Ciganka (Drobne povesti)

Ciganka, povest

Izdano:	Drobne povesti Družba sv. Mohorja, 1910
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

»Zad stoji en pobič mlad, Z njo se jel je pogovarjat.« Narodna pesem.

»Ciganka, ciganka!« kričali so zimskega dne vaški paglavci za šibkim dekletcem, ki je šlo s culico v roki, iz prodajalnice domov.

Kričaje gredo za preplašeno revico.

»Dajmo jo!« oglasi se zdajci največji malopridnež kričajoče druhali.

Kepa za kepo pada na milo se jokajočo ubožico, toda ni ga človeka, da bi jo rešil hudobnih napastnikov.

»Pustite me, pustite me!« prosi jokaje sirotica. Toda hudobneži se je ne usmilijo.

Ko so razposajeni paglavci že skoraj omagovali pri svojem hudobnem početju, pride jim naproti čvrst enajstleten deček.

»Pustite jo!« zakriči kepajoči druhali. A nihče se ne zmeni za njegove besede.

»Pomagaj mi! Pomagaj mi!« milo kliče deklica prihajočemu dečku.

»Takoj, takoj!« pravi prišli deček. Malo postoji a nato se zakadi med malopridneže. Največjega dečka vrže v sneg. Ko razposajenci vidijo, da leži najmočnejši v snegu, spuste se v divji beg! Zmagani deček uvidi, da ne opravi ničesar proti močnejšemu dekličinemu rešilen. Tudi on pobegne.

Vesel svoje zmage se poda deček k jokajoči deklici. Očisti ji obleko snega in jo spremi domov. Po poti tolaži ihtečo sirotico.

»Le tiho bodi! Nihče se te ne sme dotakniti več. Gorje mu, kdor se te loti še kedaj! No, pa mislim, da si sedaj ne bodo upali več nagajati ti. Jutri jih bom zatožil v šoli gospodu učitelju. Povedal bom tudi gospodu kaplanu. Nikar ne jokaj! Zmerjati te tudi ne smejo več ti hudobneži«

»Oh, kaj bodo pa doma rekli. Naročili so mi, naj pridem hitro domov.«

»Bom že jaz povedal Smukavčevi materi, kaj se ti je zgodilo.«

Prideta do dekličinega doma. Naproti jima pride suha, bolj priletna žena, Smukavka.

»Bog pomagaj, kje pa hodiš toliko časa, Mimica! Kje si se potikala ves čas? Pa vsa i objokana si. Kaj ti je?«

Tako govori žena v eni sapi k prišli deklici.

Ta začne zopet jokati. Mimični zavetnik pove, kaj se je zgodilo.

Žena se potolaži.

Tako sta se sprijaznila Janez, sin bogatega kmeta Župana in Mimica, Smukavčeva rejenka.

II.

Kdo ne pozna ciganov? Posebno v prejšnih letih so se klatili pogosto v naših krajih. V veliko nadlogo so nam bili. Kamor so se pokazali ti nepovabljeni gostje, povsod je zavladal velik strah med vaško mladino, skrbnimi gospodinjami in gospodarji.

Tu je zmanjkalo krilate domače živalice ali jajec, tam zopet obleke, drugod poljskih pridelkov. Ni čuda, da so začeli ljudje sovražiti predrzne tatove.

Le kakšna stara mamica ali radovedna deklica se je razveselila njihovega prihoda. Ciganka pove namreč za groš številke, ki »gotovo« pridejo v loteriji. Za kos slanine ti pa razodene tvojo prihodnjost!

Tudi v našo vas prikazali so se zopet nekega dne cigani. Kričaje so se razpršili vaški otroci na vse vetrove. Prava nadloga so bili naši vasi. Prosili smo Boga, da bi se odpravili zopet kmalu. Grdo smo jih gledali.

Usmiljenje smo imeli le z bolno ženo predrzne ciganske družbe. Revica je komaj lazila od hiše do hiše s svojim detetom. Radi smo ji dajali ubogaime. Ker ni bila tako rjava in umazana, ko druge ciganke, prikupila se nam je. Tudi njeno vedenje nam je bilo všeč, kajti ni bila tako predrzna, kakor druge ciganske ženske.

Nekega dne prodali so cigani konja tujemu vozniku. Po kupčiji so pili v vaški krčmi.

Ko je voznik odšel s kupljenim konjem, pili so cigani še dalje. Saj je bilo denarja za pijačo, konja bodo pa dobili že zlahko drugega.

Žganja polni se pijanci spro in stepo med seboj. Konec pretepu je bil, ko je ležal mlad cigan zaboden z nožem na tleh.

Bil je mož bolne ciganke.

Drugi dan odvedli so orožniki cigane k okrajnemu sodišču; ciganske tolpe ni bilo nikdar več v našo vas.

Pri nas je ostala le bolna žena z dveletno deklico. Že ves teden je ležala na hlevu kmeta Smukavca. Hudo ji je bilo, prav hudo. Ko je zvedela, da so ji ubili moža, postalo ji je še hujše. Usmiljeni Smukavčevi ljudje so jo tedaj spravili v malo čumnato. Poslali so po gospoda, kakor si je želela bolnica sama.

Vaščani so jo hvalili in ji donašali vsakovrstnih krepčil.

»Ljubi moji ljudje!« dejala je bolna ciganka, »dobrotljivi Bog povrni vam stotero vse dobrote, ki jih izkazujete meni in mojemu otroku. Obilih dobrot vam nikoli ne bom mogla povrniti. Tudi vredna jih nisem. Kmalu bom stopila pred obličje pravičnega sodnika. Če bom našla pri njem milost, prosila bom v raje za vas, vi dobri ljudje. Veliko prošnjo še imam do vas! Usmilite se po moji smrti moje zapuščene hčerke, moje Mimice. Očeta nima, in tudi jaz zapustim jo kmalu. Usmilite se, prosim vas, usmilite se mojega otroka!« 

Smukavec je obljubil, da hoče vzeti Mimico za svojo hčer, ker mu je Bog dal samo enega dečka. Vsa vas je hvalila vrlega moža.

Zvečer istega dne prevideli so bolno ženo s svetimi zakramenti za umirajoče in po noči je umrla.

Umrla žena ni bila prava ciganka, kakor smo zvedeli.

Lepemu ciganu Jožku na ljubo zapustila je svoje roditelje. Jožko pa je pustil radi svoje ljubljene žene nestalno življenje. S kovaštvom si je služil borni vsakdanji kruh. Podpirala jih je skrivaj tudi njena dobra mati. Toda ne dolgo. Že dolgo krije jo mrzla zemlja. Revica je vedno jokala po svoji hčeri. Oče umrl je pred nedavnim časom ter je zapustil vse svoje premoženje edinemu sinu. O »ciganki« ni hotel vedeti ničesar. Tudi brat ji ni hotel po očetovi smrti pomagati v njeni bedi.

Zgubila je roditelje, sestra umrla je pred materjo, brat je pa ni hotel poznati.

Čakale so jo še druge nadloge. Jožko ni strpel dolgo na enem mestu. Začel se je zopet klatiti od kraja do kraja.

Nevajena pomanjkanja in raznih neprilik brezdomovinskega življenja, je uboga žena nevarno zbolela. Ko so ji zabodli moža, radi katerega je zapustila dom, vlegla se je na smrtno posteljo.

Zapustila je ta svet spokorjena in vdana v božjo voljo.

»Bog bodi milostljiv njeni duši,« dejali smo vračaje se s pokopališča domov.

III.

Tako je prišla mala Mimica v našo vas in je postala Smukavčeva rejenka. Oče Smukavec jo je imel rad, kakor lastnega otroka. Tudi mati ji ni bila sovražna, ker ni imela svoje hčerke.

Mimica je rasla, kakor rastejo kmetski otroci.

Največ bridkosti prizadeli so ji vaški otročaji. Vedno so ji nagajali in jo zmerjali s »ciganko«.

Še pretepali so jo sirotico. Le Županov Janez ji Je bil vedno dober in ji je pomagal, kadar in kakor je mogel. Tožil je Mimične mučilce v šoli, zato so jo sovražili še bolj.

Mimica vedla se je v šoli, v cerkvi in doma prav lepo. Učitelj in kaplan stavila sta jo vsem učencem v zgled. Tudi učila se je pridno. Učitelj je govoril večkrat:

»Ko bi bili vsi učenci tako pridni, lahek bi bil moj težavni poklic.« Gospod kaplan so pa zavračili mlade nagajivce, češ:

»Pri človeku ne smemo gledati na stan in rod. Pri Bogu smo vsi enaki; on nas bo sodil po naših delih. Najbolj črni zamorec bo prišel v nebeško kraljestvo, če umrje v milosti božji; a najbolj bel človek pride v pekel, če umrje v smrtnem grehu. Tudi vas ne vprašam, čigav je kateri. Najljubši so mi pridni učenci. Vsi bodite pridni, in vse bom imel enako rad.«

Mimica se je vedno lepše razvijala. S šestnajstim letom je bila že popolno doraslo dekle in bila je najlepša v naši vasi.

A nič manjša ni bila njena dušna lepota.

Ko se je oženil mladi Smukavec, morala je »ciganka« — vse vprek jo je zvalo tako — od hiše. Nevesta je rekla, da ne mara pri hiši — ciganov.

Ker so potrebovali ravno pri Županovih dekle, ustopila je tam v službo. Mimica je bila pri svojem novem gospodarju jako zadovoljna.

Oče in mati sta bila sicer stroga, a ne pretrda. Z Janezom, ki je postal že čvrst mladenič, imela sta se rada, ko brat in sestra.

Toda vse se je spremenilo mahoma.

Neke nedelje popoldan reče oče Župan svojemu sinu:

»Napreži kobilo v novi koleselj in opravi se!«

Sin pogleda začuden očeta, a ne reče ničesar. Bil je vajen ubogati na migljej.

»Pa si že kaj govoril z Janezom o ženitvi?« pravi Županka svojemu možu. »Bog ve, če bo hotel Franico, ki ni prav čedna.«

»Kaj čedna; denar, denar! Tega ima Kmet za Franično doto. To je glavna stvar. Janez je tudi prepameten fant, da bi se branil bogate neveste.«

»Meni se zdi, da vidi fant prerad našo deklo.«

»Kaj? Ciganko? Pa to mi poveš še le sedaj. Kako sem moral biti vendar neumen, da sem vzel to ciganko pod svojo streho. Zdaj je že fantu začarala, da jo rad vidi in da bi jo vzel. O, ti zvita kača ciganska, ti! Od hiše jo odpodim, pa je!«

»No, no! Nikar ne razgrajaj tako. Saj gotovega ne vem nič. Meni se le zdi, da vidi fant rad dekleta. No, čuda ni, saj je lepa, da ji ni para. Pridna je tudi. Da bi imela kaj dote, Bog ve, ali bi se je branila za nevesto.«

»Kaj? Zdaj pa še ti! Se tega se mi manjka, da bi imel ciganko za nevesto. Proč od hiše mora, pa je!« hudoval se je oče Župan.

Mimica je slišala ves ta pogovor v kuhinjo, ker so bila vrata le priprta.

V srce jo je zbodlo to govorjenje.

Precej pozno zvečer sta prišla oče in sin domov.

Župan je bil vesel, sin pa žalosten. Najhujše se mu je zdelo, ker so Kmetovi zabavljali Mimici. Posebno Franica je udrihala po nji. To mu je pristudilo namenjeno nevesto. Ta je opomnila tudi, da ne mara ciganov pri hiši. Župan pa je rekel, da si preskrbi drugo deklo.

Po večerji odide Mimica v svojo sobico. Tu se usede na posteljo, in solze se ji udero po licih.

»Ker sem hči nesrečnega naroda«, govori jokajoča, »podijo me od hiše do hiše. Ker sem hvaležna človeku, ki je vedno dober z menoj, imenujejo me zvito kačo. Rada ga imam, kakor svojega brata, ali njegovi sreči ne smem biti na poti. Bog daj, da bi bil srečen s svojo ženo, kajti srečen biti zasluži.«

Mimica poklekne pred razpelom ter moli dolgo v temno noč. Solze se ji posušijo. Našla je tolažbo v molitvi. Ustane in zveže svojo last v culo. Tiho odide iz hiše.

Pri hlevu zagleda Janez bežečo deklico. Ko jo spozna, zakliče: »Mimica! Mimica!« Zginila mu je izpred oči. Ni ga slišala več.

IV.

»Ciganka je izginila,« ta novica se je raznesla po vasi.

Župan je bil vesel, da se je tako iznebil svoje dekle. Niti zaslužka ni vzela, ki ga ji je imel še dati. Mati ni bila vesela niti žalostna. Janez pa je še le zdaj izprevidel, kaj mu je bila Mimica. Da bi Mimica postala njegova žena, ne pa Kmetova Franica! Pa sedaj je vse preč. Tesno mu je bilo pri srcu.

Ljudje so ugibali raznovrstno o dekličinem begu.

Zadnikov Joža, dolg, na eno oko slep človek, je govoril:

»Ciganka je ciganka! Potepla se je po svetu. Pa bo kradla kokoši in kar ji bo prišlo pod roke, kakor njena mati. Prerokovala bo prihodnjost s kvartarni in razodevala loterijske številke, ki ne pridejo nikoli.«

Drugi so ugibali, da so jo morebiti odpeljali cigani. Tisti dan bila je namreč v sosedni vasi tolpa ciganov.

Drugi zopet so dejali, da so se maščevali cigani nad deklico in jo umorili radi njenega očeta.

Cerkovnik je pripovedoval, da je videl prejšnji večer Županovo deklo klečati na materinem grobu.

Županov Janez je bridko žaloval za Mimico.

Tisti teden, ko sta bila Franica in Janez prvič oklicana, zbolel je nenadoma Župan.

Ker mu je prihajalo huje in huje, ustavili so oklice.

Ni dolgo polegal mož. Na svečnico so ga zagrebli v hladno zemljo.

Janez postal je svoj gospodar.

Ko se mu je polegala bridka žalost po dragem očetu, začel je zopet misliti na pobeglo Mimico. Začel je pozvedovati po nji, a vse zastonj. Ni je mogel zaslediti. Sedaj, ko bi jo bil vzel lahko za ženo, ni je bilo nikjer.

Franica omožila se je tisti predpust. Ko so se radi Županove bolezni ustavili oklici, prišli so si s Kmetovimi navzkriž, in ko je prišel snubec iz sosedne vasi, dali so mu Franico.

O Mimici ni zvedel Janez ničesar več.

Vsi v naši vasi smo pozabili že nanjo, le mladi Župan je ni mogel pozabiti.

Ostal je samec.

Ker je bil Župan varčen in priden gospodar, množilo se je vidno njegovo že obilno premoženje.

Skop pa ni bil. Rad je pomagal potrebnim in revnim ljudem.

Bil je tudi vnet za gospodarski napredek. Kupoval je raznovrstne kmetijske stroje, katere je posojeval vaščanom zastonj ali za malo odškodnino.

Iz mesta je dobil sadno stiskalnico. Ljudje so začeli tlačiti mošt. Tako so imeli doma zdravo pijačo. Pa tudi marsikateri krajcar so izkupili za mošt.

Z župnikovo in učiteljevo pomočjo je ustanovil posojilnico za vso dolino.

Tako so dobivali kmetje doma denar za nizke obresti. Varčni ljudje so pa nalagali lahko doma prihranjene novce na dobre obresti.

Šoli je podaril veliko njivo za drevesnico. Zanjo je odločil tudi primeren znesek. Mladino je vadil učitelj v drevesnici, kako se požlahtnjujejo in odgajajo sadna drevesa.

Iz drevesnice so dobivali občani žlahtno drevje zastonj ali za male novce.

Janez je nakupil vsako leto dokaj knjig, katere je izposojeval ali pa so jih brali ljudje pri njemu. Naročil je več koristnih časnikov. Ob nedeljah po deseti maši je bilo pri Županovih kaj živahno. Kdor je čakal krščanskega nauka, šel je v prijazno hišo ter čital v svetli sobi časnik ali knjigo.

Po nauku prišli so brat domačini. Tako je izginilo iz naše vasi nedeljsko pijančevanje.

Ko si je po nekem požaru kupila občina gasilno orodje, osnoval je mladi Župan gasilno društvo. Društvo se je pridno vadilo. Ljudje so početkoma zmajevali z glavami. Toda ne dolgo. Otroci, ki so se igrali z vžigalicami, zažgali so gostilničarjev skedenj, pogasili so spretni gasilci hitro ogenj. Bog ve, kaj bi bilo, ko bi ne bilo izurjenih gasilcev.

Ko je umrl stari župan Zaplotnik, izvolili so soglasno zaslužnega mladega Župana. Tako je postal Župan pravi župan.

Pri volitvi v krajni šolski svet je bil izvoljen za predsednika. Storil je mnogo za šolo. Po njegovem prizadevanju se je popravilo staro šolsko poslopje. Mnogo je daroval za ubogo šolsko mladino.

Oddaljenim učencem, ki so čakali popoldanskega pouka, dajal je opoldne nekoliko gorke hrane. Pa kaj hočemo naštevati vse dobrote, ki jih je storil svoji občini?

Da tudi ni cerkve pozabil, nam ni treba pripovedovati.

Ko je postavljal svojemu očetu na grob spomenik, dal je olepšati tudi grob matere pobegle Mimice. Ni je mogel pozabiti!

V.

Minilo je dvajset let, odkar je izginila Županova dekla »ciganka«.

Stari in mladi vaščani so se ulegali drug za drugim v hladni grob v tem dolgem času.

Odraščal je nov rod.

Nekega dne so dobili gospod župnik pismo iz mesta. Prednica ondotnih usmiljenih sester ga je pisala. V listu se je bralo, da je umrla tam usmiljenka, doma iz našega kraja.

Sestra Alojzija — tako se je zvala umrla usmiljenka—bila je pravi angel. Do dvajset let je stregla bolnikom z neumorno požrtvovalnostjo. Umrla je kot žrtev svojega poklica vsled kužne bolezni.

Pred smrtjo prosila je prednico, naj piše našemu gospodu župniku. Vsem, ki so storili kaj dobrega nji ali njeni rajnki materi, se zahvaljuje iz vsega srca. Sestra Alojzija je bila naša — »ciganka«, izgubljena Županova Mimica, katero smo bili že vsi pozabili.

Gospod Janez povedali so to novico bolnemu Županovemu Janezu. Hodili so ga tolažit v dolgi bolezni. Presrčno se je razveselil ta, da je slišal še enkrat o Mimici, katere ni mogel pozabiti. Posebno ga je razveselilo, da si je Mimica našla tako lep poklic.

Le za trenotek postal je zamišljen. Ugibal je, kako bi bilo lepo, da bi bil imel za življenje tako tovarišico, kakoršna je bila Mimica. Kako mu je bila draga, zavedel se je še le, ko jo je zgubil tako nanagloma. A ni bilo tako sojeno.

»Božja volja je, da je bilo tako,« reče vdano.

»Kar Bog stori, vse prav naredi,« pristavijo gospod župnik. Kmalu potem je župan umrl. Takega pogreba še ni bilo pri nas. Vse je žalovalo po vrlem možu. Svoje imetje je zapustil sorodnikom in občini za koristne naprave. Hišo je namenil za bolnišnico in hiralnico. V ta namen zapustil je tudi velik vrt pri hiši in potrebni znesek. Naročil je še, da se naj ustanova imenuje: »Svetega Alojzija bolnišnica in hiralnica«.

Na grobu blagega moža se dviguje lep nagrobni spomenik. Postavila ga je hvaležna občina svojemu najboljšemu sinu.