Celo življenje
| ← Tromba | Celo življenje Morje Tomaž Šalamun |
Grčija → |
| |||||||
Celo življenje pričakovanje, da te bo na
sprehodu za vogalom po mestu pričakal
velikan in te polil s tridesetkrat večjim
vedrom mleka, kot običajno. Skrit. Da se
boš lahko zalepil v tekočino in štel svoje
kravle. Da se boš v soku dvakrat, trikrat
prekopicnil in šele potem izplaval. Prihaja
to s trampolina na moletu, iz želje, kdo bo
lepše skakal? In zakaj se ponovi v zimi,
v New Hampshiru, na liniji knjižnica moja
koča, čeprav vmes sploh ni hiš? Ali pa
so take, da se za njih ni mogoče skriti.
Cindy? Ker sem ji enkrat rekel, da je lepa?
Najlepši je bil njen video, ko sta se jedla
dvojčka. Dvojčka sta gorela. Philip že tri
mesce besno čaka na angažma. V Voloski, v
veliki spalnici, s spuščenimi roloji, z
vonjem po lavandi, zleknjen na sveže
zlikanih rjuhah. Je treba po kosilu res
počivati? Lesketajo se bambusi. In si spet
spuščen v morje šele po petih popoldne,
da je doza sonca kot ura tika taka. E
magari se avessi il piu bel cazzo del mondo,
boš vse to štikanje v nemogoče stvari
opravičil? S čim vse ne pikaš? Sonce
vadlja svoje skulpture. Riba skozi
pergament svoje odprte škure. Kje stopati
gladko? Kje se Kitajcem sesede praznik? Eni
kartajo v kavarni. Eni v kavarno nikoli ne
stopijo. Eni služkinjam v žepe pourboir
eni jih mučijo in s prašnimi prsti dokazujejo
hausverstand. In kako vedeti, kaj je
dovoljeno, če omedlevajo že, ko se odplaziš
v negližeju? Morda dve noči. Ne več. Sprehod
po šuštečem listju. Ils sont tres pauvres.
Tam lahko sredi noči besno drviš po trnih.
Vse rove pokrijemo z rušo. Popihamo, če
je luknja od količka prevelika. Mestnega
papirčka ni miljo naokrog. In v Halozah
mimogrede podojimo otroke. Da se ne bi več
valjali po listju. Da se ne bi zibali po
poljih zdravi kmečki fantje od vinskih mušic.