Cipresa
← Večerni zvon | Cipresa (Pesmi, 2) Anton Medved |
Moja sodba → |
|
Sneg je padel na gomile,
v živih iskrah se blesti,
kite rož so posahnile,
le cipresa zeleni.
Na človeškem zadnjem domu
spomenik edin zelen,
zasajena kdaj in komu,
ne pove napis noben.
Veter duje in otresa
ivje biserno na njej:
Kdo pod tabo spi, cipresa?
Ali srečen je, povej!
In cipresa glavo resno
klanja vetru sem in tje
zdaj na levo, zdaj na desno,
odgovarja da in ne.