DALJAVE

SINJA DALJAVA

Daljava je mir nad sibirsko vasjo.
Daljava je puhast poljubček semen,
trenutek, ko s smrtjo postaneš iskren
in noč, ki blagruje nad vsako potjo.

Daljava ni večnost, ampak človeška igrača,
zato se med zvezdami vije kot božji spomin.
Če gre daljava v oči, je vsa morna in hrepeni
in zapeljivo z letnimi časi v prsih nož obrača.

Ker je daljava, se ne konča, tudi ko mine
ubožec, ki jo je nosil in zanjo skrbel.
Tega je sicer zahrbtni vetrni smisel vzel,
a le zato, da bi se združil z daljavo, sredi sinjine.


BELA DALJAVA

Otroška daljava je bela,
ker prihaja iz krvi in je izsanjan mamin dar.
Bela bolečina, rdeči madež slasti.

Otroška daljava je svetel ščebet,
ker se spominja leta skozi gorečo praznino,
svetel jeziček, goreča volja biti.

Otroška daljava je snežni lesket,
ker sestruje z visečim grozdom in kipečim klasom.
Pojoči hribec, zlateči dol.

Otroška daljava je bela
od groze, stiske, strahu pred neznano daljavo.
Črna volja, črna moč.


NAJBLIŽJA DALJAVA

Strto daljavo kar naprej obiskujejo
mrtvi.
Obiskujejo, nadlegujejo.

Počasi počasi ji temnijo prsi,
odtuji se kresnicam.

Strti daljavi je treba vrniti
smisel.
Vrniti, dojiti.

Počasi počasi se zbliža z oblaki,
vanje zasvedra prvo koreninivo.

Strta daljava je človeku, mislečemu križu,
najbližja.
Najbližja, najblažja.


DALJNE DALJAVE

Daljave se oddaljujejo.
Nekoč so spale ob človeških stopalih
in grele svitke velih urokov.

Domovale so v bližini lačnih psov
in v strešnih spojih templjev, da so
prepisovalci spisov našli Besedo.

Sanjarile so v živih in mrtvih
jezikih, v jezikih živih in mrtvih, čutile
pesek, sol, roso, skorjico, niča.

Kadar so potovale, so se oprijele
istega vala in razgalile dojke istemu vetru,
da je bil svet pregleden kot razum.

Zdaj pa -
zdaj vse prebiva strnjeno v obljubo
rojstva -
brez daljav.

Drugače joče dete v tej pustoti.
Kot iz daljave.


DALJAVA POPOTNIKOV

Nemir, nemir
je daljava popotnikov.

Žene jih v slani veter
in jim jedla oči.

Čutijo, da se bliža zima,
a grejo, grejo.

Pridejo v črni les
in se smejijo sencam.

V fjordu, kjer ima nebo
obliko rogovja, slišijo nič.

Od mraza postanejo suhi
kot polenovke.

Vejo, da je nad gorami
kristaliziral mir, to vejo,

a zasvojeni z daljavo
prečkajo srce in stopijo

v lasten trebuh. To ni prava
pot, jih prešine, to je prava

blodnja, to je prava sreča.


TEMENSKA DALJAVA

Daljava temena je posebna daljava.
Vidi jo le visokostno nebo, zato je plava.
Ta daljava nam daje ključ za lahki zrak,
kogar objame, postane ptičicam do kril enak.

Temenska daljava ima za zemlji misli. Črne.
Kri je ovčar, ki bevskne vanje in jih vse zavrne.
Daljava rada flirta z naplavinami svetlobe -
v ljubezni iz zatilja zmeraj biva kanček smrtne zlobe.

Daljava temena ima spomin za vsako zvezdo,
za bič, ki ga je pravi bog zavibal v gnezdo
in za očem nikoli videno vrzel v povitem času,
ki ga pozna le teme matere v otroškem glasu.


DALJAVA BOLEČINE

Daljava bolečine je prva bližina,
ki nas prešine
in najtežja teža,
ki nazadnje mine.

Daljava bolečine
je napaka v celičnem
sporazumevanju bogov,
ki nas natančno, po ostrini noža,
vodijo domov.

Daljava bolečine je
srebrnonema:
kaj, ljuba, vemo,
z zemljo polnjeni,
o stokrat splaknjenem,
o ranjenem jeziku školjke?

Biser je med nama in strmenje
oljke.