Cestar (Zofka Kveder)
| Cestar Zofka Kveder |
| |||||||||||
Vije se bela cesta po zelenih
pašnikih nad vasjo; kakor bel pas
se vije okrog gladkega hriba in se
gubi tam daleč za ovinkom v gorah.
Udobno se razteza in zavija; široka
je, gladka je, kakor dekliško čelo.
Lepo je gospodariti na njej in gledati
na široka, pisana polja v dolini.
Cestar jo ljubi in neguje. Nasiplje
in poravnava, ne štedi truda in napora.
Ponosi se ž njo.
»Moja cesta,« govori.
Odgojila ga je, odhranila. Ko je
bil še majhen in slaboten, prosjačila
je mati zanj ob cesti, da ga nasiti
in obleče. Na cesti je odrasel. Prvi
njegovi koraki so pustili svoje sledove
v njenem prahu; prvi kruh je
zaslužil na njenem kamenju.
A zdaj je tu gospodar.
Ljubi jo, ceni jo. Ona hrani
njega in njegove.
Ima družino. Ima sina, lepšega
ni v deželi. Kakor da je iz železa,
jak, močan in mlad. Dika je njegova.
Kočijaš je, a njegovi vranci,
ognjeviti in drzki. Drve po cesti,
kakor da se vozi vojvoda. In kadar
on, njegov sin, zavikne, poči z bičem,
vzdigne sa prah in beži, beži kakor
misel, vse tja do zelenih gozdov.
Vranci čili kakor vra, a cesta
gladka!
Stoji cestar sredi ceste in si
briše znoj z čela. Vročina je, nebo
razžarjeno, a niti bilka se ne zaniše
v vetru. Truden je in zaspan, rad bi
legel v hlad v grmičevje, da si malo
oddahne. Ali ne sme. Cesta je prašna,
prašna in osušena, In mora zdrgniti
največji prah na kupe ob kraju, da
bi ne bilo toliko blata, kadar pride
dež. Dela je; kako bi odpočival!
Ves bel od prašine stoji in posluša,
Iz daljine se čuje klopot konjskih
kopit. Udarjajo, udarjajo divje
in brzo; — nekdo besno vozi.
Ali zdaj? Divji krik zazveni po
hribih in dolinah, a že besne kola
izza ovinka. Kakor obsedeni beže konji.
Prazen voz odskakuje, a ob
strani vleče se nekaj črnega po
prahu.
Vranci, sinovi vranci!
Okamenel je cestar ta hip. Ali
zdaj že skoči pred konje. Podrli so
ga in planili preko njega. Obraz in
roke so mu odrte, srajca vsa raztrgana,
prsi krvave.
Ni čutil ničesar. Skočil je v vis
in bežal za vozom, kakor podivjan
od groze.
Sin! Sin!
Našel ga je daleč tam za drugim
ovinkom. Našel ga, je ubitega,
razmrcvarjenega. Zgrudil se je kraj
njega v prah, privil ga je na svoja
odrte krvaveče prsi. Objemal ga je
in klical.
Ali sin se ni oglasil, ni se zganil.
Zajokal je cestar, dolg o, čudno, kakor ranjena zver. Solnce mu je žgalo na glavo, palilo mu je odrte prsi, razpraskan obraz, ali on jo samo gledal, topo in nepremično je gledal, kako razsušena cesta, žejna in pohlepna, pije to toplo rdečo kri njegovega sina. Kaplja pade v prah in izgine, pa druga, pa tretja. ln nikoli, nikoli nima dosti srčne krvi njegovega otroka, tako lepega, junaškega in mlađega, oh! mladega in ljubljenega!