D. H. Lawrence
← Zelena heraldika | D. H. Lawrence Glas Tomaž Šalamun |
Fuga → |
|
Ne morem krikniti. Se je zgodilo.
Roža, ki si vzcvetela od znotraj,
led.
Ribe meče v zrak in jih
duši. Zvezde so se premaknile.
Ni kamen razbil šipe. Sama se je
sesula, bela od mleka in stekla.
Ptice, ki so letele, padajo mrtve,
v sneg. Ni sile, ki bi premaknila
zvon. Pesek pod nogami več ne škripa.
Nič se ni spremenilo. Le glava
jelena je udarila ob tla, pecelj ne
vzdrži več rože. Strašni premik kota
zvezd, kam si odnesel moj drob?
Moje oči so izmučene in osramočene.