Cesar so na Dunaj nazaj prišli!
| Cesar so na Dunaj nazaj prišli! Mihael Ambrož |
| |||||||||||||
Kér gospod nadvajvoda Joan, predstojnik nemških deželá izvoljen, se je mogel v Frankobrod podati, je bilo potréba, de je ministerstvo presvitliga Cesarja povabilo, de naj pridejo na Dunaj nazaj. Cesar so odgovorili, de tako dolgo ne pridejo, dokler ne bo prava varnost za mirno posvetovanje deržavniga zbora ugotovljena. Dvorna okolica je namreč Cesarja plašila in krivi svetovavci so Jim pripovedovali, de ljudstvo na Dunaji ne da pokoja, ‒ kar pa vse res ni bilo. Mi smo se vsi prepričali, de je malo tacih verlih ljudi, kakor so Dunajčanje, in zató smo v zboru sklenili, Cesarja nazaj terjati. 30. dan maliga serpana je bilo pismo na Cesarja storjeno in dvanajst poslancov ga je nêslo v Inšpruk. Cesar so ročno obljubili, se na Dunaj nazaj verniti in ta vesela obljuba se je ‒ 12. tega mesca spolnila. Napovedano je bilo, de se bojo presvitli Cesar ob treh popoldan po Donavi v barki do Orehka ‒ eno uro nad Dunajem ‒ pripeljali. To je bila vesela novica ‒ in celo mesto se je pripravljalo, svojiga ljubiga Cesarja spodobno sprejeti. ‒ Zjutraj ob 5. uri so se odborniki Dunajskih sosésk, narodne straže, akademijskiga kardela in tukajšnjiga vojništva Cesarju do Kamnika (Stein) v barki po Donavi na proti peljali. Ob treh so se Njih Veličanstvo v Orehek v barki pripeljali, ž Njimi pa tudi Cesarica, gospod brat Nadvajvoda, Franc Korl s svojo gospó Zofijo in s svojimi sinovi. Tukaj so vsi ministri čakali in so Cesarja spodobno sprejeli. Od Orehka so se Cesar v mesto podali. Nar pervi so jezdarili grivarji narodne straže, za njimi so se v štirih vozeh peljali odborniki mestnjanskiga zbora, za temi so jahali mestnjanski oklepniki (dragonarji) in za njimi so se peljali ministri, za ministri še le se je perzibala Cesarjeva krasno okinčena kočija, pred ktero je bilo šestero belih konj vpreženih. Vsi poslanci smo Njih Veličanstvo v velki cerkvi sv. Štefana na Dunaji čakali, kamor so se Cesar nar pervo podali. Tukaj smo zahvalno pesem peli za srečni dohod Cesarja. Iz cerkve smo se vsi poslanci naprej v Cesarski grad Šonbrun peljali, ki pičlo uro zvunaj mesta leži; ‒ bilo je okoli 200 vóz. Tukaj smo Cesarja pričakovali v poslopji, kjer bojo po stari navadi do jeseni v tem gradu prebivali. Od Orehka do gradú Šonbruna ‒ to je daljava okoli treh dobrih ur ‒ je bila narodna straža v dveh verstah nastavljena, de je v sredi stezo za spodobno popotovanje Cesarju ohranila. To je bila prava živa mêja verlih možakov izmed ljudstva in mladenčov iz učiliš, kteri sicer orožje nosijo za varstvo pravic ljudstva, kterih serca pa zraven tudi jako bijejo za blagor našiga Cesarja in njegove rodovine! Pa ne le samo orožlani stražniki so to živo méjo postavili, ampak obdala jih je povsod nebrojna truma ljudstva vsaciga stanu, obojniga spòla, vsake starosti. Vsi so upili Slava! Živijo! in z belimi rutami so v znamnje serčne vdanosti nasproti vihljali.
Prepričali so se gotovo ljubeznjivi Cesar, de ni bilo praviga vzroka, prestol cesarski popustiti in previdili bojo, de so mogočniki (Aristokraten) strune tako dolgo napenjali, de so vse popokale. Vtihnile so strune prilizvavcov in krivih svetovavcov, ‒ dosegal bo glas ljudstva ušesa Cesarja, in obudil bo v Njih sercu prirojeno milost za poterjenje postav, ktere deržavni zbor za prid vsih tistih stanov ustavlja, kteri so do zdaj zatèrti bili.1
Ambrož.
1) Za obširni popis posebnih pomenkov kmetijskih in rokodelskih rečí prosijo kmetijske in rokodelske Novice. Vredništvo.