Citronček in Giovanin
| Citronček in Giovanin Vanja Pegan |
| |||||||||||
Citronček in Giovanin
urediV majhnem obmorskem mestecu se je za mogočnim kamnitim obzidjem razpostiral travnik. Spomladi je, ves zelen, gostil svoje prebivalce; mravljice, čebele, kobilice, metuljčke, celo kakšna poljska miška je pod večer svoj smrček obračala proti vetru in vohala vonjave iz pristanišča. Tam se je res marsikaj dogajalo. Ribiči so v majhnih lesenih ladjicah čistili svoje mreže, ženske so od celodnevnega dela utrujene posedale ob obali in polglasno prepevale prastare pesmi svojih babic. Branjevci so s svojimi vozički že začeli počasi zapuščati mestece, bele rjuhe in čisto perilo se je napeto med majhnimi okni kamnitih hiš bleščalo v zahajajočem soncu, lahen vetrič je počasi pozibaval mesto v večerni mir. Ravnokar je priplul v pristanišče tudi Giovanin, mlad in postaven ribič. Ni bil bogat, vseeno pa je njegova batana vsak večer, velikokrat pa tudi zjutraj, priplula v pristanišče z dovolj morskega blaga. Ravno toliko, da je zadostovalo zanj, za ovdovelo mamo in davke...Giovanin je bil vesel mladenič. Njegova pesem je zjutraj prebujala še zadnje "zaspance" in ljudje so imeli navado reči: » Še dobro, da ga imamo, tega Giovanina, on je tudi ob deževnih dnevih s soncem obsijan... « Globoko v srcu pa je Giovanin nosil tiho skrivnost. Kot otrok je rad zahajal na travnik za mestnim obzidjem. Tam je dneve in dneve očaran opazoval metulje. »To so čudovite živali, tako tihe in hkrati tako vesele, tako skrivnostni so... « je očaran razmišljal. Nekega dne pa se je zgodilo nekaj silno čudnega. Ravno je ležal v travi, ko se je na cvetko točno pred njegovim nosom spustil metulj. Bil je citronček, čisto običajen metuljček svetlo rumenih kril. » Pozdravljen, « mu je zaplahutal s krili. Dečku je vzelo sapo: » Kaj, kdo je to rekel! « »Jaz, « je zafrfotalo iz cvetlice. »Kdo pa si ti? « je zanimalo Giovanina. » Moje ime je Citronček, dali so mi ga zaradi čudovite barve mojih kril, « je pojasnil metuljček: » Kako pa je tebi ime?« »Giovanin sem, sin pogrešanega ribiča, stanujem pa v mestecu takoj za obzidjem,« je odvrnil fantič. Zapletla sta se v pogovor. Citronček je Giovaninu pripovedoval o tem, kako so bili včasih ljudje veliko bolj dovzetni za pogovore z živalicami, koliko stvari so si imeli za povedati in kako lepo je bilo takrat. Giovanin ga je poslušal in bilo mu je lepo. Citronček pa je pripovedoval tudi o današnjih ljudeh, ki se sploh več ne menijo za naravo, o strupenih motorjih, katerih izpuhi lepijo metuljem krila da ti potem žalostno poginejo, o prihajajočih časih, ko bodo v pristaniščih ropotale ladjice na motor in proizvajale smrad, o časih, ko branjevci ne bodo vozili več svojega blaga v vozičkih, ampak se bodo med divjim trobljenjem in gnetenjem na mestnih parkiriščih borili še za zadnje kupce. Metuljček je pripovedoval o ogromnih hišah, v katerih bodo ljudje preživljali svoj prosti čas ob nakupovanju dobrot iz vsega sveta, hkrati pa bodo pozabili, da je na njihovih mestih nekoč stal travnik, cela država majhnih živalic. Pripovedoval mu je o tem, kako bodo ljudje pozabili na vse, na živali, na reke, gozdove, nazadnje tudi sami nase v brezmejni in neusmiljeni bitki za imetje in moč. Giovaninu je postalo tesno pri srcu. Ni mogel verjeti Citrončkovi pripovedi, vseeno pa si je dobro zapomnil njegove besede. Še velikokrat se je Giovanin odpravil na travnik, poslušal Citrončka in se od njega marsikaj naučil. Prevsem o svetu, o ljudeh... Giovanin je še vedno ob jutrih pojoč odvezal svojo barčico in odjadral na morje, pridno je opravljal svoje delo in ljudje so ga imeli radi. Leta so tekla in v mestece se je pripeljal prvi avtomobil. Ljudje so vsi navdušeni sprva obstali, potem pa vsi odhiteli na ogled tega "čudeža tehnike". Giovanin pa se je obrnil proč, zamahnil z roko in dejal: »Škoda, da ne vedo kako predrago bodo plačali to današnje navdušenje.... « Kasneje je poskušal nekaj razlagati o svojih pogovorih s Citrončkom tudi ostalim meščanom. Edini uspeh je bil ta, da so se ga začeli ljudje izogibati. Da je čudak, so šepetali med seboj. »Saj veste, ni čudno, da ni čisto pri pravi. Najprej mu je oče ostal v neki nevihti na morju, mati tudi ne bo več dolgo, nič se ni moderniziral, še vedno pluje na jadra, in, pomislite, ob vseh teh ugodnih kreditih, jasno je, da si lahko vsak kupi motor za barko, on pa nič...Slišal sem celo, da dolge ure poseda na travniku za obzidjem,« so ob večerih govorili meščani in opazovali gradnjo nove ceste v mesto. Giovanin pa je vedno bolj molčal, zjutraj ni več pel, molče je razvil jadra in v hrupu dieselskih motorjev, kateri so poganjali domala vse ladjice v pristanišču razen njegove, odplul na morje. Tam je v tišini svojih jader razmišljal o tem, ali je več vredna misel, življenje, ali pa zlatniki. Ko je ugotovil, da je za skoraj vse njegove someščane vrednejši sveženj potiskanega papirja imenovanega denar, kot pa država metuljev, se je iskreno in iz dna srca v mislih opravičil Citrončku in rekel: »Morda pa smo edina prava nesnaga na tem planetu mi, ljudje. «