Daljni pogovori v Ljubljanskim muzeumu mesca maliga serpana

Daljni pogovori v Ljubljanskim muzeumu mesca maliga serpana
anonimno
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 7, št. 37 (12.9.1849)
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Šesti dan maliga serpana smo se pogovarjali od posebnih malo znanih zeliš. Neko rumeno cvetečo zobnico z Nanosa, nad Razdertim od gosp. Freyerja 20. veliciga serpana 1836 najdeno, potem pa ne več najdene, ki ni še popisana, nas je veselilo viditi. Potem smo vpervič vidili eno krebulico, podobno zelji, Biasoletova Frayerca imenovana, ktero je Teržaški lekar Biasoleto 1829 vpervič verh Velebiča v Dalmacíi najdel, kjer zdej cerkev sv, Frančiška stojí. Pregledvali smo grozovitno lepo napravljene zeljišine podobe, preskerbljene od gosp. Reihenbaha v Drezdavi na Saksonskim; in smo močvirne ločje (viš) muzeumskiga zeIjišniga hranila (herbarium) z njimi primerovali.

13. dan t. m. so gosp. stotnik Watzel donesli okamneniga muškatovimu orehu i. t. d. podobniga sadja, kakoršno le v vročih zamorskih krajih rase, in ktero so v Kamniku za Frančiškanerskim kloštram iz skale s smodnikam odlomiti dali. Tudi so nam pokazali okamneno avštrigo, ktera je najdena bila v dolini pod Tujncami.

Gosp. Anton Urbas, Sostriški kaplan so donesli žive male mačarile, kteri so močarilam (ali človeški ribici) pri ušesih in na repu podobni, dokler niso še godni, kader pa do zadnjiga spreména odrasejo, zgubijo te ušesne vejnate žilice in plošnjati rep okrogel postane. Ravno takó se tudi žabe in krote spremenujejo. Ravno na tako vižo se spremenijo vse golazne živali, ktere nago in glatko kožo imajo. Druge špeludnate ali s skorjo pokrite, kakor kače, martinci i. t. d. ikre ležejo, iz kterih se mladi izvalijo; pa tudi nektere imajo žive mlade kakor gad in rujava kača. Zató se nam pozdeva, de človeška ribica, kér ima nago glatko kožo, se tudi iz iker izleže. Plemenitni starci ali godni močarili se morajo v njih skritih podzemeljskih prebivališih iskati; tode to je težavno in nevarno iskanje. Drugači bi ne bilo do njih priti mogoče, kakor če bi se robje in skale razbile, zmed kterih voda vrè, de bi se priložna pot razširila, de bi se dalo s čolnam ali po suhim do zvirka, ali do stanovanja človeških ribic priti. Če se ne bo na drugo vižo zemlja sama od sebe odkrila ali pogreznila, bomo še dolgo čakali popolnama odrašene protevze poznati.

Potem pride gosp. Marlotova karta zemljoslovja od Leobna in Judenburga na versto. Ravno po ti se bo tudi za krajnsko deželo sčasama po raznih pripomočkih kej taciga vverstiti dalo, in sicer takó hitro, kakor bo moč.

H koncu pogovora nam je gosp. Freyer pokazal, pretečeno jesen v jami poleg Velkih Lašič najdene polžke, kteri niso veči od makoviga sémena, z njih povikšano podobo, po kteri se 32krat veči vidijo. Gosp. Šmidt jih imenuje: „Pupa Freyeri“, ktere je tudi že v ilirskim Ljubljanskim listu popisal.