Cvetje slovenskiga pesničtva/Dramatički del.

§. 12.
Pravila občenita.

Ako nam pesmi II. razdela pripovedavajo, kar je ali kar je bilo, nam dramatički pesmotvori kažó, kar in kako se godi.

Prava narav dramatičkiga dela je ta, da nam kaže, kakor se vse zemeljsko, vse telesno zagrezne in skrije pred nadzemeljskim, nadčlovečanskim in božjim bitju sveta. Dramatička igra nam imá kazati neko vseravnajoče bitje nadzemeljsko, in njegovo višje uredjenje naj si bo u razrušenju dokončljiviga, časniga, ali pak u vodenju človečanskih djanj, katere mu za dosegnenje in uistinenje svojih namenov služé. Taka igra nas tolaži in pomiri s nezapopadljivim vrokom (osodó), in nam dá moč in stanovitnost u mraku in temi zavitih zapletk življenja.

Ako ima ti pesmotvor te sposobnosti, kdo bi se njegovoj moči odtegniti zamogel? Ko bi sam vrok ali udes, sam Bog u svojem veličanstvu do človečjega serca govoril

Mertvaškiga molčanja studen

Leži na celim domu duh,

Ko de bi sodbe bil posluh.

Prava dramatička igra tedaj oberne naše oči k nebeškim višavam, in očisti in iztrebi serce od posvetnih, zemeljskih misli in željah. Joj njoj, ako ona tega ne storí, ker za njo nije muza nebeška strun ubrala; ona je gnusen plod nečistiga duhá, ko se vidi na večem delu Kotzebuovih veselih igrá, in tudi še na onoj, ki njo poslovenjeno imamo.

Ako dramatička igra to doseči hoče, nam mora predstavljati ljudi in to delajoče alj u činu. Čin je tedaj njen predmet. Za čin pak je treba odloke, ali odločenja, tj. žive in stalne volje, gdekaj začeti in do konca izpeljati. Taka volja pak nije u vsakem človeku, in kdor njo imá, se mu pravi, da imá značaj ali charakter. Za čin je tedaj treba značajnih osob. —

Vsaka značajna osoba si ustanovi nek cilj svojega djanja, svojega življenja; alj ko se trudi ga doseči, mu mnogokrat na proti stopijo zaderžki in napote, ki ga od njega nazaj deržé, ki ga motijo. Leti zaderžki so včasi u samem takem človeku, sveta dolžnost mu ukaže to ali uno, hasek ali pak strast serčna ga mika drugam; včasi pak so zvun njega, naj si bo u drugih osobah, ali u okolnostih, ali u slučaju slepem, — in revež se trudi napoto razmetati, svojo strast nadvladati in premagati, njemu je dolžnost svetejša od dobička, in od veselja zemeljskiga; in ako vseh teh zaderžkov ne prevlada, se raji vseh zemeljskih veselic znebi, kakor da bi se nestalno vernil iz poti, ki pelja do cilja zaželjeniga. To je človek u borbi proti vroku. — Siromaško Jovano nažene dušna volja, da reši domovino od ptujega nasilnika; in te volje se derži do poslednje sapice; vse napote ona nadvlada, alj hudobnim mislim ljudi se ne vda, ni ti Ijubečega serca mehko vabljivi glas, ni ti sveta sramotenje, niti samega očeta mile prošnje in clo prekletje niso ganule nepremakljive duše, dokler bilo je doveršeno, kar njoj je njeni duh naložil.

Dramatička igra tedaj nije kaj drugiga, ko borba duševne, vestne moči proti svojim znotrajnim in zvunajnim protivnikom. Temu pak se ne priložé osobe vsagdajne, osobe brez velike samostalnosti, isto tako zaderžki ne smejo biti vsakdajni, ker se pesnički duh švigniti imá čez vsakdajnost, in ker je za tako borbo treba gorostasnih, visokomislečih osob. In ako je za namero te pesmi potrebno, da se tudi osobe drugih lastnosti, hudobneži, mehkuži itd. upletó u čin, nje pesnik bi rekel z žari pesničtva razsvetli; gerdobe se lira bojí.

Edinost teh pesmi se najde ravno u tem, ko u junačkih pesmah, poglej tedaj tam.

Glavni deli vsakiga takiga čina so: odloka, zapletenje in razpletenje zaderžkov. Tedaj se tudi dramatičke igre veči del razdelé u tri čine ali akte. Čin, djanje ali akt namreč je zapopadek za sebe obstoječih in med seboj zvezanih omejašenih dogodb; po naravi celiga čina se tedaj včasi tudi lahko u več takih razdelov razredi; alj več od petih nije navadno. Na tem razdeljenju čina dramatičkiga je utemeljena tudi trilogija starih Gerkov, u kateroj je za vsakiga treh glavnih delov, namreč: za odloko, zapletenje in razpletenje, posebna cela igra.

Za vsak velik čin je treba več ljudi; ako njih pak je več, je razgovor medsobni med njimi; kakor bi nam tudi drugači vsaka čineča osoba svoje misli priobčila, ker nam njih pesnik sam ne pripovedava? Tedaj je za dramatičko igro razgovor neobhodno potreben.

§. 13.
Razdeljenje tega razdela.

Leto pesničtvo se razdeli u dva poglavitna dela, u igro žalostno in veselo, ali u tragedijo (kozja pesem, ker se je za tako pesem u pervih časih kozel na dar daval) in u komedijo (pevanje pri veselih družbah, veselica).

1. Žalostna je posebno igra, od katere se je gori govorilo, ona nam kaže utonenje in uničenje zemeljskiga, da se nam nebeski, božji del človeka tj. duševna moč tim svetlije prikaže. Žalost nas zauzeme, ako vidimo, kakor se naš brat, človek in to človek višje vrednosti, višje cene z vsemi neprilikami, s celim svetom boriti imá; alj se nam serce tudi čudovito zdigne, kadar vidimo visoko njegovo in nepremakljivo voljo, ki se raji sveta ko doslednosti (Consequenz) in nastopljene ceste znebi. — Od tod izvira žalostne igre čudovita vlast čez vsakiga človeka; rahla žalost, ki mu serce polni, je olepšana in uzdignjena po nebeskosladkem čutjenju: Človečja volja je več ko vsi zaderžki, vse napote, ki mu pot zalagajo. — Iz tega ti se tudi kaže, zakaj se ta igra lahkomislečim in ljudem slabe volje manje dopade, kakor ljudem globokomislečim in ki so stalne terdejše volje.

Za ti namen pak glavna osoba nije brez vse pege ali mane, ker bi sicer gledavca nezadovoljnost in jeza, ni pak miloserdje ali usmiljenje zauzela. Tako tudi ne sme biti človek brez višje vrednosti, ker bi sicer usmiljenje za njega nemogočno bilo, — čisti angeli in vragovi ali čerti niso za kazališne deske.

Stari Gerki so u igri sami kazali, čemur služi in kar namenjava žalostna igra; oni so namreč imeli še kor ali zbor ljudi, ki so bili zmiram nazočni pri vseh djanjah glavne osobe. Prav za prav je ti zbor pomenil narod ali ljudstvo, ki vidi in presodjiva vse njene djanja; on je bil glas človečstva, glas božji, ki njo hvali, gde stori kaj hvale vredniga, in njo krega in kori, gde drugači postopa; on njoj je kazal miloserčnost, gde njoj je težko bilo, da nji dušo ukrepi za dalje. — U starih Gerkih, gde je političko stanje vse drugači bilo, ko današnji dan, in gde bil je za tega voljo tudi kazališni hram drugači, bilo je to vse lepo in po redi, za naše čase pak nije več.

2. Žalostna igra hodi, bi rekel, po grobišah, vesela igra pak po veseli loki, po prijazni poljani, ki imá samo gdegde kakšo pego. Vesela je namreč igra dramatička, ki nam kaže iz domačega in vsakdanjega življenja smešne djanja.

Kaj pak je smešno? Pege človečje čudorednosti ali moralnosti ne so nigdar smešne; joj človeku, ki se čez nje lahko smeje. Tedaj so le reči razuma smeha vredne; p. skopec bi rad knjigo bral; žal mu pak je svečo kupiti, tedaj zleze na svečnjak ulični; to še je smešno; ako bi pak denarje ukrasti hotel, bi že zašel u čudorednost, in niše se ne bo smejal.

Od kod pak pride leti smeh? Vsaki človek se samemu sebi dober in brez velikih peg zdi; kadar tedaj vidi na drugem pege, se mu smešne zdijo, ker clo pozabi, da imá na drugih stranih svoje.

Alj tudi leti smeh nije brez višje cene; ako nas žalostna igra uzdigne iz nizkiga praha po čutjenju, da je človečji duh veči od vseh napot, veči od samega vroka, nas uzdigne tudi vesela igra čez vsakdajnost s tim, ker pege našega družtveniga življenja občem smehu predstavlja, tako da se človek potler sam tega stidi in sramuje. Po takem vesela igra ne je, kó neki mislé, tratenje časa, norčija brez vsega dobriga; ampak ona je prava učilnica človečje modrosti, ki nas u lepi in ugodni ali prijetni obleki uči, kar je lepo, kar je po redi.

Iz vsega tega se lahko vidi, da bo predmet za veselo igro z časom zmiram redkejši, za žalostno pak bo ga vedno več, ker se človečja narav, človečji duh dan za dan ne pohujšava, kakor nam vedno kričijo neki černogledi, ampak še le izobrazuje in mogočni popolnomosti človečji zmiram približava, tako da se tedaj smešne strani skrivajo, in da se vse več in več stalnih in doslednih značajev znajde.

Tukaj še se imá spomeniti opera ali igrokaz z muzikó, gde se tedaj večidel ali pak clo od kraja do konca peje. Najglavnije pravilo pri operah je, da ne sme ne muzika nad pesničtvom, ne leto nad muzikó stati, ampak obe morate spored biti; alj dozdaj še je clo malo takih oper; večidel, in največ pri Talijanih nadvlada muzika tako nad pesničtvu, da je leto clo služkinja muzike. — Kar se tiče Slavjanov, so Rusi se u operah največ zglasili, ko p. glasoviti Glinka, Verstovski, Kavos.

§. 14.
Dramatika u Slavjanih.

Leto pesničtvo, najvišje stablo naučnih pesmotvorov se po tem naravno najde samo u najizobraženijih narodih. Nas Slavjane je višja volja postavila za mejaše izhodne Europe proti aziatskoj sirovosti; neprenehama so zapad branili naši očaki proti tim sosedom, naj nje imenuješ Obare, Mongole alj Turke in še druge sosede, in za izobraživanje tedaj zato in še zavoljo drugih uzrokov nije bilo časa. Med tem pak so zapadni europejski narodi se dušno razvijali in švignili do velike izobraženosti; jeli njim tedaj dostoji, nizko stanje izobraženosti našega naroda nam očitati? — K temu še gre, da Slavjan nije nigdar bil za mestjansko življenje; malo da ni povsod po mestah slavjanskih krajev so se ptuji narodi naselili; zibelka višjega izobraženja pak so mesta; gde tedaj ni je mest narodnih, tam tudi ni je, in ne bo dramatičkiga življenja. — Tedaj bi dramatike, ki bi se Shakespearu, Šileru, Göthe-u, Calderonu primeriti mogli, pri Slavjanih zastonj iskal; vender se najde posebno u novijih časih mnogo lepiga u vseh slavjanskih narečjah. Slavjansko kazališe (Theater) u Dubrovniku se je med vsemi slavjanskimi najprije začelo, že Davorin Daržié in Zlatarić (umerl l.1608) sta pisala za kazališe. Posebno pak Ivan Gundulić (umerl l. 1638), in najplodnejši dram. pisatelj Junio Palmotić (umerl l. 1657); za njima Ivan Gundulić mlajši; alj vse lete dramatičke dela so več ali manje u duhu votlim, ki je bil u celem srednjem veku. Boljše dela so iz novijega roka; na kratko spomeniti so posebno Dra. Demetra in Kukuljevića, po tem Milutinovića (njegov Miloš Obilić desiravno ni brez jezičnih in drugih peg, je po mojih mislih najboljše dramatičko delo Jugoslavjanov). Mi Slovenci pak u tem ne imamo nič lastniga; Linhart je močno lepo »Figaro« poslovenil pod imenom »Matiček se ženi«; škoda za tako versten in po pravici slovenski jezik, da se na taki nevaljanosti gubí. U najnovijem času so u Ljubljani začeli slovenski igrati, kar je za izobražen narod clo potrebno. U katerem narodu ne je narodniga kazališa, tam se ljudje obernejo k drugim narodom.

PRISEGA KOROŠKIGA VOJVODA
na kamenitim prestolu pod Karnutogradom (Karnburgom).^[1]

Kmet
(na prestolu sedeč.)
Kdo je tisti, ki se veličastno
Bliža nam? Zastave ga obdajo,
Borno sukno scer ima in klobuk
Kmečki, v rokah palca je pastirska.
Vol koraka čern pred njim in kljusa
Medla; zadi pak na hitrih konjih
Vitezov jezdari svetla truma.
Meči in čelade blisketajo,
Bramba pers oklopi so železni.
Konji rezgetajo, ker se zlato
Suho na njih bliska.

Poročnik (Herold).
Stari oče!
Bliža nam se vojvod Gorotanski.

Kmet.
Vojvod Gorotanski? knez dežele?
Jaz sim skale knez, na moji njivi
Skala ta stoji, jaz oče svojih
Sim otrok, in lastna mi je hiša;
Knez sim kruha, ki ga z silnim trudam,
Z potam na obrazu si perdelam. —
Alj je za deželo skerben oče?
Alj pravičen sodnik? varje blagost
In svobodo svojih deželanov?
Ima sveti veri, alj jo brani?
Brani pravdo vdove?^[2]

Poročnik.
Branil bode.

Kmet.
Alj mu serce krepko je in milo,
De za blagostanje svojga ljudstva
Vbog ostane, kakor zdaj se kaže?
De pravico svojga roda branit
Tudi siromaštva ne boji se?
De od kljuse medle se živeti,
In od vola černiga zamore,
Z malim zadovoljen?

Poročnik.
Amen. Bode.

Kmet.
Naj izkaže svojo taj pravico;
Kako leto skalo si prisvoji,
K' je zdaj moja.

Knez.
Šestdeset beličev
Srebra dam ti, in oba živinca,
Sukno svojo, klobuk in opanke,
Hiša, njiva tvoja je brez davkov.

Kmet.
Mož beseda! bodi skala odzdaj
Sodni sedež in vladarski prestol!
Novi knez pravičen bodi sodnik!
Prisvojuj z dobroto, nikdar z silo
Kar ti neobhodno je potreba.

Poročnik.
Glava roda! stopi zdaj na prestol,
Dvigni meč in mahni ž njim prot sevru,
Jugu, prot izhodu in zapadu,
De naroda, ki krog tebe zbran je,
Ki stanuje na Slovenski zemlji,
Bramba, var in oče skerben biti,
Sveti veri vedno zvest ostati,
De sirot in vdov pravico branit
Zdaj obljubiš, kader od izhoda
Od zapada, od severa, juga
K tebi zaupljivo perhitijo.
Mahni z mečem taj, in se zaroti!

Knez.
Zarotim se Bogu Vsevedočim
In pod milim nebam mahnem z mečem,
Prot izhodu, prot zapadu, sevru,
Proti jugu, krog in krog v deželi
Bramba, var in oče svojim ljudstvu
Biti, zvest ostati sveti veri
pravdo branit vdove zdaj obljubim;
Srotam pomagati, če hitijo
K men od vsih strani, jaz knez in skala
Biti hočem ljudstvu Gorotanskem.
Za resnico se na to zarotim,
Tak mi Bog pomaga!

Narod.
Amen, oče!

Po prisegi peljejo noviga vojvoda v bližno Karnutogradsko cerkev svetiga Petra, kjer se je velika meša z »Boga hvalimo« pela. Po meši se vojvod z vojvodsko obleko obleče, in z vitezami in drugimi žlahtniki k obedi sede. Po obedi so se vojvod in množina ljudstva k vojvodskim prestolu na Gosposvetskim polju, ki je z železam ograjen, in ker se še dan današnji na kamnah zgorej naznamvani napis bere, podali. Tukaj se je vojvod na novič zarotil, de deželno pravico in svobodo varovati hoče, in potem je prisego od žlahtnikov in ljudstva prejel. Slednič je vojvod na sedežu proti jutru, Goriški grof pak, ker je bil naslednik koroškiga vojvoda, na sedežu proti večeru najeme razdelil. — Ta persega je bila od starodavnih časov do dvanajstiga stoletja v slovenskim jeziku, in še le po tem so se nemški vojvodi po nemško prisegovati začeli. Posledna vojvoda, ki sta se persegla, sta bila iz habsburške rodovine Vilhelm Prijazni leta 1395, in Ernst Železni leta 1414. Za njima ni nobeden vojvod več sedel na kamenitim Gorotanskim prestolu.
Kelić.

ODLOMEK IZ TRAGEDIJE

DIVICA ORLEANSKA

Spisal Miroslav Šiler.

Predigra.

Deželski kraj. Spredej na desni kapela s podobo matere božje, na levi hrast visok.

Pervi nastop.

Tibo d'Ark. Tri hčere njegove. Trije mladi ovčarji, njih snubci.

Tibo d'Ark.
Sosedje dragi! dans Francozi smo,
Slobodni kmetje še, in stare zemlje
Očetam nekdaj lastne gospodarji;
Bog vé, kdo jutro nam zapoveduje.
Zakaj povsod bandera premagljive
Prostira Angličan; njegovi konji
Razphavajo francozko polje cvetno.
Pariz ga je dobitnika spoznal
In s krono staro Dagobertovo
Ovenčal roda tujiga mladiko.
Po lastnih mora bloditi deržavah
Bežljiv, obropan, naših kraljev sin;
Nasprot stojí v sovražnih trumah njemu
Nar bližnji stric in pervi pêr; njegova
Brezdušna mati clo jih napeljuje.
Vasi goré in mesta krog. Viharno
Požiga, podertije dim se bliža
Dolinam tim pokojno še živečim.
— Tedaj sosedje, dans ko še zamorem,
Sim hčere preskerbeti v bogu sklenil;
Potreba šibki ženski varha je
V nadlogah bojnih, in ljubezen zvesta
Pomaga vsako breme dvignuti.

(Pervimu ovčarju:)
Etjén! vi snubite Marjeto mojo;
Sosedno njive skup ležé, enacih
So serca želj — To vterdi dober zakon!

(drugimu:)
Vi tiho ste, o Klod Mari? Sramljivo
Luiza moja v tla oči pobesi?
Kaj bom razderal, kar je zvezal Bog,
Kér nimate se z blagam ponositi?
Kdo ima blaga zdaj? Pohištvo, skedenj
Sta vraga bližnjiga alj ognja rop —
Le zveste persi moža verliga
So bran krepák viharju tacih časov.

Luiza.
Moj oče!

Klod Mari.
Draga moja!

Luiza (Jovano objemši).
Ljuba sestra!

Tibo d'Ark.
Njiv trideset oranja vsaki dam
S pristavo hišo, s čedo dvor — in kakor
Je mene, tak vas blagodari Bog!

Merjeta (Jovano objemši).
Očeta razveseli, daj! Nej sklene
Današnji dan zakone srečne tri!

Tibo d'Ark.
Vse zdaj omislite! Želim de jutro
Poroko z nami cela vas praznuje.
(Ramo v rami odideta oba para.)

Drugi nastop.

Tibo d'Ark. Jovana. Remon.

Tibo d'Ark.
Jovana, tvoje sestri, glej! ste vdane,
Ste srečne, moje starosti veselje;
Nar mlajši ti — si skerb in žalost za me.

Remon.
Kaj moti vas? Zakaj jo kregate?

Tibo d'Ark.
Glej, verli ti mladenč, nar pridniši,
Doline naše krog in krog nar jakši,
Ti je namenil serce svoje zvesto,
In snubi te, že teče tretja jesen,
S ponižnim' željami, s preserčnim trudam;
Ledena, ojstra se ogibaš,
In tako tudi druge vse ovčarje,
Mladenče vse ostrašiš in odženeš.
Ti si v obilnosti cvetečih let,
Zdaj pomlad tvoja je, zdaj upa čas,
Razširjeno života tvoga cvetje;
Alj de bi cvetlica ljubezni mile
Iz njega vdarla ino v persih tvojih
Rodila zlati sad, zastonj le čakam.
Oj, po nikakim to mi ne dopade,
Natore zmoto to pomeni težko!
Mi ne dopade serce, ko ledeno
In ojstro se zapre ob letih čuta.

Remon.
Ne dalej, oče d'Ark! Po njenim bodi!
Ljubezen moje pametne Jovane
Je žlahtna, rahla cvetlica nebeška,
Le sčasama zorí enaki sad.
Zdaj rada še prebiva na višavah,
Iz slobodne dobrave preseliti
Pod nizko, mračno streho se bojí,
Kjer stiskata človeka skerb in tuga.
Iz dola gledam s tihim jo zavetjem
Velikokrat, ko na visocih tratah
Telesa žlahtniga v kardelu čede
Stojí visokoravna, in poglede bistre
Pobeša na sirotne kraje zemske;
Tu viditi prikazen višji menim,
In druzih časov stvar jo v sercu cenim.

Tibo d'Ark.
To ravno je moj strah, to žalost moja!
Veselih družb se sesternih ogiba,
Samotne hribe iše, zapusti
Pred petelinskim petjem postljo svojo,
Ob uri groze, ko zaúpno človek
Človeku se pridruži, splazi se
V okrožje temno polnoči samotne,
Kot siva sova v zapušene kraje,
Se samši vstopi na razpotje križno,
In nagovarja sapo pustih berdov.
Zakaj si to izvoli vedno mesto,
In goni čedo svojo ravno sem?
Zamišljeno jo vidim cele ure
Sedeti pod druidskim dobam tam,
Kateriga se srečni vsak ogiba.
To je nevaren kraj; hudoben duh
Stanuje ob drevesu tim od nekdaj,
Od krivoverstva starodavnih časov.
Možaki stari te soseske grozne
Pripovedavajo o njemu zgodbe.
Neznanih glasov čuden hrup in šum
Se sliši sploh iz temnih vej njegovih;
Jez sam enkrat večerne pozne ure
Po potu mim gredé sim tukaj vidil
Sedeti dolgo grozovitno ženo.
Iz gub debelih beliga obleka
Mi je nasprot moléla suho roko,
Ko de bi klicala. Jez urno mimo
Hitel sim Bogu dušo izročivši.

Remon
(na sveto podobo v kapeli kazaje).
Podobe svete blagodarna bliža,
Nebeški mir okolj prebivajoč
Sem vodi vašo hčer, ne moč peklenska.

Tibo d'Ark.
Ne, ne! Kar kaže se mi v strašnih sanjah,
V obrazih bridkih, brez pomembe ni.
Sedeti v Remi sim jo trikrat vidil
Na zlatnimu prestolu naših kraljev,
Sedmerozvezden diadem blišeč
Na njeni glavi, v rokah njenih česlo,
Iz kiga tri so bele lilje klile,
In jez nje oče, sestri nje obedve,
Starosti vsi in knezi, višji škofi,
Ter kralj clo sam, smo se ji vklanjali.
Od kod svitlost mi pride taka v hišo?
Pomemba to je pada strašniga!
Svarivne sanje take pripodobno
Razkrijejo mi prazne želje njene.
Sram njene nižnosti jo je, kér Bog
Ji život je obdal z lepoto mnogo,
Prižgal ji v jasni glavi bister um,
Čez tovaršice vidno jo povikšal,
Zato redí napuh pregrešno v sercu.
Napuh pa bil je angelam poguba,
In za-nj peklenski duh človeka zgrabi.

Remon.
Kdo od pobožne vaše hčere je
Ponižniši? Ne služi ona vedno
Z veseljem rada staršim, sestrama?
Nar imenitniši obdarovana
Pa tiho in pohlevno na-se vzame
Nar hujši opravila vboge dekle,
In čudno pod rokama njenim množi
Se vam očitno čéd in njiv bogastvo;
Na vsimu, kar storí, prebiva vidno
Nerazumljiva, preobilna sreča.

Tibo d'Ark.
Nerazumljiva sreča, res je! Groza
O ti obilnosti mi ude stresa.
Ne več o tim. Molčim. Molčati hočem.
Kaj bom černil predrago dete lastno?
Jez druziga ne morem ko svariti
In za-njo moliti. Svariti pa
Jo moram — Dreva tega se ogibaj!
Ne bodi sama, korenin ne kopaj
O polnoči, pijač ne mešaj, in
Ne risaj čerk na križnim potu v prah!
Hudobne duhe zbuditi je lahko,
Pod zagrinalam tanjkim čakajo,
In planejo na klic iz tmine urno.
Ne bodi sama, — Gospodarja clo
Nebés se je v pušavi satan lotil.

Tretji nastop.

Bertran s čelado (jekleno vojaško kapo). Tibo d'Ark. Remon. Jovana.

Remon.
Molčite! Bertran gré — iz mesta pride.
Poglejte kaj prinese!

Bertran.
Vaj je groza,
Se čudita orodju mojih rok
Neznanimu?

Tibo d'Ark.
In res se čudiva.
Od kod je to? Zakaj prinesete
To hudo znamnje v naše mirne kraje?

(Jovana v prejšnjih nastopih tiho in brez deležnosti na strani stavši se približa.)

Bertran.
Sam komaj vem povedati kak ta
Merčes mi v roke pride. Železnino
Kupoval sim na somnu Vokulerskim;
Velika gnječa bila je; beguni
Iz Orleana ravno prišli bili
Z novicami o vojski malopridnim';
Ostrašeno je ljudstvo skup derhtelo,
In ko si prostor rijem po tesnobi
Rujava me ciganka naglo vstavi
S čelado to, in ojstro me pogleda
Rekoč: Tovarš! čelado išete,
Vem de jo išete: le urno, nate!
Pustim jo dober kup. Tu! primite!
— Ponudite vojšakam jo, ji rečem,
Jez kmet sim prost, mi treba ni čelade. —
Alj ona ne odjenja in pristavi:
De bi čelade treba mu ne bilo,
Ne more nihče reči. Krov jeklen
Je glavi več kot hiša zidana. —
Po vsih me tak preganja ulicah,
Jez se je branim, ona jo ponuja.
Potem kér lepa, svitla, vredna glave
Kneževske se mi zdi, jo primem zadnjič,
In ko jo tak dvomé po rokah sučem,
Pomembo zgodbe čudne premišljujem,
Mi zgine baba. Kakor trenil bi,
Naprej odrine jo valovje ljudstva,
Čelada pak ostane v rokah mojih.

Jovana
(željno in hitro čelado prime).
Sèm dajte jo!

Bertran.
Orodje tako! Čimu!
To ni diviški glavi venc in kinč.

Jovana (mu jo vzame).
Za mene dana, moja je čelada.

Tibo d'Ark.
Kaj nek ji v glavo pade?

Remon.
Dovolite!
Spodobi se ji res ta kinč vojaški,
Ker možko serce bije v persih njenih.
Se spomnite, kak risovolka je
Premagala, zverino strašno, grôzo
Pastirjev vsih, in naših čed žeruha.
Divica oroslanska čisto sama
Se je borila z njim, mu jagne vzela,
Ko že davil ga je v kervavim žrelu.
Čelada ta zna kriti slavne glave,
Od njene vredniši ne more kriti.

Tibo d'Ark (Bertranu).
Povejte nam nesreče nove vojsk;
Kaj govorili so beguni?

Bertran.
Bog
Deržave vsmili se, pomagaj kralju!
Tepeni v dveh velicih bitvah smo.
Francozke zemlje sred stojí sovražnik,
Zgubljena je dežela do Loare.
Zdaj združil celo moč je, vse armade,
In orleansko mesto z njim obsul je.

Tibo d'Ark.
Bog varuj kralja!

Bertran.
Skupej znesli so
Iz krajev vsih strelaštva neizmerno;
In kakor letne ure temni roji
Bučel ulnjaka panj osipajo,
In kakor iz višave černa megla
Kobilic padši zemljo krog in krog
Pokrije z neprevidnim mergoljenjem,
Tak je strašán oblak narodov bojnih
Izlil se na poljane orleanske,
In od jezikov tujih čudne zmesi
Hrumí nerazumljivo krog ležiše.
Zakaj, vojšake svoje siloviti
Burgun, deržavovladni, tudi sèm
Pripeljal je, Anonce, Lutičane,
Iz Luksenburga, Namurčane hrabre,
In srečniga Brabanta prebivavce,
Bogate Genetane — v žametu
In svili bahajoče — ter Pomorce,
Kih mesta snažno rasejo iz morja,
Holendarje umetne čedomolzce.
In Utrečane, Brize clo zahodne
Ki v sever gledajo — Vsi ti, sledeči
Burgunu ojstrovladajočimu
So združeni v razbitje Orleana.

Tibo d'Ark.
O žalostna nesrečna svada ta,
Ki meč francozki drega v drob francozki!

Bertran.
Kraljica stara tudi, Izabó,
Prevzetna parska kneginja v jeklenim
Jezdari oblačilu po ležišu,
Z besedami strupenim' jezo zbada
In serd narodov proti sinu svojim',
Ki ga nosila je pod lastnim sercam.

Tibo d'Ark.
Prekleta bodi! Kakor Jezabelo
Prevzetno nekdaj Bog pogubi jo!

Bertran.
Prestrašni Salsburi, serditi ris,
Divjaški stenolom, osedbo viža,
Z njim brat leóna hrabri Lionel,
In Talbot grozni, ki z morivnim mečem
Kardela v bitvah kupama kosí.
Poguma loterskiga zarotili
So se, oskruniti divice naše,
Kar nosi meč pa z mečem pokončati.
Sozidali so straže štir visoke
Čez mesto, v zrak moleče; Salsburi
Na njih s pogledam morželječim pazi,
In šteje urne potnike po cestah;
Sto liber težkih krogel neštevilno
So vergli v mesto že; razrušene
Ležijo cerkve, noterdamski turn
Kraljevi slavno svojo glavo vklanja.
Podkope s praham strelnim so nasuli,
Trepéče mesto na oboku brezdna
Peklenskiga stojí, de zdaj in zdaj
Se gromopočno vnelo bo, si svesto.
(Jovana željno poslušaje si dene čelado na glavo).

Tibo d'Ark.
Kje pa vojaki hrabri bili so,
Sentrélj, Lahir, in Francje skit krepak,
Bastár junakoserčni, de sovražnik
Tak dalječ je prisilil brez ovérka?
Kje kralj je sam, mu mar ni zgube take,
Deržavnih muk, njegovih mest posipa?

Bertran.
V Šinonu zdaj stanuje z dvoram svojim;
Vojšakov manjka, stati v bran ni moč.
Kaj vodjev serce, hrabrih dlan pomaga,
Ko bleda groza trume vse mertudi?
Strah neki, kakor od Boga poslan,
Je clo nar serčniših pogum omamil.
Zastonj se klic kneževski oznanuje,
Kot ovce plašno skup se stiskajo,
Kjer zahrumi tulenje volčje votlo.
Tak pozabivši stare svoje slave
Beží Francoz v ozidje varnih gradov.
En vitez samo, slišim govoriti,
Je združil nekaj maliga vojšakov,
Šestnajst bander, in kralju z njim se bliža.

Jovana (naglo:)
Kak se imenuje vitez?

Bertran.
Bodrikur.
Pa težko vhitel bo sovražniku,
Ki z dvema vojskama ga nasleduje.

Jovana.
Kje je sedaj? Povejte mi, če veste.

Bertran.
Od Vokulera komaj dan hodá.

Tibo d'Ark.
Kaj tebi mar, deklina? Po rečeh
Ti greš, ki tebi ne spodobijo se!

Bertran.
Zatorej ker sovražnik premočan je,
In kralj braniti več nas ne zamore,
Jedinoglasno v Vokuleru so
Sklenili vdati se Burgunu. Jarma
Tak tujiga ne nosimo — ostanši
V zarodu svojih kraljev — morde tudi
Pod staro krono pridemo nazaj,
Če spet se vmirite Burgun in Francja.

Jovana (nadušena).
S pogodbo proč, z udatbo proč nesramno!
Rešitel bliža, spravlja se na boj.
Pod Orleanam vragu sreča zgine,
Dognana mera, zrel za žetvo je.
Divica prišla z ojstrim serpam bode,
Ošabnosti bo setvo pokosila,
Bo stergala njegovo čast iz neba,
Ko je visoko zvezdam jo pridružil.
Ne bojte se! Ne begati! Kér, preden
Rež rumenila, luna polna bode,
Ni konja več britanskiga, de pil bi
Iz bistrih vod Loare ponosite.

Bertran.
Ah, čudeži se ne godijo več!

Jovana.
Se še godijo — Bela golobica
Letela bode, z orloserdam zgrabla
Te jastrobe Francozko tergajoče,
Razdjala v nič prevzetniga Burguna,
Deržave izdajavca, Talbota,
Storočniga nebes naskakovavca,
Zasramovavca vere Salsburija,
In te otokarje nesramne vse
Ko čedo jagnet bo pred sabo gnala.
Gospod jo vižal bode, bojev Bog.
On svojo stvar trepečo je izvolil,
Bo razodel se po divici šibki,
Kér on je Bog, on sam je vse premožen!

Tibo d'Ark.
Duh kaki nek obsedel je deklino!

Remon.
Čelada vnema ji pogum junaški,
Poglejte! Bliskajo se ji oči,
Kot dvojni plam se lici svetite!

Jovana.
De slavna ta deržava padla bi?
Nar krasniši, kar večno sonce jih
Obsije, raj dežel, katero Bog
Kot jedro lastniga očesa ljubi,
De ta nosila bi verige tujca?
— Tu spodletela je paganam sila,
Tu pervi križ je stal, svetiše pervo,
Tu prah počiva svet'ga Ludovika,
Od les otet je bil Jeruzalem!

Bertran (osupnjen).
Jo slišite? Od kod ji pride tako
Visoko razodetje? — Oče d'Ark!
Bog čudnovitno res vam dal je hčer!

Jovana.
De mi bi ne imeli kraljev svojih,
Ne prirojenih gospodarjev lastnih?
De kralj bi nevmerjoč na svetu zginil,
Ki sveti plug in pašnik ohranuje,
Pustote preobrača v njive plodne,
Ki sužniga oprosti, mesta stavi
Prijazno krog prestola svojiga,
Ki slabimu pomaga, hudim žuga,
Ki sam nar veči ne pozná zavida,
Ki človek je in angelj milosti
Na zemlji ti sovražni. Kraljev sedež,
Zlatovja bleskajoč, je zapušenim
Zavetje varno, moč in milost se
Na njemu družite, zločin se trese,
Pravičen bliža se zaupno ino
V njegovi senci z levam se igra.
Sin tuje zemlje, kralj vunanji, ki mu
Prededov svete ne počivajo
Kosti v deželi, alj jo ljubil bo?
Ki živil mlad z mladenči našim' ni,
In nam ne zna po naše govoriti,
Alj more oče svojim sinam biti?

Tibo d'Ark.
Bog vari kralja in francozko zemljo!
Mi mirni kmetje smo, ne znamo z mečem
Pečati se, ne konja bojniga
Krotiti. Čakajmo vbogaje tiho
Nam koga dala zmaga bo za kralja.
Sej sreča bojna je osoda božja,
Naš gospodar, ki krono dene si
Na glavo v Remi Dagobertovo.

Zdaj k delu! Vsak premisli, kar ga tiče!
Nej se prepirajo visoke glave
Za zemlje last, za krone in deržave;
Razrušenje občinsko nas ne straši,
Stojé nam krepko pôd in gojzdi naši.
Nej ognja žar popali nam stališe,
Sovražni konj nej žito poteptá,
Prihodna pomlad novo cvetje dá,
In dvignejo se urno nove hiše.
(Vsi odidejo razun Jovane.)

Četerti nastop.

Jovana (sama).
Obvari Bog vas, hribi ljubeznivi!
Dolin cveteč, prijazno tihi raj!
Vi pašniki, vi logi, Bog vas živi!
Slovo Jovana vzame vekomaj.
Jovana gre, — ozir še jeden zadnji,
Zelene trate vam! Bog živi vas!
In tebe drevje, vas, studenci hladni,
In tebe jek, doline sladki glas,
Ki zvesto se z napevam pesmi snide;
Jovana gré, in nikdar več ne pride!

Zapustim vas na vedno večne čase,
O mesta moje tihe radosti!
Razkropite po berdih jagneta se,
Pastirja zdaj in varha več vam ni!
Že desna moja drugo čedo pase,
Kjer na kervavim polju boj gromí;
Od zgorej dano mi je to povelje,
Ne tirajo me prazne svetne želje.

Ki Mojzu na Horebovi višavi,
V gorečim germu prikazaje se,
Stopiti jak pred Faraona pravi;
Ki Davida nekdaj, pastirja še,
Zmagljivo nad sovražnika postavi;
Ki milost zmir pastirju skazal je,
Mi reče tak iz drevniga veršiča:
»Ti moje boš na zemlji slave priča!«

»Boš ude si z oklepi okovala,
Pokrila z jeklam rahlo nedro si,
Ljubezni možki nikdar serca vdala
Pregrešnih želj posvetne sladnosti,
Nevesta nikdar pred oltarjem stala,
Na persih se ti dete ne redí,
Obdati pak ti hočem svitlo glavo
Nad ženskami z visoko bojno slavo.«

»Kér, kadar bo junake groza zvila,
Se nagnil dan posledni Francije,
Mogočno boš moj Oriplam nosila,
Kot urna žnica zrelo stern podrè,
Ošabniga zmagavca v prah pobila,
Mu stergala iz rok dobičke vse;
Z nadušenjem francozki rod navdala,
In kronala v oteti Remi kralja.«

Nebesa so mi znamnje obljubile,
V spomin gotov čelada dojde mi;
Neznana moč iz nje mi teče v žile,
Pogum kerubski v sercu mi budí;
Nevidne me v prepir ženejo sile,
Viharno proč me bitve slà derví,
Vojaški klic zadeva sluhe moje,
Se spenja konj, in bojna tromba poje!
(Urno odide.)

Četerto djanje.

Slovezno okinčen mostovž. Stebri so z venčnimi kitami oviti. Za igrališem pojejo hube in pišali.

Pervi nastop.

Jovana.
Orožje spí, prepira grom praznuje,
Veselja hrup na cestah se glasí,
Kervavim bitvam petje nasleduje,
Oltar in cerkva v blesku dik sloví,
Zeleno berstje v loke se dviguje,
Na stebru venc nad vencam se vertí;
Široka Rema ne obseže roda,
Ki skup hití v okrasje ljudogoda.

In radost eno duša čuti vsaka,
In ena misel serca dviga vse,
Kar ravno je ločila vražtva spaka,
Hití deležno bit' občinske slê,
Ki zove se franaškiga rojaka,
Ponosniši imena svest si je,
Onovljena svitlost je trona tega,
In Francja kralju lastnimu prisega.

Alj dopolnivke vsiga tega, mene
Ne gane več občinske sreče raj,
Visoke želje v sercu so umorjene,
Od goda duh oberne se nazaj;
V britanski stan pohot mi misli žene,
Pogleda cil je tujca vražni kraj,
Ukradem se iz družb veselih plašno,
De grešnih pers krivico skrijem strašno.

Kdo? Jez? Podobo možko grem
Nositi v čistim nedru svojim?
Posvetni strasti vdati smem
To serce, verno Bogu mojim
Jez, te deržave rešnica,
Borivka Boga živiga,
Za vragam tih dežel hrepenem,
To soncu čistim razodenem,
In me ne vništi sram?
(Godba za igrališem se premeni v mehku žalostno vižo.)

Oj! Gorje mi! Kaki glasi!
Kak omamijo mi sluh!
To besede so njegove,
To njegov je rahli duh.

De bi v gromu boja biti,
V blesku bistrih sulic mogla!
V serdu ljuto vnetih trum
Našla spet bi svoj pogum!

Alj te viže, — ah, ti glasi,
Kak mi serce stiskajo!
Moje duše vse kreposti
V mehke želje podrobijo,
V britko solze raztopijo.
(Po kratkim pretihnjenju živejši.)

Ubiti ga! Je bilo moč, ko sim
Pogledala mu v lice? Prej bi bila
Morivno jeklo v lastno nedro vbodla!
In kriva sim, ker milostna sim bila?
Je milost greh? — De, milost! Alj si čula
Glas milosti in ljudoljubja tudi
Pri druzih žertvih meča svojiga?
Zakaj je umolknil, ko mladenč je nježni,
Vališki vitez, prosil za življenje?
Hinavsko serce! Bogu v lice lažeš,
To milost ni! Resnica ni kar kažeš!

Ah! de v oči mu gledati sim šla!
Bajilo zreti lica žlahtniga!
S pogledam tim krivica se je vnela.
Orodje slepo terja Bog močán,
Očes mežečih si končat imela!
Ko vidla si, je zginul Božji bran,
In strašna past peklenska te je vjela!
(Pišali na novo zapojejo. Jovano tiha žalost obide.)

Mirna šiba! o, zakaj sim
Premenila z mečem te?
O, zakaj je v berstju tvojim,
Sveti hrast, klicalo me?
Bi se diva! prikazala
Mi ne bila nikdar clo!
Uzmi krono, nisim znala
Vredna biti, uzmi jo!

Gledala sim raj odperti
In zveličanih obraz,
Vonder upa v raju nimam,
Le na zemlji upam jaz!
Ah, de šla si naložiti
Meni strašno breme to!
Je zamoglo kamen biti
Serce rahlo stvarjeno?

Kadar hočeš razodeti,
Kaj zamore večni Bog,
Angele izvoli svoje,
Čiste duhe pošli krog.
Nevmerjoče, nečutljive,
Ki ne znajo, kaj je zlo;
Ne pokliči šibke dive,
Pastirica ni za to!

Kaj mi mar je vojsk osode,
Kaj mi mar kraljevih svad?
Jagneta sim mirno pasla
Na višavi tihih trat.
Ti v življenje me zagnala,
V knežki dom ošabni si,
Tak pregrehi v plen me dala, —
Moja volja bila ni!

Drugi nastop.

Sorelka. Jovana.

Sorelka
(pride živo ganjena; zagledaje divico, se ji približa in jo objame; potem se naglo premisli in pred njo poklekne).
Ne! Tako ne! Pred tabo v prahu —

Jovana
(jo hoče vzdigniti).
Vstani!
Kaj delaš? Ti pozabiš mene in sebe!

Sorelka.
Dovoli tak! Veselja moč me tira
Pred tebe na kolena. — Pričo Boga
Olajšati prepolno serce moram;
Nevidniga častim vladarja v tebi.
Ti angel si, ki mojiga gospoda
Je v Remo peljal, in ga kinči s krono.
Kar doživeti sanjala si nisim,
Je spolnjeno, pripravljeno godišče;
Okinčen kralj je s pražnim oblačilam,
Zedinjeni so krone velikani,
Ki nesli bodo znaminja oblasti,
Tok ljudstva v glavno cerkev se valí,
Glasí se petje, klenkajo zvonovi,
Té velikosti sreče ne prenesem!

(Jovana jo rahlo dvigne. Sorelka nekoliko časa potihne, ter pogleda divici pazljivši v lice).
Pa ti si vedno terda, vedno ojstra;
Ti srečo daš, deliti je ne veš,
V ledenim sercu naše slê ne čutiš.
Ti veličanstvo vidla si nebeško,
Ter ti posvetno čistih pers ne gane.
(Jovana prime Sorelko nagloma za roko in jo urno zopet spusti.)
O, de bi mogla čutiti po žensko!
Odloži to orožje, vojske ni več,
In bodi zopet spola rahliga!
Bojí se te ljubeče serce moje,
Dokler si ojstri Paladi enaka.

Jovana.
Kaj terjaš ti od mene?

Sorelka.
Razoroži se!
Proč ta oklep! Ljubezen si ne upa
Približati se nedru z jeklam kritim.
Le ženska bodi, našla boš ljubezen!

Jovana.
De zdaj bi djala proč orožje, zdaj!
Ogolila bom nedro smerti v boju,
Zdaj ne. — O, de bi je sedmero jeklo krilo,
Branivši me slabost in godov vaših!

Sorelka.
Grof Dünoa ljubi te. Njegovo serce,
Junaštvu le in slavi dohodljivo,
Je čistiga udano žara tebi. —
Ljubljena biti od junaka slast je,
Ljubiti ga je še veliko veči.
(Jovana se studama proč oberne.)
Ti ga čertiš? O, ne! Le ljubiti
Ne moreš ga — Zakaj bi ga čertila?
Čertí se le, ki ljubiga nam uzme,
Nikogar ti ne ljubiš; serce tvoje
Je mirno — Ah, de čutiti bi moglo.

Jovana.
Objokaj me! Žaluj osode moje!

Sorelka.
Kaj manjkalo bi nek ob sreči tvoji?
Francozko si otela po obljubi,
Peljala v mesto kronanja si kralja
Zmagljivo, čast visoko si dosegla;
Osrečen narod hvali te in diči,
Vse usta so marljive v tvojo slavo,
Ti boginja si tega prazdnika;
Sam kralj ne sveti s krono svojo zlato
Od tebe krasniši.

Jovana.
O, de bi mogla
Se skriti v krilu tamne globočine!

Sorelka.
Kaj t' je? Od kod to ganjenje prečudno?
Če ti ta dan očí pobesiš plašno,
Kdo dvignuti ponosno smel bi glavo?
Sram biti mene mora zraven tebe,
Ki maloserčna ne dosežem tvoje
Junaške sile in visosti slavne.
Ti čem slabosti vse razkriti svoje?
Glej! Ne očestva slava, ne svitlost
Onovljena prestola tega, ne
Zmagljiva naroda čast in radost,
Vse to ne gane serca mojiga.
Le enimu do živiga je udano,
Prostora nima ko za sam ta čut:
De njega vse to ljudstvo blagoslovi,
De njemu vriska, njemu vence vije,
In de je moj ta ljubljeni, moj dragi.

Jovana.
O, ti si srečna! Blaženo se ceni!
Kar ljubi vsak, to milo ti imaš;
Na usta vse, kar tvoje serce méni,
Pred celim svetam razodeti znaš,
Deržave god je god ljubezni tvoje,
Narodi vsi, neskončni, ki družijo
V ozidju tim poslance dične tvoje,
Posvetijo tvoj čut in ga delijo;
Volitev tvojo splohni vrisk častí,
Tak si z občinsko radostjo edina,
Vse te ljubezni tvoje opomina,
Ti vsih veselje, sonce ljubiš ti.

Sorelka
(jo objame).
Ti vnameš me! Ti me razumiš čisto!
Motila sim se, ti poznaš ljubezen;
Kar čutim jez, to krepko ti izrečeš.
Bojezni se to serce oslobodi,
In hrepení zaupno ti nasprot.

Jovana
(se ji naglo izvije).
Zapusti me! Od mene beži! Ne
Ognusi z mojo kužno bližo se!
V nar globokejši noč mi skriti daj
Nesrečo, grozo in sramoto svojo.

Sorelka.
Ti strah mi delaš. — Jez te ne razumem!
Pa sej te nikdar nisim razumela —
Vse tvoje djanje čudeža je polno,
Kdo zna, kaj plaši tvoje sveto serce,
Občutke rahle tvoje čiste duše!

Jovana.
Ti sveta, ti si čista! Ko bi mogla
V to serce zreti, trepetaje pahneš
Sovražnico od sebe izdajavko!
Poslovenil I. Koseski.

1. Ti kameniti prestol je stal pod Karnutogradsko cerkvo proti izhodu na polji; alj pred nekimi letami so ga za cerkevjo proti zapadu postavili. Joan Bogomir Herder leto povest popeva, in jo nemškim pravlicam prišteje. — Res je, de so se posledne tri stoletja, prej de se je persega opustila, nemški vojvodi po nemško zarotili, in de je persega tudi nemškim in ponemčanim Korošcom veljala. De je pak izvirno slovenska bila, in še le po oblasti nemških vojvodov in po razvadi nemška postala, to dogodivšina in slovenski napis na kamenitim prestolu Gosposvetskiga polja očitno kaže.
2. Slovenski napis na kamenitim vojvodskim prestolu na Gosposvetskim polju (Zollfeld), ker je vojvod najeme delil, in ker mu je narod persegel.