Ciklama krvavi
| Ciklama krvavi Vera Pomlad |
| |||||||||||||
Na tihem oknu, ki strmi v daljave sinje, je zacvetela spet ciklama ... Rdeči so cvetovi, kot kaplje tople še krvi; skrivnosten in brezmejen je njen vonj, kot bridka rana v mladem srcu ...
A, ti prečudna moja roža, kajne, zdaj tretjo že pomlad naznanjaš? Pomlad že tretjo od takrat, ko je ob Marijinem zvonenju prišel, ves dober, lep, kot radostna molitev in te prinesel v moje je roke: »Glej Vera, kot ljubezen najina ... «
O najina ljubezen! Bila je čista, bela in lepa ...
Skozi trpljenje skupaj sva prišla, spoznala se, vzljubila in zasanjala si sen o dobri koči v sončnem bregu med rožami in rodovitnim drevjem; in sanjala si sanje dveh ljubečih se src in pesem o življenju, ki ne pozna beraštva, ne zapuščenosti, zaničevanja in ropota blaznih strojev; sanjala o življenju, o ognjišču najinem, ker ogenj bi gorel in kuhala večerja se za lačne malčke. Sva sanjala o srečanju pod lastno, skromno streho med rožami in zlatimi sadovi drevja ter polja ...
Tako sva sanjala tri kratka leta ...
Na mojem oknu spet cvete ciklama in njeno cvetje bridek le spomin je nanj, ki davno, davno je odšel ...
Bil je lep novembrski večer, ki sklanjal se je že v sobotno noč in mesec izza Limbarske gore je vzhajal na obrisano nebo. V prosvetni dom sem ravno se ravnala. Tedaj prišel je on in ni mi branil kot navadno. Še sam me je pospremil. Ko prideva na polovico pota, zgodi se tisto, kar sem z grozo že slutila.
»Prinesel sem nazaj ti pisma in tu ti vračam tvojo sliko ... «
Govoril je nato, da nikdar nisem ga ljubila, sicer bi ga ubogala in društveno življenje bi na stran pustila, kar vedno me je prosil.
Pri njem doma so vsi me sovražili, ker rada sem zahajala v prosvetni dom in njemu so me v črno luč ogrinjali; pri nas pa njega so mi črno slikali, da je med naju legla dalja in tema. Taka tema ležala je nad nama, zasenčila je najino ljubezen, da nisva mogla se popolnoma spoznati, drug drugemu pogledati v srce in dušo, kjer pod neznanim tlela je ljubezen.
Pred križem sva obstala; svetlo gorel je Bogec v mesečini.
»Tako! Ostani pridna in ne bodi jezna name, kakor nisem jaz na tebe ... «
Tesno mi stisnil je drhtečo roko. Glavo skolnila sem globoko. Solze so zablestele mi na licih. Tesneje me je stisnil za desnico in čakal na odgovor mojih je besed. Odgovoriti nisem mogla, le roko sem mu odtegnila. Tako sva se ločila.
On gre. Odhaja, ah za vedno! Le šum korakov valovi med nama in hladni veter veje od lesov in kliče v zadnji še pozdrav: Bog s tabo! Isti Bog z njim!
V samoto in na tiho zrelo polje me je gnala bolečina. Mehko so spale njive in jok mi trgal je kopreno spred oči, da videla sem jasno kot nikoli — da on je bil vsa moja sreča, da ljubim ga do solz in do norosti.
»Moj Bog! Ti vrni ga! Glej, saj sem bila zvesta. Nisem ga mar ljubila? In če ubogati ga nisem mogla, Ti veš, zakaj.«
Na vasi je zalajal pes. Zašel je mesec za oblake. Zakrila me je gosta noč. Na mrtvi poti sem ostala sama in z menoj ostala je bridkost ...
Na rosnem oknu, ki strmi za pomladnim soncem, krvavi ciklama, kakor v mladem srcu bridka rana ...