Daleč
← Pismo | Daleč Pesmi v prozi Srečko Kosovel |
Prebudi se! → |
|
Daj, da pokleknem, ker si daleč, daleč, daj, da poklek-
nem pred te!
Pa mi je, da bi umrl, ker si daleč in ker te vidim.
Pokleknil bi pred tiste sive hribe in rumene pašnike,
pred sive, nizke zidove, pokleknil bi.
Pa bi mi bilo, da bi umrl, ker je ta večna otožnost siva
in so zelena polja od obupa požoltela.
In da bi bile ravnine zelene, bi bilo še hujše, jaz bi umrl.