Cesarjev rojstni dan
| Cesarjev rojstni dan. Anonimno |
| |||||||||||||
Ura v zvoniku sv. Štefana na Dunaju je bila deset zvečer, a njen sicer močen glas se je komaj čul ta večer, ker se je daleč na okrog razlegala vojaška godba pred palačo cesarjevo na predvečer njegovega rojstnega dne. Cesar Franc, katerega imamo v mislih, bil je znan in pri ljudstvu posebno priljubljen zaradi svojega blagega srca in radodarne roke. Brezštevilne množice ljudi so se motale po ulicah okrog vojaške palače in hiše vse okoli so bile okrašene z zastavami. Slava-klici so se razlegali po trgu, veselje je napolnjevalo srca pričujočih, niso čutili hudega mraza, bil je namreč 11. februar.
Tiho pa je bilo in mrtvo blizo tam v neki zakotni ulici. Večinoma so bile hiše že temne, ljudje so že počivali in morda sanjali o sreči, ki jim v resnici vedno le laže. Edino v hišici št. 120 se je bliščela luč iz malega okna, ki je bilo nekoliko odprto. Čulo se je že od daleč iz okna glasno vzdihovanje; večinoma je slišal te glasove le ponočni čuvaj, ako je ob določeni uri šel mimo hiše.
Ta večer pa si videl stopati po tej ulici moža velike postave, zavitega v dolg plašč, ki ji zvedavo ogledoval hišico na desno in levo, kakor da bi iskal kake hišne številke. Tako pride pred hišo s štev. 120. in obstoji. »Tukaj torej vlada grozna revščina, tako so mi poročali,« mrmra mož samseboj. Kar začuje glasen vzdih, ki ga vzdrami iz premišljevanja; varno se bliža oknu. od katerega dohajajo tožni glasovi in kmalo vidi v sobico. Pretresen odstopi par korakov, neznana žalost napolni mu srce in solze se mu svetijo v očeh. Videl je pred seboj mesto skrajne reve. V sobi ti bilo nobene peči in vendar tako huda zima. V kotu je bilo nekaj slame, na njej je ležal in ječal bolnik, boreč se s smrtjo s sklenenimi rokami na prsih. Poleg njega na mizici videl je skorjo kruha poleg križa, pred katerim je klečala deklica; bila je kakor videti, hči bolnega moža. Večkrat vstane dekle od molitve, ter obriše bolniku rosno čelo, ne sluteč da so to zadnji izkazi njene otročje ljubezni do očeta. Oče, vzdihovala je sirota, oče, upam, da vam bo bolje; o Bog pomagaj nama! In svetle solze vlijo se dekletu čez nedolžni obraz in hčerka se zopet sklone pred križanega! Prizor res pretresljiv, ki omeči tudi najtrdovratnejše srce!
Tujec pod oknom ginen potrka z levo na okno z desno pa seže v svoj žep po denar. Dekle se plaho ozre proti oknu in meni, da je prišel ponočni čuvaj vprašat kako je očetu, stopi k oknu. Roko zagleda pred seboj in čuje glas: »Na, in strezi svojemu očetu, a ne pozabi tudi na-se; kupi si posteljo drva in peč, Bog blagoslavljaj tvojo otročjo ljubezen. Kmalu zopet pridem poprašat, kako je z vami.« Preden je mogla deklica videti tujca in se mu zahvaliti, izginil je že v drugo ulico.
Kako srečna je bila sedaj deklica, pogledala je denar in videla, da je rešena revščine. Kako iskrena zahvala puhtela je iz njenih ust proti nebesom. K bolniku se sklone, rekoč: Oče, sedaj sva rešena! »Da, Julika, rešena sva,« deje oče z rahlim glasom in ni ga bilo več glasu izvabiti od njega, sapa je postajala težja in le z očmi se je še mirno oziral na blago hčer.
Kako rada bi bila Julika skočila na cesto in v prodajalnice in v lekarno, a ni si upala pustiti neznaza trenutek očeta samega, a angelj smrti se je v tem približal v sobico in malo časa pozneje je trpin na slami sklenil svoje življenje, svoje trpljenje. Julika plaka kakor otrok in kdo bi jo bil potolažil, da se ni oklenila križanega v živi veri in zdelo se jej je, da čuje besede: da vidimo zopet se nad zvezdami. In v tej nebeški veri je našla tolažbe svojemu užaljenemu srcu uboga, zapuščena sirota.
V svetilnico prilije olja, položi glavico na mizo, trudna je do smrti, rada bi nekoliko zadremala, a zastonj. Tako vene cvetka, katero je potrl vihar v prvi pomladi, a ne zvene; ko se prikaže solnce s svojo svitlobo in gorkoto, tedaj oživi na novo in krepkeje, v viharju se je vtrdila.
Zvečer 13. februvarija pripelje se mrliški voz pred hišo štev. 120 in par mož položi na voz rakev pokojnega očeta, da jo odpeljejo na oddaljeno pokopališče. Možje stopajo poleg voza in v žalosti vtopljena, drhteča od mraza omahuje in omedleva Julika za vozom — skoro sama. Po velikih mestih ni prijazne sosedščine, kakor na kmetih, kjer ob takih žalnih prilikah sosedje sami vravnajo vse potrebno.
Edino neki tujec, zavit v plašč, stopal je oddaljen nekaj stopinj za vozom. Bil je isti tujec, ki je zvečer pred smrtjo pokojnega moža Juliki skozi okno izročil zavitek denarjev. Danes je zopet prišel, da popraša po bolniku, a pogrebci so mu razjasnili vse. Zamišljen stopa za vozom ; pred očmi mu je hčerka pokojnikova, ki je s toliko ljubeznijo stregla ubogemu očetu in ki sedaj plaka za pokojnim kot za svojim najdražjim zakladom. Hotel je to ljubezen poplačati in zato spremlja pogrebce do pokopališča, kjer so pokojnikovo truplo položili v hladni grob.
Julika je klečala ob grobu in jokala. Tedaj stopa naš znanec pred njo.
»Ne jokaj dekle, Bog ki ti je vzel očeta, skrbel bo za-te, jaz hočem biti tvoj oče,« tedaj odgrne plašč v katerem je bil zavit in grobokop ves preplašen vsklikne: »Za božjo voljo, to je cesar!«
Bil je res cesar Franc, ki je pred in po rojstnem svojem godu delil revežem dobrote. Julika je bila z vsem bogato oskrbljena.
Lepo je blago srce, naj bije v kraljevi palači ali pa v koči reveževi.