Džingiskana

← Luč T. Š.

Džingiskana Sončni voz

Smeri →

Tomaž Šalamun

Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Džingiskana ustaviti na ravnem polju.
Jesen je. Ptice se žvižgajo. Premišljati je
prezgodaj, kruh se plazi z okli. Torej o

vrbah, pikah in jezerih. Kalne sinice letijo
tako, da se s trebuhom ripsajo. Lastovke
spreminjajo vreme. To pot ne.

                                         Džingiskan.
Kako so cvrčali njegovi konjički. Pod ognjem
bakel so bili zemljepisci. Trebuh je

okrogel, globus je okrogel, držala za
globus so viličasta. I love restraint.
Polje dovolj široko. Konjički prestopajo

iz čokolade v srebro. Konjički dlje
niso mogli. Rona jih je ustavila. Še
danes boli singularnost in nazornost

Perzepolisa. Meglice Japonske ne
zaležejo. Zdaj sem focaccio raztegnil do
Recca, tudi na desni mi je ušla iz

Perzije. Elastika se vrača, uho
uho umije, jez je natapkan z žebljički. Mero
kruha in košček kruha prosi jata sov.