Cesta na levem bregu Soče
| Cesta na levem bregu Soče |
| |||||||||||||
Dovolj dolgo smo se mudili pri sv. Luciji. Pojdimo naprej proti Tominu skoz Modrej. Nad to vasjo s 46 hišami gleda na nas hribček sv. Mavra s starim, nedavno razširjenim pokopališčem. Odkrimo se po stari lepi navadi ter voščimo vsem, ki čakajo tam gori vstajenja, večni mir in pokoj.
Čez Vodilo, ki je meja svetolucijskemu in tominskemu svetu, pelje nov most, pri kterem se veščaki niso posebno obnesli, kar pa nas nič ne moti v hoji. Od tod naprej do Tomina ni hiš ob cesti. Vasi Prapotno in Poljubinj ste na polju. Prva ima 25, druga 95 hiš. Lijak Godiča s starim mostom je med njima. Čez ta most nas pelje pot; še par korakov in dolina se odpre. Lep, veličasten prizor! Pred nami je Tomin. Videti je od tu večji, kot je. Zad za njim stoji osamljen, kopičast, ves do vrha z bukovjem in jelovjem obraščen krib Grad z razvalinami nekdanjega gradu Kozlov rob. Če si prijatelj prirodne lepote, ne nagledaš se zlepa veličastvenega goratega sveta, ki se razprostira pred teboj.
Od Godičnega mosta naprej nasadili so na obeh straneh ceste divje kostanje, ki pa nič kaj prida ne rastejo. Zemlja je bojda prepuščena in jim ne vgaja. Pa kdo bi vse ogledaval, nadaljujmo rajši pot.
Na desni pustimo poljubinjsko polje in gremo naravnost naprej proti Tominki. Most čez njo zasluži, da si ga ogledamo. Tako trdnega in okusno zidanega ne vidiš z lepa. Za dober streljaj nad njim je vas Žabiče s 31 hišami. Unkraj mosta je Zalog, tominsko predmestje. Tu kovajo konje in vozove. Tudi za konjsko opravo imajo tu mojstra. Nam, ki smo prijatelji peš koraka, vsega tega ni treba; zato gremo naprej.
V Tominu smo. Če si potreben prigrizka ali požirka, stopi kam. Gostilnic tu ne manjka. Opravi pa hitro; tu se ne smemo muditi, da pridemo do večera v Kobarid, kamor smo namenjeni. Naša pot gre memo farne cerkve. Na desni pustimo Zatomin, ki ima po prof. Rutarjevem statističnem izkazu 69 hiš, in gremo naprej po novozasajenem drevoredu kraj lepe ceste, ki pelje v Polje.
Od tod naprej se vasi kar vrste. Gabrije in Volarje niso daleč od tu. V teh dveh vaseh je 76 hiš. Mimo cerkve sv. Brikcija na Volarjih pridemo v 10 minutah ali pa še prej na Selišče. Tu goni potok Volarnik dva malna, ki imata, oba dovolj mlenja. Dober četrt ure od tu je Kamno. Ta vas, ki je spadala prej pod Libušnje, ima od lanske jeseni pošto. Hiš je na Kamnem blizo 80. Dan se je nagnil, podvizajmo naprej. Po ravnem prehodimo pot skoz Smastij in Ladri. Hiš je v obeh vaseh kakih 90. Na mostu smo, s katerega pelje pot v Drežnico, v Kobarid in na Trnovo proti Holcu. Ker smo namenjeni v Kobarid, mahnimo jo na levo. Pot gre nekoliko nad se, še par korakov – in v trgu smo.
Povod tej potopisni črtici je dal sotrudnik »Primorskega Lista«, ki je že lani pobijal načrt nove ceste na levem bregu Soče. Menil je: dajte Kamencem most čez Sočo, odstranite trnovski klanec, poravnajte cesto pod lderskim, in vstreženo bo ljudem in živini od Gorice do Predela. Tako nekako modruje dopisnik. Pa tudi nekaj drugega očita osnovateljem ceste po levem bregu Soče. Ti nameravajo, kakor on misli in trdi, opustiti na desnem bregu vso črto od Gorice, do Kobarida. Od kod pa to? Cestnim odborom, ki se potegujejo za to cesto, še v misel ni prišlo kaj tacega. Ali ni še gospod dopisnik nikedar slišal o vštricnih cestah? Naj pogleda nekoliko po svetu. Ni mu treba posebno daleč hoditi, in gledal bo s ceste na cesto in voščil voznikom dobro jutro. Da, ob Renu imajo colo vštricne železnice? In ali toliko ljudi na levem bregu Soče nima pravice do krajše in prijetniše poti do Gorice? Koliko mraza vživajo vozniki pozimi na desnem bregu Soče! Najjasnejše dni solnce komaj vidijo, vživajo ga pa ne. Na levem bregu pa sije skoro ves božji dan in vozna kolesa ne škripajo po črnem ledu, ker ga ni. Vse to dobro premislite, in gotovo ne boste več nasprotovali novi namerovani cesti.