Cerkvene razmere med Slovenci v petnajstem stoletju in ustanovitev Ljubljanske škofije

Urejanje Cerkvene razmere med Slovenci v petnajstem stoletju in ustanovitev Ljubljanske škofije Josip Gruden

ureja Mojca Pipan

Spisano:	Leonova druzba, 1908
Viri:	http://www.archive.org/stream/cerkvenerazmere00grudgoog
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Predgovor

Knjiga, ki jo tu podajam slovenskemu razumništvu, je nastala polagoma tekom zadnjih let. — Prvi nagib za pričujoče zgodovinske študije so mi dale konstitucije neke doslej popolnoma neznane ljubljanske sinode iz l. 1448., ki sem jih slučajno našel v kapiteljskem arhivu v Vidmu (Udine). Sedaj, ko se je med Slovenci pričela nova sinodalna doba, ko je bilo v lavantinski škofiji že cela vrsta sličnih cerkvenih zborov (l. 1883., 1896., 1900., 1903.), ko so se pričele sklicevati tudi v Ljubljani (1903), v Istri (Krk 1901) in na Hrvaškem, nas morajo te konstitucije tembolj zanimati, ker imamo v njih ohranjen najstarejši spomenik te vrste. — Natančnejša preiskavanja pa so tudi pokazala, da se je vršila omenjena ljubljanska sinoda v viharni dobi naše cerkvene zgodovine, ki doslej še ni bila opisana in pojasnjena, in da je v tesni zvezi z nekim drugim važnim dogodkom, z ustanovitvijo ljubljanske škofije. Vsledtega se je okvir razširil in iz omejene študije o sinodi je nastala zgodovinska razprava o pripravah in postanku te naše najvažnejše cerkvene organizacije. Pridejana poglavja o duhovščini, redovništvu, verskem in kulturnem življenju petnajstega veka so tem važnejša, ker s tem dobimo celotno podobo naših cerkvenih razmer — pred reformacijo. Upam, da sem s tem podal temelj za zgodovino naše škofije.

Umevno je, da se pri svoji razpravi nisem omejil le na deželo Kranjsko. Saj teh tesnih provincijalnih mej niti naša cerkvena niti politiška preteklost ni poznala. Oziral sem se marveč na vse slovenske dežele južno od Drave, ki so v tedanji dobi tvorile cerkveno upravno enoto pod vlado akvilejskega patriarha.

Ob sklepu imam še vršiti prijetno dolžnost, da se zahvalim vsem, ki so me podpirali pri trudapolnem delu, imenoma visokorodnemu gospodu grofu Gastonu Pettenegu, komturju nemškega viteškega reda, za naprošena izvestja, gospodu prof. dr. Avguštinu Stegenšku v Mariboru za prepuščene klišeje, gospodu Jožefu Dostalu, tajniku društva za krščansko umetnost, za podatke o cerkvenem stavbarstvu in slike, g. kolegu dr. Alešu Ušeničniku za skrbno korekturo, slednjič vsem predstojništvom arhivov in knjižnic za blagohotno naklonjenost.

V Ljubljani, dne 15. februarja 1908.

dr. Josip Gruden.

Seznamek virov in uporabljenih znanstvenih del

Pisani viri:

Arhiv deželnega muzeja v Ljubljani. Listine na pergamenu, urejene po kronološkem redu. — Sdiumi: Kopien und Regesten (rokopis). Posamezni fasciklji obsegajo po eno desetletje.

Arhiv frančiškanske provincije sv. Križa v Ljubljani. Listine na pergamenu (neurejene).

Kapiteljski arhiv v Ljubljani. Listine na pergamenu (neurejene).

Kapiteljski arhiv v Vidmu (Udine). »Documenta historica a Biniis collecta«. Vol. XII. (Zbirka kopij.)

Knezožkofijski arhiv v Ljubljani. Listine na pergamenu (neurejene). — Acta Aquileiensia et Labacensia. Kodeks (in 4°) obsega kopije listin iz raznih dob.

Mestna knjižnica v Št. Danijelu (Furlanija). Collectio Fontanini. (Zbirka kopij.)

Nadškofijski arhiv Vidmu (Udine). Liber visitationum. Zapisniki patriarhovih kancelarjev.

Puzel: Idiographia sive rerum memorabilium monasterii Sitticensis descriptio. (Rokopis v deželnem muzeju.)

P. Maurus Fajdiga G. S. Fr.: Bosnia seraphica seu cronologico-historica descriptio provinciae Bosnae dein Bosnae-Croatiae nune s. Crucis Croatiae-Carnioliae 1777. (Rokopis v ljubljanski frančiškanski knjižnici.)

Tiskani viri:

Asdibach Josef: Geschichte der Wiener Universitdt im ersten Jahrhunderte ihres Bestehens. Wien 1865.

Cappelletti Giuseppe: Le diiese d'Italia, dalla loro origine sino ai nostri giorni. Volume ottiavo. Venezia 1851.

Chmel Josef: Geschichte Kaiser Friedridis IV. und seines Sohnes Maximilian I. Bd. I. u. H. Hamburg 1840 u. 1843.

— Materialien zur österreichischien Geschichte. Bd. I. u. II. Wien 1837. De Bubeis Fr. Jo. Fran. Bernardus O. Pr: Monumenta Ecclesiae Aquileiensis commentario historico-cronologico-critico illustrata. Argentinae 1740.

Hefele Karl Josef: Konziliengeschichte. Fortgesetzt v. I. Kardinal Hergenröther. Bd. VII. u. VIII. Freiburg im Breisgau 1887.

Hemnann Heinridi: Handbudi der Geschichte des Herzogthumes Karnten. Bd. I. Klagenfurt 1843.

Kandler, Dr. Peter: Codice Diplomatico Istriano. Vol. III. (1400—1500).

Koblar Anton: Drobtinice iz furlanskih arhivov (Izvestja muzejskega društva za Kranjsko. Letnik I.— V.).

Krčelič Baltasar Adam: Historia cathedralis ecclesiae Zagrabiensis. T. l.

Llchnowsky, Fürst E. M.: Geschichte des Hauses Habsburg. Bd. V., VI., VII. Wien 1841. seq.

Mansi Joannes Dominicus: Amplissima Collectio Conciliorum. Vol. 50. 51.52. Parisiis 1901.

Mayer Josef: Ord. S. P. P. E. Vortrefflich hochadeliges Controfee d. i. voll kommener Adel ... des hodifürstlidien und hodigraflichen Hauses von Lamberg. Wien 1709.

Milkowicz Wladimir: Die Klöster in Krain. Studien zur osterreichischen Monasteriologie. Wien 1889.

Muchar, Dr. Albert: Geschichte des Herzogthums Steiermark. Bd.VII. u.VIlI.

Graz. 1864. Orožen Ignaz: Das Benediktinerstift Oberburg. Marburg 1876. Parapat Janez: Turški boji v XV. in XVI. veku (Let. Mat. SI. 1871.).

— Doneski k zgodovini samostana Velesovskega (L. M. SI. 1872.).

— Letopis mesta Kranjskega (Let. Mat. SI. 1870.).

Benaldis Girolamo: Memorie storiche dei tre ultimi secoli del Patriarcato

d'Aquilea (1411-1751) Udine 1888. Srbik, Dr. Heinrich Ritter v.: Die Beziehungen von Staat und Kirche in

Osterreich wahrend des Mittelalters. Innsbruck 1904. Schumi Franz: Archiv far Heimatkunde. Bd. I. u. II. Laibach 1882.

— Urkunden und Regestenbuch. Bd. I. u. II. Laibach 1882/5.

Tangi, Dr. Karlmann: Reihe der Bischčfe von Lavant. Klagenfurt 1841. Thalnitscher Joannes Gregorius: Historia cathedralis ecclesiae Labacensis.

Labaci anno 1701. (Editio nova 1882.) Valvasor, Johann Weichard Freiherr v.: Die Ehre des Herzogthums Krain.

Bd. I.-IV Rudolfswerth 1877. Volgt, Dr. Georg: Enea Silvio de Piccolomini, als Papst Pius II. und sein

Zeitalter Bd. I.— III. Berlin 1856.

— Dr. Georg: Die Briefe des Aeneas Silvius (Archiv fflr Kunde čsterrcichischer Geschichtsquellen XVI). Welss, Dr. Anton: Aeneas Silvius Piccolomini als Papst Pius II. Sein Leben und Einfluss auf die literarische Kultur Deutschlands. Graz 1897.

Druge uporabljene knjige in zborniki so prflično omenjeni pod črto.

I. Kriza v akvilejski patriarhiji. Razpad patriarhove države.

Bil je velepomenljiv zgodovinski dogodek, ko so Benečani v letih 1418.—1420. konec storili svetni oblasti akvilejskih patriarhov in zasedli njih ozemlje.^[1] Razpad starodavne cerkvene države na avstrijsko-beneški meji ni mogel biti brez usodepolnih posledic tako v političnem, kakor v cerkvenem oziru. Premoč Benečanov je povzročila odpor avstrijskih vojvod, ki so istotako izkušali prisvojiti si dediščino akvilejskih duhovnih vladarjev, in je dala povod dolgotrajnim vojskam. Pa tudi cerkvena uredba in z njo versko življenje sta v slovenskih deželah trpela mnogo škode. Pričele so se usodne cerkvene homatije, ki so trajale skoraj pol stoletja in docela izpodkopale cerkveno disciplino, zlasti pa legitimnemu oblastniku, akvilejskemu patriarhu, v avstrijskih deželah odvzele vso veljavo in ugled. —

Na stolici sv. Mohorja je v tisti znameniti dobi sedel patriarh Ludovik II., vojvoda Teck (1412—1439). Bil je iz plemenite bavarske rodbine. Po vplivu Friderika grofa Ortenburškega in Hermana grofa Celjskega ga je akvilejski kapitelj 6. julija 1412 izvolil patriarhom. Imel je takrat šele nižje redove (»in minoribus constitutus«) in dolgo časa ni mogel dobiti papeškega potrjenja za svojo izvolitev. Zato je cerkveno oblast še nekaj let izvrševal akvilejski kapitelj, dočim se je patriarh Ludovik brigal le za svetne posle v svoji državi.^[2]

Za naše slovenske pokrajine je zlasti zanimivo poročilo o nekem pohodu patriarha Ludovika proti Turkom.^[3] Leta 1408. so se namreč turške tolpe prvikrat pojavile na Kranjskem in poslej v kratkih presledkih (1411, 1415) skoraj tristo let pustošile deželo. Leta 1415. je bil naval Turkov posebno mnogoštevilen. Ena truma je pridrla v Savinjsko dolino, druga čez Vinico, Kočevje in Ribnico pred Ljubljano. Spričo velike nevarnosti, ki je pretila tudi Furlaniji, je Ludovik v Vidmu zbral svoj parlament, ki je sklenil, da mora polovica vsega sposobnega moštva iti s patriarhom v vojsko, dočim druga polovica ostane doma v varstvo dežele. Toda le majhna truma je spremljala Ludovika, ko se je odpravil 21. maja 1415 proti Kranjski. Na poti se je število vojakov še skrčilo. Patriarh je hotel pri Ribnici prehiteti in zajeti turške tolpe, ki so se vračale iz ljubljanske okolice. Toda prišel je prepozno; o Turkih ni bilo več sledu.

Že iz tega poročila je razvideti, da je bil patriarh Ludovik bolj svetni knez in vojak ko škof. Cerkvene oblasti itak dokaj časa ni mogel izvrševati, ker ni bil od papeža potrjen. Šele na cerkvenem zboru v Kostnici ga je novoizvoljeni papež Martin V. 26. februarja l. 1418. priznal za patriarha in mu s tem podelil popolno oblast v cerkvenih zadevah.^[4]

A prav takrat, ko je Ludovik dosegel zaželjeno priznanje in utrdil svojo veljavo, se je zrušila njegova svetna oblast. Benečani so porabili njegovo navzočnost na kostniškem cerkvenem zboru in hitro zasedli najvažnejša mesta v Furlaniji (Čedad, Sacile, slednjič Videm). Spoznali so namreč, da jim je ta dežela za trgovinsko zvezo z Nemčijo nujno potrebna. Okupacija je bila tem lažja, ker se je ljudstvo že naveličalo vednih razprtij v patriarhovi državi in je samo želelo priti pod varstvo mogočne republike. Hkrati s Furlanijo so dobili Benečani tudi velik kos Istre, posestva, privilegije in pravice goriških grofov pa so morali vsled posredovanja avstrijskega nadvojvode Ernsta pustiti pri miru. —

Poizkusi patriarha Ludovika, da bi s pomočjo cesarja Sigismunda dobil svoje dežele nazaj, so bili zaman. Pravtako ni nič pomagalo posredovanje papeža Martina V. (1420) in slovesno izobčenje, katero je proglasil proti Benečanom bazelski cerkveni zbor (1435).^[5]

Razpad patriarhove države je imel za cerkvene razmere važne posledice. — Ludovik je za vedno zapustil Furlanijo in se poslej mudil v avstrijskih deželah. Tudi o cerkveni vladi na Beneškem ni hotel nič slišati. Ker so mu odvzeli žezlo, je odložil tudi pastirsko palico. V beneškem delu avstrijske patriarhije zdaj ni bilo nobenega duhovnega poglavarja. Zato so morali Benečani slednjič papeža samega prositi, naj kaj ukrene glede škofije (1424). In ker je vsled teh razmer škodo trpela cerkvena disciplina in so se razširjale mnogotere zle razvade, je papež Evgen IV. l. 1436. imenoval za apostolska vizitatorja Tomassinija, škofa v Recanati, in Ludovika Barbo, opata pri Sv. Justini v Padovi. Ta dva sta v odsotnosti patriarhovi dala nekaj najpotrebnejših navodil glede izvrševanja božje službe in življenja duhovstva.^[6]

Patriarh Ludovik je medtem bival kot gost pri svojem prijatelju in sorodniku, celjskem grofu Hermanu. Večinoma se je mudil s svojim spremstvom v Celju, kjer je imel svoj dvor in svoje sodišče. Več listin pa je izdal tudi v Krapini, Rogatcu in Slovenjem Gradcu. Celjskim grofom se je za gostoljubnost hvaležnega izkazal s tem, da jih je obdaroval z raznimi duhovnimi privilegiji in jim izročil v fevd vsa posestva, ki jih je imela akvilejska cerkev na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem.^[7] Celje je bilo torej več kot deset let sedež akvilejskega patriarha.

Iz dobe njegovega bivanja na Štajerskem (1420—1430) imamo več listin, ki pričajo, da je opetovano posegel v cerkvene razmere slovenskih pokrajin in obiskoval najznamenitejše kraje. Mudil se je v Ljubljani (1424), v Kranju (1425), in Studenčicah (1428), kjer je potrdil privilegije in odpustke raznim bratovščinam in cerkvam.^[8] Med samostani je zlasti pospeševal kartuzijane v Pletrijah, ustanovo celjskih grofov, katerim je potrdil vse pravice in privilegije, ki so jih tekom časa pridobili.^[9] Značilno in za poznejše dogodke zelo pomenljivo pa je njegovo razmerje do benediktinskega samostana v Gornjem gradu. Patriarh Ludovik je hotel opatu odvzeti čast arhidiakona in pravico vmeščanja in odstavljanja župnikov na vtelešenih župnijah. Toda opat Konrad se je l. 1427. pritožil pri apostolski stolici, in papež Martin V. je njemu v prilog razsodil preporno zadevo. Imenoval je celo škofa zagrebškega in sekovskega pa opata šentlambertskega za varihe samostanskih pravic in jim podelil oblast, s cerkvenimi kaznimi postopati proti škodljivcem samostana.^[10] A Ludovik ni odnehal, temuč je hotel na vsak način podvreči vtelešene župnije svoji škofovski oblasti. Razpor je trajal dalje, in l. 1431. se je moral šentlambertski opat Henrik kot papežev pooblaščenec pečati s to zadevo. Pozneje je posegel vmes bazelski cerkveni zbor, ki je ugodil zahtevam patriarha Ludovika in imenoval za gornjegrajski samostan posebnega vizitatorja in reformatorja.^[11] Vsledtega je umevno, zakaj je v poznejšem bazelskem razkolu gornjegrajski samostan zvesto stal na strani papeževi.

Po navadi svojih prednikov je tudi patriarh Ludovik za izvrševanje cerkvenih poslov imel pomožne škofe ali namestnike (»vicarius in pontificalibus«). Opravljali so tiste funkcije, za katere je treba škofovskega reda (birmovanje, posvečevanje cerkva in oltarjev itd.). A mnogokrat so imeli popolno oblast v cerkvenih zadevah (»vicarius generalis«, »commissarius perpetuus«) in so v imenu patriarhovem obiskovali župnije, nadzirali duhovščino in sklicevali sinode in izvrševali še druge sodne in upravne posle. Za našo domačo cerkveno zgodovino so ti vikarji skoraj večjega pomena kot patriarhi sami, ker so bili v tesnejši zvezi z duhovščino in ljudstvom v slovenskih deželah. Nekateri izmed njih so tudi stalno prebivali na Kranjskem, ali pa so vsaj deželo pogosto obiskovali.^[12] Večjidel so opravljali službo vikarijev pičenski škofje (Pičan, Pedena v Istri), redko oni iz Novega Grada (Citta Nuova) ali Senja. Tako se je vsaj deloma izvršil načrt patriarha Bertolda, ki je l. 1237. predlagal, naj se pičenska škofija prestavi v Gornji grad. Škofija je sicer ostala na svojem mestu, vendar so nje škofje večinoma oskrbovali tudi slovenski del akvilejske patriarhije.^[13]

Dokler ni bil patriarh Ludovik od papeža potrjen (1418), je akvilejski stolni kapitelj pošiljal vikarje za izvrševanje škofovskih poslov na Slovensko. Leta 1415. se imenuje škof Eberhard, ki je posvetil podružnico sv. Jakoba v župniji Preddvor na Gorenjskem,^[14] pozneje dominikan Fr. Jernej Kazia, škof v Piačenci, ki se je l. 1419. mudil v Velesovem in podelil odpustke za kapelo sv. Stefana.^[15] — Ludovik pa je imenoval svojim namestnikom izvun Furlanije pičenskega škofa Gregorija (1418—1433). Ta je bil rodom Korošec (imenuje se »Gregorius de Carintia«) in redovnik avguštinec. Bival je večinoma v Ljubljani ali pa pri kartuzijanih v Bistri. V drugem desetletju petnajstega veka mnogokrat nahajamo njegovo ime na listinah, ki so večinoma izdane v ljubljanskem avguštinskem samostanu (»in monasterio fratrum Heremitarum prope pontem Laibaci«).^[16] Gregor je umrl v l. 1433. v Bistri in bil tamkaj pokopan.^[17] Vse svoje premoženje je v oporoki zapustil gostoljubnim kartuzijanom. Toda zaradi zapuščine se je razpletla pravda. Pičenska škofija jo je zahtevala za škofovsko menzo, dočim je bistriški samostan, opirajoč se na veljavno oporoko, branil svojo pravico. Friderik mlajši, vojvoda avstrijski, je slednjič pravdo tako razsodil, da naj se iz zapuščine izloči 550 goldinarjev za pičensko škofijo, dočim drugo premoženje pripada samostanu.^[18]

Iz vsega, kar smo tu navedli, je razvideti, da je bilo delovanje patriarha Ludovika in njegovega namestnika izza časa, ko je razpadla cerkvena država akvilejska, omejeno na pokrajine izvun Benečije, to je na slovensko ozemlje, ki je bilo pod oblastjo avstrijskih vojvod in goriških grofov. Politiški prevrat je že takrat razdelil obsežno akvilejsko patriarhijo v dva dela, v beneški in avstrijsko-goriški. Videli bomo, da so poznejše cerkvene homatije to nasprotstvo še poglobile.

1. Svetno oblast je poveril akvilejskim patriarhom nemški cesar Henrik IV., ko jim je 3. aprila 1077 podelil grofijo Furlansko, 11. junija 1077 pa marko Kranjsko in grofijo Istrsko kot državni fevd. Poleg tega so imeli patriarhi na Goriškem, Kranjskem, Koroškem in Štajerskem še mnogo zasebnih posestev. (Mell: Die historisdie und territoriale Entwicklung Krains str. 36 si.)
2. Renaldis: Memorie storiche, pag. 32 seq.
3. Na podlagi furlanskih listin razpravlja o njem Vladimir Levec v Mitteilungen des Muscalvercines für Krain, Bd. XVI, str. 168 sl. (Die ersten Tfirkeneinfölle in Krain und Steiermark).
4. Renaldis: Memorie storidie, str. 54.
5. Renaldis, o. c. str. 70 sl.
6. Renaldis, o. c. str. 104 sl.
7. 12. marca 1425 je Ludovik v Slovenjem Gradcu vazalom akvilejske cerkve podeljeval fevde (Chmel; Geschichte Friedrichs IV., str. 121). — 13. maja 1425. je v Celju podelil grofu Hermanu fevde, ki jih je preje imel Friderik Ortenburški (gradove: Lož, Ribnica, Kočevje, Čušperg, Sternegg) in 30. decembra 1425 je istemu Hermanu podelil akvilejske fevde: Gornji grad, Altenburg, Neydegg etc. (prepis listine v kranjskem muzejskem arhivu).
8. 7. novembra 1421 je v Ljubljani »in domo honestac matronac dietac Nese (Neže)« razsodil pravno zadevo nemškega viteškega reda (muzejski arhiv); 4. aprila 1425 je v Kranju razsodil prepir med bistriškim samostanom in nekaterimi plemiči (Chmel: Geschichte Friedridis IV., Bd. I., pag. 131.); 13. aprila istega leta pa je bratovščini Matere Božje v Kranju potrdil odpustke, ki jih je bil podelil pičenski škof Gregor (prepis listine v muzejskem arhivu). — Več kopij raznih listin patriarha Ludovika je našel dr. Valter Smid v nekem admontskem kodeksu in jih objavil v »Izvestjih« (VII.,str. 15 sl.). Vse kopije so brez datuma, a listine gotovo spadajo v dobo 1420—1430 in so izdane v Celju. Kratka vsebina naj tu sledi: Patriarh Ludovik naroča dijaku Sokratu, naj naznani duhovniku Platonu v Kranju, da mora v 20 dneh priti pred njegov sodni stol v Celje; grofu Frideriku Celjskemu »amico meo carissimo«) da dovoljenje, da ga sme vsak spovednik odvezati od pridržanih grehov; dijaku Sokratu (»Platonis de Crainburga scolari«) dovoli, da ga sme vsak škof posvetiti; občini Sevnica dovoli zidavo kapele na čast sv. Florijanu; farni cerkvi v Loki podeli odpustek 40 dni; klEriku Konradu Hutt, cistercijanu, podeli »titulum mensae« (L. c). — Vsebino mnogih listin podaje tudi Chmel: »Geschichte Kaiser Friedridis IV.«, Bd. I. (Glej priloge št. 1. in 2.)
9. Listine z dne 8. januarja 1428 »dat. Krapina« (prepis v muzejskem arhivu), 9. januarja 1426 »dat. in Rohatsdi« in 8. maja 1428 »dat. Krepin«  (Mittheilungen XIV., str. 53, 55)
10. Orožen: Stift Oberburg, str. 169.
11. Orožen: Stift Oberburg, str. 177 sl.
12. Patriarh Paganus della Torre je dovolil l. 1322. svojemu vikarju, pičenskemu škofu Enodiu iz reda avguštincev, da sme stalno bivati v Ljubljani ali pa v Bistri; le včasih je dolžan obiskati svojo škofijo. Franc Enodi (1315—1524) je umrl v Ljubljani pri avguštincih. (Biandii: Documenti per la storia del Friuli, I., ad an. 1322.)
13. Do XV. stoletja moramo iz raznih listin posneti sledeče vikarje: Popo I. (1194-1202), Popo II. (1215-1235), Oto (1247-1256), Fr. Odrisius Bertrami, dominikan (1309), Fr. Enodi, avguštinec (1315— 1324), vsi škofje pičenski; Kancijan II., škof emonski (Novi grad) (1330); Simon Protiva, škof senjski, dominikan (1352—1360). (Glej Zahn: Urkundenbudi des Herzogthums Steiermark I., II., in Sdiumi: Urkunden und Regestenbudi des Herzogthums Krain I., II.) — Vikarije, ki so tekom XV. stoletja delovali na Slovenskem, omenim v razpravi. — Starodavna zveza pičenske škofije s Kranjsko je bila povod, da so v XVI. in XVII. stoletju navadno ljubljanski prosti in kanoniki bili hkrati pičenski škofje, tako: Jurij Maninger pl. Kirdiberg (1490-1501); Jurij Slatkonja (1513 —1522); Pompej Coronini, stolni dekan ljubljanski (1625 do 1631); Gašper Bobek, stolni prost (1631— 1634); Frančišek Vaccano, generalni vikarij v Ljubljani in škof pičenski (1649—1663); Andrej Daniel de Raunach, kanonik ljubljanski (1670—1686); Janez Marko baron Rosetti, stolni dekan ljubljanski (1687-1691). (Cappelletti: Le Chiesc d'Italia, VIII., str. 772 si.)
14. Lavtižar: Cerkve in zvonovi v dekaniji Kranj, str. 167. — Menda je misliti na solnograškega nadškofa Eberharda IV. de Neuhaus (1403—1427), ki je imel na Kranjskem župnijo Krko (Puzel: Idiographia, str. 76. in 460).
15. Parapat: Doneski k zgodovini samostana velesovskega (Letopis Slovenske Matice 1872. str. 28).
16. Okoli l. 1425. je Gregor, škof pičenski, podelil odpustke bratovščini Matere Božje v Kranju; l. 1427. je posvetil novi altar v ribniški cerkvi v čast Matere Božje in sv. Mohorja (Chmel o. c. I. str. 129) in 27. marca 1430 odpustke za nakeisko župno cerkev. (Koblar: Zgodovina Nakelske, Dupljanske in Goriške fare. Priloga VI.)
17. Kartuzijanski nekrolog beleži njegov smrtni dan 17. septembra (Mittheilungen, 1889, str. 65.).
18. Milkowicz: Die Kloster in Krain, str. 131.

II. Bazelski cerkveni zbor in njegov vpliv na slovenske pokrajine.

Zadnja doba Ludovikovega življenja in delovanja (1431—1439) je tesno združena z bazelskim cerkvenim zborom, ki je imel usodne posledice za naše cerkvene razmere.

Vsled sklepa sinod v Kostnici in Sieni je papež Martin V. malo dni pred svojo smrtjo (1. februarja l.1431.) sklical vesoljni cerkveni zbor v mesto Bazel in imenoval predsednikom kardinala Julijana Cesarinija. Njegov naslednik Evgen IV. je na dan svojega kronanja ta odlok potrdil (12. marca). Toda v Bazel je došel ob določenem dnevu le opat Aleksander iz samostana Vezeleij v Burgundiji in meseca aprila še trije zastopniki pariške univerze. Slaba udeležba na zboru, vojska s Husiti, sovražno razmerje med avstrijskim in burgundskim vojvodom, vse to je nagnilo papeža Evgena, da je hotel 18. decembra bazelski zbor razpustiti in sklicati novo sinodo v Bolonjo. Toda medtem je bil že došel v Bazel papežev legat, kardinal Julijan, in 14. decembra otvoril prvo slovesno sejo. Ker se je bil cerkveni zbor že pravno konstituiral, zato se navzoči očetje niso hoteli ukloniti papeževi odredbi, temuč so ugovarjali razpustitvi. Tudi kardinal Julijan je posredoval pri papežu v njihovem zmislu, pravtako cesar Sigismund in drugi svetni knezi. Medtem se je bil tudi položaj izpremenil. Ker tisti vzroki, ki so bili nagnili papeža k razpustitvi, niso bili več merodajni, je Evgen IV. po dolgotrajnih pogajanjih 1. avgusta 1433 bazelski cerkveni zbor slednjič priznal veljavnim.^[1]

Število udeležencev je le počasi naraščalo. Koncem leta 1431. je bilo navzočih 20 škofov, a več kot 100 doktorjev bogoslovja in cerkvenega prava. Kakor na sinodi v Kostnici je imela tudi v Bazlu premoč nižja duhovščina. Največ udeležencev je bilo s Francoskega, ker se je narodna sinoda v Bourges (1432) odločno izjavila za bazelski zbor. Tudi cesar Sigismund in avstrijski vojvodi so z vso silo vplivali na podložne cerkvene oblastnike, da se sami zbora udeleže ali pa vsaj svoje zastopnike pošljejo tja. Vojvoda Albreht V. je poslal tja brižinskega škofa Nikodema della Scala in dunajskega bogoslovnega profesorja Janeza Himmel (Joannes Coeli), solnograški nadškof Jakoba Friesshamerja. Tudi avstrijski benediktinski in avguštinski samostani so imeli v Bazlu svoje prokuratorje.^[2] Zagrebški kapitelj je zastopal Joannes de Bachenstein.

Med vsemi nemškimi prelati, ki so bili v Bazlu zbrani, pa je imel kmalu največji vpliv in najvažnejšo vlogo akvilejski patriarh Ludovik. Ne skrb za cerkev in nje reformo, temveč politiški nagibi so ga privedli tja in mu določevali ravnanje.

Leta 1431. je Ludovik zopet brezuspešno poizkusil z nekaterimi oboroženimi četami zasesti Furlanijo. Ko so Benečani odbili njegov napad, se je zatekel v Bazel, da cerkvenemu zboru predloži svojo zadevo. Došel je tja s sijajnim spremstvom 30. decembra leta 1431. in se kmalu pridružil skrajni opoziciji, ki je bila papežu sovražna.^[3]

Da bodo dogodki lažje razumljivi, navedimo najprej nekaj podatkov o strankah na bazelskem zboru. Manjšina (beneški in florentinski škofje) je stala na strani papeža in njegovih legatov. Hotela je izvesti reformo v sporazumu z vrhovnim cerkvenim poglavarjem in je varovala njegovo oblast. Večina pa je bila papežu skrajno nasprotna. Držala se je trdovratno odloka kostniške sinode o nadoblasti vesoljnega cerkvenega zbora nad papežem in je videla rešitev cerkve v tem, da kolikor mogoče omeji papeževe pravice, sebi pa prisvoji vso sodno in upravno oblast v cerkvi. Pri tej stranki je bilo le malo škofov, tem več pa nižje duhovščine, posebno francoske (»francoska stranka«). Načelovali so ji: kardinal d'Allemand, patriarha antiohijski in — akvilejski.

Zakaj se je patriarh Ludovik pridružil nasprotnikom papeževim? Evgen IV. je bil rojen Benečan iz plemenite rodbine Condolmeri. Seveda je pospeševal koristi svoje domovine, kolikor je bilo pravično. Toda Ludovik ga je po krivici obdolžil, da je sporazumljen z Benečani in zadovoljen z okupacijo akvilejske cerkvene države. S tistim strastnim sovraštvom, katero je gojil do svojih nasprotnikov, je sedaj nasprotoval tudi Evgenu. V sejah se je odlikoval po svojih ljutih napadih na papeža in si zato kmalu priboril vodstvo opozicije. V bogoslovnih in pravnih stvareh je bil zelo neveden, pač pa je imel v politiki vplivno besedo. Posebno strastno se je v seji 26. aprila 1437 upiral papeževemu odloku, da se cerkveni zbor preloži v Udine ali Florenco.^[4]

Glavni nagib njegovega ljutega nasprotovanja je dobro označil španski kardinal Janez de Turrecremata z besedami: »Patriarcha guondam aguileiensis papae capitalis inimicus, propter patriarchatum occupatum a Venetis« (»Akvilejski patriarh je bil glavni nasprotnik papežev, ker so mu Benečani zasedli patriarhijo«).^[5]

Ko je Evgen IV. l. 1438. premestil cerkveni zbor v Ferraro, bazelska skupščina ni bila več legitimna. Toda večina zborovacev je vendar ostala na svojem mestu in proti papeževi volji zborovala dalje. Za cerkveno reformo ni storila ničesar, pač pa je z odstavljenjem Evgena IV. in izvolitvijo protipapeža Feliksa V. neizmerno oškodovala cerkveno disciplino.

Patriarh Ludovik je bil v tej dobi bazelskemu zboru mogočna opora. Svoje rodbinske zveze in svoj vpliv je porabil v to, da mu pridobi kar največ privržencev med nemškimi knezi. Spomladi l. 1438. je šel kot pooblaščenec Bazelčanov (»legatus a latere«) na shod nemških knezov v Frankfurt, da jih pridobi za odpor proti papežu. Ta namera se mu sicer ni posrečila, pač pa so knezi sklenili ostati nevtralni. Nevtralnost v cerkvenih zadevah je bila nova prikazen in dejansko neizvršljiva. V resnici so svetni vladarji nevtralnost tako umevali, da so od papeža in od bazelskega zbora sprejemali odloke, pa le tiste priznavali in izvrševali, ki so bili zanje ugodni. — Ko je bil po smrti cesarja Sigismunda vojvoda Albreht avstrijski izvoljen nemškim cesarjem (18. marca 1438), je patriarh Ludovik na čelu bazelske deputacije zopet hitel na Dunaj, da ga pozdravi in pridobi. Albreht je sicer priznal bazelski zbor veljavnim, a ni pritrdil njega postopanju proti Evgenu. Se dvakrat, na državnih zborih v Nürnbergu (1438) in v Mogunciji (1439), je Ludovik kot »legatus a latere«  zastopal bazelski zbor in obakrat je dosegel izjavo nevtralnosti.^[6]

Zadnjikrat je nastopil v usodepolni seji 25. junija 1439, ko so Bazelčani odstavili papeža Evgena, a še tisto leto ga je dohitela smrt. Kužna bolezen, ki je v mestu izbruhnila in zahtevala mnogo žrtev, je pobrala tudi njega. Umrl je 19. avgusta 1439, Enej Silvij, tedaj tajnik bazelskega zbora, pripoveduje, da so ga pokopali z vsemi častmi, ki pristojajo patriarhu in vojvodu, potem pa dostavlja: »Izpolnila se mu je sicer želja, da ni preje umrl kot je bil odstavljen papež Evgen in je mogel to novico nesti na oni svet, toda ni dočakat izvolitve novega papeža, po čemer je silno hrepenel.«^[7] Dobro tudi označuje umrlega z besedami: »Bil je mož, nič manj strasten, kakor plemenit po rodu (»vir non minus nobilis, quam furiosus«).

Vsi ti dogodki so imeli za naše pokrajine usodne posledice. Patriarh Ludovik je potegnil skoraj vso škofijo za seboj v razkol. Bazelski zbor je imel itak v avstrijskih deželah močno zaslombo, najtrdnejšo pa v akvilejski škofiji.^[8] Cerkvene listine se v tej dobi cesto pričenjajo z besedami: »sacrosancta generali basiliensi synodo legitime congregata« (»ko je bil bazelski vesoljni cerkveni zbor legitimno zbran«). Izredno bogato je bazelski zbor obdaroval s privilegiji in duhovnimi milostmi samostane in cerkve na Slovenskem. Opatiji v Stični je opetovano potrdil njene pravice (l. 1437., 1438., 1445. in 1446.) in opatu dovolil rabo pontifikalij pri slovesnem blagoslovu.^[9] Zasluge samostana se pri tem proslavljajo z vznesenimi besedami. Pravtako so prejeli od bazelskega zbora in njegovih oblastnikov mnoge privilegije kartuzijani v Jurkloštru, Bistri, Pletrijah in nemški viteški red v Ljubljani. Le benediktinska opatija v Gornjem gradu nima izkazati sličnih listin, nasprotno je prejemala privilegije od legitimne oblasti.^[10] Iz tega smemo sklepati, da ni bila na strani Bazelčanov.

Najodločnejši privrženec bazelskega zbora, ki mu je najbolj utrdil veljavo v slovenskih deželah, pa je bil Martin, pičenski škof in vikarij patriarha Ludovika (1436—1456). Ta izredni mož je bil nemškega, plemiškega rodu. Grb na njegovi grobni plošči izpričuje, da je bil skoraj gotovo iz rodbine Mannsbergov, ki so bili v XV. stoletju na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem naseljeni.^[11] Ni mogoče iz listin dognati, kdaj je bil imenovan pičenskim škofom. Prvikrat se imenuje v neki listini z dne 3. junija l. 1437., ko je v Kranju podelil odpustke za oltar svetega Duha.^[12] Iz vsega pa se da posneti, da ga je postavil bazelski zbor. Po smrti Gregorija »de Carinthia« se namreč nahaja v imeniku pičenskih škofov neki Nikolaj, ki je pa že l. 1434. umrl.^[13] Za njim je imenoval papež dominikana Petra Justiniani, ki je bil rodom Benečan. Vse kaže, da mu habsburški vojvodi niso pustili izvrševati cerkvene oblasti v avstrijskem delu Istre, h kateremu je pripadala pičenska škofija. Bival je na Beneškem in imel večinoma opravljati druge posle. L. 1437. je bil apostolski vizitator za beneški del akvilejske škofije, pozneje upravitelj samostana »San Salvadore« v Benetkah.^[14] Ker se v istem času poleg njega pojavi tudi Martin pl. Mannsberg kot škof pičenski, moramo nujno sklepati, da je tega imenoval bazelski zbor zato, da ustreže avstrijskim vojvodom.^[15]

Patriarh Ludovik je imenoval škofa Martina svojim generalnim vikarjem za vso akvilejsko škofijo izvun Benečije (imenuje se vedno »vicarius in pontificalibus et spiritualibus generalis extra patriam Foroiulii«). Imel je torej oblast čez vse slovenske dežele: Goriško, Kranjsko pa Spodnje Štajersko in Koroško južno od Drave. Svojo službo je z vnemo izvrševal. Mudil se je na raznih krajih naše domovine in odločilno posegal v naše cerkvene razmere. Svojo rezidenco je imel v Ljubljani, gotovo pri cerkvi sv. Nikolaja. Bazelskemu zboru je bil vdan do zadnjega in zanj zastavil vse svoje moči. Zato se pojavlja njegov vpliv zlasti v naslednjih cerkvenih homatijah, ki so po smrti patriarha Ludovika nastale v akvilejski škofiji.

1. Hefele: Conciliengeschichte, VII., str. 426 sl.
2. Zeibig: Beiträge zur Geschichte der Wirksamkeit des Basler Concils in Osterreich. (Sitzungsberichte der kais. Akademie. Phil. hist. Klasse VIII., str. 515.)
3. Renaldis o. c. str. 97 sl.
4. Hefele: Conciliengeschichte VIII., str. 773; Voigt: Silvio I, str. 96 sl.
5. Renaldis: o. c. str. 109.
6. O teh poslanstvih razpravlja obširno Voigt: Enca Silvio, Bd. I., str. 150 sl.
7. De gestis Basil. I. 2. — Renaldis o. c. str. 109.
8. Na strani bazelskega zbora in protipapeža Feliksa so bile do l. 1447. sledeče škofije: akvilejska (avstrijski del), solnograška, lavantinska, krška, tridentinska, briksenška. (Chmel: Geschichte Friederichs IV., Bd. I. u. II.)
9. Puzel: Idiographia str. 80., 81. in 460.
10. Orožen: Stift Oberburg str. 185.
11. V spodnjem delu grba je vrezan trojen lok s trojno črko »M«. Trojni lok so imele v grbu rodbine: Mannsberg, Mannsdorf in Silberberg. Črke »M« značijo: Martinus, Mannsbergensis, Mannsdorfensis (?). Za te podatke se zahvaljujem prevzv. g. komturju nemškega viteškega reda Gastonu grofu Peteneggu, ki je blagovolil grb raztolmačiti.
12. Parapat: Letopis mesta Kranjskega (Letopis Mat. Sl. 1870. str. 100).
13. Cappelletti: Le chese d'Italia VIII., str. 769.
14. Cappelletti l. c.
15. Razmerje med obema je bilo tako, da je bil Peter Justiniani legitimen škof do l. 1447., dejansko pa je bil v posesti škofije Martin, ker so avstrijske dežele bile pod oblastjo bazelskega zbora. Ko so l. 1447. cesar Friderik in avstrijski škofje zopet priznali papeževo oblast, je bil Martin od Evgena IV. potrjen za pičenskega škofa. Gotovo se je moral takrat Peter Justiniani škofiji odpovedati. — Cesar Friderik je že l. 1445. dobil od papeža pravico imenovati škofe za sledeče stolice: tridentinsko, briksenško, krško, tržaško, chursko (Chur v Švici) in pičensko. (Chmel: Materialien zur österreichischen Geschichte I., str. 105.)

III. Razkol. Patriarhi bazelskega cerkvenega zbora.

Bazelski zbor si je postavil za cilj preosnovo cerkvene discipline (»reformatio ecclesiae in capite et membris«), toda sam je najhuje kršil disciplino s tem, da si je prisvajal oblast, oddajati beneficije in nastavljati cerkvene oblastnike. Tako je zanesel razkol v posamezne škofije in povzročil razprtije, ki so bile za versko življenje silno škodljive.

Ko je bila po smrti vojvoda Tecka izpraznjena akvilejska škofijska stolica, jo je papež Evgen podelil Ludoviku III. Scarampo-Mezzarota, nadškofu v Florenci (18. decembra l. 1439.), pa še tisti mesec je postavil tudi bazelski zbor, oziroma njegov papež Feliks V., tridentskega škofa Aleksandra Ziemowitskega, vojvoda masovijskega, za patriarha.

Ludovik III. Scarampo (1439—1463) je bil rojen Padovanec. Izprva je bil zdravnik in živel v zakonu. Ko je bil papež Evgen še kardinal, ga je Scarampo baje rešil smrtnonevarne bolezni. Vsledtega se mu je tako priljubil, da ga je vzel s seboj v Rim. Tu se je Ludovik posvetil duhovski karieri. Postal je škof v Trogiru (Trau v Dalmaciji, 1435) in bil dve leti pozneje prestavljen na nadškofijsko stolico v Florenci. L. 1439. je bil imenovan akvilejskim patriarhom in hkrati kardinalom s titulom »Sti Laurentii in Damaso«. Bil je svetnega mišljenja in življenja, boljši vojak in diplomat kakor cerkveni knez. Ker so bile v tedanji dobi cerkvene in svetne zadeve tesno združene, je dosegel cerkvena dostojanstva kot plačilo za zasluge, ki si jih je pridobil na bojnem polju in v diplomatskih poslih. Slovel je kot vojskovodja in večkrat premagal sovražnike papeževe države. Evgenu IV. in Kalikstu III. je dobro služil kot poveljnik mesta Rima. Dvignil je blagostanje v mestu, obnovil mnogo cerkva, napravil nove ceste in vodovode, a tudi strogo krotil uporneže. (Porcarijeva zarota.) L. 1455. ga je papež Kalikst III. postavil na čelo velikemu križarskemu brodovju in ga poslal v Egejsko morje, da zasede otoke in oslabi turško silo. Scarampo je dosegel dokaj uspehov. Meseca avgusta l. 1457. je premagal turško brodovje pri Metelinu in zajci 25 sovražnih ladij. Umrl je v Rimu I. 1465.^[1]

Naravno je, da se patriarh Ludovik ob takih poslih ni mogel brigati za vlado akvilejske škofije. Zato je poveril to skrb svojim vikarjem.^[2] Toda glede nekdanje akvilejske cerkvene države je sklenil važno poravnavo z Benečani. V pogodbi z dne 10. junija l. 1445. se je odpovedal svetni oblasti proti temu, da mu beneška republika izplačuje na leto 5000 cekinov in prepusti oblast v mestih: Akvileji, St. Vidu in St. Danijelu. Papež Nikolaj V. je to pogodbo l. 1451. potrdil.^[3] Starodavna patriarhova država je bila s tem za vedno pokopana.

Patriarh Ludovik III. je ob nastopu svoje službe našel priznanje in pokorščino le v beneškem delu akvilejske škofije, avstrijske dežele z Goriško vred so priznale oblast bazelskega patriarha Aleksandra. Potrebno je, da se zdaj ozremo na tega Ludovikovega tekmeca.

Aleksander Ziemowitski je bil rodom Poljak in ujec cesarja Friderika III.^[4] L. 1424. je postal škof v Tridentu. Ker je bil zvest privrženec bazelskega zbora in v tesni rodbinski zvezi s samim cesarjem, ga je Feliks V. imenoval za patriarha. S tem imenovanjem je hotel papež pridobiti Friderika, ki je prav tisto leto zasedel cesarski prestol. Habsburžanom je bilo to po volji, ker je ugajalo njihovim težnjam. Stremili so za tem, da si prisvoje vso akvilejsko patriarhi jo, kakor Benečani; najmanj pa so hoteli priznati kakemu Italijanu cerkveno oblast v avstrijskem ozemlju. Zato je patriarh Aleksander v habsburških deželah lahko našel priznanje in pokorščino.

Po zgledu svojega prednika vojvoda Tecka se je tudi Aleksander še vedno prizadeval, da si nazaj pridobi svetno oblast v nekdanjem obsegu. Pogajal se je v tej zadevi z raznimi knezi in zbiral vojsko s pretvezo, da prežene Turke iz južnih dežel. Toda Benečani so slutili, da namerava zasesti Furlanijo, in preprečili njegovo namero.^[5]

V naših deželah se patriarh Aleksander ni menda nikdar mudil. Bival je največ v Tridentu, Bazlu, na Dunaju ali pa kje drugje na Nemškem. Cerkveno vlado je prepustil škofu Martinu, ki je tudi pod njim opravljal službo generalnega vikarja in precej samostojno vladal škofijo.^[6]

Cesar Friderik III. je sicer izjavil, da hoče v tedanjem cerkvenem razkolu ostati nevtralen, vendar je ščitil s svojo veljavo ujca Aleksandra in njegovega vikarja Martina. L. 1444. (meseca januarja, februarja in marca) se je dalj časa mudil v Ljubljani in se bavil zlasti s cerkvenimi zadevami. Posebno mu je bila pri srcu njegova ustanova, cistercijanski samostan v Dunajskem Novem mestu. Da mu zagotovi potrebne dohodke, je vtelesil samostanu župnijo sv. Petra v Ljubljani. Takrat je cesar obiskal tudi kranjske samostane in jih obdaroval z raznimi pravicami.^[7]

Vse te naredbe je izvršil s pritrjenjem patriarha Aleksandra in sodelovanjem škofa Martina. Poslednjemu je bil celo naklonjen in ga je imenoval za svojega svetovavca.^[8]

Aleksandra je bazelski zbor obsul z raznimi beneficiji in dostojanstvi, ker je vedel, da ima v njem najmočnejšo oporo. Poleg tridentske in akvilejske škofije je hkrati imel tudi proštijo sv. Štefana na Dunaju. Bazelski papež pa ga je imenoval kardinalom »Sti Laurentii in Damaso« in legatom »a latere« za Nemčijo in akvilejsko provincijo. Vendar ni dolgo užival teh časti; že 2. junija l. 1444. je umrl na Dunaju in bil pokopan v cerkvi sv. Štefana.^[9]

Aleksander ni bil legitimen patriarh, vendar papež Evgen ni nikdar strogo nastopil proti njemu. Zdi se, da so mu iz ozirov na cesarja pustili izvrševati oblast v avstrijskih deželah. Tudi furlanski kronisti ga omenjajo v vrsti patriarhov.^[10]

Bazelska stranka in ž njo vred avstrijska diplomacija tudi po smrti Aleksandrovi še ni hotela priznati legitimnega patriarha Ludovika. Zopet je dvignila na akvilejsko stolico enega izmed svojih privržencev, ki je bil avstrijski podložnik, in sicer to pot Lovrenca pl. Lichtenberga.

Ta mož je bil skoraj gotovo iz kranjske plemiške rodbine Liditenbergov.^[11] Ko je postal duhovnik, je služil za kancelarja pri avstrijskih vojvodih in tem potom dosegel visoke cerkvene službe. Bil je nemirnega duha in izredno častihlepen. L. 1424. je postal škof lavantinski, pa ni bil zadovoljen s pičlimi dohodki te škofije. Zato se je še ob življenju škofa Ernsta, polastil posestev in dohodkov krške škofije, da si zagotovi nasledstvo. Toda papež je imenoval po Ernstovi smrti (l. 1436.) krškim škofom Janeza Sdiallermana. Zdaj je prišlo med obema tekmecama do hudega boja. Vsled posredovanja vojvodov Friderika iu Albrehta se je slednjič sklenila poravnava. Janez Schallerman je bil priznan krškim škofom, toda upravo posestev krške škofije na Kranjskem in Štajerskem (Mokronog, Vitanje, Pilštajn) je obdržal Lovrenc, ki je iz dohodkov prejemal 1100 funtov vinarjev na leto. V tem času je bil Lovrenc Liditenberg še na strani papeža Evgena in se je trudil, da bi dobil od njega potrjenje za krško stolico. Toda prav neugodni odlok papežev ga je menda spravil na stran Bazelčanov. L. 1438. je postal drugič lavantinski škof in l. 1444. ga je imenoval Feliks V. akvilejskim patriarhom. Ker se ni mogel polastiti dohodkov patriarhije, mu je solnograški nadškof prepustil upraviteljstvo lavatinske škofije.^[12]

Lovrenc je imel svojo rezidenco v St. Andražu, a kmalu potem, ko je bil imenovan za patriarha, je prišel v Ljubljano (1445), menda zato, da si zagotovi pokorščino duhovstva in odličnejših veljakov.^[13] Toda ni mu bilo tako lahko pridobiti si veljavo in pokorščino, kot cesarjevemu ujcu Aleksandru. Imel je sicer na svoji strani odlične može svetnega in duhovskega stanu, pa naletel je tudi na odpor. Odločno je deloval zanj Martin, škof pičenski, njegov vikarij. Iz listin posnamemo, da so tudi Sigismund pl. Lamberg, župnik v Smartinu pri Kranju, Janez Gall, župnik v Dobu, nemški viteški red v Ljubljani, cistercijanski samostan v Stični, kartuzijanski samostani in mestna občina v Ljubljani priznavali njegovo oblast. Vsi ti so od patriarha Lovrenca, oziroma od njegovega vikarija, prejeli milosti ali mu dali potrditi svoje pravice. Nasprotno pa je tudi vedno bolj naraščalo število onih, ki so se oklenili legitimnega patriarha Ludovika III. Med temi je omeniti na prvem mestu opatijo Gornji grad, samostan Velesovo, župnika v Radolici, Hagdlina Gumpeller in nekaj župnij na Dolenjskem.^[14]

Patriarh Lovrenc je v družbi s svojim vikarjem, škofom Martinom proti svojim nasprotnikom zelo nasilno postopal. Skliceval je shode duhovstva, odstavljal arhidiakone in župnike, ki ga niso hoteli priznati, in jim nalagal še druge cerkvene kazni.^[15]

Umevno je, da apostolska stolica ni mogla mirno gledati takega ravnanja. Dne 17. junija l.1445. je izdal papež Evgen IV. jako strogo bulo, s katero je odstavil patriarha Lovrenca in škofa Martina od njih službe, ju izobčil in zažugal še druge kanonične kazni, ako ne odnehata od svojega početja. Svetno oblast pa je pozval, naj obsodbo izvrši. Bula je naslovljena na škofa zagrebškega in lidenskega, opata v Gornjem gradu in župnika v Radolici.^[16]

Toda za hip papeževa obsodba ni imela uspeha. Duhovstvo, kakor ljudstvo, je bilo po večini na strani Lovrenca Lichtenberga in svetna oblast, katero je Evgen klical na pomoč, je bila takrat še »nevtralna«. Bazelski patriarh je neoviran izvrševal svojo oblast še l. 1446. (29. julija) je ljubljanski magistrat Lovrencu predlagal kaplana za špitalsko cerkev v Ljubljani.^[17]

Vendar je bila v tej dobi legitimna cerkvena oblast v avstrijskem delu patriarhije vsaj deloma zopet vpeljana. Ludovik III. je izprevidel, da Habsburžani Benečanu ne bodo pustili izvrševati jurisdikcije v svojem ozemlju. Zato je imenoval za svojega vikarija »in pontificalibus« Janeza, škofa lidenskega, ki je bil generalni vikarij in kanonik v Zagrebu.^[18] V istem letu, ko je papež Evgen IV. odstavil patriarha Lovrenca in njegovega vikarja Martina, nahajamo škofa Janeza na vizitacijskem potovanju na Dolenjskem. Takrat (28. septembra 1445) je posvetil cerkev sv. Jurija v Ložu in ji podelil odpustke.^[19] Druge cerkvene posle pa je Ludovik poveril Hegdlinu Gumpeller, župniku v Radolici.

Tudi patriarhu Lovrencu ni bilo prisojeno, dolgo vladati svojo škofijo. Umrl je že 8. novembra 1446 v St. Andražu na Koroškem in bil v tamošnji stolnici pokopan.^[20]

Zopet je nastalo pereče vprašanje: kdo naj izvršuje cerkveno oblast v avstrijskem delu akvilejske škofije? Bazelski zbor je sicer takrat že precej izgubil na svoji veljavi in njegovi dnevi so bili šteti. Vendar je še enkrat posegel v naše cerkvene razmere. To pot ni več imenoval patriarha, pač pa je postavil Martina, škofa pičenskega za upravitelja akvilejske škofije. Ta listina iz zadnjih dni bazelskega zbora (izdana 8. januarja 1447) najbolje priča, koliko veljavo je imel škof Martin pri tej stranki. V njej se omenja, da je pod Aleksandrom in Lovrencom vestno opravljal službo vikarija, da je priljubljen ljudstvu in cesarju Frideriku. Zaradi teh zaslug ga imenuje cerkveni zbor za upravitelja »in spiritualibus et temporalibus«, dokler ne bode imenovan patriarh.^[21]

Zdi se, da je bazelski zbor na željo avstrijske vlade opustil imenovanje patriarha. Cesar Friderik si ni hotel napravljatl ovir pri poganjanjih s papežem. Že je bil namreč cesarski poslanec Enej Silvij na potu v Rim, da v imenu Friderika in nemških knezov izjavi Evgenu priznanje in pokorščino. Bazelskemu zboru in razkolu je bila s tem odtegnjena zadnja opora. V Avstriji je docela izgubil svoj vplJv. Zato tudi škof Martin ni prišel do tega, da bi izvrševal podeljeno mu oblast.

1. Pastor: Geschichte der Päpste im Zeitalter der Renaissance I., str. 228, 250, 279 etc. — Renaldis: Memorie storidie, str. 112 sl. — De Rubeis: Monumenta, col. 1050 Seq.
2. Imenujejo se: Martin, arhiepisc. Curfiensis (Krf—Corfu) l. 1446. Portunatus, episc. Sarxanatensis, l. 1454.; Antonius Felettus, episc. Concordiensis, l. 1463.
3. Renaldis: o. c. str. 122.
4. Vojvoda Ernst (+ 1434) se je drugič poročil s knežno Cimbarko (Cimburgis), hčerjo Ziemovita, vojvoda masovijskega. Iz tega zakona so izšli štirje otroci, najstarejši je bil Friderik, poznejši cesar. — Patriarh Aleksander je bil brat knežne Cimbarke.
5. Renaldis o. c. str. 115.
6. Zanimivo je, da je bil tajnik patriarhov neki kranjski duhovnik. Na neki listini, izdani v Monakovem 20. aprila 1443, je podpisan: »W. Poltz, secretarius«. Viljem Pole je bil župnik v Vipavi. — O jurisdikciji patriarha Aleksandra v naših deželah pričajo sledeče listine: 20. aprila 1445 (datum Monaco frising. dioec.) potrdi stiskemu samostanu in opatu Matevžu privilegije (prepis v muzejskem arhivu); 25. februarja 1444 potrdi Martina iz Ribnice za župnijo sv. Petra v Ljubljani in zapove svojemu vikarju Martinu, da ga vmesti; 20. aprila 1444 potrdi inkorporacijo Šentpetrske župnije v Ljubljani cistercijanskemu samostanu v Dunajskem Novem mestu. (Izvestja muzejskega društva X., str. 155 sl.)
7. 29. januarja l. 1444. je Friderik III. potrdil privilegije za Velesovo; 10. februarja 1444 je obiskal Bistro in potrdil pravice kartuzijanskemu samostanu; 10. februarja 1444 istotako samostanu v Pletrijah in je določil, naj ima kartuzijanski prior vselej tudi naslov »cesarskega dvornega kaplana«; 15. marca 1444 je napravil v Ljubljani posebno ustanovo v čast sv. Rešnjega Telesa. (Chmel: Materialien zur österr. Geschichte I., str. 155. Glej prilogo.)
8. Pismo bazelskega zbora na škofa Martina z dne 8. januarja l. 1446. »... fili Friderici Romanorum regis illustris consiliarius, sibique et aliis illarum partium, incolis ac populo plurimum notus pariter et acceptus existis.« (Glej prilogo št. 5.)
9. Grobni napis mu je sestavil Enej Silvij in se glasi: Anno Domini 1444 die 2. mensis Junii obiit reverendissimus in Christo pontifex et lllustris princeps ac dominus illexander, Dei gratia Cardinalis, patriarcha aquil., administrator eccl. Tridentinac et dux Masoviac, cuius anima vivat Deo. (Renaldis o. c. str. 120.)
10. De Rubeis: Monumenta eccl. aquil. Appendio, str. 19.
11. Grad Lichtenberg, blizu Litije, je bil že v XVII. stoletju v razvalinah. Valvasor podaje njegovo sliko in pripominja, da je bil od Wagensberga le za streljaj oddaljen. L. 1462. je bil posestnik gradu Konrad pl. Liditenberg. (Valvasor XI., str. 338.) — O Lovrencu Lichtenbergu razpravlja dokaj temeljito Karlman Tangl: Die Reihe der Bisdhöfe von Lavant, str. 139 sl. Ondi je objavljenih tudi mnogo regestov in listin (str. 500).
12. Tangl, o. c, str. 139 sl.
13. 21. septembra 1445. je patriarh Lovrenc v Ljubljani potrdil beneficij pri bratovščini sv. Rešnjega Telesa v Kranju, katerega sta ustanovila šmartinski župnik Sigmund pl. Lamberg in Janez pl. Gall, župnik v Dobu. (Orig. listina v muz. arhivu. Glej prilogo št. 5.) O jurisdikciji patriarha Lovrenca pričajo še sledeče listine: L. 1444. potrdi pravice nemškega viteškega reda v Ljubljani v navzočnosti Viljema Polca, župnika v Vipavi (muzejski arhiv, brez datuma) ... Sigismundu Lambergu, župniku v Smartinu, dovoli, da sme iti za tri leta na vseučilišče in ondi izpopolniti svoje znanje, vendar mora skrbeti za namestnika (Izvestja, VIII., str. 17); 18. aprila 1446 (v St. Andražu) Lovrenc, patriarh akvilejski in upravitelj lavantinske Škofije, ukaže Benediktu, župniku v Novi Štifti pri Ptuju, da vmesti Janeza Sauberleich iz Linca na župnijo Konjice (Muchar: Gesch. Steierm., VII., 340); 29. julija 1416 mu predlaga ljubljanski magistrat kaplana za špitalsko cerkev v Ljubljani (prepis listine v muzejskem arhivu).
14. 8. junija 1445 (v Rimu) potrdi Patriarh Ludovik gornjegrajski opatiji posest župnij: Sv. Marije v Braslovčah, sv. Jurja v Skalah, sv. Mihaela v Pilštajnu in sv. Jurja v Hočah. (Orožen: Stift Oberburg, str. 185.) Bile so to župnije, katere je hotel patriarh Ludovik Teck podvreči svoji oblasti. Njegov naslednik je priznal pravice opatije do njih, morda zato, da si pridobi priznanje. — Velesovo. L. 1446. 17. avgusta predlaga samostanska prednica Ana Paradeiser Haydlinu Kupler, generalnemu vikarju »in spiritualibus«, Janeza Grysan de Lobaw za župnika v Cerkljah. (Parapat: Doneski k zgodovini samostana Velesovo, »Letopis Matice Slovenske« 1872, str. 28.) Haydlin Kupler je tu gotovo napačno napisano za Gumpeller, ki je bil župnik v Radolici od l. 1427. (Valvasor, VIII., 793.)
15. Glej prilogo št. 4. Laurentius Lavantinus et Martinus Petinensis episcopi, qui se gerit pro vicario dieti Laurentii in patriarhatu Aquileiensi ... gravibus processibus monitionibus et reguisitionibus poenalibus insolitis clerum et populum turpiter subiugare et ab obedientia dieti Ludovici minis et metibus ac terroribus pellere innituntur ... (Bula Evgena IV. z dne 17. junija 1445.)
16. Glej prilogo št. 4.
17. Prepis listine v muzejskem arhivu.
18. loannes, episcopus Lydensis (ali Lindensis) je bil po smrti škofa Ivana de Alben (+ 1433) upravitelj zagrebške škofije, pozneje gen. vikarij. (Ivan Tkalčič: Biskupi zagrebački, »Kat. List« 1892, str. 363 sl.) Že l. 1441. (torej za časa bazelskega patriarha Aleksandra) je bil postavljen za vikarja. V neki listini z dne 8. septembra 1441 ima namreč naslov: »Joannes, Dei et apost. sedis gratia episcopus Lydensis (Lgdda-Diospolis, mesto v Palestini), dioecesium zagrabiensis vacantis et aguileiensis in pontificalibus suffraganeus. (Krčelić: Historia cathedralis ecclesiae Zagrabiensis, I., str. 172.) Sicer je o tem škofu Janezu v hrvatskih virih najti malo podatkov. Na njega se menda nanaša, kar piše Stjepan Matkovič v delcu »Recensio episcoporum« (ad annum 1433 et 1444): Joannes, canonicus cantor, vir magnus et indefessus, columna nec immerito ecclesiae Zagrabiensis, vicarius generalis pluribus annis.
19. Tangl: Reihe der Bischöfe von Lavant, str. 151.
20. Mittheilungen des hist. Vereines 1860, str. 75. — V listini, ki se še hrani v župnijskem arhivu v Starem Trgu, ima naslov: »Joannes, episcopus Lidensis, Ludovici patr. aquileiensis extra Forumiulii vicarius generalis«. — Pečat škofa Janeza hrani knezoškofijski arhiv v Ljubljani.
21. Glej priloga št, 5. Zanimiv je podpis notarja na listini: »Jacobus de Krainburga«. Izpričuje nam, da so bili do zadnjega med uradniki bazelskega zbora (notarii, abbreviatores) kranjski duhovniki. Isti podpis nahajamo tudi na mnogih drugih bazelskih listinah.

IV. Obnova cerkvenega edinstva.

Strasten boj bazelskega zbora proti apostolski stolici je imel zlasti to posledico, da si je ob tem razporu državna oblast pridobila mnogo vpliva na cerkvene zadeve.

Ko se je prišel Enej Silvij smrtnobolnemu papežu Evgenu poklonit in obljubit pokorščino, je prejel važne pravice in privilegije. V buli z dne 5. februarja 1447 je papež obljubil v bližnji bodočnosti sklicati splošno sinodo in je priznal reformne odloke bazelskega zbora, v kolikor so ustrezali zahtevam nemškega naroda, za veljavne. Dva dni pozneje (7. februarja) je potrdil vsa imenovanja in vse ukrepe, ki jih je glede cerkvenih služeb in beneficijev izvršila bazelska ali pa nevtralna stranka, in je ovrgel vse tožbe in odpravil vse cerkvene kazni, ki jih je apostolski sedež naperil proti privržencem bazelskega zbora.^[1]

S tem je bil priznan »status quo« za vse nemško cesarstvo, in razmere, ki so se razvile v zadnjem desetletju pod vplivom bazelskega zbora, so zdaj zadobile pravno veljavo.

Za svoje dedne dežele je cesar Friderik še posebej dobil izrednih koncesij. Že leta 1446., ko so se pričela pogajanja, je papež Evgen dovolil cesarju, da sme podeliti sto beneficijev v svojih deželah sposobnim duhovnikom (3. februarja), in dan pozneje mu je dal pravico, imenovati škofe za tridentinsko, briksenško, chursko, krško, tržaško in pičensko stolico.^[2]

Proti akvilejskemu patriarhu si je Friderik zavaroval svoj vpliv s tem, da je prejel od papeža patronstvo petih župnij na Kranjskem, in sicer: Mengeš, Kamnik, Trebnje, Kranj in Smartin pri Kranju.^[3]

Kot vzrok navaja papež: da ne bodo v prihodnje cerkve imenovane osebe, ki bi vladarju ali župljanom ne ljube, in da se ne bodo razpletale pravde in razprtije. značilncjša je oblast, ki jo je cesar prejel nad redovnim d stvom. Dne 5. februarja l. 1446. mu je namreč papež | pravico: imenovali sposobne može, ki bi nadzorovali re cerkve in samostane in jih po potrebi reformirali.'

V teh privilegijih se jasno kaže veliki vpliv svetne na cerkvene razmere, pa tudi nova smer, v kateri se j vršilo reformno gibanje. Napačno bi bilo misliti, da so rcf ideje, ki sta jih širila kostniški in bazelski cerkveni zboi mahoma zatrte. 2ivelc so naprej in se pojavljale na razne r na vseučiliščih, na mnogih provincialnih in škofijskih sinoc celo v samostanih. Zlasti pa so zdaj svetni knezi pričeli na pest preurejati in izboijšavati cerkvene razmere. Že cesar F je izjavil, da je »ius reformandi« pravica vladarjev, in Fridc je držal istega načela. Papeži pa so morali z ozirom na zar razmere marsikaj privoliti, da odvrnejo od cerkve hujše zlo. je rastla nadvlada svetne oblasti in se vedno bolj krčila cci svoboda. Menda ni poslej noben avstrijski vladar do Jož globlje posegal v cerkveni delokrog kot Friderik III. Refor in odprava samostanov, uvajanje novih redovnikov v av; dežele, ustanovitev novih škofij, oddaja cerkvenih beneficijt se je vršilo po volji in po načrtu cesarjevem.

Za naše slovenske dežele je mir, ki se je skcni cesarjem in papežem, v toliko vplival ugodno, da se je pc pogubni razkol, ki je razdvajal akvilejsko škofijo. Ludo' Scarampo je bi! splošno priznan legitimnim patriarhom. Martin pa je postal deležen amnestije, ki jo je Evgen IV kodušno ponudil vsem privržencem bazelskega zbora. Obd svojo stoiico in postal patriarhov vikarij za avstrijske dež(

I ChmcI : A^aterialien, I., str. 196.

! V neki listini z dne 5. avgusta 1450 ima naslov: -Domini L patriarchae aquileiensis commissarius et vicarius perpctuus in pontif pcr patriarchatum extra palriam ForoiuJil specialiler deputatus-. ( Zgodovina župnije Naklo. Priloga XVII.)

iiS 22 i:^

tem je bila njih samostojna cerkvena uprava dovolj zagotovljena. Škof Martin je še šest let kot namestnik patriarhov vodil cer- kvene posle v naših krajih. ^ Najimenitnejši dogodek iz te dobe njegovega delovanja je škofijska sinoda v Ljubljani.

> Regesti: L. 1450. 2. avgusta je škof Martin posvetil podružnico sv. Nikolaja v Strohinju (Koblar, Zgod. Nakelske fare, str. 185), l. 1451. podružnico sv. Nikolaja v Gozdu (župnija Križe); l. 1452. 12. sept. je v Kranju potrdil ustanovitev kaplanije pri oltarju sv. Jurija (Letopis Mat. Slov. 1870, str. 101); l. 1454. 11. nov. je posvetil cerkev sv. Vida v Spodnjih Dupljah. V poslednji listini se imenuje »in pontificalibus vicarius et comissarius generalis«. (Koblar, o. c. Priloga XXIII.)

1. Listine podaja Chmel: Materialien, I., str. 251 sl.
2. Chmel: Materialien, I., str. 196.
3. Listina z dne 30. avgusta 1448 pri Chmelu (Geschichte Friedrichs IV., Band II., str. 443) »... licet parochialium in Mangesburg, in Stcin, Treffen, in Krainburga et in sancto Martino, aquileiensis dioeceseos locorum, occlelesiarum collatio, provisio et omnimoda dispositio, ad patriarcham aquileijensem pro tempore exislentem legitime pertineant, ius conferendi ecclesias a patriarchis aquLlcyensibus pro tempore existentibus, quo vitam in humanis egeris, penitus tollentes et adimentes prefatas et tui iuris patronatus constitulmus et esse decernimus ...

V. Reformna sinoda v Ljubljani.

Petnajsto stoletje je doba cerkvenih zborov. Nikdar ni bilo sinodalno življenje v cerkvi tako razvito, nikdar navdušenje za cerkvene shode tako mogočno in obsežno kakor ob koncu srednjega veka. Na državnih zborih, v prošnjah na apostolsko stolico, v raznih konkordatih, v izjavah duhovstva, vseučilišč in svetnih vladarjev, povsod se ponavlja klic po sinodah. Veljale so takrat za splošno zdravilo zoper vse napake in razvade verskega življenja.

To navdušenje je izviralo deloma iz napačnih nazorov o namenu in oblasti cerkvenih zborov, a je imelo tudi prave smotre in doseglo mnoge uspehe, ako se je gibalo v pravih mejah, posebno pri raznih provincialnih in škofijskih sinodah, ki so hotele obnoviti versko življenje pri duhovstvu in ljudstvu.

Gotovo se ni strinjalo s cerkveno tradicijo, ako so hoteli nekateri zagovorniki reforme napraviti splošne cerkvene zbore za stalno ustanovo v cerkvenem organizmu in zahtevali, naj se vrše vsakih deset let. Zgodovina priča, da so veljali taki škodi le za izjemno sredstvo, kadar je šlo za izredno važne, splošne zadeve krščanstva. Se manj se je strinjalo s katoliškimi nazori, ako so jim prisvajali v cerkvi najvišjo postavodavno oblast, dočim naj bi bil papež le upravni organ, ki je za svoje vladne naredbe odgo- voren vesoljni cerkvi in posredno splošnemu cerkvenemu zboru, ki jo zastopa. Stavek o vrhovni oblasti splošnih sinod nad pape- žem se je sicer v XV. stoletju opetovano ponavljal, vendar na- sprotuje tisočletni cerkveni praksi. *

Nameravana preosnova cerkvene uprave, kjer naj bi vesoljni cerkveni zbori imeli vlogo modernih parlamentov, rimska kurija pa predstavljala odgovorno ministrstvo, se je na bazelskem zboru popolnoma ponesrečila. Namesto zaželjene reforme so nastale še

i O tem Kari Hirsch : Die Ausbildung der konziliaren Theorie im XIV. Jahrhundcrt. WiGn 1903.

večje homatije, in prav tisti, ki so geslo reforme vedno nosili na jeziku, so se skazali popolnoma nesposobne, vrniti cerkvi mir in red.

Dočim so splošne sinode vsied take zlorabe v petnajstem stoletju skoraj izgubile dobro ime, so mnogi provincialni in ško- fijski shodi večinoma ugodno vplivali na cerkveno disciplino. Bazelski zbor je v svoji legitimni dobi ukazal, naj se vrše provincialni zbori vsaka tri leta, škofijska sinoda pa naj se skliče vsaj enkrat v letu, in sicer vedno v tednu po velikonočni osmini. 1 Izvolijo naj se nadzorniki (testes sinodales), ki imajo paziti na to, da se sinodalni odloki izvršujejo, in ki so dolžni tudi vse napake in razvade, ki jih opazijo, naznaniti škofu, ozi- roma sinodi, da jih po možnosti odpravi.

V deželah, kjer so priznavali oblast bazelskega zbora, so se ravnali po tem odloku. Zato nahajamo sredi petnajstega sto- letja po nemških in avstrijskih deželah mnogo sinod.^ Pa tudi možje strogo cerkvenega mišljenja, kakršen je bil briksenški škof in kardinal Nikolaj iz Kuze (Cues), so jih z veliko vnemo sklicavali in z njihovo pomočjo uveljavili mnogo koristnih odlokov.3

Tudi v avstrijskem delu akvilejske škofije je bilo v istem času gotovo več škofijskih sinod. Papežka listina iz I. 1445. javlja, da sta patriarh Lavrencij in škof Martin sklicavala shode duhov- nikov, da bi jih pridobila za bazelsko stranko. Toda te sinode niso bile pravno veljavne, ker so bile v nasprotju z legitimno cerkveno oblastjo. Tem pomenljivejša pa je škofijska sinoda, ki se je vršila po sklenjenem miru v Ljubljani dne 17. junija 1. 1448. — Odloki te zanimive sinode so nam ohranjeni, in o njih hočem tu obširneje razpravljati.^

> Scssio XV. (Mansi : Amplissima conciliorum collcctio. T. 29, col. 74, 75.)

2 VsolnograSki metropoliji so bile provincialne sinode: 1. 1418., 1437., 1456.; škofijska sinoda: 1.1440.; v brižinski Škofiji: 1.1434., 1438., 1440.. 1444. ; v briksenški : 1. 1438. (Hefele : Conciliengeschichte, VIII., str. 5 si.)

3 Bickcll: Synodi Brixinenses sfficuli XV. Take sinode so bile 1. 1453., 1455., 1457. (pag. 37 seq.).

• Našel sem jih v kapiteljskem arhivu v Vidmu, kjer se nahajajo med

drugim zgodovinskim gradivom v nekem zborniku, ki nosi naslov: »Docu- menta historica a Biniis colecta«. (Volumen XIII., No. 74.) Zgodovinar Biniis (?) pa je sinodalne odloke prepisal iz zapisnika nekega patriarhijskega kance- larja (Ex Protocollo D. Bertrandi Runduli, cancelaril patriarchalis aquil. in- cipiente 1495.) Glej prilogo 6.

S^ 25 S^

Povoda za tak zbor je bilo v tedanjih časih dovolj. V ba- zelskih homatijah je akvilejska škofija hudo trpela. Vez med duhovstvom in legitimnim škofom je bila več desetletij pretrgana. Tisti, ki so v deželi nastopali kot cerkveni oblastniki, so bili nepostavni in so cesto našli opravičen odpor. Da je moralo tako strankarstvo cerkveno disciplino zelo oškodovati je umevno. — V beneškem delu škofije, so se že za odsotnosti patriarha Ludo- vika Tecka vgnezdile mnoge razvade, tako da je bilo treba opc- tovanih vizitacij in strogih odlokov. ^ Sklepati smemo, da pri nas ni bilo bolje. — Ko so se zopet povrnile redne razmere, je bilo umestno, da se s škofijsko sinodo cerkveno edinstvo proslavi, legitimna oblast prizna in dvigne versko življenje med duhov- stvom in ljudstvom. V potrdilnem pismu patriarha Ludovika se sinoda imenuje »akvilejska«, vendar je misliti le na oni del ško- fije, ki je bil pod jurisdikcijo škofa Martina (to je Goriško, Kranjsko, Štajersko in Koroško južno od Drave). Bile so torej na njej zastopane vse slovenske dežele.

Kje se je sinoda vršila ? Patriarhov dekret imenuje le splošno mesto Ljubljano (»in oppido Laibacen«), a sklepati smemo, da se je zbrala v cerkvi sv. Nikolaja, kjer je imel škof Martin svojo rezidenco.

Večina sinodalnih odlokov se nanaša na življenje in delo- vanje duhovstva, čigar reformo je sinoda nameravala. Zveza z odloki kostniškega in bazelskega zbora se v nekaterih konstitucijah jasno kaže (const. V., VI., XXI., XXII., XXIII.). Vendar so splošno določbe ljubljanske sinode milejše kot bazelski ali kostniški de- kreti in se v tem oziru razlikujejo tudi od drugih škofijskih sinod iste dobe. Zlasti manjkajo našim konstitucijam skoraj povsod ka- zenske določbe (»poenae canonicae«), ki so jih drugod navadno pridevali.

Ker se razni odloki tičejo istega predmeta, zato hočem o njih razpravljati po sledečih skupinah:

1. O življenju duhovstva. Prva konstitucija (»contra con- cubinarios clericos«) se dotika pohujšljive razvade, ki se je kon- cem srednjega veka marsikje zelo razširila. Razmere v akvilejski škofiji v tem oziru niso bile boljše kot drugod.2 Bazelski zbor

» Renaldis, o. c. str. 104 in 127.

2 SliCno prepoved je izdal 1. 1446. patriarhov vikarij Angelus Felettus' za beneški del škofije. (Renaldis, o. c, str. 126.) Dokaj razuzdane razmere so

(sessio XX.) je za slične prestopke določil stroge kazni. Očitni konkubinariji izgube beneficije, pa tudi če se spokore in poboljšajo, so toliko časa nesposobni za cerkvene službe, dokler jih škofje ne spoznajo za vredne. * Naš sinodalni odlok nima take stroge sankcije. — Sledeči dve konstituciji prepovedujeta opravila in igre, ki se ne strinjajo z duhovskim dostojanstvom. Krčmarstvo (const. II. »contra tabernarios«) je bilo v srednjem veku med nižjo duhovščino zelo razširjeno. Slabo plačani vikarji in kaplani so si s to obrtjo izboljševali svoje dohodke. Zato so se sinode opeto- vano bavile s to razvado.2 Naša konstitucija prepoveduje klerikom izvrševati krčmarsko obrt, imeti v hiši gostilno ali vinotoč, obisko- vati pojedine lajikov in gostilne, razen na potovanju. Zadnja do- ločba je doslovno povzeta iz kanoniškega prava.3 Vendar se vzlic mnogim prepovedim ni na boljše obrnilo. Se v XVI. stoletju si je mnogo klerikov na ta način služilo svoj kruh.-* — Lov in igra s kockami (const III. »contra venatores et lusores«) sta bila po kanoniških pravilih klerikom vedno prepovedana. Vendar so glede lova že takrat kanonisti razločevali med hrupnim lovom (»venatio clamorosa«) in dovoljenim lovom, kar je pozneje tridentinski zbor potrdil. Tudi konstitucija ljubljanske sinode le prepoveduje lov z gonjo, pri katerem se uporabljajo psi, sokoli (falcones), jastrebi (accipitres), kragulji (nisus). Lov te vrste je služil v zabavo zlasti plemstvu, iz katerega je izšlo v XIV. in XV. stoletju mnogo du- hovnikov. — Igre s kockami so bile v srednjem veku zelo v navadi in so se razvile v hudo strast. Sinoda tu ponavlja stare kanoniške določbc.s — Zelo obsežne so določbe glede duhov-

vladale na Koroškem. (Poročilo iz 1. 1430. pri Losertu : Reformation und Gegcnrcformation , str. 20.) Razmere na Kranjskem označuje vizitacijski odlok škofa Jakoba Valaresso iz 1. 1488. (Nadškofijski arhiv v Vidmu, glej pri- logo.) Mnoge posameznosti nudijo protocolli nadškofijske knjižnice v Vidmu. (Vol. XIII. in XVI.)

» Mansi, o. c, T. 29, str. 102.

2 Akvilejska sinoda I. 1555.: »Item statuimus, ut nullus clericus aut sacerdos tabernarii officium exerceat . . .« (Cappelletti : Le chiesc d*Italia, VIII., str. 411.)

3 C. I. C. (c. 15., X., III., 1.): »Tabcrnas (cicrici) prorsus evitcnt nisi forte causa necessitatis in itinere constituti.« 

• Glej vizitacijsko poročilo Pavla Bizancija iz 1. 1533. (Izvestja 1907.

str. 11.)

^ C. I. C. (c. 15., X., III., 1.): ». . . ad aleas et taxillos non ludant, nec liuiusmodi ludis intersint.« 

ske obleke in nošnje (const. V., VI., XXL) Kostniški cerkveni zbor (sessio XLIII., const. 7. de vita et honestate clericorum) je obnovil stare predpise o nošnji, obleki in tonzuri klerikov in pre- povedal gizdavo, posvetnjaško obleko. ^ Odloki škofijskih sinod se pri tej točki še bolj spuščajo v posameznosti in govore o kroju obleke. Zato niso brez kulturnozgodovinske zanimivosti.2

Naše konstitucije podajejo dovolj jasno podobo tedanje nošnje lajikov, katero klerikom prepovedujejo. Suknje (vestes) ne smejo biti niti preveč dolge niti preveč kratke, čez prša in pleča ne pre- tesne (kakršni so bili jopiči vitezov, »Wams«), temuč dovolj ohlapne in nekoliko nagubane. Velika gizdavost se je tedaj uganjala z ro- kavi in ovratniki. Prvi so bili navadno silno široki in so od ko- molca včasih segali do kolen, ovratniki pa so bili na mnogotere načine obrobljeni in nagubani. Zato ukazuje sinoda, da morajo biti rokavi sicer dovolj dolgi (do zapestja), pa ne smejo viseti več kot eno ped od roke, ovratniki pa naj bodo le en palec visoki. Tudi ne smejo imeti suknje razporkov (scissurae seu aperturae, »Schlitz«) ob straneh ali zadaj, pač pa so lahko spredaj poldrugo ped visoko odprte, da se lažje hodi. Le obleka, ki služi pri ježi, sme biti tudi odprta. Niti razporki, niti ovratniki ali drugi deli obleke ne smejo biti obrobljeni s pisano podlogo.^ Ne gre, da bi klcriki nosili modne plašče (pallia), ki so čez pleča tesni in imajo rokave bogato nalo- žene in nagubane, ali plašče brez rokavov, ki puste roke gole. — Istega predmeta se dotika konstitucija XXI., ki ukazuje, da kleriki ne smejo gojiti dolgih las, morajo nositi dovolj veliko tonzuro (»co- ronas non nimis strictas«) in kolar. Prepovedana je ničemernost pri pasovih (srebrni in z okroglimi nakraski obloženi pasovi). Ne gre. da bi kleriki hodili v dolgih jopičih bosi po cestah, kakor kopa- liščniki (balneatores) ali ženske. Svileno obleko smejo nositi le prelati in tisti, ki imajo akademiške stopnje (»doctores, magistri aut licentiati«).

2. O nastavljanju pomožnih duhovnikov. (Const IV.) Privzemati si pomočnike v dušnem pastirstvu in nastavljati ka- plane pri podružnicah, je pristojalo župnikom. Ti so jih poljubno nastavljali in odstavljali in se tudi ž njimi domenili glede plače. Pri izberi pomočnikov pa niso bili omejeni na duhovščino svoje

> HGfclc: ConciliengcschichtG, VIL, str. 351.

2 Tako solnograška sinoda iz 1. 1440.: (clcrici) in nulla partc fodra- turarum ora ab extra circumplicata, neque in inferiori parte aperturas seu scissuras (razporki pri obleki, »Schlitz«) a lateribus habeant... etc. (Chmel: Geschichtc Kaiscr Friedrichs IV., Bd. L, str. 320.)

3 Const. V. : ». . . in scissuris huiusmodi, in colcriis seu aliis vestium extremitatibus foderaturas expositas et notabiliter proeminentes non ha- bcntibus«.

S^ 28 S^

škofije, nasprotno, nahajamo koncem srednjega veka v slovenskih deželah mnogo klerikov iz nemških in hrvaških škofij. Cerkvene discipline to gotovo ni pospeševalo. Naša sinoda toži, da so bili mnogi ljudstvu v pohujšanje in zahteva, da župniki sprejemajo le duhovnike, ki so dostojnega obnašanja. Ako so tujci, morajo imeti izpričevalo o prejetih redovih (»litterae formatae«) in priporo- čilno pismo svojega škofa (»litterae commendatitiae«) ali pa kake druge zanesljive osebe (»fide dignum testimonium«), razen če so se že iskazali vredne po daljšem občevanju. — Tudi tej konsti- tuciji manjka potrebne sankcije. Strožje določbe so izdale druge škofijske sinode, ki so pod strogo kaznijo pridržale sprejem tujih duhovnikov škofu ali njegovemu vikarju.^ Tudi v akvilejski škofiji so pozneje le arhidiakoni imeli to pravico.2 Vendar vse te naredbe niso nič izdale in tožbe o pohujšljivem življenju tujih duhovnikov se ponavljajo še poldrugo stoletje.

3. Splošne določbe o bogoslužju in svetih zakra- mentih. Sinoda prepoveduje pri delitvi sv. zakramentov vsako simonijo (const. VIL), vendar navadni darovi za vzdrževanje du- hovščine (štolnina) smejo ostati v rabi in jih cerkveni predstojniki lahko celo s cerkvenimi kaznimi od lajikov izterjajo. Te določbe se opirajo na stara kanoniška pravila.3 — Tabernakelj in shrambe za sveta olja se morajo varno zapirati (const. XVII.). Ključe mora hraniti duhovnik, ne pa cerkvenci (»campanatores«), da se za- branijo sakrilegiji. Ako pomislimo, da so v srednjem veku več- krat zlorabljali sveto hostijo in sveta olja za čarovnije in zdrav- ljenje raznih bolezni, potem nam je ta skrb umevna. Masna obla- čila, altarne prte, korporalije, burze (»sacculos calicum«) je treba osnažiti vsako četrtletje. (Posneto po določbah četrtega lateranskega zbora.4) Bogoslužja se tiče tudi konstitucija XX. (»Quod presbyteri non resecent officia«), ki obnavlja odloke bazelskega zbora o pe- vanju oficija in sv. maše.5 Marsikje so izpuščali nekatere dele

i Tako brižinska sinoda 1. 1440. (Mansi, o. c, T. 32, str. 3.)

2 Vizitacijski odlok Škofa Jakoba Valaresso iz 1. 1492. (Nadškofijski arhiv v Vidmu.)

3 C. I. C. (c. 42., X., V., 3.): »Sacramcnta sunt libcre confcrenda; cogit tamen ordinarius laicos observare laudabilcs consuetudincs«. — SliCne do- ločbe ima brižinska sinoda 1. 1440. (Mansi 1. c.)

• C. 1. C. (X., 11!.. 43., C. 12.)

5 Sessio XX., const. 8.: De his qui in missa non complent »Gredo«, vel non cantant cantilenas. (Mansi 1. c.)

S^ 29 S^

oficija ali »Crcdo«, »Prcfatio« in »Pater noster« pri peti sv. maši. Sinoda prepoveduje slične razvade.

4. O sveti pokori. Konstitucije določajo, kako je ravnati z očitnimi grešniki in tistimi, ki imajo na vesti pridržane grehe in kazni (const. VIII., IX., X., XI.). — Opetovano se ob koncu sred- njega veka ponavljajo tožbe, da duhovniki zaradi časnega dobička prizanašajo prešestnikom in proti plačilu odvezujejo od pridržanih grehov. ^ Sinoda prepoveduje tako simonistiško ravnanje. — Dokaj strogi so odloki sinode proti konkubinarijem (const. IX. »centra concubinarios laicos«). Povod so dale žalostne razmere v akvi- lejski škofiji, kjer so bili javni konkubinati in prešestne zv^z^ zelo pogoste. Sinoda je ukazala, da naj se tekom dveh mesecev na kako nedeljo ali praznik s prižnice posvare vsi, ki žive v javnih pregrešnih zvezah. Ako bi ne marali za ta splošen opomin, naj se posvare prihodnjo nedeljo posamič, imenoma, in naj se pozo- vejo posestniki hiš, kjer taki konkubinarji prebivajo, da jih ne trpe več pod svojo streho. Ako bi tudi to nič ne pomagalo, naj se tretjo nedeljo očitnim grešnikom in tistim, ki jih sprejemajo, prepove vstop v cerkev (»interdictum ab ingressu ecclesiae«). Pravtako je ravnati z zakonskimi, ki nočejo skupaj živeti (const. X.). V pri- hodnje se ima splošen opomin očitnih grešnikov vselej vršiti prvo nedeljo v postu, druga dva opomina sorazmerno pozneje. — Kadar gre za pridržane grehe ali kazni, naj župniki pošljejo spokornike k višjim oblastnikom, (škofu ali papežu). Ko se vrnejo, morajo pokazati izpričevalo o dobljeni odvezi. Očitni grešniki se smejo pripustiti k svetim zakramentom šele potem, ko so opravili nalo- ženo pokoro. Da se zabranijo goljufije, naj pošljejo župniki take spokornike, ki imajo prdržane grehe ali kazni, predstojnikom z zapečatenim pismom, v katerem je popisan slučaj, in ko se vrnejo, naj zahtevajo od njih avtentiško izpričevalo predstojnikovo, preden jih pripuste k svetim zakramentom (const. XI.).

5. O zakonu posnamemo iz konstitucij zanimive posamez- nosti. Skrivni zakoni (»matrimonia clandestina«) so bili še v na- vadi in priznani veljavnim, vendar jih je cerkvena oblast s strogimi kaznimi iskušala zabranjevati. Poroka se je vršila v cerkvi, pa tudi drugod na dostojnih krajih. Sinoda to pripušča, a prepove- duje razvado, ki se je vdomačila v akvilejski škofiji: da se poroka vrši šele po ženitovanju in »post consummationem per carnalem

1 Tako sinoda v Muhlhausenu 1. 1522.

copulam« (const. XIII.). — Zadržek duhovnega sorodstva (cognatio spiritualis) je bil obsežnejši kot je sedaj. Vendar so verniki pre- malo nanj pazili. Zato sinoda nalaga duhovnikom dolžnost, da svoje župljane opetovano o tem zadržku poučujejo. Neveljaven je bil zakon med kumom in krščencem (paternitas spiritualis); med krščencem in kumovimi otroci (fraternitas spiritualis), med krščencem in kumovo ženo oziroma možem (paternitas indirecta), slednjič med stariši krščenca in kumom oziroma njegovo ženo (compaternitas). Isto razmerje je nastalo med krščevavcem in krščencem, oziroma med omenjenimi sorodniki obojih. Slično pri zakramentu svete birme. Šele tridentinski cerkveni zbor je omejil ta zadržek. — Konstitucija glede na poročne oklice (const. XIV.) doslovno ponavlja odlok IV. lateranskega cerkvenega zbora. ^

6. Uprava cerkvenega premoženja in cerkvena so- dišča. Po kanoniškem pravu je škof redni upravitelj cerkvenega premoženja. Lajiki se ne smejo nastavljati za ekonome. 2 Sinoda ni obnovila teh kanoniških odlokov, temuč proglaša kazni le za one lajike, ki si proti volji cerkvenih oblastnikov (škofov, redov- nih prelatov, kapiteljev) prisvajajo upravo cerkvenega premoženja (const. XVIII.). Povod tej določbi so dali deloma patroni cerkva, ki so samovoljno gospodarili s cerkvenim premoženjem, deloma deželni knezi, ki so večkrat omejevali cerkveno samoupravo.^ — Naslednja konstitucija (XIX.) ima namen varovati starodavne kleri- kalne privilegije. Po cerkvenem pravu je bil škof pristojen sodnik klerikov v civilnih in kriminalnih zadevah. Pravtako so spadali vsi prepiri med lajiki in kleriki pred cerkveno sodišče. ^ Svetni vladarji pa so proti koncu srednjega veka »privilegium fori«^ du- hovščini zelo omejili. Avstrijska vojvoda Ernst in Friderik sta ga skoraj popolnoma odpravila.^ Bazelski cerkveni zbor je ukazal (9. oktobra 1439), naj se branijo cerkveni privilegiji s kanoniškimi kaznimi. Zato je cela vrsta škofijskih sinod izdala odloke v obrambo cerkvene sodne oblasti.^ Naša konstitucija določa stroge

1 C. I. C. (C. 3.. X.. IV. 3.)

2 C. I. C. (c. 22., C. 16., q. 7.) »Laici non sunt constituendi economi.« 

3 Srbik: Staat und Kirche in Osterreich wahrend des Mittelaltcrs str. 206, 207.

• C. I. C. (X. II., 2., de foro competenti.)

5 Srbik 1. C.

6 Tako solnograškc sinode 1. 1418., 1456., 1490.; brižinska 1. 1440.; pa- sovska 1. 1439. (Mansi, o. c, T. 32.)

kazni za kršitelje cerkvenih pravic. Mestne občine, ki napravljajo postave proti cerkvenim privilegijem, zadene interdikt, posamezne osebe izobčenje. Tisti, ki tirajo klerike pred svetna sodišča, in kleriki, ki v to privolijo, so izobčeni »ipso facto«. Sodniki, ki po- življajo klerike pred svoj forum, ki jih obsojajo »in contumaciam«, ako ne pridejo, ali pa zaplenijo njih premoženje, so pravtako »ipso facto« izobčeni. V krajih, kjer lajik tira pred sodišče du- hovno osebo, naj preneha božja služba (»cessatio a divinis«), dokler krivec ne da zadoščenja in ne zasluži odveze. — Vzlic tem strogim določbam, je vendar sodna oblast popolnoma prešla na svetna sodišča, in tudi vsi poznejši poizkusi obnoviti stare pravice so bili zaman. ^

7. Škofijska sinoda. Odlok obnavlja bazelsko naredbo^ da naj se vrši škofijska sinoda vsako leto. Toda že iz besedila je posneti, da je niso nameravali strogo izvesti. Bazelski zbor je sam dal solnograškemu nadškofu Janezu dovoljenje, da smejo na- mesto škofijskih sinod arhidiakoni v svojem okrožju napravljati shode duhovščine. 2 Tudi naša sinoda govori nedoločno o shodih, ki naj jih prirejajo vikarji patriarhov ali pa arhidiakoni (const. XXn.). Iz poznejših časov (do I. 1600.) nimamo poročil o kaki škofijski sinodi, pač pa so bili v navadi shodi duhovščine v posameznih arhidiakonijah.3

8. Novi prazniki in oficiji. 2e Urban VI. je I. 1389. ukazal, naj se praznik Marijinega obiskanja slovesno praznuje v vsej cerkvi. Ker je bil pa takrat razkol (protipapež v Avinjonu!), njegov odlok ni bil splošno priznan. ^ Bazelska sinoda ga je nato v 43. seji (1. julija 1. 1441.) obnovila in določila, da naj se Marijino obiskanje vsako leto praznuje po vseh cerkvah dne 2. julija.^ Tudi določba bazelskega zbora se je izvršila le v tistih deželah, kjer so priznavali njegovo oblast. Vendar se je praznik polagoma vpeljal v vseh škofijah. Naša sinoda vtemeljuje vpeljavo novih praznikov s tem, da duhovniki akvilejske škofije itak le redko

» Srbik, o. c, str. 127 si.

2 Odlok z dne 27. aprila 1439. (Chmel: Gcsdiidite Friedridis IV., Bd. L. Beilage XXXVII.)

3 Vizitacijski odlok škofa Jakoba Valarcsso iz 1. 1488. (Nadškofijski arhiv v Vidmu: Liber visitationum, str. 21 si. Glej prilogo št. 7.)

• Kellner: Heortologie.str. 156. — Prvikrat se omenja praznik Marijinega

obiskanja na sinodi v Mans 1. 1247.

5 Mansi, o. c, T. 29, col. 212 seg.

opravljajo (slovesne?) oficijc, ker rabijo stare misale in breviarije; kjer je še malo cerkvenih godov označenih. ^ — Iz istega razloga je zapovedala sinoda, da naj se vsako soboto moli votivni oficij Matere Božje, ako na ta dan ni kakšnega praznika z devetimi lekcijami (festum duplex) in da se ima slično enkrat v tednu ob primernem dnevu vstaviti votivni oficij akvilejskih patronov sv. Mohorja in Fortunata.2

Z odlokom *de commemoratione Virginis diebus Sabbatinis«  je v zvezi ustanova, ki jo je napravil škof Martin v cerkvi sv. Ni- kolaja v Ljubljani. Vsako soboto popoldne in vse dni velikega posta naj voditelj šole s svojimi učenci poje v cerkvi sv. Nikolaja Marijino antifono: »Salve Regina«. Patriarh Ludovikjeto ustanovo 11. januarja 1449 potrdil in je podelil vernikom, ki bodo pri tej pobožnosti navzoči, 100 dni odpustka.

9. Kolekta za patriarha. Zadnja sinodalna konstitucija (XXV.) ukazuje, naj duhovniki pri brevirju in sv. maši navadnim molitvam vedno dostavljajo prošnjo za kardinala-patriarha in nje- gove legitimne naslednike. Pri brevirju se ima vstaviti prošnja pri jutranjicah in večernicah (oziroma kompletoriju), pri sv. maši pa se ima dodati navadnim trem molitvam (collecta, secreta, complenda). V tedanjih časih je imel ta odlok poseben pomen. Po dolgotrajni dobi razkola je kolekta za patriarha Ludovika pomenjala priznanje legitimne cerkvene oblasti in je bila viden izraz cerkvene edinosti. Zato so škofijske sinode slične kolekte za škofa, papeža in cerkev ukazovale tudi drugod po nemškem cesarstvu. 3

Ako pregledamo gorenje konstitucije in posebej predmete, na katere se nanašajo, sinodi ne moremo odrekati neke reformne smeri. Imela je namen, odpraviti najpohujšljivejše razvade in naj- občutljivejše napake med duhovstvom in verniki. Toda opaziti je na označenih odlokih tisto hibo, ki je bila lastna vsemu re- formnemu gibanju XV. stoletja, da je bilo namreč preveč zunanje in površno. Besedilo je brez prave odločnosti, brez sankcije in konkretnih navodil, ki so bila tem potrebnejša, čim bolj je bilo zlo vkorenfnjeno. Le odlok zoper očitne prešestnike (const. IX.) je

• Tako je menda treba razlagati besede: cum prefatus clerus in horis

dicendis rarius existat . . . (constit. XXIII.).

2 Knezoškofijski arhiv v Ljubljani : Acta Aquil. et Labac, str. 579.

3 Posebno pogosto jih je zahteval papežev legat Nikolaj iz Kuze na svojem vizitacijskem potovanju. (Pastor: Geschichte der PSpste, L, str. 348.)

S:i6 35 S^ 3

izjemoma strog in je lahko dobro vplival na izbolišanjc javne mo- rale — ako se je izvršil. Sicer pa nam ta sinoda iznova potrjuje, da tudi ob koncu srednjega veka v cerkvi ni manjkalo dobrih predpisov in ukazov, da se je v njej sami opetovano pojavljalo stremljenje za izboljšanje slabih razmer. Žal, da ti poizkusi vsied človeške slabosti in omahljivosti niso imeli trajnega uspeha.

s^ y^ S::i6

VL Enej Silvij PiccolominL

Ko je bil sklenjen mir med papežem in cesarjem, so se tudi v akvilejsko škofijo zopet povrnile redne razmere. Ludovik III. Scarampo je bil priznan legitimnim patriarhom, vendar je bila njegova oblast v avstrijskih deželah le navidezna. Ohranjenih je nekaj listin, tičočih se opatije stiske, ki pričajo, da so v važnejših zadevah včasih iskali njegovega posredovanja. ^ Sicer je pa njegov vikarij, škof Martin, vodil cerkvene posle.2 Toda oni razlogi, ki so za časa Ludovika Tecka povzročili delitev akvilejske škofije, in pozneje celo razkol, še niso izgubili svoje veljave in o prvi priliki so mogli povzročiti nove zmešnjave. Slično je bilo tudi razmerje Habsburžanov do solnograških nadškofov. Vedno nuj- nejše se je pojavljala potreba trajne preosnove cerkvenih razmer v avstrijskih deželah. Toda kar se ni dalo s silo izvršiti v dobi razkola, se je izvršilo v naslednjih desetletjih v soglasju s postavno cerkveno oblastjo. Pomenljivo je v tem oziru poslanstvo sienskega škofa Enej a Si Ivi j a na cesarski dvor.

Preden začnem razpravljati o tej točki njegovega delovanja, najprej nekaj podatkov iz življenja znamenitega moža.3

1 Re gesti: Rim 1454. 8. maja. Patriarh Ludovik vtelesi župnijo Belo cerkev stiškemu samostanu (prepis listine v muzejskem arhivu); 1. 1461. 10. junija patriarh Ludovik potrdi privilegije stiškega samostana ; 1. 1463. 22. junija patriarh Ludovik dovoli stiškemu samostanu, da s cerkvenimi kaznimi izterja od vikarjev vtelešenih župnij letne prispevke. (Prepis v muzejskem arhivu.)

2 Značilno je za razmerje velesovskega samostana do Škofa Martina, da je vzlic njegovi jurisdikciji 1. 1454. beneški vikarij Fortunat, škof sarsa- natski, se mudil v Velesovem in cerkvi podelil odpustke. (Let. M. SI. 1872, str. 28 si.)

3 Obširno razpravlja o njegovem javnem delovanju dr. Georg Voigt: Enea Silvio Piccolomini und sein Zeitalter. Band I. und II.

5:^ 55 5^ 5*

Encj Silvij je bil rojen 18. oktobra 1. 1405. v malem trgu Corsignano pri Sicni iz plemenite rodbine Piccolomini.* Na vse- učilišču v Sieni se je vglobil v latinske klasike in si pridobil toliko znanje v klasiškem slovstvu in toliko spretnost v latinskem slogu, da so ga prištevali med prve humaniste v Italiji. L. 1431. je sprejel službo tajnika pri kardinalu Capranica in je šel z njim v Bazel. Tu se je s svojim gospodarjem vred pridružil opoziciji. Vendar ni nikoli strastno nastopal, ampak si je sredi zdivjanih papeževih nasprotnikov vedno ohranil trezno sodbo. V svojem dnevniku opetovano s fino ironijo označuje voditelje opozicije in pikro obsoja njih nasilno ravnanje. Po smrti kardinala Capranica je postal tajnik bazelskega zbora in protipapeža Feliksa V.^ Ko se je cesar Friderik 1. 1442. mudil v Bazlu, je sprejel nadarjenega Eneja v svojo službo in ga vzel s seboj v Dunajsko Novo Mesto. S cesarjem je prepotoval I. 1444. Štajersko, Koroško in Kranjsko in se je dalj časa mudil tudi v Ljubljani (meseca januarja in februarja).^ Pisma iz te dobe pričajo, da se ni čutil domačega na dvoru cesarjevem. Omikani humanist je pogrešal v Avstriji itali- janske udobnosti, zmisla za slovstvo in umetnost. Vedno potovanje ga je vznevoljilo, tukajšnje razmere so se mu zdele barbarske, ljudstvo neomikano.4

Vendar je imel v tej dobi dovolj priložnosti, se do dobra seznaniti s politiškimi in cerkvenimi razmerami v Avstriji. Zato so njegovi spisi važen vir za zgodovino tedanje dobe. — Z akvilejskim patriarhom Aleksandrom, cesarjevim ujcem, je na dvoru pogosto občeval in se ga v svojih pismih opetovano spominja,

» Enej Silvij je pozneje kot papež Pij II. podelil trgu Corsignano mestne pravice in mu dal ime »Pientia«. Ustanovil je tudi tamkaj škofijo (13. avgusta 1462). Značilno je, da je pravtakrat Ljubljana dobila od Pija II. mestne pravice in Škofijo, in da je večina listin, ki se tičejo te ustanove, izdanih v Pienciji.

2 Najpreje je bil zapisnikar pri raznih sejah, pozneje je bil sprejet med abbreviatorje, ki so sestavljali uradne listine.

3 Iz Ljubljane je datiranih dvoje Enejevih pisem: »Aeneas Silvius ad Joannem Perigallum«, dat. Laibach 18. februarja 1. 1444. in pa »ad Petrum de Noxeto« (datum istega dne). — (Voigt: Die Briefe des Aenes Sglvius v flrchiv fur Kunde osterr. Geschichtsguellen, XVI., str. 394 seq.)

• Aeneas Silvius ad Joannem Perigallum (dat. Neustadt 16. aprila 1444):

». . . nune in Styria, nune in Carinthia, nune in Carniola, inter medios bar- baros, saevasgue nationes constitutus.« (Weiss : Aeneas Sylvius, str. 67.)

5::^^ 36 5:^

četudi ne posebno laskavo J Kakor cesar Friderik je tudi njegov tajnik Enej takrat pripadal »nevtralni stranki«, vendar se je od dne do dne bolj nagibal k papežu Evgenu. — Leta 1445., že štirideset let star, je stopil v duhovski stan in prejel na Dunaju višje redove2 Velike zasluge si je pridobil pri pogajanjih, ki so se v letih 1446. in 1447. vršila med cesarjem in papežem, in so slednjič privedla do zaželjenega uspeha, do obnove cerkvene edinosti. Za plačilo je bil Enej še tisto leto imenovan škofom tržaškim (meseca majnika 1. 1447.). Diplomatiški posli so mu bra- nili, da bi se popolnoma posvetil vladi svoje škofije. Vendar izpričujejo listine, da je v letih 1448. — 1450. večinoma bival v Trstu ali pa v obližju. Menda so nemiri v Trstu povzročili, da ga nahajamo v pozni jeseni 1. 1449. zopet v Ljubljani, odkoder je zaznamovanih nekaj odlokov in pisem.3 Komaj tri leta je imel Enej tržaško škofijsko stolico, in že ga je doletelo novo odliko- vanje. Papež Nikolaj V. ga je imenoval škofom v Sieni, njegovi domovini. Svoje premeščenje je naznanil tržaškemu kapitelju s pismom, izdanim v Ljubljani 6. januarja 1. 1451. ^ Se manj kot v Trstu, se je mogel v Sieni pečati s škofijskimi posli. Slej kot

• L. 1443. piše ironično o Aleksandrovih pripravah za vojsko zoper

Turke: ». . . Hoc anno, cum esset hic Julianus, multa minabatur Aquile- giensis, pugnareque crucibus, et rem fidei manibus et pugnis tueri volebat in quibus magis confidebat, quam in verbis. Nune neutri rei est idoneus, quum nec loqui multum potest, nec in pedes se tollere . . .« (Voigt : Briefe, str. 344.) — Zanimivo je, kar poroča v Rim o razmerju cesarja Friderika do Lovrenca Lichtenberga, ki je bil od bazelskega zbora po smrti Ale- ksandrovi imenovan patriarhom: »Aeneas Silvius ad Joannem Campisium«; dat. Wien 21. maja 1. 1445. : »Reverendissimum D. Cardinalem Camerarium (Ludovik III. Scarampo, legit. patriarh akv.) cupio meo nomine te adire sibique dicere vera omnia esse, quae suae Rev. Paternitati de patriardiatu Romae significavi. Nec enim regia maiestas, pro illo in Basilae promoto (Laurentio) unguam scripsit nec ei vult assistere, sed ipsum Rev. D. Patriarcham si op- tata concordia fiat, de qua non desperatur, benigno prosequetur affectu.«  Iz teh besedi se da posneti, da je bil cesar Friderik pripravljen žrtvovati Lovrenca Lichtenberga.

2 Voigt: Enea Silvio, L, str. 351.

3 L. 1449. 8. oktobra datum Labaci : Škof Enej naroča tržaškemu ka- pitelju, da naj odstavi vikarja v Vremah (Kandler: Codice dipl. Istriano IIL, ad an. 1449); Aeneas Silvius Joanni Carvajal, cardinali . . . Ex Layb«cho Xin. Novembris 1449. (Voigt : Briefe str. 394.) Ob tem času je škof Enej posvetil tudi podružnico v Predjami (Lueg) (Valvasor, VIII., str. 747).

• Valvasor, Vlll., str. 687.

prej ga je apostolska stolica uporabljala za diplomatiško službo. Cesarja Friderika je spremljal k slovesnemu kronanju v Rim. Ob tej priliki je bil imenovan stalnim nuncijem za avstrijske dežele in posebej še za akvilejsko in solnograško škofijo mu je bila podeljena oblast papeževega legata »a latere« (18. aprila 1452).^

Namen Enejevega poslanstva je bil zlasti ta, da bi spravil husite s cerkvijo, pridoiril nemške kneze za križarsko vojsko proti Tur- kom in pomiril cerkvi sovražno gibanje, ki je bilo še preostalo v avstrijskih deželah po bazelskem zboru.2 Toda glede na razmere v akvilejski patriarhiji je izvrševal še drugo nalogo. Kot »legatus a latere« je imel Enej v svojem okrožju škofovsko oblast. Oprav- ljal je pontifikalne posle, vmeščeval na župnije, podeljeval razne milosti, izvrševal sodno oblast in druge pravice, ki so sicer pri- stojale škofom. Samostojno je lahko izdajal naredbe, ki so se mu zdele potrebne v prospeh cerkvene discipline in verskega življenja, in je nadomestil, kar je morda opustil patriarh; ob slučajnih sporih pa je posredoval, varujoč koristi cerkve in avstrijske vlade.

Enejevo poslanstvo je bila močna obramba proti tujemu vplivu v naših deželah. Umevno pa je, da so se ob takem raz- merju lahko dogajali konflikti med nuncijem in patriarhom. Zna- čilna je v tem oziru dolgoletna pravda, ki se je vnela zaradi župnije St. Vid pri Ljubljani.3

Po smrti Erazma Peylater je dobil 1. 1453. župnijo St. Vid Gregorij Heidnich, arhidiakon koroški, toda Enej Silvij je na predlog cesarja Friderika vmestil Gola Chlapitz, ki je bil takrat klerik in cesarjev kapelan. Rimska kurija je pod vplivom patriarha Ludovika, oziroma njegovega vikarja, župnijo priznala Gregoriju, ki je v Rimu trikrat dobil ugodno razsodbo. Škofa Martina, ki je s silo iztiral Heidnidia iz šentviške župnije, pa je celo zadela suspenzija.4 Šele pod papežem Pavlom II. (1. 1468.) se je preporna zadeva poravnala.

» V neki listini se nazivlja : ». . . per civitatcs, diocccscs, tcrras, loca Aquileiensis et Salzburgensis provinciarum in dominiis illustrissimorum Au- striae, Stiriae, Carinthiae, Carniolae ducum, consistentes et consistentia cum potestate legati a latere, nuncius et orator specialis.« (Weiss : Aeneas Silvius, str. 285.)

2 Voigt, o. C, III., str. 55.

3 Originalne listine v kapiteljskem arhivu v Ljubljani.

• L. 1453. 12. decembra rimski papež Nikolaj V. daje v posebnem pismu

akvilejskemu vikariju Guarnerio d'Artegna oblast, da odstavi škofa Martina od njegove službe in izobči tiste, ki so mu pomagali nasilno oškodovati Gregorija Hetjdnidi. (Kandler: Codice diplom. Istriano ad annum 1454.)

Za svojega bivanja na cesarskem dvoru, je dobil Enej nijo sv. Pankracija v Starem trgu pri Slovenjem Gradcu. I Nikolaj V. mu jo je na prošnjo cesarja Friderika podelil -in mendam«.!

Poslanstvo Encjevo na avstrijskem dvoru je trajalo do leta 1455. Ko je nastopil vlado Kalikst III., je Enej po- toval v Rim, da se v imenu cesarjevem pokloni novoiz- voljenemu papežu. Pozneje se ni več vrnil v avstrijske dežele. Ostal je v Rimu in že prihodnje leto bil ime- novan kardinalom (18. de- cembra 1456). Pa tudi v svo- jem novem dostojanstvu se je še vedno zanimal za cer- kvene in politiškc razmere v Avstriji. Bii je zavetnik (»patronus«) za Nemčijo in Ogrsko in je vodil vso pa- peževo korespondenco s ce- sarjem in nemškimi prelati.- Izkušnje, ki si jih je pridobil za dolgoletnega bivanja, pa so ga tembolj nagnile, da je zastavil svojo veljavo, ko je Slo za važne cerkvene pre- osnovc v Avstriji.

Ob istem času je odstopil s pozorišča drug znamenit mož, pičenski škof Martin. Sklenil je svoje življenje v

SI. 3. Grobna ploSfa Martina, škofa pičenskega. v ljubljanski stolnici.

■ Weiss; Aencas SL|lvius, str. 242. — Od župnije je Enej dobival le dohodke, dočim je pastirsko službo opravljal neki vikari). Poleg Starega trga je imel ludi župnijo Irdnlng, kanonikat v Tridentu in vef beneficijev na NemSkem. Taka »cumulatio ben^riciorum« tedaj pri odličnih možeh ni bila nenavadna. Posebno cesar Friderik je rad poplačal zasluge svojili dvornikov s cerkvenimi beneflclji.

' Voigt, o. C, 111., str. 197.

S^ 59 s:~S

i

Ljubljani na praznik sv. Kilijana (8. julija 1. 1456.) in bil pokopan v cerkvi sv. Nikolaja pod prižnico.^ Se sedaj spominja vzidana grobna plošča pod korom ljubljanske stolnice na tega izrednega moža, čigar ime označuje viharno dobo naše cerkvene zgodovine, in v čigar delovanju se že kaže ono stremljenje po cerkveni neodvisnosti slovenskih dežel, ki je slednjič privedlo do trajnih uspehov.2

» Valvasor, VIII., str. 653.

2 Grobna plošča kaže škofovsko mitro s pastirsko palico, katero ovija »panisellum« (dolga platnena rutica); spodaj je rodbinski grb (trojni krog s črko Af). okoli napis: Anno Domini MCCCCLXVI. in Die sancti Kiliani obiit Reverendus Pr. (pater) Martinus, episcopus Petinensis. — Kartuzijani so ohranili škofu Martinu hvaležen spomin. V nekrologu bistriškega samo- stana je zabeležen njegov smrtni dan z besedami : »Die 8. Julii R. D. Mar-- tini, episcopi' Petinensis, magni benefactoris huius domus.« (Mittheilungen des hist. Vereines 1863, str. 31.) — Neumljivo je, zakaj imenuje Valvasor (VIIL, 759) škofa Martina »župnika ljubljanskega«. Sentpetrska župnija, tedaj edina v Ljubljani, je bila vtelešena cistercijanskemu samostanu v Dunajskem Novem Mestu. Imena vikarjev iz te dobe pa so vsa znana. (Glej Izvestja 1. 1900,, str. 119 si.)

S::S liO Si^S

VIL Ustanovitev ljubljanske Škofije. Opatija v Gornjem Gradu.

Sredi petnajstega stoletja se je izvršil za slovensko zgodo- vino znamenit prevrat. Izumrl je mogočni rod celjskih grofov. — Izmed srednjeveških dinastov (goriških in koroških grofov, /In- deksov, Ortenburžanov), ki so si z akvilejskimi patriarhi delili posest slovenskih dežel, so v XV. stoletju le še celjski grofje ob- varovali svojo moč in svoj ugled. Imeli so na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem mnogo gradov, trgov in. mest, velika posestva tudi na Hrvaškem in v Slavoniji.^ Cesar Sigismund jih je dvignil celo v knežji stan. Ker so bili z njihovimi posestvi združeni mnogi patronati, so imeli tudi v cerkvenih stvareh velik vpliv. Poleg tega so bili tudi zavetniki (advocati) samostanov in škofij, tako bene- diktinske opatije v Gornjem Gradu, kartuzijanskega samostana v Pletrijah, škofije zagrebške.2 S Habsburžani so bili v vednem prepiru, ker sta obe dinastiji stremili za tem, da zavarujeta in razširita svoj vpliv v slovenskih pokrajinah. To nasprotje se je večkrat pokazalo tudi pri važnejših cerkvenih vprašanjih. Zato na- hajamo za časa razkola župnije celjskih grofov (Lož, Radolica) z gornjegrajsko opatijo in zagrebško škofijo vred na strani papeža

• Na Kranjskem: Kostcl ob Kolpi. Smlednik, Fricdrichstein na Kočev-

skem, Goričane, Krško, Krup ob Kolpi, Kostanjevica, Lož, Metlika, Mchovo, Ortnek, Radolica, Radeče, Ribnica, Žužemberk, Žibnik, Kamen, Walenburg pri Radolici, Bela Peč, Višnja gora, Cušpcrk, Kranj, Polhov Gradec, Rudolfovo, Postojna.

2 Velik vpliv celjskih grofov v cerkvenih zadevah dobro osvetljuje sledeči slučaj : Po smrti zagrebškega škofa Benedikta 1. 1453. je celjski grof Ulrik »ad quem ex antigua consuetudine et ex privilegiis regiis praesentatio personae idoneae in episcopum zagrabiensem pertinere asserebatur« predlagal radoliškega župnika Baltazarja de Motschiedl za škofa. Papež Nikolaj V. pa ga ni potrdil. Vendar je imel Baltazar Motschiedl dolgo let upravo tempo- ralij zagrebške škofije. Razpor se je poravnal šele 1. 1465. — Ivan Tkalčič: Biskupi zagrebački (Katolički List 1. 1892., str. 363 si.).

5^ 41 5aS

Evgena in legitimnega patriarha Ludovika III., dočim so se pod- iki Habsburžanov držali bazelskega zbora in od njega postav- oblastnikov.

Ko je i. 1456. (10. novembra) grof Ulrik, zadnji iz celjskega rodu, Belgradu padel pod meči zarotnikov, so bila obsežna posestva brez gospodarja. Encj Silvij pripoveduje, da je 24 strank prijavilo svoje zahteve na bogato dediščino. Cesar Friderik je vslcd neke stare pogodbe zahteval zase vsa posestva, kolikor jih je bilo v nemškem cesarstvu. Vendar ni Slo brez težav. Vdova Katarina. hCi srbskega kneza Brankoviča. kateri je stal na strani Jan Vitovec, jG branila z orožjem svoje pravice. Vnela se je krvava vojska, katero so vse Ti slovenske dežele bridko občutile. Sclc po smrti ogrsko-češkega kralja Ladislava je prišlo med Friderikom in Ka- tarino do poravnave (7. marca 1458). Katarina je prepustila cesarju vsa celjska posestva na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem in si je izgovorila le krški grad z letno rento 2000 goldinarjev.

S pridobljeno celjsko dediščino so postali Habsburžani ne- omejeni gospodarji na jugu. Zadnji tekmec je bil odstranjen in enotna oblast je družita vse slovenske dežele. Zdaj je napočil ugodni trcnotek za preureditev cerkvenih razmer.

Znano je, da spravlja legenda načrt za ustanovitev ljubljanske škofije v neposredno zvezo z boji, ki so se pričeli za celjsko po- sest med cesarjem Friderikom in vojvodom Vitovccm. — Ko se ■ je Friderik I. 1457. s svojim dvorom mudil v Celju, ga nenadoma ^Hopnoči napade Vitovec in zajame ves njegov dvor. Cesar, kateremu ^■K je bil prejšnjo noč v sanjah prikazal neki škof (sv. Nikolaj?) in HB|& svaril, pa ie proti svoji navadi takrat prenočeval v starem celjskem gradu nad mestom in ušel jctništvu. Vitovec je sicer grad oblegal, toda kranjsko viteštvo je prišlo cesarju na pomoč in ga redilo. Iz hvaležnosti, da ga je Bog na tak čudovit način rešil, je sklenil Friderik ustanoviti ljubljansko škofijo.'

Ta pripovedka, na katero spominja freska v prezbiteriju ljubljanske stolnice, dovolj jasno označuje notranjo zvezo dveh znamenitih dogodkov.^ Isto potrjuje tudi naš kronist Valvasor, ko poroča, da je Enej Silvij že takrat, ko je bil kardinal (1456— 1458),

1 Valvasor, Vili., str. 653.

2 Pa tudi ono, kar se v nje) nansSa na cesarjeve sanje, ne gre kratko zavreči. Znano )e, da je cesar Friderik sanjam pripisoval velik pomen. Celo na dan svojega kronanja v Rimu I. 1451. je papežu Nikolaju pripovedoval,

£1^ K S^iS

nasvctoval cesarju, naj ustanovi škofijo v Ljubljani. Ako Valvasor pripisuje v tej zadevi Eneju prvi predlog, moramo reči, da je pač kardinal le v konkretni obliki predlagal, kar je cesar sam že davno želel izvršiti, i — Vse to izpričuje, da je prvi načrt za novo ustanovo nastal kmalu po smrti škofa Martina, za časa ko je bogata celjska dediščina pripadla Habsburžanom. Vendar je še preteklo nekaj let, preden je stvar dozorela.

Ustanovno listino je cesar izdal v Gradcu na praznik sv. Ni- kolaja, patrona nove škofijske cerkve, 6. decembra 1. 1461., pod- pisano od mnogih škofov, opatov in svetnih veljakov. 2 V njej na- tanko določa ustanovo, dolžnosti škofa in kapitelja, označuje razmerje avstrijskih vladarjev do ustanove, dotacijo, slednjič pra- vice in privilegije, ki pristojajo škofu in kapitelju.

Ker je ta zgodovinski dokument za našo cerkveno in politiško zgodovino zelo važen, zato je umestno, da o posameznih točkah nekoliko obširneje razpravljamo. — Ustanovno pismo izjavlja, da cesar ustanovi pri cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani: škofijo, proštijo, stolno dekanijo, deset kanonikatov in štiri vikariate. Dolžnosti, ki jih ustanovitelj nalaga škofu in kapitelju, so sledeče: vsak dan naj pojejo oficij peterih kanoniških ur (primam, tertiam. sextam. no- nam et completorium), jutranjice naj opravljajo vikarji, večernice pa učenci (per scolares eiusdem oppidi decantari procurent). Vsak dan naj se opravita dva oficija: prvi »de beata Virgine«, drugi »de tem- pore aut festo«, poleg tega še vsake kvatre (in qualibet angaria anni)3 slovesen mrtvaški oficij z vigilijo za umrle člane cesarske hiše. Božja služba naj se vrši po obredu akvilejske cerkve. — Ka- noniki naj izdelajo za kapitelj poseben statut. — Pravico pa- tronstva za škofijo, proštijo, stolno dekanijo. devet kanonikatov in štiri vikariate ima cesar. Enega kanonika imenuje škof. — Za d o -

kako so mu sanje ta slavnosten dogodek že razkrile. (Voigt: Enea Silvio, II., str. 47.) Tudi Enej Silvij vsaj namiguje na ta čuden dogodek piSoč : »Affuit divina pietas Friderico, quae illi praeter consuetudinem in arce superiori a natura et humana ope munitissima ea nocte dormiendum suaserat.« (Hist. Europae, p. 263.) Kako je Enej Silvij sam sodil o sanjah, nam izpričuje neko pismo iz Ljubljane (18. novembra 1449), kjer svojemu prijatelju obširno popisuje čudne sanje, ki jih je imel. (Voigt : Die Briefe des Aeneas Silvius. Ardiiv fiir Kunde osterr. Gesdiiditsguellen, XVI., str. 395.) » Valvasor, VIII., str. 653.

2 Originalna listina ni ohranjena. Prepis v ljubljanskem kapiteljskem in škofijskem arhivu v potrdilni listini cesarja Maksimiljana oziroma nad- vojvoda Ferdinanda I. — Ponatis v »Zgod. Zborniku«, col. 6. si.

3 »flngariac« — kvatre (guattuor tempora), ker so se takrat davki pla- čevali. Cf. Du Cange : Glossarium mediae et infimae latinitatis.

taci j o se določi škofovi menzi: grad Goričane z vsemi pritiklinami, opatija v Gornjem Gradu, župnija sv. Petra v Ljubljani, izvzemši vsakdanje dohodke (extra quotidianos proventus),i in sv. Mihaela pri Pliberku; proštu: poleg deleža, ki ga ima dobivati iz kapiteljske bla- gajne, dohodki radoliške župnije. Ves stolni kapitelj z vikarji vred naj ima skupno blagajno, kateri se nakažejo dnevni dohodki župnij sv. Petra in sv. Nikolaja, 50 funtov, ki jih cesar dobiva kot varih gornjegrajske opatije, 2 dalje beneficiji sledečih župnih cerkva: St. Vid pri Ljubljani, Naklo, Svibno, Vodice, Sent Jernej, Sv. Nikolaj pri Beljaku. Dohodki vseh teh štirih župnij naj se razdele med kanonike v enakih delih. Kanonik, ki ga imenuje škof, dobi beneficij, ki je združen s kapelo sv. Petra na Pšati. Pravico zvišati število kanonikov ali vikarijev ima le cesar, oziroma njegovi nasledniki avstrijski vla- darji. — Škof in kapitelj z vikarji vred dobe vse pravice ljubljanskih meščanov, posebno še trgovsko pravico.3 Vsi njihovi pridelki: vino, dohodki iz rudokopov (ex iure montano — sol, rudnine) in kar dobe od svojih beneficijev, kot desetino ali pristojbino v naturalijah, je prosto užitninskega davka in drugih naklad. -< Pravtako se jim ne smejo nakladati mestna bremena: nočna straža, delo pri mestnem ozidju ali okopih. Škof je še posebej oproščen vseh davkov, ki bi se v prihodnosti nalagali duhovščini, in uživa iste pravice in privi- legije kot drugi škofje v avstrijskih deželah. Zato mora pa cesarju ob nastopu svoje službe osebno priseči zvestobo. — Kakor v mestu Ljubljani, so tudi v drugih avstrijskih deželah škof, kapitelj, vikarji, njih uslužbenci in najemniki, vsa posestva, tovorna živina in vsi pridelki, ki jim služijo v živež ali druge potrebe, prosti vseh davkov in naklad. 5 Izvzeto je le blago, s katerim se trži. — Sodno oblast nad škofom in kapiteljem ima v svetnih zadevah le cesar, oziroma

» to je štolnina.

2 »Redditus quinquaginta librarum« (1. c.) — petdeset funtov »vinarjev«  (Wiener Pfennige). Ker so bili penezi ali vinarji različne vrednosti, kakor so bili težji ali lažji, zato so se navadno tehtali. Za enoto )e služil funt (libra) vinarjev.

3 Habsburžani so prisodili pravico trgovstva le meSčanom, tako že Rudolf VI. 1. 1360. — Cesar Friderik je vse sejme po deželi 1. 1461. prepo- vedal. (Vrhovec: Ljubljanski meSCanje v preteklih stoletjih, str. 155 si.)

• »Sine solutione Ungeltae sive iure ducallari vendere aut ad ducillum

propinare poterunt.« — »Ungelta« (Ungeld) je naklada na živila ali drugo blago. (Cf. Du Cange.) Nejasen mi je izraz »ius ducallare« ; morda pomenja naklado deželnega kneza, dočim je prvoimenovani davek pobiralo mesto.

5 (L. c.): »a quibuscumque talliis, taxis, mutis, angariis et perangariis, theloneis et aliis gravaminibus, quocumque nomine censeantur liberi et ab- soluti esse debeant. — »Talliae« so davek, ki so ga fevdniki plačevali svojim gospodom; »taxae« neznana vrsta naklade; »mutae« — cestnina; »angariae«  — zemljiški ali pa osebni davek; »perangariae« — davek od tovorne živine; »teloneum« — brodarina. Cf. Du Cange: Glossarium mediae et infimae la- tinitatis.

njegov posebni pooblaščenec, ne pa nižji uradniki. Vsak škof je hkrati svetovavec avstrijskih vladarjev in sme pečatiti z rdečini voskom. 1 Njegov grb naj ima dvoglavega kronanega orla na zlatem polju, za orlom in nad njim pa srebrno pastirsko palico. Slednjič ukazuje cesar svojim podložnim oblastnikom vse določbe natanko izvršiti in zavaruje ustanovo proti vsem nasprotnikom s strogimi kaznimi.

Papež Pij II. je ustanovo nove škofije potrdil z bulo, izdano v Picnci dne 6. septembra 1462, in hkrati določil njen obseg.2

Ker so se škofijske stolice po kanoniških pravilih smele ustanavljati le v odličnejših mestih, 3 zato papež najprej Ljubljani podeli značaj »civitatis insignis« in jo izloči iz neposredne oblasti akvilejskega patriarha, kapelo sv. Nikolaja pa povzdigne v stolnico ; potem potrdi ustanovo škofije, kapitelja in vikarij, imenuje župnika radoliškega za prosta, šentviškega za stolnega dekana, župnike drugih vtelešenih škofij in beneficiata pri kapeli na Pšati za stolne kanonike in jim dovoli, da smejo nositi »almutium« iz krzna.^ — Nova škofija naj obsega: grad Goričane, opatijo Gornji grad, vse vtelešene cerkve in kapele z njihovimi pritiklinami in posestvi vred. Papež potrdi tudi patronsko pravico cesarjevo in proglasi vse nasprotne privilegije in pravice za odpravljene.

Niti v cesarjevem ustanovnem, niti v papeževem potrdilnem pismu ni izrečeno, naj je nova škofija izvzeta iz oblasti akvi- lejskega metropolita (eksemptna). Nasprotno se iz prvoimenovane listine jasno vidi, da je bila ljubljanska škofija zamišljena kot akvi- lejski sufraganat, čigar škofe naj bi patriarh vmeščal.^ In papež

' Rdeči pečat je bil privilegij cerkvenih in svetnih knezov.

2 Izvirna listina v knezoškofijskem arhivu. Ponatis v »Zgod. Zborniku«, col. 112. si.

3 C. 1. C. (c. 3., D., LXXX.): »Episcopi non in castellis aut modicis civi- tatibus debent constitui . . .« c. 4. : »Episcopalia gubernacula non nisi maiori- bus populiš et frequentioribus civitatibus oporteat praesidere . . .« 

« »Almutium« je bilo neko ogrinjalo, ki se je nosilo okoli pleč in je imelo oglavnico (kapuco). Bilo je narejeno iz krzna (de vario seu griseo) nekih živali, ki so podobne našim podlasicam. (Du Cange: Vares seu varios vocant murium ponticorum speciem quandam. qui ventre tantum albi sunt, dorso fusculo; griseum — pellis animalis cuiusdam, quod vulgo »Vair« Galli appellant.) »Almutium« se je rabil v koru, da so se molivci zavarovali zoper mraz. Sedanji »mozet« je menda neki ostanek tega plašča.

5 L. c. : ». . . episcopus nune sanctissimo Domino nostro papae et dc- inccps archiepiscopo seu patriarchae Aquileicnsi tamquam ipsius metropo- litano per nos praesentetur.« 

je izvzel Ljubljano le iz neposredne (škofovske) oblasti akvilej- skega patriarha (ab immediata iurisdictione), dočim mu je ostala posredna, to je metropolitska.

2e nekaj dni pozneje (10. septembra 1462) pa je papež od- vzel akvilejskemu patriarhu vso sodno oblast nad škofom, kapi- teljem in škofijo ljubljansko J

Storil je to na prošnjo cesarjevo (imperatoris precibus an- nuentes), da obvaruje njegovo ustanovo nadležnosti in neprilik. Zadnje besede so dovolj jasne, da iz njih sklepamo na pravi vzrok izločitve. — Ustanovitev ljubljanske škofije je namreč zadela na hud odpor. Žal, da se niso doslej našli akti o pogajanjih, ki so se morala vršiti v tej zadevi s patriarhom, čigar škofija je bila prizadeta. Pa tudi iz ohranjenih listin je izprevideti, da škofijska oblast v Vidmu ni hotela priznati ustanovitve in da se je tudi patriarh Scarampo v Rimu uprl z vso silo. Zato je papež od- ločil, da patriarh nima oblasti naperiti tožbe ali pa naložiti cerkvene kazni škofu, kapitelju, duhovstvu in vernikom ljubljanske škofije, sicer pa naj mu ostane metropolitska pravica neprikrajšana.^ Zadnji odstavek priča, da eksempcija ni bila popolna, in prav ta nejas- nost papeževega odloka je dala povod mnogoterim tožbam in prepirom.

Ustanovitev cerkvenega središča v južnih avstrijskih deželah je križala tudi politiške interese in povzročila odpor beneške re- publike. Ko je izšlo cesarjevo ustanovno pismo, je najpreje mestna občina videmska (Udine) ugovarjala nameravani izpremembi v patriarhiji in je s posebnim poslanstvom prosila beneško vlado, naj zastavi pri papežu svoj vpliv, da se prepreči cesarjeva na- mera. Res je vlada pisala svojemu tajniku v Rimu, Nikolaju Si- gontino, in mu ukazala, naj dobro pazi na to zadevo in naj vza- jemno s patriarhom vse poizkusi, da se izvršitev ustanovnega pisma ustavi.3 Seveda so bili vsi ugovori zaman.

Ce se ozremo na dotacijo nove škofije in kapitelja, se takoj vidi, da je cesar porabil v ta namen velik del celjske dedi- ščine (Goričane, opatijo Gornji grad, župnije: Radolica, Vodice, Naklo, kapelo na Pšati). Storil je to deloma vsled pridobljenih

1 Izvirna listina v knezoSkofi)skem arhivu. Ponatis v »Zgodovinskem Zborniku«, col. 129 si.

2 i^, (: : »iure metropolico, quo dictus patriarha iuxta iuris disposi- tionem in suos suffraganeos utitur et gaudet šibi alias semper salvo.« 

' Renaldis: Memorie storiche. str. 135 si.

S^ 47 S^^

patronskih pravic, deloma vsied posebnega papeževega poobla- stila. Vendar tudi tukaj ni šlo brez hudih sporov, ki so se po- sebno pojavili pri vtelešenju gornjegrajske opatije.

Da moremo dogodke prav umeti, je treba poseči nekoliko nazaj. 2e za patriarha Ludovika Tecka se je pojavilo neko na- sprotstvo med njim in opatom Konradom zaradi nameščanja žup- nikov na župnijah, ki so bile samostanu vtelešene.1 Menda je na njegovo pritožbo bazelski zbor poslal I. 1435. opata Janeza iz

Malega Marijinega Celja (Klein-Mariazell), da opa- tijo reformira. Zdi se, da je bila ta reformacija brezuspešna, četudi je bila nujno potrebna. Med menihi se je namreč pojavilo strankarstvo in raz- uzdanost. Opat Rudolf je 1. 1443. samostan skrivaj SI 5 G b o ic- ^^P"s*"» vzemši s seboj dragocenosti in listine, grajske opatije. Prišlo je tako daleč, da so morali redovniki prositi

svojega varuha, celjskega grofa Friderika, naj na- pravi red v samostanu.2

Ako je opatija za časa razkola bila na strani papeža Evgena in legitimnega patriarha, temu ni bila povod gorečnost za cerkveno disciplino, marveč veliko bolj pritisk od strani bazelskege zbora in že omenjeno politiško nasprotstvo med celjskimi grofi in Habs- buržani. Velika izguba je zadela Gornji Grad, ko je izumrl celjski rod. Pravica zavetništva (ius advocatiae) je zdaj prešla na cesarja,^ ki je takoj sklenil, držeč se načrta patriarha Bertolda iz 1. 1237., bogato opatijo porabiti za dotacijo svoje ustanove.

Prvi korak v tej smeri moramo imenovati odlok papeža Pija II., ki je leta 1460. (23. decembra) cesarju potrdil pravico, da preiskuje in reformira samostane po Štajerskem, Koroškem, Kranjskem in Slovenski Marki.^ S tem privilegijem, ki mu je bil opetovano podeljen že od prejšnjih papežev, a zdaj še posebej potrjen za slovenske dežele, je smel Friderik ne le vse potrebn ukreniti za izboljšanje samostanske discipline, temuč je dobil tudi oblast, samostane zatreti in njih premoženje porabiti za druge

» Orožen : Stift Obcrburg, str. 169.

2 Orožen, o. c, str. 183. si.

3 Celjski grofi so dobivali za svoje varuštvo od samostana na leto 50 funtov vinarjev. To vsoto, ki jo je zdaj cesar prejemal, je odmenil kapi- teljski blagajni.

• Lichnowsky, o. c. VU., CCCXV11. Listina je bila izdana že po smrti

gornjegrajskega opata.

cerkvene namene, ako se mu je zdelo potrebno. ' — Ugodna pri- lika se mu je kmalu ponudila.

Leta 1460. je umrl gornjegrajski opat Gašper Pintar. Redov- niki so o tem obvestili cesarja, svojega varuha, hoteč se ž njim dogovoriti o novi volitvi. Toda cesar jim je prepovedal izvoliti si novega poglavarja in ukazal, naj čakajo papeževega odloka. Hkrati pa je poslal k papežu, ki se je takrat mudil v svojem rojstnem mestu Pienci, prokuratorja Hartunga iz Kaplje (de Kappel), da mu razodene svoj namen. Ker zadeva glede ustanovitve škofije še ni bila popolnoma zrela, je Pij II. s pismom dne 6. septembra 1461 potrdil cesarjevo prepoved in si pridržal gomjcgrajsko opatijo »suae apostolicae dispositioni«.^ — Redovniki so menda slutili, kaj jih čaka, in so vzlic cesarjevi prepovedi hiteli si izbrati opata, da odvrnejo nameravano inkorporacijo.3 Izvoljen je bil Grcgorij Hinek iz Trcbnja, telesno pohabljen (enook) in tudi sicer malo sposoben za samostanskega predstojnika. Toda ta korak je bil zaman. V cesarjevi ustanovni listini je bila gornjegrajska opatija prideljena škofovi menzi. Samostan naj bi sicer še ostal in v njem naj bi bilo deset do dvanajst reformiranih redovnikov, ki bi opravljali božjo službo in pastirstvo.-* Papež pa je določil, da naj ima ljub- ljanski škof pravico prijorja nastavljati in ga poljubno odstavljati.5 Gornjegrajski redovniki pa niso hoteli priznati veljavnosti teh od- lokov in so vztrajali v svojem odporu. Zato je morala apostolska stolica z vso odločnostjo vmes poseči. S pismom od dne 18. sep- tembra 1. 1462. je papež Pij II. imenoval cesarjevega kancelarja, krškega škofa Ulrika svojim komisarjem v tej zadevi in mu naročil, naj razveljavi volitev opata.^ To nalogo je izvršil Ulrik 18. marca

1 Slično kot z gornjegrajsko opatijo je storil cesar s samostanom v Milštatu na Koroškem, čigar premoženje je porabil za ustanovitev viteSkega reda sv. Jurija (1. 1469.). Značilno je, da je oba samostana že 1. 1435. hotel reformirati bazelski cerkveni zbor.

2 Orožen, o. c, str. 197.

3 Listino z dne 27. decembra 1460 objavil VI. Leveč v »Izvestjih«, Xin., str. 37 si.

• Ustanovna listina : »Volumus denique, ut eidem mensae episcopali

uniatur abbatia in Obernburg, salvo tamen, quod monasterium ibidem . . . cultu divino et debitis obsequiis non fraudetur. Praesertim quod in eodem monasterio decem aut duodecim monadii reformati teneantur . . .« 

5 Potrdilna listina z dne 6. septembra 1462: ». . . prior per ipsum episcopum instituendus et pro šolo eius nutu destituendus.« 

6 Orožen, 1. c.

S^ 50 S^

VIII. Obseg nove škofije.

Iz naše razprave je lahko razvideti, da je bila ustanovitev cerkvenega središča za južne avstrijske dežele nujna potreba časa. — Verski interes je zahteval skrbnejše pastirovanje v deželah, ki so bile od patriarhove stolice .zelo oddaljene in od svojih višjih pastirjev le preveč zapuščene. Na mesto začasnih vikarjev, so imeli zdaj stopiti redni škofje. V tem oziru je ustanovitev ljub- ljanske škofije plod onega cerkvenega reformnega gibanja, ki se je pojavilo že v začetku XV. stoletja, ki ga je pospeševal bazelski zbor in čigar vodstvo so pozneje prevzeli svetni knezi. Osebno pobožnost in cerkveno mišljenje cesarja Friderika je treba pri tem še posebej vpoštevati.

Nič manj pa niso bili merodajni politiški interesi. Frideriku se je posrečilo, kar so že davno želeli izvršiti njegovi predniki iz habsburškega rodu, namreč: ustanoviti deželne škofije in s tem odtegniti svoje podložnike tujemu vplivu. Kakor ljubljanska škofija proti Benečanom, tako sta imeli skoraj ob istem času (1469) usta- novljeni škofiji na Dunaju in v Dunajskem Novem Mestu varovati avstrijske koristi proti pasovskemu škofu, oziroma solnograškemu metropolitu.^ Ni dvoma, da je imela po volji ustanovnikovi ljub- ljanska škofija dobiti večji obseg, kakor se ji je določil v papeževi buli z dne 6. septembra 1462. Kar so doslej izvrševali pičenski škofje kot generalni vikarji za izvunfurlanske pokrajine, to naj bi po načrtu Friderikovem poslej vršili ljubljanski škofje kot patriar- hovi sufragani. Patriarhov odpor, ki nove ustanove ni hotel pri- znati, in pritisk beneške vlade je začasno preprečil nameravano preosnovo, in ljubljanska škofija je štela izpočetka le tiste župnije, ki so bile odmenjene v dotacijo škofovske menze in stolnega ka- pitelja. Ker so bile pa tedanje župnije mnogo večje kot današnje in so bile prideljene novi škofiji z vsemi pritiklinami (podrejenimi

» Srbik : Staat und Kirche in Osterreich, str. 29.

S:^ 52 S^

vikariati, kapelanijami in samostani), zato je bil njen obseg vendar še večji kot drugih tedanjih avstrijskih škofij (n. pr. lavantinske, dunajske).

Nastopno podajem na podlagi zgodovinskih listin seznamek vseh župnij, vikariatov, kapelanij in samostanov, ki so bili pride- Ijeni ljubljanski škofiji ob njeni ustanovitvi.

Na Kranjskem:

1. Novoustanovljena župnija sv. Nikolaja, ki je obse- gala ljubljansko mesto, kolikor ga je bilo obzidanega. Preje je bila pri tej cerkvi kapelanija. Frančiškanska kronika poroča, da sta I. 1461. cesar Friderik in cesarica Eleonora cerkev sv. Nikolaja, ki je že razpadala, na svoje stroške dala popraviti in prezidati.i

2. 2upnija s v. P e t r a v Ljubljani. Gotovo najstarejša na Kranjskem. Patronstvo te župnije so pridobili avstrijski vojvodi L 1366.2 Friderik III. jo je 1. 1444. s privoljenjem bazelskega zbora in patriarha Aleksandra vtelesil cistercijanskemu samostanu v Du- najskem Novem Mestu. V ustanovnem pismu je bila prideljena ljubljanski škofiji. Zato je cesar z odlokom dne 7. decembra 1461 na mesto nje podaril samostanu župnijo Mengeš. Opat in konvent sta pritrdila tej zameni 27. decembra 1461, papež Pij II. pa 10. sep- tembra 1462.3 Župniji sta pripadala vikariata: Ig in Vrhnika, ustanovljena koncem XIII. stoletja.^

V okrožju obeh ljubljanskih župnij so bile še sledeče z du- hovniki zastavljene podružnice in samostani : kapelanija sv. Jakoba na Starem trgu (»in antiquo foro«);5 kapelanija sv. Elizabete v meščanskem špitalu, ustanovljena 1. 1345.; kapelanija sv. Kle- mena in Fridolina na Bregu;^ kapelanija Matere Božje v Gradišču;7 kapelanija sv. Janeza pred (šentpeterskim) mostom;^

1 Pisana kronika o. Fajdiga (v Ijublj. prov. arhivu), str. 227.

2 Zahn : Rustro-Priulana (Pont. rcr. austr., XXXIX., str. 337).

3 Prepis listin v muzejskem arhivu.

^ Na Igu se imenuje 1.1291.: »dominus Godfridus vicarius in Ige«, na Vrhniki 1. 1318.: »Herr AVathei, vicari desz sand Pauls. (AVittheilungen, 190O, str. 46 in 50.)

^ L. 1429. se imenuje: Paulus de Laybaco, capelanus ad St. Jacobum. 1. 1446. : Paulus Reter, cap. ad St. Jacobum in antiguo foro (muzejski arhiv).

6 Cerkvica je bila zidana 1. 1363.; kapelanijo sta ustanovila 1. 1449. ljubljanski meSčan Henrik Stauthaimer in njegova žena Katarina.

7 L. 1426. : Petrus, capelanus ad B. M. V. in Purkstall (knezoSkof. arhiv).

8 L. 1386. kapelan Mihael Plankel (Izvestja, X., str. 119).

špitalska cerkev nemškega viteškega reda (ustanovljena okoli 1. 1256.); samostan minoritov s cerkvijo Matere Božje v nebo vzete (na sedanjem Vodnikovem trgu); samostan avgu- štincev s cerkvijo sv. Martina pred špitalskim mostom (mona- sterium Sti. Martini prope pontem) ; samostan kartuzijanov s cerkvijo Matere Božje v Bistri. *

3. Št. Vid pri Ljubljani. Kot ustanovno leto župnije se navaja 1085. — L. 1355. so dobili patronstvo avstrijski vojvodi.2 Friderik III. jo je vtelesil stolni dekaniji, toda razpletla se je dolgo- letna pravda. Akvilejski patriarh jo je zahteval zase in branil pra- vice Gregorija Hajdnika, ki je bil od njega na župnijo vmeščen. Preporno zadevo je rešil šele papež Pavel II. v korist ljubljan- skemu škofu z razsodbo dne 3. decembra 1468. Papeškim komi- sarjem za izvršitev inkorporacije je bil imenovan stiski opat Ulrik.3

4. Vodice. Patronstvo te stare župnije je podelil 1. 1393. patriarh Janez Češki celjskim grofom. S celjsko dediščino je prešla v last cesarja Friderika. — K župniji Vodice je pripadal vikariat Smlednik (ustanovljen 1341).4

5. Smartin pri Kranju. Pravico patronstva je podelil papež Nikolaj V. 1. 1448. cesarju Frideriku proti volji akvilejskega patriarha.^ Dohodke župnije je cesar nakazal škofovi menzi.

6. Naklo. Patriarh Janez Češki je podelil patronstvo te župnije grofu Frideriku Ortenburškemu (10. junija 1394).^ Ko so 1. 1424. Ortenburžani izmrli, je prešlo patronstvo na celjske grofe; od njih so je podedovali 1. 1456. Habsburžani. Dohodki župnije so bili odmenjeni stolnemu kapitelju.