Cvetni škrati
| Cvetni škrati Olga Gutman |
| |||||||
Bila je jasna poletna noč. Vse je spokojno počivalo. Spal pes Runo v svoji utici, spala je muca Maca, papiga Ara in spal je petelin s svojimi putkami. Spala sta tudi očka in mama pa sestrica Tanja v svoji posteljici. Zaspal je že tudi veter v svojih dvorih. Le Aleš ni mogel zaspati. Kako neki bi spal, ko pa je bila noč polna lune. Taka noč pa ni karsibodi in ni kot druge noči. To je noč, ko se Luna posebej pripravi, preden odide na svoj vsakdanji obhod po nebu. Najprej se navsezgodaj zvečer postavi pred ogledalo in z zlato brisačo sedemkrat potegne prek obraza, da ji zasije kot najbolj zrela pomaranča. Potem se še enkrat pogleda v ogledalo. Tako močno je zadovoljna s sabo, da razsiplje okrog sebe srebrne žarke s celim prgiščem, kot da bi hotela zaviti ves svet v svoj srebrni pajčolan. To je noč, ko se zbudijo tudi pravljična bitja: škrati, vile, rojenice, sojenice, zmaji, čarovnice in druga z imeni ali brez njih. To je tudi noč, ko se rodijo najlepše pravljice.
Aleš je bil deček, ki je od vsega najrajši bral in poslušal pravljice. Zato so ga pravljice imele rade. Niso se ga bale, ampak so hitele za njim in uganjale svoje zgodbe in čarovnije kar pred njim, Pred njim so se rojevale in izginjale v večnost. Niso se mu umikale kot pred drugimi ljudmi, zlasti odraslimi. Zato pa Aleš v noči polne lune nikoli ni mogel zaspati. Premetaval se je z boka na bok, stiskal veke skupaj z upanjem, da morda le pride spanec na njegove oči, štel je zvezde na koščku neba, ki ga je videl skoz okno, pa vse zaman. Spanec ni in ni hotel priti. Ko je spoznal, da je ves trud zaman, je vstal in stopil k oknu. Odprl ga je in se zastrmel v mesečno noč.
Tudi to noč polne lune je po neuspelem poskusu, da bi zaspal, naredil tako.
Bila je mirna noč. Črički so godli svojo večno pesem. Daleč nekje v dolini je zaskovikala sova. V daljavi je zalajal pes, morda na luno ali zato, ker ga je bilo strah, morda pa od dolgega časa, ker ni mogel spati. Aleša je zajel čuden nemir. Postalo mu je čudno pri srcu in naenkrat svoje težave ni občutil več in tudi ne svojega telesa. Zazdelo se mu je, kot da ne živi več v resničnem svetu, temveč v nekem drugem, pravljičnem. Pogledal je okrog sebe. Ni se spraševal ne čemu in ne zakaj. Pozabil je, da bi že moral spati in se je predal čaru noči polne lune. Gledal je in videl ter slišal pravljico, ki se je pravkar rojevala. Med oglašanjem čričkov je tik pod oknom zaslišal druge glasove. Urno je skočil skozi okno in od blizu poslušal in gledal.
Ko je pristal na tleh, se mu je pred očmi razgrnil čarobni svet, ki ga je mogoče videti le v noči polne lune.
Pod Aleševim oknom je rasla ena sama mogočna cvetlica, pravo malo drevo, ki mu po domače pravimo trobenta; najbrž zaradi njenih velikih, trobentam podobnih belih cvetov.
Pravkar je dozorel prvi cvet za razcvet. In škratje Trobentači so imeli polne roke dela. Škrati Trobentači so možički, veliki kot fižolovo ali pšenično zrno. Njihova naloga je, da rastlini pomagajo odpreti cvet, ki dozori za razcvet. V trobenti so bili veliki, kot fižol, saj je trobenta velik cvet in so imeli dovolj prostora. Prav to noč, noč polne lune so se trudili, da bi odprli velik bel dehteč cvet. Eden je odvijal posamezne dele cveta, drugi je cvetu likal zmečkane robove, tretji pa je ravnal prašnike.
"Joj, pozni bomo," je tožil Trobentek.
"Nič ne tarnaj, ampak pohiti malo, mogoče pravo¬časno opravimo," ga je tolažil Trobelj.
"Le kaj bo rekla vila Rastimila, če zamudimo zborovanje?" je boječe dodal Trobček in dvignil prašnik.
Ura na vaškem zvoniku je odbila dvanajst, ko so končali delo. Cvet, bela dehteča trobenta, je bil razpet v vsej svoji lepoti. Bil je napet in zlikan po vsej dolžini in širini, od njega pa je vel omamen dišeč vonj. Škrati Trobentači pa kljub temu, da so uspešno opravili delo, niso bili srečni. Ze zdavnaj bi morali biti na zbirališču pod mogočnim hrastom. Oni pa zamujajo! Vila Rastimila, vladarica vsega, kar cveti in raste, ne bo zadovoljna z njimi. Gotovo jih bo oštela ali za kazen poslala v kak neprijetno dišeč cvet. Žalostni so sedeli na robu cveta in s kislimi obrazi strmeli v tla. Trobček je celo potočil nekaj solz. Skušal jih je zadržati, pa so kar spolzele po licu. Bili so že prepričani, da zanje ni pomoči. Prihodnjič se bodo prav gotovo znašli v kakšnem neprijetno dišečem ali premajhnem cvetu, iz katerega bodo neprestano padali na tla in spet plezali kvišku, da bi lahko opravili svoje delo in razvili dozoreli cvet.
Tedaj je mimo njih priletel lep pisan nočni metulj Apolon.
"Hej, prijatelji! Kaj pa vam je, da ste tako žalostni? Vam je mogoče gosenica obžrla cvet, da se držite tako kislo?" jih je ogovoril.
"Samo še to bi nam bilo treba, ko imamo že brez gosenice dovolj težav," so kislo odgovorili v en glas.
"Kaj pa vam je potem?" ni odnehal Apolon.
"Pozni smo za zborovanje. Saj veš, kaj to pomeni. Pa povej, kako naj po tem gledamo vedrih obrazov v svet?"
"Nikoli ni tako hudo, da bi morali obupati. Za vsako bolezen raste zdravilo, jaz pa poznam zdravilo za vašo žalost."
"Kakšno, Apolon?" so vprašali vsi trije v en glas.
"Čisto preprosto. Vsi trije zlezite na moj hrbet in hitro zletimo na zborovanje pod košati hrast.
"Rečeno, storjeno. Apolon je pristal na največjem listu trobente, čisto blizu cveta, tako da so se žalostni škrati lahko po cvetnem listku kot po toboganu, spustili na Apolonov hrbet.
"Sedaj pa se hitro privežite z varnostnimi pasovi, sicer vas še izgubim!"
Škrati so se privezali in Apolon je vzletel. Kako prav so storili, da so se privezali. Kajti komaj so vzleteli in še preden je Apolon uspel uravnati svoj let vodoravno, je izza hišnega vogala priletel nočni taksibus, stari napol slepi netopir. Se sreča, da je Apolon tako mlad in okreten, sicer se nesreči ne bi mogli izogniti. Škrati niso utegnili predolgo misliti na nesrečo, ki so ji ušli. Bili so pod košatim hrastom. Tu je bila zbrana že vsa pravljična občina. Škrati vseh barv in velikosti, pa tudi predstavniki vseh živali in rastlin. Kakšna pisana druščina! Apolon se je s svojimi potniki čisto po tiho spustil v zadnjo vrsto, da jih vila Rastimila ne bi opazila in ugotovila, da so zamudili. Toda kaj je lahko ušlo njenim očem? Nič. in zamudniki tudi ne. Malo se je dvignila na prestolu, se zravnala, da je videla zadnjo vrsto, in spregovorila:
"Hvala, Apolon, da si pomagal mojim škratom. Vem, da so se trudili, da ne bi zamudili zborovanja. Pa kaj, ko so imeli dela več kot preveč."
Škrati Trobentači so kar malce zrasli, ko so slišali vilino pohvalo. Kdo ve, kaj lepega bi vila še povedala o škratih, če je ne bi zmotil droben, cvileč glasek. Bil je droben kostanj, ki je ostal na tleh od lanske jeseni.
"Nočem strohneti! Nočem, da bi me pojedla žival. Nočem, ... nočem ... nočem!"
"Kaj bi pa rad, Kostko?" se je oglasila vila.
"Hočem rasti in zrasti. Hočem biti največji vsenaokrog in okrog in hočem imeti največjo krošnjo, ki bo lahko dala dom mnogim pticam in živalim."
"Srečo imaš, Kostko, ker si si to zaželel v noči polne lune. Ta noč je moj rojstni dan in zato se ti bo želja izpolnila. Škratje Trobentači, ki so tako pridni in skrbni, bodo tvoje pestunje in čuvaji, dokler ne zrasteš. Potem pa jih upokojim in v tvoji krošnji bodo imeli svoj dom. V tvoji krošnji bo mir in vsak bo varen pod njo.
"Vila je vstala in razpustila lase, da so ji zaplapolali v rahli nočni sapi. Roke je iztegnila predse in pogled uprla v polno luno, kakor da bi iz nje črpala svojo moč. In naenkrat se je zabliskalo in zagrmelo. Škratje so se porazgubili z drugimi živalmi vred. Ostali so le škratje Trobentači. Izginila je tudi vila Rastimila. Škratje Trobentači pa so čakali, da izpolnijo vilino zapoved.
Začelo je deževati in kostanj Kostko je opazil, da so mu naenkrat hlače pretesne in so začele pokati po šivih. Hotel se je premakniti pa ni šlo, kajti močne korenine so ga priklenile k zemlji. Hotel jih je izvleči z rokami, pa ni mogel, kajti roke so mu zrasle v mogočne veje, poraščene z mnogimi listi. Po njegovih vejah pa so se sem in tja sprehajali trije škrati Trobentači, sedaj upokojenci, da bi ga varovali pred nezaželenimi vsiljivci.
"Tako hitro sem zrasel?" je rekel ponosno Kostko, ko je na jasi pod seboj zagledal svojo senco.
"O, Kostko, ni bilo tako hitro. Minila so že stoletja od tistega časa, ko si za to zaprosil vilo. Le tebi se je zdelo hitro. Mi pa smo se pošteno namučili, da smo te obvarovali, ko si bil še majhen," je rekel Trobelj.
"Sedaj smo si uredili dom v tvoji krošnji da ti bomo vedno blizu," je dodal Trobentek.
"Sedaj smo upokojenci," je rekel Trobelj.
"Pa tudi revme smo se nalezli, ko pa je bil v tvoji krošnji vedno prepih," je končal Trobček, ki je moral imeti vedno zadnjo besedo.
Aleš ni več poslušal. Za to noč je bilo dovolj, saj je bil priča preteku celega pravljičnega tisočletja. Odšel je v posteljo. Oči so se mu zaprle in še v snu je plezal po mogočnem kostanju Kostku.