Daljni pogovori v Ljubljanskim muzeumu 22. rožnika

Daljni pogovori v Ljubljanskim muzeumu 22. rožnika
anonimno
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 7, št. 32 (8.8.1849), št. 36 (5.9.1849)
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


V petek 29. dan rožnika.

Znanje domačih prigodb bo vsacimu domorodcu všeč; zató je gosp. Freyer za pogovor tega večera izvolil od denárjev in svetínj govoriti, kteri so bili na Krajnskim ali za Krajnsko kovani. 1) Nar starji srebernják vinarjeve velikosti ima znamnja Ljubljanskiga mesta na sebi, to je: en zmaj (lintvorn) se ozira s široko odpertim gobcam na turn, kteri pod njegovim herbtam leží; na drugi strani je pet lilij. ‒ 2. 3. 4) Trije sreberni vinarji Ljubljanskiga mesta, nobeden drugimu par. Na eni plati S L poméni Stadt Laibach; na drugi strani je podoba neznane pošasti; ‒ 5) Sreberni vinar vojvoda Bernarda, brata Urha druziga, ki je gospodaril od 1201. do 1256. léta koroški in krajnski deželi. Ta neznani, nikjer še popisani mali denár je bil najden v Ljubljanci o druzim prekopu; ‒ 6) Tenak srebernjak; ‒ latinski okolopis pomeni: mesto Ljubljana, na drugi strani je pisano vojvoda (Herzog) Bernard; ‒ 7) mali srebernjak, podoba vojvoda na konji z bandercam i. t. d.; ‒ 8) zlati cekin Tomaža Hrena (Chrönn) devetiga Ljubljanskiga škofa, v spomin žegnanja 12. kimovca 1599; ‒ 9) Velika zlata svetinja treh cekinov teže, v ravno tisti spomin kovana; ‒ 10) sreberna svetinja enaciga namena z napisam 20. mal. travna 1599; ‒ 11) Srebernják v spomín povzdignjenja Ljubljane za poglavno mesto 1705; ‒ 12) Sreberni tolar Ljubljanskiga škofa Ferdinanda I., v spomin žegnanja Ljubljanske Šenklavške cerkve 1705; ‒ 13) Ravno tistiga natisa in podobe, v velikosti dvajsetice; ‒ 14) Sreberna svetinja na čast poglavarja kneža Khevenhillerja 1790; ‒ 15) Velika sreberna svetinja glasovne družbe (Philharmonische Gesellschaft), od léta 1821; ‒ 16. 17) Veči in majnši svetinje v spomin zahvale Ljubljančanov za dovoljenje pomoči posušenja močvirja okoli Ljubljane 4. kozoperska 1828, od Cesarja Franca pod kamnitni spomín pri cesarskim grabnu zraven zidaniga mosta v tla položene 12. svič. 1829; ‒ 18) Ces. kralj. kmetijske družbe svetinja za pridne oskerbovavce sadniga drevja; ‒ 19) bromasta svetinja časteniga spomína Ljubljanskiga nunskiga kloštra, 8. kozoperska 1839; ‒ 20) Tolar Kočevskiga vojvoda Vajkarda, kneza Turjaškiga 1654; ‒ 21) Tolar Kočevskiga vojvoda Vilhelma Turjaškiga 1805.

To je lepa versta krajnskih srebernjakov in svetínj od starih do donašnjih časov. Do celiga števila jih ne manjka dosti; ni nemogoče, de bi muzeumski prijatli k celíni ne pripomogli. Čast dežele terja take nekdanje spomine obvarovati, in jih v hranilo muzeuma položiti.

Potem smo vidili veliko okamneno sklepnico (Muschel) iz Podpeči na Ljubljanci; drugo majnši, serčne podobe, ktere se v Vožcah pri Šentvidu zraven Zatičine v kamnolomu najdejo, in ravno takšne iz Polšice na Gorenskim.

Veselilo nas je zvediti, de v Šempavlu Šembiške fare v zvirkih mlinske vode bliz Grandelnoviga grada se človeške ribice ali močaríla (Proteus) najdejo; pa še več veselja bomo imeli žive iz tega kraja v muzeum dobiti.

Gosp. Watzel so nam pokazali okamneno sadje, les in listne ostanjke v pšenim kamnu, kteri se za kloštram v Kamniku najde.

Gosp. Karl Dežman so donesli travico, ktera je do zdej le na Krajnskim najdena bila; pervič od gosp. Dolinarja pri Postojni, zdej pa vnovič v močvirnim gojzdu zgornje Šiške pri Kosesu. To travico so slavni gosp. Koch v Erlangu na Nemškim Heleocharis carniolica kerstili, v našim jeziku še imena nima; ponudimo tedej imé „krajnska bičjela“ za njo.