Cvetje slovenskiga pesničtva/Pripovedajoči del.

§. 10.
Pravila občenita.

Ako nam lirik kaže, kar se ravno ob času, gde nam svoje čutjenja razodeva, u njemu samem godi, nam kaže pesnik iz letega razdela, kar je zvun njega samega, ali pak, kar se je godilo. On nam tedaj kaže nekaj, kar nije z njim eno. Vse, kar je na tem oriaškem svetu, zemlja in zvezdje, mala reka na overšji zemlje in žareča njena jezgra z svojim brege in planine zdigajočim hlapom, posebno pak človek sam u svoji lepi bogoslični, oriaški, strastni, ljubeznivi in strašni podobi mu da predmet za veličanstvene obraze, za gorostasne pripovesti.

Čim bolj živečno nam pesnik svoje obraze prikazuje, tako, da se u njih lahko ko u kakšnem ogledalu vidimo, čim več vidimo iz njih, kakšen je človek u vseh dobah, u vseh razmerah svojega življenja, čim več nam pesnik po takem serce nadahne in uzdigne, tim boljše, tim doveršenije nam je on izustil ideo, ki mu je serce napolnila z žarečim istim ognjem.

Čelarno ali vender res je, da človek ložej svoje oči oberne zvun sebe, na zvunajne, kakor na znotrajne, na duševne reči; ali pak, da to z drugimi besedami izreknem, da človek ložej razumi djanje človeka, kakor misli in čutjenja njegove. Od tod izvira, da ložej slušamo pesnika pripovedajočega ko pevniga. Pevaj otroku liričko pesem, in boš vidil, da te bo malo poslušalo; pevaj mu gdekaj o Kraljeviču Marku, o Kosovem polju, ali pak o kralju Matjašu in Raubaru, in boš vidil, da mu ne bo zgubljena ni ena beseda. Od tod izvira tudi, da se skoro u vsakem narodu najde mnogo več pripovedajočih ko liričkih pesmotvorov. Pregledni celo Vukovo ali Vrazovo zbirko jugoslavjanskih nar. pesem, in lahko boš liričke preštel.

Mnogoverstna je leta poezija; alj tudi njen obseg je različen po opredeljenju njenem: Pesničtvo epičko obsega po mislih nekaterih krasoslovcov pesmi, u katerih nam pesnik pripovedava o veličanskih osobah, gorostasnih možéh, ki so za človečanstvo važne djanja storili; to bi bili epički pesmotvori u najvožjem zmislu, ko p. serbske nar. pesme o Kraljeviću Marku, in o Milošu Obiliću na Kosovem polju; slovenske pesmi o Raubaru; Osman Gundulićev, ali pak Korand Wallenrod Mickievićev. — Za današnji dan leto razdeljenje ne veljá več. — Drugi opredeljivajo epičko poezijo tako, da obseže dogodbe človečjega življenja; po takem bi epička bila vsaka pesem, ki pripovedava gdekakšo pesničtva vredno dogodbo, ki izvira iz človeka. To bi bilo pesničtvo epičko u širjem zmislu. Po takem je p. epički Kralj dečanski od Subotića, Kerst per Savici in tudi pesem maloruska od kozaka, ki umira u ptuji deželi, in ki konju naročiva vse pozdrave do ljubih svojih (poglej pri tem slov. nar. pesem »boleni junak,« ki je brez dvoumenja z maloruskoj iz eniga vira). — U najširjem zmislu pak je epička vsaka pesem, u kateroj nam pesnik pripovedava, kar je zvun njega bilo, ali kar še je. Obseg letega opredeljenja se od prednjega samo u tem razločiva, da u najširje opredeljenje spada še popis, ko p. pesem »Kres«. Letega najširjega opredeljenja se derži razdeljenje u tem delu.

Čin epičke pesmi mora biti krasen, to je taki, da ga bravci radi poslušajo, on mora tak biti, da služi popolnoma namenu pesnikovimu, tj. čin mora poetički biti. Tedaj je p. življenje Friderika Celjskiga razun njegove mladosti za poezijo malo priležno; tim več pak življenje Raubara in vseh serbskih junakov posebno iz Kosoviga polja. — Dalje mora leti čin mnogo djanj obsegati, on mora, bi rekel, lipa košatiga veja, košatiga listja biti; on nam mora, ako nam človeka prikazuje, kazati ga u mnogih razmerah, u mnogih zapletkah; ker bravci nevedoma sami sebe u tem stanju mislé, in razmišljavajo, kakor bi se izvili iz teh zapletk, kakor bo se razmotala zmota. — Čin epički mora, koliko mogoče, velikostasen biti, tj. osobe, ki so deležniki, morajo velike duševne in telesne moči napenjati, in posledki iz letiga čina morajo čim več tim bolje važni biti. Nije tedaj prava pesem, ki ima same mlačne osobe, ali same vsakdanje djanja, ki nje bravec vsak dan opravlja; saj človeka ravno to k poeziji mika, da si prah vsakdajnosti iz sebe iztepe, da se velikih mislih napolni. — Čin, ki nam ga pesnik razlaga, mora samo poetičko istinitost imeti, tj. ne treba, da ga pesnik iz dogodivšine uzeme, ali pak mar tako, kakor ga tam najde, ampak leti čin naj bo res dogodba, ali pak zmišljen, mora verjeten tj. tako u sebi razpravljen biti, da nije u njemu reči, ki se ne zlagajo med seboj; eno mora iz drugiga izvirati, kakor se mota nit iz klopka. Tukaj mora tedaj p. pesnik gledati, da si je značaj (charakter) osob dosleden od kraja do konca, da nam navade narodov nam poznanih ravno tako kaže, ko nje poznamo; p. Gundulić, kadar popisuje u pevanju VIII. veselico pastirsko; ali u XIX. gde Begum clo po serbski nar. pesmi postopa.

Noben del pesničtva pri nas Jugosl. nije tako obdelan, kakor leti; poglej serbske in slovenske narodne pesmi, in boš najdel, da so skoro do ene vse pripovedajoče, in poglej na umetno naše pesničtvo, in boš tudi tukaj isto vidil. Ne misli iz tega, da Jugoslavjan ne ima glave za liričko poezijo, ima njo, alj leti razdel pesničtva se razvija le tamo, gde je visoko dušno in narodno življenje; pri nas pak vsega tega nije bilo; daj nam to, in ti nam daš ob enem pesničtvo pevno.

§. 11.
Razdeljenje pesem pripovedajočih.

U nobenem razdelu pesničtva za slovensko krestomatijo nije tako težko razdeljenje, kakor ravno u letem.

Kdor bi se ptujega deržal, bi moral razrediti, kakor sledi:

1. Popis. 2. Selanke (Idylle), katere pak bolj u IV. delu tj. u Smesu stati imajo. 3. Legende. 4. Poetičke pripovesti. 5. Ballade in Romance. 6. Epos ali junačke pesmi. — Alj prav za prav pri nas razun dveh ali treh Prešernovih nije ballad ni romanc, ker se nobeden pesnik letim pesničkim verstam posebniga duha nije deržal.

Serblji^[1] razdeljivajo vse svoje narodne pesmi u junačke ali možke in u ženske; junačke so njim vse, katere pripovedavajo o gdekakem junaku, kakor se je junački obnašal proti sovražniku; vse ostale so njim ženske, tedaj pesmi ženitninske, kratke pripoveste o drugih dbgodbah itd. Lete ženske pesmi so malo da ni vse pripovedajoče, tedaj bi po tem male pripovedajoče pesmi lahko imenoval ženske pesmi, alj komu to ne bi bilo po volji, naj nje imenuje ženske pripovedajoče pesmi. Poljaki in Malorusi nje imenujó »Dumya« dume, po besedi dumati, pripovedati. Jungmann nje imenuje u svoji »Slowesnosti« povedke in povesti. Alj nobeno teh dveh se ne vleže dobro, tedaj bo se leti del razredil, kakor sledi:

1. Popis. 2. Ženske pesmi, k katerim grejo tudi 3. Legende. 4. Junačke.

I. Popis, nije kaj drugiga, kakor pripovedovanje, kakšen je gdekak poetički predmet ob enem času; tedaj ne kaže, kakor se kaj godi, ampak kakšo je gdekaj. Tedaj popis nije kaj drugiga, ko obraz ali kip u lepozloženih besedah. Kdo ne gleda rad ginjeniga serca obraz (sliko) z vsemi svojimi divnimi bojami? — In komu se ne bi dopadel popis, ki krasen predmet mirnimu pregledavanju in čudenju in uživanju predloži?

Leti popis se lahko po dvojim načinu rabi: a) ko del epičkiga ali dramatičkiga umotvora. b) Ko samostoječ poseben umotvor, in o letem se tukej govori. Popis u letem zmislu ima za predmet le bezživotno narav; stvar živeča mora se gibati, mora kaj delati, ker drugači nije življenja; in ako bi nam pesnik kazival to, kar dela leti živeči predmet, bi ne bil več popis, ampak pripovedka.

Vsak pesmotvor mora sredotočje in edinost imeti; tedaj tudi popis. U čem pak bo leta edinost, ker nam pesnik vse dele predležeče duševnim svojim očesam popisati ima? Ako hoče pesnik, da nam obraz naravi, ki nam ga risa, serce užge in dušo napolni, nam se mora narav prikazati u zavezu s človečjim sercom, narav mora ko simbol našega serca biti, z veselim se veseliti, z žalostnim žalovati, s serditim grometi itd.; tedaj mora narav več ali manje lirički popisana biti; in u letem liričkem čutjenju je edinost, je sredotočje, ki vse dele zjedini. Po tem tudi na pervih stihih lahko razsodiš, jeli je serce žalosti, ali ljubezni, ali hrepenenja, ali serda polno ti popisalo narav; vsaka rožica razno puhti, vsaka zvezdica razno blisketa, vsaka voda razno šumi žalostnimu, in ljubečimu in pobožnimu. Popisavna pesem, ki letiga združenja naravi s človečjim sercom, neživečiga z dušnim in večnim ne imá, ne ima prave poetičke vrednosti.

Posebno zanimiv pak je popis, u katerem nam je narav popisana simbol večnosti, simbol samega Boga; to je največa, najvišja edinost, to je pesem, ki vsakiga človeka serce gane in polni. Poglej prelep popis: Kres, u katerem pesnik naprije popiše poletni čas, u poslednjima verstama pak nas nad vse človečansko zdigne, in nam u naravi samega Boga u svojoj vsemogočnosti in večnosti kaže. — Mi Jugoslavjani neimamo mnogo takih pesem; največa je »Dubrovnik ponovljen« od Palmotiča.

II. Ženskih pesem imamo Jugoslavjani mnogo glede narodniga in naučniga pesničtva. Malo da ni vse manjše serbske in slovenske narodne pesmi so ženske, kakor je tudi malo da ni vsak noviji pesnik jugoslavjanski gdekakšno tako zložil.

K letim pesmam grejo vse pesmi, ki nje Nemci poetičko pripovedko, balade in romance imenujó. Poetičke pripovedke pripovedavajo predmetno ali objektivno gdekako prigodbo, in gledajo bolj na predmet, kakor na osobe poglavitne; balade in romance pripovedavajo subjektivno in čutljivo, in gledajo bolj na osobe poglavitne. Čin se mora naravno, prosto in clo do konca pripovedavati u jeziku, ki se predmetu vleže; težko in tudi nepotrebno je, dolge pravila o temu ustanovljati; prebiraj prekrasno Koseskovo pesem: »Začarana puška« in druge enake umetne, kakor posebno narodne take pesme,^[2] in boš se bolj naučil, kar in kakor se imajo te pesme zlagati; vsak Jugoslavjan pak, ki se našega pesničtva loti, se mora, ako se hoče praviga duha užiti, serbskimi narodnimi pesmami prav in prav spoznati.

III. Legenda nije kaj drugiga ko pesem ženska, katera pak nam ne kaže posvetnih veseljah, ampak pobožnost, ki se med ternjem letiga življenja pot proti nebu najti in si njo ogladiti trudi. Čin legende nam kaže tedaj moč ali silo kristjanske pobožnosti. Predmet je uzet večidel iz pervašnjih kristanskih časov.

Legenda se samo u predmetu od pesmi ženskih razločiva; tudi je slog ali stil po značaju osob, ki nam nje ona kaže, clo prost in enostručen; čin gre mirno in rahlo ko reka po ravnini, ni pak ojstro in bistro ko voda iz višin.

Ime njoj je od latinskiga; u srednjem veku so po samostanih (kloštrih) in cerkvah imeli posebne knjige, u katerih bilo je zaderžano, kar se je imelo brati (quae legenda erant), in zaderžaj letih knjig so bile veči del tudi takše pripovesti o pobožnih možih perviga kristjanstva.

Naj bo človek kakše vere hoče, kdor ima čisto bogaboječe serce, bo se mu dopadla takša prosta pripovedka o možih, ki njim je zemeljsko tako malo alj bi rekel, clo nič, nebeško in božje pak vse vredilo.

Pri nas Jugoslavjanih je takih pesem malo, desiravno je u ustah naroda posebno pri nas Slovencih polno enakih pripovesti. Škoda, da so nam skoro vse kolednice u zgubo šle, ker so malo da ni vse do ene bile čiste legende; kar njih je u Blaznikovih »pesmih kranjskiga naroda,« so odviše pokvarjene, in u vrednosti pleve proti tistim, ki nam nje je nevihta časov oduzela.

IV. Junačke pesmi. U vsakem narodu, ki se je le nekaj čez najnižji stan izobraženosti uzdignil, boš najšel mnoge pripovesti, katere kažó nazaj na njegovo preteklost; u lete pripovesti uleva on svojo žalost in svoje veselja; in kar ga je u preteklosti najbolj zadelo, to si rad pregledava u raznih obrazih, u raznih formah; in on sam, ki je stvaritelj teh pravlic, nje rad posluša, in rad pripovedava, kolikorkrat bi koli bilo, in ako se vsega prenasiti, to mu je vsigdar milo in prijetno. Daj takimu narodu še ljubav do pesničtva, in boš vidil, da bo si iz vsake take pripovesti pesme zložil; in u njih bo imel sredotočje vse svoje poezije, in vse ostalo narodno pesničtvo bo se mu, bi rekel, od teh blištalo. Tako je u gerčkem narodu boj trojanski, tako u španjolskem Cid, u Burgundih Chriemhild in Sigfrid, in u Veliko-Rusih boj Igora proti Polovcom, u Malorusih strašni prepir z Poljaki, u Serbljih pak žalosti poln boj kneza Lazara na Kosovem polju in brezkončni prepir s Turki u neštevilnih pesmah popevan, in lete so prave možke alj junačke pesmi. Lete se pejejo od ust do ust, od roda do roda; pri Gerkih kó pri Malorusih in Serbljih so nje posebno starci peli, in pri Serbljih so večidel slepci, kakor se tudi od Homera bere, da bil je slep. Dodaj še k temu, da je kdo letih pevcov najlepše tih pesem u eno velikostasno pesem zložil, in dobiš največi pesmotvor, kar ga narodna poezija imeti premore; in leta pesem se imenuje epos, in ker je iz narodnih pesem zložena, se pravi narodna junačka pesem ali naroden epos. Tako se je zložila, kó mnogi terdé, Iliada in Odiseja; ravno tako Cid in Nibelungi, in tako bi se lahko u Jugoslavjanih iz vseh stariih junačkih pesem zložil epos.

Čuj, kar o tem pravi Bodjanski: »Mi smo uvereni, da bi človek s pravim pesničkim čutjenjem in bistrim duhom iz po priložnosti nabranih historičkih pesem Serbov in tudi Malorusov lahko sostavil sistematičko celo, kakoršno nam kaže Ilijada, da bi mogel tedaj sostaviti svojo slavjansko Ilijado. Za predmet Ilijade mogel bi služiti boj Serbov s Turki za nezavisnost; predmet Ilijade Ukrajnske slični boj Kozakov s Poljaki; početek perve bi bila nesrečna bitka na Kosovem polju, druge pak ista pri Pjatki (ali pak umorjenje Pi(o)dkova, ovači Serpjaga imenovaniga, u Lavovu); iz porodničkih ali familiarnih itd. bi se mogla napraviti slavjanska Odiseja.«

Iz tega pak se tudi lahko vidi, da se naroden epos samo u narodu misliti premore, ki ima veliko preteklost; gde lete nije, tam ne bo se nikdar naroden epos zložil. Slovenske narodne pesmi tedaj ne imajo sredotočja za naroden epos, ampak čudnovitno kažejo na Serbske; pri nas namreč se popeva rad največi serbski junak, Kraljević Marko; o Raubaru je premalo pesem; da bi o njemu njih več bilo, bi se tudi pri nas lahko na naroden epos mislilo.

Kar se tiče naučne epičke pesmi, ima tudi leta za predmet večidel gdekako važno prigodbo naroda; in ako ni, mora biti saj neka prigodba, ki je važna in znamenita za celo ali saj za velik del človečanstva; tako je Virgil u Eneidi, Mickiević u »Konrad Wallenrodu« vzel za predmet prigodbo domačo, Klopstok u »Mesiadi«, naš Palmotić u prekrasnoj »Kristiadi« in Taso u »Oslobodjenem Jeruzalemu« prigodbo za velik del celiga človečenstva prevažno in znamenito. —

Kakor vsako pesničko delo, tako mora tudi epos naj bo naroden ali naučen, imeti edinost ali sredotočje, tj. poglaviten del celiga čina, kateriga se vse drugo derži. U ženskih pesmah je to lahka reč, ker so kratke, težje pak je u letem pesničtvu zavoljo širine ali velikoče pesmi. Leta edinost se posebno vidi u glavni osobi celiga čina; njo pesnik obleče s vsemi kinči, kar njih je mogoče, njo tako narisa, da se iz nje ko iz sonca žari izleva ves čin, in da so vse ostale osobe le zato upeljane, da od nje dobé in nji delé krasoto, vrednost. Poglej na Lazara, vse se ozira na njega, in clo serbski Nestor, Jug z devetimi svojimi sinovi, in junački Miloš ne bi imeli brez njega nikakiga temelja; in ko se je bitka prežalostna doveršila, se ne govori več o nobenem, samo Lazarova sveta glava se najde netrohljiva plavajoča u vodi.

Največa človečja vrednost je u tem, da se človek protivi možki vsem nezgodam, ki ga zadevajo, da se bori z vrokom. In da se ta borba še uzviši, se upleta u nekih epičkih pesmih čudnovito ali nadčlovečansko, tj. višje nadčlovečanske moči in sile se združé s človečjimi; njemu stoji na nasproti neka višja, sovražna mu moč, od druge strani pak ga tudi neka višja prijazna mu moč podpira; to se pravi latinski »machina«. U Ilijadi so te moči starogerčki bogovi, u oslobodjenim Jeruzalemu Bog sam in čert ali vrag lete moči; u slavjanskih pesmih se nič takiga ne znajde, niti u epičkih pesmah rokopisa kraljodvorskiga, niti u Igoru, niti u serbskih nar. pesmih, ker Vila, ki se u poslednjih najde, nije te lastnosti desiravno bi njo pesnik lahko upotrebil. Samo Gundulić u Osmanu se je deržal kristjanske vere, in upelja za odpornike ali protivnike Osmana, cara turskiga, peklenske duhove.

Za olepšanje in uzdignenje glavniga čina pesnik lahko uplete priložne čine ali episode, tj. čine, ki se tičó glavniga čina toliko, da ga podpirajo ali pak zaderžavajo. Pri upletenju letih mora pesnik gledati, da nje uplete na mestu, gde je glavni čin bi rekel pri miru, ni pak u bistrem teku dogodb, in u tem je zašel morebiti Gundulić tam, gde uplete Dilaverov dvaboj za ženo mu Begum. —

Dozdaj se je govorilo o junačkih pesmih u strogem zmislu; pesnik pak lahko clo u tem duhu popeva gdekako važno prigodbo iz domačega obiteljskiga življenja, in leti epos bi se imenoval domači, ali obiteljski; taka je Odiseja gerčka, take so »Ruslan in Ljudmila« in »Onegin« Puškina, taka je krasna »Maria« Malczewskiga in serbska pesem »Kralj dečanski« Subotića, in prekrasna »Smèrt Ćengić-Age« Mazuranića, taka je kratka slovenska povest »Sedim sinov« Žemljetova in za nas neprecenljiv »Kerst per Savici« Prešernov.

I. POPIS.

Kres.

Dolgost svojo dan steguje,
Rast prot poldnu obračuje,
Zemlje tek se vstanovi;
Trudna tekara počiva,
Svoj'ga dela plačo vživa,
Se bogata veseli.

Sonce gorko zrak prižaga,
Čeli skapne vroča sraga,
Trudno telo se poti;
Klas rumenkast že prihaja,
Kruh vsakdanji nam podaja,
Glad prestrašen pobeži.

Serpi bliskajo po njivah,
Zdetna je, k' je bila v rivah,
Pesmi v žetvi se glasó;
V žito serpov šum ženjice
Silijo, no prepelice
V svojim begu strašijo.

V senožeti senoseki
Tam per hlad — sumeči reki
Pevski brusijo kose;
V seči trava z rožo pade,
Fletne deklice pa rade
Njim na sledi jo sušé.

Sonce goram se priklanja,
Cirkovnik pa zvon poganja,
De Marija se časti;
Hlad pahlja zahodnik v lice,
K spanju vabi gmetne tice,
Luč nebeška se mrači.

Že peržgaja Nevideči
Zgorne luči, de leteči
Žarki zemlji svetijo.
Kaj pa tam le po planinah,
Gorah, hribih in dolinah
'Z mraka ognji vstajajo?

Slišim preveselo petje,
Vriskanje, mladenčev vretje,
Streli gojzde preberčó;
Kolce jemljejo goreče
'Z ognja, na obilnost sreče
Ljubic viš' jih gonijo.

Zdaj mladenči no deklice
Mično kakor golobice
V krogli rejži rajajo;
Šopnjaki no želikžene
V loge letajo zelene,
Kresu hvalo spevajo.

Stari kres! nekdaj očovam
Našim svet, al nam sinovam
Skoro iz spomina vzet;
Tvoja glava celo siva
Bode nam vselej častljiva,
Kol'korkrat boš spet začet!

Naj se zemlja v kroge vala,
Slava tvoja bo ostala,
Vsaki rod te bo častil!
Toti svet sadaj preide,
Ti pa boš, al že otide,
Druge rode veselil!
U. Jarnik.

Poletni večer.

Senca raste,
Tla rosé,
Hlaji žarki
Verh zlaté.

Mati s polja
Pridejo,
Krog ognjiša
Tekajo.

Plamen šviga,
Krop kipi,
Dim nad sleme
Se vali.

Kmalo Jožik
Perpoklja,
Meketajo
Jagnjeta:

Breza, Dima,
Z Jagodo
Prežvenkljajo,
Mukajo.

Se budijo
Zvezdice,
Perpihljajo
Sapice.

Omarijo
Zazvoni,
Proti domu
Vse hiti:

Žnjice, kosci,
Oratar,
Hlapci, dekle,
Gospodar.

Krog večerje
Se versté,
Oče kruh jim
Razdele.

Sok in kaša
Jim diši;
Delo beli
Vse jedi.

Skupej mol'jo
Vsi glasnó,
Pridni, trudni
Spé sladkó.
M. K.

II. LEGENDE.

Učenci po Jezusu razposlani.
(Narodna pesem.)

Jezus včence je postavil
Na vse štiri straní;
Svet'ga Petra je postavil
V lepo ravno polje;
Svetiga Andreja postavil
Bil na visoke gore;
Svetiga Tomaža je postavil
Bil na globoke vode,
Kjer se bodo čez vozili
Ino ga lepó častili:
Svetiga Šentjanža je postavil
Bil kje na vinske gore,
Bodejo čez tovorili,
Pili šentjanžovco
U imenu svetiga Šentjanža,
Učenca božjiga. —
Svet Tomaž se tako veri
Proti svojmu Jezusu:
»Kaj si mene sem postavil?
Ne vidim noben'ga romarja,
Slišat' tudi ni zvonova.« —
»Tiho, tiho, včenec ljubi!
Včenec ljubi, svet' Tomaž!
Na svet' lepše ni dežele,
Ko dežela India;
Nikol' zemlje ne kopajo
In tudi ne orjejo,
Pa vunder slednje leto
Po trikrat žanjejo.«
Svet' Tomaž se dalje véri
Proti svojimu Jezusu:
»Kaj si mene sim postavil?
Men' dežela znana ni.« —
»Tiho, tiho, včenec ljubi!
Včenec ljubi, svet' Tomaž!
Na svet' lepše ni dežele,
Ko dežela India.
Nikol' toča ne pobije,
In nikoli dež ne gre,
Pa li vunder vsako jutro,
Dosti hladne je rose.«
Svet Tomaž se zmeraj veri
Proti svojimu Jezusu:
»Kaj si mene sim postavil?
Kjer noben'ga znan'ga ni?« —
»Ako notri lih ne najdeš
Noben'ga znaniga,
Pa tudi notri ne najdeš
Nikjer hudobniga serca;
K' se duh od telesa loči,
Gre koj v sveto nebó.«
Jezus ino Marija
Ga vsim dodeli takó!

Domača živina.

Po tem ko Eve želja je
Nesrečni greh storila,
In ž njo tud' Adam je grešil,
Jih angel 'z raja je spodil,
Ko sta si zaslužila:

Gre Adam polni žalosti
Okrog po velkim polji:
Tu ni pšenice ne rèži,
Povsod robida, tern stoji,
Plevel le vidi okoli.

»Kdo mi povleče težki plug?
Kak' zemljo čem branati?
Kdo mi ponese kamnje 'z nje?
In ako kruh bo v hiši že,
Kdo mi hoče drugo dati?«

Zdaj konj mu proti razgeta:
»Ne glave tolik' lomiti!
Sliš' Adam! saj sim jest že t'le,
Za jezdo al' voziti vse
Ti čem pokoren biti.«

Vol zabuči: »Moj gospodar!
Ne pusti se moliti,
Rad z čelam ali vratam st'rim,
De kruh iz njive ti vdobim,
Znaš lakoti oditi.«

»In jest,« zamuka krava mu,
»Te z mlekam čem živeti,
Ak ženske le prav ročne so,
De maslo in sir naredó,
Znaš dosti vsiga 'meti.«

Tud' bogi osel giga mu:
»Ak nimaš z kom voziti,
Gospod zavkaži, hočem vse,
Pšenico, moko, in kar je
Na herbtu ti nositi.«

»Če mraz 'maš,« ovca bleketa,
»Stor' ženi se gibati,
Daj niti 'z moje ovne st'rit',
In si obleko naredit',
Ni treba ti zmerzvati.«

Debeli prasec krulji mu:
»Češ tolsti kos imeti?
Ker dobriga ne morem st'rit',
Zamoreš mene le vmorit':
Scer sim zastonj na sveti.«

»Če tud' cvertje imet' želiš,
Gospod, znam pomagati,«
Zdaj puta pred njim klokota,
In znese jajce mu na tla,
In vkaže ga pobrati.

Pes laja ino giblje rep:
»Brez skerbi znaš zaspati.
Počivaj mirno, saj jest bom
Dvoriše varoval in dom,
Ne daj me pak vezáti.«

Mijavka mačka tudi še:
»Krajčas ti bom storila,
De miš, podgana ti ne sne,
Karkol' boš hranil sam za se,
Jih 'z hramov bom trebila.«

V veselju in hvaležnosti
Sliš' Adam obečilo,
Živini, ki mu služit če
Nasproti on pak rekel je
Prijazno ino milo:

De on, ko dobri gospodar,
Skerbljiv za njo če biti;
De vsako prime, kar mu gre,
De nihče tarat' ga ne sme,
Ne z šibo ga moriti.
V. Stanić.

Sveti Martin.

Na berzim konjiču do daljniga grada
Dolžnost brez počitka junaka podí;
Lepó se mu sveti oklep in čelada,
Še lepši se duša njegova svetlí.
Pokriva še sneg vse gore in doline,
Kot jeklo od sreža so pota terdé;
Že dolgo hiti, pa ne vidi grajšine.
Konj dirja, de podkve se daleč glasé.

Zlo huda je zima, in sever zlo brije,
Si s konjika mladiga lasci igrá,
Če ravno se v plajš prav široki zavije,
De b' tak ne ozebel, vse nič mu ne zda;
Veršeti mu veter ne neha k obrazu,
Naj v roki obrača le škit kakor če,
Naj brani takó še se hudimu mrazu,
Ubranil se vender nikakor mu ne.

Pa lej, kaj sedi tam na zemlji ledeni?
Za germam zmerzuje, oh, starček ubog,
Trepeče v raztergan' obleki platneni,
Zdihuje de b' Bog ga otel iz nadlog.
K vojšaku, oh smili Bogu se, steguje
Oterpnjeno, merzlo in suho rokó,
Ga s solznim očesam miló pogleduje,
Mu s hripavim glasam naznani prošnjó.

In iskriga konja koj jezdec ustavi,
Serca nevsmiljeniga ni ta vojak.
»Le mirni bodite,« zdej starčiku pravi,
Solze si otira preblagi junak.
Pa naglo po meč si nabrušeni seže,
(Strahoma ga gleda ubožec na tleh)
In plajš, ko bi trenil, na dvoje prereže,
Dá revežu eniga kosov obéh.

»To nate! pa vanj se skerbljivo zavite,«
Z besedo prijazno tu reče možú —
»Kar morete, mrazu se hud'mu branite,
Se v revi presilni zročite Bogu.
Podaril bi tudi vam rad kaj denarja,
Pa v žepi ga nimam okrogliga več;
Do našiga se mi mudí poglavarja.«
Je rekel, in konja zajašil že preč.

S permertimi udi do grada perhaja,
Ogernjen mu s kosam je plajša život,
Ki vihan od vetra po strani mu maha;
To viditi, truma zažene krohot.
»Kaj temu je pamet se mešati jela?«
Ga zasmehovaje mu pravi derhal; —
»Še blesti bo glava njegova začela,
Gotovo pol plajša po pot' je prodal.«

Ne zmeni za to pa mladeneč se blagi,
Kar bebci mu pravijo, nič mu ni mar.
Počitka zdej iše v stanici predragi —
Usmili se san ga, dobrotljivi dar.
Pa komej de tam še v pokoji zadremlje,
Mu sanje prijazne serce obgredó,
In dušo podoba nadzemeljska vnemlje,
De vidilo take nikdar ni oko.

Zveličarja vidi v nebeški svitlobi,
K' je nam v odrešenju na križi umerl;
Vse, kamor se koli ozré, je v blišobi,
In zdi se mu, kot bi bil raj se odperl.
Zasliši glasove, ko angeljski kori
Pojó neprenahama Večnimu čast,
Kér on le močí vse je vdihnil natori,
Ker milost nam daje in v čednostih rast.

Rudeče ugleda stermé ugrinjalo,
K' ogrinja nebeškiga kralja telo;
Z nebeškim čutjenjem ga to je navdalo,
Solzice veselja mu stop'jo v oko;
Ker vidi, de kos leta plajša je tisti,
Ki dal ga na potu je revežu bil.
Zamakne mu duša se v radosti čisti
V nebó, kjer plačilo bo vsmiljen' dobil.

»S tem plajšem je mene mladeneč ogernil,«
Je rekel zdaj trumam nebeškim Gospod —
»Zatorej resnično mu to bom povernil,
Ker rad zveseluje uboge povsod.
In kadar motoz mu življenja poteče
Ga bom v veličastvo neskončno uzel
De tudi prihodnje se čase poreče:
Kdor reveža sprejme, bo mene sprejel!«
P.

Kaj se sme in mora peti.

Popustí posvetno rabo
Orglarčik, in gre v pušavo.
Tam prepevat božjo slavo,
Svoje citre vzame sabo.

Pesmi svoje med stoglasne
V gojzdu tičov meša kore
Od prihoda zlate zore,
Dokler sonca luč ne vgasne.

Al veselje v sercu vtoni
Sčasam mu za petje slavcov,
In vsih gojzda prebivavcov,
Ker iz njih vsak svojo goni.

On ob drugi si pomladi
Zbere tiče mladokljune,
Jim prebéra svoje strune,
In jih raznih pesem vadi.

Kosa, terdokljunsko dete,
Od preljub'ga Auguština,
Lisčika ino kalina
Nauči pet' pesem svete.

Zméram svojo peje slavčik,
Vedno jih po starim bije
Sercu sladke harmonije;
Toži ga Bogu pušavčik:

»Je kalin, debeloglavec,
Terdokljunast kos je svoje
Pesmi pustil, boljši poje; —
Podučit' ne da se slavec.«

Al Bog slavca ni posvaril,
Tak' posvaril je tožvavca:
»Pusti peti mojga slavca
Kakor sim mu gerlo vstvaril.«

»Pel je v sužnosti železni
Žalost Jeremij globoko;
Pesem svojo je visoko
Salomon pel od ljubezni.«

»Komu pevski duh sim vdihnil,
Z njim sim dal mu pesmi svoje;
Drugih ne, le te naj poje,
Dokler, de bo v grobu vtihnil.«
F. Prešern.

Legenda.
Si hi tacuerint, lapides clamabunt Luc. XIX, 40.

V britanski zemlji nekdaj duhoven bil je svet,
Za podučenje vere neprejenljivo vnet,
Iz mesta v mesto hodil na vsaki shod in zbor,
Vse snide obiskavši ni spal, ne jedel skor.

Od teže let slaboten in slep od starosti,
Ga clo očes temnota v dolžnosti ne mudi;
Mladenča v službo vzame, hitivši z njim okrog,
On misli zadovoljen: Nar boljša luč je Bog.

Prijaznost govorenja njegoviga je znam,
Beseda pa je vžgala ko strele živi plam,
»Gospod se bliža,« kliče, »ogladite mu pot,
Iz rodovitne brazde poplite ljulko zmot!«

Enkrat ob letni uri se v daljni kraj poda,
Po goli tje planavi ga vodja mlad peljá,
Vročina zlo pritiska, mladenča zvije trud,
Duhoven le priganja, boječi se zamud.

Do dola tak prispeta, ki s kamni naseján
Je krog in krog s pečovjem in skalami obdan,
Pri potu pa hladiven, samoten dob stoji,
Njegova senca vodju se prav pripravna zdi.

»Veliko ljudstva čaka besede vaše tod,
Veliko terdovratnih — učite kaj gospod!«
To reče in raztegne se v senco fant nezvest,
Vesel zvijače take se tiho smeja v pest.

Pripravljen urno sivček — sumlivosti je čist —
Pozdravi: Hvaljen bodi med nami Jezu Krist!
Prekriža se pobožno, izvolji živ predmet,
Postavi podučenja razdela dva v izgled.

Govor mu gladko teče, resnice je izvir,
Beseda res de rani, pa v rane lije mir,
Skrivnosti zakramenta, molitve moč uči,
Svariti ne prejenja zanikernim grozi.

Pobožno in prijazno, tak serčno vse je to,
De s curkam solze v sivo mu brado dol tekó,
In kar iz serca pride, prigovor star pové,
Predre kamnito steno, iz serca v serce gré.

Končaje roke dvigne in stisne dlan na dlan,
Pokliče milost božjo resnici vere v bran,
Ter sklene: »Mir na zemlji človeku bodi zdaj,
V nebesih slava Bogu in čast na vekomaj!«

In čuj — ker to izusti, se strese zemlje drob,
Kot svit večerne zarje nad njim zabliska dob,
Skalovje, pesk in kamen stoglasno se zbudi,
In — Amen! Amen! Amen! — iz dola zagromi.

Mladenča groza prime, lase mu dvigne strah,
On trepetaje pade pred učenika v prah,
Britkost in živo ksanje sta zdih njegovih ust,
On greha se obtoži in prosi za odpust.

Svetnik mu rahlo reče: »To bodi ti spomin,
Besede božje nikdar ne zasramuj, moj sin!
Al nisi bral, de kamen, de zid Boga časti,
če tega terda duša človeška ne stori.«
I. Koseski.

III. ŽENSKE PESME PRIPOVEDAJOČE.

a) NARODNE.^[3]

Boleni junak.

Stoji mi stoji gora
Dolga no visoka;

Na gori mi stoji
Seh dvanajst junakov.

Enoga zaboli
Glava ino serce.

»Pustite me zadi,
Ja nemrem več naprej.

Delajte mi rako
Tam per svetom Roku;

Kopajte mi jamo
Per svetom Ivanu,

Oj jamo globoko
Na sablo široko:

Zvunah pa mi pust'te
Mojo desno roko;

Za roko mi pervežte
Mojega vranj-konjiča,

Naj mi konjič plače,
Da me ljuba neče.

Delajte mi mosty
Z mojih belih kosti —

Od mojega groba,
Do ljubeniga dvora.

»Po njih bo se šetala,
Mene razmišlavala.«

Konjič zaherzguje,
Ljuba zaplakuje.

Dva groba.

Ena ptica perletela,
Sela si na okneca,
Ona pa je tak velela,
Da je Minka betežna.

Kak hitro Ivan to začuje,
On od straha zabledi,
Lepo belo se opravi,
No odide k Minkici.

Kak on hitro v hišo stopi,
Ona mertva že leži,
Tudi on na tla opadne,
No mertev obleži.

Njega so mi pokopali
Proti sunčnem izhodi;
Njo pa so pokopali
Proti sunčnem zahodi.

Ž njegovega groba je zrasla
Lepa roža gartroža;
Ž njenega pa je groba zrasla
Lepa bela lelija.

Onjedvi sta dorasli
Zraven bele cirkvice,
Tam pa sta se ošepili,
No rasli v sveto nebo.

Mačoha.

Čerka je molila Boga
Na materinom grobiši:
»Stante-da, mati, vi gori!
Ka se nam oča oženel,
Lagojo mater pripelal
Nas dejco zcejla oboužal.
Gda je to mater zaroučil,
Nam jo nevolo odloučil.
Žalostna dejca, žalostna,
Kteroj se daje mačiha:
Nam se je dala mačiha;
Vse nam nevolo načinja,
Svoje čemere občinja.
Kruh nam li peče z pepela,
Jesti nam kuha z čemera.
Jesti je naše čemer zdaj,
Piti pa žvepelno takaj.
Gente se, mati, v grobi vi,
Gda se vam deca dreseli —
Gda se vam deca dreseli,
Stante-da, mati, z groba vi!«

Desetnica.

Stoji, stoji beli grad,
V belim gradu mlad gospod,
Mladi gospod, mlada gospa.
'Mata devet belih gradov,
Devet gradov, devet hčeri.

Po belim gradu hodita,
Za bele roke se vodita,
In lepo Boga prosita,
De bi jima Bog porod dal,
Dal porod sinka majhniga.
Bog jima je porod dal,
Dal hčerko njima majhino.
Oj, smili se stokrat Bogu!
Dejte bo moglo v desetino,
Ta mlajši hčerka Nežica.
»Kaj jih prosim žlahtna gospa,
Naj dajo nam od verta ključ!
Gremo notri se sprehajati,
In lepe rož'ce tergati.«
Še je peršel angel z nebes,
Pernesel hčerki perstan zlat,
Mlajši hčerki Nežici.
»To daj ti svoji materi,
De ti spečejo povančico,
Eno lahko popotnico.«

Mati ji speče povančico,
Notri ji dala perstan zlat.
Še vrezala deset kosov:
Vsaki hčerki kosec dala je,
Desetnici je perstan peršel,
Mlajši hčerki Nežici.
Ona culico navezala,
Se od gradu pobirala.
Sleče si obleko svileno,
Obleče si raztergano:
»Bog vas obvari oča, mat'!
Bog ve, bomo se vidli kda!
Čez sedem let pridem nazaj,
Ker boste dal' starši hčer možu,
Stariši hčerko Lenčico.«

Vsi so jo nazaj klicali:
»Pojd nazaj, desetnica!
Bomo dali starši hčerko,
Ki je že per vsi pameti.«
Desetnica gre zmirem naprej,
Ona peršla v zeleni gojzd.
Se je strila terdna noč,
Terdna noč, in terden mrak.
Ona doli k bukvi sedla je.

Kadar odbije polnoči,
Ta čas sveto dervo govori:
»Pober' se zpod mene, desetnica.«

Čez sedem let je šla nazaj,
Je peršla v beli grad,
Gospoda prosi, je met' čez noč:
»Kaj jih prosim, žlahtni gospod,
Naj me imajo čez noč!«
»Pojd' sirota raztergana,
Raztergana, razmeršana!
Pojdi ti v černo kuhinjo
Gospe pros', de te majo čez noč.«
Dol je šla v černo kuhinjo,
Prosi gospo, meti jo čez noč.

Gospa nji tako govori:
»Imaš, ubožica, bele uši!
Mi te nimamo kje imeti,
Bodo peršli davni ljudje:
Smo dali hčer možu,
Starši hčerko Lenčico.«

Desetnica se zaberni,
Kervavo solzo potoči:
»Bog jih obvar', žlahtna gospa,
Žlahtna gospa, mati moja!«
Mat' doli pade, omedli,
Per ti priči dušo pusti.

Vsi so jo nazaj klicali:
»Pojd' nazaj, desetnica!
Tvoji materi vže svečo derže!«
»Naj jo le derže v ime Boga!
Saj sim jim pred povedala:
Čez sedem let bom peršla nazaj.
K' bodo dal' starši hčer možu,
Starši hčerko Lenčico.
Koderkoli hodila bom,
Za njih dušo molila bom.«

b) NAUČNE.

Milica milena.

Solze pretakala
Šmarnice plela,
Mileta čakala,
Pesmico pela:

Kaj nek odlašajo?
Sej mi je rekel.
Kaj se zanašajo?
Čas bo le tekel.

Izbica materna
Hram bod očetov,
Davno že gornico
Men je obetav.

Res de sim jokala,
Kviško zdihvala,
Misel mi pokala,
Bi se le vdala.

Sanja se m', — djalo je
Nekaj v oblakih:
»Dobriga malo je —
Rad bi več takih!«

»Najdla si, zvoli ga,«
Glas ta mi poje:
»Niga ti boljiga
Ves je po tvoje.«

Sréča me — rekla sim, —
Kaj sim nek rekla?
V lice zapekla sim
Pa domu tekla.

Oča mi svetvali,
Svetvali mati,
Taša m' obetvali, —
Kaj se je bati?

Kite prepletajo
Goste mi glavo,
Roke umetvajo
Delo vse pravo.

Tastu sinovla bom,
Hčerka pa taši
Hiši navado vem
Naši in vaši.

Milca sim milena
Dičniga svojga,
Mile pa miljen je
Serca ves mojga.

Kaj nek odlašajo?
Sej mi je rekel.
Kaj se zanašajo:
Čas bo le tekel.

Škrinja natlačena?
Svetna zaveza?
Sladivka spačena?
Kdo me spodleza?

Sreča res draga je
Čedniga lica,
Več pa mu blaga je
Serčna resnica.

Če me ne vzamejo
Milet' ne dajo;
Druj' me ne vjamejo
Grade nej 'majo.

Samši bo Milica
Jagneta pasla,
De ji bo kitica
Siva dorasla.

Solze pretakala
Proti zagrebu
Milšiga čakala
Gori na nebu.
V. Vodnik.

Skopulja.
(Kranjska pripovedka.)

V perjazni ravnici sred rožic dišečih
Pod belim snežnikam krog svojga vertá
Je v dnevu jesenskim ob sončnim zahodu
Prevzetno šetala Skopulja gospa.

Pod soncam zastonj bi iskati se trudil
Kraj, kteri bi vtegnil bit' temu enak,
Zastonj mu primerjaš Arkadske planine,
V lepoti na svetu nobeden ni tak.

V različnih drevesih preblaz'ga plemena
Se v rajski ložiček ta vert spremeni,
Od zlatiga cvetja, od rajskiga sadja
Se vejca in steblo vsaktero šibi. —

Siv starčik prot vertu ob palci perleze,
Na licu mu revšina bila je brat':
»Gospa milostiva! — začné trepetaje —
Dovol'te tri jabelka meni pobrat'!«

»Kako se prederzneš me tukaj nadlegvat'?
Pober' se od mene nesramni lenuh!
Ko b' tacimu sadje zametati imela,
Raj' vidim, de vzame peklenski ga duh!«

Pohlevna solzica na lice mu kane,
V perserčni britkosti odpravi se preč; —
Ko zjutrej prevzetna Skopulja ustane
Prelepiga verta ni vidila več.

V nar viši snežniki od kranjske dežele
Peklenske pošasti ga vlekel vihar,
Na Grintovca skalnati verh ga posadil;
Do njega nobeden ne more nikdar.

Zdej z jabelki ptice in zver' se gostijo,
Ki zrele z verh hriba v robove derčé,
Po travici voljni vertá se igrajo,
Skopulja pa brusi po pesku peté.
—n.

Povodnji mož.

Od nekdej lepé so Ljubljanke slovele,
Al lepši od Urš'ke bilo ni nobene,
Nobene očem bilo bolj zaželjene
Ob času nje cvetja dekleta ne žene. —
Ko nar bolj iz zvezd je danica svetlá,
Nar lepši iz deklic je Urš'ka bila.

Mnogtere device, mnogtere ženice
Oko je na skrivnim solzé prelivalo,
Ker Urš'ki serce se je ljubiga vdalo;
Al ljubih bilo je nji vedno premalo.
Kar slišala možkih okrog je slovet',
Skušala jih v mreže raspete je vjet'.

Je znala obljubit', je znala odreči,
In biti perljudna, in biti prevzetna,
Mladenče unemat', bit' staršim perjetna;
Modrij in zvijač je bila vsih umetna;
Možake je dolgo vodila za nos,
Ga stakne na zadnje, ki bil ji je kos.

Na starim so tergu pod lipo zeleno
Trobente in gosli, in cimbale pele,
Plesale lepote 'z Ljubljane so cele
V nedeljo popoldan z mladenči vesele;
Bilá je kraljica njih Urš'ka berhká,
Plesati ni dolgo nje volja bilá.

Jih dokaj jo prosi, al vsakmu odreče,
Prešerna se brani in ples odlašuje,
Si vedno izgovore nove zmišljuje,
Že sonce zahaja, se mrak perbližuje,
Že sedem odbila je ura in čez,
Ko jela ravnat' se je Urš'ka na ples.

Al, ker se ozera, plesavca si zbera,
Zagleda per mizi rumeni junaka;
Enac'ga pod soncam mu ni korenjaka,
Želi si plesati z njim deklica vsaka, —
Omrežit' ga Uršika lepa želi,
Zaljubljeno v njega obrača oči.

To vidit', mladeneč se Urš'ki perbliža:
»Al hotla bi z mano plesati?« ji pravi;
»Kjer Donava bistri perdruži se Savi,
Od tvoje lepote zaslišal sim davi,
Že Uršika zala! pred tabo sim zdaj,
Že Uršika zala! perpravljen na raj!«

To reče in se ji globoko perkloni,
Sladkó mu nasmeja se Uršika zala:
»Nobene stopinjce še nisim plesala,
De čakala tebe sim, res je, ni šala;
Zatorej le hitro mi roko podaj,
Lej, sonce zahaja, jenjuje že raj!«

Podal je mladeneč prelepi ji roko,
In urno ta dva sta po podu zletela,
Ko de bi lohké peretnice imela,
Bilá bi brez trupla okrog se vertela,
Ne vidi se, kdaj de pod noga udar',
Plesala sta, ko bi ju nosil vihar.

To viditi, drugi so vsi ostermeli,
Od čudeža godcam roke so zastale;
Ker niso trobente glasova več dale,
Mladenča noge so terdo zaceptale;
»Ne maram,« zavpije, »za gosli, za bas,
Strun drugih, ko plešem, zapoje naj glas!«

So berž perdervili se černi oblaki,
Zasliši na nebu se strašno gromenje,
Zasliši vetrov se sovražno veršenje,
Zasliši potokov derečih šumenje,
Pričjočim po koncu so vstali lasjé,
Oh, Uršika zala, zdaj tebi gorjé!

»Ne boj se, ti Urš'ka! le hitro mi stopi,
Ne boj se,« ji reče, »ne boj se gromenja,
Ne boj se potokov ti mojih šumenja,
Ne boj se vetrov mi perjaznih veršenja;
Le urno, le urno oberni pete,
Le urno, le urno, ker pozno je že!«

»Ah, majhno postojva, preljubi plesavec!
De jez se oddahnem, de noga počije.«
»Ni blizo, ni blizo do bele Turčije;
Kjer v Donavo Sava se bistra izlije,
Valovi šumeči te Urš'ka želé,
Le urno, le urno oberni pete!« —

To reče, hitreje sta se zasukala,
In dalje in dalje od poda spustila,
Na bregu Ljubljance se trikrat zavila,
Plesaje v valove šumeče planila.
Vertinec so vidli čolnarji dereč;
Al Uršike vidil nobeden ni več. —
F. Prešern.

Očetova kletev.
(Pergodba l. 1454.)

Per Celji na skalovji — v Savino dol gledaje —
U starimu zidovji slovečim na vse kraje,
Je svoje dni ošaben knez Urih gospodval,
Se ni človeške moči ne božje šibe bal.

Pred njega kmetič stopi ponižen in pohleven:
»Usmilenje imejte! me vid'te, de sim reven;
Edino moje dete, moj otrok mi je vzet,
Kdo solz za nja prelitih bi znal le vsih preštet?!

Veselje je edino za me in mater bila
Hči dobra — pridna — zala, ko rožica premila.
Odgovor prosim kneza: ste vzeli kčer mi vi?
De žalostnim očetu se serce ohladi.«

Hudičevo posmeha se knez ošaben kmetu,
De solznim se v britkosti topí serce očetu.
Ter vdari mu na uho zaperte hčerke jok,
Ter vdari mu na serce zaperte hčerke stok.

In oče mu serdito besedo strašno reče,
De terdoserčnika u sercé globoko speče:
»Vi knez visoke glave — imate z menoj smeh,
Pravica vam je šala, in rop per vas ni greh,

Kmetiške srote prošnje vam nikaj ne veljajo,
Ko led vam merzle persi milosti ne poznajo;
Veselje vaše grešno se vam naj ogreni;
Visoko zidan tabor se v kosce naj zdrobi!

Knezija vaša vêrla — v razsipu bo ležala,
De moja kletev prazna ni, ona bo pričvala;
Ta tabor, kter'ga slemen do megle gor kipi,
Se naj u kratkih letah v razsip vam spremeni!

Ta grad, u kterim cesar sam snubiti 'ma želje,
Naj zibne vam u prah — naj mine gorno Celje!
Pa sluha ino duha poprej ko nja ne bo,
Ponižanga v sramoti bo vidilo oko.

Poslopje, v kterim kmetič usmilenja zdaj prosi,
Obresti moje dobe revežu naj nosi
Naj moje dobe enga za lastnika imá,
Za gospodarja svojga naj kmeta on spozná.«

(Gorno Celje v letu 1846.)

Na sterme gore obrez voda bije,
Med kamnjam se nekdajnih zidov vije,
In zgorej tik oblakov je razsip,
V polnočni grozi ga obsije šip.

»Je to, popotnik vpraša, slavno Cele?
Je tamo strah domače bil dežele?
Je to zidovje kneza Urha dom,
Ki sta raznesla ga vihar in grom?«

Globoke vidiš tu ozidje ječe,
Tam za oklepe kraj, za sulce, meče;
Planjava tu za igro in za boj,
Razpad še zdaj namen pokaže svoj.

In beršlen, ko zi sto rokam' objemlje
Zidovje do veršin 'z oserčja zemlje.
Železnih vrat ker zápeh je rožlal,
Stoletnih časov varh rijav.

Tam lesa škriple zdaj namesti vrat,
Trohljiva varhinja za stari grad,
To Celjskih knezov slavno je gradiše,
Junakov Celjskih blo nekdaj shodiše.

Pa blizo grada najdeš hišco malo,
Iz rezanga kamenja — gledat njo je zalo,
Tam grada stariga je gospodar.
Popotnik! nja prijazno nagovarj';

On je lastník, on tamo sme ravnati,
Slobodno kosama sme grad prodati,
Prerokovanje kmeta on poterdi zdaj,
Kako pred 400 letam' je bil preklel ta kraj.

In kedar temna noč prihaja,
In veterc rahlo drevje maja,
Se m' zdi, ko b' kneza Urha duh zdihval:
»Ne kolni oče me, vsaj bom ti hčerko dal.«
Arlič.

Ibikovi žerjavi.
(Iz Šilerja.)

Na pevski skus, na skus vozniški,
Ki na Korintskim bregu griški
Narod edini vsih plemen,
Gre Ibikus, umetnih člen.
Apol mu dal je pevsko žilo,
Besede moč, jezika med;
Tak ves navdan z govorno silo
Iz Regje pride petja vnet.

Na hribu že razmotri jasno
Akrokorinta sleme krasno,
Pobožne groze stopi v gaj
Neptunovih smerečij zdaj.
Samotno tiha hosta vsa je,
Žerjavi le ga spremljajo,
Ki v daljne južne tople kraje
Mračivnih kit na potu so.

»Pozdravim vas, prijazne tice,
Po morju bivše mi družice;
Za dobro znamnje vas imam,
Enaka je osoda nam.
Mi pridemo iz delj mrazotnih,
In išemo gostiven tlak,
Usmiljen bodi Bog popotnih,
Ki tujca brani zlih napak.«

In pridno se naprej pomika,
Že srede gojzda se dotika,
Tu vosko pot mu nagloma
Zaskočita morivca dva.
On ude v bor oberne lične,
Pa kmalo roka omedli;
Napenjala je strune mične,
Nikdar samostrine moči.

On kliče v bran bogove, ljudi,
Rešitelja nikir ne zbudi;
Če ravno v deljo seže krič,
Živečiga ni tukaj nič.
»Tak zapušen umreti imam,
Na tujim tu, ne žalovan,
Ker upa tud osvete nimam,
Hajduku v strašno roko dan.«

In ranjen živo v prah telebi, —
Žerjavi zašumé na nebi,
On čuje, vid ne služi več,
Njih krokotanja glas doneč.
»Žerjavi, oj! prijazne kite!
Ker druge priče za-me ni,
Morivce moje ve tožite!«
To reče — in u smert zaspi.

In truplo tam dobijo nago,
In kmalo pevca lice drago
Oskrunjeno morivnih sil
Spozná v Korintu gostomil.
»Kaj tebe, brate, najdem tako
In z vencam, glej! smerekovim
Oviti tvoje čelo jako,
Deležen slave, mislil sim.«

Plakaje zbor gosteč to čuje,
In pesmikovo smert žaluje,
Vso gerško zemljo tuga vžge,
On sercu vsakim zguba je.
V sodiše vrejo serda vneti,
In cela množica hrumí,
De pevca se spomin osveti,
Moritel toči kri za kri.

Pa kje je sled? Po znamju kakim,
V okrožju zbora, v stisku takim
Kardel naroda celiga,
Spoznati čern zločin se da?
Je ropar bil, želján zaklade,
Alj bil je kak zavidnik skrit?
To Heli sam razkriti znade,
Ki vse posvetno dene v svit.

Zna biti, de ošabne glave
Se širi v sredi gerške sprave,
In ker ga iše serda ost,
Se svojih del raduje prost.
Na pragu clo svetiš kljubuje
Mordé bogovam večnosti
Se ravno v trumi napihuje,
Ki se v glediše tam vali.

Tu klop o klopi tik sedijo
Skor odra stebri se všibijo,
Iz bliž, iz delj, visok obroč,
Narodi gerški čakajoč.
Doné ko šum valov globocih,
Ljudi nabasan se glednjak
Ovinkov bolj in bolj širocih
Dviguje kviško v sinji zrak.

Kdo vé imena, šteje rode,
Ki prišli so v gostivne zgode?
Iz Atike, iz Avlide,
Iz Tebe, iz Lakonije,
Iz daljne zemlje azijanske,
Iz vsih otokov prišli so,
In kora pesme veličanske
V gledišu tú poslušajo.

Po stari šegi, modro, kasno,
Korakov merjenih počasno,
Iz dna stopivši zadniga,
Igravnico obhodi ta.
Tak smertna žena ne koraka,
Tih dom rodil pozemski ni,
Orjaška mera strašna taka
Človeško daljno prestermí.

Ledovje černa plahta bije,
Košenosuha roka vije
Žarečih bakel mračen plam,
Kervi v obličji majnka znam.
In kjer na glavah po navadi
Ljudem prijazni kodri so,
Serdite kače, divji gadi
Trebuha strup napenjajo.

Sukaje v krogu se ostudno
Zakrožijo popevke čudno,
Ki serce zgrabi grešnika,
V žareče spone vkuje ga.
Omamši svest, razum slepivši
Erinna pesem zadoní;
Doní — slušavcu kri popivši,
In lirnih glasov ne terpi:

»O blagor, ki se čist ohrani,
Ki zmot in greha dušo brani,
Mé bližati ne smemo se,
Življenja pot mu gladka je.
Gorjé nasprotno, ki skrivaje
Nakida si pregrehe zlo,
Me hčere tmin, za vse plačaje,
Njegovih pet se primemo.«

»In če vbežati misli marno,
Za njim sledé smo tam viharno,
Tekočo nogo vpletši mu,
De pasti mora v gnus prahú.
Tak tiramo ga brez nehanja,
Kesanje vse je prazno nam,
Naprej, naprej do mertvih stanja,
In zmir je naš — in tudi tam.«

Tak pevši ples končajo čuden,
Mertvaškiga molčanja studen
Leži na celim domu duh,
Ko de bi sodbe bil posluh.
In stare šege, modro, kasno,
Igravnice obhodši krog,
Korakov merjenih počasno
Zgubijo zad se v skrit oblok.

Je res alj sanj grozenje tako,
Treptaje praša serce vsako,
In klanja se mogočnosti,
Ki skrivno sodi, vedno bdi;
Ki čudnovitno, neumljivo,
Napleta temni klonč napak,
Globoko v sercu kliče živo,
Pogledu pa se vogne v mrak.

In čuj! — Iz gorne galerije
Zdej glas nakrat plašán zavpije:
»Ibikove, o Timotej!
Žerjave tam, poglej, poglej!«
In zrak pokrije nagla tenja,
In čez predór gledavnice
Mračivniga se mergolenja
Žerjaven roj poganja tje.

»Ibikove!« — ime štimano
Vsim persam novo vseka rano,
In kot valovi v cmerk veršé,
Od ust do ust prašanje gré:
»Ibikove, ki vir je plaka?
Ki umorjen je, žertva zlih,
Beseda kaj pomeni taka,
In kaj prikazen tičev tih?« —

In glasno bolj in bolj se praša,
Prašaje zdetja sum naraša,
Vse ljudstvo kliče: »Pazite!
To Evmenidna sila je!
Imamo ga, ki ga je vmoril,
Izdá se sam s klicanjem tim,
Primite ga, ki je govoril,
In zgrabite tovarša ž njim.«

Pa ta je komaj reč izustil,
Bi rad besedo v gerlu pustil;
Zastonj, — obraz od straha bled
Obložene vesti je sled.
Pred sodnika ju ljudstvo tira,
V trenutju sta previžana,
In pričo vsih pravice skira
Poverne zlo morivcama.
I. Koseski.

Orjaška igrača.^[4]
(Prevod iz nemšk. Chamissona.)

Nidek je grad v Alzacji pravlici dobro znan,
Višava, kjer je grad bil orjaški neki dan,
Zidovje vse poderto, in gol in pust je kraj,
Ki praša po orjacih, jih več ne najde zdaj.

Enkrat iz grada pride orjaška deklica,
Igravši se sprehaja, brez pesterne je b'la,
Polagama po hribu v dolino se spusti,
Ogledati je željna, kaj doli se godi.

Z nekoliko stopinic preteče gojzd in log,
In proti Aslam urno v človeški pride krog,
Tam sela, mesta, njive, poljan nebrojni cvet
So bili njenim vidu neznano čuden svet.

Ko zdaj oči pobesi, razloči vse do tal,
Opazi enga kmeta, ki pridno je oral;
Ta mala stvar gomazi tak' čudno semtertje,
Tak' svitlo v soncu pluga čertalo bliska se.

»Ojoj, igrača zala! domu jo nesem koj, —«
Izreče pokleknivši, razgerne robec svoj,
In kupoma pomede v ohrambo rutnih gub,
Kar pred-njo vse se giblje, in stisne vogle skup.

Veselo spet skakaje, — otrok je tak, se ve, —
V grašino gor po hribu, iskat očeta gre;
»Moj oče, ljubi oče, igračico imam,
Tak' lepe še na naših višavah ne poznam!«

Prehladno vino pivši pri mizi star sedi,
Prijazno hčerko gleda in tako govori:
»Berclivo stvar prineseš in nepokojno zlo,
Ti plešeš od veselja, pokaži, kaj je to?«

Zdaj ona razgernivši kernir pazljiva vsa
Postavi v rajdo kmeta, drevo, in vola dva;
Kjer, kakor gre po redu, na mizi vse stoji,
Berluzgne v roke pridno, in skače v radosti.

Temnivšiga obraza pa glavo ziblje star:
»Si lepo naredila, to ni igrača mar!
Kjer si ratarja vzela, tje nesi ga nazaj,
Kaj pade ti na misel? Igrača kmet? — aj, aj!«

»In urno brez mermranja dopolni, kar sim djal!
Če kmeta bi ne bilo, kdo kruha bi ti dal?
Orjaško steblo raste iz kmečkih korenin,
Kmet ni igrača za-te! — to bodi ti spomin.«

Nidek je grad v Alzacji pravlici dobro znan,
Višava, kjer je grad bil orjaški neki dan,
Zidovje vse poderto, in gol in pust je kraj,
Ki praša po orjacih, jih več ne najde zdaj.
I. Koseski.

IV. JUNAČKE.

a) NARODNE.

Ženitba Matjaža kralja.

Se kralj Matjaž oženil je,
Za Alenčico zaročil je,
Prelepo mlado deklico,
Kraljico ljubo vogersko.
Zadosti malo pri nji spi,
Zadosti malo — tri noči.
Mu pošlejo četerti dan:
»Na vojsko berž na mejo vstan'!
Na kraj oblasti dunajske
Dol na pokrajne vogerske!« —
Pokliče berž Alenčico,
Preljubo k seb' kraljičico,
Ji tako pravi, govori:
»It morem berž, se mi mudi,
Na kraj oblasti dunajske
Dol na pokrajne vogerske;
Boš noč ti dolgo časvala,
Otožnost te napadala,
Preštevaj zlate romene,
Gradove varvaj zidane.
Na vert naj te ne vodijo,
De Turki te nevhitajo.«

Zajaše konja berziga,
Zadirja z grada beliga,
Na kraj oblasti dunajske,
Dol na pokrajne vogerske.

Vojaki šotor stavijo,
Matjažu ga napravijo;
Ko pride, mu zaukajo,
De onkraj Turki slišijo.

Po neb' priplava tičica,
Neznana drobna pevčica.
Matjaž jo vgleda, ostermi;
Mu trikrat šotor obleti,
Na zlat'mu jab'ku obsedi,
Zažvergoli, zagostoli:
»Na konj'ča, konj'ča, kralj Matjaž!
Kaj ptuje vpravke v čisli maš?
Dežele meriš druge vse,
Ne v skerb' dežele sam svoje!
Lej tvoja ni še merjena;
Kraljica ti je vplenjena,
Turčini so prijahali,
Alenčico ti vhitali.«

Ji tako reče kralj Matjaž:
»Kaj meni zaverat imaš?
Ne skušaj ptica se z meno,
Jez imam puško risanco.« —

»Če skušam ptica se z tebo,
Život mi vzami in glavo.« —

Kralj plane na konjičica,
Na vejico ko ptičica;
Predrobno domu zaderči
(Oblak po neb' tak ne berži)
Do svojga grada zidan'ga,
Do svojga doma beliga.

Hiti naprot mu družina,
Naj predaj grede mojškrica,
Vsi ternajo, zdihavajo,
Solzice toč'jo, vekajo.
Kraljič pa pravi, govori:
»Ne bojte se, družina vi!
Dans tretji dan gotovo bom
Kraljico dal vam spet na dom.«

Po turšk' obleče se vsiga,
Ogerne halo do peta,
Pripaše svetlo sabljico,
Na sablji vozo rudečo.
Pod haljo skrije šmarni križ,
Se nos' ko grom in blisk in piš;
Si zbere konj'ča iskriga,
Zasede Belča berziga.

Zaškertne podk'va, zapraši,
De pes'k in ogenj se kadi,
Skoz mejo doli vogersko
V Turčijo doli globoko.

Turčije v sredi globoke
Stojé tri lipe zelene;
Pod pervo konjče vstavijo,
Na raj se berhk' opravijo;
Pod drugo raj prodavajo:
Pod tretjo kroglo rajajo.

Kraljič pri mizi romeni
Tako jim pravi, govori:
»Po čim vi raje prodate?« —

Se turški baša zveseli,
Priazno pravi, govori:
»Jih je po zlatu romen'mu,
Jih tud po zlatu belimu;
Kater junak pa nam je kos,
Se tud brez plače naj obnos'.«

Kralj seže v aržet svileni,
Po zlat rudečo-romeni:
Po mizi mu ga zatoči,
De po nji trikrat obleti,
Pred bašam turškim obleži.
Mu baša reče, govori:
»Ta zlat je kova znaniga,
Matjaža kralja samiga.«
Pa reče, pravi kralj Matjaž:
»Povem ti jo, nebode laž,
Sim ob život Matjaža djal,
Mu zlato čisto vse pobral.«

Pa grede si divojko zbrat,
In reče godcam zaigrat.
Si mlado zvolj' Alenčico,
Alenčico kraljičico;
Ročice si podajata,
Jo pervič krog zarajata:
Pokaže persten zlat ji svoj;
Pak ona: »Druže dični moj!
Sim nadala se nužno te,
Lej! trape sitne me pesté.
Za mano vsi se slinijo,
Zdaj brade naj obrišejo.«

Kraljič pa jame govoreč:
»Nič teže v serci mi ni več!
Še v drugo jo prirajava,
Prot konjču se zasučeva.
Pa urno bodem te pobral,
Odzad na Belča bom te djal,
Kar sekal bom na desno stran,
Se derži ti na levo stran.« —

Jo vdrugo vkrog odplešeta,
Prot konjču se zasučeta,
Na berz'ga Belča puhneta,
Prot Savi jo zaprašita.

Zdaj Turki se spogledajo,
Za njima v curki vderejo;
Že baša brado maže si,
Zasmeja se, zagovori:
»Sim nekda bil pri njemu vjet;
Zdaj mojci h'te mu glavo snet,
Alenčico pa meni dat,
K' jo mam tako priserčno rad.« —

V obojo kralj pa seka stran;
V obojo druza mika stran:
Po bliskovo mu sablja gre,
Za žnjico snopje stavka se,
Za koscam trava vred leti,
Za njim po versti Turk leži.
Pa Belče vdir, de prideta
Gor do kovača Vmazanca.
Matjaž mu reče: »Kaj ti dam?
De turški kuješ, si poznan:
Berž konjča zbosi, preobuj,
Narobe podkov mu prekuj.« —

Turčin narobe prekoval;
Pa kralj z levico zlat dajal,
Z desnico glavo proč mu djal,
Do Save konj'ča zapektal:
Se vdere va njo, rezgeta,
Ve dobro, kaj na herbti ma,
De nosi draga sebi dva:
Matjaža kralja slavniga,
In rešeno nevestico,
Alenčico kraljičico.
Čez reko plava široko
Na blaž'no zemljo vogersko.

Kralj Matjaž pred peklom.

Stoji mi polje široko,
Po polji steza vglajena.
Po stezi pride kralj Matjaš
No se močno hudo derži.
Njega pa sreje potnik star,
Potnik star — sam večni Bog.
»Pa kaj je tebi, kralj Matjaš,
Kaj se ti tak hudo deržiš?«
»Bog vam plati na pitanje!
Kaj se jaz nebi hudo deržal!
Ki že meni za dolgo let
Moja ljuba mertva leži —
Moja ljuba mertva leži,
No duša joj v pekli gori.« —
»Oj nikaj, nikaj kralj Matjaš;
Le idi ti na senjem lep,
Si kupi žute goslice,
No pred peklom zaigraj.
Kó boš igral minote tri,
Bo tebe pital šatan vrag:
»Čuješ ti igerc kralj Matjaš,
Kaj pa bom ti za plačo dal?«
Ti pa mu odgovor daj,
»Da boš si plačo sam jemal.«
Kralj Matjaš gre na senjem lep,
No si kupi žute goslice.
Te on ide pred pekel,
No pred peklom zaigra.
Kó je že igral minote tri,
Ga je pital šatan vrag:
»Čuješ ti igerc kralj Matjaš!
Kaj pa bom ti za plačo dal?« —
»Čuješ ti šatan peklenski kralj!
Jaz bom si plačo sam jemal.«
On prime ljubo za belo roko,
No jo pela z pekla žarečega.
Kak hitro jo perpela vun,
Tak hitro ljuba preguči:
»Nesrečen bodi pekel ti,
Da boš zdaj moral prazen biti!«
Kak hitro ljuba preguči,
Tak hitro nazaj v pekel zleti.
Nesrečen bodi jezik ti!
Ka ne si mogel tiho bit,
Zdaj pa na veke gorel boš,
Zdaj pa na veke terpel boš.

Raubar.

To si voli turški baša,
Ki se Turkam prav obnaša,
Kak bi vojsko vkupej spravil,
De bi Sisek pod se zgrabil.
Sem ter tje po hiši hodi,
Misel se mu v glavi blodi;
Pa jo znajde volčja glava,
Meni: ta bo nar bolj prava:
Svojo vojsko vkupej zbrati,
Jo pod Sisek celo gnati.
Pa ni moč čez Kopo priti;
Prašajo ga: »Kaj bo st'riti?«
Baša stopa o potoci,
Gromeč boben nosi v roci,
Jezen terdo va-nj teleba,
De razlega se do neba.
Ves togoten rohni baša,
Ki se Turkam prav obnaša:
»Prek si vervi potegnite,
Kož po verhu naložite.«
So mu tako naredili,
Preko Kope se spustili,
Pa pod Sisek se nabrali,
Tam se v rove zakopali.
Kaj stori pa turški baša,
Ki se dobro jim obnaša?
Na tla sede, list napiše,
Pošlje poglavarju v hiše:
»Ala, Ala! moj Adame,
Siska verli poglavare!
Al se hočeš mi podati,
Al mi hočeš glavo dati?« —
Mu odpisal je Adame,
Siska verli poglavare:
»Nočem z lepo se podati,
Nočem tudi glave dati;
Hočem rajši se braniti,
Siški poglavar še biti:
Se mi bodete kasali,
Kranjcov ne ste še poznali.« —
Kaj mi jame zdaj Adame,
Siska verli poglavare? —
Piše liste, dá povelje,
Nest' jih reče v tri dežele:
V Štajersko, Koroško, Kranjsko,
V lepo zbornico Ljubljansko,
De je prišel turški blisek,
De nam hoče vzeti Sisek.
Štajerci so list prebrali,
Grenko, kislo se deržali,
Tresli vsi se 'n omag'vali,
Ker Turčina so se bali.
List bel tud' Korošci brali,
Z enim glasom pa vsi djali:
»S Turkam noč'mo se vojsk'vati,
Kaše vrele ne pihati.
Turek ima vel'ke hlače,
Dolge, dolge pa mustače;
Bi vratove naše vgledal,
Gdo vé, kaj bi nam povedal.«
Beli list Ljublanci brali,
Med seboj so tako djali:
»Išimo si pomočnika,
Zdaj je sila prevelika.
Turk če vzel nam Sisek bode,
Nam na robe vse vse pojde,
Mest' Ljubljana bo pokrajna,
Kranjska d'žela turška drajna.
Hitro si pomoč išimo,
Gospod Raubarju pišimo,
Ve in zna on vojsko vodit',
Pred vojaki spredej hodit'.«
Beli list so napisali,
Ga na Krumperk mu poslali;
Tam prebiva jaki Raubar,
Nepremagan konjški glavar. —
Raubar zjutrej rano vstajal,
Se po gradu je sprehajal,
Line hodil si odperat,
Dol na zlato polje gledat.
Ozeravši se okoli
Zdaj zagleda v ravnem polji
Mlad'ga poba urno teči,
Beli list u roci nesti.
Raubar si ob dlani poči,
Hitro mu na proti skoči,
Bele liste berž pogleda,
Bašu se na glas posmeja.
Stopi gori v svoje line
Do gospoje Katarine:
»Dve nedelji bodi zdrava,
De jo z bašam zaigrava.«
Res de gospe Katarine
Je plahota v taki sili,
Za gospoda se je bala,
K' mu je sablo pripasvala.
Glas gospodov hlapce kliče:
Osemnajste svoje Čiče:
»Zor je, zdramši se zdvigajte,
Berze konjče napajajte.
Jih sedlajte, oberzdajte,
Koj na vojsko napravljajte,
Hod'mo v zidano Ljubljano,
Terdno, v'soko in prostrano.«
Hlapci konje zasedlali,
Pa vsi ročno zadirjali.
Pred se konjica ne vstavi,
Še le pri zeleni Savi.
Raubar klicati brodnike,
Pod Černučami^[5] voznike:
»Le na noge, le vstanite,
Nas prek Save predrožite!«
So brodniki še vsi spali,
Zavolj vod se vozit bali,
Save vel'ke prederoče,
Čez bregove nastopjoče.
Pravi Raubarju Andreje:
»Voda sega že čez breje,
Mi ne moremo voziti,
Vi v Ljubljano pa ne priti.«
Raubar še zakliče v drugo,
Svitlih zlatov dá obljubo:
Si brodniki pomignili,
Rekó: »Še ga bomo pili.« 
Kmal brodniki zakermili,
So Boga lepo prosili,
Deb' jih zdrave še vozili,
Turške jašpre seb' služili.
Zlate reče jim podati,
Jaderno pa zadirjati
Preko polja do Ljubljane
Terdne, v'soke in prostrane.
Gospod Raubar dram' Ljubljance:
»Oj Ljubljanci! oj zaspanci!
Berž iz pernic ustajajte,
Berž na vojsko napravljajte!«
Pa za Raubarjam hodile
So Ljubljanke, ga prosile,
Srebra, zlata ponujale,
Družete si odkup'vale.
Raubar: »Tih', gospe! in mamke,
Poterpite malo, samke,
Zdaj ni časa podkup'vati.
Meji žuga turški blisek,
Hoče nam požreti Sisek;
Turek če vzel Sisek bode
Nam na robe vse vse pojde.
Vam Ljubljana bo pokrajna,
Stran Dolenska turška drajna.« —
Boben zdaj mu zaropoče,
De preslišat ni mogoče.
Raubar si vojake zbere,
Dol' pod Sisek z njimi vdere.
Tolk' je Turka na terišu,
Kolkor mravelj na mravljišu.
Naprej vdir je Raubar tekel,
Velk'mu hlapcu: »Stopi,« rekel,
»Zlez' na to visoko drevce,
Gledaj dobro na banderce:
So banderci vidit' beli,
Terdo mujo bomo meli;
So banderci pa rudeči,
Nič ne bodimo boječi.
Turka bomo pozobali,
Koker de bi češne brali;
Pred mirú ne bomo dali,
Dokler ga ob tla ne djali.« —
Hlapec vidi vse rudeče,
To st'ri Krajnce vse goreče;
Tak se v Turke so zagnali,
De so vsiga posabljali.

Laudon.

Ej stojaj, stojaj Beligrad!
Za gradom teče èrdeča kri —
Za gradom teče èrdeča kri,
De b' gnala mlinske kamne tri.

Tam Laudon vojvoda stoji,
Kervavi meč v rokah derži;
On hoče 'meti Beligrad,
In tursko vojsko dokončat.

Ošaben Turk se mu smejí,
In Laudonu tak govori:
Si prišel mene ti častit,
Al prišel zajce si lovit? —

Nepridem jes zajce lovit,
Al prišel sem tebe častit:
Z svinčanim kuglam te škropil
In z černim prahom bom kadil.

Cesarske puške pokajo,
Se turske gospe jokajo;
Cesarski bombe mečejo,
Se Turki z grada vlečejo.

Glej tak mogočen Laudon je
Premagal vse sovražnike;
In dokler Beligrad stoji,
Naj slava Laudona slavi.

Kraljevič Marko in Vila.
(Serbska.)

Jezdista dva mila pobratima
Po Miroču, po planini krasni;
Jeden niju je Kraljevič Marko,
Niju drugi vojevoda Miloš.
Jezdista uspored dobra konja,
Nesesta uspored bojne kopji;
Jeden drugu poljubljasta lice
Iz ljubezni mila pobratima.
Ali Marku se na šarcu dremlje,
Pa besedi pobratimu svojmu:
»O moj brate, vojevoda Miloš!
Težko me dremota napaduje,
Pevaj brate, ter me razgovarjaj.«
Al besedi vojevoda Miloš:
»Jaz bi, pobratime, rad ti peval,
Al sim pil sinoči mnogo vina
Na planini z vilo Ravijojlo;
Pa je vila meni zapretila:
Ako bi me čula, da prepevam,
Bode ona zdajci me vstrelila,
V carsko gerlo ino v serce živo.«
Al besedi mu Kraljevič Marko:
»Pevaj brate, ti ne boj se vile,
Dokler sopem jaz, Kraljevič Marko,
In je bistri šarec moj na svetu
In na svetu šestoper^[6] moj zlati.«
Ondaj Miloš začne prepevati,
Oj prekrasno je začel mi pesem,
Od vsih naših boljših in starejih,
Kak je kdo kraljevo žezlo deržal,
Po častiti po Macedonii,
Kako sebi zidal zadušbino.^[7]
Al je Marku pesem verlo mila,
Nasloni se sedlu na obličje,
Marko spava, Miloš pa prepeva.
To začula Vila Ravijojla,
Pa začne Milošu odpevati,
Miloš poje, vila mu odpeva.
Lepše je Miloša carsko gerlo,
Lepše je, kot gerlo vile same.
Razserdi se vila Ravijojla,
Pa odskoči u Miroč-planino,
Za tetiv zapne dve bele streli,
Jedna vdari u gerlo Miloša,
Druga vdari u serce junaško.
Kliče Miloš: »Jojme moja mati!
Jojme Marko, bogom pobratime!
Jojme brate, vila me vstrelila!
Ali nisim brate, ti govoril,
Da ne pojem po Miroč-planini?«
Ino zdrami se iz spanja Marko
Pa odskoči s konja šarenega,
Ter pritega dobro mu podproge,
Šarca konja ljubi in objema:
»Jojme, šarče moje desno krilo!
Vilo mi dohiti Ravijojlo,
S čistim srebrom čem te podkovati,
S čistim srebrom ino suhim zlatom;
S svilo čem odeti do kolena,
Od kolena kite do kopita,
Grivo hočem ti preplesti s zlatom,
S biserom okinčati jo krasnim.
Ali če mi ne dohitiš vile,
Ti očesi bom obe iztaknul,
Bom vse štiri noge ti polomil
Pa te tako pustil na planini,
Ter od jele plazi se do jele,
Kakor Marko jaz brez pobratima.«
Pa se šarcu zavihti na rame,
Ino zdirja po Miroč-planini.
Vila po verhu leti planine,
Šarec dirja po sredi planine,
Vile ni še viditi ne čuti.
Ali šarec, ko zagleda vilo,
Skače po tri kopja u višino,
In po štiri dobre u napredek.
Urno je dohitil šarec vilo.
Ko se vidi vila u zadergi,
Švigne plaha nebu pod oblake.
Al je Marko buzdovan^[8] zavihtil,
Ter mu prosti mah dal, brez bojazni.
Belo vilo med pleča udari,
Jo pobije na zemljico černo,
In začne mahati z buzdovanam.
Prevračuje s desne jo na levo,
Pa jo bije s šestoperom zlatim.
»Zakaj si mi, vila, Bog ubij te!
Zakaj pobratima ustrelila?
Daj ti bilje letemu junaku,
Sicer ne odneseš glave svoje.«
Al ga začne vila bratimiti:
»Bogom brate, kraljeviču Marko!
Višnjim bogom in svetim Jovanom!
Oj, izpusti me v planino živo,
Da naberem po Miroču bilja,
Da zagasnem rane na junaku.«
Al je Marko milostiv za boga,
Žalosten je na sercu junaškem,
Vilo izpusti v planino živo.
Bilje bere po planini vila,
Bilje bere, gosto se oglaša:
»Zdajci pridem, bogom pobratime!«
Zbere vila po Miroču bilja,
In zagasne rane na junaku.
Lepše je Miloša carsko gerlo,
Še je lepše kakor pred je bilo,
In zdraveje serce u junaku,
Še zdraveje, kakor pred je bilo.
Vila odšla je v Miroč-planino,
Odšel Marko s pobratimom svojim,
Odšla na Porečko sta planino,
Ino Timok vodo prebrodila
Na Bregovu, na selu velikem,
Pa odidesta v Vidinske kraje.
Al med vilami poveda vila:
»Čujete li vile tovaršice?
Ne strelajte po gorah junakov,
Dokler se o kraljeviču Marku,
In o njega bistrem šarcu sliši,
In o njega šestoperu zlatem.
Kaj sim reva od njega terpela:
Ter sim komaj živa še ostala!«
Poslovenil Podgorski.

b) NAUČNE.

ODLOMEK IZ PESME

Sedem sinov.

Uvod. Ženo Mikiča, bana horvatskiga, prosi uboga mati trojčeta za milodar. Banica, ki bila je brez otrok, ni verjela, da je mogoče mati trojčetov biti, in njo tedaj kó lažnivko odpodí. Ban za tim ide po povelji kralja Bela IV. u boj proti Tatarom (l. 1242 bitka na Grobničkem polju); žena pak mu domá porodi sedem sinov, katerih eniga poderži za odgojenje, vse druge pak keršenci dá, naj nje utopit nese. U tem pride ravno Mikič po isti cesti iz boja, in prestrašena služkinja mu obstoji vso gospéno hudobijo.

Hudobi ti se vražji prečuditi
Ne more grof, ko zvé se 'z zmame spet,
Nezmerno žalost, jad mu grozoviti
U serce vliva tak naklep preklet;
Previdno, modro vonder vé zakriti
Pravične nejevolje serd unet;
Lijó pa iz očes solze mu vroče,
Ko vgleda v košu deteta spijoče.

Objema jih, na serce jih ljubavi
Očetine pritiska mož vesel;
Na ščit svoj, boja vajen, jih postavi,
Ki tolkrat mu življenje je otel,
Jih zagovorja kralju in deržavi,
Ki bil, kar diha, zvest ji je čas cel.
Skerb perva njega zdaj je in posebno
Vse kar je k ohranjenju jim potrebno.

Vonder pred ko domu se dekla verne,
Zažuga ji, de dala bo glavo,
Če živi duši čerkico razgerne,
Kar zgod'lo se na poti ji je blo.
Služabnike zdej žen iskat zaverne,
K' izredile bi detca mu lepo;
In res, dobiti bilo jih je k sreči,
Ki hotle so dojiti jih, jim streči.

Ko sinki zvestim rokam so zročeni,
Napoti zadnič se do doma Ban;
De bli vprihodno tud' bi oskerbljeni,
Ljubezni do dežele vsak bil vžgan,
Izredili sinovi se pošteni,
Nekoli čuti oče ni zaspan:
Noben dan, ura tudi dne ne mine,
De na otete bi ne mislil sine.

Les — leni starši! tukej se zgledujte,
Ki skerb za otročiče ni vam mar,
Kot oča ta, ne žena njega slujte,
Spoznajte jih nebá naj drajši dar;
Ljudí in sebe samih se sramujte,
Ak manj umete kakor zverska stvar:
Roditi znajo tudi oroslani,
Pa mladi od njih niso poteptani.

Z veseljem, komej stopi v grad, nazvesti
Edin'ga grofu porod se sinú,
Pa kar oserčje žuga mu razjesti,
Zakriva modro svetu celimu;
Dramiti sprugi svoji noče vesti,
Ne v hrup spravljati tihiga domú:
Očetine se radosti unema,
Vesel ediniga sinú objema.

Po skerbi staršev dobrih vsi mogočji
Je mladi grof doma lepó rején,
Odraša naglo starosti otročji,
Po stanu z vsim spodobno preskerbljen,
Od dne do dne modrejši kot visočji,
Umetnostih potrebnih vsih učen;
Pa oča ima skerb na skrivnim vedno,
De unih šest redí se tudi čedno.

Kot dvojčika, vterdvavca star'ga Rima,
K' ju verči v Tibro dedov brat velí,
De se življenje zagotovi njima,
Volkulja v divji goši tam doji:
Šestercov svojo dojkinjo vsak ima,
Ki bolje kot njih mati zanj skerbi;
Vsi rastejo očetu na veselje,
Do kraja spolnjene so njega želje.

Že bliža zanj se serčno zaželjeni,
Za tovaršico njega bridki čas,
Ko dopeljati zadnič jih nameni
Pred nje, strupene matere obraz.
Po šegi gostje naredi grofeni,
Pripravi se s kopó, kar mika nas;
Gospodo povabiti da vso slavno,
In že sedé krog mize vsi postavno.

Kob' trenil, ropi notri šest junakov,
Vsih kakor mladi grof opravljenih;
Pod soncam gorših ni jih korenjakov,
Lepih, čverstih, kot sveča zrašenih;
Ban ko šest svojih vitežkih vojšakov
Plemenitašev zboru skaže jih:
Lepoti čudi gostov se neznanih,
Zdravico jim napiva sledinj zbranih.

Že bliža praznik koncu se obédin, —
Ban stopi vsred sinov, vprašanje da:
»Kaj malopridnež tisti bil bi vredin,
Ki smert junakov tih bi slast ga bla?«
»Per moji veri! kervolok poredin;«
Oglasi perva se zmed vsih gospa,
»Ki tih sokolov hotel kri bi žreti,
To uro smerti mogel bi umreti.«

»Ta kervolok si ti! sopruga moja,«
Povzame mož besedo njen serdit,
»Ko bla spolnila bi se volja tvoja,
Že zdavnej vsi bi mogli bli vtonit';
Pa vedi, de vsih šest gredé iz boja
Je jezi tvoji vêdlo mi vmaknit';
Ak vest oterpne, ni nikol te pekla,
Si sodbo sama čez-se zdaj izrekla.«

Kot Cevza nenavadni svit Semelo,
Na tla njo treši besedí tih jek,
Prebode, ji presune serce smelo,
Ki ni ganil ga mili detcov vek;
Pričjoče vse je vživo spreletelo,
Zgleduje, čudi se, stermí vse vprek;
Kakó bo zgodba čudna se končala,
Skerb ta jedina vse je obhajala.
J. Žemlja.

KERST PER SAVICI.

Vvod.

Valjhun,^[9] sin Kajtimara, boj kervavi
Že dolgo bije za keršansko vero,
Z Avreljam Droh^[10] se več mu vbran ne stavi;
Končano nijno je in marsiktero
Življenje, kri po Krajni, Koratani
Prelita napolnila bi jezero.
Gnijó po polji v bojih pokončani
Trum serčni vajvodi, in njih vojšaki,
Sam Čertomir se z majhnim tropam brani.
Bojuje se nar mlajši med junaki
Za vero staršov, lepo Bog'njo Živo^[11]
Za Čerte, za Bogove nad oblaki.
On z njimi, ki še terd'jo vero krivo
Beži tje v Bohinj, v Bisterško dolino,
V terdnjavo zidano na skalo sivo.
Še dan današnji vidiš razvalino,
Ki Ajdovski se gradec imenuje,
V nji gledaš Čertomirovo lastnino.
Devetkrat veči množ'ca jih obsuje,
In zveste straže krog in krog postavi,
Odvzame up jim vse pomoči ptuje;
Visoke odre tamkej si napravi,
Zidovje podkopuje, vrata seka;
Ne polastí se njih, ki so v terdnjavi.
Šest mescov moči tla kervava reka,
Slovenec že morí Slovenca, brata —
Kako strašna slepota je človeka!
Ko niso meč, sekira in lopata
Jih mogle, lakota nepremagljiva
Pertí odpreti grada terdne vrata.
Dalj Čertomir jim reve ne zakriva,
Besede te tovaršam reče sbranim:
»Ne meč, pregnala bo nas sreča kriva.
Le malo vam jedila, bratje! hranim,
Branili smo se dolgo brez podpore,
Kdor hoče se podati, mu ne branim;
Kdor hoče vas dočakat' temne zore,
Neproste dni živet' nočém enake,
Ne braniin mu, al jutra čakat' more.
Z seboj povabim druge vas junake,
Vas, kterih rama se vkloniti noče;
Temná je noč, in stresa grom oblake;
Sovražnik se podal bo v svoje koče,
Le majhin prostor je tje do gošave;
To noč nam jo doseči je mogoče.
Nar več svetá otrokam sliši Slave,
Tje bomo najdli pot, kjer nje sinovi
Si prosti vol'jo vero in postave.
Ak pa naklonijo nam smert Bogovi,
Manj strašna noč je v černe zemlje krili,
Ko so pod svetlim soncam sužni dnovi!«
Ne zapustí nobeden ga v ti sili,
Molčé orožje svoje vsak si vzame,
Strahljivca v celim ni imel števili;
Al komej vrata so odperte, vname
Se strašni boj, ne boj, mesarsko klanje:
Valjhun tam z celo jih močjo objame.
Tud' on se je zanesel na njih spanje,
Prelesti mislil je ozidje grada,
In ponevedama planiti na nje.
Ko svojo moč nar bolj vihar razklada,
Okrog vrat straža na pomoč zavpije,
In vstane šum, de mož za možam pada.
Ko se neurnik o povodnji vlije,
Iz hriba stermiga v doline plane,
Z derečimi valovami ovije,
Kar se mu zoper stavi, se ne vgane,
In ne počije pred, de jez omaga;
Tak verže se Valjhun na nekristjane.
Ne jenja pred, dokler ni zadnja sraga
Kerví prelita, dokler njih kdo sope,
Ki jim bilá je vera čez vse draga.
Ko zor zasije na merličov trope,
Ležé k' ob ajde žetvi, al pšenice
Po njivah tam ležé snopovja kope.
Leži kristjanov več od polovice,
Med njimi, ki so padli za malike,
Valjhun zastonj tam iše mlado lice
Njega, ki kriv moritve je velike. —

Kerst.

Mož in oblakov vojsko je obojno
Končala temna noč, kar svetla zarja
Zlatí z rumen'mi žarki glavo trojno
Snežnikov krajnskih siv'ga poglavarja,
Bohinjsko jézero stojí pokojno,
Sledú ni več vunanjiga viharja;
Al somov vojska pod vodo ne mine,
In drugih roparjov v dnu globočine.

Al jézero, ki na njegá pokrajni
Stojiš, ni Čertomir! podoba tvoja? —
To noč je jenjal vojske šum vunajni,
Potihnil ti vihar ni v persih boja;
Le hujši se je zbudil červ nekdajni,
Ak prav uči me v revah skušnja moja,
Bolj grize, bolj po novi kervi vpije,
Požrešniši obupa so Harpije.

Na tleh ležé Slovenstva stebri stari,
V domačih šegah vterjene postave;
V deželi parski Tesel^[12] gospodari,
Ječé pod težkim jarmam sini Slave,
Le ptujcam sreče svit se v Krajni žari,
Ošabno nos'jo ti po konci glave,
Al, de te jenja ta skeleti rana,
Ne boš posnel Kantona Utikana!

Pernesla pričujoče ure teže
Bi ne bilá lét poznih glava siva;
V mladosti vunder terdniši so mreže,
Ki v njih derží nas upa moč goljfiva,
Kar, Čertomir! te na življenje veže,
Se mi iz tvojih prejšnjih dni odkriva,
Ki te vodila ni le stara vera
Tje na osredik Bleskiga jezéra.

Tje na otok z valovami obdani,
V današnjih dnevih božjo pot Marije;
V dnu zad stojé snežnikov velikani,
Poljá, ki spred se sprosti lepotije,
Ti kaže Bleski grad na levi strani,
Na desni gričik se za gričam skrije.
Dežela krajnska nima lepš'ga kraja,
Ko je z okoljšno ta, podoba raja.

Tam v časih Čertomira na otoki
Podoba Boginje je stala Žive,
Ki so zročeni ji mladenčov stoki,
Ki so ji, ve dekleta ljubeznjive!
Zročeni vaši smehi, vaši joki,
Orožja, ki so nam nepremagljive.
Tam Bog'nje vežo Staroslav in lepa
Njegova hči odpera in zaklepa.

Hči Bogomila, lepa ko devica,
Sloveča Hero je bila v Abidi,
Nedolžnost vnema ji oči in lica,
Lepote svoje sama le ne vidi,
Perliznjena mladenčov govorica
Je ne napihne, ji sercá ne spridi.
Spolnila komej je šestnajsto leto;
Serce mladó ni za noben'ga vneto.

Darí opravit Bognji po navadi
Pernese Čertomira lahka ladja,
Od tega, kar rasté per njega gradi,
Od čede, žita in novine sadja,
Ko bliža z njimi se devici mladi,
Zadene ga, ko se je nar manj nadja,
Iz nje oči v serce ljubezni strela,
Plamen neogasljiv je v njemu vnela.

O blagor, blagor Čertomir! ti vneta
Je deklica od tvojiga pogleda,
Kak od zamaknjenja je vsa prevzeta,
Kak gleda v tla, kak trese se beseda!
Ko zarija, ki jasen dan obeta,
Zarumení podoba njena bleda,
In v tvoji roki, roka nje ostane
Zaderžana ji od moči neznane.

Naj pevec drug vam srečo popisuje,
Ki celo leto je cvetlá obéma:
Kak Čertomir osredik obiskuje,
Kak oča omladí med njima dvema,
Ki ni, ko meni mu veselje ptuje,
Ki srečna ga ljubezen v persih vnema,
Pijanost njino, ki tak hitro mine,
Pregnana od ločitve bolečine.

Že Čertomir je treba se ločiti,
Ne slišiš kak glasnó trobenta poje!
Perpodil z sabo je Valjhun serditi
Požigat božje veže divje roje;
Povsod vzdigujejo se vere sčiti,
Ki si prejel od matere jo svoje,
Te vere, ki ji deklica ta služi,
Ki zdaj te z njo ljubezen čista druži.

Kak težka, britka ura je slovesa!
Stojé po licah jima kaplje vroče,
Objeta sta, ko bi bilá telesa
En'gá, spustiti žnabel žnabla noče;
Si 'z lev'ga oča, desniga očesa
Jok briše, ki ga skriti ni mogoče,
Ko vidi v tako žalost nju vtopljene,
In de tolažbe za nje ni nobene.

Bi spomnil njima zmage večno slavo,
Ak bi, de jo doseči moč je, sodil;
Al preveliko trumo je čez Dravo
Po Kokri doli v Krajn Valjhun perpodil.
Se možu zdi, de gre le v smert kervavo,
Brez de bi vero, brate osvobodil. —
List pride, kak vasi in veže božje
Goré; — čas, Čertomir! je vzet' orožje.

In šel je boj bojvat brez upa zmage,
In skazal se je korenine prave,
Kjer suče meč, na čeli smertne srage
Ležé sovražnikov truplá kervave
Mertvih, al izdihjočih duše drage;
Vunder ne meč, ne moč gradú terdnjave
Bogov ne more rešit' slavnih staršov,
In ne pred smertjo ohranít' tovaršov.

Premagan per Bohinjskim sam jezeri,
Stoji naslonjen na svoj meč kervavi,
Z očmi valov globoki brezin meri,
Strašné mu misli rojijo po glavi,
Življenje misli vzet' si v slepi veri;
Al nekaj mu prederzno roko vstavi, —
Bilá je lepa, Bogomila! tvoja
Podoba, ki speljala ga je 'z boja.

Enkrat vidít' želi podobo milo,
Pozdravit' prejšnjiga veselja mesto;
Al srečno je prestala časov silo,
Al njeno mu sercé še bije zvesto,
Al morebit' pod hladno spi gomilo,
Al premagávec mu je vzel nevesto,
Al živa, al mertva je, zvedit' more,
Ločiti pred se iz svetá ne more.

Znan ribič perveslá od une strani,
Opomni ga, kak sam sebé pozabi,
Kako povsod ga išejo kristjani,
Kak z vjetimi Valjhun serditi rabi,
Prijazno delj mu tam ostati brani,
Stopiti k sebi ga v čolnič povabi,
De ga perpelje v varniši zavetje;
Vda Čertomir se v to, kar ribič svetje.

In berž veslata v konec ta jezera,
Kjer bistra vanjga perbobni Savica;
Ker srečen veter nji roké podpera,
Čolnič letí, ko v zraki urna tica.
Se ribič po sovražnikih ozera,
Čoln vstavi, kjer je gosta senc temnica. —
Ker se mu zdi, de lakota ga grudi,
Junaku, kar je v torbici, ponudi.

Želi dat Čertomir mu povračilo,
Al v vojski dnarji so bilí razdani;
De Staroslav, se spomni, z Bogomilo
Mu v skrivnim kraji tovor zlata hrani,
Nju poiskati dá mu naročilo,
In dá mu perstan samo njima znani,
De bo per njima storil mu resnico; —
Pernesti zlata reče četertnico.

Po Bogomili prašat' mu ukaže:
Al gleda svetlo sonce, je še živa,
Al so obvarvale jo mokre straže,
Al pred sovražniki drugej se skriva,
In kod nar varniši se pot pokaže,
Tje, kjer zdaj draga deklica prebiva?
Per slapi čakal jutro bo Savice,
Vesele ali žalostne novice.

Slap drugo jutro mu germi v ušesa;
Junak premišlja, kak bolj spodej lena
Vodá razgraja, kak bregove stresa,
In kak pred njo se gore ziblje stena,
Kak skale podkopuje in drevesa,
Kak do nebes leti nje jeze pena! —
Tak se zažene, se pozneje vstavi
Mladenič, Čertomir per sebi pravi.

Zbudí ga 'z misel tih mož govorica,
Ki bližajo se z blagom obloženi,
Spozná koj ribiča poštene lica;
Neznan mož pride po stezi zeleni;
Talar in štola, známinja poklica,
Povesta mu, de služi Nazarêni.
Po meč bi desna se bilá stegnila,
V ti priči se perkaže Bogomila.

»O sem na serce moje Bogomila!
Skerbí je konec, žalosti, nesreče,
Se trese od veselja vsaka žila,
Kar gledam spet v obličje ti cveteče,
Naj brije zdaj okrog viharjov sila,
Naj se nebo z oblaki preobleče,
Ni meni mar, kar se godi na sveti,
Ak smejo srečne te roke objeti.«

Iz njega rok izmakne se po časi,
In blizo se na pervi kamen vsede,
In v terdnim, ali vunder milim glasi
Mladenču vnet'mu reče te besede:
»Ne združenja, ločitve zdaj so časi,
Šel naj vsak sam bo skoz življenja zmede;
Deb' enkrat se sklenile poti naji,
Me tukaj vidiš zdaj v samotnim kraji.«

»Povedat moram ti, de sim kristjana,
Malikov zapustila vero krivo,
De je bežala ta, k' ob sonci slana,
De dal kerstit' je oča glavo sivo,
Soseska je Marije službi vdana,
V dnu jézera vtopila Bog'njo Živo.
Kakó peršlá k resnice sim pogledi,
Moj Čertomir! v besedah kratkih zvedi:«

»Večkrat v otoka sim samotnim kraji,
Ko te je ladja nesla preč od mene,
Si mislila, al bo ljubezen naji
Prešlá, ko val, ki veter ga zažene,
Al hrepenečih serc želje nar slaji
Ogasil vse bo zemlje hlad zelene,
Al mesta ni nikjer, ni zvezde mile,
Kjer bi ljubjoče serca se sklenile.«

»Te misli, ko odšel si v hude boje,
Mirú mi niso dale več siroti,
V nevarnosti, življenje vedit' tvoje,
Zaperte vse do tebe vidit' poti,
Ni vedlo kam se djati serce moje,
Tolažbe nisim najdla v taki zmoti.
Obupala sim skorej takrat reva;
Kak sim želela v noči ti svit dneva!«

»En dan sim prašat šla po vojske sreči,
Al skozi se še ni sklenila z vami;
Učil ljudí je mož bogaboječi,
Duhovni mož, ki zdaj ga vidiš z nami:
Kakó nas vstvaril vse je Bog nar veči,
Kak greh peršel na svet je po Adami,
Kak se je božji sin zato včlovečil,
De bi otel zarode in osrečil.«

»De pravi Bog se kliče Bog ljubezni,
De ljubi vse ljudi, svojé otroke,
De zemlja, kjer vijó viharji jezni,
Je skušnje kraj, de so naš dom visoke
Nebesa, de terpljenje in bolezni
Z veseljam vred so dar njegove roke,
De čudno k sebi vod' otroke ljube,
De ne želi nobeniga pogube.«

»De vstvaril je ljudí vse za nebesa,
Kjer glor'ja njega sije brez oblaka,
Oko ni vid'lo, slišale ušesa
Veselja, ki izvoljene tam čaka,
De sprostenim bo vsih težav telesa
Se srečnim izpolnila volja vsaka,
De bodo tamkej božji sklepi mili
Te, ki se tukaj ljubijo, sklenili.«

»Ko šla domú sim združbo najno v glavi,
Me mož, ki je ta uk učil, doide;
Prijazno v svoji šegi me pozdravi,
Pové, de pred je štet bil med Druide,
De preobernil se je k veri pravi,
De v naše kraje oznanvat jo pride;
Ker so vasi bile mu krog neznane,
Z menoj ití želí, ker noč postane.«

»Domá očetu, meni razodeva,
Kar prerokvali nekdaj so preroki,
Kak, kar grešila sta Adam in Eva,
Na križi operó kervi potoki,
Popiše nama strah sodníga dneva;
Vse čudeže, ki vere so poroki,
Kar vedit' treba je, zloží po versti,
Ker sva mu vse verjela, naju kersti.«

»Al ena skerb me je morila vedno,
De ti med njimi si, ki Bog jih čerti;
Večkrat sim v sanjah vid'la glavo čedno,
Bledó ležati na mertvaškim perti;
Sim trepetala zate uro sledno,
De bi nebes ne zgrešil v britki smerti.
Mož božji mi bolnó serce ozdravi,
Ker, de zamore vse molitev, pravi.«

»Kolikokratov sim od tod v samoti
Klečala, klicala pomoč Marije:
»Zavreči v jezi ga, moj Bog! ne hoti,
Ker v zmoti žali te, ne 'z hudobije,
Ne daj v oblast sovražni ga togoti,
Pred njo naj milost tvoja ga zakrije!«
In čudno te je tisto noč ohranil,
Ko ni noben tovarš se smerti vbranil.«

»Iz spanja svoj'ga Čertomir! se zbúdi,
Slovo daj svoji strašni, dolgi zmoti,
Po potih se noči temné ne trudi,
Ne stavi v bran delj božji se dobroti,
In njene milosti dní ne zamudi,
De sklenete se enkrat najni poti,
Ljubezen brez ločitve de zazori
Po smerti nama tam v nebeškim dvori.«

Čertomir.
»Kak bom povernil, Bogomila draga!
Ljubezen, skerb, kar si terpela za-me?
V veselji skorej mi serce omaga,
Ki v njemu tvoja ga ljubezen vname,
Doklér kervi ne vteče zadnja sraga,
In groba temna noč me ne objame,
Ti sužno moje bo življenje celo,
Ti gospoduj čez vero, misli, delo.«

»Kako bi mogel tebi kaj odreči,
Storiti tega ne, kar boš želela!
Al zmisli ran, ki jih Valjhuna meči
So storili, in pšic njegovih strela,
Kaj vidili kervi smo v Krajni teči,
Kristjanov tvojih vse prevdari dela,
In mi povej, al ni Čert nar bolj jezni
Njih Bog, ki kličeš ga Bogá ljubezni?«

Duhovni.
»Po celi zemlji vsim ljudem mir bodi!
Tako so peli angeljcov glasovi
V višavah per Mesijesa prihodi;
De smo očeta eniga sinovi,
v Ljudje vsi bratje, bratje vsi narodi,
De ljubit mor'mo se, prav' uk njegovi.
Valjhun ravná po svoji slepi glavi,
Po božji volji ne, duhovni pravi.«

Čertomir.
»Ljubezni vere, in mirú in sprave,
Ne branim se je vere Bogomile,
Vem, de malike, in njih službo glave
Služabnikov njih so na svet rodile,
V njih le spošt'val očetov sim postave,
Al zdaj overgle so jih vojske sile.
Ak sklene me z teboj kerst, Bogomila!
Kdaj bo zakona zveza me sklenila.«

Bogomila.
»Odločeni so roži kratki dnovi,
Ki pride nanjo pomladanjska slana,
Al v cvetji jo zapadejo snegovi;
Tak mladi deklici, ki zgodna rana
Sercé ji gloda, vsmerti mir njegovi,
Le kratka pot je skoz življenje dana;
Al je za majhin čas se združit vredno,
De bi ločitve spet se bala vedno?«

»De bi od smerti rešil te nesrečne,
In tamkej mili Bog v nebeškim raji
Z menoj te, dragi! sklenil čase večne,
Pustila v nemar sim želje nar slaji,
Pustila v nemar dni na sveti srečne,
Sim odpovedala se zvezi naji; —
Je vslišana bilá molitev moja. —
Ne smem postati jez nevesta tvoja.«

»Bogú sim večno čistost obljubila,
In Jezusu, in materi Mariji;
Kar doživela let bom še števila,
V željá britkosti, v upa rajskim síji,
Nobena me ne bo premogla sila,
Bilá de svojimu, svetá Mesiji,
Nebeškimu bi ženinu nezvesta,
Nikdar ne morem tvoja bit' nevesta!« —

Duhovni reče med besede take:
»Zakona sreče ta vživat' ne more,
Kdor dela mojim, tvojim je enake
Prederznil v časa se sijat' rozore,
Druid sim z zmoto jez slepil rojake,
Ak bi ne bil dajal tvoj meč podpore,
Kdaj vgasnila bilá bi kriva vera,
Bi vdova ne bilá žen marsiktera!«

»Tvoj pot je v Oglej, de položil náte
Roké bo patriarh, ak duh te žene,
Ko si pogubljal jih, oteti brate,
Duhovniga te storil bo, ko mene.
V deželah jutra čakajo bogate
Te žetve, ne zamudi je nobene,
Le hitro v Oglej, tje do patriarha,
De posvetí te mašnika, duš varha.«

Čertomir.
»Prav praviš, de ne smem jez upat' sreče,
Ki vedno je in bo sovražna meni:
Dosegel oča zmage ni sloveče,
Končal življenje v vojski je zgubljeni,
Odšla je mati komej sponam ječe,
Že davno jo pokriva grob zeleni.
Osrečit hoče me ljubezen sladka,
Al, kak sladkost bila je njena kratka!«

»V deželi koj trobente glas zapoje,
Od Bogomile drage mene loči,
Junaško bili smo z Valjhunam boje,
Vesele zmage dan nam ne napoči,
Pomoril meč je vse tovarše moje,
Beg je moj up, gojzd je moj dom pričjoči.
Nespametna bilá bi z mano zveza,
Ki me preganja vedno sreče jeza.«

Bogomila.
»Ljubezni prave ne pozná, kdor meni,
De vgasniti jo more sreče jeza;
Gorela v čistim, v večnim bo plameni,
Zdaj, in ki mi odpade trupla peza;
V zakoni vunder brani sad mi njeni
Vživati z Bogam terdniši zaveza.
Odkrila se bo tebi unstran groba
Ljubezni moje čistost in zvestoba.«

»De bodo znani božji jim obeti,
Jih pojdi oznanvat v slovenske mesta;
Kar dni odločenih mi bo na sveti,
Bogú in tebi bom ostala zvesta,
V nebesih čakala bom per očeti
Čez majhin čas deviška te nevesta,
Doklér žalujejo po teb' otete
Kardela, prideš k meni v mesta svete.«

Izmed oblakov sonce zdaj zasije,
In mavrica na bledo Bogomilo
Lepote svoje čisti svit izlije,
Nebeški zor obdá obličje milo;
Jok, ki v oči mu sili, komej skrije,
De ni nebo nad njim se odklenilo,
De je na sveti, komej si verjame,
Tak Čertomira ta pogled prevzame.

Ko je minúl, kar misli, de bo v sili
Zlata mu treba, si od mož ga vzame;
Dar ribču dá, njim, ki so ga nosili,
»Kar Staroslav zlatá še hrani za me;
Daj ga sirotam,« reče Bogomili,
Se bliža ji, preserčno jo objame,
Molčé poda desnico ji k slovesi,
Solzé stojijo v vsakim mu očesi.

»O čakaj, mi dopolni prošnjo eno!
Pred ko se loč'va,« Bogomila pravi,
»De mi v skerbeh ne bo serce vtopljeno,
De ložej se britkosti v bran postavi,
Pred, ko greš v Oglej čez goró zeleno,
Se pričo mene odpovej zmotnjavi,
Dokler te posvetí kerst, se zamudi,
Vodá je blizo, in duhovni tudi.«

Molčé v to prošnjo Čertomir dovoli,
Z duhovnim bliža slapu se Savice,
Molitve svete mašnik, on z njim moli,
V imeni kersti ga svete Trojice.
So na kolenah, kar jih je okoli,
Se od veselja svét' obraz device,
Ki je bilá podpora vere krive,
Je opravljala službo bog'nje Žive,

Razlagajo, ko pride v Akvilejo,
Mu svete pisma proste zmote vsake;
Postane mašnik, v persih umerjejo
Nekdajni upi; med svoje rojake
Slovence gre, in dalej čez njih mejo,
Do smerti tam preganja zmot oblake. —
Domú je Bogomila šla k očeti,
Nič več se nista vidila na sveti. —
F. Prešern.

Zaboj, Slavoj in Ludek.
(Iz Kraljodvorskiga rokopisa.)

'Z černega lesovja gleda skala,
Pa na skalo stopi silni Zaboj,
Na vse strane krajine obzira;
Iz vsih krajin britko žalost prejme,
In zastoka s plačem golobinjim.
Dolgo je tu sedel, dolgo tožil;
Zadnič plane kviško, kakor jelen,
Peha skozi les, les širopusti,
Teka jaderno od moža k možu,
K vsim junakom svoje domovine,
Vsim besede kratke skrito reče,
Se pokloni bogom, spet odhiti k drugim.

In minul je pervi dan, minul je drugi,
In ko je za tretjim luna v noči bila,
Snidejo možje se semo v les čern,
Ž njimi Zaboj, jih u dol odpelje
V nizek dol globokega lesovja.
Stopi Zaboj najnižeje dolu,
Varito glasno uzame:
»Moži bratskih serc
In iskrenih gledov!
Pojem vam najnižji z dola pesen
Gre iz serca mi, iz serca najnižjega,
Ko je v žalost utopljeno.

Oček je šel k otcem,
Pustil v dedini otroke svoje,
Ino ljubice. In ni nikomur rekel:
Brate, ti jim po očetovski govori!

Ino pride ptujec siloma v dedino,
In s besedo ptujo ukazuje.
Kó se dela v ptuji zemlji,
Tak od jutra do večera delat'
Bilo je otrokam ino ženam;
In edino družo nam imeti
Po vsi poti z Vesne do Morane.
In iz gajev so izgnali vse kregulje;
In kakoršni bogi v ptuji zemlji,
Tacim se je klanjat zdaj,
In jim dajati darove.
Niso smeli biti v čelo se pred bogi,
Ne o mraku dajati jim jesti,
Kamor je pokladal otec kermo,
Ino hodil slavo pet bogovom;
So posekali drevesa,
Vse bogove razkrušili.«

»Oj, Zaboju! ti poješ serce k sercu,
Pesen nam izsred gorjá, kot Lumir,
Ki je z glasom ino petjem gibal
Višegrad in vse dežele;
Tak ti mene in vse brate.
Pevce dobre ljubijo bogovi,
Poj, tebi od njih dano
V serce proti vragom.«

Zre Zaboj na Slavojevi
Plameneče glede,
In unema dalje serca s petjem:

»Dva sinova, kterih glasa
Sta prehajala u možka,
Sta hodila v les,
Tamo z mečem ino kijem
Ino kopjem pesti urila,
In poskrivši tam orožje
Sta se vračala domu veselo;
Ko ste pesti nju dorastle
In nju uma proti vragom,
In dorastli bratski njuni drugi;
Vsi udarijo na vrage
In njih serd je bil bureče nebo, —
V dom se verne bivša blagost.«

Oj skočili vsi so v dol k Zaboju,
Ter ga stiskali v presilne rame,
S pers na persi kladali vsi roke
Modro so besede dajali k besedam.
In prišla je noč do jutra,
Ti pa stopijo iz dola razno,
Na vse strane gredo
Pri drevesih vsih iz lesa.

In minul je dan, minul je drugi,
In ko se za tretjim zatemni noč,
Grede Zaboj v les
In za njim po lesu trume.
Grede Slavoj v les
In za njim po lesu trume,
Vsak je imel vero vojevodu,
Vsak uporno serce kralju,
Vsak za kralja oster meč.

»Oj, Slavoju brate,
Tjekaj k môdrem verhu!
Verh ta krajine obzré vse,
Tje namerimo korake!
Unkraj verha, proti ranem solncu,
Tam je temen les,
Tamo roke si podamo;
Tistod pojdi z lisjim skokom,
In jaz todi tje pohitim.«

»Oj Zaboju brate,
Čemu ima se orožje naše
Še od verha le navzeti serda?
Koj od tukaj udrimo v kraljeve vrage?«

»Slavoju brate!
Če potreti hočeš gada,
Stopi mu na glavo,
Tam je glava njega.«

In razide lesoma se množtvo,
Se razide v pravo v levo;
Tu hiti po Zabojevem vkazu,
Tam po vkazu hrabrega Slavoja
Po globinah lesa k modrem verhu.

In ko peto solnce vzide,
Dasta si presilne roci,
Ino z lisjima očima
Zreta na kraljeve voje.

»Zbrati nama mora Ludek voje
Voje vse pod eno rano.
Oj Ludeče, ti si rob nad robi kralja!
Reci svojemu trinogu,
De nam dim njegove so povelja.«

In razhudil se je Ludek,
Ročno skliče vojsko svojo.
Podnebesje je osvita polno,
Polno bleska je v osvitu solnca
Iz kraljevih vojev bilo.
Vsi noge v korak gotovi
In pesti za meč
Po besedah Ludekovih.

»Oj Slavoju brate!
Todi spej ti z lisjim skokom,
Jaz jim pojdem ravno v čelo.«

In udari Zaboj v čelo, kakor toča,
In udari Slavoj v bok njih, kakor toča.

»Brate, ti so nam krušili boge,
Ti so nam sekavali drevesa,
In plašili iz lesov kregulje.
Zmago bodo dali nam bogovi!«

Oj udari truma z Ludekom
Proti Zaboju iz množnih vragov.
In udari Zaboj z bliskovitim okom
V Ludeka. Dob meri proti dobu jezno
Izrujoč iz tal se. Zaboj skoči
Pred vse trumo na Ludeka.

Ludek mahne s silnim mečem,
V ščitu kože tri preseka.
In udari Zaboj s kijem,
Al odskoči urni Ludek,
V drevo kij udari,
In na voj se zverne drevo,
In odšlo jih trideset je k otcem.

Razhudi se Ludek. »Oj ti spaka,
Ti velika potvora gadov,
Z mečem bij se z manoj!«

In mahne Zaboj z mečem,
Ščita kos odbije vragu
In zasuče Ludek meč,
Meč mu derkne po koženem ščitu.
In unameta oba se k ranam,
Z ranami vse stešeta po sebi,
S kervjo okropita vse okoli,
S kervjo okropé ju moži
Okolj nju v preljuti seči zmiraj.
Solnce prejde poldne,
In od poldne že na pol k večeru,
Ali boj se ni ne tu, ne tam se vmaknul,
Bije tukaj, bije tam se od Slavoja.

»Oj ti vraže, bes v te!
Čemu našo kerv ti piješ?«

In zagrabi Zaboj kij svoj,
In odskoči Ludek,
Vzdigne Zaboj kij visoko
In po vragu verže.
Kij leti — razskoči ščit se,
Za ščitom razskočite se Ludekove persi.
Vstraši duša težkoga se kija,
In izžene dušo kij,
In leti pet sežnjev v trume. —

Strah iztlači vragom krič iz gerla,
Radost zadoni iz ust Zabojevih vojščakov,
In zaiskri iz oči veselih.

»Bratje z zmago so nas obdarili bogi!
Trop se vas razstopi v levo, drugi v pravo.
Iz vsih dolov sim spelite konje,
Naj od konj ves les razgeče.«

»Oj Zaboju brate, hrabri leve,
Neopuščaj udriti na vrage!«

Oj odverže Zaboj ščit,
V eni roci kij, meč v drugi,
Tako si prodere cesto v vrage.
In je bilo vpiti, bilo teči vragom,
Tres jih je podil z bojišča
Strah jim krič iz gerla tlačil.

Ves od konj je razgetal les.
»Berž na konje, s konji berž za vragi
Skozi vse krajine! Urni konji
Nesite za njimi v petah serd naš.«

In skočili voji so na berže konje
Skok na skok uderli so za vragom
Mah na mah udarjajo, pihaje serd.
Ginejo ravnine, gore, lesi,
V pravo v levo vse ostane zadej.

Dere divja reka,
Val za valom se vali,
Prideró vsi voji skok na skok,
Vse hiti čez divjo reko;
Vode so požerle množtvo ptujih,
Zvesto so prenesle svoje.

In po krajinah povsod u šir in šir
Ljuti sokol razprostira svoja krila,
In za ptiči urno leta;
Zabojevi voji razdelé se v šir,
Vsakod dirjajo za vragi ljuto,
Vsakod sečejo in stopajo jih s konji,
V noči pod luno za njimi ljuto,
In za dne pod solncem dró za njimi ljuto,
Ino zopet v temni noči
In za nočjo v mračnem jutru.

Dere divja reka,
Val za valom se vali,
Prideró vsi voji, skok na skok,
Vse hiti čez divjo reko;
Vode so požerle množtvo ptujih,
Zvesto so prenesle svoje.

»Tjekaj k temnim goram
Tam dovré osveta naša!«

»Oj Zaboju brate!
Že nam niso daleč gore,
In le tropič je še vragov,
In ti milo prosijo.«

»Oj nazaj po krajinah, ti todi,
In jaz todi, pogubiti vse kraljevo!«

Veter buri po krajinah,
Vojska buri po krajinah,
Po krajinah v pravo v levo
Vsakod s širno silo vojska,
V radostnih redovih.

»Oj bratje, temni verhi!
Tam nas z zmago obdarijo bogi!
Tam veliko duš tud teka
Sem ter tje po drevji.
Ptice se bojé in plahe zveri,
Sove le se ne bojé jih.
K verhu tje, pogrebat mertve,
Kerme dat bogovom
Darovat obilno darov
Bogom rešiteljem,
Pét jim ljube pesmi,
In prinest orožje vbitih vragov!
Poslovenil Podgorski.

1. »Sve su naše narodne piesme razdeljene na piesme junačke, koje ljudi pievaju uz gusle, i na ženske, koje pievaju ne samo žene i dievojke, nego i muškarci, osobito momčad, i to najviše po dvoje u jedan glas. Ženske piesme pieva i jedno i drugo samo radi svoga razgovora, a junačke se piesme najviše pievaju da drugi slušaju.« Vuka Stef. serbske nar. pes. I. str. XVII.
2. Čuj kar učeni ljudje kažejo o slavjanskih nar. pesmah. Slavni Rus Bodjanski o njih pravi: »Obći značaj narodne poezije Slavjanov kaže se u strogi razmeri, harmoniji med idejo in formo, med mislimi in čutjenjem in njihovim obrazom, izrekó, katerih nobeno ne zaduši drugo, ampak obe strani se zlagate uzajemno.« (Poglej Letopis serbski 1839 d. IV. str. 43.
3. U vseh sledečih nar. pesmih so nekatere besede nekaj prenarejene; tako p. vsi glagoli u možkem spolu pretekliga časa; u 1. in 2. pesmi je u namest šttajarskoslov. ū; »ja nemrem več naprej« m. »makširat«; u 2. pesmi 4. stihu »Da« m. kaj.
4. Predmet te pravlice se tudi u slovenskem narodu pripovedava.
5. Cernuć, selo ili vas blizo Ljubljane, gde je sadaj most čez Savo.
6. Šestoper je nekaki kij (Keule), s šestemi peresi okinčan, od tod ima ime.
7. Zadušbina je cerkev, ki si jo pobožni v prid svoje duše (za dušo) sozida.
8. Buzdovan je, ko šestoper, nekaki kij.
9. Valjhun, od latinskih pisarjov Valhunus in Valdungus imenovan, je bil koroški vajvoda in poseben preganjavic nevernikov. Že njegov oča Kajtimar (Chetimarus) si je veliko perzadjal keršansko vero po Koratani in Kranji razširiti; al Slovenci so se stare vere terdó deržali, in kristjane posebno pa misjonarje preganjali. Poglej Valvazorja »Ehre des Herzogthums Krain« 7. bukve, 2. poglavje.
10. Avreli, Droh (Aurelius, Drohus), dva poglavarja nevernikov. Poglej Valvazorja na mesti rečenim.
11. Živa, bognja ljubezni, Slovenska Venera.
12. Parski Tesel. Tesel (Tassilo), parski vajvoda, je Valjhuna, ki so ga bili Slovenci v pervih letih vajvodstva iz dežele spodili, z tremi trumami vojšakov nazaj perpeljal, in jim ga je zopet vsilil. Poglej Valvazorja na mesti rečenim.