Levinja in njen mladič Grivček sta se v senčnem delu ograde godrnjaje pogovarjala. »Mama, zakaj si zamišljena?« »Spomnila sem se svoje mladosti in poletja, ko je vse kdrelo stradalo. Vesela sem, da sva tukaj, v živalskem vrtu, kjer za naju tako lepo skrbijo.« »Kaj se ti nisi skotila v živalskem vrtu?« je začudeno vprašal Grivček. »Ne. Odraščala sem sredi afriške savane, polne zanimivih prebivalcev, in z bratrancem sva vsak dan raziskovala okolico. Nekoč sva padla v skrivališče hijen in skoraj bi naju požrle. Rešil naju je seveda oče, ki je bil v krdelu levov najmočnejši.« Mama se je v hipu razgovorih, zato je Grivček vprašal: »Je bil tvoj oče pameten?« »Pa še kako! Ti povem, kako me je okregal, ko naju je rešil?« »Povej, povej!« ga je zanimalo. »Oče lev me je grdo pogledal in hudo resno rekel: 'Ni pogumen, kdor sam išče težave!'« »Je imel prav? Je to res?« »Res! A žal se je kmalu za tem ponesrečil, mamo pa so ujeli divji lovci in jo odpeljali z velikim tovornjakom.« »O, ¡oj! Kdo je potem skrbel zate?« »Vsa nesrečna sem se zatekla k levu Leonu. Sprva me ni maral, ker je bil zelo domišljav. Ko so živali spoznale njegovo domišljavost, so se vse po vrsti odvrnile od njega. Niso ga marale in niso mu hotele priskočiti na pomoč, ko se je nekoč ujel v mrežo. Samo opica Dandi mi je pomagala, da sva ga rešili iz zamotanih vrvi.« »Res? Se vama je vsaj zahvalil?« »Po svoje je, saj je pred vsemi priznal, da se sramuje preteklosti. 'Pred preteklostjo lahko bežiš ali pa se od nje učiš,' mu je modro rekla stara opica. Po teh besedah se je zresnil in obljubil, da bo v miru premislil njen nasvet. Vesel je bil, da ima toliko iskrenih prijateljev. Odtlej je za vse člane krdela poskrbel tako, kot se za leva spodobi. Tudi mene je sprejel in sem ga smela klicati očka.« »Bom tudi jaz, ko odrasem, najmočnejši lev?« »Če ne boš preveč domišljav in če bova imela srečo, da bova še nekaj časa skupaj, boš moj lev. Za začetek bo to kar dovolj. Mali je pokimal, zlezel nanjo in po razburljivem pogovoru mirno zadremal.