Cene
| Cene Zofka Kveder |
Objavljeno pod psevdonimom Poluks.
| |||||||||||||
Imeli smo pri nas strica, ime mu je bilo Cene. In tudi mi otroci rekali smo mu tako; le kadar smo ga prosili kaj posebnega, nazivali smo ga »stric«. Lep ni bil naš Cene. Mož kakih štirideset let imel je le pod nosom par kocin, katerim smo mi otroci dejali »mustače«, lasje so bili redki, nos mu je skoro malo preoblastno čepel sredi širocega obraza. Usta niso bila nič majhna, le oči so prijazno gledale izpod gostih obrvij. Lep res ni bil Cene, imel je celo grbo na hrbtu, a bil je dober. Radi, jako radi smo ga imeli mi otroci. Bil je nekako naš varuh, naša pestunja. Moj mlajši brat tedaj še ni bil zlezel iz povojev in Lojz je tudi še v suknjici tekal okoli; jaz pa sem bila že velika, tedaj poznala sem i in u ter delala prve vaje v pletenju. Zgoraj na mostovžu smo bili največkrat vsi štirje. Cene je držal malega Viktorja na kolenu, Lojz je zaman poskušal splezati mu na rame, a jaz sem sedela pred njim s tablico in kamenčkom v roki. V jednomer, o vsaki piki in o vsaki potezi, je moral pogledati na tablico, potrditi, da je prav, da je lepo in da bodo gospod učitelj zadovoljni. In ko je bila tablica polna, obesila sem se še jaz Cenetu na vrat in prosila ga, naj vendar pove kako povest. Lojz je od druge strani ponavljal poskuse, da vendar spleza stricu vsaj na koleno, a otrok, ki mu je spal v naročju, se je zbudil vsled najinega kričanja in stric je imel mnogo opravila, predno ga je zopet utešil. Malo se je jezil na naju sitneža, a potem je vendar povedal povest. Otrok mu je spal na enem kolenu, Lojz se je polastil druzega, jaz pa sem sedela pred njim na tleh in poslušala z ustmi, ušesi in očmi — kar dihati se nisem upala. In stric Cene je znal lepe povesti. Še sedaj se spominjam, kako mi je utripalo srce, kadar mi je pravil o deveti deželi, zakletem mestu in stekleni gori. Da, lepo je bilo tedaj. Stric Cene je imel rad nas otroke. Najmlajši je bil najbolj miren v njegovem naročju in Lojza je mogel utešiti le on, kadar je padel na nos, ali kadar ga jo mačka opraskala. No in jaz, jaz nikjer nisem sedela raje, nego pri njem. Na vrtu, pod kozolcem, celo pri potoku, povsod je bilo dolgčas, če ni bilo strica Ceneta zraven. Učiti se je moral z menoj, igrati se z menoj in če sem morala klečati, ker sem strgala krilo, ali bila poredna, nisem bila nič posebno žalostna, če je bil le Cene v sobi. Zadaj za njegovim hrbtom smo imeli mi otroci izvrstno skrivališče, kadar se je bilo treba bati brezovke. Ala! kar za stricev hrbet in ta je že pregovoril in preprosil mater, da nam je bilo prizanešeno. — Kako smo otroci jokali, ko je odšel. Suhe hruške, katere so nam dali mati, da pozabimo bolest za Cenetom, so izgubile vso svojo zapeljivost, ostale so na mizi, kar se ni prepetilo nikdar in nikoli še popred. A čas je dober zdravnik; tudi mi smo pozabili strica Ceneta in bolj, ko smo odraščali, bolj je bledel spomin nanj.
Nekega dne so mi pisali od doma v Ljubljano, da jim je došla vest, da je stric Cene umrl tam gori v Kranju. Milo se mi je storilo in solza se mi je utrnila v očesu.
Ti pa stric Cene: spavaj v miru!