Cesarski križ na Vel. Kleku
| Cesarski križ na Vel. Kleku A. Š. |
| |||||||||||
Često primerjamo gorske velikane božjim žrtvenikom; bi se li torej ne prilegal njih vrhovom križ?
Take misli so navdajale prve turiste, da so vzeli s seboj križ, ko so se odpravljali na Vel. Klek. Na vsak način so hoteli priplezati na vitko, idejalno piramido snežnikovo. Bilo je leta 1799; tedanji celovški vladika, kardinal in knezoškof, Salm-Reifferscheidt, sam je sprožil to misel in se je tudi pridružil turistom, ko se je ideja uresničila. Posrečilo se je; dospeli so do vrha. V spomin te slavnosti je dal vladika kovati posebne spominske tolarje z napisom: „Glockner in Carinthia primus conscendit 25. Aug. 1799.“ — Na drugi strani pa je bila vtisnjena knezova podoba. Vrh pa, na katerega so bili dospeli, je bil prav za prav le Mali Klek; od tistega dne ga krasi križ.
V drugič so se odpravili na isto pot v poletju leta 1800. Tudi tedaj je bilo med turisti mnogo veščakov; te je opremil knezoškof z raznimi pripravami za razne znanstvene preiskave. Dijak Valentin Stanič je bil prvi, ki je dospel dne 28. julija t. l. na vrh Vel. Kleka. Tedaj so zasadili v skalovje prvi križ na Vel. Kleku.
V tretje so odrinili na Klek leta 1802. in tudi tedaj po prizadevanju knezoškofovem. Tako so pripravljali ti začetniki to tako strmo pot po groznem skalovju poznejšim turistom; vzlic temu pa jih je bilo s početka jako malo, kajti prepredrzno se je zdelo ljudem še vedno, podajati se v tako očividno smrtno nevarnost.
V poznejših letih je tudi praški kardinal, knez Schwarzenberg, rad zahajal v te kraje; bil je celo večkrat na Kleku, zadnjič l. 1869., dasi je bilo tedaj mnogo težje dospeti do vrha.
Prvi križ, ki je krasil vrh Vel. Kleka, se je ohranil do l. 1826. Bil je še dokaj močno pritrjen na skaloviti višini, okoli katere je neštevilnokrat razsajal najhujši vihar. Pozneje so ga našli turisti že upognjenega od ledu, kateremu je zaviral pot; potem ga ni bilo več videti. 1859. leta pa so ga našli turisti zopet, toda železo je bilo skoraj vse raztopljeno, gotovo od strele. Dva kmeta iz Svete Krvi sta te ostanke prenesla v vas, in tu jih kažejo še sedaj.
Nekaj časa je krasila nato vrhunec velika piramida. Avstr. planinsko društvo pa je postavilo v proslavo srebrne poroke našega vladarja novi „cesarski križ“. Od leta 1880 štrli torej ta križ v visočini 3796 m (24 kolinskih zvonikov drug na drugem) v sinje zračne višave. Križ je kaj mogočen, ves železen in ima v sečišču v ognju pozlačene žarke in na poprečnem stebru napis, ki slove slovenski:
„V vedni spomin na slavnost 25letnice poroke Nj. Veličanstev cesarja Franca Jožefa I. in cesarice Elizabete, katero so obhajali hvaležni narodi avstrijski 24. aprila 1879 l. Postavilo Avstr. plan. društvo“.
Na deblu pa je pritrjen nabiralnik za imena došlih turistov. Tu na vrhu je še lesena piramida, ki jo je postavila dežela radi meritve in poleg nje je prostora še za kakih 6 nepredebelih ljudi.
Hribolazec, ki sloni po prebitih naporih truden ob križu, mora biti globoko ginjen ob slikovitem razgledu, ki ga mu nudi ta vrh. Človeka kar strese, zdi se mu, da je na otoku sredi neskončnega morja; prsi se ti širijo, in nehote se moraš diviti ti naravni krasoti.
Tu sem naj pride pa tudi gledat človek strašno moč stvarnikovo. Žal ne bode nikomur!