Cvetje slovenskiga pesničtva/Smes.
§. 15.
Občenita pravila in razdeljenje tega dela.
uredi
Dozdaj smo govorili o čistih verstah pesničtva, tj. o takih pesmah, katere so čista poezija, in samo ene verste p. samo liričke ali pak samo epičke, itd. U nazočnem razdelu pak se govori o zmešanih verstah.
Oglednimo se nekaj na prizem, u katerem nam se solnčni žar u neštevilne boje (Farbe) razleje; učeni nam pravé, in tudi nam se zdi, da je le sedem boj, gledaj pak bolj na tanjko, in boš vidil, da njih je res sedem glavnih, alj koliko še njih je drugih, ki se ne dajo ni k enoj ni k drugoj prišteti! Isto tako je stvaritelj človečanstva u našem sercu užgal nebeski žar poezije, ki se nam poglavitno kaže u treh verstah, alj razun tega še u mnogih drugih, ki ne grejo ni k enoj ni k drugoj letih treh.
Že zgore u §. 6. je bilo rečeno, da se nekatere od pesem, ki neso po čistem nobene iz teh treh verst, vender le enoj ali drugoj prištevajo; tako se p. tako imenovano romance prištevajo pripovedajočim, in clo po redi, ker so u celem res pripovedajoče, samo s to posebnico, da so u znotrajnem (subjektivnem, čutljivem) duhu razložene.[1] Razun letih pak še imamo druge, katere se ne dajo tako prišteti, in lete razpadejo u tri verste: 1. U take, katere so nekaj liričke, nekaj epičke ali dramatičke. 2 U selanke (Idyllia). 3. U take, ki neso čista poezija, tj. ki ne izvirajo samo iz čutjenja (v §. 1. in 3.) ampak iz letega in iz uma.
1. Kar se tiče perve verste, ne je posebnih pravil potrebno, ampak zloži pravila verst, iz katerih je zložen pesmotvor, in ti imaš pravilo, ki ti ga je treba.
Najglasovitiji naš pesmotvor liričkoepički so Gundulićeve »Suze sina razmetnoga«.
2. Selanke (mala slika) imajo ime od besede selo tj. vas, ves, ker se je prije mislilo, da leti pesmotvori imajo samo osobe iz vasí, namreč pastire, vertnare in ribare, nigdar pak mestjanov. Alj je to preozko opredeljenje; selanka namreč je pesmotvor, u katerem nam se prikazujó samo ljudje nedolžniga, nepokvareniga življenja in navad, kateri živé u naravnem in prirodnem stanju brez vsega dodanja mehkužnih potreb.
Tedaj ne treba samo pastirov, vertnarov in ribarov, ampak misli si ljudi kakšega bodi stanú u naravnem nemehkužnem, nepokvarjenem stanju, in ti imaš osobe za selanko.
Iz iste naravnosti letih ljudi pak sledi, da ne treba predstavljati nam ljudi brez vse mane, brez vsega nedostatka, ker po takem to ne bi bili ljudje, ampak angeli; samo toliko se mora paziti, da osobe ne imajo divjačkih strasti na sebi; ali kako bi to drugači lahko izrekel: Nebo, ki ga risa selanka, ne sme imeti černih oblakov, ki se iz njih blisk in nevihta rodi, ampak le male oblake, ki popolnoma jasno nebo nekaj malo zakrijó.
Zavoljo letih lastnosti so selanke vsem ljudem, in clo vladarom omilile; premogočna Katarina, carica ruska je Gessnerove selanke najraji prebirala.
Kar se tiče forme, u kateroj se selanka lahko prikaže, je včasi epička, včasi dramatička, tedaj gre u Smes.
Jugoslavjani imajo u ti versti mnogo, ko p. od Zlatarića od obeh Gundulićev, od Bunića, Katančića itd. Tudi u narodnih pesmah njih Serblji imajo nekoliko; Slovenci ne imajo kaj takiga.
3. Vse kar je na svetu, je razumno uredjeno — u teku zvezdja po nebu, ko u lazenju červiča na zemlji se vidi, da je roka stvariteljeva vse po večnih pravilah uma uredila. Kako bi tedaj pesnik gdekako pesem brez uma uredil? — Alj namen čistiga pesničtva nije podučavanje po vodilu uma, ampak čutjenja; pesnik tedaj ne gleda na strogo in vsestrano doslednost, katero mu kaže um, ampak kar mu živo in globoko čutjenje kaže. Razun letih pesmotvorov pak še imamo take, u katerih um pesniku pot kaže, ki mu njo pak čutjenje bi rekel z lepimi rožcami okinči, u katerih je tedaj um glavna, čutjenje pak samo pripomogljiva reč. U letih se že razloček med uzornim (idealnim), večnim, in med zemeljskim, realnim vidi, ki nam ga proza še bolj jasno kaže. Poglej p. pesmi pecavne (satyričke), u katerih pesnik po pravilah uma s pomočjo čutjenja opakosti letega sveta kara, in ljudi k večnimu, k uzornosti napeljava. Alj ker se pesnik pri tem poetičkiga obraza ali forme derži, se leti pesmotvori prištevajo pesničtvu, ni pak prozi.
Leti del se razredi a) u alegorije in parabole, b) u basni, c) u podučivne, d) u poslanice ali poetički list, e) u pecavne, f) u napise, g) u uganjke (zagonetke).
a) Alegorija (iz gerčkiga drugači in govorim) je pesmotvor, u katerem nam kaže pesnik gdekak predmet u drugi njemu se clo priležeči sliki ali obrazu; ko p. u alegoriji: nemški in slavjanski konj. Posebno pak alegorija rada gdekaj nebitniga, samo u mislih obstoječega u obrazu osobe prikaže, kó p. prepir resnice in laži, krepost itd.
Parabola (primerim) je kratka pripovest, ki u priliki velike čudoredne resnice prikazuje, ona nam u leti pripovesti kaže u zemeljskem djanju, u zemeljskih razmerah višje, nadzemeljsko, večno, ki ga človek imá po svojem djanju doseči. Kadar p. Kristus svojim učencom pripovedava od delavcov u vinogradu, od sina razujzdaniga, od verniga pastira, ki zgubljeno ovčico iše itd. Parabola je močno spodobna Alegoriji; alj se razloči od nje, ker je njen predmet djanje človečje, alegorija pak bolj kaže osobe. Tudi je spodobna basni, kér nam obé gdekako resnico u obrazih ali priliki kažete; al basen se derži bolj uma, parabola pak čutjenja, in leta nam ne kaže kakor una samo ene posebne resnice in dolžnosti, ampak nam prikazuje, kakor se večno, nadzemeljsko u časnem zemeljskem, božanstveno u človečjem kó u svojem lastnem ogledalu sija.
Obé leti versti lahko posebe za se stojite, ali pak se u večih pesmotvorih upleteni znajdete.
b) Basen ali fabula je našem narodu vsaka prozaička narodna pripovest; u vožjem zmislu pak je basen kratka pripovest, ki nas po djanju gdekakih nespametnih, bezumnih reči (živali, rastlinja) praktično pravilo za življenje umno in poredno uči. — Ljudem se neče rado, da nje drugi podučavajo, daj pak njim take pripovestice, in vsak si bo rad nauk iz basni vzel. — Menenius Agrippa je puntovnikom na sveti gori pripovedaval o človečjih členih, in narod se je pomiril. Zaboj kaže vojski o dvema sinoma, ki sta, urivša se že za mladih svojih dneh u orožju, dorasla na vrage udarila; — in vsi so se krog njega uplamnili. (Poglej na str. 138 in 139).
Predmet basni je uzet iz brezumne naravi, in to zato, ker nas basen imá učiti večno resnične in valjavne pravila, kar u pripovestih svojevoljne naravi ne bi tako lahko bilo; narav volka in jagnjeta, lisice in kužeta, mravlje kobilice itd. bila je pred 5000 letami ista ko danas, človek pak se premeni, in po sami svoji volji nije zmiram ene čuti. In ravno zato, ker je narav tako nepremenljiva, premore basen tako silno veliko čez človeka.
Za tega voljo so basni odgojivanju človečanstva vsak čas veliko pripomagale, otroka in dorasliga moža mika ta kratka pripovestica k sebi, in ga uči večne postave naravi in pravila človečjega živlenja; in to je tedaj največa njena prednost, da je vsakimu, učenimu, in neučenimu, dorašenimu in nedorašenimu razumljiva in koristna.
Pri nas Jugoslavjanih je Dositej Obradović in Civić največ basen in to prozaičkih napisal, najglasovitiji basnopesnik slavjanski pak je Krilov u ruskem.
c) Podučivno je pesničtvo (carmen didacticum), ki mu je prav za prav namen podučavati. U prijašnjih časih se je mislilo, da imá vse pesničtvo leti namen, tedaj najdemo posebno pri Talijanih in Nemcih mnoge podučivne pesmi iz letih dob; kar pak se je ta reč bolj razsvetlila, je to pesničtvo svojo ceno zgubilo. —
Namen tega pesničtva je tedaj podučavanje u prijetni, poetički obleki ali formi; naj pak bo taka pesem kakor koli dolga, mora imeti en sam glaven predmet, tedaj ona ni je združenje mnogih modrih, koristnih, ali pak pobožnih in čudorednih pravil; ampak kako bi p. celo kmetijstvo lahko prozaički in znanstveno u svoje dele razdjal, ko u zemljodelstvo, živinorejo, čebelarstvo itd. in lete na tanjko razložil in pregledal, tako to stori pesnik (poglej georgicon »Kmetija« od Virgilia). In ravno tako si je ilirski pesnik Došen (okol l.1760) spisal svojo delo »aždaja (drakon) sedmoglava, ali pak graja sedem glavnih grehov«. Predmet, ki si ga pesnik izbere, mora 1) takšen biti, da se vsakiga človeka, ali saj večega dela človečanstva tiče; 2) takšen, da se pesničtvu prileže, in da ga pesnik lahko čutljivo predstavlja, ker bi drugači suho nepoetičko bilo; posebno pak so epizode in živečni popisi tukaj potrebne; in ravno u tem je Došenovo delo močno lepo, ker on posebno mnoge malovredne navade, ki so u nas, živečno popisuje ko p. dolge gostije pri venčanju in poročenju, pri keršavanju itd.
Mi Slovenci u ti versti neimamo kaj večega, uzrok se iz zgore rečeniga lahko najde.
d) Poslanica ali poetičko pismo ima isti namen ko pesem podučivna, samo da je a) kračja, tako, da le o manjih resnicah govori in b) samo eni osobi namenjena. Leto osobo pak, naj bo res živeča ali zmišljena, si mora pesnik tako misliti, da ima obče človečanski značaj (character), tj. z vsemi lastnosti in sposobnosti, katere so celem človečjem rodu, ni pak samo enoj osobi lastne, ker drugači bravca nebi mikale in podučavale.
Mi Jugoslavjani imamo u poeziji dubrovački mnoge poslanice.
e) Kadar človek, ki mu je krepost in velika vrednost človečja živo na sercu, vse te opakosti in grehote na svetu vidi, se ga lahko neka bi rekel sveta jeza, sveta serditost loti, tako da se jezno k zablodnikom oberne in nje serdito kara zavoljo njihove zaslepjenosti. Ako se to u pesmi prikaže, dobimo pesmotvore satiričke ali pecavne. Taki pesnik je mučenik kreposti. Druga versta pecavnih pesem je smešna ali šaljiva, ako namreč pesnik gdekako manjšo opakost, gdekako norčijo smehaje kara. Naj pak pesnik serdito ali šaljivo opakosti sveta kara, nije mu nikdar dopušeno, eno in znano osobo tako karati, ker bi s tem ljudi le zdražil in razserdil ni pak poboljšal, kar je njegov namen; ampak on govori le u obče in ravno zato samo le o opakostih, katere ne so le eniga ali nekaj malo ljudi, ampak večega dela človečanstva.
Satirička ali pecavna misel se lahko u pesmotvorih vsake verste prikaže, ko p. u mnogih poljskih igrokazih ali u pripovestih (romanih) ko p. u prekrasnih »Mertvih dušah« ruskiga pisatelja Gogola; to je satirika u širjem smislu.
Pecavke u vožjem smislu pak so kratki pesmotvori lirički ali pripovedajoči, ali pak poslanice tega duha. Take imajo Rusi, Poljaki in Čehi, in tudi Jugoslavjani; alj vse, kar je takiga u Dubrovniku pisaniga, plesnivi u rukopisih.
f) Nadpisi so kratke pesmice, u katerih se nam gdekakšen zanimiv (interessant) predmet mično in poetički prikaže. Leti pesmotvori so se že pri starih Gerkih rabili za nagrobnice, za napise nad vratami cerkev kakor tudi pri odgojivanju mladeži, ker se u taki kratki mično in lepo zloženi formi največe resnice otroku lahko najgloblej u mlado serce usadé.
Posebno lepi so nadpisi, u katerih se kratko gdekaka bolj zapletena reč u pervem delu zapletena predloži, u drugem pak na nedočakan, nenádan način razplete ali razreši.
Napise lahko razdeliš po predmetu: 1. u liričke, ki razpadejo a) u moralne ali čudoredne, b) u pecavne; 2. u pripovedajoče.
g) Uganjke ali zagonetke grejo samo po zvunajni spodobi ali formi, ni pak po svojom bitju k pesničtvu. Uganjka namreč nije kaj drugiga ko vaja našega uma, iz predloženih znamenj reč naznamenovano uganiti. To ne je igrača, kakor bi kdo mislil, ampak poglejmo po svetu; nije li cel svet zagonetka, u kateroj človečanstvo ukljub vsem zapletkam in oporam od svojega početka do zdaj in še naprej zmiram iše večno edinost, večno skladnost. Ime ali beseda, ki njo ugonitelj iskati imá, se lahko razno skrije in naznamna: a) se lahko cela beseda po svojih znamenjah na enkrat naznamna (uganjka u vožjem zmislu), take so vse naše narodne uganjke. b) se cela beseda u svoje slovke razdeli, katere same ali po dve in razun tega še vse ukupno za sebe kaj pomenijo (charada), p. da bi se iz besede Černagora, Beligrad itd. u uganjki popisala najpreje perva, potler druga, in na zadnje zložena beseda. c) se cela beseda u svoje čerke zdrobi, katere vse za sebe drugači zložene ali pak nekatere od njih z drugimi zvezane drugo besedo dajo (Logogriph). d) se cela beseda oberne, tako da njo potler od zad bereš (Anagramm) p. vor rov. Lete poslednje tri se pri nas imenujó »zastavica« po besedi »zastaviti«.
Slavjanski narod močno rad imá uganjke; in posebno Slovenci njih imajo veliko veliko, samo da so malo da ni vse u prozaički formi.
I. PEVNO-PRlPOVEDAJOČE.
urediVoznik.
V neznani zdihujem siromak globočini,
V oklopih pretežkih po tleh se valím;
Nobene ni duše, kêj v moji stalini
Znal tožit bi bole, katere terpím.
Je terdo kamenje, ki mene obdaja,
Je terdo kako ti, ki zavoz'li me so;
Zastonj mu se tožim, le strašno mi zlaja,
Mi staro zgromí, če gda zjavčem v steno.
Začutil v zvunešjem germovji slaviček
Zajokane 'e glase in tožen moj krič,
In jokal čez me neprecenjeni ptiček ...
Naj Bog te živí miloserdni slavič!
Nepoznam razločka med nočjo, med dnevom,
V prevenih temnicah mi tverha teló;
Le ptica sedeča nad visokim drevom
Je šiljala pesmi v okroglo nebó.
Je tak žvergoleča še davala ano[2]
Pridoč'ga na znanje mi zarjo dnevá;
Al (Bog jemu verni!) je enkrat zarano
Nezdušnemu strelcu na žertvo bilá.
Mi lasi dolgost se gleženkov dotiče,
Zakriva mi herbet kak z silja kolór;
Mi brada erjava v pojas se zatiče,
So nohti mi ojstri kak sbrušen topór.
Ah da nadvoznitelju v pamet bi prišlo,
Za me odrešenja nastavit rokó;
Da mojo bi ženo napisje doišlo,
Naj hlebič bi spekla, poslala v ječó.
Naj skrila v sredino pogače bi pilo,
Če ljubi tovarša, da strosi iz rok
Naskrivej železja težavno si silo,
Da spili si lavce s obravjenih nog.
Pa kar bi pomagalo kralja noriti,
Razpilit oklope? še deno sem vjet:
Preslaba je roka obloge razbiti,
Vrat nije mogoče zaklučja potret.
Ah, da bi se kralju že enkrat zazdelo
Me vsahnjeno vrano z kobače pustit!
Oh, kak bi pihlale me sap'ce veselo!
O radost je solnčnih se zrakov napit!
Poslušal to kralj je pred vratih stoječi
In lete besede si k sercu jemal,
Djal kmožu: »Dnes zadnji den bil si u ječi!«
Odjemal železja in prostega dal.
Šamperl.
Ne sodi!
Hiob - glava 38. 39. 40. 41.
O ti, ki slep osod vladarja
Dolžiš krivic, posil in kuj,
Kak Jobu on iz tmin viharja
Govoril je, v trepetu čuj!
Gromovja hrum potihne plašno,
Begoči čas pozabi tir,
Ko nagloma pokliče strašno
Sledečih slov ga v jak prepir:
Kje bil si ti, ko mojmu Bodi
Je hipno stan te zemlje stal,
Ko klili vsih strani so plodi,
In nebu jez oblok sim dal?
Ti svit osod z besedo prazno,
Resnice ti kališ tečaj,
Zjedini moč in silo razno,
Vjunači se, odgovor daj!
Kje bil si ti, ko z diham enim
Prižgavši zvezd neskončni broj
Svetilam sonc, nahip rojenim,
Naročil sim namen — pogoj?
Ko vriskale, pravil vesele,
So mojo čast nebes moči,
Ko mojih del visosti pele
Danice so, kje bil si ti?
Porodu kdo je morja stregel,
Ko vrelo je iz krila tmin?
Alj nisim jez nasprot mu segel,
In rekel: Stoj, nevihte sin!
Kdo dal mu je v mejnik bregove,
Zatisnil kdo je brezdna pah,
V oblak povil globin valove,
Ko dete v lik plenice rah?
Si zvezal ti plejade kroga,
Je tebi pot svitlobe znan?
Te zore blesk, te jutro vboga,
Se klicu tvom pospeši dan?
V obupu žej kdo roso blago
Planjavi da in dež rodi?
Zaženi glas, alj eno srago
Iz rek višav prisiliš ti?
In moje boš namembe sodil,
Si svetu ti prišel na kraj?
Prostora krog naskriž prebrodil,
Si zmeril čas? Odgovor daj!
Si hodil ti po dnu globine,
Al njenih trum popis imaš?
Odpreti mar izide tmine,
Alj smerti dom zapreti znaš?
Si zemljo ti prijel za robe
In stresel vun hudobnike?
De nova vsa in čista zlobe,
Ko perta lík slovela je.
Imaš oblast ti roke moje,
Gromiš ko jaz trepet in strah?
Oznani serd kreposti svoje,
In treši, daj! prevzetne v prah!
Kdo severu perute vsnuje,
Razbitja dih viharju dá?
Kdo v led in srež valovje vkuje,
De kamnja zid in tlak velja?
Si snega ti premenil stanja,
Si vidil toč alj treska hram?
Katere jez za dan mašvanja,
Za vojske dan gotove imam?
Zamoreš ti v obnebje seči,
In stisniti vedrosti zrak,
De sonca svit in krog blešeči
Pokrije tmin strašan oblak?
Zaženeš ti goreče bliske,
De mrak višav previhrajo?
Rečejo mar ti glave niske
Vernivši se: Glej, tuki smo!
Ti vmolknil si, ne veš odreči
Besede kar prašanju tim!
Kak hoče nek ti pravda steči,
Ko manjka prič in zroka vsim?
Ki pravdati se z mano včini,
Mu gre besed imeti saj!
S krepostjo sil razum zjedini,
Vjunači se, odgovor daj!
Ob uri tmin kdo petelina
Opomni, de se bliža dan?
Kdo jastrebu preživi sina,
Ki v gnjezdu skal zdihuje hran?
Je pava rep mar tvoje maže
V lepoti boj ko mavra vnet?
Po morju perst alj tvoj pokaže
Žerjavu pot na bolji svet?
V pušavo noj nemarno znese,
Pozabši jajc in truda, glej!
Brez milosti na zrak ozre se,
In konju vkljub divjá naprej.
Kdo vsmili se v pogin rojenih,
Kdo varje spak nesrečne tam?
Zavetje jaz in bran pušenih
Zdaj soncu jih zvaliti dam.
Postojne stan je gor višava,
Nje gnjezda tron stermeči kom,
Do zračnih mej v obnebje splava,
Prevzetno zré na zemski dom.
Nahip od tam jedi v prepadu,
V okrožju rek razmotri plen;
Se tudiš ti o njenim gladu,
Ji brusiš ti očesa sklen?
Rožlanja pik, armade hrupa,
Trobente konj ne vstraši se,
Orožju trum nasprot se zupa,
Kobilci v kljub poskoči slè;
Se spenja vnet, s kopitam bije,
Korak njegov je sip in lôm,
Kdo v serce žar in par mu vlije,
V čelusti kdo restanja grom?
Alj misliš li, de jaslam tvojim
Se vklanjal bo rinoceron,
Navadam plah odrekel svojim,
In tebi v prid oral ogón?
Iz tvojih njiv zdivjá gotovo,
V nemar pusti ti jarm in bič,
Kdo je razkril mu moč njegovo,
In tvoje kdo iskusti nič?
Boš levinji donašal piče,
Ko vije se rodivnih muk;
Alj plen lovil za nje mladiče,
In varval jih stradanja tug?
Oprostil kdo je risu glavo,
Košuti čut slobode dal?
Alj nisim jez jim dom pušavo,
Berloge v last in hiše zbral?
Ozri se v les na behemota,
Železo je njegova kost,
Neskončna moč je ledju dota,
Hrustanci so kositar gost;
Na kviško rep prostre ko cedro,
Popiti tok mu malo strah,
Kreposti vse je slavno jedro,
Ko jez velim — je bivši prah.
Glej! levjatan je serca — kamen,
O tresku on ne gane se,
Iz nosa hlap, iz golta plamen,
Iz oka žig in žar mu vre.
Če včini bor, se morje peni,
Ko v kotlu lug in krop šumeč,
Končati vse živeče meni —
Zdaj mignem jez — in ni ga več.
Izpusti jak besede pšico,
Račún mi svoj na znanje daj,
Do česar ti imaš pravico,
Kdo meni je posodil kaj?
Vse moje je kar svet obseže,
Globin, višav gibanje vsih,
Oblast ko stik zvezdovja veže,
In tvojih ust posledni dih.
To reče Bog. — Prevdari pridno
O stisku tug besed spomín,
Če vse v korist ne steče vidno,
Ne zabi, de si praha sin,
De v tvoj namen prilično, kratko,
Je tebi Bog nalogo dal;
Nebeško pak veliko pratko
Je pisal sam in sam le bral.
I. Koseski.
Pazka. Behemot naj večja zverina u svetem pismu stariga zakona, po mislih nekteriga razvedritelja »slon« po druzih mislih »povodni konj« in še po druzih »predpotopni mamut« (Allioli, nemško sveto pismo, III. 85). Bor, borba, boj. Hrustanec, mehka kost. Izkust, umetnost (ars). Izid, izhod, vrata. Kom, holm, hum, krogel hrib. Levjatan naj hujša in naj strašnejša zverina svetiga pisma, krokodil, kakor nekteri; som (kit) kakor drugi mislé. (Allioli III. 86, 87, 88). Lik, svetlina; likati, gladiti, da se sveti p. perilo; odtod lično. Nahip, u hipu, navmig. Pika, struka orožja (Picke). Plejade, sedem zvezd. Plen, praeda. Pogoj, pogodba (conditio). Rečejo mar ti glave nizke, z glavo nizko. Si zemljo ti itd. u leti strofi se govori o velikem potopu. Sklen, steklo, il. staklo. Stik, zvez, iz besede stikati, vkup stikati. Svit osod, jasnost osode, ali vroka. Tlak, potarac (trottoir). — Predmet te pesmi je tudi predmet imenitne krasne Lomonosove pesmi »Oda po Hiobu«. Kdor bi želel o temu bolj razjasniti se, naj bere Jobove bukve svetiga pisma in neprecenljivo mnenje Herdera u njegovem delu »Duh ebrejske poezije«.
Vojaška.
Kaj bliska se v jasnim, kaj votlo doni
Pred nami na levi na pravi?
Od sela do sela v okrogu verši,
Kot jeka v zapreti dobravi.
Orožje se sveti, vojaški je šum,
Nabira se čuda okinčenih trum.
Vitezi cenjeni!
Kam ste namenjeni,
Kaj vam zažiga v obrazu pogum?
Mi čversti Slovenci smo, gremo na boj
Za pravdo, za dom, za cesarja,
Zakonu domačimu vitežki roj,
Protivnimu groza viharja.
Obraze bojari nam hrabrosti blesk,
Desnica, če vdari, razruši ko tresk;
Ude trum ločimo,
Grade naskočimo,
Tabor pred nami drobi se ko pesk.
Podravske, posavske planave so nas
Iz krepkiga jedra rodile,
Neplažba, sloboda, premaga tačas
So tri rojenice nam bile.
Železo nam perva je dihnula v dlan,
Sloboda domovja naročila bran,
Zmaga le gledala,
Nekaj povedala,
Slišali boste, če bliža se dan.
Več ljubiga naše domovje imá,
Ko celiga sveta deržave,
Bogastva neskončno v naročju gorá,
Na vidu cveteče dobrave,
In deklice naše so limbarja cvet,
So tenke ko jelke, njih usta so med;
Mi jim odrečemo,
Snubiti nečemo,
Gremo ostudniga tujca objet.
Ko sonce nam sveti prededov spomin
Na nebu človeškiga djanja,
Dva Rima sta sinam slavjanskih planin
Pod mečem se vdala mašvanja.
Horule — gorane — Otokar junak
Zapadnimu hrabro postavi na tlak.
Drugi mogočnimu
Zmaju iztočnimu
Bili so treska neskončen oblak.
Kaj Samo junaški v odgovor je dal
Ošabnimu tujcu, ste brali;
De Svatopluk ni se protivnika bal,
Od Balta do jadra so znali.
Do nas, ne čez nas, je prisilil Mahón,
Na bukve slovenske prisegal Burbon,
Galija sliši ga
Treba ni višiga,
Rotu zaupa — v zavetju je tron.
Nej bo ga ko listja sovražnika broj,
Ko trave po gorah slovenskih;
Serdito razkačen pripelji ga v boj
Sam vojvoda brezdnov peklenskih.
Če terdiga snopja skerbi te nasad,
Mlatiče slovenske povabi na mlat.
Radostno vrisnejo,
Krepko pritisnejo,
Udrijo serčno, ne štejejo klad.
Nabita je risanca, ojster je meč,
Obilno v kartušu je blaga,
V junaškimu sercu poguma še več,
Na vraga, o bratje, na vraga!
Stoleten raztergati v migleju hrast
Je dana nevihti gotova oblast;
Hujši mi planemo
Urniši zmanemo,
V prah jo spremenimo vražno pošast!
I. Koseski.
II. ALEGORIJE.
urediNemški in slavjanski konj.
Nemški konj slovenimu reče:
Brate, kaj medliš na cest'?
Ti li noga, glava neče,
Al se teb neljubi jést'?
Mene v dobri versti 'majo,
Men' se trikrat ov's ponud',
Čiste noge mi igrajo,
Vrat nosim ko labud. —
Kranjska para milo pravi:
Tud bi lahko jez bil tak,
Al tepéjo me po glavi,
Lačen morem stati v mlak'.
V. Vodnik.
Rojakom.
Ko novino obdeluje,
Mnogo preterpí ratar,
Roka žuljev zatekuje,
Čelo taja vroči žar.
Marsikaki tern ga rani,
Marsikaki prasne berst,
Preden gojzdi so pregnani,
Preden germ se ogne čverst.
Marsikrat otare lica,
Mnogo roka plug vertí,
Preden upno zerna klica
V mehki brazdi zelení.
Vendar delati ne neha,
Trud ne straši ga, ne žar;
Dan na dan se marno peha
In priganja volov par.
Leta voz se urno giblje —
Glej! Ko pride spet serpan,
Zlata se pšenica ziblje
Kjer je pred bil ternja stan.
Zdaj z ženico pregleduje
Blagonosni žita val,
Radost mu sercé vzdiguje,
Mu zalije truda žal.
In še pozni vnuk ga slavi,
Rad od deda govorí,
Rože na gomilo stavi,
Duši sveti raj želi.
- ***
Ko napoči čas pomladi,
Zapustí bučela panj,
Najti medne zelenjadi
Preletava hrib in plan.
Malo trave je po trati,
Redek se še kaže cvet,
Ojstre burje se je bati,
Še iz dolov žuga led.
Ona pa, za svoje vneta
Se težave ne bojí,
Po resici urno leta,
Pridno bere slad sterdí.
In domá sestrice krepi,
Slabe oživljuje z njoj —
In ko pride traven lepi,
Jo že ves spremljava roj.
Roj, od nje oteti glada
Z njoj po cvetju zdaj šumi,
Znaša vkup potoke slada,
Glasno hvalo jej buči.
- ***
Pusto naše domovine
Širi dušno se polje,
Mnoge čakajo novine,
In ratarjev hrepené.
Manjka domorodne piče,
Vlastnih virov grešamo;
Mladi zarod milo kliče —
Kdo ga sliši vsmiljeno?
Dragi bratje in rojaki,
Sini slavne matere!
Zgrabimo orodje vsaki,
Truda ne strašimo se!
Pasti morajo zavire,
Plašno zginuti v pobeg,
Kakor germ pod ostjo s'kire,
Ko pred solnčnim žarom sneg.
Težko je sicer začetje,
Naj bolj peče pervi trud;
Vse pak zmaga prizadetje,
Vse poguma vsili čut.
In nobena noč imena
Rodomila ne vtamní,
Večna bode Samu cena,
Vekoma Prešern živí.
Podgorski.
Austrije zvezda.
(Leta 1848.)
Tiho je morje, pokojni valovi —
Austrija prosta se na-nje spustí;
V sredo veslajo prederzni sinovi,
Belo je jadro svobodno derví.
V plahte vetrovi se černorumene
Vpirajo v Austrije vzdignjeni znak;
Jadrica mnogih narodov zverstene
Barvic se trojnih razvijajo v zrak.
Jasno nebó na vse kraje obzira,
Zvezde svetilne čez doljni obok —
Znamnje mornarju tihotniga mira,
Vgasne oblakov kipeči pritok.
Zbuda se v brezdnu pokopane tmine
Silne nevihte grozivni vihar,
Gromi potresajo neba višine,
Vžiga oblake bleskeči požar.
Burja pritisne — odterga zastave
Belo-rudeče-zelene obé;
Samka derži se zastava še Slave,
Glasno vihra nad serdito morje;
Černi tak noč se, ko zadnjiga dneva
Svit bi zakrila za vekomaj tma,
V brezdno viharjev tam Austrija reva
Jadra v nesreče goljfivga morjá.
Kerma odtergana — plahte razsnete —
Šibka vpogljiva drevesni trikom —
Austria kliče mornarje v sovete,
Splaši boječe prebližni razlom.
Moči krog čela naras jo že valni.
Mrazi v serce občutenje strahot;
Orel se vzdigne iz barke dvoglavni,
Poje čez morje strašivni krokot.
Venec zelen ga iskát je poslala
Tje na brodiše v zaupanja kraj,
Kje nje rešenje, de bode spoznala,
Z vencam odkod kadar pride nazaj.
Bog ve, kdaj pride, — vihar zaderžuje
Čez silovitno morje mu zagon,
Mu perutnica preveč omaguje,
Žulil jo dolgo je sužnosti spon.
Malo potihne valovje, in žara
Blesknjiga zopet se zjasne morjé,
Milo obličje razsveti se Cara
Oču nebeškimu zdiha željé;
Gori, le gori pomoč je revšina,
Kjer je vsih kraljev kraljevi Gospod.
Ljudstev obljuba je tvojih goljfivna,
Eden le zvest je — te rešil bo rod.
Tak govorila slovenska Zibila:
Blesk otemnil ti žarečih bo kron,
Družba služabnikov se razkropila,
Svitek hrupeči opadil tvoj tron.
Naroda — malo do zdaj ga cenili
Dedi so tvoji, pa bil jim je vdan —
Bodo sinovi te zgube rešili,
Peljal prijatelj v prestolni te stan.
Bliža spolnjenje se; dosti terpljenja
Mati tud njih je prestala krivic;
Dan bo obema zazoril rešenja,
Zora zjasnila noč, mater temnic.
Z neba pa blagoslov prišel bo zmage,
Zmaga v svobodi, v pravici je mir;
Vsigamogočni razdražene vrage,
Vkrotil bo tebi nevarni prepir.
Zopet raztegne se blisk čez nebesa,
Grom se sedmeri oglaša 'z noči;
Austrija trudniga iše očesa,
Zvezde nikjer ji zagledati ni —
Kar iz oblakov grozivnih prikaže
V jugu rešivna se zvezda svitlá,
Austrija! jadraj za njo, se ne laže,
Ona te pelje z goljfivga morjá —
»Že močen na morju
Ilirjan je bil,
K' se ladije tesat
Je Rimic vučil ...«
L. Toman.
III. PODUČIVNE.
urediNovice bravcam k koncu leta.
Habete sal in vobis et pacem inter vos Marc. IX. 49.
Z Bogam bravci novic na potu prihodnjiga leta!
Blag vam ostani spomin, upanje vam za naprej.
Kar govorile smo petkrat deseterno in trikrat,
Bodi rečeno v korist rodu, domovju, in vam,
Bodi ko zernja izmet, poženi obilno klasovje.
Rekle bi, zvesto da smo namembo dosegle tečaja,
Tode služabnici molk, sodba spodobi se vam.
Sodite! Scer dovolite nam sledeče besede,
Dobro prevdarite jih, vredne pomislika só;
Če bi še manjkalo kaj, iz lastniga blaga dodajte.
Bogu dušo in vest, vladarju zvestobo do smerti,
Veri zaupa poklon, glasu zakona posluh,
Starosti čast, mladenču poduk, otroku ljubezen,
Ženi prijazno pomoč, bratu Slovencu objem.
Vezi edinstva krepost, — so naše perve naročbe.
Marno poglejte po tem na polje slovenskiga djanja,
Mnogo ledine je še, mnogo je križama rok.
Ganite jih, otrebite mah domovini do jedra,
Duhe zarotite v beg dvombe, nemarnosti, tmin,
Dvignite serčno zaklad slovenskiga dlana in uma.
Svetu pokažite lik domače navade in misli,
Biti slovenske kervi, bodi Slovencu ponos.
Spomnite se imenitnosti del pokojnih očetov,
Cenite vrednosti scer roda sedajniga tud;
Kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti.
Jezik očistite peg, opilite gladko mu rujo,
Kar je najetiga v njem, dajte sosedu nazaj.
Kinčite ga iz lastne moči, iz lastniga vira,
Jasno ko struna bo pel, zvonu enako donil,
Pričal vašo modrost na desno, na levo narodam.
Res je začetek trud, okorna beseda detinstva,
Tega ne vstrašite se, moč neizmerna je sklep.
Volja poprav vam bodi in skerb, izida ni dvombe,
Glejte ta hrast košat, hrastič očetu je bil,
Zakon natore je tak, de iz maliga rase veliko.
Nepomenljivo leži nevažna peška na grivi,
Nekim otroku iz rok padla nevedama je;
Kliti začne, narase drevo, se kroži, se širi,
Krona mu prostre se v zrak, jablan na grivi stoji,
Važno devet rodovin z obilnim sadjem previdi.
Mlada zaveržena dva pobegneta v hrib aventinski,
Reven osnujeta stan, komaj pastirju se vdá.
Dvigne se stan, premeni se v grad, se množi, se krepi,
Žezlo prime deržav, morja si skuje trizob,
Roma ponosna sloví, kraljici zemlja se vklanja.
Tako iz maliga stvar narase velika in slavna,
Volja se zbudi tedaj, truda ne strašite se.
Krasno bo sad slovenske reči ob uri dozoril,
Gani se verli ratar! sin bo veselo sejal,
Cvetju se čudil unuk unuka unukove žetve.
I. Koseski.
IV. SATIRIČKE.
urediNova pisarija.
Učenec.
»De zdej, — ko že na Krajnskim vsak pisari,
Že bukve vsak šušmar daje med ljudi,
Ta v prozi, uni v verzih se slepari, —
Jez tudi v trop, — ki se potí in trudi,
Ledino orje naše poezije, —
Se vriniti želím, se mi ne čudi.
Prijatelj! uči mene pisarije:
Kakó in kaj ušeč se Krajncam poje,
Odkri mi proze naše lepotije.«
Pisar.
»Ak so pisar postati želje tvoje,
Moj zlati uk poslušaj in zastopi,
Zapiši terdno ga v možgane svoje!
Ak hočeš kaj veljati v našim tropi,
Besed se ptujih boj, ko hud'ga vraga,
Ak kos si temu, koj na perste stopi.
Naj proza tvoja bo lepote naga,
Minerve nič ne prašaj, poj po sili,
Pisarjam proza bo, in pesem draga.
Češ biti v krajnskih klasikov števili,
Debelo po gorjansko jo zarobi,
Vsi bomo tvojo čast na glas trobili;
Ak rovtarske vezati znaš otrobi,
Nov Orfej k sebi vlekel boš Slovene,
In pozen vnuk poroma k tvoj'mu grobi.
De krajnšina zaklad ti svoj odklene,
Zapusti ročno mestne mi sosede,
Tri leta pojdi v rovtarske Atene.«
Učenec.
»Al žlahtne krajnske tam cvetó besede,
Kjer govoriti dosti več ne znajo
Pastirji samski, ko imena čede?«
Pisar.
»Tam, kjer po stari šegi še drekajo,
Kjer ne zmajejo dost, al nič jezika,
Besed nemškvavcov gerdih ne poznajo.«
Učenec.
»O srečne rovte! v vas me iti mika:
Al se bojím per rovtarji, per kmeti,
De bera besedí ne bo velika.«
Pisar.
»Pečene, ljubčik! pišeta na sveti
Nikomur niso v gerlo perletele;
Brez truda večno se ne da živeti.
Besede zrašene, besede zrele,
Ne v rovtah, po planjavi ne kmetije,
Nikjer ne bodo ti na nos visele.
Poslušaj ga, kakó jo on zavije,
Jezika sol, lepota, de le zine,
In pravo ti vezanje se odkrije.
Tam pul'jo besedí se korenine;
K tem deni konce: ača, išče, uha,
On, ovka, ovec, druge pertikline,
To terdno skupej zvari; permaruha!
Lahko boš v kozji rog ugnal Slovence,
In proti tebi bo Dobrovski — muha.«
Učenec.
»O zlati uk! adijo mestne sence!
Apolon drugi bom jez sred kozarjov
Si v rovtah pletel nevmerjoče vence. —
Al naše ljudstvo nekdaj ni oltarjov
Minerve in Apolona imelo,
Od gerških, od latinskih so pisarjov
Dobili starši učenost v deželo,
In z njo besede ptuje; — razodeni,
Al saj se bode tih poslužit smelo?«
Pisar.
»Bog tega varji! po nobeni ceni,
Jezika naš'ga z njimi ne ognusi!«
Učenec.
»Sej tudi drugi to storé Sloveni;
Sej vemo, de turčuje Serb, de Rusi
Tatarijo, Poljak de francozuje,
De včasih verli Čeh nemškvati musi.«
Pisar.
»Lej, v knjigah njih je tol'kanj lul'ke ptuje
Med lepo, čisto Slavšno zasejane,
De je noben purist več ne izruje;
Al bukev naše Krajnšne spakedrane
Pešičico denimo na ognjiše,
Prerojen Fenis čist de 'z ognja vstane.«
Učenec.
»Čmu bo nam, prašam, pražno pogoriše?
Al mutasti počakamo zijali,
De 'z njega zrase novo besediše?«
Pisar.
»Slovensko lul'ko bomo rešetali,
Hranili dobro zerno, in kar zmanjka,
Iz svojih bomo to možgan' dodali.«
Učenec.
»Te čudne zmesi stariga ostanka
In iz novink Slovenec v Koratani,
Ne bo razumel Štajarc ne Ljubljanka.«
Pisar.
»Gorjačarji, tatovi in cigani
Po svojim govoré; kogá za silo
Nam v bukvah jezik svoj imeti brani?«
Učenec.
»Gorjačarsko, cigansko kaj berilo
Bo čudno vam pisarjam pomagalo,
Ak bo se vse drugači govorilo;
Samí svoj uk spoštujete premalo,
Več ptujk clo tebi, ne zameri, vjide,
Zakaj bi se jih moje žnablo balo?«
Pisar.
»To govori se, kar na jezik pride,
Pogovor, ko na všesa več ne bije,
Ko zjutrejna se megla v nič razide;
Kar v bukvah je natisnjen'ga upije,
To bratec! med učene gre linguiste,
In priča od jezika lepotije.
Slovenci bodo brali bukve čiste,
Ak nas ne hval'jo, naj me vzame zlodi!
Cel svet posnemal kranjske bo puriste.
Kar nočte vi umeti k svoji škodi,
Kar ne dopade vaši slepi buči,
Častili bodo pozni to narodi.«
Učenec.
»Peržgal si, mojster! žark mi nove luči;
Na delapust de sodniga jez dneva
Slovím; še to, kaj pel bom, me poduči!«
Pisar.
»Horaci dulce et utile veleva,
Kaj prida sliš'jo všesa naše rade;
Nam utile je zerno, dulce pleva.«
Učenec.
»Romance zdej pojejo in balade,
Tragedija se tudi nam obeta,
Sonete slišim peti pevce mlade.«
Pisar.
»Od mene pesem vsaka je prekleta,
Ki nima prav slovenskiga imena,
Naj še takó prijetno bo zapéta.
Ljubezen poje pevcov tih Kamena,
Jeziku dela ino sercu rane,
V gerdobe strela treši naj ognjena!
Balade u Čebelici izdane,
De bi se te med nami zamorile,
Tragedije ostale nam neznane!
De bi Krajnice strupa 'z njih ne pile,
Ljubezni sladke, ki serce zapelje,
Bi z Romejovo Juljo ne čutile!«
Učenec.
»Res škoda bi bilo, zdej od nedelje
Do druge šestkrat se serce uname,
Je šega, de kdor pride pred, pred melje!«
Pisar.
»Balade pet' je mlatva prazne slame,
Je reč pohujšljiva in zapeljiva;
Lenoro bere naj, kdor ne verjame.
Romanca je z tragedijo škodljiva,
Teh in sonetov in zdravljic ne piši,
Sovraži vse té Muza sramožljiva.
Poj rajši to, kar treba je per hiši,
Za hleve treba, treba je na polji,
Poj tó, kar kmet in meščan z pridam sliši.«
Učenec.
»Bog ti zaplati uk, po tvoji volji
Bom pel: gosence kaj na repo varje,
Kak perdeluje se krompir nar bolji;
Kakó odpravlajo se ovcam garje,
Preganjajo ušivim glavam gnjide,
Loviti miš' učil bom gospodarje.«
Pisar.
»O, zlati vek zdej Muzam krajnskim pride!«
F. Prešern.
V. BASNE.
urediLisica s kužetom.
Žalostno ječi lesica;
Bliža se poroda dan!
Djat' ne vé se kam s'rotica,
Tak skerbi jo mraz strašan.
K postlji priti se predrzne —
V gorki hišci spi zobak —
Milo prosi: »rod mi zmerzne!
Daj mi post'ljo, bod' krotak!«
Varh ponočni vsmiljen reče:
»Smeš ostat' de porodiš,
Hitro, čas ko ta preteče,
Gnjezdo si drugej poiš!«
Sedem dni še ni minilo,
Sedem mladih že dobi,
Vse kakó se bo zredilo,
R'javo mater zlo skerbi.
»Prošnja moja še edina,«
Prav' rijavka, »daj ostat',
De spregleda saj mladina,
Hvalo potlej hočem dat'.«
Spet dovoli kuže vsmiljen';
Mar lesice bi poklal!
Doma pušat' ne bil siljen,
Bi goljfico bil poznal.
Zdaj močne rekó lesice:
»Ker si bil poterpežljiv,
Treti noč'mo ti košice,
Beži! de ostaneš živ.«
C.
Kopuna u kurnjeku.
Jetnika zdihvala
V kopunjeku sta,
Mast en'ga obdala,
Drug suha terska.
Vsak dan potehtuje
Par Lenart, jedun,
Roten obleduje,
Dopitan kopun.
Ti, merha debela!
Klal jutro te bom,
Bi ritati jela,
Poderla si dom.
Nesreče tolstjaka
Kostjak se ni bal:
Kdo mene drobnjaka
Bo v gerlo jemal?
Suhota rešila
Ni golih kosti!
Dva tedna minila,
Verten rumeni!
Jezi požeruha
Trositi prosó:
Gre v dno mu trebuha
Kopunče pustó.
- ***
Sim bogat, premožen,
Pervabim volka,
Sim reven, ubožen
Davit' ne nehá.
S.
Mravlja s kobilico.
Po leti skerbnó
Se mravlja močnó
Za kruhek potila,
Na kupe nosila
Si hrano drobnó.
Kobil'ca cverči,
Mar delat' ji ni,
O soncu vriskala,
Ni jenjati znala,
Le v petji živi.
Preglasno mravljá
Pobara derzná:
»Kaj, ti pa ne spravljaš?
Se le obotavljaš?
Bo zima strašná!«
»Ti, beba! kaj veš?
Še tega ne vmeš:
O kresi gre peti,
Veselo živeti,
Braniti ne smeš.«
Natora zaspi,
Se sneg prevali,
Kobil'co izstrada,
Obleda od glada,
Boleha, medli.
Do mravlje prišlá,
Presuha, tenká.
Des' milo prosila,
Nič ni si dobila,
Ozmirjana bla:
»Jez vrednim delím,
Lenuhe podím;
Po leti si pela,
Sred mojiga dela;
Pa pleši po zim'!«
Medved per čebelah.
»Duh perjetni sterdi vaše
Se izlil je v gozde naše,«
Je čebelam medved djal.
»Ker timu jaz zoperstati
Mogel nisim, perhlačati
K' vam na pot sim se podal.
Prosim torej pervošite
Meni to, in bit' pustite
Tukaj mi per vas
Le en majhen čas.«
Na to žalosten počene,
In na spredne tace dene
Od željah težkó glavo;
Voha sterd in ogleduje
Njih panjove, ter zdihuje,
Nek čas milo sam z sebó:
»Oh de b' mogel k njim le priti,
Mogel ogenj si vgasiti,
Ki, de sterd bi pil,
Vnel je mene bil.«
Na to se prikloni niže,
Po vsih štirih plazit' bliže
Ko panjovam se začné.
Pride, liže krog žerela;
Al ko vidi to čebela,
V jezik pičila ga je.
Zdaj, ko jezik mu oteka,
On rijove ino veka:
»Oh, kak britka smert
Mi je sladka sterd!«
Ali komej se ozdravi,
Spet sterd lizat se napravi,
Spet iz gojzda perrenči,
Spet k panjovam grede bliže,
Spet on voha, spet on liže
In se mamit' ne pusti.
To prevzetniku čebele
Varne za hudo so vzele,
Vse vkup vanj zleté,
In ga oslepé.
Medved! povej, kaj je bilo,
Kar ti je oči steknilo?
»Sladnost! sladnost!« zarenči. —
Vbogi revež, ti se meni
Smiliš! Al, oh! niso eni
Ti enaki zmed ljudi?
Tim, tim medved! ti renčati
Nikdar nimaš prenehati:
Sladnost oslepi,
Umne tud' stvari!
Gluhi ali prazni klas.
Že mi bil je žetve čas,
Vklonjen stal je žita klas;
Eden le vzdigaval glavo
Čez tovarše je gizdavo,
In se s tim napihoval,
De je tako ravno stal. —
Pač, mu en tovarš je djal,
Naj bi tvoja glava zern
Kakor naša polna bila —
Pač bi se čez drugo stern
Tak ošabno ne bi vila.
V buči prazni — to uči —
Silno rad napuh čepí.
Fabula.
Enkrat en prevzetni dečarec odjaše
Po cesti z tak naglim kolopom iz paše,
Da grive briščijo po zraki in rep,
Zpod kopit proč berni prah, kamen in črep.
Po varaši jaše on z velikim skokom,
Zahuška veselo pod vsakim oblokom:
Na ulici hitro se stečejo ljudi,
No vsaki jašečem dečarcu se čudi.
Zadremljena zbudi se baba pijana
Dirjočega mimo zagledne katana,
Prestrašena reče: »O gospoda moja!
Ste vidli kak jaše Sankt-Juri pozoja?
Bez ostroge, vuzde, brez žval in čapraka
Peklenskiga v zraki je dirjal lišaka.«
Na to se kobila na kamen pokrukne,
Puf! katana z herbta prek šinjaka smukne.
O Muza pomiluj, potuži, poklaguj!
Kak sreča v nesrečo prehiti se z vagoj:
Prevzetnjak ki hvalo svô komaj podehnul
Žalostno se plače, da šinjak si spehnul.
Modrinjak.
VI. NADPISI.
uredia) MORALNI.
Prava vrednost.
Na ojstro ročico,
Pošteno serce,
Na bistro glavico
Bom gledal vselé.
Potuhnjenec.
Potuhnjen dosti škodvat' zna,
Če tudi ne klepeče;
Počasa voda več bregá
Udere, ko dereče.
Več berni, manje ceni.
Je dosti kokotanja,
Kokoši ne nesó.
Je dosti blebetanja,
Spolnenja nič ne bo.
Matiček.
Jo išem, ne maram
Za dote zlaté,
Po rožcah ne baram,
Prenaglo mine:
Najt' zvesto dušico,
Prijazne oči,
Razumno glavico
Matiček želi.
S.
Nežka.
Ga išem, ne maram
Za usta sladké,
Po mestu ne baram
Me mika polje.
Pijane mušice,
Povsotnih oči,
Nevkretne butice
Se Nežka boji.
S.
Hinavec.
Očitno obira
S' Tersata molke:
Na skrivnim odira
Sromake Anže.
S.
Hinavka.
Sladko perterduje,
Pohvali še slaj':
Tla rada kušuje,
Opravla še raj'.
S.
Mladosti.
Tebi svet use obeta,
Kar serce si poželi;
Varji brez sadú se sveta,
Sad osreči, cvet slepi!
S.
Bogatin.
Ne ve mi levica,
Kaj desna poda:
Ne da nič desnica,
Nič leva ne zna.
S.
Cič v nič, delavec kruhovec.
Bil čiček premožen,
Zdaj vinarja ni,
Bil delavc ubožen,
Zdaj v zlatih tiči.
S.
Sleparija.
Taj tú, uni tamkej vpije:
Svet je polen sleparije!
Škoda, de nar bolj glaseči
Tol'krat je slepar nar veči!
M. K.
b) DOGODOVINSKI.
KRAJNSKI NESTORČIK
PO DOLNIČARJU.
Predgovorčik.
Nam Nestor slovini
Pergodeb verstó,
Ljublanske latini
Dolničar lepó.
August od Metljanov ranjen 32 let pred Kristusom.
Če August uzeti
Metula gradí,
Ne more podreti,
Tri rane dobi.
Možje v grad zaprejo
Rod, sebe, žené,
Sami grad zažgejo,
Prah Rimcu pusté.
Punt rimskih vojšakov v Ljublani 16 let po Kristusu.
Ne plače dobila,
Punt lakot budí;
Kar luna temnila,
Mrak punt ukroti.
Cesar Trajan verh gore Trajanske 102.
Dol' Dake Istranske
Trajan pokori,
Prek gore Trajanske
V Rim vitez hiti.
Cesar Konštantin v Ljublani 331.
Bil v naši Emoni
Car, pervi kristjan,
Spet vid'jo Panoni,
Rod bojda Slovan.
Svet Jerom rojen v Zdrenji sredi Istre 341.
Zdrenjanka rodila,
Savk bojda rodú,
Terg vojska razrila,
Ni sleda domú.
Cesar Teodoz prepodi Maksima od Emone 388.
K nam Teodoz pride,
Tirana podi,
Naproti vse ide,
Mladina, starí.
Atila Emono razvali 452.
Emone cvetilo
Nam Atila kralj,
Europe strašilo,
Popalil, razdjal.
Sora, boj na sorškim polju 461.
Got Svave pobije,
V stražišu leže:
Kri bitnje oblije,
Od bitve ime.
Narzes, Justinianov vojvod, Ljublano gradi 554.
Frankoni rojili,
Grad Narzes gradi,
Tu radi bi bili,
Še Ljublana diší.
Samo, slovenski vojvod, vmerl 662.
Bil Samo slovinski
Je vojvod močán,
Strah Franski, Turinski,
Široko slaván.
Z.
c) SATIRIČKI.
Čebelice pušlearjem.
Ko vsaka ni žival lesica,
Tak vsaki ni napis pušica.
Pevcom letnih časov.
Kdor govoriti kaj ne vé
On vreme hval' al toži;
Kdor pevcov peti kaj ne vé,
Od letnih časov kroži.
Nekim pevcom duhovnih pesem.
Res je duhovna, in res pesem ni vaša duhovna,
Duh praznote ki imá, božjiga prazna duhá.
Uzrok nezlatiga časa.
Prišli bi že bili Slovencam zlati časi,
Ak klasik bil bi vsak pisar, kdor nam kaj kvasi.
Zagovor.
Feriunt — summos fulmina montes.
Naj misli, kogar bi pušice te zadele,
De na visoki verh leté iz neba strele.
F. Prešern.
VII. UGANJKE.
uredia) NARODNE.
1. Brez nogač sem roglač,
Celi hram nesem sam.
2. Visel visi,
Čakelj čakljá,
Visel dol pade,
Čakelj popade.
3. Kda visim, tiho spim;
Kda letim, se glasim;
Ne gručim,[3] ne kričim,
Ne vrišim, ne germim,
Le bernim, ne zvonim;
Vas budim, veselim,
Žalostim. Se velim?
4. Zakerpana baba se v peči smodim,
Zgerbančena žaba iz peči bežim,
Razrezana kratko okrogla ležim
Omazana sladko po golti letim.
b) NAUČNE.
Kdo vé imenovati stvar,
Ki se s petimi čerkami pisar'?
Od zadaj in spredaj enaka —
Pa k žalosti slednjiga čaka;
Nekter si jo sam oskerbi,
Des'ravno se tud je boji.
- ***
Živa imam noge štiri, mertva tri
Vgani, dragi bravec, kak se mi velí.
- ***
(Logogriph.)
S peterim visoko leti;
Brez perve te, bratec, boli;
Če nima tud druge, pové
Ti ženske prav lepo ime.
- ***
V a se marsikteri vjame,
V roki e vsakteri nosi,
Z o si človek milost sprosi,
U pa zdravje večkrat vzame.
J. Dolinski