Cigan
| Cigan L. R. |
Objavljeno v Slovenec 1910, številki 267 in 268 v rubriki Listek.
| |||||||||||||
Cigan uredi
Popoldansko avgustovo solnce je ?, nad zemljo je ležala tenka solnčna megla, širne senožeti in njive so molčale utrujene pod njo, kobilice so zaspano cvrčalo v nizki travi.
Repič in njegov sin Jakob sta kopala krompir.
Enakomerno sta dvigala široke šape, ostrina je padala za ovenele grme in se zajedala v zemljo, sunek za sunkom, gruda je pokala in v razore se je na obe strani kotalil lep, zrel krompir. Tako je šlo počasi od grma do grma, za njima pa je stara Repičevka pobirala krompir v pletenico in ga nosila na konec njive v žaklje. Počasi je šlo, pot je lil po obrazu, srage so padale na zemljo in v razgaljena nedra, lehe so se ? tako neskončno dolge, solnce vroče, kakor bi človek sedel pri kovaškem ?, in vrhutega so na drugam koncu ? široko pokošeno senožetijo stali temni, košati hrasti in vabili in klicali v svojo senco. Pa to bi še bilo, a tam v senci so se pretegovali črni cigani. Možje, ženske in otroci, z rokami pod glavo in gledali v veje in dremali. Včasih je kdo za hip dvignil glavo, rdeče krilo se je zganilo, otrok je zajokal – a zopet se je vse umirilo, le suhi dve kljuseti sta obirali zelenje pod hrasti.
»Lenobe ciganske!« je včasih zamrmral stari Repič in pogledal jezno proti hrastom.
»Zvečer jih naznanim županu.«
»E kaj boste, oče — eden tako, drugi drugače!« ga je miril sin.
In kopala sta dalje, solnce se je počasi, počasi nižalo, vročina je ponehavala.
»Še to leho končava — potem bo zadosti za danes!« je dejal stari Repič, ko je bilo solnce še za moža nad Krasom.
Ko sta bila pri zadnjem grmu, je zazvonilo daleč v vasi sveti večer, pod hrasti je že gorel ogenj in cigani so kuhali večerjo.
»Hvala Bogu!« je rekel stari Repič, ko je odzvonilo z malim zvonom in se je bil prekrižal in pokril.
»Jaz in mati pobereva, kar je še krompirja, ti pa idi nakladat na voz, kar smo že izkopali! Tudi orodje vzemi, drugače nam tatinski cigani vse poberejo. Še tako vem, da nam pokradejo nocoj za žakelj krompirja, kar ga še nismo izkopali.
Jakob je vzel obe šapi in šel nakladat. Štirje žaklji so bili nabito polni.
Počasi jih je vzdigaval na voziček in ravno se je mučil s četrtim, ko je zaslišal za sabo ženski glas: »Fant, ali nam daš krompirja za večerjo?«
Jakob se ni niti ozrl, jezno in kratko je odgovoril: »Ne dam!«
»Hi-hi-hi . . . « je zazvenelo za njim, kakor bi kdo srebrne tolarje iztresal po gladki kameniti mizi.
Jakob se je zdrznil, pustil žakelj, ki je bil že na vozu in se obrnil.
Pred njim je stalo cigansko dekle in se smejalo, da so se bliskali beli zobje in iskrile kakor dve zvezdi oči.
»Ali daš, ali ne?« je vprašala med smehom.
In Jakoba se je polastila čudna tesnoba, s trmastim, jeznim glasom je odgovoril: »Ne dam.«
Ciganka pa se je naslonila na črešnjo konec njive, sklenila roke na hrbtu in se zopet smejala in smejala.
Jakob je gledal in poslušal, kdaj neha ta smeh.
A ni hotelo biti konca.
»Kaj se pa tako smeješ?« je vprašal nazadnje, stopal v zadregi krog vozička in popravljal žaklje.
»Ali daš krompir?« se je smejalo dekle.
»Ne dam in ne dam . . .«
»Daš ga, boš videl, da ga daš!«
»Zakaj pa?« je vprašal Jakob ves zmeden.
»Zato, ker moraš, veš, ker moraš . . .!«
In stopila je k njemu, ga prijela za roke, ga pogledala v oči tako od blizu, da je čutil njen dih, in ponovila še enkrat: »Ker moraš, veš, fant! . . .«
Jakobu se jo zavrtelo v glavi, iz odprtega žaklja na tleh je začel grabiti z obema rokama krompir in ga vsipati ciganki v predpasnik.
»Na, na, tukaj imaš in beži, da te no vidim več!«
»Vidiš, vidiš, fant ! . . . Bog ti daj zdravje, ker si tako dober!« se je smejala ciganka pritajeno.
»Beži, beži!« je vzklikal Jakob.
» Tako . . . Adijo! Jutri ti pa srečo povem!« se je poslovilo dekle in odšlo s smehom proti ognju.
»Copernica !« je siknil Jakob in srce so mu je treslo kot list na topoli v vetru.
Sem po njivi pa je prihajal oče z materjo in se jezil: »Jakob, kaj te je vrag zmešal, da si naložil babi toliko krompirja?«
Sin pa je molčal in zvijal naglo drobno bekino vejico, molče je poslušal očetove kletvice, ko je vsipal krompir v žakelj, molče ga zavezal z zvito trto, ko je bil poln, in molče ga naložil sam s svojimi močnimi rokami vrh drugih žakljev.
Prijel je za oje in kmalu je izginil voziček gugaje se po mehki poljski poti v mraku, med jeseni in akacijami se je izgubil glas starega Repiča, ki se je še jezil in klel vso pot — le svetli ogenj pod hrasti je ostal in smeh in glasno govorjenje ciganov krog njega.
Murni so crlikali v travi, zvezde so trepetale na nebu, vse je objela poletna noč.
Pod hrasti pa je nenadoma zapel škant pesem o prostosti in cestah brez konca . . .
- - -
Drugi dan po kosilu je Repičevka odšla domov, stari Repič in Jakob sta pa legla v senco.
Oče si je pokril obraz s klobukom in kmalu zaspal, sin pa je gledal zleknjen tja na drugo stran, kjer so še taborili cigani.
Vse je bilo tiho, solnce je sijalo na zemljo, da se je trava po senožetih zvijala in perje po drevju venelo od vročine, doli ob vodici v dolini je pelo na jesenih par škržatov svoj večni žen-žen-žen . . .
Jakob jo gledal, kdaj se pokaže med cigani obraz, ki ga je videl vso noč pred seboj, in mu pride srečo povedat.
A nič se ni zganilo, le kljuseti sta stopicali semintje in obirali že napol golo grmičevje.
Jakoba so pekle oči, grlo mu je bilo suho in vroče, misli zmedene, srce pusto in prazno.
»Neumnost! Kaj bi se kisal!« je nenadoma vzrojil sem s seboj in vstal, da si zmoči grlo.
Vzel je putrih izpod grma in ga nastavil na usta, a voda je bila gorka kakor lug.
»Za nič ni . . . Po drugo vodo pojdem!« je zamrmral, izlil vodo na travo in se odpravil v dolino k bližnjemu studencu.
Ko je prišel do vode, se je Jakob zopet razjezil. Žlebček, ki ga je bil prejšnji dan izrezal iz bekinega luba, da je voda lepo curljala po njem, je izginil; ciganska svojat ga je najbrž iz gole hudobije končala.
»Golazen ciganska ! . . . Naj ga še enkrat vzame, potem jim pokažem!« se je jezil Jakob, urezal pri bližnji boki vejo in začel delati nov žlebček.
Ko je bil gotov in je curljala voda zopet lepo v putrih, se je Jakob vsedel na mah in se zopet zatopil v misli.
Tedaj pa je zašumelo grmovje in za Jakobom je nekdo obstal. On se pa ni hotel ozreti, ker je bil prepričan, da je ciganka za njim, ki ga moti ves dan.
Ciganka je stopila predenj in se mu tiho smejala.
»Ali hočeš, da ti srečo povem?«
» Beži! . . . Saj nič ne veš!«
»Več kakor ti . . ."
Tedaj se je tudi Jakob nasmejal ni dejal: »No, pa daj, če znaš ! . . . Saj vem, da ne bo nič!«
Deklo je položilo velik vrč na mah, sedlo k Jakobu in dejalo: »Pokaži mi roko!"
Fant je molče stegnil roko, cigankina dlan jo je objela, oči so se vprle v poteze na žuljavi, zagoreli Jakobovi levici.
Dolgo, dolgo jo ciganka ogledovala in premišljevala.
Njemu je bilo čudno pri srcu, a vendar je dejal malomarno: »No, saj sem rekel, da nič ne veš . . .«
A dekle se ni zmenilo za te besede, s tihim skrivnostnim glasom je začelo: »Odprta so mi tvoja pota v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Sam fant si pri hiši, edini sin!«
Dobro je povedala, pa to je lahko drugje izvedela ! — si je mislil Jakob in molčal.
»Dolgo življenje ti je namenjeno, sreče mnogo, pa tudi nesreče in žalosti. Denarja in bogastva pa ne boš imel nikoli.«
»Prava reč, zdaj ga tudi nimam . . . « je zamrmral Jakob.
»Tukaj, tukaj pa je črta ljubezni . . . « je nadaljevalo dekle in mu pogledalo v oči.
»Tu je napisana tvoja ljubezen . .. Tuje dekle boš rad imel, za njo pojdeš daleč po svetu in narediš veliko žalosti svojim staršem . . . Ah, tu se pa črte mešajo . . . Nič več ne vem . . . «
Dekle je izpustilo fantovo roko in oba sta umolknila. Putrih je bil že davno poln in voda je tekla po njem na obe strani.
»Kako si rekla, da pojdem daleč po svetu?« je vprašal Jakob po dolgem času s tihim glasom.
»Daleč . . . daleč . . .«
»Če bi bila taka kakor ti, grem magari do konca sveta!«
Z drhtečim glasom je izgovoril Jakob te besede in mislil je, da se ciganka zasmeje. A se ni. Vstala je počasi, se naslonila na beko ob vodi in uprla oči zamišljeno v vodo.
Fantu je tolklo srce, v zadregi se je ozrl po drevju, po dolini in po nebu. Vstal je, stopil k dekletu in začel: »Kajne, prelepa je ta dolina, ki šume jelše, jeseni in hrasti v njej, kjer so njive, opletene s trtami, kjer se že grozdje piše. In solnčen in prijazen je dan, solnce tako svetlo, kakor bi bilo skovano iz samih žarečih zlatih cekinov. Pa meni ni za vse to, ker si ti še lepša in gori še močnejši ogenj v tvojih očeh. Kako naj te pokličem po imenu, da ti vse to povem ?«
» Suzana . . . Pa reci mi Sana!«
»Sana, jaz te imam rad . . .«
In Jakob je kakor v omotici široko razprostrl roke.
A Sana se je umaknila in takoj stala, že na drugem kraju studenca.
» Adijo, fant ! . . . Tvoja posoda je polna, vzemi jo, da še jaz natočim! Čuj, oče te kliče! . . .«
»Sana, Sana — samo še besedico!«
»Nič več, adijo! . . .«
Dekle je dvignilo putrih, se sklonilo oddaleč čez studenec in ga dalo Jakobu.
»Kdaj te bom še videl, Sana?«
»Morda še kdaj, morda ne več . . . Zvečer gremo ob hladu . . .«
»Kam pa?«
»Koder ptičice lete in tečejo vode in rožice cveto . . . Adijo adijo!«
Postavila jo vrč pod žlebček in se obrnila od Jakoba.
»Pa mi vsaj roko daj v slovo, da bom vedel, da se ločiš v prijaznosti od mene! «
Obrnila se jo, mu dala roko in izginila.
»Z Bogom, Sana!«
In molče, počasi, s klobukom nizko na očeh je stopal Jakob po mehki travi na tisto stran, od koder ga je klical oče . . .
- - -
Bežijo časi kakor oblaki na nebu. Zda j je jasno, zdaj se pasejo ovčice po daljni, jasni modrini, zdaj drvi jata sivih oblakov prek neba kakor tolpa volkov.
Jesen je, letina pospravljena, vsaki čas zapiha burja in pride prvi mraz.
Jakob sedi zamišljen pred hišo. Njegovo srce ni več zdravo, njegove oči so zamaknjene bogvekam. Kje je tvoj ponos, kje tvoja malomarnost s katero si včasih sedel pred hišo in kadil, kje tvoje fantovske besede, Jakob? Ej, ni vsega tega več . . . Bog s tabo fant, če gledaš vse dni bele ceste in te v daljavi kliče ciganka, če ti zvenijo neprestano škanti na ušesa in si želiš pohajanja in ciganjenja po širnem božjem svetu!
Pred Jakobom stoji oče, ki si ne ve razlagati, kaj je sinu od poletja sem.
»Pa idi, fant, če ti je doma predobro. Idi po svetu, kakor vse te čase praviš, pa poizkušaj, kako bo, ko te bodo tuje duri po petah bile! Pot je prosta in Bog pred tabo in za tabo!«
»Pojdem, oče . . . Na Hrvaško in potem na Ogrsko . . .«
»Kamor hočeš! « pravi oče jezno in otepa pepel iz pipe.
»V ponedeljek se odpravim . . .«
Oče gre v hišo tolažit mater, ki joče, sin pa gleda v nebo in se veseli in žalosti, da pojde od doma . . .
- - -
Tako je šel Jakob po svetu in ne sledu, ne glasu ni bilo za njim vso zimo.
Na pomlad pa, ob sejmu svetega Jelerja, je prinesel konjski mešetar Bricko v vas prvi glas o Repičevem Jakobu.
Govoril je v Gorici s cigani, ki so pripeljali z Ogrskega konje na trg, in ti so mu pravili, da se je takintak človek iz teh krajev pridružil njim in da mešetari in kupčuje zdaj s konji po Ogrskem od kraja do kraja. In ta človek ni mogel biti nihče drugi kakor Jakob.
Novica je šla skozi vas od hiše do hiše in potem iz vasi drugam in rastla in rastla.
Ko je prišlo prvič do ušes staremu Repiču in Repičevki, tedaj so se ljudje križali, ko so pripovedovali, kako se je Jakob pociganil, se odpovedal pravi veri, pohodil križ in se zapisal hudobi in se poročil s ciganko, ki je grda in črna kakor sajast kotel.
In oče in mati sta bridko jokala za sinom, ki se je pociganil . . . Tam v globoki ogrski deželi pa je teklo vino od miz v krčmi sredi samotne puste in škanti so peli, da je odmevalo v zvezdnato noč, in pari so se vrteli v burnem čardašu, kajti tiste dni je vzel Jakob Sano in se zavezal za vselej s cigani.
- - -
Leta so tekla, stara Repičevka je legla od žalosti in starosti v grob, stari Repič pa so je preselil k sosedovim in jim zapisal vso svojo beračijo, če ga bodo držali pri hiši do smrti. Kašljal je, sedel pred hišo in se grel na solncu. Če so prišli cigani v vas, jih je izpraševal o Jakobu, a nihče ni vedel, kod hodi.
Včasih se je razneslo po dolini, da ga je ta ali drugi videl tuinlam, pa veruj ljudem in njih govoricam! Saj je nemara postal Jakob v teh letih črn, bradat cigan in še oče bi ga nemara ne spoznal več , če bi tudi prišla skupaj.
Jakob je v resnici ciganil po svetu, Sana je bila njegova žena in otroke sta dobila, fanta in deklico. Fant je imel že štirinajst let, ko je Jakoba prevzelo nenadoma silno koprnenje videti zopet domovino. Večkrat, premnogokrat ga je prijelo domotožje, a tako kakor sedaj še nikoli ne.
Domačija! Zlata beseda, bridkost in sladkost vseh popotnikov in tujcev in potepuhov po svetu! Širok je svet, pa kako naj ti nadomesti domačijo, kako naj ti da srečo, ki je tam? Cveto rožice, doline in gore oblačijo novo pomladno obleko, ptiči žvrgolijo, zvonovi zvonijo in nebo so smeje pomladi! ... Pa kaj vse to! To ni domače cvetje, to niso gore, na katere si gledal izpred domače hiše kakor otrok in mislil stopiti lepega dne nanjo in se dotakniti neba, to niso ptičice, ki so ti pele v domovini! . . . Doma veš za vsako stezo, za vsak grm, poslušaš zvonove in se smeješ, ker veš, da pojo: »Tonče v tiri, dol ga zderi! . . .« Ah, da, domovje! . . .
In takrat je kupil Jakob dvoje ogrskih konj in se z drugimi ciganskimi prekupci podal proti domačim krajem. Dolgo, dolgo so hodili skozi Ogrsko, Štajersko, skozi celo Kranjsko in nazadnje so s Cola zagledali Vipavsko dolino.
»O, domača dolina, raj sveta!« je vzklikal Jakob in imel solze v očeh od veselja.
In tisti večer je bilo njegovo srce tako, da se je napil in objemal vse kakor brate. O polnoči so potem šli dalje in bogat Kranjec s par konji z njimi. Pijan je bil in se je smejal Jakobu, ki je kakor v sanjah hodil tisto pot.
Črnega Lackota, ki je hodil z Jakobom in njegovo družbo, je premotilo vino in pohlepnost po zlatu, da je Kranjca zadržal za drugimi in mu porinil nož v srce. Truplo je skril v jarek ob cesti, njegove konje pa gnal oddaleč za drugimi proti Gorici, kjer je bil drugi dan sejem.
Pa je že tako naneslo, da se je vse izvedelo in da so drugi dan na sejmu zgrabili cigane, jih vklenili in zaprli, ker so sumili, da je eden izmed njih moral ubiti bogatega Kranjca. Edini, ki je ušel, je bil Lacko, sum je pa letel na Jakoba, ki je imel največ denarja in dolg nož pri sebi.
Dolgo, dolgo se je vlekla preiskava, po vsej dolini so govorili o Jakobu, ki se je pociganil, se zapisal hudobi in umoril bogatega Kranjca, za kar mu birič že vrv plete. Vsi so verjeli, da je Jakob res ubijavec, le stari Repič je sedel z napol slepimi očmi pred hišo, molil rožnivenec in govoril: »Ne, moj Jakob ni . . . Neroden je bil, pociganil se je,potepuh je — ubijavec pa ni… Vem, da ni . . .«
Bogvekje so potem Lackota ujeli, ki je vse priznal, vse druge so pa izpustili.
Jakob je šel v domačo vas, klobuk poveznjen na oči, in ko je našel očeta, se je razjokal in prisegel: »Ne bom več ciganil po svetu . . . Bog mi je priča, da ne! Izučilo me je . . .«
Stari Repič pa je jecljal od veselja: »Vse ti dam, moj Jakob . . . Hišo in njive in vse, kar je še ostalo. Tvoja žena in otroci — vsi naj pridejo domov! Saj si ti, Jakob, moj sin in oni tudi moja kri!« - - -
Pa kdaj se je vse to že godilo! . .. Stari Repič leži že davno v grobu, tudi Jakob in Sana se starata. Njiju sin se je naveličal doma, ciganska kri mu ne da miru in ga žene v svet. Pa njemu bo težje, nego očetu; ceste so res še lepe in ravne kakor včasih. Pa ljudje niso več taki, žandarji tiče za vsakim grmom, redkokrat obiščejo cigani še naše kraje in njih škanti ne prepevajo in ne kličejo več v prostost in svet.