Cesar in opat

← Mladenezh per potoki.

Zeſar in opat. [1] Zbirka Krajnska zhbeliza, 4 (1833). Dr. T—k.

Medved per zhebelah. →

Izdano:	Ljubljana: Joshef Blasnik, 1833.
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

(IS BÜRGERJA).

Pravlízo povedal bom nove poſtave:
Enkrat je bil zeſar prebriſane glave;
Opàt je tud’ bil, mosh mogozhen takràt,
Al ſhkoda, ovzhar je bòlj svit bil k’ opat.

Doſt’ zeſar preſtal je vrozhine in mrasa,
˛Spal malo, pa bil ſkos’ veſel’ga obrasa;
Je vodo in zheren kruh komaj imel,
˛She vezhkrat je shejo in lakot terpel.

Opatu je mogla bit’ druga poſtréga,
Bogato napitan na mehko ſe vléga,
Na tolſtim obrasi ſe liza bliſhé;
Obſegli trebuha mi néſo trijé.

Opata pa zeſar né mogel terpéti;
Perjesdil o vel’ki vrozhini po léti
Je mem’ opatíje so ſvojo vojſkó,
Mogozhno ſprehaja opat ſe pred njó.

„Sadèl ſim jo,“ zeſar ſi miſli in pravi,
Opata veſel sanizhljivo posdravi:
„Vi delavez boshji, no! kakſhina je?
Vaſh poſt in molitev vam tékne, kaj ne?“

„Pa vém, de vàſ dolgzhaſ slo tare, in ſtavim,
De bote hvaleshni, zhe dela perpravim.
Mosh svit ino moder ſte, prav’jo ljudjé,
Vam koſ med uzhenim nobeden ſhe né.“

„In ſliſhim, de terdne sobé tud’ imate,
Tri lepe orehe sa kratik zhaſ nate;
Tri meſze vam dam, ko pretezhe ta zhaſ,
Tàk zhem na to troje odgovor od vàſ:“

„Na pervo, ko ſedem na ſedesh viſoki,
Pa krono na glavi in palizo v’ roki,
Povedat’ mi morate, vedit’ shelim,
Vam kol’ko ſe vreden do venarja sdim.“

„Na drugo na tanko bom rajtengo tirjal,
V’ katerim bi zhaſi jeſt semljo predirjal,
Nobene minute premal’, ne prevezh;
Nizh drujga ko sinite, vém, pa je prezh.“

„Na tretje mi morate, mosh nar bolj sviti,
Kar ravno bom miſlil, na tanko vganiti;
Reſnizhno vſe potlej vam bom rasodel,
Al reſ naj ne bo, kar ſim v’ miſlih imel.“

„Odgovorov le mi ne dajte po volji,
Nekdajn’mu opatu bo bajta nar bolji;
Vàſ pelat okoli na oſla bom djal,
Pa v’ roke vam rep nameſt’ ujsde podal.“

Poſmeja ſe zeſar in konja poshene.
Un miſli in miſli, ne smiſli nobene.
Né manjſh’ od njegove vbijavza britkoſt,
Ko zhaka trepezhe na ſodbe ojſtroſt.

Poſhiljal okol’ na uzhívnize snane.
Je praſhal, kjerkol’ je dobil modrijane.
Je piſma plazhval; — vſe saſtonj je pozhel;
Po volji odgovoro le né prejel.

Slo bije mu ſerze, naraſha mu reva,
In dan bo is ure, bo teden is dneva,
Bo meſez is tedna; na, tukaj je zhaſ,
Ozvetle ſo liza, je vpadel obras.

Od doma pobegne v’ ſamotno germovje,
Saide globoko med ſtermo pezhovje;
Pazh redko perpelje zhloveka tje pot.
Glej! Anshe paſtir tù mu pride na prot’.

In pravi: „Kaj, dragi goſpod, vàſ pershene?
Al ſte mar saſhlì? Saj ne iſhete mene?
Pa Jesuſ Marija! bolni ſte, kaj ne?
Kar pravim, bo reſ, narejeno vam je.“

„O, ljubi moj Anshe, ſej taka sna biti!
Naſh zeſar mi hozhe rokava saſhiti,
Sa moje sobé tri orehe je dal,
Katere bi Belzebub komaj rasdjal.“

„Na pervo, ko ſéde na ſedesh viſoki,
Pa krono na glavi in palizo v’ roki,
Povedat’ mu moram, on vedit’ shelí,
Men’ kol’ko ſe vreden do venarja sdi.“

„Na drugo na tanko bo rajtengo tirjal,
V’ katerimu zhaſi bi semljo predirjal,
Nobene minute premal’, ne prevezh,
Nizh drujga, ko sinem naj, mén’, pa je prezh.“

„Na tretje mu moram, jas mosh nar manj sviti.
Kar ravno bo miſlil, na tanko vganiti;
Reſnizhno vſe potlej mi bo rasodel,
Pa reſ naj ne bo, kar je v’ miſlih imel.“

„Odgovorov le naj ne dam mu po volji,
Nekdajn’mu opatu bo bajta nar bolji;
Me pelat okoli na oſla bo djal,
Pa v’ roke mi rep nameſt ujsde podal.“

„Nizh drujga,“ ſe Anshe naſmeja in rezhe:
„Veſeli bodíte, to dobro potezhe;
Pa moram djat’ krish ino kap’zo na ſé,
Odgovor zeſarju bom dal, ki mu gré.“

„Ne vem je latinſke beſede,“ perſtavi.
„Pa vunder jas ſlame tud’ némam u glavi;
In to, kar sa dnarje na prodaj né vam,
Jas davno od matere ſvoje imam.“

To ſliſhat’ opat od veſelja poſkozhi,
In Anshe opaſhko oblezhen ſe lozhi,
Na ſebi plajſh, kapizo, krogliz in krish,
In tezhe na dvor do zeſarja ko piſh.

In zeſar ſe vſede na ſedesh viſoki,
Pa krono na glavi in palizo v’ roki:
„Povejte, opat, od vaſ vedit’ shelim,
Vam kol’ko ſe vreden do venarja sdim?“

„Kaj? trideſet rajnſh ſo za Kriſt’ſha plazhali,
Sa to, de bi ſe ſhe takó napihvali,
Bi nizh zhes devet ino dvajſet ne dal;
Sa eniga bote ſaj bolj kup, bi djal.“

„Pazh, to je she nekaj,“ koj zeſar mu rezhe,
„Zeſarſke mogozhnoſti malo ne ſpezhe,
Ne bil bi verjel, kakor reſ ſhe shivim,
De jas ſe komu tako dober kup sdim.“

„Na drugo na tanko pa rajtengo tirjam,
V’ katerimu zhaſi jas semljo predirjam,
Nobene minute premal’, ne prevezh,
Nizh drujga ko sinite, vém, pa je prezh.“

„Preſvetli moj zeſar, zhe s’ ſolnzam uſtali,
In v’ eno mer bote zel dan ga ſpremljali,
Poſtavim plajſh, kapizo, krish in brevír,
Vezh ur vam né treba, ko dvajſet in ſhtir!“

„Ha! to je prav,“ zeſar veſel ga pogleda,
„Pa „zhe“ vam je vunder potrebna beſeda,
In kdor je naj pervi to „zhe“ imen’val,
Is plev je prezhiſto slató she ravnal.“

„Pa ſkuſite tretje ſhe tudi sadeti,
Zhe ne, bote mógli na oſli ſedeti.
Povejte, kaj miſlim jas sdaj, kar né reſ,
Pa veſte, de „zhe“ naj ne snajde ſe vmeſ.“

„˛Shent Gola opat de ſim, miſel je vaſha;“
„Je prav, al reſniza pa tá bart je naſha.“
„Preſvetli moj zeſar, ozhí vaſ ſlepé:
Opatov ovzhar ſim, m’ je Anshe imé.“

„Kaj slodja, tí némaſh v’ ˛Shent-Gol’ opatíje?“
Savsame ſe zeſar, veſelo savpije:
„Preljubi moj Anshe, ker néſ’ bil dosdej
˛Shent-Golſki opat, takó bod’ sanaprej.“

„Le pojdi v’ ˛Shent-Gol, opatíja je tvoja,
Al ſprednika tvojiga zhaka ſerd moja,
Uzhil naj na oſli pravíze ſe bo;
Tam sheti nizh né, kjer nizh ſ’jan’ga né blo.“

„Predobri goſpód, naj per ſtarim oſtane,
˛Sej zherke latinſke ſhe néſo mi snane,
Nikoli ſe nésim u ſholi potil,
In ſtarzhik ne vé, kar ſe mlad né uzhil.“

„To, dobri moj Anshe, je ſhkoda velíka,
Pa proſi kaj drujga, karkoli te míka; —
Tvoj ſmeſhen odgovor me slo veſelí;
Pa prejmi veſel tud’ tí moje darí.“

„Bogaſtva né treba per pal’zi ovzharſki,
Pa ker ſe ponud’jo darovi zeſarſki,
Vaſ proſim, preſvetli moj zeſar, en dar:
Ne ſhkodvajte moj’mu gospodu nikdar.“

„No, dobro sadèl ſi praſhanja tí moje,
˛She lepſhi pokashe ſerzé ſe mi tvoje;
Jas tvoj’mu goſpodu odpuſtil she bom;
Pa neſil mu bodeſh to piſmo na dom.“

U piſmi zeſarſkim ſtoje te beſede:
Anshè sanaprej ne bo paſel vezh zhrede;
Opat naj mu ſtreshe, on sanj naj ſkerbí
Do ure, ko ſrezhen u Bogi saſpi.

1. To balado, katero je Bürger is ſtare pripoveſti: „King John and the Abbot of Canterbury“ vsel, je she tudi V. St** K. preſlovenil ino v’ léti 1828 v’ Tersti na ſvitlobo dal.