Ciklamen in gobe
| Ciklamen in gobe Ljud. Klopčič (Lajoš) |
| |||||||||||||
Danes je v Ljubljani strašno dolgočasno. Mokra megla se vlači po ulicah, tema je skoro, a vendar sije solnce in neprestano prši oni drobni dež, ki niti tega imena ne zasluži. Ljudje se držijo čemerno in zaspano, naglo drvijo po ulicah in zdi se mi, da ima vsak polno psovk v ustih, tako skremženi so vsi obrazi.
Pri meni pa ni tako.
Kadar je zima, se veselim že na pomlad in kadar gre dež, mislim na lepo, vedro, modro nebo.
Danes pa so se menda vsi bogovi zakleli, da me spravijo v slabo voljo.
Vreme je od vraga, gospodinja godrnja, ker sem šele ob sedmih zjutraj prišel domov, krojač mi je prinesel neplačan račun in me prijazno opomnil, da že čaka pol leta na plačilo in ko sem danes srečal svojo ljubico, stisnila je obrvi skupaj in jezno pogledala v stran. — Bogve, kaj je spet zvedela o meni? — toda mislite-li, da sem zaradi tega slabe volje?
Ne boš! Zanalašč ne!
Ker je ravno jesen in ker gre dež in je zunaj tak dolg čas, sem se spomnil nalašč na krasen dan, ki sem ga lansko leto prebil v Mozirju na Štajerskem.
Zato hodim zdaj po sobi gor in dol in se zadovoljno smejem, ker se drugi jezijo in mislim samo na oni veseli dan.
Kakor danes je bila tudi lansko leto ob tem času že jesen. Naveličal sem se že vednega pohajkovanja po planinah in držal sem se bolj doma svojega strica, ki je imel velikansko veselje nad tem, da bom odslej hodil ob nedeljah k maši. In tako se je zgodilo, da me je prvo nedeljo, ko sem bil doma, na vse zgodaj prišla klicat moja mlada sestrična in mi v sobo prinesla kavo.
Kakor pero sem bil hitro iz postelje in iz same hvaležnosti sem ji hotel dati poljubček — toda neumnica zakriči in zleti iz sobe.
Malo sem se jezil nad žensko omejenostjo, potem sem počasi zajtrkoval in se pričel oblačiti.
Kaj morem za to, da se tako počasi oblačim, da mi posebno kravate nagajajo in da sem bil gotov šele, ko so že vsi odšli k maši?
Zaprl sem hišo, ki jo je čuval edino le pastir in počasnih korakov sem jo nameril proti — cerkvi, mislite? Kaj še? Zmenil sem se prejšnji dan s Stanko, mlado hčerko nekega letovičarja, da se snideva na malem griču nad Mozirjem in sicer pri klopci.
In tako sem stopal počasi skozi gozd, dihal radostno v sé sveži planinski zrak in utrgal tuintam kak temnordeč ciklamen.
Ah, kako lepo je bilo to jutro, kako krasna ta jesen!
Le malokje so se videli orumeneli listi, zamolklo zveneče so brbljali mali studenci in neki tih mir je ležal nad gozdom. Zdaj in zdaj se je prikazala v drevesu drobna veverica, zablesketala z malimi, svetlimi očmi in v elegantnem skoku je izginila v vejevju.
Jaz sem pa stopal navzgor, vedno navzgor in čimdalje lepši razgled se je odpiral pred menoj.
Poln navdušenega veselja sem si pričel peti »čez to ravno polje ino čez travnike« ... zavriskal sem še parkrat, potem pa se spustil v tek navzgor in prišel sem do cilja.
Stanke še ni bilo, in upehan sem se spustil na klop.
Pred menoj je ležala Savinska dolina v vsej svoji krasoti.
Solnce je priplavalo ravno izza Oljske gore, svetlo, blesketajoče, mogočno.
Milijoni in milijoni žarkov so bili razliti po ravnini, po gozdovih, po skalnatih vrhovih. Solnce pa se je dvigalo vedno više, vedno višje in čimdalje več luči, čimdalje več življenja je razsipalo okrog. In blesketala se je srebrna Savina, tresla se in zvijala in solnčni žarki so se igrali z njenimi srebrnimi valovi. Blesketali so se skalnati vrhovi Boskovca in tam zadaj vrhovi Ojstrice, blesketala se je rosna trava in rdeči ciklamni, blesketalo in svetilo in smejalo se je azurno nebo in svetel zrak in vsa vesoljna zemlja.
In jaz naj bi ne bil vesel?
Zavriskal sem enkrat — dvakrat, trikrat: »Juheeee« ... in odmevalo je od tihih gozdov — enkrat — dvakrat trikrat — — devetkrat!
Tedaj pa so zazvonili spodaj mozirski zvonovi, čisto ubrano, slavnostno. Kakor povodenj so se razlili — v začetku mogočno pojoč nad zeleno, vriskajočo ravnino in počasi pojemaje so se razgubili v visokih, temno zarastlih planinah.
In kakor v odgovor zadoneli so nato zvonovi nazaretskega samostana, zvonovi pri Sv. Mihaelu, zvonovi v Libiji.
Trudni že in slabotni so priplavali plaho do mene in hiteli naprej in združevali se z glasovi mozirskih zvonov v mogočen spev in skupno so odplavali naprej do skalnatih sten in od tam so prišli še nazaj kot lahke sanje iz bajnih krajev, — tresoč se, doneč odmev.
Zdelo se mi je, da se trese zrak, da poje solnčna svetloba, da , poje azurno nebo in vsa prelestna narava.
Opojen duh pokošene otave je ležal kakor tanka meglica okrog mene, drevesa so stala mirno in resno in niti najmanjša sapica ni motila svetega pokoja.
Vse je počivalo, praznično, smehljaje in nad vsem je plavalo nebeško solnce gorko in dobrodejno in kakor ljubeči poljubi so se razsipali njegovi žarki vsepovsod, vsepovsod.
Med zelenim vejevjem sem zagledal naenkrat rdeče krilo, nato bel slamnik in pod njim ljubezniv obrazek, dvoje oči, tako velikih, mehkih, nedolžnih.
Hitel sem ji naproti.
Ves razžarjen je bil njen obrazek, kakor pri prvem poljubu je bila razlita po njem ljubezniva rdečica. Smejale so se njene oči, njene pol odprte ustnice in beli zobki in smeje se me je oklenila.
»Kako ti je vroče, Stanka!«
»Ker sem tako naglo hodila.«
»Pojdi z menoj do klopice, da si odpočiješ in slamnik si deni z glavice.« —
Storila je kakor sem ji rekel in še lepša se mi je zazdela s slamnikom v roki in z mehkimi kot zlato svetlimi lasmi.
Upehana se je spustila na klop, oči pol zaprte in prsi burno se dvigajoče.
»Kako krasno je tukaj, kako krasno!«
Objel sem jo poln ljubezni in pripel ji na prsi nabrani šopek ciklamnov.
»Krasno je vse, a najkrasnejša si ti Stanka, ljubica moja edina.«
V brezmejni sreči sva tako sedela sama, poljubovala se in smejala, ko me Stanka naenkrat z resnim obrazom vpraša:
»Ali je res. da ne greš ti nikdar v cerkev?«
Zasmejal sem se ji srčno.
»Kako vprašanje Stanka! Ravno nasprotno je resnica, jaz sem vedno rad v cerkvi, jaz sem celo velik pobožnjak in ravno sedaj sva oba v cerkvi.«
»Kako to misliš?«
»Ne v cerkvi, zidani od ljudi, malenkostni in minljivi, ne, — ne, ampak v cerkvi, vznikli v večnosti, toli velikanski in majestetični, da je nikdar ne bo do dna pojmila človeška duša. Le poglej okrog sebe! Kaj je kos zidu proti tem gorskim velikanom, kaj so slike v cerkvi, proti solncu, večni luči, kaj so besede kaplana proti gromu in tresku, s katerim govori z nami naša narava? Tu, tu je Bog, v solncu je Bog, v zemlji je Bog, v gromu in tresku in v tebi in v meni in v ljubezni najini, vroči, kipeči. Ah Stanka, ne morem ti povedati, kako te ljubim, tvoje oči, tvoj obrazek, tvoje laske in tvoje malo, drobno srčece.«
»In jaz ljubim tebe,« je med poljubom odgovorila Stanka, še vedno čudeč se mojemu govoru in objemajoč me rahlo s svojimi mehkimi rokami. Ah ti gorki, sladki poljubi, ta brezmejna radost!
Glasno sem zavrisnil, da je odmevalo po tihih gozdovih in veselo so mi odgovarjali fantje z daljnih gričev in holmcev.
Stanka se je smejala, njene oči so se smejale, polne živega ognja in smejali so se rdeči ciklamni in azurno nebo in zlato solnce in kakor gorki poljubi obkrožali, objemali so naju solnčni žarki.
In tako sva sedela in šepetala sladke besede ljubezni, solnce v očeh, solnce v drhtečih srcih in solnce visoko nad seboj.
---
Krasni, opojni spomini! Ah in ta žalostni konec! Stanka se je še lani zaročila, čeprav mi je par dni prej prisegla večno zvestobo. Take so žalibog dandanes ženske. In jaz imam vedno smolo. Sicer si pa radi tega ne delam nikakih skrbi, in vzlic temu zelo čislam vse ženske, ker sam nisem posebno soliden človek. Moj Bog, koliko večnih zvestob sem že prisegel in prelomil. Tako se pa vse kompenzira.
Zdaj moram hiteti, da ne zamudim rendezvous z Anico, ki zna tako nedosegljivo poljubovati, kot nobena druga. Ah, če se spomnim, da je to zadnji rendezvous v mojem življenju, bi se res moral razžalostiti.
Treba pa mi je velike opreznosti, kajti strašno sitno bi bilo, če bi zvedela o tem sestanku kaj moja nadvse ljubljena Vera, s katero sem se pred tremi dnevi zaročil.