oddaleč se je slišalo vpitje, popevanje in razuzdano razgrajanje. Tomsk je bil svečano razsvetljen.

Mihael Strogov je poslušal. Vse je bilo tiho na zapuščeni ravnini.

Tipal je naprej, da bi našel mesto, kjer se je zgrudila njegova mati. Našel jo je z roko, se sklonil nadnjo, se približal njenemu obrazu in poslušal utripe njenega srca. Zdelo se je, kakor bi ji nekaj popolnoma tiho pripovedoval.

Ali je bila stara Marfa še živa in je slišala besede svojega sina?

Naj bo že kakorkoli, tega ni pokazala niti z najmanjšo kretnjo.

Mihael Strogov ji je poljubil čelo in bele lase. Potem je vstal, tipal z nogo in iztegoval roke, da bi si pomagal naprej. Tako je počasi korakal proti koncu ravnine.

Nenadoma se je prikazala Nadja.

Hitela je naravnost k svojemu tovarišu. Z bodalom, ki ga je imela v roki, je prerezala vrv, s katero so bile zvezane njegove roke.

Ker je bil Mihael Strogov slep, ni vedel, kdo ga je oprostil, zakaj Nadja dotlej ni spregovorila nobene besede. Šele nato je dejala tiho:

»Dragi moj brat!«

»Nadja,« je šepetal Mihael Strogov, »Nadja!«

»Pojdi z menoj!« je rekla Nadja. »Odslej bodo moje oči tvoje oči in jaz te bom peljala v Irkutsk!«

1. Svečeniki boginje Cibele.

Triindvajseto poglavje. Prijatelj na glavni cesti.

Pol ure kesneje sta Mihael Strogov in Nadja zapustila Tomsk.

Tudi nekaj drugih ujetnikov je tisto noč pobegnilo iz mesta, ker so se tatarski častniki in vojaki več ali manj upijanili in jih niso tako strogo nadzorovali kakor v taborišču pri Žabedjeru ali na potu v Tomsk. Nadji, ki so jo bili z drugimi ujetniki vred odpeljali v mesto, se je posrečilo uiti in se vrniti na ravnino vprav tedaj, ko so Mihaela Strogova gnali pred emirja.

Tu se je pomešala med množico gledavcev. Videla je, kako je šla žareča sablja njenemu spremljevavcu mimo oči, pa je imela vendar toliko moči, da je ostala tiha in mirna. Neki notranji glas ji je veleval, da se mora zatajevati, ako hoče ostati svobodna in peljati sina Marfe Strogove na cilj, ki ga je, kakor je prisegel, moral doseči. Ko se je stara Sibirka zgrudila, ji je zastalo srce, toda ena misel ji je vrnila vso njeno prejšnjo odločnost:

»Slepca bom morala voditi!«

Ko je Ivan Ogarev odhajal, se je Nadja skrila v temi in čakala, da je tudi množica zapustila ravnino. Mihael Strogov je ostal sam kakor revno bitje, ki se ga ni treba nič več bati. Nadja je videla, kako je tipal do svoje matere, se sklonil k njej in jo poljubil na čelo, potem pa se vzravnal in tipal dalje, da bi ubežal ...

Kmalu nato sta Mihael Strogov in Nadja, ki ga je vodila za roko, splezala po strmem pobočju navzdol, hitela ob reki Tomu do konca mesta in se pri neki vrzeli srečno izmuznila skozi obzidje.

Proti vzhodu je držala samo irkutska cesta. Tu ni bilo mogoče zaiti. Nadja in Mihael Strogov sta hodila naglo. Mogoče je bilo namreč, da bi se emirjevi poizvedovavci po končanem razveseljevanju in pijančevanju iznova razkropili po stepi in zaprli vsa pota. Zato jih je bilo treba prehiteti in pred njimi priti v Krasnojarsk, ki je bil 500 vrst (533 km) oddaljen od Tomska. Ostati sta hotela namreč kolikor mogoče dolgo na glavni cesti, ker je bila vsaka druga pot negotova, neznana in skrajno nevarna.

Kako je mogla Nadja kljubovati naporom v noči od 16. do 17. avgusta? Odkod je črpala telesno moč, ki je bila potrebna za tako dolgo pot? Kako se je mogla vzdržati na nogah, ki so ji krvavele še od prejšnje dolge in težavne hoje? Vse to je skoraj nerazumljivo. In vendar je drugi dan zjutraj po dvanajsturni hoji z Mihaelom Strogovim dospela v trg Semilovskoje, ki je od Tomska oddaljen 50 vrst.

Mihael Strogov še ni bil spregovoril nobene besede. Vso noč se je držal Nadjine roke, ki je neprestano drhtela, in stopal poleg nje z navadnim korakom.

Semilovskoje je bilo skoraj popolnoma zapuščeno. Njegovi prebivalci so iz strahu pred Tatari zbežali v jenisejsko pokrajino. Komaj v dveh ali treh hišah so še stanovali ljudje. Vse, kar je imelo količkaj vrednosti, so begunci odpeljali s seboj.

Vkljub temu je bila Nadja prisiljena, da se v trgu ustavi nekaj ur. Oba sta bila namreč potrebna hrane in počitka.

Mladenka je peljala svojega tovariša na konec trga. Tam je stala prazna in odprta hiša. Vstopila sta. Blizu visoke peči, kakršno najdeš v vsaki sibirski hiši, je stala sredi sobe lesena klop. Usedla sta se nanjo.

Tedaj je Nadja pogledala svojemu slepemu tovarišu v obraz, kakor mu doslej še ni pogledala nikoli. Ako bi Mihael Strogov ne bil slep, bi bil v tem lepem pogledu čital neizmerno vdanost in ljubezen.

Od žareče sablje vneti veki sta slepcu napol pokrivali popolnoma suhe oči. Beločnica se mu je lahno nagubala in poroženela, zenica pa izredno razširila. Njegova šarenica je bila bolj temnomodra kakor poprej, trepavnice in obrvi pa so bile nekoliko osmojene. Sicer pa se njegov globoki pogled ni prav nič spremenil. Ako je bil popolnoma slep, potem mu je morala vročina žarečega jekla uničiti občutljivost mrežnice in vidnega živca.

Mihael Strogov je iztegnil roke.

»Ali si tukaj, Nadja?« je vprašal.

»Da,« je odgovorila mladenka, »poleg tebe sem in te ne zapustim nikoli več, Mihael.«

Ko je slišal Nadjo prvikrat izgovoriti svoje ime, je zatrepetal. Gotovo je bilo, da je njegova spremljevavka vedela vse, kdo je in kake vezi ga družijo s staro Marfo.

»Nadja,« je dejal, »morala se bova ločiti!«

»Zakaj, Mihael?«

»Ker te nočem ovirati na tvojem potovanju. Tvoj oče te pričakuje v Irkutsku. Hiteti moraš k njemu!«

»Moj oče bi me klel, Mihael, ako bi te zapustila po vsem tem, kar si storil zame.«

»Nadja, Nadja,« je odgovoril Mihael Strogov in stisnil mladenki roko, ki mu jo je bila podala, »misliti moraš samo na svojega očeta!«

»Mihael,« je povzela Nadja, »ti me potrebuješ bolj kakor moj oče. Saj menda vendar ne misliš opustiti svojega potovanja v Irkutsk?«

»Nikdar!« je vzkliknil Mihael Strogov z glasom, ki je pričal, da še ni izgubil prav nič odločnosti.

»Toda onega pisma nimaš več! ...«

»Onega pisma, ki mi ga je vzel Ivan Ogarev? ... Naj bo! Prebil bom tudi brez njega, Nadja. Obsodili so me kot vohuna. Prav! Ravnal bom torej kot vohun. Pojdem v Irkutsk in povem vse, kar sem videl in slišal, in prisegam ti pri živem Bogu, da se bova z izdajavcem še enkrat srečala! Toda priti moram pred njim v Irkutsk!«

»In vendar praviš, da se morava točiti, Mihael?«

»Nadja, lopovi so mi pobrali vse!«

»Imam še nekaj rubljev in oči! Z njimi morem gledati namesto tebe, Mihael, in te peljati tja, kamor ne moreš iti sam!«

»Kako pa bova potovala?«

»Peš!«

»In s čim se bova preživljala?«

»Prosila bova.«

»Pojdiva torej dalje, Nadja!«

»Pridi, Mihael!«

Mihael Strogov in Nadja se nista več nagovarjala kot brat in sestra. Skupna nesreča ju je še ožje zvezala med seboj. Čez eno uro sta zapustila hišo, v kateri sta počivala. Nadja je tekala po ulicah trga in nabrala nekaj kosov ječmenovega kruha ter nekoliko medice. Vse to si je pri dobrih ljudeh izprosila zastonj. Kruh in medica sta Mihaelu Strogovu kolikor toliko utolažila lakoto in žejo. Nadja mu je odločila večji del nezadostne hrane. Jedel je kose kruha, ki mu jih je tovarišica podajala drugega za drugim, in pil iz čutare, ki mu jo je nastavila na usta.

»Ali ješ, Nadja?« jo je izpraševal.

»Da, Mihael,« mu je odgovarjala mladenka, ki se je zadovoljila s tem, kar je njemu ostalo. Mihael Strogov in Nadja sta zapustila Semilovskoje in se odpravila na težavno pot proti Irkutsku. Mladenka se je upirala utrujenosti, kar je mogla. Ako bi jo bil Mihael Strogov videl, kako je pešala, bi se bil gotovo ustavil. Ker pa Nadja ni vzdihovala in se pritoževala, je hodil zelo naglo. Zakaj? Ali je še mogel upati, da prehiti Tatare? Hoditi je moral peš, bil je slep in brez denarja. Ako bi izgubil edinega vodnika, Nadjo, bi se moral uleči kraj ceste in žalostno umreti. Ako pa bi vkljub temu vendarle prišel v Krasnojarsk, bi morda še ne bilo vse izgubljeno. Tu bi se dal spoznati carskemu namestniku, ki bi mu gotovo pomagal, da pride v Irkutsk.

Mihael Strogov je bil spotoma zamišljen in je le malo govoril. Ker je držal Nadjo za roko, sta bila neprestano združena in nista potrebovala besed, da bi izmenjavala svoje misli. Od časa do časa pa je Mihael Strogov vendarle dejal:

»Govori, Nadja!«

»Čemu, Mihael? Saj mislim isto kakor ti,« je odgovarjala mladenka in si prizadevala, da se ji ne bi poznalo na glasu, kako je trudna.

Včasih pa je le klecnila z nogami, kakor da bi se ji srce ustavilo za trenutek. Začela je hoditi počasneje, iztegovati roko in zaostajati. Tedaj se je Mihael Strogov ustavil in uprl svoje oči v mladenko, kakor da bi jo hotel videti skozi temo, ki ga je obdajala. Nato je krepkeje podprl svojo spremljevavko in se napotil dalje.

Kaki dve uri potem, ko sta odšla iz Semilovskega, se je Mihael Strogov hipoma ustavil.

»Ali je cesta prazna?« je vprašal.

»Popolnoma prazna,« je odgovorila Nadja.

»Ali ne slišiš za nama kakega drdranja?«

»Da, res je!«

»Ako so Tatari, se morava skriti. Dobro poglej!«

»Čakaj, Mihael!« je odgovorila Nadja in stopila nekaj korakov nazaj, kjer se je cesta zavila na desno.

Mihael Strogov je ostal za trenutek sam in poslušal.

Nadja se je vrnila takoj in rekla:

»Za nama je voz, ki ga vodi mlad človek.«

»Ali je sam?«

»Sam.«

Mihael Strogov je nekoliko omahoval. Ali naj se skrije? Ali naj nasprotno poskusi, da najde prostor na vozu, če ne zase, pa vsaj za njo? Sam bi se zadovoljil s tem, da se oprime za voz in ga, če bi bilo treba, še potiska naprej, zakaj njegove noge še niso bile preveč utrujene. Nadja pa, ki je hodila peš od Oba, t. j. že dobrih osem dni, je bila skoraj popolnoma obnemogla.

Zato je čakal.

Voz se je kmalu prikazal na ovinku ceste.

Bila je precej razmajana kibitka, kakor se tak voz običajno imenuje, in je imela komaj za tri osebe prostora.

V kibitko so navadno vpreženi trije konji. To pa je vlekel en sam močan in vztrajen mongolec z dolgo grivo in dolgim repom.

Na vozu je sedel mlad človek, ki je imel poleg sebe psa.

Nadja je takoj spoznala, da je Rus, Prijazne in mirne poteze njegovega obraza so jo navdale z zaupanjem. Vozniku se očividno ni prav nič mudilo. Najbrže je vozil počasi zato, da se konj ne bi preveč utrudil. Kako bi bil sicer mogel korakoma voziti po cesti, ki je bila vsak trenutek na tem, da jo zastavijo Tatari?

Nadja je prijela Mihaela Strogova za roko in se z njim postavila kraj ceste.

Kibitka se je ustavila in voznik je smehljaje se uprl v mladenko svoje velike, prijazne oči.

»Kam pa vendar potujeta?« jo je vprašal.

Mihaelu Strogovu se je zdelo, da je že nekje slišal ta glas. In brez dvoma je po njem spoznal voznika kibitke, zakaj čelo se mu je hipoma razjasnilo.

»Kam torej potujeta?« je mladi človek ponovil vprašanje in se obrnil naravnost na Mihaela Strogova.

»V Irkutsk,« je odgovoril Mihael Strogov.

»O, dragi očka, ali ne veš, da je do Irkutska še mnogo, mnogo vrst?«

»Vem!« »In potuješ peš?«

»Seveda.«

»Ti že. Ali gospodična? ...«

»To je moja sestra,« je dejal Mihael Strogov, misleč, da je pač najbolj umestno, ako Nadjo zopet imenuje svojo sestro.

»Da, tvoja sestra, dragi očka. Toda verjemi mi, da nikoli ne bo mogla priti v Irkutsk!«

»Prijatelj,« je odgovoril Mihael Strcgov in se približal vozniku. »Tatari so nama pobrali vse. Zato nimam niti kopejke, da bi ti jo dal. Ali ne bi hotel vkljub temu vzeti moje sestre k sebi na voz? Jaz bom šel peš za njim, celo tekel bom, če bo treba, da te ne zadržim niti eno uro ...«

»Nočem na voz, brat,« je vzkliknila Nadja, »nočem! — Gospod, moj brat je slep!«

»Slep!« je ponovil mladi mož z ginjenim glasom.

»Tatari so ga oslepili z žarečo sabljo,« je odgovorila Nadja in stegnila roke, kakor bi hotela prositi usmiljenja.

»Oslepili z žarečo sabljo? O, ubogi očka! Peljem se v Krasnojarsk, Zakaj bi se torej ne usedel s svojo sestro v kibitko? Ako se malo stisnemo, bomo imeli vsi trije dovolj prostora. Moj pes se ne bo branil teči za vozom. Da pa varujem konja, vozim precej počasi.«

»Prijatelj, kako ti je ime?« je vprašal Mihael Strogov.

»Nikolaj Pigasov.«

»Tega imena ne bom pozabil nikoli več,« je odgovoril Mihael Strogov.

»Dobro torej, stopi na voz, dragi, slepi očka! Tvoja sestra naj se usede zadaj poleg tebe, jaz pa bom sedel spredaj, da bom mogel paziti na konja. Zadaj je mehko brezovo lubje in ječmenova slama, sedela bosta kakor v gnezdu. Hajdi, Serko, umakni se!«

Pes je skočil na tla, ne da bi ga bilo treba siliti. Bil je sibirske pasme in srednje velikosti. Imel je dolgo dlako in debelo, prijazno glavo ter je bil očividno zelo vdan svojemu gospodarju. Mihael Strogov in Nadja sta bila hipoma v kibitki.

Mihael Strogov je stegoval svoje roke, kakor bi hotel seči Nikolaju Pigasovu v roko.

»Ali mi hočeš stisniti roko?« je vprašal Nikolaj. »Tu jo imaš, dragi očka. Stisni jo, kolikor ti drago!«

Kibitka se je začela premikati. Konj je kljusal le po- časi naprej, ker ga Nikolaj ni nikoli udaril. Zaradi tega Mihael Strogov sicer ni pospešil svojega potovanja, toda Nadjo je obvaroval pred novimi napori.

Mladenka je bila tako utrujena, da jo je enakomerno premikanje kibitke takoj zazibalo v globoko spanje. Mihael Strogov in Nikolaj sta jo kolikor mogoče udobno položila na brezovo lubje. Sočutni mladi mož je bil popolnoma ginjen, Mihael Strogov pa se prav gotovo samo zato ni razjokal, ker mu je žareče jeklo posušilo zadnjo solzo!

»Kako je ljubka!« je dejal Nikolaj.

»Da,« je odgovoril Mihael Strogov.

»Takele punčke hočejo biti vedno močne in pogumne, očka, dasi so v resnici le šibke stvarce. Ali prihajata od daleč?«

»Od zelo daleč.«

»Revčka! — To te je moralo boleti, ko so ti izžigali oči!«

»Da,« je odgovoril Mihael Strogov in se obrnil kakor da bi hotel pogledati Nikolaja.

»Ali se nisi jokal?«

»Seveda sem se.«

»Tudi jaz bi se bil. Misliti na to, da človek ne bo več videl onih, ki jih ljubi! Toda končno je morda to tudi neka tolažba, da vsaj ti vidijo tebe.«

»Da, mogoče —. Povej mi, prijatelj,« je dejal Mihael Strogov, »ali me nisi še nikdar videl?«

»Tebe, očka? Nikdar!«

»Vprašam te zato, ker poznam tvoj glas.«

»Glej ga!« je dejal Nikolaj smehljaje se. »Moj glas pozna. Morda me vprašaš zato, da bi zvedel, odkod prihajam. 0, takoj ti povem. Prihajam iz Kolivana.«

»Iz Kolivana?« je povzel Mihael Strogov. »Potem sem te videl ondi. Ali si bil na brzojavni postaji?«

»Tako je,« je odgovoril Nikolaj. »Stanoval sem tam kot uradnik.«

»In si ostal na svojem mestu do zadnjega trenutka?«

»Saj je bila moja dolžnost, da vztrajam do zadnjega.«

»Bilo je tistega dne, ko sta se Anglež in Francoz z rublji v rokah prepirala ob pregraji in je Anglež brzojavil prve vrstice iz sv. pisma?«

»To je mogoče, očka, vendar pa se tega ne spominjam.«

»Kaj? Tega se ne spominjaš?«

»Nikdar ne čitam zase brzojavk, ki jih odpošiljam. Ker jih ne smem vedeti, jih takoj pozabim,« je odgovoril Nikolaj Pigasov s posebno odločnim poudarkom.

Medtem se je kibitka pomikala polagoma naprej. Mihael Strogov je želel, da bi tekla hitreje. Toda Nikolaj in njegov konj sta bila vajena takega koraka; niti eden niti drugi bi se mu ne bil hotel odreči. Konj je hodil tri ure in počival eno uro — noč in dan. Med odmori se je konj pasel, potniki iz kibitke pa so jedli v družbi zvestega Serkota. Kibitka je imela najmanj za dvajset oseb zaloge in Nikolaj jo je dal velikodušno na razpolago svojima gostoma, ki ju je imel za brata in sestro.

Po enodnevnem počitku si je Nadja zopet nekoliko opomogla. Nikolaj je gledal na to, da ni pogrešala ničesar. Potovali so, dasi počasi, vendar kolikor toliko udobno in enakomerno. Včasih se je primerilo, da je Nikolaj med vožnjo ponoči zadremal; njegovo samozavestno smrčanje je pričalo, da je imel mirno vest. Ako bi bil kdo ob takih prilikah natančneje opazoval Mihaela Strogova, bi bil morda videl, kako je z roko poiskal vojke in priganjal konja k večji naglici v veliko začudenje Serkota, ki pa kljub temu ni rekel ničesar. Ko pa se je Nikolaj predramil, je začel konj takoj zopet krevsati po svoji navadi. Kibitka pa je vkljub predpisani hitrosti vendarle prevozila daljšo pot.

Tako so prevozili Išimsk, trge Išimskoje, Berikilskoje, Kiskoje, reko Marijinsk, trg enakega imena, Bogolovskoje in končno majhno reko Čulim, ki loči zapadno Sibirijo od vzhodne. Pot se je vila včasih čez neizmerne in nepregledne pustinje, včasih pa skoz goste in neskončne gozdove jelk. Potnikom se je zdelo, da jih ne bodo prevozili nikdar.

Vsa pokrajina je bila zapuščena in trgi skoraj popolnoma prazni. Kmetje so zbežali onstran Jeniseja, misleč, da bo morda široka reka zadržala Tatare.

23. avgusta je kibitka dospela v trg Ačinsk, ki je od Tomska oddaljen kakih 380 vrst. Do Krasnojarska je bilo še 120 vrst. Spotoma se ni pripetilo nič posebnega. Nikolaj, Mihael Strogov in Nadja so bili že šest dni skupaj in so ostali, kakršni so bili. Prvi je bil neomahljivo hladnokrven, druga dva pa nemirna, ker sta se bala trenutka, ko se bo treba ločiti od njunega tovariša.

Mihael Strogov je opazoval pokrajino, po kateri so se vozili, tako rekoč z očmi Nikolaja in mladenke. Drug za drugim sta mu opisovala kraje, mimo katerih se je vozila kibitka. Vedel je, kdaj je bil v gozdu in kdaj na planjavi, povedala sta mu, če je stala na stepi kaka koča ali če se je kak Sibirec pojavil na obzorju. Nikolaj je bil neizčrpljiv. Govoril je rad in dasi je stvari razmotrival po svoje, ga je bilo vendar prijetno poslušati.

Nekega dne ga je Mihael Strogov vprašal po vremenu.

»O, prav lepo vreme je, očka,« je odgovoril Nikolaj. »Imamo pa tudi zadnje poletne dneve. Jesen v Sibiriji je kratka in kmalu bomo imeli prvi zimski mraz. Morda se bodo Tatari čez zimo utaborili?«

Mihael Strogov je dvomljivo zmajal z glavo.

»Ali ne verjameš, očka?« je dejal Nikolaj. »Misliš li, da bodo drli naprej proti Irkutsku?«

»Tega se bojim,« je odgovoril Mihael Strogov.

»Da ... imaš prav. S seboj imajo človeka, ki jih ne bo pustil spotoma zamrzniti. Ali si že kaj slišal o Ivanu Ogarevu?«

»Da.«

»Ali veš, da je grdo, ako človek izda svojo domovino?«

»Da, to je grdo ...,« je odgovoril Mihael Strogov, ki je hotel ostati popolnoma miren.

»Dragi očka,« je povzel Nikolaj, »zdi se mi, da si premalo razjarjen, ako se vpričo tebe govori o Ivanu Ogarevu. Vsakemu Rusu mora vzkipeti srce, kadar sliši to ime!«

»Verjemi mi, prijatelj, da ga sovražim bolj, kakor ga moreš ti kdaj sovražiti!« je odgovoril Mihael Strogov.

»To ni mogoče,« je dejal Nikolaj, »to ni mogoče. Ako mislim na Ivana Ogareva in na gorje, ki ga je povzročil naši sveti Rusiji, me zgrabi jeza in ako bi ga imel v rokah ...«

»Ako bi ga imel v rokah, prijatelj? ...«

»Mislim, da bi ga zadavil!«

»Jaz pa vem, da bi ga!« je odgovoril mirno Mihael Strogov.

Štiriindvajseto poglavje. Prehod čez Jenisej.

25. avgusta proti večeru je dospela kibitka tako daleč, da se je že videl Krasnojarsk. Potovanje od Tomska do sem je trajalo osem dni. Mihael Strogov se je trudil, kolikor je mogel, da bi potovali hitreje. Ker pa je Nikolaj le redkokdaj spal, ni mogel poganjati konja, ki bi bil v drugih rokah to pot lahko prevozil v 60 urah.

O Tatarih k sreči še ni bilo nobene sledi. Na poti, po kateri se je vozila kibitka, še ni bilo opaziti nobenega poizvedovavca. To je bilo samo po sebi nerazumljivo. Emirjeve čete so morale očividno imeti tehten vzrok, da niso neutegoma prodirale proti Irkutsku.

Tatarske čete so v resnici zadele na odpor, V jenisejski pokrajini so namreč nagloma sestavili nov ruski zbor, ki je hitel proti Tomsku, da si ga zopet osvoji, ako bi bilo mogoče. Toda bil je premajhen in se je moral umakniti pred združenimi četami emirja. Kan Feofar je tedaj zapovedoval buharskim, kokanskim in kunduškim vojakom, ki so šteli 250.000 mož. Proti tako močni vojski ruska vlada ni mogla postaviti zadostnih sil. Ker se vpad ni dal odbiti tako hitro, je imela tatarska vojska prosto pot proti Irkutsku.

Mihael Strogov ni vedel, da se je boj pri Tomsku vršil 22. avgusta. Zato emirjeve sprednje straže 25. avgusta še niso mogle priti do Krasnojarska.

Dasiravno pa Mihael Strogov ni mogel vedeti tega, kar se je zgodilo po njegovem odhodu, je vendarle vedel, da je Tatare prehitel za več dni. Zato je smel upati, da pride pred njimi v Irkutsk, ki je bil oddaljen samo še 850 vrst (900 km). V Krasnojarsku, ki šteje približno 12.000 duš, je upal najti voz in konje. Ker se je namreč Nikolaj Pigasov hotel ustaviti v tem mestu, bi ga bilo vsekakor treba nadomestiti z drugim voznikom in kibitko zamenjati s hitrejšim vozom. Zato bi šel k carskemu namestniku, ki je bival v mestu, se mu izkazal, da je carski sel — kar bi mu ne bilo težko — in ga prosil potrebnih sredstev. Prepričan je bil, da bi mu namestnik pomagal iz zadrege in bi tako v najkrajšem času dospel v Irkutsk, Samo vrlemu Nikolaju Pigasovu bi se še iskreno zahvalil in takoj odpotoval z Nadjo, ki je ni hotel zapustiti, dokler je ne bi izročil njenemu očetu.

Nikolaj pa je nameraval ostati v Krasnojarsku le. »če bi v mestu našel primeren posel«, kakor je dejal.

Zgledni uradnik, ki je na kolivanski postaji vzdržal do zadnje minute, se je hotel iznova ponuditi brzojavni upravi, da ga sprejme v službo, češ, da ne bi mogel prejemati plače, ki je ne bi zaslužil.

Ako ga ne bi potrebovali v Krasnojarsku, ki je bil skoraj gotovo še vedno brzojavno zvezan z Irkutskom, je nameraval iti ali na udinsko postajo ali pa celo v glavno mesto Sibirije. Tedaj bi potoval dalje z bratom in sestro in kdo bi jima mogel biti zanesljivejši vodnik in vdanejši prijatelj?

Kibitka je bila oddaljena pol vrste od Krasnojarska. Bilo je ob sedmih zvečer. Na desni in levi so stali ob cesti številni leseni križi. Na jasnem nebu so bili videti obrisi cerkva in hiš, sezidanih na visokem obrežju Jeniseja. Voda reke se je lesketala v zadnjih svetlobnih žarkih.

Kibitka se je ustavila.

»Kje smo, sestra?« je vprašal Mihael Strogov.

»Kvečjemu pol vrste od prvih hiš,« je odgovorila Nadja.

»Ali je mesto zaspalo?« je povzel Mihael Strogov.

»Slišati ni niti najmanjšega šuma.«

»Niti ene luči ne vidim, ki bi svetila v mraku, in nikjer dima, ki bi se dvigal proti nebu,« je dostavila Nadja.

»Čudno mesto!« je dejal Nikolaj. »Njegovi prebivalci so popolnoma tihi in legajo zgodaj spat!«

Mihaela Strogova je prevzela težka slutnja. Nadji še ni bil povedal, kako trdno je upal, da dobi v Krasnojarsku vsa za naglo potovanje potrebna sredstva. Silno se je bal, da mu to upanje ne bi še enkrat splavalo po vodi. Toda Nadja je uganila njegovo misel, četudi ni mogla razumeti, zakaj se njenemu tovarišu tako mudi v Irkutsk tudi še sedaj, ko je bil brez carjevega pisma. Pri neki priliki mu je to tudi omenila, toda Mihael Strogov ji je odgovoril kratko, rekoč:

»Prisegel sem, da pojdem v Irkutsk!«

Da spolni svojo nalogo, je moral v Krasnojarsku najti hiter voz.

»Prijatelj, zakaj se ne peljemo dalje?« je vprašal Nikolaja.

»Ker se bojim, da se ne bi prebivalci zbudili od ropotanja mojega voza!«

In Nikolaj je nalahno udaril z bičem po konju in ga pognal naprej. Serko je nekolikokrat zalajal in kibitka je polagoma drdrala navzdol po cesti, ki je držala v Krasnojarsk.

Dve minuti pozneje je bila že na glavni cesti.

Krasnojarsk je bil zapuščen! Niti enega Atenca ni bilo več v »severnih Atenah«, kakor ga imenuje gospa de Bourboulon. Po širokih in snažnih cestah ni dirjala niti ena kočija s krasno in dragoceno vprego. Po hodnikih pred veličastnimi in častitljivimi lesenimi hišami ni stopal niti en pešec. Po čudovitem parku sredi brezovega gozda, ki je segal tja do obrežja Jeniseja, se ni sprehajala niti ena odlična Sibirka, oblečena po zadnji pariški modi. Veliki zvon v stolnici je molčal in o pritrkavanju po zvonikih ni bilo ne duha ne sluha. Čudno! Rusko mesto — pa brez zvonjenja! In vendar je bilo tu vse popolnoma tiho. V mestu, v katerem je še pred kratkim vse vrelo in mrgolelo, ni bilo žive duše!

Zadnja brzojavka, ki je bila odposlana iz carjeve pisarne, preden je bila žica prerezana, je ukazala carskemu namestniku, posadki in vsem prebivalcem brez izjeme, da zapuste Krasnojarsk, vzemo s seboj, kar bi imelo količkaj vrednosti in bi moglo služiti Tatarom, ter zbeže v Irkutsk, Isto povelje so prejeli tudi prebivalci trgov v pokrajini, Moskovska vlada je hotela pred vpadniki napraviti puščavo. Četudi je ta ukaz spominjal nekoliko na Rostopšina, se vendar nihče ni niti za trenutek spotikal nad njim. Vsi so se mu pokorili in tako je Krasnojarsk ostal brez živega bitja!

Mihael Strogov, Nadja in Nikolaj so molče stopali po mestnih ulicah. Nehote se jih je lotila neka groza. Po mrtvem mestu so odmevali le njihovi koraki, Mihael Strogov sicer ni razodel svojih čuvstev, toda moral je biti besen na zlo usodo, ki ga je preganjala in ga še enkrat varala v njegovih nadah.

»Dobri Bog,« je vzkliknil Nikolaj, »v tej puščavi ne bom nikdar prejel svoje plače.«

»Prijatelj,« je dejala Nadja, »potovati boš moral z nama v Irkutsk!«

»Da, v resnici bo treba!« je odgovoril Nikolaj. »Brzojav med Udinskom in Irkutskom mora biti še v redu in tam ... Dragi očka, ali se peljemo dalje?«

»Počakajmo do jutri!« je odgovoril Mihael Strogov.

»Imaš prav,« je dejal Nikolaj. »Ko se bomo vozili čez Jenisej, se bo moralo videti!«

»Videti!« je zamrmrala Nadja in mislila na svojega slepega tovariša.

Nikolaj jo je slišal. Obrnil se je k Mihaelu Strogovu in dejal:

»Oprosti, dragi očka! Tebi je, žal, vseeno: noč ali dan.«

»Ničesar si ne očitaj, prijatelj!« je odgovoril Mihael Strogov in z roko potegnil preko oči. »Dokler me boš vodil ti, vama ne bom odveč. Odpočij se torej nekoliko ur! Tudi Nadja naj se uleže! Jutri nas čaka naporen dan!«

Mihaelu Strogovu, Nadji in Nikolaju ni bilo treba dolgo iskati prenočišča. Prva hiša, ki so jo odprli, je bila prazna kakor vse druge. V njej so našli le nekoliko kupov suhega listja. Konj je moral biti zadovoljen s tako krmo, ker ni bilo boljše. Živeža pa je bilo v kibitki še vedno dovolj, tako da si je vsak lahko izbral, kolikor mu je bilo drago. Po večerji so pokleknili pred skromno podobo sv. Porodnice, ki je visela na zidu in jo je obsevala zadnja svetloba ugasujoče svetiljke. Nato sta se Nikolaj in mladenka ulegla in kmalu zaspala, Mihael Strogov pa je bdel, ker ni bil zaspan.

Drugi dan, 26. avgusta, se je še pred zoro kibitka peljala skoz brezov gozd proti bregu Jeniseja.

Mihael Strogov je bil v velikih skrbeh. Kako bodo prišli čez reko, ako so prebivalci razbili vse ladje in brodove, da zadrže tatarski pohod? To je bilo zelo verjetno. Ker se je že večkrat vozil čez Jenisej, ga je poznal dodobra. Vedel je, da je zelo širok in deroč v obeh strugah, ki si ju je izkopal med otoki. V navadnih razmerah ga prevozijo brodovi, ki so nalašč zgrajeni za prevoz potnikov, voz in konj, komaj v treh urah in le z velikim naporom dosežejo njegov desni breg. Ako ni ob reki nobenega broda, kako bo prišla kibitka z ene strani na drugo?

»In vendar pridem čez reko!« je ponavljal Mihael Strogov.

Začelo se je vprav daniti, ko je dospela kibiika na levi breg po enem izmed velikih drevoredov v parku. Na tem mestu je bil breg kakih sto čevljev višji od gladine Jeniseja. Bilo ga je torej lahko pregledati na veliko daljavo.

»Ali vidita kak brod?« je vprašal Mihael Strogov in je brez dvoma iz navade željno pogledoval z ene strani na drugo, kakor bi mogel sam kaj opaziti.

»Saj se komaj dani, brat,« je odgovorila Nadja. »Reko pokriva tako gosta megla, da ni mogoče zazreti vode.«

»Vendar pa slišim, kako šumi,« je dejal Mihael Strogov.

V resnici se je slišalo izpod najnižjih plash megle zamolklo šumenje valov. Voda, ki ob tem letnem času zelo naraste, je morala biti silno deroča. Vsi trije so poslušali in čakali, da se razprši megleni zastor. Solnce se je naglo pomikalo iznad obzorja. Megla je začela kopneti v njegovih prvih žarkih.

»Kako je?« je vprašal zopet Mihael Strogov.

»Skozi meglo je že začela prodirati dnevna svetloba,« je odgovorila Nadja.

»Ali še ne vidiš gladine reke, sestra?«

»Še ne!«

»Potrpi malo, dragi očka!« je dejal Nikolaj. »Megla se bo kmalu razpršila. Glej, že piha veter, ki jo bo razgnal. Na visokih gričih onstran reke se že vidijo vrste dreves. Vse izginja! Vse beži! Zlati solnčni žarki srkajo gosto meglo! Ah, kako je to lepo, dragi moj slepec, in kako žalostno je, da ne moreš videti tega prizora!«

»Ali vidiš kako ladjo?« je vprašal Mihael Strogov.

»Nobene,« je odgovoril Nikolaj.

»Poglej dobro, prijatelj, ob obeh bregovih tako daleč, kakor peljejo tvoje oči! Kaka ladja, kak brod, samo kak čoln iz lubja!«

Nikolaj in Nadja sta se oprijela zadnjih brez, ki so rastle ob bregu, in se sklonila nad vodo. Imela sta tako rekoč neomejen razgled na vse strani. Jenisej je na tem mestu širok več kot poldrugo vrsto in teče z velikansko hitrostjo po dveh različno širokih sjtrugah. Med njima je več otokov, poraslih z jelšami, vrbami in topoli. Človeku se zdi, kakor bi videl v reki zasidrane zelene ladje. Na drugi strani reke se vrste visoki, z gozdovi porasli griči, ki so žareli v škrlatasti jutranji svetlobi. Nikolaj in Nadja sta pregledala reko navzgor in navzdol tako daleč, kakor so nesle njune oči.

Nikjer nobene ladje, ne na desni ne na levi strani, ne ob bregovih otokov! Ljudje so odpeljali ali pa razbili vse, kakor jim je bilo ukazano. Prav gotovo! Ako Tatari ne dobe za most na čolnih potrebnega gradiva od juga, potem se morajo na svojem pohodu proti Irkutsku zaradi neprehodnega Jeniseja zelo zakasniti.

»Spominjam se,« je dejal Mihael Strogov, »da je više gori pri zadnjih hišah v Krasnojarsku malo pristanišče, kjer se ustavljajo brodovi. Prijatelj, idimo ob reki navzgor in poglej, niso li tam pozabili kakega broda!«

Nikolaj je planil v označeno smer. Nadja je prijela Mihaela Strogova za roko in ga naglo vodila za njim.

Ako bi našel ladjo ali pa tudi le preprost čoln, ki bi mogel držati kibitko ali vsaj tiste, ki so se z njo pripeljali, bi se Mihael Strogov ne pomišljal niti en trenutek, ampak bi takoj poskusil priti čez reko.

Dvajset minut kesneje so prišli vsi trije do malega pristanišča, kjer so tik ob vodi stale zadnje hiše kot nekaka vasica pod Krasnojarskom.

Toda ob bregu ni bilo nobene ladje, nobenega čolna, prav nobene stvari, iz katere bi se dal napraviti plav, potreben za tri osebe.

Mihael Strogov je vprašal Nikolaja, kako je, in ta mu je odgovoril, da po njegovem mnenju ni mogoče priti čez reko.

»Pa se bomo le prepeljali!« je odgovoril Mihael Strogov.

Iskali so dalje. Brskali so po hišah, ki so bile prav tako zapuščene kakor vse v Krasnojarsku. Siromašne koče, pri katerih je bilo treba samo vrata odriniti, so bile popolnoma prazne. Nikolaj je stikal po eni, Nadja je tekala po drugi. Mihael Strogov sam je vstopil tu in tam in skušal z roko otipati kako stvar, ki bi jo mogel uporabiti.

Nikolaj in mladenka sta zaman prebrskala vse koče. Hotela sta že nehati, ko sta zaslišala, da ju kliče Mihael Strogov.

Oba sta hitela k bregu in opazila, da je Mihael Strogov sedel na pragu neke koče.

»Pridita sem!« jima je zaklical.

Takoj sta bila pri njem in sta stopila z njim v kočo.

»Kaj je to?« je vprašal Mihael Strogov in z roko potipal različne predmete, ki so stali v neki shrambi.

»Mehovi,« je odgovoril Nikolaj. »Pri moji veri, šest jih je!«

»Ali so polni?«

»Da, polni kumisa. Prav, prav! Bomo vsaj spopolnili svojo zalogo.«

Kumis je okrepčujoča in celo opojna pijača, napravljena iz kobiljega ali velblodjega mleka. Nikolaj je mogel biti le vesel, da so jo iztaknili.

»Postavi enega na stran,« mu je dejal Mihael Strogov. »druge pa izprazni!«

»Takoj, dragi očka.«

»Mehovi nam bodo pomagali, da pridemo čez Jenisej.«

»In plav?«

»Za to bomo porabili kibitko, ki je dovolj lahka, da more plavati. Njo in konja bomo z mehovi držali nad vodo.«

»Dobro si jo pogodil, očka!« je vzkliknil Nikolaj. » Ako nam pomaga Bog, bomo srečno prišli na drugo stran, četudi ne v ravni črti, ker je reka zelo deroča.«

»Nič ne de,« je odgovoril Mihael Strogov, »da le pridemo čez reko. Irkutsko cesto si bomo potem že znali poiskati.«

»Na delo!« je dejal Nikolaj, začel prazniti mehove in jih nositi h kibitki.

Prihranil je samo en s kumisom napolnjen meh, druge pa je napihnil z zrakom in jih skrbno zadrgnil. Dva izmed njih je privezal na vsako stran konja, da bi ga držala na površju, druga dva pa na podnožek kibitke med sprednjima in zadnjima kolesoma, da bi laže plavala nad vodo.

To delo je kmalu izvršil.

»Ali se ne boš bala, Nadja?« je vprašal Mihael Strogov.

»Ne, dragi brat!« je odgovorila mladenka.

»In ti, prijatelj?«

»Jaz ?« je vzkliknil Nikolaj. »Koliko časa že sanjam o tem, da bi kar na vozu plaval po vodi!«

Na onem mestu je bil breg sicer precej strm, a vendar pripraven, da spravijo kibitko v vodo. Konj jo je vlekel do vode in kmalu sta oba plavala na površju reke. Tudi Serko jo je pogumno rezal za vozom.

Potniki so se iz previdnosti sezuli in stali v kibitki. Zaradi mehov jim voda ni segala niti do gležnjev.

Mihael Strogov je prijel za vojke in po navodilih Nikolaja ravnal konja v poševni smeri. Posebno je pazil na to, da konj od deročega toka ne bi preveč trpel in se utrudil. Dokler je kibitka plavala z vodnim tokom, je šlo vse po sreči in že čez nekoliko minut je krasnojarsko obrežje ostalo za njo. Obrnila se je proti severu in že tedaj se je dalo sklepati, da bo prišla na ono stran daleč pod mestom. Toda kaj za to?

Vkljub zasilnemu plavu bi bili prišli čez Jenisej brez posebnih težav, ako bi bil tok reke enakomeren. Toda po peneči se površini reke se je, žal, križalo več vrtincev. Mihael Strogov se je trudil, kolikor je mogel, da bi se jim izognil. Zaman. Vrtinci so kibitko nevzdržno gnali v enega izmed lijakov.

Nevarnost je bila velika. Voz se ni pomikal več v poševni smeri proti vzhodnemu obrežju, tudi ni več plaval s tokom, ampak se je vrtel z neznansko brzino in se nagibal proti središču vrtinca kakor jezdec na majhnem okroglem jahališču. Konj je komaj še molil glavo iz vode; vsak hip je bil v nevarnosti, da se zaduši v vrtincu. Tudi Serko je moral poiskati zavetja v kibitki.

Mihael Strogov je vedel, kaj se godi. Čutil je, da se vrti po krogu, ki se je polagoma zoževal in ki mu ni mogel uiti. Črhnil ni niti besedice. Želel je samo videti nevarnost, da bi se ji tem laže izognil. Nemogoče!

Tudi Nadja je molčala. Z rokami se je prijela za ogrodje kibitke, da ne bi padla, kajti voz se je vedno bolj in bolj nagibal proti središču lijaka.

Kaj pa Nikolaj? Ali se ni zavedal resnega položaja? Ali je bil tako brezčuten in malomaren, ali pa tako pogumen, da je preziral nevarnost? Ali mu je bilo življenje brez vrednosti in ga je imel kakor iztočani za »petdnevno bivanje v gostišču«, ki ga — hočeš nočeš — moraš zapustiti šesti dan? Bodi si kakorkoli, na njegovem smehljajočem se obrazu ni bilo videti nikake spremembe.

Kibitka je torej plavala v vrtincu in konju so pojemale zadnje moči. Mihael Strogov je hipoma vrgel s sebe obleko, ki bi ga mogla ovirati, in je planil v vodo. S krepko roko je zgrabil konja za uzdo in ga potegnil iz vrtinca. Kibitka je prišla zopet v pravi tok in se je z novo hitrostjo pomikala naprej.

»Hura!« je vzkliknil Nikolaj.

Kibitka je prevozila glavno strugo reke v dveh urah in je pristala k bregu enega izmed otokov kvečjemu šest vrst niže, kakor je odrinila.

Konj je potegnil voz na suho. Ko je pogumna žival počivala eno uro, so prevozili precej širok otok, porasel s košatimi in veličastnimi brezami, ter dospeli do manjše struge Jeniseja.

To strugo so prevozili laže. V njej ni bilo vrtincev, toda voda je drla po njej s tako silo, da je kibitka pristala pet vrst niže od izhodišča. V celem jo je torej voda zanesla enajst vrst.

Ker čez velike sibirske reke še ni mostov, zelo ovirajo promet med posameznimi kraji. Za Mihaela Strogova so bile vse več ali manj usodne. Na Irtišu so Tatari napadli plav, na katerem se je vozil z Nadjo. Na Obu je njegovega konja zadela sovražna krogla in le čudežno je ubežal konjenikom, ki so ga zasledovali. Skratka: najmanj nesrečen je bil zanj še prehod čez Jenisej.

»Vse to bi bilo mnogo manj prijetno,« je dejal Nikoiaj in si mel zadovoljno roke, ko je stopil na desni breg r?ke, »ako bi ne bilo tako težavno!«

»Kar je bilo za nas samo težavno, prijatelj,« je odgovoril Mihael Strogov, »bo morda za Tatare nemogoče!«

Petindvajseto poglavje. Zajec prekriža pot.

Mihael Strogov je mogel končno upati, da ima do Irkutska prosto pot, ker je prehitel Tatare, ki so se mudili v Tomsku. Ko bi emirjeva vojska dospela v Krasnojarsk, bi v zapuščenem mestu ne našla prav nobene ladje, da bi se mogla prepeljati na drugo stran Jeniseja. Zaradi tega bi se zakasnila zopet za nekaj dni, kajti le z največjim trudom bi mogli premostiti reko in priti na drugi breg.

Carski sel se je od trenutka, ko se je srečal z Ivanom Ogarevim v Omsku, tedaj prvič čutil bolj mirnega, ker je smel upati, da ga na potu do cilja ne bo zadrževala nobena nova ovira.

Kibitka je prevozila v poševni smeri proti jugovzhodu kakih petnajst vrst in prišla zopet na dolgo cesto, ki je držala čez stepo.

Glavna sibirska cesta je, kakor se splošno sodi, vprav med Krasnojarskom in Irkutskom najboljša. Po ravnih in gladkih tleh teko vozovi mirneje in pred pekočim solncem varuje potnike gosta senca smrekovih in cedrovih gozdov, ki rasto ob cesti in se raztezajo do sto vrst daleč. Tu ni več stepe, ki bi segala v neizmerno daljavo, in bi se obzorje stikalo z nebom v velikanskem krogu. Ta sicer bogata dežela je bila tedaj prazna. Vsepovsod zapuščeni trgi in vasi. Nikjer sibirskih kmetov, po večini z značilnimi slovanskimi potezami na obrazu. To je bila puščava, in sicer zato, ker je tako velel carjev ukaz!

Vreme je bilo lepo. Zrak se je ponoči že toliko ohladil, da ga je podnevi solnce le težko ogrelo. Bližali so se pač prvi septembrski dnevi in solnčni lok nad obzorjem se je vidno krajšal. V teh precej severnih krajih je jesen zelo kratka, četudi ne segajo čez 55. vzporednik, ki drži skoz Edinburg in Kodanj. Včasih tu nastopi zima celo kar neposredno za poletjem. In te prezgodnje sibirske zime so zelo hude. Večkrat se primeri, da živo srebro v toplomeru zmrzne, to se pravi, da mraz doseže skoraj 42 stopinj pod ničlo. Povprečne temperature 20 stopinj pod ničlo so ljudje popolnoma navajeni.

Vreme je bilo torej za potnike ugodno. Bilo ni ne viharno ne deževno. Vročina je bila zmerna, noči pa hladne. Nadja in Mihael Strogov sta bila zdrava in sta polagoma pozabila na svoje prejšnje napore.

Nikolaj Pigasov še nikoli ni bil tako dobre volje. Vožnja mu je bila za sprehod in prijeten izlet. Kot uradnik brez službe bi svojih počitnic ne bil mogel porabiti bolie.

»To je gotovo prijetnejše,« se je šalil, »kakor pa po dvanajst ur na dan čepeti na stolu in pritiskati na brzojavno tipalo.«

Medtem je Mihael Strogov pregovoril Nikolaja, da je začel voziti hitreje. Zaupno mu je namreč povedal, da z Nadjo potujeta k očetu, ki biva v Irkutsku v pregnanstvu, in da se jima zelo mudi. Konja je seveda treba varovati, ker bi ga skoraj gotovo ne bilo mogoče zamenjati z drugim. Ako pa bi n. pr. počival vsakih petnajst vrst, bi lahko vsak dan prevozil šestdeset vrst, saj je močan in že po pasmi sposoben za večje napore. Tečne paše pa tudi ne pogreša, ker vsepovsod ob potu raste gosta in velika trava.

Takim in enakim razlogom Mihaela Strogova se Nikolaj ni mogel ustavljati. Usoda mlade dvojice, ki je šla prostovoljno za svojim očetom v pregnanstvo, ga je popolnoma prevzela. Nobena stvar se mu ni zdela tako ganljiva. Smehljaje se je dejal Nadji:

»Dobri Bog! Kako vesel bo pač gospod Korpanov, ko bodo vaju zagledale njegove oči, ko vaju bo objel s svojimi rokami! Ako pojdem z vama v Irkutsk — kar je sedaj zelo verjetno —, kajne da mi bosta dovolila, da vidim to veselo svidenje?«

Nato pa se je udaril po čelu:

»Ah, kakšna žalost, ko bo opazil, da je njegov nesrečni sin slep! Da, na tem svetu res ni veselja brez žalosti!«

Kibitka pa je tekla hitreje in je po računih Mihaela Strogova prevozila vsako uro 10 do 12 vrst.

28. avgusta so se vozili skozi trg Balajsk, ki je od Krasnojarska oddaljen kakih 80 vrst, in 29. avgusta skozi Ribinsk, kakih 40 vrst dalje od Balajska.

Drugi dan so prevozili zopet 35 vrst in dospeli v večji kraj Kansk ob majhni reki enakega imena, ki izvira v sajanskem pogorju in se izliva v Jenisej. Kansk je majhno in neznatno mesto. Njegove lesene hiše pa so slikovito razvrščene okrog velikega trga s stolnico, iznad katere se vzdiguje veličasten zvonik. Njegov pozlačeni križ se je lesketal v solnčnih žarkih.

Hiše prazne, cerkev zapuščena. Nikogar na pošti, nikogar v gostilni. V hlevih nikjer nobenega konja. Na stepi nobene domače živali. Povelje moskovske vlade se je izvršilo do pičice natanko. Ljudje so vse ali odpeljali ali pa uničili.

Ko so se odpeljali iz Kanska, je Mihael Strogov povedal Nadji in Nikolaju, da bodo pred Irkutskom prišli samo še v eno kolikor toliko važno mesto, t. j. v Nižnji Udinsk. Nikolaju je bilo mesto znano, ker je bila v njem brzojavna postaja. Ako bi bil tudi Nižnji Udinsk zapuščen kakor Kansk, potem bi moral iti prav v glavno mesto vzhodne Sibirije, da si poišče primerne službe.

Kibitka je prebredla brez kake posebne nezgode malo rečico, ki seče cesto onstran Kanska. Med Jenisejem in njegovim velikim pritokom Angaro, ki teče mimo Irkutska. ni bilo razen Dinke nobene večje reke, ki bi jih mogla na potu resno zadrževati.

Od Kanska do naslednjega trga je bilo približno kakih 130 vrst. Samo po sebi je umevno, da so se vestno držali dogovorjenih odmorov.

»Konj bi se sicer lahko upravičeno pritoževal,« je menil Nikolaj. Z zvesto živaljo so se tako rekoč pogodili, da bo počivala vsakih petnajst vrst. Pogodbe pa se je treba držati, četudi jo skleneš z živaljo.

Kibitka je prebredla majhno reko Birjuso in prišla 4. septembra zjutraj v Birjusinsk.

Tu se je Nikolaju posrečilo, da je spopolnil zalogo jedil v kibitki, ki se je začela polagoma krčiti. V neki peči namreč je izvohal dvanajstorico mastnih pogač in dokaj na vodi kuhanega riža. Vse to jim je prišlo prav kakor kumis, ki ga je bil v Krasnojarsku spravil v kibitko.

Počivali so dalje kakor navadno in se odpeljali naprej 5. septembra popoldne. Do Irkutska je bilo samo še 500 vrst. O tatarskih sprednjih stražah odzadaj še ni bilo ne duha ne sluha. Mihael Strogov je torej upravičeno mislil, da bo potoval brez ovir in bo v osmih ali kvečjemu v desetih dneh stopil pred velikega kneza.

Komaj so zapustili Birjusinsk, kar je kakih trideset korakov pred kibitko skočil zajec čez pot.

»Oh!« je zastokal Nikolaj.

»Kaj ti je, prijatelj?« ga je naglo vprašal Mihael Strogov kot slepec, ki ga preplaši vsaka stvar.

»Ali nisi videl?« ... je dejal Nikolaj, ki se mu je smehljajoči obraz hipoma pomračil.

Nato je dostavil:

»Ah ne, ti nisi mogel videti! Tvoja sreča, dragi očka!«

»Jaz tudi nisem ničesar videla,« je dejala Nadja.

»Tem bolje, tem bolje! Toda jaz ... sem videl!«

»Kaj pa?« je vprašal Mihael Strogov.

»Zajca, ki je prekrižal našo pot!« je odgovoril Nikolaj.

Ako zajec pred potnikom prekriža cesto, misli preprosto rusko ljudstvo, da to pomeni bližnjo nesrečo.

Nikolaj, ki je bil praznoveren kakor večina Rusov, je ustavil kibitko.

Mihael Strogov je vedel, zakaj se je njegov tovariš obotavljal, četudi se ni z njim strinjal glede zajcev, ki skačejo čez pot. Da bi ga pomiril, je dejal:

»Nikar se ne boj, prijatelj!«

»Tebi in tvoji sestri se ni treba bati, dragi očka, pač pa meni!« je odgovoril Nikolaj.

Nato je dodal:

»Kaj hočeš? To je usoda!«

In pognal je konja v tek.

Vkljub nesrečnemu znamenju je dan minul brez nezgode.

Drugi dan, 6. septembra, opoldne se je kibitka ustavila v trgu Alzalevsku, ki je bil prav tako zapuščen kakor vsa bližnja okolica.

Tu je našla Nadja pred pragom neke hiše dva močna noža, kakršne rabijo sibirski lovci. Enega je dala Mihaelu Strogovu, ki ga je skril pod obleko, drugega pa je obdržala zase.

Kibitka je imela do Nižnjega Udinska samo še 75 vrst.

Zadnja dva dni Nikolaj ni bil nič več dobre volje. Slabo znamenje ga je potrlo bolj, kakor bi bil človek pričakoval. Dasiravno dotlej nikoli ni mogel molčati niti eno uro, je bil včasih tako čemeren in molčeč, da ga je Nadja komaj nekoliko razvedrila. Vse njegovo vedenje je kazalo, da je bil v resnici nekoliko zmešan. Ta pojav je pri prebivalcih severnih krajev lahko umljiv, saj so njihovi praznoverni predniki ustvarili posebno bajeslovje.

Od Jekaterinburga teče irkutska cesta skoraj vzporedno s 55. stopinjo severne širine, za Birjusinskom pa se obrne proti jugovzhodu, tako da poševno seče 100. poldnevnik. Drži se najkrajše črte do glavnega mesta vzhodne Sibirije čez zadnje obronke sajanskega pogorja. Te gore same so le stranska veja velikega altajskega gorovja, ki se vidi 200 vrst daleč.

Kibitka je torej tekla po tej cesti. Da, tekla! Videlo se je, da se Nikolaju konj ni smilil nič več in da se je njemu samemu mudilo. Dasi je bil popolnoma ravnodušen, je vendarle nekoliko veroval v usodo in je mislil, da bi bil docela varen šele za irkutskim obzidjem. Mnogo Rusov bi bilo mislilo enako in marsikateri bi bil obrnil konja in se peljal nazaj, ako bi bil pred njim zajec skočil čez pot. Vse, kar je opazil Nikolaj in o čemer se je prepričala tudi Nadja, je kazalo na to, da se vrsta preskušenj zanje še ni končala.

Od Krasnojarska dalje na pokrajini ni bilo videli posebnih sprememb. Tu pa so v gozdovih že opazili sledi ognja in sekire. Travniki, ki so se raztezali ob obeh straneh ceste, so bili pomendrani. Jasno je bilo, da je šla mimo močna vojaška četa.

Trideset vrst pred Nižnjim Udinskom pa je bilo razdejanje takšno, kakršnega so bili zmožni samo Tatari.

Videli so polja, ki so jih poteptala konjska kopita, in gozdove, ki jih je podrla sekira. Posamezne hiše, ki so stale tu in tam ob cesti, niso bile samo prazne, ampak tudi deloma porušene in deloma požgane. Sledi krogel so se videle na njihovih stenah.

Lahko si mislimo, kako je vse to vznemirjalo Mihaela Strogova. Nič več ni mogel dvomiti o tem, da se je po cesti nedavno pomikal tatarski oddelek.

Emirjevi vojaki ga niso mogli prehiteti, ker bi jih bil sicer moral opaziti. Kdo so bili torej ti novi vpadniki in po kateri poti so prišli čez stepo na irkutsko cesto? Ali bo naletel na nove sovražnike?

Mihael Strogov svoje bojazni ni razodel ne Nadji ne Nikolaju, da ju ne bi še bolj preplašil. Odločil se je, da potuje dalje, dokler ga ne bi ustavila kaka nepremagljiva ovira. Tedaj bi že pogodil, kaj bi bilo treba ukreniti.

Naslednji dan je bilo vedno bolj očitno, da se je pred njimi pomikala številna konjenica in pehota. Nad obzorjem se je tu in tam valil gost dim. Kibitka se je oprezno vozila dalje.

V zapuščenih trgih so bile nekatere hiše še v plamenu; gotovo še niso gorele 24 ur.

8. septembra se je kibitka hipoma ustavila. Konj se je branil, iti naprej. Serko je začel žalostno zavijati.

»Kaj pa je?« je vprašal Mihael Strogov.

»Mrlič!« je odgovoril Nikolaj in skočil s kibitke na tla.

Mrtvec je bil strašno razmesarjen in že mrzel sibirski kmet.

Nikolaj se je prekrižal. Z Mihaelom Strogovim sta mrliča prenesla kraj ceste. Nikolaj ga je hotel spodobno ali vsaj dovolj globoko zagrebsti, da bi roparice, ki se potikajo po stepi, ne raztrgale njegovih revnih ostankov. Mihael Strogov mu ni dovolil toliko odmora.

»Hitimo dalje, prijatelj, naprej!« mu je zaklical. »Zamuditi se ne smemo niti eno uro!«

In kibitka se je začela pomikati dalje.

Ako bi bil Nikolaj hotel pokopati vse mrliče, ki so ležali od tu naprej na glavni sibirski cesti, bi svoji nalogi ne bil mogel biti kos. Ko so se bližali Nižnjemu Udinsku, so po cesti mestoma ležali kar celi kupi mrličev.

Vkljub temu so se morali držati te poti toliko časa, dokler se ne bi prepričali, da ne smejo dalje, ako nočejo priti vpadnikom v roke. Ostali so torej na cesti, četudi je bila vsaka vas, skozi katero so se peljali, bolj opustošena in porušena. Vsa ta sela, katerih imena kažejo, da so jih ustanovili poljski pregnanci, so bila strašno razdejana in izropana. Kri nedolžnih žrtev se niti še strdila ni. Kako je prišlo do tako strašnega krvolitja, nihče ni mogel povedati, ker ni bilo nikjer najti žive duše.

Istega dne proti četrti uri zvečer je Nikolaj na obzorju zapazil visoke zvonike nižnjeudinskih cerkva. Zaviti so bili v gosto, nekakšnim oblakom podobno meglo.

Nikolaj in Nadja sta natančno pregledala vso okolico in Mihaelu Strogovu sporočila svoje vtise. Treba se je bilo odločiti. Ako bi bilo mesto prazno, bi se mogli skozenj peljati brez nevarnosti, ako pa bi bili v njem Tatari, bi se mu morali izogniti.

»Peljimo se previdno dalje!« je dejal Mihael Strogov.

Prevozili so še eno vrsto.

»To niso oblaki, ampak to je dim!« je vzkliknila Nadja. »Dragi brat, v mestu gori!«

To je bilo, žal, vedno bolj očito. Med dimom so se že prikazovali ognjeni zublji. Proti nebu se je valil vedno gostejši dim. Nikjer pa ni bilo opaziti kakega begunca. Verjetno je bilo torej, da so požigavci mesto našli prazno in so ga zato zapalili. Ali so ti zločinci bili Tatari? Morda pa so ga zažgali Rusi na povelje velikega kneza? Ali je carska vlada hotela, da od Krasnojarska dalje emirjeva vojska ne najde drugega kot prazna mesta, trge in vasi? Kaj naj stori Mihael Strogov? Ali naj se ustavi, ali naj nadaljuje svojo pot?

Odločiti se ni mogel. Resno je pretehtal vse razloge, ki so bili za in proti, in mislil, da Tatarom ne sme priti drugič v roke, naj bi bilo potovanje po stepi, kjer ni nobene poti, še tako težavno. Svetoval je torej Nikolaju, naj krene s ceste in se le v skrajni sili povrne nanjo šele onstran Nižnjega Udinska. V tem je nenadoma na desni strani počil strel. Krogla je zažvižgala in konj, ki je bil vprežen v kibitko, se je smrtno zadet zgrudil na tla.

Istočasno je kakih dvanajst jezdecev planilo na cesto in obkolilo kibitko. Zgrabili so Mihaela Strogova, Nadjo in Nikolaja, preden so se zavedli, in jih naglo odvedli proti Nižnjemu Udinsku.

Nepričakovani napad ni spravil Mihaela Strogova iz ravnotežja. Ker svojih sovražnikov ni videl, niti ni mislil na to, da bi se branil. A tudi sicer bi tega ne bil poskušal. To bi pomenilo toliko, kot siliti v smrt. Ker pa ni mogel videti, je skušal vsaj poslušati, kaj so napadalci govorili med seboj.

Po njihovem jeziku je spoznal, da so Tatari. Iz njihovih pogovorov pa je posnel, da spadajo k sprednji straži tatarske vojske.

Iz odlomkov, ki jih je Mihael Strogov slišal takrat in pozneje, se je dalo ugotoviti sledeče:

Vojaki, ki so ga napadli, niso spadali k vojski kana Feofarja, ki se je mudil še onstran Jeniseja, ampak k tretjemu oddelku, ki je bil sestavljen predvsem iz kokanskih in kunduških Tatarov in ki se je imel v kratkem združiti z njegovo vojsko v irkutski okolici.

Da se posreči vpad v vzhodne pokrajine, je po nasvetu Ivana Ogareva ta oddelek vdrl v semipalatinsko pokrajino in se južno od Balkaškega jezera pomikal dalje ob vznožju altajskega pogorja. Vodil ga je neki častnik kunduškega kana. Ropajoč in požigajoč je dospel do zgornjega Jeniseja. Ta častnik je slutil že vnaprej, da bodo umikajoči se Rusi v Krasnojarsku uničili vse brodove, kakor jim je bilo ukazano. Zato je poslal znatno število ladij po reki navzdol, da bi jih kan Feofar mogel porabiti za prevoz ali pa kot gradivo za most na čolnih. Nato se je s svojim oddelkom obrnil po dolini Jeniseja navzdol in prišel na irkutsko cesto blizu Alzalevska. Od tega malega mesta dalje je bilo vedno več strahovitih razvalin, ki predvsem označujejo pohod tatarske vojske. Nižnji Udinsk je zadela ista usoda. Tatari, ki jih je bilo okoli 50.000 mož, so ga bili že zapustili in odšli, da zavzemo prve postojanke pred Irkutskom. V najkrajšem času bi jim imele slediti tudi emirjeve čete.

Tak je bil položaj v tem trenutku — izredno resen za ta popolnoma osamljeni del vzhodne Sibirije in za malo- številno posadko v njenem glavnem mestu.

Mihael Strogov je torej zvedel, da je pred Irkutsk odšel tretji oddelek Tatarov, ki naj bi se v kratkem združil z glavno tatarsko vojsko, ki sta ji poveljevala emir in Ivan Ogarev. Obleganje in zavzetje Irkutska je bilo potemtakem samo še vprašanje časa — morda zelo kratkega časa.

Lahko je umeti, kakšne misli so se Mihaelu Strogovu podile po glavi!

Kdo bi se čudil, ako bi mu bil upadel pogum in bi bil obupal? Toda ne! Njegove ustnice so venomer ponavljale samo besede:

»Vkljub temu bom prišel!«

Pol ure po napadu tatarskih konjenikov so prišli Mihael Strogov, Nikolaj in Nadja v Nižnji Udinsk. Zvesti pes je šel od daleč za njimi. Tatari pa jih niso hoteli pustiti v mestu, ki je gorelo in ki so ga zapuščali že zadnji maroderji. Porinili so jih na konje in z njimi naglo odjezdili naprej. Nikolaj je bil hladnokrven kakor vedno, Nadja pa je neomajno zaupala v Mihaela Strogova, ki je bil navidezno brezbrižen, v resnici pa vedno pripravljen, da o prvi priliki zbeži.

Tatari so kmalu opazili, da je bil eden izmed njihovih ujetnikov slep. Prirojena podivjanost jih je gnala tako daleč, da so se hoteli iz reveža celo norčevati. Jahali so hitro. Ker je Mihael Strogov moral svojega konja voditi sam, je večkrat skočil v stran in napravljal zmešnjavo med oddelkom. Zato so vojaki nad revežepi rohneli in divjali tako sirovo, da je Nadji krvavelo srce in je v Nikolaju vse kipelo od jeze. Toda kaj naj bi storila? Tatarskega jezika nista umela, njuno pomoč pa so divjaki neusmiljeno zavračali.

Kmalu so ti docela podivjani ljudje prišli še na drugo misel. Konja, ki ga je jahal Mihael Strogov, so zamenjali z drugim, ki je bil slep. Povod temu je dal neki jezdec, ki je dejal tako glasno, da ga je slišal tudi Mihael Strogov:

»Morda pa ta Rus vendarle ni slep!«

To se je zgodilo kakih 60 vrst za Nižnjim Udinskom, med trgoma Tatanom in Šibarlinskim. Mihaela Strogova so posadili torej na slepega konja in mu porogljivo stisnili uzdo v roko. Nato so konja z biči, kamenjem in vpitjem pognali v skok.

Ker slepec slepca ni mogel držati v pravi smeri, se je uboga žival zdaj zaletela v kako drevo, zdaj zopet skočila s ceste v jarek. Konj in jezdec sta bila v veliki nevarnosti.

Mihael Strogov, ni prav nič ugovarjal. Iz njegovih ust ni bilo slišati niti najmanjše tožbe. Ako mu je konj padel, je čakal mirno, da bi ga vzdignili. Res so ga spravili pokonci in kruta igra se je pričela iznova.

Zaradi takega nečloveškega ravnanja se Nikolaj ni mogel nič več premagovati. Hotel je pomagati svojemu tovarišu, toda divjaki so ga ustavili in pretepli.

Ta igra bi se bila gotovo nadaljevala v veliko veselje sirovih Tatarov, ako bi je ne bil končal še žalostnejši dogodek.

Dne 10. septembra se je slepi konj zopet splašil in se obrnil naravnost proti 30 do 40 čevljev globoki zaseki, ki ni bila daleč od ceste. Nikolaj je hotel skočiti za njim, toda siroveži so ga šiloma zadržali. Ker konja ni nihče vodil, je planil z jezdecem vred v globino.

Nadja in Nikolaj sta prestrašena zavpila ... Prepričana sta bila, da se je njun tovariš ubil!

Šli so ga iskat. Mihael Strogov je k sreči še pravočasno skočil s sedla in ni bil niti ranjen. Uboga žival pa si je zlomila dve nogi in ni bila več za rabo.

Tatari je niso hoteli niti ustreliti, ampak so jo pustili kar v zaseki, da ondi žalostno pogine. Mihaela Strogova pa so privezali za sedlo nekega vojaka, da je moral iti peš za oddelkom.

Tudi sedaj nobene tožbe, nobenega ugovora. Stopal je tako naglo, da ni prav nič natezal vrvi, s katero je bil privezan. Bil je pač »mož iz jekla«, kakor ga je imenoval general Kisov, ko je o njem govoril s carjem.

Drugi dan, 11. septembra, je oddelek jahal skozi trg Šibarlinskoje.

Tedaj se je pripetilo nekaj, kar je imelo zelo žalostne posledice.

Prišla je noč. Tatarski konjeniki so se ustavili in se več ali manj opili. Pripravljali so se vprav za odhod.

Da so razuzdani vojaki dotlej z Nadjo ravnali obzirno in celo spoštljivo, je bil tako rekoč pravi čudež. Tedaj pa se je eden izmed njih spozabil in jo je napadel.

Mihael Strogov ni mogel videti napadalca in njegove nakane, toda Nikolaj ga je videl namesto njega.

Ne da bi se količkaj pomišljal ali si bil svest svojega dejanja, se je mirno obrnil naravnost proti osuplemu vojaku, zagrabil samokres, ki je visel ob njegovem sedlu, in mu pognal kroglo naravnost v srce. Častnik, ki je poveljeval oddelku, je takoj prihitel na kraj nesreče. Konjeniki so hoteli ubogega Nikolaja raztrgati na kose. Častnik pa je to preprečil in ukazal, naj ga zvežejo in posade na njegovega konja. Nato so skokoma oddirjali naprej.

Vrv, s katero je bil Mihael Strogov privezan za sedlo in ki jo je bil že precej pregrizel, se je takoj utrgala, ko se je konj nenadoma pognal v skok. Napol pijani jezdec tega ni opazil in je brezskrbno dirjal naprej.

Mihael Strogov in Nadja sta ostala na cesti — sama.

Šestindvajseto poglavje. Na stepi.

Mihael Strogov in Nadja sta bila zopet svobodna kakor tedaj, ko sta se vozila iz Perma do reke Irtiša. Toda tedanje razmere so bile povsem drugačne. Vozila sta se v taratajki naglo in udobno, ker sta pogostokrat izmenjavala vprego in so bile poštne postaje z vsem bogato preskrbljene. Sedaj pa sta morala hoditi peš, ker ni bilo nikjer nobenega voza, in brez vseh sredstev, tako da si nista mogla preskrbeti niti najpotrebnejših stvari za življenje. Tako sta morala prehoditi še 400 vrst. In navsezadnje: Mihael Strogov je mogel videti le z očmi svoje spremljevavke.

Prijatelja, ki sta ga slučajno našla, sta izgubila v najžalostnejših okoliščinah.

Mihael Strogov se je sesedel kraj ceste. Nadja je stala poleg njega in čakala, kdaj ji bo dejal, naj gresta dalje.

Bilo je ob desetih zvečer. Solnce je zašlo že pred polčetrto uro. Videti ni bilo nikjer nobene hiše, nobene koče. Zadnji Tatari so se izgubljali v daljavi. Mihael Strogov in Nadja sta ostala popolnoma sama.

Kaj bodo storili z najinim prijateljem?« je vzkliknila mladenka. »Ubogi Nikolaj! Kolika nesreča zanj, da naju je pobral na cesti!«

Mihael Strogov ni odgovoril ničesar. »Mihael,« je povzela Nadja, »ali ne veš, da te je branil, ko so se Tatari igrali s teboj, in da je zame tvegal svoje življenje?«

Mihael Strogov je še vedno molčal. Glavo si je oprl na roke in se ni premaknil. Kaj je premišljeval? Morda pa Nadje niti slišal ni!

Pač. Slišal jo je. Ko ga je mladenka vprašala:

»Kam naj te peljem, Mihael?« ji je takoj odgovoril:

»V Irkutsk!«

»Po glavni cesti?«

»Da, Nadja.«

Mihael Strogov se je držal svoje prisege. Priti je hotel na cilj, naj velja, kar hoče. Ker je bila glavna cesta najkrajša pot do njega, je hotel potovati po njej, dokler se ne bi za njim pojavila sprednja straža kana Feofarja.

Nadja je prijela Mihaela Strogova za roko in se z njim napotila dalje.

Do drugega dne zjutraj, 12. septembra, sta prehodila dvajset vrst in se nekoliko ustavila v trgu Tulunovskem. Kraj je bil požgan in zapuščen. Nadja je iskala vso noč, da bi kje na cesti zagledala Nikolajevo truplo. Zaman je preiskala vse razvaline in pogledala vsakega mrliča. Dotlej se je zdelo, da so Nikolaju prizanesli. Morda pa so mu namenili kako še bolj kruto kazen v irkutskem taborišču?

Nadja in njen tovariš sta bila strašno lačna. Kolika sreča, da je mladenka v neki hiši našla nekoliko suhega mesa in več kosov »suharja«, t. j. v peči posušenega kruha, ki ostane dolgo časa užiten in redilen. Vse to sta vzela s seboj in se tako preskrbela s hrano za več dni. Vode pa tudi nista pogrešala, ker pokrajino namakajo neštevilni potoki, ki se izlivajo v Angaro.

Odpravila sta se dalje. Mihael Strogov je stopal varno in zadrževal korake samo zaradi svoje spremljevavke. Nadja ni hotela zaostajati, ampak se je silila, da ga dohaja. K sreči njen tovariš ni mogel videti, kako strašno je bila utrujena.

Toda Mihael Strogov je to čutil.

»Ubogi otrok! Pošle so ti zadnje moči!« je ponavljal od časa do časa.

»Saj ni res!« je odgovarjala Nadja.

»Ko ne boš mogla več hoditi, te bom nesel, Nadja.«

»Da, Mihael.«

Istega dne sta morala prebresti majhno rečico Oko. Ker ni bila globoka, sta prišla brez težave na drugo stran.

Nebo je bilo oblačno in vročina znosna. Bati pa se je bilo, da ne bi začelo deževati, kar bi še povečalo njuno trpljenje. Včasih se je ulila ploha, ki pa ni trajala dolgo.

Nadja je Mihaela Strogova vedno držala za roko in se ozirala naprej in nazaj. Govorila sta le malo. Podnevi sta se ustavila dvakrat, ponoči pa sta počivala šest ur. V nekaterih kočah je Nadja iztaknila še nekaj ovčjega mesa, ki je v teh krajih tako vsakdanje, da funt ne stane več kakor poltretjo kopejko,

Mihael Strogov je morda še vedno upal, da se bo našla kaka tovorna žival. Toda v vsej pokrajini ni bilo niti enega konja ali velbloda. Vse so pobili ali pa ugrabili. Ostalo mu ni drugega, kakor da neizmerno stepo prehodi peš.

Sledi za tretjim tatarskim oddelkom, ki se je obrnil proti Irkutsku, je bilo dovolj. Tu kakšen poginul konj, tarn zopet kak razbit voz. Tudi trupla nesrečnih Sibircev so tu in tam ležala po cesti, zlasti v bližini vasi. Nadja se je vsa tresla od groze, toda premagovala se je in pogledala vsakega mrliča! ...

Skratka, nevarnost ni pretila spredaj, ampak zadaj. Sprednja straža glavne emirjeve vojske, ki jo je vodil Ivan Ogarev, se je mogla prikazati vsak trenutek. Ladje, ki so jih odposlali po Jeniseju navzdol, so morale biti že v Krasnojarsku. Vpadniki so se torej lahko prepeljali čez reko in so imeli prosto pot pred seboj. Na to niti misliti ni bilo, da bi jih med Krasnojarskom in Irkutskom ustavil kak ruski zbor. Mihael Strogov je torej upravičeno pričakoval, da se bodo tatarski poizvedovavci kmalu pojavili za njim.

Kadarkoli sta se ustavila, je stopila Nadja na kako višino in se ozirala proti zahodu, ne bi li kje opazila oblakov prahu, ki bi naznanjali, da se bliža oddelek konjenikov.

Nato sta se odpravila dalje. Kadar je Mihael Strogov začutil, da uboga Nadja peša od utrujenosti, je začel hoditi počasneje. Govorila sta le malo in samo o Nikolaju. Mladenka se je spominjala vsega, kar jima je storil ta dobri tovariš izza nekaterih dni. Mihael Strogov je skušal Nadji odgovarjati tako, da je ne bi spravil ob zadnjo nado, čeprav je bil sam zase trdno prepričan, da se nesrečnež ne bo izognil gotovi smrti.

Nekega dne je Mihael Strogov dejal mladenki:

»Zakaj nikoli ne govoriš o moji materi, Nadja?«

O njegovi materi! Nadja nalašč ni hotela. Zakaj bi ga nanovo žalostila? Ali stara Sibirka ni bila mrtva? Ali njen sin ni poljubil zadnjikrat njenega trupla, ko je ležalo zleknjeno na ravnini pri Tomsku?

»Govori o njej, Nadja!« je dejal Mihael Strogov. »S tem me boš zelo razveselila.«

In Nadja se je dala pregovoriti. Pripovedovala mu je vse, kar se je dogodilo med njo in Marfo, odkar sta se prvič srečali in videli v Omsku. Pravila mu je, kako jo je nekaj nerazumljivega vleklo k stari ujetnici, ne da bi jo poznala, kako ji je stregla in kako je to njo samo navdalo z novim upanjem in pogumom. Mihael Strogov je bil tedaj zanjo še samo Nikolaj Korpanov.

»To bi bil moral tudi ostati!« je dejal Mihael Strogov. Njegovo čelo se je pomračilo in žalosten je dostavil:

»Svojo prisego sem prelomil, Nadja. Prisegel sem, da ne bom videl svoje matere!«

»Saj je vendar nisi iskal, Mihael!« je odgovorila Nadja. »Srečala sta se popolnoma slučajno.«

»Prisegel sem tudi, da se ne bom izdal, naj pride, karkoli hoče!«

»Mihael, Mihael! Kako bi bil mogel ostati miren, ko si videl, da je Tatar zavihtel bič nad Marfo Strogovo? Ne! Ni je prisege, ki bi mogla zabraniti sinu, da ne bi branil svoje matere!«

»Svoje prisege pa le nisem držal, Nadja,« je odgovoril Mihael Strogov. »Gospod Bog in otec ^[1] naj mi oprostita!«

»Mihael,« je nato dejala mladenka, »nekaj bi te rada vprašala. Ne odgovori mi, ako misliš, da ne smeš! S tem me ne boš prav nič razžalil.«

»Govori, Nadja!«

»Zakaj se ti tako mudi v Irkutsk, ko so ti vendar iztrgali carjevo pismo?«

Mihael Strogov je krepkeje stisnil roko svoje spremljevavke in ji ni odgovoril.

»Ali so ti povedali, kaj je v pismu, preden si odšel iz Moskve?« je povzela Nadja.

»Ne, tega mi niso povedali.«

»Ali moram torej misliti, Mihael, da te žene v Irkutsk samo želja, da me izročiš mojemu očetu?«

»Ne, Nadja!« je resno odgovoril Mihael Strogov. »Varal bi te, ko bi ti ne razodel, da je ta misel zmotna. Hitim tja, kamor mi veleva moja dolžnost! In kar se tiče Irkutska, ali me tja ne pelješ ti? Ali ne gledam s tvojimi očmi in ali me ne vodi tvoja roka? Ali mi nisi stokrat povrnila vsega, kar sem spočetka storil zate? Ne vem sicer, ali bo naju usoda nehala preganjati ali ne. Toda tisti dan, ko se boš ti zahvalila meni, da sem te izročil tvojemu očetu, se bom tudi jaz zahvalil tebi, da si me pripeljala v Irkutsk!«

»Ubogi Mihael!« je odgovorila Nadja vsa ginjena. »Ne govori tako! Takega odgovora ne maram. Mihael, zakaj se ti torej sedaj tako mudi v Irkutsk?«

»Zato, ker moram priti tja pred Ivanom Ogarevim!« je vzkliknil Mihael Strogov.

»Tudi še sedaj?«

»Tudi še sedaj in prišel bom!«

Zadnjih besedi Mihael Strogov ni izgovoril iz golega sovraštva do izdajavca. Nadja je slutila, da ji njen tovariš ni povedal vsega, ker ji ni mogel povedati.

Tri dni kesneje, 15. septembra, sta prišla v trg Kvitunskoje, kakih 70 vrst od Tulunovskega. Mladenka je hodila le še z največjo težavo. Njene ožuljene noge so jo komaj še nosile. Toda premagovala se je in upirala utrujenosti, kolikor je mogla. Mislila je samo na to:

»Ker sam ne more gledati, pojdem z njim, dokler se ne zgrudim!«

Sicer pa na potu nista naletela na nobeno oviro, in nobeno nevarnost, odkar so pred njima izginili Tatari. Utrujena pa sta bila oba do skrajnosti.

Tako so minuli trije dnevi. Tretji oddelek vpadnikov se je naglo pomikal proti vzhodu. O tem so pričale razvaline, ki so ostale za njimi, pogorišča, iz katerih se ni nič več kadilo, in mrtva trupla, ki so ležala po tleh in so začela že razpadati.

Na zahodu še vedno ni bilo opaziti sprednje emirje ve straže. Da bi si pojasnil to zakasnitev, si je Mihael Strogov izmišljal najneverjetnejše stvari. Morda so dovolj močne ruske čete neposredno ogražale Tomsk ali Krasnojarsk? Mogoče je bil tretji oddelek v nevarnosti, da ga odrežejo od drugih dveh? V tem slučaju bi velikemu knezu ne bilo iežko braniti Irkutsk. S tem pa bi pridobil čas, ki mu je bil predvsem potreben za to, da tatarski vpad temeljito odbije.

Tako je včasih upal Mihael Strogov, toda kmalu se je moral prepričati, da so bile njegove nade prazne sanje. Računal je pač samo s seboj, kakor bi bila rešitev velikega kneza odvisna edinole od njega.

Šestdeset vrst znaša razdalja med Kvitunskim in Kimeltejskim, malim trgom blizu Dinke, ki se izliva v Angaro. Mihaela Strogova je skrbelo, ker mu je precej velika reka pot resno ovirala. O plavu ali čolnih na njej ni bilo niti govora. Ker jo je prekoračil že v srečnejših časih, se je spominjal, da se da le s težavo prebresti. Ko pa bi bila onstran reke, bi na poti v 230 vrst oddaljeni Irkutsk nikjer ne naletela na kako večjo in resnejšo oviro.

Do Kimeltejskega sta hodila tri dni. Nadjo so noge komaj še nosile. Vkljub vsej duševni odločnosti so ji pohajale zadnje telesne moči. Mihael Strogov je to le predobro vedel.

Ako bi ne bil slep, bi mu bila Nadja gotovo rekla:

»Pojdi, Mihael, in popusti me v kaki koči! Hiti v Irkutsk! Izvrši svojo nalogo! Poišči mojega očeta! Povej mu, kje sem, in mu reci, da ga čakam! Oba me bosta gotovo našla. Pojdi! Jaz se ne bojim. Skrila se bom pred Tatari, da ostanem živa zaradi vaju! Pojdi, Mihael! Jaz ne morem nič več naprej! ...«

Nadja se je morala večkrat ustaviti. Tedaj jo je Mihael Strogov vzel v naročje in je z neutrudljivimi koraki stopal hitreje, ker se mu ni bilo treba ozirati na njeno utrujenost.

18. septembra ob desetih zvečer sta prišla končno v Kimeltejskoje.

Z nekega grička je Nadja na obzorju opazila nekoliko svetlejšo črto. Bila je Dinka. V njeni vodi so odsevali bliski, ki so razsvetljevali nebo, dasi ni grmelo.

Nadja je vodila svojega tovariša skozi porušeno selo. Upepeljena pogorišča so se bila že ohladila. Zadnji Tatari so šli mimo gotovo že pred petimi ali šestimi dnevi.

Ko sta prišla do zadnjih hiš, se je Nadja sesedla na neko kamenito klop.

»Ali se ustaviva?« je vprašal Mihael Strogov.

»Znočilo se je, Mihael,« je odgovorila Nadja. »Ali ne bi hotel počivati nekaj ur?«

»Rad bi prebredel Dinko,« je dejal Mihael Strogov, »da bi imela reko med seboj in sprednjo emirjevo stražo. Toda ti ne moreš naprej, moja uboga Nadja!«

»Pridi, Mihael!« je dejala Nadja, prijela svojega tovariša za roko in ga potegnila za seboj.

Dve ali tri vrste odtod je Dinka tekla čez irkutsko cesto. Mladenka je hotela poskusiti zadnji napor, ki ga je želel njen spremljevavec. Korakala sta torej dalje ob svitu bliskov. Hodila sta po brezmejni pustinji, v kateri se je izgubljala mala reka. Niti enega drevesa niti enega griča ni bilo na tej široki planjavi. V ozračju ni bilo čutiti niti najmanjšega vetrca, tako da bi se bil moral najtišji glas slišati v neskončno daljavo.

Mihael Strogov in Nadja sta se hipoma ustavila, kakor bi bila stopila v kak jarek.

Nekje na stepi je bil zalajal pes.

»Ali slišiš?« je vprašala Nadja.

Nato je sledil otožen in obupen krik kot zadnji klic umirajočega človeškega bitja.

»Nikolaj, Nikolaj!« je vzkliknila mladenka v neki grozni slutnji.

Mihael Strogov je poslušal in zmajeval z glavo.

»Pojdi, Mihael, pojdi!« je dejala Nadja.

Četudi se je pravkar komaj še vlekla dalje, so se ji ob silnem razburjenju moči hipoma vrnile.

»Ali sva krenila s ceste?« je vprašal Mihael Strogov, ki je pod nogami namesto prašnih tal začutil kratko travo.

»Da, morava!« je odgovorila Nadja. »Krik je prišel od tamle, od desne.«

Nekaj minut pozneje sta bila od reke oddaljena le še kake pol vrste.

Pes je zalajal drugič. Dasi je bil njegov glas slabši, je bil gotovo bliže.

Nadja se je ustavila.

»Da,« je dejal Mihael Strogov. »Serko laja! ... Šel je za svojim gospodarjem.«

»Nikolaj!« je zaklicala mladenka.

Njen klic je ostal brez odgovora.

Samo nekaj roparskih ptic se je vzdignilo od tal in se izgubilo v višavo.

Mihael Strogov je pazno poslušal. Nadja je pregledovala ravan, ki jo je zdaj zdaj razsvetlil kak blisk, da se je zalesketala kakor zrcalo, pa ni mogla zaslediti ničesar.

Medtem se je iznova zaslišal otožen, mrmrajoč glas:

»Mihael!«

K Nadji je skočil krvav pes. Bil je Serko.

Nikolaj ni mogel biti več daleč. Samo on je mogel izgovoriti Mihaelovo ime. A kje je bil? Nadja ni imela niti toliko moči, da bi ga zaklicala.

Mihael Strogov se je začel plaziti po tleh in ga je iskal z rokami.

Hipoma je Serko zalajal iznova in planil proti velikanski ptici, ki je letela tik ob tleh.

Bil je jastreb. Ko je Serko planil proti njemu, se je vzdignil, a se vrnil in pognal proti psu. Ta se je še enkrat zapodil proti jastrebu ... Ropar ga je s strašnim kljunom udaril po glavi in Serko se je mrtev zgrudil po tleh. — Istočasno se je Nadji izvil grozen krik.

»Tukaj, tukaj!« je jecljala.

Iz tal je molela glava! Ako bi se nebo ne bilo svetlikalo in razsvetljevalo stepe, bi se bila z nogo zadela ob njo.

Nadja se je ob glavi zgrudila na kolena.

Nikolaj je do vratu tičal v zemlji. Tatari so ga po svoji strašni navadi zakopali in pustili na stepi, da umre od lakote in žeje, ako ga ne bi požrli volkovi ali pa razkljuvale ptice roparice. Strašno trpljenje za žrtev, ki jo stiska zemlja, pa je ne more odriniti, ker se ji roke tišče in drže života kot mrliču v rakvi! Obsojencu, ki umira zakopan v zemlji, ne ostaja drugega, kakor da kliče smrt, ki se mu bliža prepočasi!

Tukaj torej so Tatari zakopali svojega ujetnika pred tremi dnevi! ... Tri dni je Nikolaj pričakoval pomoči, ki je prišla prepozno!

Jastrebi so opazili na tleh njegovo glavo in zvesti pes je že nekaj ur branil svojega gospodarja pred njimi.

Mihael Strogov je začel z nožem kopati zemljo, da bi ga izkopal.

Nikolaj, ki je imel dotlej zaprte oči, je spregledal.

Spoznal je Mihaela in Nadjo. Nato je zamrmral:

»Z Bogom, prijatelja! Vesel sem, da vaju vidim še enkrat. Molita zame! ...«

Bile so njegove zadnje besede.

Mihael Strogov je kopal dalje. Zemlja je bila tako steptana, da je bila trda kakor kamen. Končno se mu je posrečilo, da je nesrečneža potegnil iz zemlje. Poslušal je, ali še bije njegovo srce! ... Bilo je mrtvo!

Nato je hotel njegovo truplo zagrebsti, da ne bi obležalo na stepi. Luknjo, v kateri je tičal Nikolaj, ko je bil živ, je razširil in povečal tako, da bi imel v njej tudi mrtev dovolj prostora. Zvesti Serko naj bi ležal poleg svojega gospodarja.

V tem trenutku je nekaj završalo na cesti, ki je bila komaj pol vrste oddaljena.

Mihael Strogov je poslušal.

Po peketanju je spoznal, da oddelek konjenikov dirja proti Dinki.

»Nadja, Nadja!« je dejal potihoma.

Mladenka, zatopljena v molitev, se je zravnala.

»Poglej, poglej, kaj je!«

»Tatari!«

Bila je v resnici emirjeva sprednja straža, ki se je naglo pomikala po irkutski cesti.

»Ne bodo mi ubranili, da ga ne bi pokopal,« je dejal Mihael Strogov in nadaljeval svoje opravilo.

Nikolajevo truplo je kmalu ležalo s prekrižanimi rokami v grobu. Mihael Strogov in Nadja sta pokleknila in zadnjič molila za ubogo, nedolžno in dobro bitje, ki jima je bilo tako vdano, da je zanju darovalo celo svoje življenje.

Ko ga je pokril z zemljo, je dejal:

»Sedaj ga volkovi ne bodo mogli požreti.«

Nato je grozeče iztegnil roko proti jezdecem, ki so jahali mimo, in dejal:

»Naprej, Nadja!«

Mihael Strogov se ni mogel več držati ceste, na kateri so bili Tatari. Obrniti se je moral čez stepo in obiti Irkutsk. Zato mu ni bilo treba iti čez Dinko.

Nadja ni mogla hoditi nič več, toda gledati je mogla namesto njega. Vzel jo je torej v naročje in se obrnil proti jugozahodni strani pokrajine.

Prehoditi je moral še več kot 200 vrst. Kako jih je prehodil? Kako da ni omagal od tolikšnih naporov? S čim se je preživljal na svoji poti? Odkod je zajemal več kot človeško vztrajnost, da je preplezal prve obronke sajanskega pogorja? Niti sam niti Nadja tega ne bi mogla povedati.

In vendar je dvanajst dni kesneje, 2. oktobra, ob desetih zvečer stal ob neizmerni vodni gladini, ki se je razprostirala pred njim. Bilo je Bajkalsko jezero.

1. t. j. car.

Sedemindvajseto poglavje. Bajkal in Angara.

Bajkalsko jezero leži okrog 1700 čevljev nad morsko gladino. Dolgo je približno 900, široko pa kakih 100 vrst. Njegova globočina ni znana. Gospa de Bourboulon pripoveduje, da ga mornarji nazivajo le »morje«. Ako bi ga imenovali samo »jezero«, bi se takoj razljutilo. V jezeru baje še ni utonil noben Rus, ako smemo verjeti ruskim pripovedkam.

To neizmerno kotlino sladke vode, ki jo napaja več kot tri sto rek, obdaja veličasten venec vulkanskih gora. Njen edini odtok je reka Angara, ki teče skozi Irkutsk in se izliva v Jenisej nekoliko nad mestom Jenisejskom. Gore, ki jo obdajajo, so odrastki Tunguzov, stranske veje mogočnega altajskega pogorja.

Dasi je bilo šele začetkom jeseni, je bil mraz že zelo občuten. Zdelo se je, da se bo v teh krajih, kjer vladajo posebne vremenske razmere, jesen prehitro umaknila zimi. Četudi so bili šele prvi dnevi oktobra in je solnce zahajalo ob petih zvečer, se je v dolgih nočeh temperatura znižala že do ničle. Prvi sneg je že pobelil bližnje gorske vrhove. Po tem celinskem morju, ki pozimi zamrzne več čevljev globoko, se vozijo s sanmi razni sli in cele karavane.

Po Bajkalskem jezeru pogostokrat divjajo silni vinarji bodisi zato, ker ga neolikani ljudje imenujejo »jezero«, bodisi iz kakega drugega vremenskega razloga. Njegovi kratki valovi so, kakor na vseh sredozemskih morjih, zelo nevarni plavom, ladjam in parnikom, ki poleti plovejo po njem.

Mihael Strogov je prišel do jezera na jugozahodnem koncu z Nadjo v naročju. Mladenka je bila popolnoma onemogla. Vso življenjsko moč, ki ji je še ostala, je tako rekoč zbrala v svojih očeh. Ta dva utrujena potnika, ki sta bila brez vseh sredstev, v tej divji pokrajini pač nista mogla pričakovati drugega nego smrt. In vendar, koliko je še ostalo od 6000 vrst, ki jih je imel prehoditi carski sel, da pride do svojega cilja? Samo šestdeset vrst ob obrežju jezera do Angare in osemdeset vrst ob Angari do Irkutska, skupaj torej 140 vrst, ki jih krepak in zdrav človek lahko prehodi peš v treh dneh.

Ali je bil Mihael Strogov še tak mož? Brez dvoma ga nebo ni hotelo tako preskušati. Zdelo se je, da mu je usoda, ki ga je preganjala doslej, za trenutek prizanesla. Stepa ob koncu Bajkalskega jezera, ki je sicer vedno zapuščena, ob njegovem prihodu ni bila prazna.

Na jugozahodnem koncu jezera je bilo na bregu zbranih kakih petdeset ljudi.

Nadja jih je zagledala takoj, ko je Mihael Strogov, noseč jo v naročju, stopil na piano iz neke soteske med zadnjimi gorskimi obronki.

Mladenka se je prestrašila, misleč, da je to tatarski oddelek, ki je prišel preiskovat bajkalsko obrežje. V tem slučaju bi bila oba izgubljena, ker ne bi mogla bežati.

Toda Nadja se je kmalu pomirila.

»To so Rusi!« je vzkliknila.

Nato pa je popolnoma omagala, zaprla oči in naslonila glavo na prsi Mihaela Strogova.

Slepca in mladenko so opazili tudi Rusi. Nekateri izmed njih so jima hiteli nasproti in ju spremili do obrežja, kjer je bil privezan njihov plav.

Plav je bil pripravljen za odhod.

Rusi so bili begunci in po stanu zelo različni med seboj. Ob Bajkalskem jezeru so se sešli zato, ker so hoteli pred tatarskimi poizvedovavci bežati v Irkutsk. Ker pa so vpadniki zasedli oba bregova Angare in torej tja niso mogli priti po suhem, so hoteli poskusiti po reki, ki teče skozi mesto.

Mihaelu Strogovu je srce poskakovalo od veselja, ko je zvedel za njihov načrt. Sedaj mu je bila sreča vendar enkrat mila. Svojega veselja pa ni pokazal, ker je hotel bolj kot kdaj poprej ostati nepoznan.

Načrt beguncev je bil zelo enostaven. Ob severnem obrežju jezera je do odtoka Angare tekel močan vodni tok. Po tem toku so hoteli priti s plavom najprej do odtoka Angare, odtod pa po reki, ki teče s hitrostjo deset do dvanajst vrst na uro, do Irkutska. Tako bi v poldrugem dnevu morali dospeli do mesta.

Ob obali ni bilo nikjer nobene ladje in nobenega čolna. Treba ga je bilo nadomestiti. Zgradili so torej lesen plav, kakršni navadno plovejo po sibirskih rekah. V smrekovem gozdu, ki je rastel ob obrežju, so nasekali potrebnega lesa in debla zvezali med seboj z vrbovimi trtami. Plav je bil tako velik, da bi bilo na njem sto ljudi imelo dovolj prostora.

Mihaela Strogova in Nadjo so spravili na plav. Medtem se je mladenka zavedla. Dali so ji nekaj hrane, kakor tudi njenemu tovarišu. Nato se je ulegla na kup listja in takoj trdno zaspala.

Na različna vprašanja Mihael Strogov ni povedal ničesar o tem, kar se je zgodilo v Tomsku. Izdal se je za prebivalca iz Krasnojarska, ki ni mogel dospeti v Irkutsk, ker so emirjeve čete pred njim prišle do levega brega Dinke. Dostavil je, da so se glavne tatarske sile najbrže že razvrstile pred glavnim mestom Sibirije.

Izgubiti niso smeli niti enega trenutka. Mraz je postajal vedno občutnejši in z nočjo se je temperatura znižala pod ničlo. Po jezeru se je tu in tam začel delati led. Vkljub temu bi se s plavom še lahko peljali po jezeru, nikakor pa ne po Angari, ako bi se na njej nakopičilo ledovje.

Vse to je begunce sililo, da nemudoma odrinejo.

Ob osmih zvečer so odvezali vrvi in plav je z vodnim tokom začel plavati ob obrežju. Nekateri krepki kmetje so ga z dolgimi drogovi držali v pravi smeri.

Star mornar z Bajkalskega jezera je prevzel vodstvo plava. Mož zagorelega, resnega in strogega obraza je imel kakih 65 let. Bela, gosta brada mu je segala čez prsi. Glavo mu je pokrivala kučma; široka, čez ledja prepasana suknja pa mu je segala do peta. Starec je molče sedel na zadnjem koncu in ukazoval samo s kretnjami, kajti v desetih urah gotovo ni spregovoril deset besed. Sicer pa ni imel drugega opravila nego paziti na to, da plav ostane v vodnem toku ob obrežju in ne krene na odprto jezero.

Plav so zasedli, kakor smo že omenili, Rusi najrazličnejših stanov. Domačim kmetom, ženam, starčkom in otrokom so se pridružili tudi trije romarji, ki jih je tatarski vpad presenetil na potu, nekaj menihov in en pravoslavni pop.

Romarji, ki so imeli potne palice v rokah in na pasu privezane čutare, so z otožnim glasom prepevali psalme. Prvi izmed njih je prišel iz Ukrajine, drugi od Rumenega morja, tretji pa iz finskih pokrajin. Zadnji je bil zelo star in je imel na pasu obešen majhen, z žabico zaklenjen nabiralnik, kakršni vise po cerkvenih stebrih. Na svojem dolgem in utrudljivem potovanju darov ni nabiral zase, ker ni imel niti ključa od žabice in so nabiralnik odprli šele tedaj, ko se je povrnil s svojega potovanja.

Menihi so prišli od severa. Pred tremi meseci so zapustili mesto Arhangelsk, o katerem nekateri potniki trdiio, da ima izrazit značaj vzhodnih mest. Obiskali so Svete otoke blizu karelijskega obrežja, samostane v Solovetsku, presv. Trojice, sv. Antona in sv. Teodozije v Kijevu, tem starem jagelonskem mestu, Simeonov samostan v Moskvi in staroversko cerkev v Kazanu. Nato so se kot romarji napotili v Irkutsk.

Pop je bil preprost vaški svečenik, eden izmed 600.000 dušnih pastirjev, ki jih ima rusko carstvo. Oblečen je bil kakor kmet, saj v resnici ni bil več kakor kateri izmed navzočih seljakov. V cerkvi ni imel ne oblasti ne dostojanstva, ampak je kot kmet obdeloval majhen kos zemlje, poleg tega pa še krščeval, poročal in pokopaval. Svoje otroke in svojo ženo je rešil pred krutimi Tatari s tem, da jih je odposlal v severne pokrajine, sam pa je ostal v svoji župniji do zadnjega trenutka. Naposled je moral bežati tudi on. Ker je bila irkutska cesta zasedena, se je obrnil proti Bajkalskemu jezeru.

Vsi ti različni svečeniki so se zbrali na prvem koncu plava in so molili v rednih presledkih. Njihovi glasovi so se razlegali v tiho noč in njihove ustnice so na koncu vsake kitice ponavljale: Slava Bogu!

Med vožnjo se ni zgodilo nič posebnega. Nadja je ves čas trdno spala. Mihael Strogov je bdel poleg nje. Le redkokdaj ga je premagal spanec, pa še takrat so čule njegove misli.

Ko se je danilo, je bil plav od Angare oddaljen še kakih štirideset vrst, ker mu je precej močan veter pihal nasproti. Zato je bilo verjetno, da do njenega odtoka ne bo mogel dospeti pred tretjo ali četrto uro zvečer. To bi bilo za begunce celo ugodno, ker bi se ponoči peljali po reki navzdol in bi v temi laže prišli v Irkutsk.

Staremu mornarju je delal edino preglavico led, ki se je začel nabirati po površju jezera. Noč je bila izredno mrzla. Videli so, kako so se številne ledene plošče z vetrom pomikale proti zahodu. Ta led jim ni bil nevaren, ker je bil že tostran Angare in torej ni mogel zaiti vanjo. Pričakovati pa je bilo, da bo ledene plošče, ki so plavale po jezeru od vzhoda, vodni tok odnesel po reki navzdol. Zaradi tega bi bila vožnja s plavom gotovo zelo težavna Potniki bi se brez dvoma zamudili in bili morda celo prisiljeni, da se ustavijo.

Mihaelu Strogovu je bilo torej mnogo do tega, da spozna stanje jezera in izve, ali ledene plošče prihajajo v velikem številu. Ko se je Nadja zbudila, jo je pogostokrat izpraševal in ona mu je poročala o vsem, kar je opazila na površju vode.

Razen ledenih plošč je bil na površju jezera opaziti izredno zanimiv pojav. Iz vode so namreč brizgali mogočni curki toplih vrelcev, ki so na dnu jezera tu in tam izvirali iz zemlje. Ti curki so se vzdigovali zelo visoko in se razprševali v paro, ki je solnčne žarke razklanjala v mavrične barve, dokler se od mraza ni zopet zgostila v vodo. Potnika, ki bi se po Bajkalskem jezeru vozil v mirnem času in zaradi svojega razvedrila, bi ta izredni pojav brez dvoma zelo zanimal.

Ob štirih zvečer je stari mornar potnikom naznanil, da so dospeli do Angare, ki se je iz jezera iztekala med visokimi granitnimi skalami. Na njenem desnem bregu se je videlo majhno pristanišče Liveničnaja s cerkvijo in nekaterimi hišami, ki so stale po bregu.

Žal, da so prve ledene plošče, ki jih je veter prignal od vzhoda, že zavile med bregova Angare in plavale proti Irkutsku navzdol. Vendar pa jih ni bilo toliko, da bi zajezile reko, niti mraz tako občuten, da bi se znatno pomnožile.

Plav je krenil v pristanišče in se ustavil. Stari mornar se je odločil, da ostanejo tu eno uro in izvrše nekatere neodložljive poprave. Razrahljana debla je bilo treba zvezati trdneje, da bi na hitro tekoči Angari ne šla vsaksebi. Ob lepem letnem času se v pristanišču Livenične vkrcavajo in izkrcavajo potniki, ki potujejo čez Bajkalsko jezero v Kjahto, zadnje mesto na rusko-kitajski meji, ali pa se od tam vračajo nazaj. Zato je ondi veliko parnikov in raznih majhnih obrežnih ladij.

Sedaj pa je bila Liveničnaja zapuščena. Njeni prebivalci so zbežali pred tatarskimi roparji, ki so se potikali po obeh bregovih Angare. Na brodovje ladij in čolnov, ki navadno prezimuje v njihovem pristanišču, so naložili vse, kar se je dalo odnesti, in ušli z njim še pravočasno v glavno mesto vzhodne Sibirije.

Zato stari mornar v pristanišču Livenične ni pričakoval novih beguncev. Komaj pa se je plav ustavil v pristanišču, sta že dva potnika stopila iz neke zapuščene hiše in pritekla k bregu, kolikor so ju mogle nesti noge.

Nadja je sedela na zadnjem koncu plava in se razmišljeno ozirala naokrog.

Naenkrat je nalahno vzkliknila. Prijela je z roko Mihaela Strogova, ki je privzdignil glavo.

»Kaj ti je, Nadja?« jo je vprašal.

»Najina potna tovariša, Mihael!«

»Francoz in Anglež, ki sva ju našla v soteskah uralskega pogorja?«

»Da!«

Mihael Strogov se je stresel. Ker je na vsak način hotel ostati nepoznan, se je bal, da ga znanca ne bi izdala.

Alcide Jolivet in Harry Blount ga sedaj v resnici nista imela več za Nikolaja Korpanova, ampak za pravega Mihaela Strogova, carskega sla. Srečala sta ga že dvakrat, odkar so se ločili na išimski postaji, prvič v taborišču pri Zabedjeru, ko je Ivana Ogareva s knuto usekal po obrazu, drugič pa v Tomsku, kjer ga je po njunem prepričanju emir Feofar obsodil na smrt. Vedela sta torej, kdo je in zakaj potuje.

Mihael Strogov se je naglo odločil.

»Nadja,« je dejal, »ko bosta Francoz in Anglež stopila na plav, prosi ju, naj prideta k meni!«

Harry Blount in Alcide Jolivet v Livenično nista prišla slučajno, ampak prisiljena po razmerah kakor Mihael Strogov.

Bravci se gotovo še spominjajo, da sta se udeležila slovesnega vhoda Tatarov v Tomsk in odpotovala, preden se je izvršila obsodba, s katero se je svečanost zaključila. Zato nista prav nič dvomila o tem, da so njunega potnega tovariša usmrtili, ker nista vedela, da ga je dal emir samo oslepiti.

Ko sta si preskrbela konja, sta zapustila Tomsk še tisti večer in bila trdno odločena, da bosta odslej svojima dnevnikoma poročala iz ruskih taborišč v vzhodni Sibiriji.

Alcide Jolivet in Harry Blount sta naglo jahala proti Irkutsku. Upala sta, da bosta prehitela kana Feofarja. To bi se jima bilo brez dvoma posrečilo, ako bi ne bila naletela na tretji tatarski oddelek, ki je prišel iz južnih krajev po jenisejski dolini. Bila sta torej odrezana kakor Mihael Strogov, preden sta prišla do Dinke. Zato sta bila prisiljena, da se obrneta proti Bajkalskemu jezeru.

Ko sta prišla v Livenično, je bilo pristanišče že prazno. S kake druge strani pa tudi nista mogla v Irkutsk, ki so ga oblegale tatarske čete. Čakala sta že tri dni in bila v veliki zždregi, ko se je pripeljal plav.

Begunci so jima pojasnili svoj načrt. Gotovo je bilo upravičeno upanje, da bi se ponoči neopaženi peljali po reki navzdol in prišli v Irkutsk. Odločila sta se torej, da se jima pridružita.

Alcide Jolivet je takoj stopil k staremu mornarju in ga prosil, naj vzame njega in njegovega tovariša na plav. Plačati je bil pripravljen, kolikor bi zahteval, četudi še tako veliko vsoto.

»Tukaj se ne plačuje!« je resno odgovoril stari mornar. »Človek tvega svoje življenje, to je vse!«

Oba poročevavca sta stopila na plav in Nadja je videla, da sta sedla na prednji konec.

Harry Blount ie bil še vedno oni hladni Anglež, ki ji je na vsej poti čez uralsko pogorje komaj privoščil kako besedico.

Tudi Alcide Jolivet je bil videti resnejši, kakor je bil po navadi, kar je bilo zaradi neprijetnih okoliščin popolnoma razumljivo.

Ko se je Alcide Jolivet usedel, je začutil, da se ga je nalahko dotaknila neka roka.

Obrnil se je in spoznal Nadjo, sestro onega, ki ni bil več Nikolaj Korpanov, ampak Mihael Strogov, carski sel.

Bil je ves osupel in je hotel glasno vzklikniti. Mladenka pa je položila prst na svoje ustnice in mu tako namignila, naj molči. Nato mu je dejala:

»Prosim, idite z menoj!«

Alcide Jolivet je potegnil Harrya Blounta za seboj in šel navidezno brezbrižen za mladenko.

Poročevavca sta bila zelo presenečena, da sta srečala Nadjo na tem plavu.

Ko pa sta zagledala Mihaela Strogova, se kar nista mogla načuditi in verjeti, da je živ.

Ko sta se mu bližala, se Mihael Strogov ni ganil.

Alcide Jolivet se je obrnil proti mladenki.

»Oprostita, gospoda!« je rekla Nadja. »On vaju ne vidi. Tatari so mu izžgali oči. Moj ubogi bratec je slep.«

Alcidu Jolivetu in njegovemu tovarišu se je po obrazu razlilo globoko sočutje.

Trenutek pozneje sta že oba sedela poleg Mihaela Strogova, mu stiskala roke in čakala, da bi začel govoriti.

»Gospoda,« je dejal Mihael Strogov s tihim glasom, »vidva ne smeta vedeti, kdo sem in po kaj sem prišel v Sibirijo. Prosim vaju, da čuvata mojo skrivnost! Ali mi obljubita?«

»Pri moji časti!« je odgovoril Alcide Jolivet.

»Pri moji moški besedi!« je dodal Harry Blount.

»Hvala vama, gospoda!«

»Ali hočete, da Vam pomagava izpolniti Vašo nalogo?«

»Rajši delam sam,« je odgovoril Mihael Strogov.

»Toda lopovi so Vam izžgali oči,« je dejal Alcide Jolivet.

»Imam Nadjo in njene oči mi zadostujejo.«

Pol ure kesneje je plav odrinil iz pristanišča Livenične in krenil v reko. Bilo je ob petih zvečer. Začelo se je temniti. Pričakovati je bilo, da bo noč zelo temna in mrzla, kajti temperatura se je bila znižala že pod ničlo.

Četudi sta Alcide Jolivet in Harry Blount obljubila Mihaelu Strogovu, da bosta ohranila zase njegovo skrivnost, se vendar nista hotela ločiti od njega. Govorili so potihoma.

Iz tega, kar je vedel sam in kar sta mu povedala oba poročevavca, si je Mihael Strogov mogel ustvariti jasno sliko o dejanskem položaju.

Bilo je gotovo, da so Tatari že oblegali Irkutsk in da so se vsi trije njihovi oddelki združili. Emir in Ivan Ogarev sta bila brez dvoma že pred glavnim mestom Sibirije.

Toda zakaj se je carskemu slu tako mudilo v Irkutsk, ko vendar carjevega pisma ni mogel nič več izročiti velikemu knezu in ni poznal njegove vsebine? Alcide Jolivet in Harry Blount ga nista mogla razumeti, kakor ga ni mogla razumeti Nadja.

Preteklih dogodkov niso omenili niti z besedico. Ko pa je prišel ugoden trenutek, je Alcide Jolivet vendarle dejal Mihaelu Strogovu:

»Prositi morava, da nama oprostite, ker Vam nisva segla v roko, ko smo se ločili na išimski postaji!«

»Ne! Bila sta upravičena, da sta me imela za bojazljivca!«

»Krasno ste usekali lopova!« je dostavil Alcide Jolivet. »Sled, ki mu jo je začrtala knuta, bo še dolgo nosil na svojem obrazu.«

»Ne dolgo!« je nakratko odgovoril Mihael Strogov.

Pol ure po odhodu iz Livenične sta Alcide Jolivet in Harry Blount vedela za vse bridke poskušnje, ki sta jih morala prestati Mihael Strogov in njegova spremljevavka. Brez pridržka sta občudovala njegovo vztrajnost, s katero se je dala primerjati le še vdanost mladenke. O Mihaelu Strogovu sta mislila prav tako, kakor je o njem dejal car v Moskvi: »To je v resnici mož!«

Sredi ledenih plošč, ki jih je gnala s seboj Angara, je tudi plav drevil po reki navzdol.

Razgled, ki se je potnikom odpiral po obeh straneh reke, se je menjaval venomer. Zdelo se jim je, da plav stoji in mimo njega hite vse te pestre slike. Tu so videli visoke, čudno oblikovane granitne skale, tam zopet divjo sotesko, iz katere je šumel deroč hudournik. Zdaj se je pred njihovimi očmi razgrnila široka ravnina, na kateri se je še kadila porušena vas, kmalu nato pa so zagledali košat smrekov gozd, iz katerega je sikal plamen. Vsepovsod so se videle sledi Tatarov, njih samih pa ni bilo opaziti, ker so se držali v irkutski okolici.

Romarji so ves čas glasno molili, stari mornar pa je odrival ledene plošče, če so se plavu preveč približale, in ga s krepko roko vodil po sredi deroče Angare.

Osemindvajseto poglavje. Med bregovoma.

Kakor se je dalo po vremenskih znakih sklepati že vnaprej, se je ob osmih zvečer vsa okolica zavila v globoko temo. Ker je bil vprav mlaj, se mesec ni prikazal nad obzorjem. S srede reke ni bilo mogoče videti njenih bregov. Strmo pobočje je neposredno prehajalo v črne in težke oblake, ki so skoraj nepremično viseli nad njim. Od časa do časa je od vzhoda sem zapihal lahen veter in se izgubil v ozki dolini Angare.

Tema je bila za načrt beguncev zelo ugodna. Dasi so brez dvoma na obeh bregovih stale tatarske straže, je bilo vendarle zelo verjetno, da ne bodo na reki opazile njihovega plava. Skoraj prav tako verjetno je bilo tudi, da Tatari reke niso zagradili nad Irkutskom, dobro vedoč, da od juga Rusi niso mogli pričakovati nobene pomoči. Sicer pa so se morale ledene gruče, ki so plavale po reki, od mraza v kratkem sprijeti in jo zagraditi z naravno zaporo.

Na plavu je bilo vse popolnoma tiho. Odkar je plaval po reki navzdol, se romarji niso nič več oglasili. Molili so samo šepetaje, tako da jih z bregov ni bilo mogoče slišati. Ker so begunci polegli po plavu, so njihova telesa komaj kaj presegala vodno gladino. Stari mornar se je ulegel na sprednjem koncu poleg svojih ljudi in je tiho odrival ledene plošče, ki so pritiskale ob plav.

Celo po reki plavajoči led bi bil beguncem po godu, ako bi ne bilo nevarnosti, da pozneje postane za plav nepremagljiva ovira. Na prosti reki bi namreč tatarske straže vkljub gosti temi vendarle mogle plav opaziti, dočim se je sedaj skrival med ledenimi gručami različnih oblik in velikosti. Razen tega je hreščanje ledenih gruč, ki so butale druga ob drugo, zadušilo vsak šum, ki bi sicer utegnil biti sumljiv.

Zrak je postal silno mrzel. Begunce, ki niso imeli drugega zavetja kakor nekaj brezovih vej, je stresal mraz, ki je segal gotovo deset stopinj pod ničlo. Da bi se vsaj nekoliko ogreli, so se tesno stiskali skupaj. Lahen veter, ki je pihal z vzhodnih gora, jih je zbadal, kakor bi bil iz samih igel.

Mihael Strogov in Nadja sta se ulegla na zadnjnjem koncu in se vdala temu novemu trpljenju brez godrnjanja. Poleg njiju sta tudi Alcide Jolivet in Harry Blount prvemu napadu sibirske zime kljubovala, kolikor sta mogla. Govoril ni nihče izmed njih, tudi potihoma ne. Preveč so bili zamišljeni v svoj resni položaj. Vsak trenutek se je lahko pojavila kaka nevarnost ali se pripetila nesreča, v kateri bi vsi brezpogojno poginili.

Mihael Strogov, ki je bil malodane že na svojem cilju, je bil nenavadno miren. Njegova krepka volja ga pač tudi v najodločilnejših trenutkih ni zapustila. V duhu je že gledal čas, ko bo končno smel misliti tudi na svojo mater, na Nadjo in sam nase. Samo tega se je bal, da bi se plav zaradi nakopičenega ledu moral brezpogojno ustaviti, preden bi dospel v Irkutsk. Mislil je samo na to in se pripravil, da v skrajni sili poskusi vsak še tako drzen čin.

Po večurnem počitku si je Nadja zopet opomogla. Preveliko trpljenje ji je včasih zlomilo telesno moč, a duševne sile ji ni moglo omajati nikdar. Tudi ona je mislila na to, da bi morala voditi Mihaela Strogova, ako bi prisiljen segel po skrajnem sredstvu, da doseže svoj cilj. Čim bolj se je bližala Irkutsku, tem jasneje ji je stopala pred duševne oči podoba njenega očeta. Videla ga je v obleganem mestu, daleč od tistih, ki jih je ljubil, toda — o tem je bila prepričana — borečega se z vsem ognjem vnetega domoljuba zoper sovražne napadalce. Ako ji bo nebo vendar kedaj milo, bo že čez nekaj ur v njegovih rokah in mu bo pravila zadnja naročila svoje matere. Nobena stvar ju ne bo mogla več ločiti, Ako bi Vasilij Fedor moral še dalje ostati v pregnanstvu, bi ostala pri njem. Potem pa so se ji misli popolnoma naravno obrnile tudi na onega, ki ji je pomagal priti do očeta, na njenega plemenitega tovariša, njenega »brata«, ki se bo potem, ko bodo Tatari premagani, skoraj gotovo povrnil v Moskvo in ki ga morda ne bo videla nikoli več! ...

Alcidu Jolivetu in Harryu Blountu se je zdel njihov resni položaj tako dramatičen, da sta ga hotela popisati v zelp zanimivem članku. Anglež je mislil torej na bravce Daily-Telegrapha, Francoz pa na naročnike svoje sestrične Magdalene. Pri tem pa sta bila oba nekoliko razburjena.

»Tem bolje!« si je mislil Alcide Jolivet. »Človek mora biti sam ginjen, da more ganiti druge! Zdi se mi celo, da isto misel izraža neki sloviti stih, ki mi pa — za vraga — ne pride v spomin!« ...

In skušal je s svojimi izurjenimi očmi prodreti gosto temo, ki je ležala nad reko.

Od časa do časa so se pripeljali do kakega gozda ali kake vasi, ki je gorela ob obrežju. Žalosten prizor že podnevi, ki je ponoči naravnost strašen. Tedaj se je nenadoma posvetilo skozi temo in različni predmeti po obrežju so se pokazali v čudovitih podobah. Angara je bila razsvetljena od enega brega do drugega. Ledene gruče, ki so plavale po njej, so bile podobne premikajočim se zrcaloiii, ki so odbijala svetlobo na vse strani in v najrazličnejših barvah. Toda plav se je med njimi popolnoma izgubljal in se neopažen pomikal naprej.

V tem oziru torej še ni bil v nevarnosti.

Beguncem pa je pretila neka druga nevarnost, ki je niso mogli slutiti, pa tudi ne odvrniti. Opazil jo je popolnoma slučajno Alcide Jolivet.

Francoski poročevavec je ležal na desni strani plava in je brez namena vtaknil roko v vodo. Takoj ga je osupnil občutek, ki mu ga je vzbudilo vodno površje. Zdelo se mu je, kakor bi se bil dotaknil kake lepljive snovi, napravljene iz rudninskega olja.

Ko je Alcide Jolivet to snov tudi poduhal, je bil izključen vsak dvom. Po Angari je plavala plast tekoče nafte.

Ali se je torej plav vozil prav za prav po nafti, ki se tako rada vname? Odkod ta nafta? Ali je pritekla v Angaro po naravnem potu, ali pa so jo nanjo spravili Tatari, da z njo zapalijo Irkutsk proti vsem določilom mednarodnega vojnega prava?

S temi vprašanji si je Alcide Jolivet belil glavo in mislil, da stvari ne sme razodeti nikomur razen Harryu Blountu. Oba sta bila složna v tem, da svojih tovarišev ne smeta opozoriti na to nevarnost, ki bi jih še bolj vznemirila.

Znano je, da je srednja Azija podobna s tekočimi ogljenčevimi vodani napojeni gobi. V pristanišču Baku, na perzijski meji, na abheronskem polotoku, ob Kaspiškem jezeru, v Mali Aziji, na Kitajskem, v Young-Hyanu in v Birmi izvirajo nešteti studenci rudninskega olja. To je »dežela olja«, kakor se po pravici imenuje tudi Severna Amerika.

V pristanišču Baku izlijejo domačini, ki ogenj časte po božje, ob raznih verskih svečanostih na morje tekoče nafte, ki je redkejša kakor voda in zato plava po njej. Ko se rudninsko olje po vodi razleze, ga ponoči zažgo in Kaspiško morje se spremeni v čudovito ognjeno jezero, ki se ziblje in valovi v vetru.

Kar pa za Baku pomeni svečanost, bi na reki Angari pomenilo nepregledno nesrečo. Ako bi nafto, ki je plavala po njej, zanetila zlobna ali neprevidna roka, bi se požar v trenutku razširil doli čez Irkutsk in še naprej.

Na plavu se ni bilo treba bati nobene neprevidnosti. Silno nevarni pa so bili požari ob bregovih Angare, kajti zadostoval bi že ogorek ali iskra, ki bi padla v reko, da zapali po njej plavajočo nafto.

Skrb Alcida Joliveta in Harrya Blounta se da laže umeti kakor popisati. Ali zaradi te nove nevarnosti ni kazalo, plav zapeljati k bregu, se izkrcati in čakati? To vprašanje ju je zelo mučilo.

»Naj bi bila nevarnost še tolikšna,« je dejal Alcide Jolivet, »za nekoga vem, da se ne bi izkrcal!«

Mislil je na Mihaela Strogova.

Medtem je plav hitro drčal po reki navzdol sredi ledenih gruč, ki so se vedno bolj zgoščevale.

Dotlej na bregovih Angare ni bilo opaziti nobenega tatarskega oddelka. Plav gotovo še ni prišel do njihovih sprednjih straž. Proti deseti uri zvečer pa se je zazdelo Harryu Blountu, kakor bi se številna črna telesa gibala po ledenih ploščah. Te sence so skakale od ene gruče do druge in se hitro pomikale proti plavu.

»Tatari!« si je mislil.

Splazil se je torej k staremu mornarju na sprednji konec in ga opozoril nanje.

Stari mornar je nekaj časa opazoval to sumljivo premikanje.

»To so volkovi!« je dejal. »Rajši jih vidim kot Tatare. Treba se bo braniti, toda brez vsakega hrupa!«

Begunci so se v resnici morali boriti s temi divjimi zvermi, ki so se zaradi mraza in gladu podile po pokrajini. Volkovi so zavohali plav in ga takoj napadli. Begunci so se postavili v bran, dasi niso smeli rabiti strelnega orožja, ker gotovo niso bili daleč od tatarskih straž. Žene in otroci so se postavili na sredo plava, možje pa so se oborožili z drogovi, noži ali palicami, da odbijejo napad. Slišati je bilo samo tuljenje volkov, ki se je razlegalo po zraku.

Mihael Strogov ni hotel ostati brez opravila. Ulegel se je na ono stran plava, ki jo je napadla tolpa zveri. Zgrabil je nož in vsakikrat, ko se mu je približal kak volk, mu ga je spretno zasadil v goltanec. Tudi Alcide Jolivet in Harry Blount nista počivala, ampak delala na vse kriplje. Tovariši so jima pogumno pomagali. Vse to pa se je vršilo popolnoma tiho, četudi so volkovi marsikaterega moža hudo ogrizli.

Zdelo pa se je, da se boj ne bo tako kmalu končal. Četudi so pobili dokaj volkov, jih je bilo vendar vedno več. Na desnem bregu jih je moralo kar mrgoleti.

»Tega ne bo konec!« je dejal Alcide Jolivet in vihtel svoje okrvavljeno bodalo.

Pol ure po napadu je po ledovju skakalo še na stotine volkov.

Begunci so se utrudili in vidno začeli pešati. Bitka se je obrnila njim v kvar. Kakih deset velikih, od srda in gladu pobesnelih volkov, katerim so se oči svetile kakor žareče oglje, se je zapodilo naravnost na plav. Alcide Jolivet in njegov tovariš sta planila na sredo strašnih zveri in tudi Mihael Strogov se je začel plaziti proti njim. Tedaj pa se je pozorišče hipoma spremenilo.

Kakor bi trenil, so volkovi izginili s plava in z ledenih gruč ter naglo zbežali na desni breg Angare.

Volkovom je bilo treba pri njihovem opravilu teme. V tistem hipu pa se je čez vso Angaro razlila močna svetloba.

V bližini je izbruhnil strašen požar. Ves trg Poškavsk je bil naenkrat v plamenu. Tatari so bili tu in so opravljali svoje delo. Od tu dalje sta bila zastražena oba bregova do Irkutska in še naprej. Begunci so se pripeljali do nevarnega pasu in so bili od glavnega mesta oddaljeni samo še kakih trideset vrst.

Bilo je o poldvanajstih ponoči. Plav je drčal še vedno sredi ledu, ki ga je popolnoma skrival. Tu in tam pa ga je vendarle dosegel kak svetlobni žarek. Zato so se begunci, ki so ležali na njem, ogibali vsake kretnje, ki bi jih mogla izdati.

Trg je izredno hitro izginjal v plamenu. Njegove hiše, ki so bile zgrajene iz smrekovega lesa, so gorele kakor smola. Pet sto jih je gorelo obenem. Med prasketanjem požara se je slišalo vpitje Tatarov. Stari mornar se je opri na bližnjo ledeno gručo in odrinil plav proti desnemu bregu, tako da je bil tri do štiri sto čevljev oddaljen od poškavske razsvetljene strani.

Ako bi požigavci ne bili preveč zaverovani v svoje divjaško opravilo, bi bili morali vkljub temu begunce opaziti, kajti svetlobni žarki so tu in tam še vedno segali do njih. Lahko si mislimo, kolikšna bi bila v tem slučaju bojazen Alcida Joliveta in Harrya Blounta, ako bi se spomnila gorljive tekočine, po kateri se je vozil plav.

Iz gorečih hiš, ki so bile podobne žarečim ognjiščem, so v resnici švigali celi šopi isker in se z oblaki dima vzdigovali pet do šest sto čevljev visoko. Drevesa, ki so stala na desnem bregu nasproti pogorišču, so bila videti kakor v plamenu. Zadoščala bi torej samo ena iskra, ki bi padla v Angaro, da se nafta vname in požar razširi po reki z ene strani na drugo. Plav in vsi, ki so bili na njem, bi bili izgubljeni.

K sreči nočni veter ni pihal od te strani. Vlekel je še vedno od vzhoda in odnašal plamen na levo stran. Begunci so mogli torej upati, da se izognejo tudi tej novi nevarnosti.

Goreče selo je kmalu ostalo za njimi. Požar je odseval vedno slabeje in slabeje, prasketanje je pojemalo in na nekem ovinku reke je za visokim obrežjem ugasnil poslednji svit.

Okrog polnoči se je še bolj stemnilo. Tatarov, ki so hodili ob reki gori in doli, potniki na plavu sicer niso videli, toda slišali so jih. Pri njihovih sprednjih stražah so goreli veliki ognji.

Medtem so se ledene gruče na reki tako zgostile, da je bilo treba med njimi plav voditi z največjo pazljivostjo.

Stari mornar je vstal in kmetje so prijeli zopet za drogove, Vsi so imeli dovolj opravka. Vožnja je postajala vedno težavnejša, kajti struga reke se je vidno zoževala.

Mihael Strogov se je splazil na prvi konec.

Alcide Jolivet je šel za njim.

Hotela sta slišati pogovor med starim mornarjem in njegovimi ljudmi.

»Pazi na desni!«

»Na levi se bliža led!«

»Odrini vendar z drogom!«

»Ustaviti se bomo morali prej, kot bo pretekla ena ura.«

»Kakor Bog hoče!« je odgovoril stari mornar. »Proti njegovi volji ne moremo storiti ničesar!«

»Ali jih slišite?« je vprašal Alcide Jolivet.

»Da,« je odgovoril Mihael Strogov. »Toda Bog je z nami!«

Položaj je postajal vedno nevarnejši. Ako bi se plav moral ustaviti, bi begunci ne prišli v Irkutsk, ampak bi se morali celo izkrcati, ker bi led plav v kratkem stisnil in zdrobil. Vrbove trte bi se potrgale, smrekovi hlodi bi šli vsaksebi in izginili pod ledom. Nesrečneži bi morali iskati zavetja na ledenih gručah. Ko bi se zdanilo, bi jih Tatari opazili in neusmiljeno pobili.

Mihael Strogov se je vrnil na zadnji konec, kjer ga je čakala Nadja. Približal se je mladenki, jo prijel za roko in vprašal kakor že večkrat:

»Nadja, ali si pripravljena?«

Mladenka mu je odgovorila kakor vselej:

»Pripravljena sem!«

Plav je prevozil še nekaj vrst sredi plavajočega ledu. Ako bi se Angara zožila še bolj, bi se led strnil v neprodiren jez in plav ne bi mogel nič več naprej. Že sedaj je plaval mnogo počasneje. Vsak trenutek je zadel ob kako gručo ledu in krenil na stran. Tu se je bilo treba izogniti kakemu pomolu, tam zopet preriti se skozi kako ožino. Vožnja je bila zelo počasna.

Noč je mogla trajati samo še nekaj ur, Ako begunci ne bi dospeli v Irkutsk pred peto uro zjutraj, potem bi morali obupati, da sploh kdaj pridejo tja.

O poldveh zjutraj je plav vkljub vsem naporom zadel ob debel in trden jez ter se ustavil. Led, ki je plaval za njim, ga je pritisnil ob zaporo in ga obdal od vseh strani. Ganiti se ni mogel nikamor več, kakor bi bil obsedel na kaki skali.

Struga Angare je bila tu komaj polovico tako široka kakor na drugih mestih. Zato se je ondi nakopičilo mnogo ledu, ki se je od velikega pritiska in hudega mraza polagoma sprijel in strdil v nepremagljivo zaporo. Pet sto korakov niže se je reka zopet razširila. Od ledišča so se odtrgavale posamezne ledene gruče in plavale naprej proti Irkutsku. Bilo je torej verjetno, da bi se reka ne bila zajezila, ako bi bila dovolj široka, in bi se bil plav mogel peljati naprej. Toda nesreča se ni dala odvrniti in begunci so se morali odpovedati nadi, da dosežejo svoj cilj.

Ako bi bili imeli pri rokah orodje, s kakršnim si navadno ribiči v Severnem morju napravljajo pot skozi ledišča, bi bili morda še pravočasno razsekali jez do tja, kjer se je reka zopet razširila. Toda imeli niso ne žage ne kopače, prav ničesar, s čimer bi mogli načeti led, ki je bil od hudega mraza trd kakor granit.

Kaj naj store?

V istem trenutku je na desnem bregu Angare počilo več strelov in na plav se je usula toča krogel. Tatari so opazili nesrečne potnike. O tem ni bilo dvoma, kajti streli so se začeli oglašati tudi na levem bregu. Begunci so bili med dvema ognjema. Tatarski strelci so jih vzeli na muho in nekatere izmed njih ranili, čeprav so njihove krogle zaradi teme zadevale samo slučajno.

»Pridi, Nadja!« je pošepnil Mihael Strogov mladenki na uho.

Nadja ni odgovorila ničesar, ampak ga je molče prijela za roko.

»Ledišče morava prekoračiti!« ji je dejal potihoma. »Vodi me, toda nihče ne sme opaziti, da sva zapustila plav!«

Nadja ga je slušala. V globoki temi, katero so tu in tam razsvetljevali streli, je z Mihaelom Strogovim naglo splezala na led.

Nadja se je plazila naprej, Mihael Strogov pa za njo. Okrog njiju so padale krogle kakor toča in odskakovale od trdega ledu. Na razoranem in raskavem ledišču sta si sicer roke razpraskala do krvi, toda vkljub temu sta se naglo pomikala naprej.

Čez deset minut sta bila že ob njegovem nasprotnem robu. Tu je bila voda Angare zopet prosta. Le tu in tam se je od ledišča odtrgala kaka gruča in začela po vodi plavati proti mestu.

Nadja je uganila, kaj namerava Mihael Strogov. Zagledala je ledeno ploščo, ki se je komaj še nekoliko držala ledišča.

»Pridi!« je dejala Mihaelu Strogovu.

In ulegla sta se na ta kos ledu, ki se je nalahko zazibal in odločil od ledišča.

Ledena plošča je splavala po reki navzdol. Ker se je njena struga razširila, je imela prosto pot.

Mihael Strogov in Nadja sta poslušala strele, obupne krike in divje vpitje Tatarov, ki se je oglašalo za njima ... Polagoma pa so se tudi ti kriki, v katerih se je izražala skrajna groza ali pa divje veselje, izgubili v daljavi.

»Ubogi tovariši!« je zamrmrala Nadja.

Ledena plošča, na kateri sta bila Mihael Strogov in Nadja, je že pol ure naglo plavala po vodi. Vsak trenutek sta se morala bati, da se pod njima razdrobi na manjše kose. Ker je z vodnim tokom drčala po sredi struge, bi jo bilo treba obrniti v poševno smer, ako bi hotela pristati ob irkutskem nabrežju,

Mihael Strogov je stisnil pesti, napel ušesa in ni spregovoril nobene besedice. Nikoli še ni bil tako blizu svojega cilja! Čutil je, da ga kmalu doseže ...

Proti drugi uri zjutraj se je na temnem obzorju posvetila ob obeh bregovih Angare dolga vrsta luči.

Na desni strani so bile svetiljke v Irkutsku, na levi pa ognji v tatarskem taborišču.

Mihael Strogov je imel do mesta samo še pol vrste.

»Torej vendarle!« je zamrmral sam pri sebi.

Naenkrat pa se je Nadji izvil grozen krik.

Mihael Strogov se je vzravnal na zibajoči se ledeni plošči in iztegnil roko navzgor po Angari. V modrikasti svetlobi, ki ga je obsevala, je bil njegov obraz videti strašno prepaden. In kakor bi bile njegove oči iznova postale občutljive za svetlobo, je vzkliknil:

»Ah! Tudi Bog sam je zoper naju!«

Devetindvajseto poglavje. Irkutsk.

Irkutsk, glavno mesto vzhodne Sibirije, ima navadno okrog 30.000 prebivalcev. Njegove cerkve, med katerimi se posebno odlikuje visoka stolnica, in njegove v slikovitem neredu razstavljene hiše stoje na precej visokem desnem bregu reke Angare.

Ako potnik gleda nanj s pogorja, ki se kakih dvajset vrst od mesta vzdiguje ob glavni sibirski cesti, se mu zaradi kupol, zvonikov, vitkim minaretom podobnih stolpov in japonskih streh dozdeva, da ima pred seboj nekakšno orientalsko mesto. Ta vtis pa mu izgine takoj, ko stopi v mesto. Tlakane ceste, hodniki, nasadi veličastnih brez, zidane in lesene hiše, izmed katerih imajo nekatere po več nadstropij, vozovi, taratajke, telege in razkošne kočije, ki dirjajo po cestah, končno številni prebivalci najrazlič- nejših stanov, ki so zelo napredni in poznajo tudi najnovejšo pariško modo, dajejo na pol bizantinskemu in na pol kitajskemu mestu popolnoma evropsko lice.

Ker so takrat v Irkutsk pribežali Sibirci z dežele, je bilo mesto prenapolnjeno. Vkljub temu je bilo z vsemi potrebščinami dobro preskrbljeno. Irkutsk je pač skladišče za vse blago, ki se izmenjava med Kitajsko, srednjo Azijo in Evropo. Zato se v mestu niso bali niti seljakov iz doline Angare niti Mongolov, Tunguzov in Buretov. Vsa dežela med mestom in sovražnikom se je smela spremeniti v puščavo.

V Irkutsku stanuje vrhovni carski namestnik vzhodne Sibirije. Podrejeni so mu civilni poglavar, ki upravlja pokrajino, policijski ravnatelj, ki ima s številnimi pregnanci vedno dovolj opravka, in končno župan, t. j. trgovski načelnik, ki ima zaradi svojega neizmernega bogastva in vpliva pri trgovcih v vseh krogih zelo velik ugled.

Irkutska posadka je štela tedaj en polk kazaške pehote, t. j. približno 2000 mož, in zbor domačih orožnikov, ki so nosili čelade in modre, s srebrom obšite kroje. Zaradi izrednih razmer je bil v mestu tudi carjev brat, odkar je izbruhnil tatarski vpad.

O teh razmerah samo nekoliko besed.

Velikega kneza je v te oddaljene pokrajine vzhodne Azije privedla važna politična zadeva.

Prepotoval je vsa večja sibirska mesta ne kot knez, ampak kot vojak. Zato so ga spremljevali samo njegovi častniki in oddelek kazakov. Njegova pot ga je privedla tudi v zabajkalske pokrajine in celo Nikolajevsk, zadnje rusko mesto na obrežju Ohotskega morja, je počastil s svojim posetom.

Ko je veliki knez prišel do skrajne meje neizmernega moskovskega carstva, se je obrnil nazaj proti Irkutsku, odkoder se je hotel napotiti proti Evropi, Tedaj pa je zvedel za nenadni tatarski vpad. Hitel je torej v glavno mesto in dospel tja, ko je bila zveza z Evropo že deloma pretrgana. Prejel je še nekaj brzojavk iz Petrograda in Moskve ter mogel celo nanje odgovoriti. Nato pa je bila prerezana tudi brzojavna žica, kakor nam je že znano.

Irkutsk je bil ločen od ostalega sveta.

Velikega kneza je zadela naloga, da pripravi mesto za obrambo, česar se je lotil pogumno in hladnokrvno, kakršnega se je bil izkazal že pri raznih prilikah.

Vesti o padcu Išima, Omska in Tomska so zaporedoma dospele v Irkutsk. Za vsako ceno je bilo treba obvarovati pred padcem vsaj glavno sibirsko mesto. Na skorajšnjo pomoč ni bili mogoče misliti. Majhne čete, ki so bile razkropljene po amurskih pokrajinah in v jakutski oblasti, niso mogle priti v tako velikem številu, da bi zadržale tatarsko vojsko. Ker se torej Irkutsk ni mogel izogniti obleganju, ga je bilo treba predvsem utrditi tako, da bi se mogel držati vsaj nekaj časa.

Mesto so začeli utrjevati tisti dan, ko so se Tatari polastili Tomska. Obenem s to novico je veliki knez zvedel tudi, da vpadnike vodijo sam buharski emir in zavezniški kani. Vedel pa ni, da je namestnik tatarskih poveljnikov Ivan Ogarev, ruski častnik, ki ga je bil sam odstavil in ki ga osebno ni poznal.

Predvsem so morali prebivalci irkutske pokrajine, kakor smo videli, izprazniti mesta, trge in vasi. Tiste, ki niso iskali zavetja v glavnem mestu, so poslali v kraje onstran Bajkalskega jezera, kjer so bili najbrže varni pred tatarskimi četami. Žito in krmo so spravili v mesto in to zadnjo trdnjavo moskovske oblasti na skrajnem vzhodu preskrbeli z vsem tako, da bi mogla sovražniku kljubovati vsaj nekaj časa.

Irkutsk je bil ustanovljen 1611. leta in stoji na desnem bregu Angare tam, kjer se vanjo izliva Irkut. Dva lesena mostova na stebrih, ki se zaradi plovbe dasta odpirati, vežeta mesto s predmestjem, ki se razteza po levem bregu. Od te strani mesta ni bilo težko braniti. Predmestje so izpraznili, mostova pa porušili. Tatari bi tu, obstreljevani od oblegancev, ne mogli priti zlepa čez precej široko reko.

Prekoračili pa bi jo lahko tudi nad mestom ali pod njim in ga napadli od vzhoda, kjer ni bilo obzidano.

Zato so prebivalci napeli vse sile, da mesto utrdijo. Delali so noč in dan. Veliki knez je videl, da je bilo prebivalstvo prav tako vneto pri delu, kakor je bilo pozneje pogumno pri obrambi. Vojaki, trgovci, pregnanci in kmetje: vsi so se žrtvovali za splošni blagor. Osem dni prej, kakor so se Tatari pokazali ob Angari, so bili okopi že dovršeni. Pred njimi so izkopali globok jarek in vanj napeljali vodo iz Angare. Sedaj se mesto ne bi dalo zlahka osvojiti. Treba bi ga bilo oblegati.

Tretja tatarska vojska, ki je prišla po jenisejski dolini, se je pred Irkutskom pojavila 24. septembra. Polastila se je takoj zapuščenega predmestja, ki so ga Rusi sami porušili, da ne bi oviralo maloštevilnega irkutskega topništva.

Tatari so se skušali utrditi in so čakali drugih dveh oddelkov, ki so jima poveljevali emir in njegovi zavezniki. Vsi tatarski oddelki so se združili 25. septembra v taborišču ob Angari in se razen posadk, ki so ostale v važnejših osvojenih mestih, postavili pod poveljstvo kana Feofarja.

Ivan Ogarev je sodil, da pri Irkutsku ni mogoče priti čez Angaro. Zato je dal nekaj vrst niže napraviti most na čolnih in je poslal na drugo stran močen oddelek tatarske vojske. Veliki knez se njegovemu podjetju ni upiral, ker bi ga mogel samo ovirati, ne pa zabraniti. Bil je namreč brez poljskega topništva. Zato je ostal zaprt v Irkutsku.

Tatari so se torej polastili desnega brega in korakali proti mestu. Spotoma so zapalili letovišče vrhovnega carskega namestnika, ki je stalo v nekem gozdu, precej visoko nad Angaro, nato obkolili mesto od vseh strani in ga začeli oblegati.

Ivan Ogarev je bil spreten inžener in brez dvoma sposoben, da vodi pravilno obleganje, Ni pa imel potrebnih sredstev, da bi ga hitro in uspešno dokončal. Sicer pa je trdno upal, da bo Irkutsk, cilj vseh svojih naporov, iznenadil in si ga z lahkoto osvojil. Toda stvari so se zasukale drugače, kakor je pričakoval, Pohod tatarske vojske se je zaradi bitke pri Tomsku zakasnil in veliki knez je naglo dovršil priprave za obrambo, Zaradi tega mu je izpodletel njegov načrt. Bil je prisiljen, da začne mesto oblegati.

Emirja je pregovoril, da je mesto naskočil dvakrat, ne oziraje se na mnogoštevilne žrtve. Svoje vojake je pognal na one točke v okopih, ki so se mu zdele najmanj zavarovane. Toda branivci so oba naskoka junaško odbili. Celo veliki knez in njegovi častniki so zastavili svoje življenje in se niso ogibali nobene nevarnosti. Njihovemu zgledu je sledilo vse prebivalstvo. Meščani in kmetje so hiteli na okope in požrtvovalno vršili svojo dolžnost. Pri drugem naskoku se je Tatarom posrečilo, da so se polastili nekih vrat v okopih. Na vzhodnem koncu široke, dve vrsti dolge Glavne ceste, ki drži do Angare, se je vnel hud boj. Kazaki, orožniki in meščani so se Tatarom tako krepko postavili po robu, da so se morali umakniti v svoje postojanke.

Zato je Ivan Ogarev začel misliti na to, da z izdajstvom doseže, česar ni mogel doseči s silo. Kakor že vemo, je nameraval iti v mesto k velikemu knezu, si pridobiti njegovo zaupanje in ob ugodni priliki oblegovavcem odpreti kaka vrata. Poleg tega si je hotel ugasiti žejo po maščevanju nad carjevim bratom.

Ciganka Sangara, ki je prišla z njim v taborišče ob Angari, ga je silila, naj hitro izvrši svoj načrt.

V resnici se je bilo treba stvari lotiti brez odloga. Ruske čete iz jakutske pokrajine so že korakale proli Irkutsku. Zbrale so se bile ob zgornjem teku reke Lene in hitele po njeni dolini naprej. Dospeti so morale prej kakor v šestih dneh. Zato se je bilo treba mesta polastiti pred njihovim prihodom.

Ivan Ogarev se ni obotavljal nič več.

Dne 2. oktobra zvečer je v palači vrhovnega carskega namestnika, kjer je stanoval veliki knez, zboroval vojni svet.

Iz te palače, ki stoji na koncu Glavne ceste ob Angari, se je dala reka pregledati daleč navzgor in navzdol. Skozi okna na glavnem pročelju se je videlo tatarsko taborišče. Ako bi bili oblegovalci imeli boljše topništvo, bi v njej ne bilo varno stanovati.

Veliki knez, general Vorancov, carski namestnik in trgovski načelnik, katerim se je pridružilo tudi nekaj višjih častnikov, so pretresali razne nujne odredbe.

»Gospodom je naš položaj znan docela,« je dejal veliki knez. »Trdno sem prepričan, da se moremo držati do prihoda jakutskih čet. Tedaj pa bomo zapodili tatarske orde in kar se mene tiče, bodo drago plačale svoj zločinski vpad v moskovsko ozemlje.«

»Vaša Visokost ve, da se sme zanašati na irkutsko prebivalstvo,« je odgovoril general Vorancov.

»Da, general,« je dejal veliki knez. »Izredno me veseli, da morem v polni meri priznati njegovo domoljubje. Hvala Bogu, da so nam doslej prizanesle kužne bolezni in lakota! Trdno upam, da se bomo tudi v bodoče izognili tem strahotam. Na okopih sem moral pogumno prebivalstvo kar občudovati. Gospod trgovski načelnik, prosim Vas, da moje besede sporočite dalje!«

»Zahvalim se Vaši Visokosti v imenu vsega mesta,« je odgovoril trgovski načelnik. »Ali smem vprašati, kako dolgo bomo morali čakati na pomožne čete v najslabšem slučaju?«

»Kvečjemu šest dni,« je odgovoril veliki knez. »Spreten in drzen sel je prišel danes zjutraj v mesto in mi sporočil, da hiti proti mestu 50.000 Rusov pod vodstvom generala Kiseleva. Pred dvema dnevoma so bili v Kirensku ob bregu teke Lene in sedaj jih ne bo zadržal ne mraz ne sneg na njihovem pohodu. Vrla četa 50.000 najboljših mož bo zgrabila Tatare od strani in nas kmalu oprostila.«

»Tisti dan,« je dostavil trgovski načelnik, »ko nam bo Vaša Visokost ukazala izpad, bomo vsi pripravljeni na Vaše povelje!«

»Dobro, gospod načelnik,« je odgovoril veliki knez. »Počakajmo, da se na bližnjih gričih pokažejo naši prvi oddelki! Tedaj pa stremo te vpadnike!«

Nato se je obrnil h generalu Vorancovu:

»Jutri bova nadzorovala dela na desnem bregu. Po Angari že plava led. Reka bo kmalu zamrznila in Tatari bi jo mogli prekoračiti.«

»Naj mi Vaša Visokost dovoli majhno opazko!« je dejal trgovski načelnik.

»Prosim, gospod načelnik.«

»Mnogokrat sem opazoval, da je mraz dosegel 30 do 40 stopinj pod ničlo, toda po Angari je še vedno plaval led. Reka najbrže zato ni nikoli popolnoma zamrznila, ker silno hitro teče. Ako Tatari nimajo drugega sredstva, da pridejo čez reko, jih ne bo nikoli v Irkutsk!«

Vrhovni carski namestnik je potrdil izjavo trgovskega načelnika.

»To je naša sreča,« je odgovoril veliki knez. »Sicer pa bomo pripravljeni za vsak slučaj.«

Nato je vprašal policijskega ravnatelja:

»Ali mi imate kaj poročati, gospod policijski ravnatelj?«

»Vaši Visokosti moram predložiti neko prošnjo,« je dejal policijski ravnatelj.

»Čigavo prošnjo?«

»Sibirskih pregnancev, ki jih je v mestu pet sto, kakor je znano Vaši Visokosti.«

Politični pregnanci, ki so bili razkropljeni po vsej pokrajini, so se takoj po tatarskem vpadu zbrali v Irkutsku. Pokorili so se povelju, da odrinejo v glavno mesto, in so zapustili kraje, kjer so opravljali najrazličnejše službe, bodisi kot zdravniki, bodisi kot profesorji na gimnazijah ali učitelji na japonskih in mornariških šolah. Veliki knez je kakor car takoj spočetka zaupal njihovemu domoljubju in jih dal oborožiti. Vsi so se izkazali kot vrli branivci.

»Kaj pa želijo?« je vprašal veliki knez.

»Prosijo Vašo Visokost dovoljenja, da smejo sestaviti poseben zbor in biti na čelu prvega izpada,« je odgovoril policijski ravnatelj.

»Prav!« je dejal veliki knez vidno ginjen. »Pregnanci so Rusi in imajo pravico, da se bijejo za svojo domovino.«

»Zagotavljam Vašo Visokost,« je dejal vrhovni carski namestnik, »da ne bo našla boljših vojakov!«

»Potem pa morajo imeti svojega poveljnika,« je dostavil veliki knez. »Kdo naj bo?«

»Predlagati žele Vaši Visokosti enega izmed sebe,« je dejal policijski ravnatelj, »ki se je že večkrat odlikoval.«

»Ali je Rus?«

»Da, iz baltiških pokrajin.«

»Kako mu je ime?«

»Vasilij Fedor.«

Ta pregnanec je bil Nadjin oče.

Bravcu je že znano, da se je Vasilij Fedor v Irkutsku pečal z zdravilstvom. Bil je ne samo učen in ljubezniv mož, ampak tudi pogumen in zelo iskren domoljub. Ves čas, ki ga ni posvetil bolnikom, je porabil pri obrambnih delih. Zbral je tudi svoje tovariše in jih navdušil za skupno delo. Dotlej so bili namreč pregnanci pomešani med druge prebivalce in so se vedli tako junaško, da so vzbudili celo pozornost velikega kneza. Pri raznih izpadih je marsikateri izmed njih prelil kri za sveljo Rusijo — v resnici sveto in oboževano od njenih otrok! Vasilij Fedor je bil pravi junak. Četudi se je njegovo ime slišalo ob raznih prilikah, vendar nikoli ni zahteval ne milosti ne plačila. Ko so irkutski pregnanci nameravali sestaviti svoj lastni zbor, niti vedel ni, da ga hočejo izbrati za svojega poveljnika.

Ko je policijski ravnatelj omenil njegovo ime, je veliki knez dejal, da ga pozna.

»Resnično,« je pripomnil general Vorancov, »Vasilij Fedor je vrl in pogumen mož. Pri svojih tovariših je imel vedno zelo velik vpliv.«

»Koliko časa je že v Irkutsku?« je vprašal veliki knez.

»Dve leti.«

»Kako se je vedel?«

»Tako, kakor zahtevajo posebne, za pregnance veljavne določbe,« je odgovoril policijski ravnatelj.

»General, takoj ga pošljite k meni!« je dejal veliki knez.

Povelje velikega kneza se je izvršilo in prej kot za pol ure je stopil predenj Vasilij Fedor.

Mož je imel komaj štirideset let. Bil je resen in otožen. Videlo se je, da se je vse življenje boril in trpel. Njegove izrazite poteze so spominjale na Nadjo.

Tatarski vpad je zadel tega očeta, ki je bil pregnan 8000 vrst daleč od svojega rojstnega mesta, bolj nego kogarkoli v njegovi najnežnejši ljubezni in edini nadi. Njegova hči Nadja mu je sporočila v svojem zadnjem pismu, da ji je mati umrla in da je odpotovala k njemu, ker je dobila za to vladno dovoljenje.

Iz Rige je morala odpotovati 10. julija. Vpad se je izvršil 15. julija. Ako je Nadja tedaj že prekoračila mejo, kaj se je zgodilo z njo sredi vpadnikov? Lahko je umeti, kako je to skrbelo nesrečnega očeta, ker od tedaj ni imel o Nadji nobenega poročila.

Vasilij Fedor se je pred velikim knezom priklonil in čakal na njegovo vprašanje.

»Vasilij Fedor,« mu je dejal veliki knez, »tvoji tovariši so prosili dovoljenja, da smejo sestaviti izbrano četo. Gotovo jim ni neznano, da mora biti v taki četi vsakdo pripravljen, boriti se do zadnje kaplje krvi?«

»To jim je znano,« je odgovoril Vasilij Fedor.

»Za poveljnika hočejo imeti tebe.«

»Mene, Visokost?«

»Ali prevzameš poveljstvo?«

»Da, ako to zahteva blagor Rusije!«

»Poveljnik Fedor,« je dejal veliki knez, »od danes naprej nisi več pregnanec!«

»Hvala, Visokost! Toda morem li poveljevati onim, ki še niso svobodni?«

»Tudi oni niso več pregnanci!«

Carjev brat je pomilostil in oprostil vse njegove bojne tovariše.

Vasilij Fedor je ginjen stisnil roko, ki mu jo je ponudil veliki knez, in odšel.

Veliki knez se je obrnil k častnikom, se nasmehnil in dejal:

»Car se gotovo ne bo branil potrditi to, kar sem storil v njegovem imenu. Da branimo glavno mesto Sibirije, potrebujemo junakov. S tem sem jih pridobil lepo število.«

Velikodušnost, s katero je veliki knez pomilostil irkutske pregnance, je bila v resnici lep dokaz ljudomilega pravosodstva in pametne politike.

Medtem se je stemnilo. Skozi okna palače so svetili ognji, ki so goreli v tatarskem taborišču onstran Angare. Po reki so plavale številne gruče ledu. Nekatere so se ustavile ob prvih stebrih razdrtih mostov, druge pa so hitro plavale naprej. Videlo se je, da Angara res ni mogla zlepa zamrzniti črez in črez, kakor je bil pripomnil že trgovski načelnik. Branivci Irkutska torej niso bili v nevarnosti, da jih Tatari napadejo od te strani.

Bilo je ob desetih zvečer. Veliki knez se je vprav poslavljal od častnikov in se hotel umakniti v svoje prostore, ko se je pred palačo začul nenavaden hrup.

Takoj nato so se odprla vrata dvorane. Prikazal se je pobočnik, naglo stopil pred velikega kneza in dejal:

»Visokost, carski sel je tu!«

Trideseto poglavje. Carski sel.

Vsi člani vojnega sveta so se hkrati obrnili proti na pol odprtim vratom. Carski sel je prišel v Irkutsk! Ako bi bili častniki stvar le malo natančneje premislili, bi je ne bili mogli verjeti.

Veliki knez je stopil živahno k svojemu poboeniku in mu dejal:

»Pripelji ga!«

Vstopil je neki mož. Videlo se mu je, da je skrajno utrujen. Oblečen je bil kot sibirski kmet v obrabljeni, raztrgani in celo od krogel prestreljeni obleki. Glavo mu je pokrivala ruska kučma. Zaradi slabo zaceljene brazgotine je imel spačen obraz. Mož je imel očividno dolgo in težavno pot za seboj. Njegovi slabi škornji so pričali, da je moral deloma hoditi tudi peš.

»Njegova Visokost veliki knez?« je vzkliknil ves zasopljen.

Veliki knez je stopil predenj in ga vprašal:

»Si li carski sel?«

»Da, Visokost.«

»Odkod prihajaš?«

»Iz Moskve.«

»Kdaj si odpotoval?«

»15. julija.«

»Kako se imenuješ?«

»Mihael Strogov.«

Bil je Ivan Ogarev. Prilastil si je ime in značaj onega, o katerem je mislil, da ga je spravil s poti, V Irkutsku ga ni poznal niti veliki knez niti kdo drugi. Zato se mu ni zdelo potrebno, da bi se našemil in spremenil svojo zunanjost, Ker je mogel dokazati svojo istovetnost, se ni bal, da bi ga razkrinkali. Njegova železna volja ga je torej pripeljala sem, da z izdajstvom in zavratnim umorom dovrši in zapečati sovražni vpad.

Veliki knez je namignil svojim častnikom, ki so takoj odšli iz dvorane.

Dozdevni Mihael Strogov in veliki knez sta ostala sama v sobani.

Veliki knez je Ivana Ogareva nekaj časa skrbno opazoval. Nato ga je vprašal:

»Ali si bil 15. julija v Moskvi?«

»Da, Visokost, in ponoči med 14. in 15. julijem sem videl Njegovo Veličanstvo v Novi palači.«

»Ali imaš carjevo pismo?«

»Tukaj je.«

Ivan Ogarev je podal velikemu knezu carjevo pismo, ki ga je bil zvil v kolikor mogoče majhno obliko. »Si li pismo prejel v taki obliki?« je vprašal veliki knez.

»Ne, Visokost. Ovitek sem moral spotoma raztrgati, da sem mogel pismo bolje skriti pred emirjevimi vojaki.«

»Ali so te Tatari ujeli?«

»Da, Visokost,« je odgovoril Ivan Ogarev. »Nekaj dni sem bil njihov ujetnik. Prav zato sem dospel v Irkutsk šele 2. oktobra, dasi sem iz Moskve odpotoval že 15, julija, kakor svedoči carjevo pismo. Na potu sem bil torej 79 dni.«

Veliki knez je vzel pismo v roke. Razvil ga je in spoznal lastnoročni carjev podpis in njegovo običajno potrdilo. Pismo je bilo brez dvoma pristno in zato tudi sel zanesljiv. Zaradi njegove divje zunanjosti je bil veliki knez izprva sicer nekoliko nezaupljiv, a se je kmalu otresel vseh pomislekov.

Veliki knez je nekaj trenutkov molčal. Pismo je čital počasi, da bi ga bolje razumel.

Nato je vprašal iznova:

»Mihael Strogov, ali poznaš vsebino pisma?«

»Da, Visokost. V sili bi ga bil moral uničiti, da ne bi prišlo Tatarom v roke. V tem slučaju sem hotel Vaši Visokosti natančno sporočiti njegovo vsebino.«

»Torej veš, da moramo prej umreti, kakor pa mesto izročiti sovražniku?«

»Vem.«

»Ali veš tudi, da pismo govori o premikanju čet, ki so jih zbrali, da vpad odbijejo?«

»Da, Visokost, toda te čete niso imele uspeha.«

»Kaj hočeš s tem povedati?«

»Da so se poleg drugih važnih mest obeh Sibirij čete kana Feofarja polastile tudi Išima, Omska in Tomska.«

»Ali je prišlo do bitke? So se li naši kazaki spoprijeli s Tatari?«

»Celo večkrat, Visokost.«

»In so bili odbiti?«

»Da, ker jih je bilo premalo.«

»Kje so se vršili boji, o katerih govoriš?«

»Pri Kolivanu, Tomsku ...«

Doslej je Ivan Ogarev govoril samo resnico. Ker pa je hotel branivce Irkutska omajati s tem, da pretirava uspehe emirjevih čet, je dostavil:

»In tretjič pred Krasnojarskom.«

Veliki knez je stisnil ustnice, da se je komaj slišalo njegovo vprašanje:

»In ta zadnji spopad?«

»Ni bil spopad, Visokost, ampak prava bitka,« je odgovoril Ivan Ogarev.

»Bitka?«

»20.000 Rusov, ki so prihiteli iz obmejnih pokrajin in iz tobolske oblasti, se je spoprijelo s 150.000 Tatarov. Vkljub vsej svoji hrabrosti so bili uničeni.«

»Lažeš!« je zavpil veliki knez, ki ni mogel več premagovati svoje jeze.

»Resnico govorim, Visokost,« je hladno odgovoril Ivan Ogarev. »Sam sem bil v bitki pri Krasnojarsku in sem bil ondi tudi ujet.«

Veliki knez se je pomiril in pokimal Ivanu Ogarevu, češ, da ne dvomi o njegovi resnicoljubnosti.

»Kdaj se je vršila bitka pri Krasnojarsku?« je vprašal.

»2. septembra.«

»Ali so sedaj vse tatarske čete zbrane okoli Irkutska?«

»Vse.«

»Kako visoko jih ceniš?«

»Do 400.000 mož.«

Ivan Ogarev, ki je imel vedno svoj cilj pred očmi, je tatarsko vojsko zopet nalašč cenil tako visoko.

»Ali ne smem iz zahodnih pokrajin pričakovati nobene pomoči?« je vprašal veliki knez.

»Nobene, Visokost, vsaj pred koncem zime ne.«

»Dobro me poslušaj, Mihael Strogov! Četudi mi ne pride nihče na pomoč ne od zahoda ne od vzhoda in četudi bi bilo tu 600.000 barbarov, Irkutska jim ne predam nikoli!«

Ivan Ogarev je nekoliko pomežiknil s svojimi zlobnimi očmi. Zdelo se je, da je izdajavec hotel reči: Seveda, ko ti, carjev brat, nič ne računaš z izdajstvom.

Veliki knez, ki je bil nagle narave, se je komaj premagoval, ko je zvedel te usodne novice. Hodil je po dvorani gori in doli, Ivan Ogarev pa ga je opazoval kot plen, ki je zapadel njegovi osveti. Ustavljal se je pri oknih, gledal ognje v tatarskem taborišču in si skušal pojasniti hrušč, ki mu je prihajal na uho. Bile so ledene gruče, ki so plavale po Angari in treskale druga ob drugo.

Minilo je četrt ure, ne da bi kaj vprašal. Nato je vzel zopet pismo, prečital en odstavek in dejal:

»Mihael Strogov, ali veš, da pismo govori o nekem izdajavcu, ki se ga moram varovati?«

»Da, Visokost.«

»Najbrže bo skušal preoblečen priti v Irkutsk, si pridobiti moje zaupanje in ob ugodni priliki mesto izdati Tatarom.«

»Vse to vem, Visokost. Vem pa tudi, da je Ivan Ogarev prisegel, da se bo osebno maščeval nad carjevim bratom.«

»Zakaj?«

»Veliki knez ga je baje kruto razžalil s tem, da ga je odstavil.«

» Da ..., spominjam se ... A to je zaslužil slepar, ki je pozneje roval celo proti lastni domovini in vanjo izvabil tatarske vpadnike!«

»Njegovemu Veličanstvu carju«, je odgovoril Ivan Ogarev, »je bilo predvsem do tega, da Vas opozorim na zločinsko namero, ki jo goji Ivan Ogarev glede Vaše osebe.«

»Da ..., tudi pismo govori o tem.«

»In Njegovo Veličanstvo mi je osebno naročilo, naj se spotoma posebno varujem tega izdajavca!«

»Ali si ga srečal?«

»Da, Visokost, po bitki pri Krasnojarsku. Ako bi bil mogel slutiti, da nosim pismo Vaši Visokosti in da so v njem razkrinkani njegovi načrti, bi mi gotovo ne bil prizanesel.«

»Da, bil bi izgubljen!« je odgovoril veliki knez. » Kako pa si mogel ubežati?«

»Skočil sem v Jenisej.«

»In kako si prišel v Irkutsk?«

»Pri nocojšnjem izpadu, ki so ga napravili branivci mesta, da odbijejo neki tatarski oddelek, sem se pomešal mednje in se dal spoznati. Takoj so me peljali pred Vašo Visokost.«

»Dobro, Mihael Strogov,« je dejal veliki knez. »Na svoji težavni poti si dokazal, da si pogumen in zanesljiv mož. Tega ne bom pozabil. Ali imaš kako željo?«

»Nobene razen te, da se bijem ob strani Vaše Visokosti,« je odgovoril Ivan Ogarev.

»Prav, Mihael Strogov! Od danes naprej boš v moji osebni službi in boš stanoval v tej palači.«

»In ako se Vaši Visokosti predstavi Ivan Ogarev pod napačnim imenom, kakor baje namerava?«

»Tedaj nam boš pomagal, da ga razkrinkamo, ker ga poznaš. Umreti bo moral pod knuto! Idi!«

Ivan Ogarev je velikega kneza pozdravil po vojaško, zavedajoč se, da je stotnik carskih slov, in odšel.

Ivanu Ogarevu se je torej posrečil njegov podli načrt. Veliki knez mu je popolnoma zaupal. To zaupanje je mogel zlorabiti, kadarkoli bi se mu zljubilo. Stanoval je celo v njegovi palači in je lahko zvedel vse, kar se je tikalo obrambe. Ves položaj je bil v njegovih rokah. V Irkutsku ga ni poznal nihče in ga torej nihče ni mogel razkrinkati. Zato je sklenil, da se nemudoma loti svojega načrta.

Bil je pa tudi skrajni čas. Mesto bi se moralo vdati, preden bi prišli od severa in vzhoda Rusi, ki so jih pričakovali v nekaterih dneh. Ako bi se Tatari dotlej že polastili Irkutska, bi ga jim ne mogli lahko zopet iztrgati, V slučaju, da bi ga morali pozneje zapustiti za vsako ceno, bi ga razrušili od vrha do tal in glava velikega kneza bi morala prei pasti kanu Feofarju pred noge.

Ker se je smel Ivan Ogarev svobodno gibati in si vse ogledati, je začel takoj drugi dan pregledovati okope. Častniki, vojaki in meščani so ga povsod sprejemali z iskrenimi čestitkami. Carski sel se jim je zdel kakor neka vez, ki jih je znova zvezala z ostalim carstvom. Ivan Ogarev iim je pripovedoval izmišljene dogodke na svojem potovanju, ne da bi prišel kdaj v zadrego. Nato je začel spretno in previdno govoriti o njihovem resnem položaju, pretiravajoč tatarske uspehe in njihovo moč, kakor je storil že pred velikim knezom. Po njegovem mnenju je bila pomoč, ki so jo pričakovali, odločno prešibka. Zato se je bilo bati, da bi bitka pred irkutskimi okopi ne bila prav tako usodna, kakor so bile vse dosedanje bitke pri Kolivanu, Tomsku in Krasnojarsku.

Ivan Ogarev pa s takim neprijetnim namigavanjem ni šaril. Previdno je skrbel, da bi vse to le polagoma izpodjedalo pogum irkutskih prebivalcev. Delal se je, kakor bi odgovarjal samo zato, ker le preveč silijo vanj, četudi bi najrajši molčal. Vedno pa je poudarjal, da se je treba braniti do zadnjega moža in mesto rajši pognati v zrak, kakor pa ga prepustiti sovražniku.

Na vse načine je poskušal, da bi položaj naslikal kolikor mogoče v slabi luči. Toda vojaštvo in prebivalstvo v Irkutsku je bilo preveč domoljubno, da bi se mu dalo omajati. Med vsemi, ki so bili zaprti v osamljenem mestu na skrajni azijski meji, ni bilo nikogar, ki bi govoril o predaji, ker so preveč prezirali barbare.

Nihče pa ni slutil, kaj Ivan Ogarev namerava, in nihče ni mogel uganiti, da je dozdevni carski sel izdajavec.

Ivan Ogarev je takoj po svojem prihodu v Irkutsk prišel v stik tudi z najpogumnejšim branivcem mesta, Vasilijem Fedorom.

Znano je, kake skrbi so trle tega nesrečnega očeta. Ako je njegova hči, Nadja Fedorovna, odpotovala iz Rusije isti dan, kakor mu je naznanila v zadnjem pismu iz Rige, kaj je bilo z njo? Ali je morda še sedaj poskušala, da pride čez napadene pokrajine, ali pa je bila morda že dolgo časa ujeta? Vasilij Fedor si je svojo bol nekoliko olajšal samo takrat, kadar se je boril s Tatari. Žal, da je bilo takih prilik premalo.

Ko je torej Vasilij Fedor zvedel, da je prišel nepričakovano v mesto carski sel, si je mislil, da bi mogel kaj vedeti o njegovi hčeri. To upanje je bilo sicer najbrže prazno, a se ga je vkljub temu oprijel. Ali ni bil tudi sel ujet, kakor je morda še danes ujeta njegova hči?

Vasilij Fedor je torej poiskal Ivana Ogareva, ki je to priliko spretno izrabil v to, da se je z njim shajal dan na dan. Kaj je odpadnik nameraval? Ali je sodil vse ljudi po sebi? Je li mislil, da bi mogel biti kak Rus, čeprav bi bil političen pregnanec, tako podel, da bi izdal svojo domovino?

Naj si bo kakorkoli, Ivan Ogarev se je hlinil zelo spretno in izrabljal priliko, ki mu jo je nudil Nadjin oče. Vasilij Fedor se je takoj drugi dan po prihodu Ivana Ogareva napotil k njemu v palačo vrhovnega carskega namestnika. Pojasnil mu je razmere, v kakršnih je njegova hči morala odpotovati iz evropske Rusije, in mu potožil, v kakih skrbeh je sedaj zaradi nje.

»Kdaj pa je Vaša hči odpotovala z ruskega ozemlja?« je vprašal Ivan Ogarev.

»Približno takrat kot Vi,« je odgovoril Vasilij Fedor.

»Jaz sem odpotoval iz Moskve 15. julija.«

»Tudi Nadja je zapustila Moskvo najbrže isti dan. Vsaj iz njenega pisma se da tako sklepati.«

»Ali je bila 15. julija v Moskvi?« je vprašal Ivan Ogarev.

»Da, skoraj gotovo.«

»Dobro! ... « je odgovoril Ivan Ogarev.

Potem pa se je premislil in dejal:

»Ne, ne, motim se! Dneve sem zamenjal. Le preveč verjetno je, da je Vaša hči prekoračila mejo. Ostane Vam še edino upanje, da se je ustavila, ko je zvedela za tatarski vpad.«

Vasilij Fedor je povesil glavo. Poznal je Nadjo in je vedel, da bi je nobena stvar ne mogla zadržati, da ne bi potovala dalje.

Zakaj je bil Ivan Ogarev tako krut? Z eno samo besedo bi bil lahko potolažil obupanega očeta. Nadja je sicer prekoračila sibirsko mejo, toda v popolnoma izrednih razmerah, kakor nam je znano.

Ako bi bil Vasilij mogel primerjati dan, ko je bila njegova hči v Nižnjem Novgorodu, z dnevom, ko je bila izdana naredba, ki ji je zabranila nadaljnje potovanje, bi bil brez dvoma prišel do zaključka, da je morala proti svoji volji ostati na evropskem ozemlju carstva in se je tako izognila tatarskemu vpadu.

Če bi Ivan Ogarev ne bil poslušal samo svoje narave in bi bil imel še kaj čuta za trpljenje drugih, bi mu bil to lahko povedal ... Pa ni hotel.

Vasilij Fedor je odšel s potrtim srcem. Po tem razgovoru je bilo uničeno njegovo zadnje upanje.

Naslednja dva dni, 3. in 4. oktobra, je veliki knez večkrat poklical dozdevnega Mihaela Strogova, da mu je pripovedoval, kar je slišal v carjevi pisarni v Novi palači. Ivan Ogarev je bil pripravljen na taka vprašanja in ni bil nikoli v zadregi. Nalašč mu ni prikrival, da je vpad carsko vlado popolnoma iznenadil, da so vstajo zanetili skrivaj, da so Tatari zasedli že celo črto Oba, ko je novica dospela v Moskvo, in da končno nihče ni bil pripravljen na to, da bi poslali v Sibirijo potrebnih čet in prepodili vpadnike.

Ker je Ivan Ogarev delal, kar je hotel, je začel natančno preiskovati irkutske utrdbe, posebno one točke, ki so bile najslabše zavarovane, da izkoristi vse, ako bi pri svojem izdajstvu naletel na kake ovire. Zlasti natančno je hotel spoznati vrata na koncu Glavne ceste, kjer naj bi Tatari vdrli v Irkutsk.

Istega večera je prišel dvakrat do teh vrat. Sprehajal se je po okopih, ne da bi se bal sovražnih krogel, dasi prve straže niso bile oddaljene niti eno vrsto. Vedel je dobro, da ni v nevarnosti, da ga Tatari celo poznajo. Saj je opazil senco, ki je smuknila pod okop.

Bila je Sangara. Svoje življenje je zastavila, samo da pride v zvezo z Ivanom Ogarevim.

Obleganci so imeli že dva dni tak mir, kakršnega niso bili vajeni, odkar so jih Tatari začeli oblegati.

Tako je bil ukazal Ivan Ogarev. Tatari so morali opustiti vsak poskus, da bi se mesta polastili s silo. Celo topništvo je popolnoma utihnilo, odkar je bil namestnik kana Feofarja v Irkutsku. Upal je namreč, da bodo zaradi tega obleganci postali manj pozorni in čuječi. Vsekakor pa je bilo pri sprednjih stražah pripravljenih več tisoč Tatarov, da planejo proti nezastraženim vratom, kadar bi jih pozval Ivan Ogarev.

To se je moralo zgoditi v najkrajšem času. Odločiti se je bilo treba, preden bi prišli ruski zbori pred Irkutsk. Načrt Ivana Ogareva je bil golov. Še tisti večer je vrgel listek v roke Sangari, ki ga je čakala pod okopi.

Ivan Ogarev se je odločil, da preda Irkutsk drugi dan, 6. oktobra, ob drugi uri zjutraj.

Enaintrideseto poglavje. Noč med 5. in 6. oktobrom.

Ivan Ogarev je bil svoj načrt zasnoval tako natančno, da bi se bil moral posrečiti, ako bi ga ne bili preprečili nepričakovani dogodki. Predvsem bi morala biti vrata na Glavni cesti brez branivcev v trenutku, ko bi jih hotel odpreti. Prav tako potrebno bi bilo tudi, da bi obleganci tedaj obrnili vso svojo pozornost na kako drugo točko mesta. Zato je izdajavec z emirjem napravil sledeči načrt.

Iz irkutskega predmestja bi tatarske čete poskusile napraviti navidezno resen napad proti desnemu bregu, dočim bi močne čete nad mestom in pod njim skušale za vsako ceno priti čez reko. Na vzhodni strani mesta bi se sprednje straže umaknile nazaj in navidezno odkorakale drugam. Tako bi najbrže dosegli, da bi bila vrata na Glavni cesti le slabo zastražena.

Bilo je 5. oktobra. Preden bi preteklo 24 ur, bi moralo biti po tem načrtu glavno mesto vzhodne Sibirije v emirjevi oblasti, veliki knez pa v krempljih Ivana Ogareva.

Tekom dneva se je v tatarskem taborišču opažalo nenavadno vrvenje. Z oken palače in drugih hiš na desnem bregu se je razločno videlo, da se na oni strani pripravlja resen napad. Številni tatarski oddelki so korakali proti taborišču in od ure do ure ojačevali emirjevo vojsko. Bilo je očividno, da hočejo mesto napasti z vso silo.

Ivan Ogarev velikemu knezu ni prikrival, da se je na tej strani bati naskoka, češ, da Tatari v resnici nameravajo mesto napasti od severa in juga. Zato mu je svetoval, naj kolikor mogoče zavaruje ogrožene strani.

Priprave, ki so jih opazovali, so potrjevale mnenje Ivana Ogareva. Treba ga je bilo upoštevati. V palači se je zbral vojni svet. Sklenili so, da se vse razpoložljive čete postavijo ob desnem bregu Angare in ob obeh straneh mesta, kjer so se okopi naslanjali na reko.

Zgodilo se je torej vprav to, kar je Ivan Ogarev želel doseči. Izdajavec gotovo ni pričakoval, da bi ostala vrata na Glavni cesti popolnoma nezavarovana, ampak je računal s tem, da bi bilo ondi le kolikor mogoče malo branivcev. Zato je skušal velikega kneza prepričati, da se je navideznemu tatarskemu naskoku treba upreti z vsemi razpoložljivimi silami.

Da prav gotovo doseže svoj zlobni namen, si je Ivan Ogarev poleg tega izmislil še neko drugo, izredno učinkovito sredstvo. Četudi bi Tatari ne naskočili točk ob desnem bregu reke, ki so bile od vrat na Glavni cesti najbolj oddaljene, bi moralo to sredstvo vendarle izvabiti vse branivce mesta tja, kjer jih je hotel imeti Ivan Ogarev. Obenem z naskokom je namreč hotel Irkutsku pripraviti še drugo, grozno pogubo.

Vse je bilo torej pripravljeno, da bi bila vrata ob določeni uri prosta in bi se odprla tisočem Tatarov, ki so čakali na dogovorjeno znamenje v gozdovih na vzhodni strani mesta.

Vojaštvo in prebivalstvo v Irkutsku je bilo ves dan neprestano na straži. Ukrenili so vse, kar je bilo potrebno, da odbijejo naskok na doslej neogrožene točke.

Veliki knez in general Vorancov sta nadzorovala ojačene straže. Izbrana četa Vasilija Fedora je zasedla severni del mesta in je imela nalogo, da udari tja, kjer bi bila nevarnost največja. Desni breg Angare je zastavilo topništvo, kolikor so ga mogli pogrešati drugod. Po prizadevanju Ivana Ogareva so torej storili vse, kar so mogli. Zato so upali, da nameravani napad ne bo imel uspeha. V tem slučaju bi Tatari gotovo zgubili pogum in vsaj nekaj dni pustili mesto v miru. Dotlej pa bi dospele čete, ki jih je pričakoval veliki knez. Rešitev ali padec Irkutska je visel torej samo na eni niti. Solnce je ta dan vzšlo ob šesti uri dvajset minut in zašlo ob peti uri štirideset minut. Svoj dnevni lok nad obzorom je prehodilo torej v enajstih urah. Mrak se je boril z nočjo še dve uri. Nato pa je nastala gosta tema, ker je bil vprav mlaj in nebo zelo oblačno.

Globoka tema je bila načrtu Ivana Ogareva zelo ugodna.

Hud mraz je že nekaj dni napovedoval bližajočo se sibirsko zimo in je bil ta večer še bolj občuten. Vojaki, ki so stražili desni breg Angare, niso smeli kuriti ognjev, da se ne bi izdali. Zato so silno trpeli zaradi mraza. Nekaj čevljev pod njimi so po reki plavale ledene gruče. Ves dan so jih videli, kako so se gnetle in hitele naprej med bregovoma. Veliki knez in njegovi častniki so bili s tem popolnoma zadovoljni. Dokler bi se po Angari valile ledene gruče, bi Tatari gotovo ne mogli priti ne s plavi in ne z ladjami čez reko. Da bi jo prekoračili po ledu, ako bi od mraza zamrznila črez in črez, na to še misliti ni bilo. Ledena skorja bi bila mnogo prešibka, da bi vzdržala številno napadalno četo.

Vprav zato, ker je bila ta okolnost navidezno za branivce Irkutska ugodna, bi morala biti Ivanu Ogarevu docela neprijetna.

Temu pa ni bilo tako. Izdajavec je dobro vedel, da Tatari ne bodo poskušali priti čez Angaro, ampak bo vsaj na tej strani njihov naskok samo navidezen.

Proti deseti uri zvečer se je stanje reke v veliko presenečenje in škodo oblegancev očividno spremenilo. Reka je hipoma postala prosta, tako da bi se Tatari lahko prepeljali čez njo. Številne ledene gruče, ki so že nekaj dni plavale po njej, so skoraj docela izginile, tako da jih je bilo komaj pet ali šest med obema bregovoma. Tudi njihova oblika je bila drugačna kakor poprej. Po njihovih ostrih robovih se je dalo sklepati, da so se odtrgale od kakega ledišča.

Ruski častniki so to spremembo opazili in jo sporočili velikemu knezu. Razlagati se je dala tako, da se je v kaki ožini Angare nakopičil led, se sprijel in zajezil reko.

Bravcem je že znano, da je bilo v resnici tako.

Oblegovavci so imeli torej prost prehod čez Angaro. Zato so morali Rusi paziti tem pozorneje.

Do polnoči se ni pripetilo ničesar. Na vzhodni strani, onstran vrat na Glavni cesti, je bil popoln mir. V gozdovih, ki so se na obzorju stikali z nizkimi oblaki, ni bilo opaziti nikjer nobenega ognja.

Živahno pa je bilo gibanje v taboru ob Angari, kajti številne luči so se naglo premikale sem ter tja.

Eno vrsto proti severu in jugu od onih točk, kjer so se okopi naslanjali na reko, se je slišalo zamolklo šumenje. Bile so tatarske čete, ki so ondi čakale na dogovorjeno znamenje.

Pretekla je še ena ura. Nič novega.

V zvoniku irkutske stolnice je bilo dve. Pri oblegovavcih še vedno ni bilo opaziti nikakega premikanja, ki bi kazalo na njihove sovražne namere.

Veliki knez in njegovi častniki so se že vpraševali, se li niso zmotili in so li Tatari res nameravali mesto iznenaditi. Pretekle noči niso bile skoraj nič bolj mirne. Pri sprednjih stražah so vedno pokale puške in topovske krogle so frčale po zraku. Danes pa je bilo vse tiho.

Veliki knez, general Vorancov in njuni pobočniki so vlrljub temu čakali na svojih mestih, da morejo v sili ukreniti, kar bi bilo potrebno.

Ivan Ogarev je, kakor vemo, stanoval v namestnikovi palači. Odločili so mu veliko sobo v pritličju, odkoder so okna držala na neko stransko ploščad. S te ploščadi se je dal pregledati velik del Angare.

Soba Ivana Ogareva je bila popolnoma temna.

Izdajavec je stal pri oknu in čakal določene are. Dogovorjeno znamenje je očividno mogel dati samo on. Ko bi večina irkutskih branivcev odhitela na ona mesta, ki bi jih Tatari naskočili, je hotel zapustiti palačo in dovršiti svoje delo.

Čakal je torej v temi kakor zver, ki je pripravljena, da se vrže na plen.

Nekaj minut pred drugo uro je veliki knez zahteval, naj mu pokličejo Mihaela Strogova. Ivana Ogareva je namreč poznal samo pod tem imenom. Neki pobočnik je hitel ponj in našel vrata njegove sobe zaprta.

Poklical ga je ...

Ivan Ogarev se ni ganil od okna. Ker ga v temi ni mogel nihče videti, se ni hotel oglasiti.

Pobočnik je torej sporočil velikemu knezu, da carskega sla trenutno ni v palači.

Bilo je dve po polnoči. Prišel je dogovorjeni trenutek za naskok.

Ivan Ogarev je odprl okno in stopil na severni ogel ploščadi.

Pod njim je v temi tekla Angara in šumela ob stebrih nekdanjih mostov.

Ivan Ogarev je potegnil iz žepa vžigalico, zažgal nekoliko z drobnim smodnikom natresenega prediva in ga vigel v reko ...

Na njegovo povelje so bili namreč v Angaro napeljali potoke nafte!

Na desnem bregu reke so med Irkutskom in poškavskim trgom izvirali mogočni studenci nafte. Ivan Ogarev je sklenil, da s to strašno snovjo zapali Irkutsk. Zato se je polastil neizmernih skladišč, v katerih je bila shranjena gorljiva tekočina. Treba bi bilo samo podreti del njihovih zidov in nafta bi začela iztekati v mogočnih curkih.

To se je zgodilo isto noč pred nekaterimi urami. Zato je plav, na katerem so se vozili pravi carski sel, Nadja in begunci, drčal po rudninskem olju. Prebili so zidove shramb, v katerih je bilo na milijone kubičnih metrov nafte, in gorljiva tekočina je udrla kakor hudournik po poševnih tleh v reko ter se razlila po njenem površju. Tako se je znal vojskovati Ivan Ogarev! Bil je pač zaveznik Tatarov in se vedel kot Tatar proti svojim lastnim rojakom! Zažgano predivo je padlo v Angaro. Hipoma se je vnela vsa reka, kakor bi po njeni strugi tekel sam vinski cvet. Ogenj se je razširil navzgor in navzdol z električno hitrostjo. Modrikasti ognjeni valovi so se zibali nfed bregovoma. Nad njimi so se valili gosti oblaki dima. Nekatere ledene gruče, ki so plavale navzdol, so se v goreči tekočini topile kakor vosek na razbeljeni peči in izhlapevajoča vodna para se je sikajoč vzdigovala v zrak.

Istočasno se je zaslišalo prasketanje pušk na severni in južni strani mesta. Topovi v taborišču ob Angari so začeli zamolklo grmeti. Več tisoč Tatarov je naskočilo okope. Lesene hiše ob obrežjih so se vnemale vsepovsod. Nočna tema se je umaknila strašni svetlobi.

»Tak vendar!« si je dejal Ivan Ogarev.

Po pravici si je lahko čestital. Njegov grozni načrt se je posrečil. Branivci Irkutska so bili naenkrat med tatarskim napadom in strašnim požarom. V zvonikih je bilo plat zvona. Vse, kar je bilo zdravega med prebivalstvom, je hitelo na ogrožene točke in h gorečim hišam, kajti po-žar bi se lahko razširil na vse mesto.

Vrata na Glavni cesti so ostala skoraj nezastražena. Pri njih je bilo le malo branivcev, ki so jih po nasvetu Ivana Ogareva izbrali iz majhne čete pregnancev. Izdajavec je hotel namreč vso krivdo zvrniti na druge, češ, da je bilo nesreče krivo politično sovraštvo.

Ivan Ogarev se je s ploščadi vrnil v sobo, ki je bila od goreče Angare vsa razsvetljena, in se hotel izmuzniti iz palače.

Komaj pa je odprl vrata, je v sobo planila neka ženska v premočeni obleki in z razmršenimi lasmi.

»Sangara!« je vzkliknil Ivan Ogarev presenečen, ker si ni mogel misliti, da bi bila ženska kdo drugi kot ciganka.

Bila ni Sangara, ampak Nadja! —

V istem trenutku, ko je mladenka na ledeni plošči kot zadnjem zavetišču zapazila, kako se požar širi po Angari, in je prestrašena zavpila, jo je prijel Mihael Strogov in se z njo potopil v vodo, da v globini najde zavetje proti plamenu. Plošča, ki ju je nosila, je bila tedaj od prvega irkutskega nabrežja oddaljena samo še kakih trideset sežnjev.

Mihael Strogov je pod vodo splaval h kraju in se z Nadjo povzpel na obrežje.

Končno je vendarle dosegel svoj cilj!

Bil je v Irkutsku!

»V palačo carskega namestnika!« je kliknil Nadji. Prej kot v desetih minutah sta bila že pred vhodom palače. Ob njenem zidovju so sikali dolgi plameni iz Angare, ki pa je niso mogli zažgati.

Na oni strani so bile vse obrežne hiše v plamenu.

Mihael Strogov in Nadja sta brez težave stopila v palačo, ki je bila odprta za vse. V splošni zmešnjavi ju ni opazil nihče, dasi sta bila vsa premočena.

Častniki, ki so prišli po povelja, in vojaki, ki so hiteli, da jih izvrše, so se gnetli v veliki pritlični dvorani. V tej gneči sta se Mihael Strogov in mladenka naenkrat zgrešila, da nista vedela drug za drugega.

Nadja je tekala po dvoranah v pritličju, klicala svojega tovariša in prosila, naj jo peljejo pred velikega kneza.

Pred njo so se odprla vrata, ki so držala v razsvetljeno sobo. Vstopila je in nepričakovano stala pred človekom, ki ga je že videla v Išimu in Tomsku, pred zločincem, ki je čez nekaj minut hotel mesto odpreti sovražnikom.

»Ivan Ogarev!« je zavpila na vse grlo.

Ko je lopov zaslišal svoje ime, je zatrepetal. Ako bi se zvedelo njegovo ime, bi spodleteli vsi njegovi načrti. Ostalo mu ni drugega, kakor ubiti vsakega, ki bi ga izgovoril.

Ivan Ogarev je planil proti Nadji.

Toda mladenka je zgrabila svoj nož in se naslonila na zid, hoteč se braniti.

»Ivan Ogarev!« je zavpila vnovič, dobro vedoč, da ji bo to prekleto ime priklicalo ljudi na pomoč.

»Ali ne boš tiho?« je siknil izdajavec.

»Ivan Ogarev!« je zavpila tretjič neustrašena mladenka z glasom, ki ga je njeno sovraštvo podvojilo.

Ivan Ogarev je besen potegnil bodalo izza pasa, skočil proti Nadji in jo potisnil v kot dvorane.

Bilo bi po njej, ako bi lopova ne bila nenadoma zgrabila železna roka in ga treščila na tla.

»Mihael!« je zavpila Nadja.

Bil je Mihael Strogov.

Slišal je, da je Nadja klicala na pomoč. Sledeč njenim klicem je prišel do sobe Ivana Ogareva in vstopil skozi odprta vrata v sobo.

»Nič se ne boj, Nadja!« je dejal in se postavil med njo in Ivana Ogareva.

»Oh,« je vzkliknila mladenka, »pazi, brat! ... Izdajavec je oborožen! ... Tudi vidi dobro! ...«

Ivan Ogarev je vstal. Misleč, da bo s slepcem lahko opravil, se je vrgel na Mihaela Strogova.

Toda slepec ga je zgrabil z eno roko za prsi, mu z drugo izvil bodalo in ga vnovič podrl na tla.

Ivan Ogarev, bled od besnosti in sramote, se je spomnil, da ima meč. Potegnil ga je iz nožnice in se iznova vstopil pred Mihaela Strogova.

Tudi on ga je spoznal. Kaj mu hoče slepec? Boja s slepcem se mu pač ni bilo treba bati!

Nadja se je prestrašila nevarnosti, ki je grozila njenemu tovarišu v tako neenakem boju, skočila k vratom in začela klicati na pomoč.

»Zapri vrata, Nadja!« je dejal Mihael Strogov. »Ne kliči nikogar, ker hočem stvar opraviti sam! Carskemu slu se danes ni treba bati tega lopova. Naj se le približa, ako se upa! Pričakujem ga!«

Ivan Ogarev se je potuhnil kakor tiger in ni izgovoiil besedice, da slepec ne bi slišal niti njegovega koraka niti njegovega diha. Hotel ga je smrtno zadeti, preden bi sploh slutil, da se mu približuje. Izdajavec ni mislil na to, kako bi se bil, ampak samo na to, kako bi umoril onega, kateremu je ukradel ime.

Prestrašena Nadja je z zaupanjem in občudovanjem gledala strašni prizor. Zdelo se ji je, kakor bi hladnokrvnost Mihaela Strogova hipoma prevzela tudi njo. Mihael Strogov je imel sicer samo svoj sibirski nož in ni videl svojega nasprotnika, ki je bil oborožen z mečem. Toda kakšna milost iz nebes ga je podpirala, da ga je tako visoko nadkriljeval? Skoraj brez vsake vidne kretnje je spretno odbijal konico izdajavčevega meča.

Ivan Ogarev je z vidnim strahom motril svojega nasprotnika. Njegova nadčloveška hladnokrvnost ga je zmedla popolnoma. Zaman si je prigovarjal, da mora zmagati v tako neenakem boju. Ko je opazil, da se slepec skoraj nič ne premika, ga je začel spreletavati mraz. Z očmi je iskal mesta, kamor je hotel zadeti svojo žrtev ... Našel ga je ... Kaj mu je pač še zadrževalo roko? Slednjič se je pognal proti Mihaelu Strogovu in ga hotel z mečem suniti naravnost v prsi.

Slepec je z nevidno kretnjo noža odbil njegov sunek. Mihael Strogov ni bil zadet in je hladno čakal drugega napada, ne da bi se premaknil z mesta.

Leden pot je oblil čelo Ivana Ogareva. Umaknil se je za korak nazaj in ponovil napad. Kakor prvič tako tudi sedaj njegov sunek ni zadel. Slepec je zamahnil s širokim nožem in odbil njegov meč.

Besen od jeze in groze pred tem živim kipom se je Ivan Ogarev zagledal v široko odprte slepčeve oči. In zdelo se mu je, da te oči vidijo na dno njegove duše, četudi niso videle, ker niso mogle videti. Te oči so ga popolnoma začarale.

Kar nenadoma pa je Ivan Ogarev strašno zavpil. V glavi se mu je hipoma nekaj posvetilo.

»On vidi,« je kriknil, »on vidi! ...«

In kakor divja zver, ki se hoče skriti v svoj brlog, se je prestrašen korakoma umaknil na drugi konec dvorane.

Tedaj pa se je kip oživil, slepec je korakal naravnost proti Ivanu Ogarevu, se postavil predenj in dejal:

»Da, vidim! Vidim brazgotino, ki sem ti jo vsekal s knuto, izdajavec in strahopetec. Vidim tudi mesto, kamor te bom zadel. Brani svoje življenje! Dovolim ti celo to milost, dasi je nisi zaslužil. Proti tvojemu meču mi zadostuje moj nož!«

»On vidi!« si je dejala veselo vzhičena Nadja. »Dobri, pravični Bog, ali je to mogoče?«

Ivan Ogarev je čutil, da je izgubljen. Toda zbral je zadnji pogum in planil z mečem v roki proti svojejnu hladnemu nasprotniku. Obe ostrini sta se prekrižali. Ob udarcu Mihaelovega noža, ki je bil v roki sibirskega lovca, se je meč razdrobil na kose in nesrečnež se je zadet naravnost v srce mrtev zgrudil na tla.

V istem trenutku je nekdo od zunaj odrinil vrata. Na pragu se je pojavil veliki knez, ki so ga spremljevali nekateri častniki.

Veliki knez je stopil naprej. Na tleh je spoznal truplo onega, ki ga je imel za carskega sla.

Z grozečim glasom je vprašal:

»Kdo je ubil tega človeka?«

»Jaz,« je odgovoril Mihael Strogov.

Eden izmed častnikov mu je nastavil na sence samokres, da ga ustreli.

»Tvoje ime?« je vprašal veliki knez, preden je ukazal, naj mu razbije glavo.

»Visokost,« je odgovoril Mihael Strogov, »vprašajte rajši, kako se zove človek, ki leži pred Vašimi nogami!«

»Tega poznam. Služabnik mojega brata je. On je carski sel.«

»Ta človek, Visokost, ni carski sel. On je Ivan Ogarev!«

»Ivan Ogarev?« je kriknil veliki knez.

»Da, izdajavec Ivan Ogarev.«

»In kdo si ti?«

»Mihael Strogov.«

Dvaintrideseto poglavje. Zaključek.

Mihael Strogov v resnici ni bil nikoli slep. Učinek razbeljene sablje, ki mu jo je Feofarjev rabelj potegnil prek oči, je preprečil popolnoma naraven pojav.

Bravci se gotovo še spominjajo, da se je grozni prizor vršil vpričo Marfe Strogove, ki je stegala roke proti svojemu sinu. Mihael Strogov jo je gledal, kakor more gledati sin svojo mater zadnjikrat. Solze, ki jih ni mogel zadrževati, so mu stopile v oči, se zbrale pod vekami in se spričo razbeljene sablje spremenile v vodno paro. Para, ki se je ulegla čez roženico, je zabranila, da mu vročina ni izžgala oči m ga oslepila. Prav tako sme n. pr. tudi livar brez nevarnosti vtakniti roko v raztopljeno železo, ako si jo prej omoči z vodo. Oba pojava sta si popolnoma podobna.

Mihael Strogov je takoj spoznal, da bi prišel v veliko nevarnost, ako bi svojo skrivnost razodel komurkoli. Obenem je čutil, kako zelo mu more ta okolnost pomagati, da dovrši svojo nalogo. Ako bi ga sovražniki imeli za slepca, bi ga pustili v miru. Zato je moral biti slep za vse, tudi za Nadjo. Skratka: za slepca je moral veljati vedno in povsod. Izogibati se je moral vsake, tudi najmanjše kretnje, ki bi mogla vzbuditi sum o iskrenosti njegove vloge. Njegov sklep je bil gotov. Celo svoje življenje bi moral tvegati, da prepriča vse o svoji slepoti. In videli smo, da ga je v resnici tvegal.

Samo njegova mati je vedela za njegovo skrivnost. Povedal ji je na uho na ravnini pri Tomsku, ko se je v temi sklonil čeznjo in jo poljubil na čelo.

Bravec se gotovo še spominja, da je tedaj Ivan Ogarev z brezsrčnim zasmehom pomolil carjevo pismo Mihaelu Strogovu pred oči, ker je bil prepričan, da je slep. Mihael Strogov pa je mogel brati in je v resnici tudi prebral odstavek, ki je govoril o podlem izdajavčevem načrtu. Vprav zato je bil poslej tako vztrajen na svojem potu. Odtod njegova neupogljiva volja, da za vsako ceno pride v Irkutsk in ustno sporoči svoje poslanstvo. Vedel je, da je Ivan Ogarev hotel mesto izdati in je bilo življenje velikega kneza v največji nevarnosti. Blagor carjevega brata in Sibirije je bilo torej še vedno v njegovih rokah.

Mihael Strogov je vso to zgodbo nakratko povedal velikemu knezu. Globoko ginjen je dostavil, da je mogel vse številne ovire premagati samo zato, ker ga je tako požrtvovalno podpirala Nadja.

»Kdo je ta mladenka?« je vprašal veliki knez. »

Hči pregnanca Vasilija Fedora,« je odgovoril Mihael Strogov.

»Hči poveljnika Fedora,« je dejal veliki: knez; »nič več ni pregnančeva hči. V Irkutsku ni pregnancev!«

Nadja, ki v veselju ni bila tako junaška kakor v nevarnosti, je pred njim padla na kolena. Veliki knez jo je vzdignil z eno roko, drugo pa je podal Mihaelu Strogovu.

Eno uro pozneje je Nadja že objela svojega očeta.

Mihael Strogov, Nadja in Vasilij Fedor so bili torej skupaj in vsem je srce prekipevalo od sreče.

Oba tatarska napada na mesto sta bila odbita. Vasilij Fedor je s svojo malo četo zdrobil prve napadalce, ki so se prikazali pri vratih na Glavni cesti, misleč, da se jim bodo odprla. Kakor bi mu veleval neki notranji glas, je vztrajal pri tem, da brani vrata.

V istem času, ko so obleganci odbili Tatare, so udušili tudi požar. Tekoča nafta je kmalu zgorela na površju Angare in požar, ki se je omejil na obrežne hiše, se ni lotil drugih delov mesta.

Še preden se je zdanilo, so se čete kana Feofarja zbrale v svojem taborišču in pustile veliko število mrtvecev pred okopi.

Med padlimi je bila tudi Sangara, ki je zaman skušala priti do Ivana Ogareva.

Dva dni oblegovavci niso poskusili novega naskoka. Smrt Ivana Ogareva jim je vzela pogum. Samo ta človek, ki je bil duša vpada, je imel zaradi svojih dolgotrajnih spletk na kane in njihove orde tolikšen vpliv, da jih je zvabil v azijsko Rusijo.

Branivci Irkutska so bili vedno enako čuječi in obleganje se je nadaljevalo.

7. oktobra zgodaj zjutraj pa je na gričih, ki obdajajo Irkutsk, počil prvi top.

Bila je vojska, ki je pod generalom Kiselevim prihitela na pomoč in tako velikemu knezu javila svoj prihod.

Tatari niso nič več čakali. Ker se niso hoteli spustiti v bitko pred mestnimi okopi, so takoj izpraznili svoje taborišče ob Angari.

Irkutsk je bil osvobojen!

S prvimi ruskimi vojaki sta v mesto vkorakala tudi dva prijatelja Mihaela Strogova, Bila sta nerazdružljiva Blount in Jolivet. Posrečilo se jima je, da sta po ledenem jezu splezala na desni breg Angare in ušla z drugimi begunci vred, preden je požar na Angari dosegel njihov plav. Ta dogodek si je Alcide Jolivet zapisal v svojo beležnico takole:

»Toliko da nisem poginil kakor citrona V loncu zavretega vina.«

Zelo sta bila vesela, ko sta našla Nadjo in Mihaela Strogova zdrava, posebno še, ko sta zvedela, da njun vrli tovariš ni bil slep. Harry Blount si je to okolnost zabeležil takole:

»Razbeljeno železo najbrže ne zadošča, da bi umorilo vidni živec. Se ga bo treba drugače lotiti.«

Ko sta časnikarja v Irkutsku našla udobno stanovanje, sta se lotila pisanja, da spravita v red vtise s svojega potovanja. V London in Pariz sta odšli zanimivi poročili o tatarskem vpadu, ki sta se razen nekaterih malenkosti čudovito ujemali.

Vojna se je končala žalostno za emirja in njegove zaveznike. Kakor še nihče, ki se je lotil ruskega velikana, pri svojem podjetju ni imel uspeha, tako je bil tudi vpad Tatarov zanje same vprav usoden. Carske čete so jih kmalu odrezale in se polastile po vrsti vseh zasedenih mest. Poleg tega je nastopila strašna zima, ki je silno razredčila tatarske orde, tako da se jih je le prav malo vrnilo na domače stepe.

Cesta iz Irkutska do uralskega pogorja je bila torej zopet prosta. Dasi se je velikemu knezu mudilo v Moskvo, je vendar odložil svoje potovanje, da je mogel biti pri ganljivi slovesnosti, ki se je vršila nekaj dni po prihodu ruskih čet.

Mihael Strogov je posetil Nadjo in jo vprašal vpričo njenega očeta:

»Nadja, še vedno moja sestra, ali si«pri odhodu iz Rige zapustila za seboj še kako drugo bol razen žalosti za svoio materjo?«

»Ne,« je odgovorila Nadja, »prav nobene.«

»Torej ni nič tvojega srca ostalo ondi?«

»Nič, dragi brat.«

»Potem pa mislim, Nadja,« je dejal Mihael Strogov, »da naju Bog ni združil samo zato, da skupno premagava težave, ki sva jih srečala na potu, ampak, da naju je hotel združiti za vedno!«

»Ah,« je dahnila Nadja in se mu zgrudila na prsi.

Nato se je obrnila k Vasiliju Fedoru in mu rekla vsa zardela:

»Dragi moj oče!«

»Nadja,« je dejal Vasilij Fedor, »srčno bom vesel, ako bom mogel vaju oba imenovati svoja otroka.«

Poroka se je vršila v irkutski stolnici. Bila je zelo preprosta v podrobnostih, a izredno lepa zaradi navala prebivalstva, ki je hotelo pokazati svojo globoko hvaležnost novoporočencema. Saj je o njunih doživljajih govorilo že vse mesto.

Poroke sta se udeležila tudi Alcide Jolivet in Harry Blount, ker sta hotela o njej poročati svojim bravcem.

»Ali Vas ne mika, da bi ju posnemali?« je vprašal Alcide Jolivet svojega tovariša.

»Pa!« je odgovoril Harry Blount. »Seveda, če bi imel sestrično. kakor Vi! ...«

»Moja sestrična je že prestara za možitev!« je odgovoril smejoč se Alcide Jolivet.

»Tem bolje,« je pristavil Harry Blount. »Med Londonom in Pekingom se baje opaža neka napetost. Ali ne bi hoteli pogledati, kaj se plete tam doli?«

»Sam hudir naj Vas vzame, dragi moj Blount!« je vzkliknil Alcide Jolivet. »Isti predlog ste mi vzeli vprav z jezika.«

In tako sta oba nerazdružljiva poročevavca odpotovala na Kitajsko.

Nekaj dni po poroki sta se tudi Mihael in Nadja Strogov z Vasilijem Fedorom napotila proti Evropi. Pot trpljenja se je ob povratku spremenila v pot sreče in veselja. Vozili so se silno hitro na saneh, ki drče kakor brzovlak po ledenih sibirskih stepah.

Ko so prišli do Dinke onstran Birskega, so se ustavili en dan.

Mihael Strogov je poiskal kraj, kjer je bil zakopal ubogega Nikolaja. Na njegovo gomilo so postavili križ in Nadja je zadnjikrat molila na grobu skromnega in junaškega prijatelja, ki sta ga oba hotela ohraniti v hvaležnem spominu.

V Omsku jih je pričakovala stara Marfa v mali hišici Strogovih. Iskreno je objela Nadjo, ki jo je že sto in stokrat v svojem srcu imenovala svojo hčer. Ta dan je pogumna Sibirka imela pravico poznati svojega sina in reči, da je ponosna nanj.

Ko so se nekaj dni pomudili v Omsku, so se vrnili v Evropo. Vasilij Fedor se je naselil v Petrogradu in njegov sin ter njegova hči sta ga zapustila samo takrat, kadar sta šla k svoji stari materi.

Mladega sla je sprejel car v svojo neposredno službo in mu podelil križ svetega Jurija.

Mihael Strogov se je sčasoma povzpel do zelo visokih časti v carstvu. Toda ne o njegovih uspehih, ampak o njegovih preskušnjah je hotela govoriti naša povest.