Mala Čopka si je krtačila kožuh in nenadoma vzkliknila: »Poglej, mama! Dlaka mi je začela odpadati. Sem bolna?« »O, ne! Odpada stara dlaka, da naredi prostor novi, gostejši in lepši.« »Novi dlaki? Bom dobila nov kožuh? Zakaj?« »Zato, ker bo vsak čas zima. Včeraj si še uživala, zleknjena na veji, ko si se nastavila blagodejnim dežnim kapljam. Ko bo nehalo deževati in bo namesto dežja padal sneg, pa te bo zazeblo.« »Sneg? Nisem še videla snega.« »Seveda ne, saj bo to tvoja prva zima in v resnici ne bo niti pol tako mrzla, kot je bila tista v Sibiriji.« »V Sibiriji? Kje je to?« »Sibirija je velika dežela v Rusiji, onstran mogočnega gorovja, ki se imenuje Ural.« »Kako pa veš vse to?« »Odraščala sem tam in prvo zimo preživela pri -50 stopinjah, kar je strašno hladno. Potem so me ujeli in pripeljali sem, kjer mi je prav tako lepo, saj me ne zebe kot v sibirskih gozdovih ...« »Je bilo v Sibiriji lepo?« jo je prekinila Čopka. »Zelo. Živela sem v prostranem, mogočnem gozdu ... Le hrano je bilo težko najti.« »Kako si jo iskala?« »Najpogosteje sem splezala na visoko, mogočno drevo in pozorno opazovala dogajanje pod sabo.« »Si videla tako daleč?« »Seveda, risi smo znani po odličnem vidu. Nekatere živali bolje slišijo, druge vohajo, spet tretje tečejo, mi pa dobro vidimo, in če je priložnost, kar skočimo na plen.« »Zakaj tudi midve ne vadiva skokov z višine?« »Zato, ker nama ni treba iskati hrane.«  »To je res, a glede na to, da mi je dolgčas, bi vseeno lahko skakali.« Mama je za trenutek pomolčala, nato je rekla: »Ni hujšega kot dolgočasje. Dobro si se spomnila in vesela sem, da si za naju našla skupno igro in zaposlitev.« Nič več jima ni bilo dolgčas. Ko sta se naveličali skakanja, sta se zleknili vsaka na svojo vejo in od daleč opazovali obiskovalce. Ob opazovanju sta se zabavali in smejali. »Veš, da sem tukaj zares zadovoljna. Mislim, da ne bi znala živeti v Sibiriji, četudi je zelo lepa, kot praviš. Ti si se skotila tam, jaz tu, in tukaj mi je najlepše,« je rekla Čopka in se nastavila poslednjim jesenskim sončnim žarkom.