Cinik Steska

Cinik Steska Anonimen

Izdano:	Slovenski narod 10. – 21. junij 1908 (41/132–142), 1–2
Viri:	dLib 145 132, 133, 134, 135, 136, 138, 139, 140, 141, 142
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Žurnalist Ivan Steska se je bil nastanil pri vdovi Poljakovi, in od tistih časov so bili pretekli že trije meseci. Privadil in udomačil se je bil toliko, v kolikor se je on pač mogel privaditi in udomačiti. Njegova natura namreč je bila v mnogih ozirih odurna in človeku, ki je z njim občeval, pogostokrat docela neprijetna zoprna. Včasih, ko ni bilo potrebe, niti umestno, je vrgel človeku tako zelo resnico v obraz, da ga je zazeblo. Imel je tudi docela svojo filozofijo, po kateri je obsojal vse ljudi, so mu bili na razpolago brez razlage. Mehkobo in toplo prijaznost v besedah je sovražil, izražal se je preprosto, kolikor mogoče splošno in včasih neumestno hladno. Moških, ki so njim občevali, to pač ni toliko motilo in le tem manj, ker so bili ga po daljšem občevanju vajeni.

Skušali so mu po svoje vrniti tako opazko ali izjavo, ki bi bila žaljiva in bi zadela preveč v živo, in s tem je bila vsa stvar tudi rešena in obenem pozabljena. Ali z ženskami je bilo to malo drugače. Te so bile užaljene nad vsem tistim, kar jim je razjasnjeval žurnalist Steska po svoji lastni in posebni filozofiji. Od druge strani pa je vzbujala ta napaka pri ženskah tudi zanimanje. Tako se je bilo zaljubilo v Stesko pred leti zelo lepo dekle. Njegovi drugovi so zatrjevali, da se rodi vsako stoletje samo ena taka lepotica in na tihem je bil tudi Steska sam nanjo ponosen. V svojih mislih je bil sklenil za trdno, da jo poroči, in prepričan je bil, da bo na ta način njegovo bodoče življenje docela srečno. In menda zato, ker jo je zelo ljubil, in ker je bil take posebne nature, jo je moril z nepotrebnimi in morečimi vprašanji. Včasih, ko mu je prišla čisto ponižna na sprehajališču nasproti, jo je komaj pozdravil in ogovoril.

»No, snoči si plesala,« je rekel, in gledal mrzlo pred se. »Kaj si se dobro zabavala?«

Njegov glas je bil docela strupen in dekle je bilo mahoma vse vznemirjeno.

»Ampak jaz sem morala s starši na veselico. Saj sem ti vendar povedala ... in plesala sem samo enkrat z gospodom Tomažičem, ki je oženjen.«

»No, naposled ... Kaj mene briga Tomažič in tvoj ples in druge neumnosti. Pripoveduj kaj resnejšega!«

»Oh, ti si ljubosumen ...« se je razveselila mahoma in mu je pogledala veselo v oči.

»Ljubosumen? Radi česa? — Oh, draga moja, to mi boš že verjela, da zaradi tebe jaz ne morem biti ljubosumen ...«

Tako je občeval z njo, in zavoljo tega ji je postalo hipoma neznosno. Jadikovala je, jokala, priznala si je, da uniči s tem samo sebe, svojo srečo in svoje življenje, ali storila je vseeno. Pisala mu je pismo, kjer je zatrjevala, da ga »silno ljubi«, a se od njega poslavlja, ker ne more »živeti« v teh »groznih in morečih razmerah«. Ko je tisto pismo prebral, je odpadlo mahoma vse, kar je bilo na njem ošabnega. V hipu je postal ponižen človek, prosil je usmiljenja in iskal je prilike, da bi pokleknil in se razjokal. A prilike ni bilo dolgo, a ko se je ponudila, je bilo prekasno. Vse davno se je bilo vrnilo, še brezobzirnejši je bil ponos, in tudi vse naziranje je bilo dosti hladnejše. Samo še spomin je ostal, in Steska ga je pogostoma navajal.

»Nekoč,« je pričel navadno in zamahnil z roko. »Neumnost ...« je vzkliknil potem in po daljšem odmoru nadaljeval še enkrat od kraja. »Nekoč, veste, sem bil jaz čudovito zaljubljen. Ko me je tista ženska pustila, sem iskal prilike, da bi pokleknil pred njo in jo prosil odpuščenja. Tudi razjokal bi se bil rad pred njo.« In če je bila navzoča kaka dama, se je obrnil k njej in dostavil: »Kakšne neumnosti, kaj!? Ampak pravijo,« je nadaljeval ob takem slučaju čisto mirno, »da se mora enkrat znoreti vsak človek. Če ne dočaka tega mlad, ga doleti to v starosti, kar je vendar dosti neprimernejše. No, jas sem se znorel mlad in zato sem takih stvari prost.«

Ženske je spravil Steska gotovo vselej v slabo voljo. Pripovedoval jim je polno stvari, ki so bile po njihovih mislih nepojmljive ali so tudi celo žalile njihov ponos. A kadar je videl, da je zašel pregloboko, je skušal tolažiti. Če je bil na razpolago klavir, je nanj tako lepo zaigral, da se je prikupil vsakomur, kdor je količkaj umeval glasbo. In če je bila pri rokah violina, je hitel uglaševati strune in je zaigral nečuveno čuvstveno intermezzo iz »Cavalerie rusticane« ali kako Schumannovo pesem. In Če je bila pri rokah še kitara, je sedel za mizo in zaigral in zapel s svojim visokim tenorjem:

»Voga, la voga,
voga la mia barchetta ...«

In tako so dame naglo vse pozabile in mu oduševljene ploskale. A zlasti so ga vznemirjale ženske solze in solze sploh. Če je videl na cesti otroka, ki je jokal, je stopil k njemu, in če je bil obrazek še tako umazan, je obrisal solze s svojim najlepšim robcem. Dal mu je desetico in zadovoljen gledal za njim, ki je tekel docela potolažen pred njim po ulici. Če je videl na cesti jokati staro žensko, je stopil k njej, govoril z njo pol ure in ji ponudil ob koncu krono. Nekoč je povedal neki docela nelepi dami, da jo ljubi in da misli vedno nanjo samo zato, da bi jo morda s tem potolažil, ker je vpričo njega krčevito jokala zaradi smrti svojega očeta. A tedaj je imel neprijetnosti, ker mu je dotična dama pozneje izponašala njegove besede. No, zdaj je bilo dolgo od tistih časov in Steska je živel pri vdovi Poljakovi popolnoma mirno. Zvečer je prihajal domov ob desetih, vračajoč se iz kavarne. Večerjal je redko doma, in kadar je tako storil, je to opoldne naznanil. Zjutraj je vstajal ob polu 8. in odhajal potem naravnost v uredništvo večjega političnega dnevnika. Tam se je jezil pogosto nad stavci, ki so provzročili mnogo nerodnosti, in nad pismonočami, ki niso prinašali pravočasno brzojavk. A ko je bil list gotov, je čital že v veži, ko je odhajal iz tiskarne, tiste stvari, ki jih je on napisal in z zadovoljstvom je gladil pri tem svojo plavo brado. Če je našel še v veži samo kako neznatno tiskovno pomoto, se je raztogotil na mestu in se vrnil z vso naglostjo nad korektorje.

»Kaj ste zato tukaj, kaj ste zato plačani, da pasete lenobo? Vse po vrsti vas bi človek zapodil, pometal bi vas na ulico kakor jabolčne peške!«

Kričal je na glas, da so se ozrli vsi stavci in prenehali delati. Odhajal je vselej s trdimi koraki in duri je zaloputnil za sabo z vso močjo. Ob taki priliki je šel v gostilno, naročil terana, in če so bili njegovi znanci slučajno navzoči, ni govoril z nobenim. Samo če bi se bil laskal kdo natakarici, bi se ozrl vanj docela sovražno in bi zamrmral nerazumljivo psovko. A jeza ga je minila kmalu, in ko je dospel v kavarno, je bil že vselej tak dogodek docela pozabljen. Prebiral je literarne liste, gladil svojo plavo, kratko pristriženo brado in se smejal slabim kritikom ...

II.

Steska je imel v najemu dvoje sob. Druga je bila majhna s starinsko usnjeno zofo v kotu, ki je bila vsa zametana z raznimi prašnimi knjigami in brošurami. V drugem kotu je stala postelja z nizko mizico pri vzglavju, kjer je ležalo nekaj drobnih brošur, ki jih je čital mimogrede v postelji. V tej sobi je prenočeval Steska, prvo pa je imel pripravljeno za goste. Tam je bilo vse lepo in v redu in vsak dan opoldne si je vse ogledal in če je ostal še kje zaprašen kotiček, je poklical služkinjo Terezo in jo na to opozoril. Nasprotno pa se ni smel nihče dotakniti knjig, ki so ležale po zofi in po tleh v spalni sobi, če so bile tudi vse na debelo zaprašene.

Vsako nedeljo in praznik popoldne so prišli k Steski trije prijatelji. Prvi je bil visok človek bledega obraza in velikih bujnih brk. Pisal se je Košenila in je imel kot pisatelj že precej znano ime. Ta človek je kadil viržinke in pri tem docela nespodobno pljuval po tleh, neoziraje se na preproge in stole. V govoru so mu bile posebno priljubljene nekatere besede, ki jih je izgovarjal tudi ob docela neumestnih prilikah. Tako je n. pr. zelo ljubil besedico »sicer« in jo izgovoril pogostokrat popolnoma po nepotrebnem. Rabil jo je tudi za nekak vzklik.

»Sicer!«

Tako je vzkliknil n. pr. in naročil v gostilni vina, ali tudi končal v društvu svoje pripovedovanje.

Doma je bil od Ribnice na Dolenjskem, in v njegovem govorjenju se je to vedno poznalo. Tudi je bil ponosen na svoje rojake, kakor na Stritarja in Levstika. Ob Stritarjevi sedemdesetletnici se je udeležil vseh ovacij s popolnoma dijaškim navdušenjem. Pri bakljadi, ki so jo priredili takrat slavljencu, je korakal v tempu zadaj in zaklical včasih z gromovitim basom: »Slava!« Kot pisatelj si je pridobil ime z nekimi novelami, ki jih je izdal nedavno tega. Te novele so bile pisane v nekem posebnem tonu, ki je bil prepleten s toploto in prisrčnostjo.

No, privatno življenje Košenile je bilo brez zanimivosti. Na vsaki drugi mesec se je navadno enkrat napil in ob taki priliki je napravil mnogo nerodnosti. Potem se je jezil nad svojo moralo štirinajst dni in ni pil ves čas drugega, kakor vino, pomešano s sodovico. Ob takem času je pripovedoval vsakemu, da ne bo pil nikoli več drugačne pijače, in tako je tekel čas naprej, in ko sta bila navadno dva meseca pretekla, se je Košenila — kakor je to sam zatrjeval — »spozabil«. Drugi dan je po takem slučaju sedel v svojem stanovanju pobit do smrti in se zdravil s sodavico, katere je stala po mizi cela vrsta steklenic. Če ga je kdo od drugov obiskal, se je prepiral sam seboj in jezil do smešnosti.

»Jaz, dragi moj, sem svinja, pijanec, norec, žival ... Zame ni poboljšanja, jaz sem izgubljen tepec ...« In končal je, kakor po navadi: »Sicer!«

»Med abstinente grem, med abstinente grem ... Sicer!«

Tako je obetal včasih, a se je premislil tekom časa in se zadovoljeval s sodavico pomešano z vinom. Z ženskami ni imel posla in tudi ni užival pri njih nikakšnih simpatij.

Drugi Steskov prijatelj je bil vdovec Gregor Zorec, suh in droben človek z majhnimi brki pod nosom. Bil je računski nadporočnik pri vojakih in Steskov sošolec v gimnaziji. V mladosti je bil vesel človek in je počenjal s posebno vnetostjo vsakovrstne neumnosti. Gimnazijskih naukov ni dovršil zato, ker je študiral na malomestni gimnaziji, kjer imajo navadno profesorji malomestne in popolnoma filistejske manire. Spomin nato mu je bil zoprn in zato se je včasih jezil nad malomestnimi profesorji, ki nimajo — kakor je vedno odločno trdil — za pravo vzgojo nobenega smisla. Pred štirimi leti je bil poročil krasno žensko, ki je potem pri porodu umrla. To žensko je imel silno rad, a je to skrival in ji je komaj parkrat pokazal svoja čustva. No, ko je po smrti žaloval do blaznosti, tedaj se je to poznalo. Kot spomin na njo mu je ostala drobna ljubezniva punčka, ki ji je bilo ime Nina. Brez nje ni šel nikoli nikamor, in v družbi je navadno sedela na njegovih kolenih. Če je zvečer, ko je sedel v kavarni ali kje v druščini, Nina polagoma zaspala, jo je nesel oprezno v svojem naročju vun, poiskal izvoščka in se odpeljal ž njo stanovanje. Tam jo je sam razpravil in položil v posteljo in naročil potem gospodinji, da bi pogledala v njegovi odsotnosti vsak čas k njej. Drugovi so ga zvali vedno po krstnem imenu in so ga imeli zelo radi v svoji sredi. Bil je namreč ljubezniv človek in je znal zabavati na posebno prijeten način. Ženiti se ni hotel v drugo, ker se mu je zdelo, da bi s tem žalil spomin na svojo bivšo soprogo in bi ljubezen do nje in nekako tudi sebe samega na ta način osmešil.

Tretji prijatelj je bil glasbenik Pero Ivanić, po rodu Hrvat. Pred letom je bil napisal enodejansko opero, ki je imela lep uspeh v Zagrebu, a še mnogo večjega v Ljubljani. Ta zadnji uspeh seveda ni pripisovati resnim, ker tega nikakor ne dopuščajo razmere. Tisti večer je bilo namreč slučajno navzočih zlasti mnogo pravih ljubljanskih meščanov, in ker se jim je zdelo umestno, da ploskajo, so tudi tako storili. Tudi so mislili, da store prav, Če malo zakričijo in pozovejo na oder tistega, ki je komad zložil. Zato je eden izmed njih vprašal svojega sina - študenta, kako se piše skladatelj, in ko je izvedel, je zakričal na glas njegovo ime. Nekateri so razumeli Vanič, drugi Anič, tretji samo Nič in so tako tudi kričali: »Živio, Nič! Na oder z Ničem! Dvignite Niča!« – No, neoziraje se nato je bil Ivanić zelo nadarjen glasbenik. Pel je vse glasove, tudi pel precej dobro, in igral vse mogoče inštrumente. V njegovem življenju je igrala veliko vlogo neka ženska, katere ni mogel nikoli prav umeti. Seznanil se je bil ž njo na Dunaju, kjer je stanovala v bogastvu in razkošju v neki vili. Za svoje potrebe je imela opremljenih petero sob z vsem mogočim komfortom, svojo ekvipažo je imela, dva para krasnih konj in troje slug v črnih in belo obrobljenih livrejah. Seznanil se je ž njo na nekem koncertu na konservatoriju, kjer je igral prvo violino. Na hodniku namreč ga je ustavil lakaj v črni in belo obrobljeni livreji, mu podal vizitnico in mu povedal, da ga čaka dotična gospa v bufetu. Ko je nato tam vstopil, je vstala od majhne kamenite mizice visoka in krasna dama, snela naglo rokavice in mu ponudila svojo ozko in čudovito fino roko. Pri tem se je nasmehnila in mu pokazala na mesto poleg sebe. In ko jo je spremil do kočije, v kateri se je odpeljala, mu je stisnila krepko roko in dostavila čudovito prijazno:

»Prosim vas, da me obiščete jutri na domu – ampak kakor svojo sestrico, to poudarjam!«

Pozneje mu je pisala še vedno z Dunaja pisma, ki so se pričenjala navadno:

»Dragi bratec! Tvoja sestrica je vesela, ker si ji tako kmalu pisal, a je žalostna obenem,« in pri tem je bila misel na ljubezen – »ker jo mučiš s stvarmi, ki so nemogoče itd.« Kadar ji ni dolgo odpisal, se je pripeljala sama k njemu, očitala mu ljubeznivo njegovo neprijaznost, povedala mu, kako ji je bilo težko za njim in njegovimi pismi in ga potem karala, zakaj se vendar ne oženi, češ, da bi bilo to njej na veliko veselje ...

Ivanić je bil ob takih prilikah docela zmeden, a zlasti Še od početka, ali v zadnjem času se je bil na vse to že privadil.

»Bomo videli« – je rekel navadno, »kam bo vse to privedlo!« In skomizgnil je z ramami in se nasmehnil. Pri tem pa je imel Emo pl. Lindenau silno rad.

III.

Proti jeseni nekoč je prejel Steska nenadoma brzojavko iz Budimpešte, da mu je umrl stric. Brzojavil je notar in obenem sporočil, da pripada po oporoki velik del premoženja Steski. Vest ga je tembolj razveselila, ker je bil njegov stric človek, ki ga ni ljubil nihče v vsej obitelji, in ni zato provzročala njegova smrt nikakšnih bolesti. Ko se je pripeljal včasih po trgovini v svoj domači kraj, ni svojih znancev niti obiskal, in če je slučajno srečal katerega na ulici, ga je na kratko odpravil.

»Posla imam, dragi moj, drugič. Naposled« – takrat je držal že v roki je klobuk – »ne mislim še jutri umreti. Torej na svidenje!«

Tako je naglo odšel in se odpeljal, ne da bi posetil domače ljudi. Steski so očitali prej včasih, ko je bil še doma. da se je uvrgel v strica, da je ravno tako brezbrižen in do skrajnosti nepriljuden človek. No, to je bilo še takrat, ko so še živeli starši in sestra Maria, ki se je vozila na kolesu, se prehladila in umrla potem za jetiko.

Steska je torej vest o denarju razveselila. Že davno prej je mislil o neprijetnostih svoje službe in svojega poslovanja. V zadnjem času si je bil nakopal polno sovražnikov in odstrani je čul, da ga namerava neki meščan ob priliki sklofutati na ulici, čes, da je nepravično pisarjenje krivo, da ni bil on izvoljen v občinski svet. Tudi načelnik stranke, katere glasilo je on urejeval, je bil prišel nekoč nanj in mu dokazoval, da je vse tisto, kar piše on o razmerah na Štajerskem, velika oslarija. To je bilo ob času nekih volitev in jasno je, da je Stesko hudo zadelo. In zato je torej odpovedal svoje mesto z veseljem in je čutil, ko je prihajal zadnje dni v uredništvo, neko posebno in do čudovitosti prijetno slast v mislih, da so to zadnji dnevi in da se ne bodo ponavljali nikoli več.

Napravil se je takoj v Budimpešto in poklical vdovo Poljakovo, da se od nje po dostojnosti poslovi.

»Odhajal bom zdaj, gospa, za nekaj časa v Budimpešto, vam pa priporočam, da se blagovolite včasih ozreti na moje stvari.«

Vdova Poljakova je stala pred njim, mislila je nekaj in gledala v tla, a nato mahoma dvignila oči.

»Vi boste dovolili, da sedem. Dolgčas mi je danes – bog ve zakaj in nimam nikogar, da bi se ž njim pogovorila.«

Sedla je, z roko je popravljala lase in nadaljevala potem v istem tonu dalje.

»Če človek živi tako kakor jaz, kaj ima resnično na svetu kakor puščobo. Ampak to je usoda, dragi moj, jaz sem o tem prepričana. Goethe pravi, da je treba »in das volle Menschenleben greifenu«, ali to velja samo za tiste, ki imajo talent zato. No, jaz nimam talenta.«

Steska je sedel, če tudi se mu je zdelo razgovarjanje nepotrebno, in spregovoril z nasmehom na obrazu, ki je kazal dolgčas.

»Jaz mislim to nekoliko drugače, čustev je treba zato v prvi vrsti, pojmiti svojega bližnjega srečo in nesrečo ... jaz mislim milostiva, da vam manjka čuvstev ...

»Preveč je tega, dragi gospod, daleč preveč.«

In nato se je igrala vdova Poljakova z vizitnico, ki je ležala na mizi, in nekaj premišljevala. Potem je dvignila obraz in izpregovorila nenadoma.

»Kakšno se vam zdi moje življenje, pripovedujte natančno!«

In gledala mu je v obraz z gorečimi črnimi očmi in vse njeno telo je izražalo nestrpnost pričakovanja.

»No,« je izpregovoril Steska in začudeno pogledal – »to je težko odgovarjati.« Potem je pomislil in nadaljeval čez par minut. »Lepo, draga gospa, prijetno. Vi uživate visoko pokojnino, da si lahko privoščite mnogo veselja. Ni treba, da bi stradalo vaše srce v nobenem oziru. Ako si želite ljubezni, pomignite samo z roko in zelo mnogo vam bo na ponudbo.«

»Ampak, če človek nima tega, česar si želi« – je ugovarjala vdova in njeno lice je mahoma zardelo.

»Ah, ne izbirati! Jemati od kraja! Vse križem, kakor da življenje.«

Potem sta umolknila oba. Steska je prižigal cigareto, a vdova je gledala predse in se igrala zopet z vizitnico. Zunaj je sijalo solnce in zdajinzdaj je udarjal s ceste skozi odprta okna ropot voz in konjskih kopit. V nasprotni hiši je igral nekdo na citre neko tirolsko pesem in obenem tudi pel s sirovim in s hripavim glasom.

»Vi boste zdaj odšli in enkrat pozneje boste tudi zapustili to stanovanje pri meni« – je izpregovorila vdova po daljšem molku, ne da bi dvignila oči.

»Kajpa! Jaz bom odšel, kadar se odločim za kak kraj. Dozdaj še nisem tega storil. Najbrž pojdem za enkrat v Švico, ali še kam dalje. No, to bomo videli.« »In vam bo čisto lahko od tu odhajati ... iz teh krajev, mislim, iz teh razmer?«

Vprašala je tišje in je sklonila glavo nekoliko nižje. Njega je vprašanje začudilo in mahoma mu je postalo zoprno. Vstal je in se pričel šetati po sobi.

»No, jaz vendar nisem sentimentalen ali zaljubljen. Enkrat, no, neumnost – enkrat sem ljubil in iskal prilike, da bi pokleknil pred svoj ideal« – to besedo je izpregovoril zategnjeno in zanesljivo – »in se razjokal in prosil milosti. A je to minilo. Vsak človek se mora enkrat znoreti! Jaz sem se že, ali ste se vi tudi? Ali ste se že znoreli, gospa Poljakova?«

Razjezil se je bil na tihem, ustavil se je pri oknu in je gledal na ulico.

»Kaj sem vam storila, da govorite tako z mano? Ali so to morda »čustva«?«

Tudi ona se je bila razburila in zato mu je očitala njegovo prejšnjo izjavo.

»Ah, čuvstva, draga moja, to so vetri, ki vejejo od juga. Proti severu gredo in naravno je, da se shladijo.«

Povedal je to s tako prezirljivo mrzlostjo, da je Poljakovo zazeblo.

»Vi ste, oprostite mi, grozen človek. Negalantni ste, sirovi ... čudak! ...«

»Jaz se vas lahko izognem, gospa Poljakova, zakaj se vi ne morete izogniti čudaku?«

Stal je pri oknu kakor prej in se ni okrenil, vdova pa je vstala nenadoma in vrgla vizitnico, ki se je ž njo prej igrala, šiloma ob mizo.

»Kdo se vam vsiljuje, kdo?«

»Jaz mislim, da vdova Poljakova.«

In takrat je bilo videti, da so zapustile vdovo vse moči. Trdo je sedla nazaj na stol, naslonila se je na mizo in zajokala kakor od silne bolesti. Steski je bilo mahoma nerodno, potem žal, sedel je k njej, božal njeno roko in ji prigovarjal, naj mu oprosti.

»Nisem sam kriv: razjezili ste me. Pripravili ste me docela iz ravnotežja ... Oprostite, prosim vas. Rotim se vam, da vas ne užalim nikoli več.«

In božal je njeno roko, ki mu jo je pustila stegnjeno po mizi in jo je naposled poljuboval.

»Vse vam storim, mila moja, samo prosim vas, ne plakajte!«

»Ali se boste vrnili in ostali še v tem stanovanju?« ga je vprašala potem mehko s solznimi očmi.

»Vse vam obljubim, draga moja, samo vi ne plakajte, ne plakajte! Jaz bom ostal v tem stanovanju, če je taka vaša želja. Samo potolažite se! ...«

In tako se je zgodilo.

IV.

Vdova Poljakova je bila izvanredno šibka in precej prikupljiva ženska. Imela je črne oči in tudi lase skoro črne in je bila takrat stara 27 let. Rojena je bila v samotnem gradiču, kjer so vladale še silno starodavne razmere. Že če je človek zagledal tisti gradič, se mu je zdelo, da je zašel nazaj v srednji vitežki vek, in če je stopil v vežo, je bil o tem odločno prepričan. Bila je namreč prostorna, belo pobeljena in na stenah na desni in levi so stali kameniti reliefi visokih, v težke oklepe oblečenih vitezov. Spredaj so se dvigale polahko na kvišku silno široke in položne stopnice, ki so se cepile kmalu na desno in levo. Spodaj je stal na vsako stran na dveh železnih kolcih top od medi, ki je gledal s črnim žrelom proti vratom. Dalje od obeh topov pa je stala na vsako stran v posebnih stojalih vrsta visokih sulic in na prvi in na najbližji je visela močna in svetla čelada, kakor da bi jo tja obesil mlad in krepak vitez, ki je šel tisto minuto mimo gor po stopnicah, kjer ga je čakala zala grajska gospodična. Po stenah silno prostornih soban so visele začrnele podobe starih graščakov z bledimi obrazi, z dolgimi svilenimi lasmi in mehkimi plavimi bradami. Taintam je sedela mlada ženska v širokem krilu, s konjičasto frizuro na glavi in z nenavadno velikimi modrimi očmi. Tudi pohištvo je bilo od sile starinsko in enako starinski je bil graščak, ki je stanoval na tistem gradu. Prva žena mu je bila umrla, potem si je vzel drugo, ki ni marala tisto dvoje otrok, ki so ostali po prvi. Deček je bil menda zato umrl, in deklica –zdaj vdova Poljakova – je bila ostala. Njena prva mladost je minila brez pravega veselja v sirovem okrilju neprijazne mačehe.

Potem, ko je bila odrastla, je živela tako tiho, da je že mislila odpotovati v samostan. A nekoč, ko se je vrnil njen oče iz nekega potovanja, je prišel obenem ž njim na grad nizek in debel gospod, ki je ostal potem dolgo pri njih in ji je govoril potem take stvari, o katerih je čitala po širnih nemških romanih. In nekoč so sklenili, da bo tainta čas poroka in se je naposled tako zgodilo. A baš tiste dni se je dogodilo nekaj posebnega, kar je pustilo v srcu večen spomin.

Lepo majnikovo jutro je bilo, ko se je peljala belo oblečena v zaprtem vozu k poroki in čudovito je dehtela tista teja, ki jo je imel pripeto na prsi mladi gospod, ki se je vozil ž njo. In kadar je uprl vanjo oči, ji je bilo mahoma tako čudno, da si je želela še dolgo, dolgo take vožnje. Govoril je mehko, morda je bilo tudi njemu čudno pri srcu. Enkrat je bil nenadoma pobledel, prijel jo je za roke in spregovoril početkoma neumljivo, a potem razločno.

»Kam se vozite za tem starcem? Kam se vozite, draga moja? Ali bi ne rekel vozniku, naj zavije na prvo stransko pot, da se ognemo tem gnusnim stvarem?«

In njej je bilo naenkrat tako toplo, neznano moč je začutila v svojih prsih, pogledala je skozi okno tja, kjer se je belila v daljo stranska cesta in skoro je polglasno zaklicala:

»Recimo!«

Ali šinila je mimo stranska cesta, ostala je mahoma daleč zadaj, mladi gospod je povesil glavo in ni spregovoril ž njo nobene besede več. Ko se je drugo jutro od nje poslavljal in ko je videl, da so njene oči vse objokane, so stopile tudi njemu solze v oči. Globoko se je sklonil nad njeno roko in jo poljubil in potem naglo odšel.

Življenje, ki je sledilo potem, je bilo mrtvo. Mož se je redil, jedel in pil in se včasih okorno pošalil. Stanovala je ž njim v velikem mestu, kjer je bil uvrščen med višjimi uradniki. Včasih sta šla na razkošne veselice, a njo je bilo gotovo vselej strah. Treba je bilo namreč razgaliti ramena, in po njih so tako pekli pogledi suhih in že davno doživelih gospodov. Nato je nekoč nenadoma zadela moža kap, pokopali so ga z vsem razkošjem in ona se je oblekla v črno, kakor je to zahtevala manira. Preselila se je potem v manjši kraj zopet nazaj v domovino, najela si je lepo stanovanje in samotarila tam in se naposled tam privadila. Domišljevala si je, da mora imeti človek za veselo in prijetno življenje poseben talent, a ona tega baš nima.

Nekoč – spomladi je bilo, menda meseca aprila – je naznanila dekla nekega gospoda, ki je želel ž njo govoriti. Gospa se je začudila, popravila je v naglici frizuro in ga ukazala privesti. Tako se je zgodilo, in njeno začudenje je bilo veliko.

»Milostna, boste pač oprostili, da vas nadlegujem s prošnjami. Vidite, v tej hiši sem bil jaz rojen, vso svojo prvo mladost sem preživel tukaj in zdaj bi rad stanoval tu nekje v prvem nadstropju, čul sem, da je v vaših rokah vse prvo nadstropje, in ker ste sami, vam morda ne bo težko odstopiti dvoje sob. Prosim vas, kakor se spominjam, jih je vsega skupaj sedem ...«

To je bil Steska, ki je tako govoril, a vdova Poljakova je preslišala vse besede, gledala ja vanj in se domislila na tistega mladega gospoda, ki je imel solze v očeh, ko je poljubil tisto jutro po poroki v slovo njeno roko.

»Zdi se mi, da smo bili mi nekoč že skupaj, da smo se peljali,« je pripovedovala kakor v sanjah in je potem zamišljeno sedla.

Ali niso bili še do takrat nikoli skupaj. Steska je stal pred njo takrat prvič v njenem življenju in se je potem tam nastanil. Ali videla sta se redkokdaj, komaj vsak teden morda enkrat na hodniku. Vdovi je bilo to neprijetno, a se je na to končno privadila.

»Nima talenta za življenje,« ga je sama pred seboj opravičevala, »kakor ga tudi jaz nimam. Nimamo talenta,« je prostodušno ponavljala in se pri tem nekoliko nasmehnila.

Včasih je vprašala služkinjo Terezo, ki mu je stregla, če je zdrav.

»Zdrav« – je odgovarjala služkinja na kratko, a semintja ga je tožila tudi sama.

»Siten je« – je rekla včasih – »zopern kakor bel ščurek!«

In ob taki priliki se ji je vdova Poljakova nasmejala.

»Kaj pa je storil? Pripoveduj!«

Čevlje sem postavila tako, da so gledali s petami po sobi, a zdaj me je klical in mi kazal, da morajo biti obrnjeni čevlji s prednjim koncem po sobi. Kaj ni to sitnost? Ti moj Bog, bila sem že pri ministru ...«

In potem je pripovedovala vso široko povest o svojem slavnem službovanju in naštela vse gospode, katerim je stregla, s priimki in krstnimi imeni.

Steska je stanoval tam že tri mesece in je šele tretjič govoril s svojo gospodinjo. Prvič je bilo to, ko je vzel stanovanje, drugič, ko je v bližini nekje gorelo in je vdova Poljakova vsa preplašena priletela v njegovo sobo, in tretjič, ko se je odpravil v Budimpešto. To zadnje pa je bil neprijeten slučaj. Kadar se je vdova domislila na ta dogodek, so ji stopile vselej solze v oči in tako jo je bilo sram, da je bila uverjena, da ne stopi v bodoče nikdar več pred Stesko. Pravzaprav si sama ni vedela natančno pojasniti, kako je prišlo do tega vsega. Mislila je, da je sama mnogo kriva, a vendar ne vsega. In to je bila resnica, da ji je bilo nenavadno težko, ko je čula o odpotovanju Ivana Steske.

V.

Tretjo soboto dopoldne se je vrnil Steska s svojega potovanja. S seboj je pripeljal slugo z imenom Antonio, ki je bil rodom Italijan. Prej je služil pri pokojnem stricu, in Steski je tako ugajal, da ga je odpeljal takoj s seboj. Po prihodu je bil Steska izmučen in je zato legel in zaspal. Popoldne okrog štirih je vstal in pričakoval svojih znancev.

Najprej je prišel pisatelj Košenila z viržinko v ustih. Vrata je hrupoma odprl in zaprl, potem je vzel iz ust viržinko in pljunil po preprogi.

»Sicer!« –

Pljunil je v drugo, del viržinko v usta in med zobmi pozdravil. Nato je sedel in rekel, da so redakterji svinje. Povedal je tudi, da se je pred tremi dnevi napil in da vstopi zdaj najbrž v društvo abstinentov. Zdaj še pije samo s sodavico pomešano vino in sicer tako, da je k večjemu ena petina vina, a štiri petine vode. No, tudi to bo v kratkem opustil.

Drugi, ki je prišel kmalu nato, je bil nadporočnik Gregor z malo Nino, ki je bila tisti dan posebno tiha. Sedla je na zofo v kot in je potegnila pred se gardino od okna, ki je bilo koncem sobe. Gregor sam pa je bil tisti dan zelo razpoložen. Odložil je sabljo in prižgal cigareto in šalil se pri tem s Stesko o dedščinah.

Kmalu na to je prišel tudi glasbenik Ivanić tako razpoložen, kakor je bil vedno. Čuli so ga že po stopnjicah, ko je stopal navzgor polglasno pojoč, in nato se je veselo prismejal v sobo.

Steski je prišlo na pamet, da bi se oprostil pri Poljakovi, ker se ni zjutraj javil ob svojem prihodu.

»Moment, prosim gospoda! Oprostim se pri gospodinji!«

»Kaj je lepa in mlada?« – je vprašal Ivanić.

»Pod trideset let!« – je rekel Steska in je šel preko sobe.

»Pozovi jo, dragi moj, pozovi! Si ti pravi človek, ko je nikoli ne pozoveš. Stori, torej, gospodine moj!«

Ivanić je sedel pri tem zrn glasovir, ki je stal v kotu in zaigral in zapel lahko dunajsko melodijo.

»Ein blondes Muschelhaar,
zwei heisse Feuerradell ...«

Nato je vstopila udova Poljakova v spremstvu Steske in se predstavila po vrsti. Košenila je prišel pri tem v zadrego, viržinka mu je padla na tla in več isker se je razpršilo po preprogi. Zadušil je z nogo pobral smodko in potem podal svojo veliko in koščeno roko.

»Pisatelj Košenila.«

Nadporočnik se je predstavil z vso udvorljivostjo in poklical je nato Nino, ki je stopila izza gardine in ponudila svojo drobno in okroglo roko.

»Jaz sem Nina – « je rekla s čisto drobnim glaskom, in vdova Poljakova jo je poljubila na čelo.

A Ivanić se je predstavljal docela razposajeno. »Jaz sem muzikant,« je rekel in je sedel tik k Poljakovi.

Antonio je prinesel na mizo vina, in ko je odprl vrata, se je čulo, kako se je jezila nad njim zunaj Tereza.

»Brna italijanska nerodna ...«

Vrata so se zaprla in glasovi so bili neumljivi.

Nadporočnik je pripovedoval izpočetka o življenju sploh, potem je prešel na ljubezen in odtod na zakonsko srečo. Naposled je govoril o samoti in zatrjeval, da se človek nanjo docela privadi.

»Sredi nje – je rekel – dobi vse življenje seveda popolnoma drugo lice. Dogodki, ki so sicer v življenju skrajno malenkostni, dobe velik pomen.«

Poljakova se je z njim strinjala in mu je segla mahoma v besedo.

»Da ... namreč glejte! Jaz živim tako v samoti in res je, da tri dni pomišljam o tem, če mi izroči kdo od te in te osebe pozdrav ali če pogleda na moje okno neznan človek in gleda malo dalje, kakor se zgodi to mimogrede.«

»Oj, Grigorije i gospodja,« je vzkliknil Hrvat, »vidva oba sta preveč sentimentalna. Hodita, mislita, živita nekakšnim spominom, ampak to ni zanimivo, ne pametno. Jaz mislim, da je treba živeti s sedanjostjo in ne z minulostjo, ne bodočnostjo.«

»Žame nima minulost pomena,« je rekla Poljakova in je vzela eno od slaščic, ki jih je prinesel Antonio.

Do tedaj je Steska molčal, a zdaj je pričel z običajnim prezirljivim tonom.

»Jaz vas ne zapopadem, kaj hočete s frazami, kakor so ljubezen, mladost, simpatije, samota in druge podobne neumnosti. Med mladimi ljudmi sploh ni govora o ljubezni. To zbliževanje, ki obstoja med njimi, je docela fizično in ima vzrok v naturi sami. Pri nekaterih je jačje in pri drugih slabše, in odtod bi se dalo dobro razlagati, zakaj se toliko in toliko možkih in žensk ne omoži, oziroma oženi.«

»ln srce?« – je vprašala pozorno Poljakova, ki je imela ves čas vanj uprte oči.

»Ah, draga moja, srce nima pri tem nobenega posla. To je fraza, ki so se ljudje navadili nanjo. Ravno tako bi n. pr. lahko govorili zaljubljenci, jaz te nosim v plečih, ali v peti ...«

»To bi bilo celo primernejše« – je dodal Košenila z debelim basom in se široko zasmejal. »Jaz, pri moji veri,« – je nadaljeval – »imam še rad ženske, ampak po svoje!«

Gregor je vljudno ugovarjal in dokazoval docela nasprotno.

»Ti govoriš tako,« – je rekel – »ker še nisi imel nikoli prilike, da bi kaj resnično čuvstvenega doživel. No, mogoče je tudi, da je pri tem res nekaj kriva tvoja posebna natura. Nimaš tistega, kar nazivljejo ljudje srce v prenesenem pomenu.«

Ta zadnja opazka je bila Steski všeč, in zato se je nasmehnil in pogladil kratko pristriženo brado.

»No, to je menda resnica!«

»Ah, vi ste naravnost čudovit človek! Vi se znate nekako pretvarjati ... oprostite, jaz ne morem najti za vas primernega izraza.«

To zadnje je izrekla Poljakova in na njenem obrazu je bil še ves čas tisti veseli in zadovoljni izraz, s katerim je stopila v sobo.

»Oprostite,« je rekla, »ali ste že vi kdaj ljubili?«

»No, o tem sem že enkrat povedal svoje mnenje. Vsak človek se mora enkrat iznoreti, in jaz sem tako že napravil!«

Nato je prinesel Antonio karte, in potem so se kartali. Proti večeru, ko se je storil mrak, je igral Ivanić na klavir nekakšne orientalske pesmi, in Poljakova je postala pri tem zamišljena. Nine je bilo malone strah, vstala je, šla h Gregorju in mu sedla v naročje. Naslonila se mu je na prsi, in tako v mraku je bilo njeno lice belo kakor od kamena in do ramen gole roke kakor od alabastra. Poseben vpliv je dobil človek, če je pogledal v široko odprte temne oči sredi njenega belega obraza. Poljakova je to čutila in mahoma si je želela moža in obitelji in srečnega in ne tako grozno tihega življenja. Košenila, ki je sedel večinoma mirno in pil zadnji čas močno vino, je bil pričel citirati Heinejeve pesmi.

» .... Ich weiss
das schönste auf Erden,
der Frühling und die Liebe
es muss zu Schanden werden!«

Potem je molčal, pomislil in povedal drugo:

»Also fragen wir beständig,
bis man uns mit einer Hand voll
Erde endlich stopft die Mauler.
Aber ist das eine Antwort?«

In potem se je menda domislil na neko veliko damo in je pripovedoval o njej: »Sioer – ona je kolos, kolos ... Eine Gigantin ...

»Sie hat schon in der Wiege
zwei junge Katzen erdrtickt! ...«

Ko so odšli vsi trije gostje, je sedla vdova Poljakova na svoje mesto nazaj in je nepričakovano spregovorila.

»Jaz si domišljujem, je rekla, »da imam jaz mnogo nagnenja in smisla za obiteljsko življenje. Kaj mislite vi k temu, gospod Steska?«

Steska se je v prvem hipu iznenadil, a potem je skomizgnil ravnodušno z ramami.

»Jaz« – je rekel – »no, jaz mislim, da poj dem zdaj spat.« –

Tisti večer je hodila Poljakova še pozno v noč po svoji spalni sobi in je premišljevala o svoji bodočnosti. Pri tem so ji prišle na pamet besede Gregorja, ki je poudarjal, da je treba predvsem vedno živeti s sedanjostjo. Bodočnost potem že pride sama ob sebi.

»Bodočnost že pride, – ampak uravnati, prilagoditi si sedanjost« – je mislila Poljakova, ko se je razpravljala, in končno se je nasmijala sama sebi.

»Nimamo talenta, nimamo talenta!«

Nato je pokleknila slečena h klečalniku, molila je nekakšne dolge nemške molitve in legla potem v posteljo.

VI.

Drugi dan je bil Steska slabe volje. Zunaj je bilo pusto; sapa je pihala in dvigala po cestah prah, nebo je bilo zavito v goste oblake in vsak čas je bilo pričakovati dežja.

Steska je sedel na kovčegu v svoji spalni sobi, držal je v rokah neko knjigo, a ni čital. Vsak čas se je ozrl skozi okno in po njegovih pogledih bi človek sodil, da se je nekam namenil, a mu je vreme preprečilo pot, kar mu pa je do skrajnosti neljubo.

S hodnika se je čulo zdajinzdaj glasno govorjenje. To je bila Tereza, ki se je jezila neprenehoma nad svojim novim družabnikom, slugo Antoniom.

»Lesa te potrla, italijanska grdoba, vode prinesi v škafa!« – je vpila.

»Che cosa?« – je izpraševal prijazni Italijan.

»Da bi te miši oblizale – vode mi prinesi ...«

In zunaj so se mahoma zaloputnile duri in vse je naenkrat utihnilo. Nekdo je nato potrkal in vstopila je Tereza sama. Oddala je Steski majhno dehteče pisemce in se počasi oddaljevala.

»Počakaj!« – je rekel Steska in odprl pismo in tiho čital: »Ako Vam ni to zoprno, Vas povabim v svojo sobo na čokolado. Dolgčas mi je in Vas pričakujem. Irma P.«

»Reci, da pridem« – je rekel Steska in Tereza je odšla.

Vstajal je zlovoljno s stola, knjigo je vrgel na zofo in se nato počasi preoblačil.

»Kam me to spravlja ta ženska,« – je mrmral – »kaj je treba vseh teh ceremonij! Če se misli zabavati, naj si poišče lahkoživca in naj z njim potem ceremoni!«

Počasi se je napravil in vstopil potem s posebno resnim obrazom.

»Oh, hvala vam« – je zaklicala Poljakova izvanredno veselo, vstala z zofe in mu hitela nasproti. A ko je bilo Še korak do njega, je obstala in se nenadno začudila.

»Ah, dragi moj, kakšen je vaš obraz? Vi ste bolni morda, do skrajnosti slabe volje?«

»Nič hudega« – je rekel Steska, ponudil je roko in je sedel.

»Glejte,« je nadaljeval potem – »danes se zopet vidi, da smo ljudje čisto otroci, celo deli nature. Malo grdo vreme je zunaj in človeka se loti slaba volja, neprijetna trudnost, dolgčas itd. Ampak veste, pri meni je še nekaj. Jaz se kot kapitalist nikakor ne počutim dobro. Nezadovoljen sem, nekako sam s seboj sprt. Zdi se mi, da sem preveč vajen hlapčevskega življenja.«

Nasmejal se je pri tem po sili in pozval potem Antonia in naročil cigaret.

»To je hipno, verujte mi. Vedno je tako, kadar človek nenadoma spremeni svoje življenje. A mine in človek se nekako uživi v razmere. Ah, kakšnih razmer sem se že jaz privadila!«

»Jaz mislim, da so ženske dovzetnejše v tem oziru. Zdi se mi, da bo v večini slučajev pravi otroci trenotka. Vi n. pr. milostiva, bi se grozno vznemirili, ako bi se zdaj zunaj nenadoma ubila Tereza, a bi na to jutri že več ne mislili. Ampak ta je slaba primera, a vi boste razumeli moje misli.«

Vdova Poljakova se je popolnoma vljudno nasmehnila, z roko je segla v lase in se je naslonila nazaj.

»To sem jaz že imela priliko spoznati, da vi nas ženske sploh zelo nizko cenite. In to se mi zdi krivo.«

»Jaz ne delam nikomur krivice in tudi ne govorim fraz.«

Nato je vzel v roko neki francoski roman, ki je ležal na mizi in je pričel po njem listati. V sobi je bilo polmračno, zunaj je šel dež in je pihala močna sapa, včasih so se stresle duri, in njemu je postalo mahoma skrajno neprijetno.

»To je do skrajnosti neprijetno« – je spregovoril potem popolnoma vznemirjen – »Jaz odpotujem na vsak način.«

Poljakova se je začudila in se je nagnila naprej.

»Kako vi to mislite? Jaz vas ne razumem.«

»Jaz mislim, da sem nekoliko bolan. Ne počutim se popolnoma dobro – je nadaljeval zopet mirnejše – in zato sodim, da bi bilo docela umestno kam odpotovati. Visoko kam in daleč – v Švico morda.«

Poljakova se je nato zamislila; dolgo je sedela popolnoma mirno, in ko se je Steska poslavljal, je vstala naglo, kakor da bi se prebudila iz spanja.

»Vi že odhajate?« – ga je vprašala docela malomarno, kakor govore ženske v prisiljenih vlogah, ki so jim docela zoprne. Steska je to opazil in zato se je obzirno nasmehnil.

»Vi to vprašate?«

Poljakova mu je gledala v obraz, potem ga je mahoma razumela, zardela je in obstala na mestu. Hotela mu je nekaj objasniti, a Steska se je naglo poklonil in izginil med durmi.

Dež je bil zunaj že ponehal, nebo se je bilo razjasnilo in v obraz je dihala prijetna sveža sapa. Po trotoarju so stale še luže in od drevja v parku so kapale debele kaplje.

Ko je bil Steska že blizu kavarne, kamor se je bil namenil, je srečal Ivanića, ki je prihajal iz stranske ulice z visoko elegantno damo.

»Kakšna sreča!« – je vzkliknil veselo. – »Kakšna sreča, da se baš najdemo!« Nato je hitel predstavljati najprej Stesko svoji spremljevalki in potem obratno.

»Moja sestrica Ena« – je rekel veselo in se prostodušno smejal.

Nato so šli skupaj v kavarno in so tam ostali do večera. Ena je pripovedovala o dunajski razstavi, katere so se udeležili takrat tudi Slovenci. Rekla je tudi, da se je končno naučila slovensko in da je prebrala že več slovenskih novejših leposlovnih knjig. Naštela je nato več poetov kakor n. pr. Zupančiča, Ketteja in Murna.

Razšli so se že pozno, in ko je prišel Steska domov, je gorela v spalnici Poljakove še luč. Poklical je Antonia, ki je prižgal svetilke in odnesel črevlje in obleko. Pri vratih se je sluga ustavil in Steski se je zdelo, da mu želi nekaj povedati.

»Kaj želiš česa?« – je vprašal zato.

»Govoril bi rad!« – je rekel sluga.

»Govori!«

»Ko ste odšli, preblagorodni, je prišla v kuhinjo gospa, sedla je za mizo in je rekla Terezi, da je silno nesrečna. Nato se je naslonila na mizo in na glas zajokala. Ž njo je pričela plakati tudi Tereza in tako sta jokali obe!«

»No, dobro!« – je rekel Steska, legel v posteljo in zaspal.

VII.

Drugo jutro je bilo zunaj silno zoprno vreme. Deževalo je nepretrgoma, in gore v daljavi so stale zavite v sive in umazane megle.

Steska je bil do skrajnosti slabo razpoložen. Zaželel si je, da bi se peljal kam daleč, tja, kjer je prijazno zunaj in ne tako megleno in zoprno. Mislil je sesti na vlak in se voziti tako dolgo, da dospe nekam na jasno. Sklenil je isto minuto, da odpotuje gotovo v najkrajšem času za vedno in se ne vrne v te kraje nikoli več. V ta namen je sedel k mizi in pisal nekemu prijatelju na Tirolsko. »Jaz« – tako je pisal – »sem se namenil za enkrat na Tirolsko. V teh krajih je namreč vse neznosno. Dežuje nepretrgoma, sredi megle tavajo ljudje kakor izgubljeni in ti ljudje so čudaki. Jaz jih ne morem zapopasti – to so norci.

Jaz stanujem, pomisli, pri mladi in bogati vdovi – drugega ne vem o njej ničesar in me tudi docela nič ne briga – in ta vdova si dovoljuje mene moriti in ubijati. Vabi me k sebi na kavo –jaz je principialno ne pijem – ustavlja me na stopnicah in mi pripoveduje neumnosti. Sredi pogovora o vremenu me vpraša, kaj jaz o njej mislim, – da noriš, prokleta neumnost! – potem mi pojasnjuje, da ima veliko smisla za obiteljsko življenje – kakor kukavica –, naenkrat me vpraša, če sem že kdaj ljubil – ti razumeš, da je to neznosno. A skrajnost je to, da končajo ti najini razgovori navadno ž njenim jokom. Izrečem primerno misel, a ona se hipoma vsa razburi, potem zardi, nasloni se na mizo in tiho zajoče. In prisežem ti, da bi tako jokala ves dan, če ne bi stopil k njej in ji obljubil vsega kakor otroku, ki ga je treba potešiti. Snoči, vidiš, pride moj sluga Antonio že pozno k meni v sobo in pravi: »Milostna gospa« – norec! – je prišla popoldne v kuhinjo, rekla je služinčadi, da je nesrečna, in se je nato naslonila na mizo in na glas zajokala.« »No, dobro je,« pravim jaz in ga odslovim, a meni so take razmere zoprne do nepopisnosti. In zadnjič nekoč je jokala tu v moji sobi in takrat sem bil indirektno prisiljen obljubiti ji, da sploh nikamor ne odpotujem.

No, jaz napravim tem razmeram po vojaško konec –.

Ti, dragi moj, pripravi mi stanovanje, kjer si že bodi, a v prvem nadstropju in vsaj dvoje sob. (Eno okno na ulico!) – "

Nato je nekdo potrkal in vstopil je Gregor ves prepadel in ubit.

»Oprosti, dragi,« – je hitel. – »Nina je bolna. Samo za pol ure pojdi ti k njej, ker imam jaz brezpogojno njen posel. A gospodinji se je ne upam pustiti. Pazi, prosim te« – pri tem je snel z obešala površnik, oblačil vanj Stesko in ga rinil skozi vrata – »če pobledi v lice, vrzi prašek v vodo in ji daj tisto spiti! Vse je pripravljeno na stolu poleg ...«

Steska je komaj pričel odgovarjati, ko sta bila že na ulici in se je Gregor že od daleč poslavljal.

»Torej hvala v naprej!« Steska je mrmral po potu, si obetal, da ga porabijo še gotovo za pestunjo ali vsaj za lakaja, a vsega tega je kriva njegova hlapčevska natura.

»Ponižnost, ponižnost« – je zategoval sam zase potoma in končal glasno, da so se mimoidoči ozrli nanj: »Oslarija!«

Ko je pri Gregorju vstopil, se je ozrla vanj Nina s tako mehkim pogledom, da je bil že tisti hip ves drug človek. Njene oči so se zdele tisti dan nenavadno globoke, malo so bile rosne a brez žalosti. Obrazek je bil bled in lasje, ki so ležali krog glave pa v zglavju, so bili vlažni.

Steska je sedel na rob postelje, nagnil se je preko Nine in jo poljubil najprej na čelo in potem na usta.

»Ninica, kje te boli? V glavi, v prsih? Ali hočeš zdravil?«

Nina je nalahko prikimala in Steska je zmešal v kozarcu vode prašek, potem poiskal veliko in toplo ruto, dvignil Nino iz postelje, jo zavil in vzel v naročje in ji nastavil na usta kozarec, da je pila.

Nato jo je nosil po sobi, včasih jo dvignil vise in jo poljubil na čelo in jo tuintam ljubeznivo spraševal po bolečinah.

»Ali boli Ninica? Ali je bolje, Ninica?«

In Nina je dvignila velike rosne oči do njegovega obraza in se skušala nasmehniti.

»Revček, Ninica!« – in tesno jo je stiskal k sebi in jo poljubljal po laseh in čelu.

Gregor se je vrnil kmalu, vzel Nino Steski iz naročja in jo polagal naglo v posteljo.

»To si neumno napravil« – je hitel. »Lahko se prehladi in nastopi katastrofa.«

Toplo jo je nato odel in hodil zatem nervozno po sobi.

»To je edini spomin od življenja« – je rekel. »Če umrje, potem je sploh nesmisel, da še živim!«

Ko je Steska stopil na ulico, je zunaj tako lilo, da je pomignil izvoščku in se peljal domov. Debele kaplje, ki so padale naglo druga za drugo po trotoarju, so visoko odskakovale na vse strani razpršene in tisti posamezni ljudje, ki so šli mimo, so bili mahoma premočeni do kože. Konji izvoščkov so povesili ušesa in zaprli oči in voda ji je curkoma tekla od gobcev. Enkrat je zablisnilo in nato tako močno zagrmelo, da se je zamajala v svojih tečajih menda vsa zemlja.

Med vožnjo je mislil Steska na Gregorja in Nino, ki ga je spravila v nekakšno mehko idilično razpoloženje. Zdelo se mu je naposled, da bi imel talent za obiteljsko življenje Pri tej misli se je spomnil na vdovo Poljakovo, nasmehnil se je in se smehljal še ves čas potem, ko je šel počasi po stopnicah gor v svoje stanovanje.

A nemalo se je začudil, ko je našel sloneti na svoji pisalni mizi vdovo Poljakovo, ki je obenem tiho in krčevito jokala.

»Kaj je, mila moja?« – je rekel in hitel k njej in ji skušal dvigniti glavo. A isti hip je opazil prav pod njenim obrazom tisto pismo, ki ga je napisal pred uro in je bilo zdaj vse premočeno od solz. Vznemiril se je silno, pričel je naglo hoditi po sobi in zmerjal je samega sebe.

»Jaz sem tepec, norec, budalo ... Jaz sem blazen ... bolan na umu ...«

Tako je vzklikal, strgal potem pismo in ga pohodil, sklonil se k vdovi in ji položil roko nalahko na rame.

»Oprostite, mila moja! ... Pa vidite vendar, da sem jaz tepec, budalo, da ne razumem samega sebe ... bolan na umu ... Oprostite, prosim vas, nehajte jokati, za božjo voljo ...«

Potem se je sklonil še niže k njej in se opravičeval dalje.

»Sam sebe nisem razumel, nekaj se vrši v meni, nekak prevrat, sam s seboj sem sprt ... Oprostite, draga moja, prosim vas, nehajte plakati! ...«

Potem je mahoma pokleknil pred njo, poprijel je njeno roko in jo poljubljal in govoril žalostno in tiše.

»Pa vidite, da vas ljubim – brezmiselno, brezkrajno, do nečuvenosti! – Oprostite; nehajte, prosim vas, jokati ...«

In nato se je Poljakova potolažila, potem se je smejala skozi solze, sklonila se je k njemu dol in pritisnila svoje mokro lice na njegovo.

»Ti ... ti ... ti ...«

Nekaj je skušala povedati, a je bilo neumljivo. Ko je sedela potem tik njega na zofi, od koder je bil vrgel Steska vse knjige po tleh, mu je božala v enomer roko, slonela z glavo na njegovi rami in se vsa srečna smehljala.

»Poročili se bomo, dragi,« – je šepetala potem. – Jaz sem tako čisto tvoja.«

VIII.

Poroka se je vršila mimo in brez vseh neprijetnosti razen tiste, ki jo je bil provzročil Košenila.

Spremljal je namreč Poljakovo k poroki, in ko je sedel tik nje v vozu, je dalj časa nekaj premišljeval in potem mahoma dvignil glavo in spregovoril.

»Kam se peljete za tem norcem? Okrenimo!«

Voznik se je obrnil nazaj, ker je razumel besedo in pridržal konje.

»Vozite!« – je rekla Poljančeva in vsa je bila hipoma pobledela v obraz.

Takoj po poroki sta se odpeljala Steska in njegova nova soproga najprej v neke toplice na Štajersko, ker je zatrjeval Steska, da ni docela zdrav in da mu je treba primernih kopeli. Življenje v tistem kraju je bilo tiho, skoro kakor na deželi. Ob večerih je dobil človek tak pojem, zlasti če je bilo jasno nebo in prijetno ozračje, in so peli kje nedaleč fantje. Včasih so bili to tudi gostje sami, ki so šli na sprehod na kak bližnji holm in so se tam potem zabavali in peli. Tako petje je bilo zlasti prijetno poslušati v parku, ki je bil za kopališčem. Po drevju je šumljalo popolnoma rahlo listje, v grmovju nekje se je oglašal slavec, in potem je priplavala nekod iz daljave pesem. Tiho kakor duh se je dotaknila srca, ki je bilo naenkrat vse mehko in polno hrepenenja.

V tistem parku je naletel neko jutro Steska na Eno, ki je sedela na klopi in čitala iz neke francoske knjige. Ko ga je opazila, se je razveselila in mu prišla veselo nasproti. Rekla je, da je docela brez znancev in prosila, da bi jo predstavil svoji ženi. Potem so bili večinoma skupaj, napravljali so izlete v okolico in sedeli ob večerih navadno v parku pred hotelom.

Ko so neko nedeljo, tako sedeli, je razvijal Steska na široko svoje misli o življenju.

»Jaz nimam smisla za čudovito navduševanje nekaterih ljudi,« je rekel kasneje in prižigal cigareto. »To se ti navduši za vsako stvar in naj si bo tudi neumnost. Jaz ne poznam tega čuvstva.«

»Ne, navdušenje je nekaj docela naravnega. Tudi vi ste navdušeni, recimo za domovino« – je rekla Ena, ki mu je sedela nasproti.

»Ne, najmanj!« – je odvrnil Steska in se naslonil na stolu nazaj.

»Torej vi ne ljubite domovine?« je vprašala Ena in bila je pri tem nekoliko začudena. »Jaz je ne ljubim! Kaj imam od nje, prosim vas? Kaj meni domovina, draga moja!«

Poljakova je ogrnila mantiljo in listala potem molče dalje po humorističnem listu. Ko je očitala Ena Steski, da se je gotovo navduševal za soprogo, je prestala listati, a oči ni dvignila.

»Navduševal se nisem; v takem slučaju vladajo malenkosti. Človek zaide nevedoma v take in take razmere, nekako se zamota vanje in ostane tako zamotan vse življenje. Slučaj torej, ampak ne navdušenje.«

Poljakovi je bilo mahoma neprijetno, ozrla se je plašno vanj in pobledela. Tudi Eni je bilo žal, da je vprašala in zato pričela pripovedovati v istem smislu nekaj docela splošnega. Tisti hip je stopil iz hotela Košenila in se je z bučnim smehom pridružil. Pravil je, da piše novo dramo in zdaj je prišel mimogrede malo počivat. Odšel je kmalu in tudi Steska se je oddaljil nekam naprej doli v park. Ko sta bili dami tako sami, se je pomaknila Poljakova bliže k Eni in spregovorila popolnoma proseče.

»Prosim vas,« – je rekla – »recite mi, pojasnite mi malo, zakaj jaz se več ne spoznam v tem položaju. To je nepojmljivo!«

»Jaz ne vem«, je rekla Ena, pomislila in potem nadaljevala: »Moje prepričanje o moških je to, da ljubijo samo tako dolgo, dokler so sami neljubljeni. Ko se vda ženska moškemu, ko ga z drugimi besedami prične ljubiti, potem je njegova ljubezen končana. To je moja filozofija in se po njej ravnam.«

»Vidite – je rekla potem – jaz imam tako rada Ivanića, vi ne razumete tega, tega nihče ne razume, kako ga imam jaz rada. In ravno zato mu ne pustim niti govoriti o ljubezni, ni poljubiti svoje roke. Jaz mislim, da bi bilo v drugem slučaju že davno vse končano. In če bi ga poročila, potem bi hodila pač z njim in živela z njim, a vse njegovo nagnenje bi bilo daleč stran. Morda bi me božal po obrazu in ljubkoval, a mislil bi pri tem na čisto druga lica in bi se v mislih nanja zaljubljeno smejal. Ah, to je tisto hrepenenje, ki se rodi s človekom in umrje z njim. Neskončno je in večno novo do smrti. Jaz tudi o sebi sami podobno mislim«.

Ena je prenehala in Poljakova se je predramila iz temnih, nejasnih misli, ki so polnile njeno dušo.

»Tako vi mislite« – je rekla počasi in z roko podprla glavo – »tako vi mislite. Potem« – in kakor bi se bala izgovoriti, je za trenutek obmolknila – »potem me Steska – ne – ljubi«.

Vsa je bila bleda, in ko jo je Ena pogledala, se ji je smilila in se je zato opravičevala.

»Izjeme so, to ni izključeno, kar sem jaz rekla. To so misli take samotarke, kakor sem jaz. Ah, draga moja, koliko je izjem!«

Ko je prišla tisti večer Poljakova v stanovanje, je sedel Steska že za mizo in čital iz nekake brošure. »No – « je zamrmral zamišljeno in potem bral mirno dalje.

Poljakova je sedla na posteljo, mislila je dolgo in potem izpregovorila docela resno.

»Prosim te, da bi mi nekaj pojasnil!«

»Dobro!« – je odvrnil Steska, zaprl brošuro in se naslonil na stolu nazaj.

»Ena je rekla, da ljubite moški ženske samo tako dolgo, dokler vas ženske ne ljubijo. Ali je to resnica?«

»Približno« – je rekel Steska in pogledal malomarno v strop. — »Vsaj navadno je tako. Samo posledice so različne«.

»Torej ti me zdaj več ne ljubiš?« – je vprašala Poljakova vsa preplašena in pritisnila robec na usta. Njena lica so bila popolnoma brez krvi in v očeh so stale solze.

»Ampak mila moja, jaz te ne razumem«, je pričel Steska popolnoma mirno in istotako nadaljeval. Jaz te ne razumem, da se ne moreš dvigniti nad te malenkostne ozire v katerih živiš, da ne moreš vsaj majhno razširiti svojega obzorja. To je nepojmljivo. Mi živimo v dobi prosvete in napredka in tisti časi, ko so se ljudje ustavljali na ulici in jokali nad obiteljskimi dogodki, so nečuveno daleč za nami. Treba torej, da uravnaš potem nekoliko svoje življenje!«

Tako je rekel in je vstal in odšel.

IX.

Neko popoldne potem sta pila Košenila in Steska do večera in potem še nadaljevala. Steska je pripovedoval, da je življenje neumnost, da je vse neumnost, je trdil, in nesmisel. Kesal se je, da se je oženil in zatrjeval, da ga je tisto uro premotil sam vrag.

»Vrag je ženska«, je rekel Košenila. »Sicer sem jaz skušal tvojo svatbo preprečiti, ampak se ni obneslo. Poljakovi sem rekel še takrat, ko sem se peljal ž njo v cerkev, da je vse skupaj neumnost. Kam se vozite ž njim? sem vprašal, okrenite sem rekel vozniku, a ona je rekla: vozite! No, ste pa vozili! Sicer pa vsaj vidiš, Steska, da je ženska vrag.«

Potem je pil in pričel naposled s citiranjem verzov:

»Donna Clara, donna Clara,
heissgeliebte langer Jahre,
hast beschlossen mein Verderben,
hast beschlossen ohn' Erbarmen ...«

Smejal se je potem in ponavljal:

»Donna Irma, donna Irma ...!«

Nato je nekaj časa premišljal in pričel naposled svetovati:

»Veš, kaj«, je rekel končno, »kaj si jo že kdaj pretepel? Zakaj pa je ne pretepaš? Pretepi babo po stari kranjski šegi! Ne samo šibe, tudi preklje pojo nove maše! Boš videl, kaj boš stepel. Uspeh pa bo, o tem moja častna beseda!«

Steska se je smejal in gledal po ljudeh. Košenila pa je pričel zopet z deklamovanjem.

»Auf den Wolken ruht der Mond, eine Riesenpomeranze ...«

In nato je pričel peti z grmečim basom:

»Zapalio lulu ...«

»Zdaj kažeš svoje talente?« – je rekel Steska in počasi vstajal. Odšel je ven, hodil po parku in se zdajinzdaj nasmehnil. Nasproti mu je prišla druščina ljudi. Poklical ga je po imenu znan glas, in Steska se je domislil in stopil hitreje nasproti. Tisti, ki ga jo klical, je bil Ivanić, ki je šel tik Ene in veselo pozdravljal.

»Da si mi zdrav! Kako je pod novim jarmom?« je vpraševal veselo in v tem se je približal tudi Gregor z Nino. Držala ga je za sabljo in se ves čas poredno smejala.

Šetali so potem nekaj časa po parku, in Gregor je vprašal po Košeni.

»Pijan je« – je rekel Steska in zamahnil z roko. Tudi za Poljakovo so vprašali in odgovoril je, dajo boli že ves dan glava. Ena se je pri teh besedah nasmejala, hotela je nekaj dostaviti, a se je mahoma premislila, prijela Ivanića pod pazduho in ga potegnila nalahko za seboj.

Razšli so se kmalu.

Ko je šel Steska po veži hotela, kjer je stanoval, je če čul bučati Košenilov bas. Napev je bil vesel, a besede se niso čule. Šel je počasi po stopnicah in čutil rahlo vinjenost. V veži zgoraj nad stopnicami bi bil skoro padel in nato je odprl hrupoma vrata v stanovanje.

Stopil je v sobo Poljakove, ki je bila že v postelji, in se ji bližal s sirovim nasmehom. Ni še spala, ampak gledala docela mirno k njemu gor.

Stesko je obšlo mahoma sirovo čuvstvo, prijel jo je trdo za rame, dvignil jo je nekoliko od postelje in ji pogledal zaničljivo v obraz.

»Kaj jokaš?« – jo je vprašal. »No, jokaj!« ji je rekel in jo skoro vrgel nazaj kakor gnilo jabolko, ki ga je pobral pomotoma mimoidoči popotnik.

Nato je odšel v svojo sobo, in ko je drugo jutro vstal in se domislil na ta dogodek, mu je bilo prvi hip neprijetno.

»Kaj počenjam neumnosti?« – se je vpraševal vznemirjen. »Kaj norim? No, jaz sem na umu bolan ...«

Tako se je jezil sam nad seboj in se namenil potem k Poljakovi.

Ko je vstopil, je sedela že oblečena na postelji, roke je držala v naročju in gledala je tja nekam čez odprto okno v daljavo.

Sedel je nalahko k nji in ji skušal oviti roko okrog pasu.

»Oprosti, prosim te, oprosti mi včerajšnji dogodek. Jaz sem bolan, zato oprosti ...«

Skušal ji je položiti roko na rame, a ona je naglo vstala, pljunila je po tleh in se je obrnila v stran.

»Oproščam, samo ne dotikaj se me! ...«

Stopila je k oknu in se naslonila nanje. Steska je sedel še nekaj hipov na postelji in potem je počasi odhajal.

»Zdaj smo odigrali komedijo« – je mrmral, ko je šel po stopnicah, in ko je srečal v veži Eno, ga je bilo hipoma sram.

»Ali je gospa že vstala?« – je vprašala in je hitela mimo njega gor po stopnicah.

»Vstala« – je rekel kratko in odšel po cesti dol proti hišam.

Jutro je bilo tedaj, na vzhodu je še žarelo nebo, po poljih se je svetila rosa. Pastir, ki je pasel na strmi rebri ob gozdu, je imel v ustih piščalko in je žvižgal nanjo narodno: Fantje po polj' gredo ... Na strani je stala pastirica, ki je bila telo mlada in zelo lepa. Poslušala ga ji in ugajalo ji je menda tisto žvižganji zato je gledala tako prijazno na prste, ki so se dvigali nad majhnimi črnimi luknjicami piščalke in jih zapirali in odpirali.

X.

Na jesen se je vrnil Steska s soprogo v staro bivališče, kamor so bili ostali že davno odšli. Takoj drugi dan so se zbrali vsi pri njem, govorili so različno, hoteli so se zabavati, a v tisti sobi ni bilo to več mogoče. Zakaj na zofi je sedela Poljakova, ki je bila že vsa bleda; zavijala se je v plet in motno je gledala krog sebe z vodenimi globoko vdrtimi očmi. Ko ji je poljubil Gregor roko, ga je spreletel mraz Tega si ni znal opravičiti, a vendar se ga je lotilo neprijetno razpoloženje, ki se ga potem ni mogel oprostiti.

Ko je vstopil Košenila in je hotel podati Poljakovi roko, se je ta sklonila k Nini in jo poljubila na čelo. Košenila je zamahnil z roko in mrmral potem sam zase:

»Sicer se vidi, da bi bili moji recepti takrat najumestnejši. Okrenili bi bili takrat, okrenili in zapeljali makari med cigane. In bolje bi bilo ... Kakšna je – sicer!«

Nato je zamahnil z roko, prižgal je viržinko, sedel na zofo in pljunil po preprogi.

Nina je bila tedaj že docela zdrava, rdeča je bila v lica in iz oči je sijalo čudovito veselo življenje. Njeni lasje so bili dolgi, temni in razpuščeni po ramah in hrbtu. Popravljala jih je vedno z drobnimi rokami zdaj s čela in zdaj z lic in pri tem je navadno nagnila glavo nekoliko na stran in se ozrla v tega ali onega s sladkim nasmehom.

Ivanić je pravil o svoji Eni, da ji še sedaj ni prišel do dna. Trdil je, da je neizčrpna kot morje in imenoval jo je »živo zagonetko«.

Steska je pripovedoval o večerih, ki jih je preživel nekoč na morju v ladjici in se pri tem skušal navduševati kakor mladoleten pesnik.

»Tak hip poezije« – je trdil – »je več vreden kakor cela leta suhoparnega življenja. Takrat stopi na dan duša, razživi se in človeku se zdi, da nima ne telesa, ne strasti. Vse v njem je visoko kot hrepenenje, vse je božansko kakor nebesa. Tu je neovržno prepričanje, da smo ljudje pravi idealisti. Vse drugo je popačeno, zatajevanje samega sebe, neumestno laganje.«

Gregor je pritrdil z navdušenjem, sam je bil celo velik idealist. Poljakova je obrnila glavo na stran, zakaj zastudile so se ji te besede do skrajnosti. »O idealizmu govori, o poeziji, o hipih, v katerih se razživi človeku duša ...« Njej je bilo neznosno in je zato odšla. Ko se je vrnila, so govorili še istotako o idealizmu, češ, da je rojen z vsakim človekom posebe in bo umrl z zadnjim zemljanom. Za tem so prešli na ljubezen, na mladost, na spomine, ki ostanejo v duši neizbrisljivi.

Nekaj mehkožalostnega je bilo tisti večer nad vsemi, in ko je sedel Ivanić za klavir, so mahoma vsi obmolčali in se potopili v svoje misli. Poljakova je videla svoje življenje docela odprto pred sabo. Najprej mladost, življenje pri mačehi, potem tisto vožnjo do cerkve z mladim gospodom, potem življenje na Dunaju, potem samotarjenje, nato par zvezd, par lepih, iz neviht rojenih trenutkov, novo vožnjo proti cerkvi s Košenilo in končno umiranje. Ko se je domislila na vožnjo s Košenilo, se je ozrla vanj in zdelo se ji je, da sedi prav tako, kakor je sedel takrat, in mislila je celo, da bo zamahnil vsak hip, vdaril z roko in izgovoril tiste besede, ki jih je izrekel na vožnji proti cerkvi: »Kam milostiva? Okrenimo!« Zdel se ji je dober človek in za hip ji je bilo celo žal, da ga je prezirala.

O življenju, ki je bilo za njo, se ji je zdelo, da ga ni sama nikoli doživela. To je knjiga, ki jo je prečitala, in ker je bila vsebina zanimiva in tragična, je ostala globoko v srcu.

Košenila je mislil o sijajnem uspehu svoje drame in izgovarjal je natihem že bodoči aplavz: »Živio, Košenila! Na oder z njim! Dvignite Košenilo! Slava!« Tako je šepetal in krčevito stiskal viržinko.

Gregor je dvignil Nino v naročje, stisnil jo je k sebi in je mislil nekaj mehkega, o čemer ni imel določenega pojma. Tako je bilo, kakor megla iz minulosti, zavilo je srce in ga sladko prevzelo.

Steska je gledal topo predse in vse njegovo početje in vsa minulost se mu je zdela velika nesmisel. Tudi od bodočnosti ni pričakoval ničesar. Počasi se vlečejo dnevi, ne bogatašu v veselje, ne revežu v žalost, in tako se približuje korak za korakom smrt.

Ivanić je igral nekakšne madžarske melodije in je pozval potem ostale, da so zapeli bolgarsko himno: Onamo, onamo za brda ona ... Tudi Nina je pomagala in njen tanki in visoki glasek se je čutil vmes kakor struna na violini. Nato je zapel Ivanić obenem s klavirjem Mendelssohnovo pesem:

»Auf Flügeln des Gesanges Trag' ich,
Herzliebchen, dich tort,
Fort nach den Fluren des Ganges,
Dort weiss ich den schönsten Ort!«

Poljakova je sedela na zori, zaprla je oči in zdelo se ji je, da je sveta noč. Že zvoni zunaj polnočni zvon, sveti se sneg po krajini, gore zvezde in rahlo vejejo preko ozračja kerubov mehke peruti. Tu ... tam pade na zemljo zvezda, sreča je, ki jo pošilja nebo na to noč ubogemu. Blešči se pot za njo, tisoč oči zre v tisto stran, ali zvezda leti svojo pot, svojo smer ima sreča, namenjena v naročje grajske Irme. Tiho je v sobi, tisoč sveč gori na božičnem drevesu, blišče se zlate niti in trepečejo, zlati sadovi se svetijo in smejejo.

Ko je Poljakova odprla oči, je Ivanić vstajal izza klavirja, smejal se je dobrohotno in oblačil površnik.

»Kako sem vas prepojil s čuvstvi« – je ponavljal, stopil je k Steski in ga prijel za rame. »Kaj tudi ti, Brutus?« Potem se je sklonil k Nini in jo je poljubil na čelo. Pogledala ga je s širokimi očmi, nato se je nasmehnila v sanjah in zaprla zopet oči.

Odhajali so in tudi Steska je šel z njimi. Gregor se je oprostil pred hišo, a se je potem vrnil k njim sam, ko so sedeli v kavarni.

Steska je vpraševal tisti večer, kaj je življenje, kaj je vse skupaj, kaj so čuvstva, kaj je mladost, kaj je hrepenenje. – Vse križem je spraševal in se potem posmehaval sirovo in zoprno in govoril ironično.

»Jaz sem skusil,« je rekel, »vsaj skušal sem poskusiti iz te in iz one čaše, kolikor je nudila prilika. Ali, bratci, to je gnusoba. To je vse ponarejeno – petiot in špiritus ... Kdor misli, da ima srce, naj gre v puščavo! Med ljudmi ni za take prostora!«

Ko so se razhajali, se je že danilo. Steska je prišel domov in pogledal je mimogrede k Poljakovi, ki je bila še popolnoma oblečena in je sedela na klečalniku in zakrivala z rokami obraz. Tisti hip mu je prišlo na pamet, da jo je umoril in da je storil s tem velik greh. Umoril ji je srce in vse, kar je bilo v njej lepega, in zato mu je prišlo na um, da bi pokleknil tja pred njo in jo prosil oproščenja. A tega ni storil in je naglo odšel v svojo sobo. Ko se je slačil, je opazil, da je Antonio, ki mu je pri tem pomagal, ves bled, in da sije iz njegovih oči neizmerno zaničevanje. Pogledal je pozornejše in zdelo se mu je, da se je o resnici uveril.

»Antonio« – ga je poklical in sluga se je poklonil in obstal na mestu.

»Kakšne oči imaš, Antonio!« 

Sluga ni dvignil oči in Steska se je na glas zasmejal.

»Pojdi, Antonio!«

In sluga se je poklonil, odhajal je po prstih in tiho je zaprl vrata za seboj. Za hip se je zdelo Steski, da čuje iz sosednje sobe tih jok. Posluhnil je, legel nato v posteljo in obšlo ga je neprijetno čuvstvo.

»Kaj morem jaz za to, da sem tak! To je kriva natura!« — Zamahnil je z roko, vzel je časopis in čital.

XI.

Tisto spomlad potem je umrla Poljakova. Neko tiho noč je bilo to proti koncu meseca aprila. Jug je podil po nebu težke spomladanske oblake, ki so zakrivali zvezde, odkrivali jih in se gubili za visokimi severnimi gorami.

Ko je umirala gospa Poljakova, je hodil Steska po sobi s sklonjeno glavo. Včasih je pogledal na posteljo, enkrat se je ustavil sredi sobe, poteze njegovega obraza so dobile začuten izraz, okrenil se je proti bolnici in stopil k postelji.

»Umrli so ...« je zajokala isti hip Tereza, ki je molila dolge molitve, in jih nadaljevala potem z jokajočim glasom. Visoko v desnici je držala debelo knjigo s istotakimi črkami, klečala ob vznožja in potegnila včasih s pisanim robcem preko obraza.

»Priporočamo ti, o Gospod, dušo tvoje služabnice in te prosimo, o gospod Jezus Kristus, Zveličar sveta, da to dušo, za katero si prišel po svoji milosti na zemljo v trpljenje in smrt, vzameš v naročje svojih očakov!«

Potem je prenehala, brisala se z robcem, obrnila list in pričela s še bolj jokavim glasom.

»Vzemi, o Gospod, svojo služabnico v nebeško kraljestvo! Naj jo sprejme sveti arhangel Mihael, ki je zaslužil nositi vojvodstvo nebeške vojske, naj ji pridejo nasproti sveti angeli božji in jo odpeljejo v nebeško mesto Jeruzalem!« –

Steska je med tem stal nepremično ob postelji, roke je bil krčevito stisnil na prsih in tako je miroval dolgo časa. Nato je stopil v kot, kjer je klečal Antonio in spregovoril zamolklo.

»Pojdi, Antonio, in napravi in preskrbi vse potrebno!«

Sluga je vstal, odprl je duri, in odšel počasi za Stesko po stopnicah. Baš danilo se je zunaj, in še zelo malo zvezd je bilo ugasnilo.