Dan mrtvih
| Dan Mrtvih anonimno |
| |||||||||||||
Bil žalosten mračen dan ...
V mislih, v spominih grem med grobove, kjer priča oglodan napis na razpadlem kamnu o življenju, ki je bilo, kjer leži strohnel križ, zadnji spomenik človekov. Ovenele reže govore o mrtvi sreči, ciprese otresajo svetle kaplje raz zelene veje, kot bi se solzile nad tihimi gomilami, in žalujejo vrhovi. Ne ostanem med množico, ki je napolnila danes dom mrtvih; zdi se mi, da jih je prišla samo dramit v njihovem svetem spanju. Ob večeru se izprazni pokopališče, z dnevom je odplula neiskrenost, in pri svojih dragih je ostala samo ponižna molitev. Iz gomile raste bel angel, sklepaje roke se ozira v večnost, nebo rosi, kot bi jokalo nad pozabljenimi ...
Ostale so zadaj bogate arkade, ponosni obeliski se svetijo v somračju, Bog na križu je nagnil glavo proti blagoslovljeni zemlji, kot bi ne hotel spoznati onih trpečih, nemirnih duš, ki se niso mogle izmiriti z življenjem. Tu počivajo ubogi grešniki, ni jih objela sveta prst, cerkev jih je izobčila iz vrst svojih pravičnikov ...
Usmilila se jih ni niti svetost smrti, ki izbriše iz src z usmiljeno roko vsak dolg, vsako sramoto. Trda šega je to, da niso deležni niti miru, ki ga daje križ, in ki sprejme druge. Svet obsoja še mrtvo truplo ...
Mrači se večer in gosti se megla. Temna vrata škripljejo, in tedaj pri bajajo tihe postave na pozabljene gomile. Ljubeča srca niso pozabila onih, ki jih obsoja svet. Visoka gospa v črnem pajčolanu gre med gomilami, ne po široki, svetli poti, v temi cipres se pomika k grobovom, ki jih po dnevu ni iskal nihče ...
Vrbe-žalujke spuščajo nanjo svoje solze, da jih ponese s seboj svojemu dragemu ...
Ali dosti solz nosi v srcu, jok gre ž njo, v molitev se ji potaplja duša. Ob zidu je kot pozabljenih, trnje raste med kamenjem, tu so križi brez napisov. Nemo zdibajo grobovi, obup kriči iz razdejanih duš. Napolnilo se je zapuščeno groblje; sedaj je noč— brez hrupa, in zasijale so ponižne luči, sence drhte. Prisrčen in iskren je govor onih, ki se sklanjajo nad grobovi in objemajo tesne gomile, kot bi hoteli prižeti na srce pokojnike, speče v hladni zemlji. Moja pot je med vas, ker ste za vrženi od sveta, ker ste vredni ljubezni. Noč je posula vaše gomile s svetlobo, zacvetele so nad vami v polnem napoju bleščeče, bele, zlate rože, solze blagoslavljajo nesveto prst, vroča ljubezen kipi iz src ...
Ali oni, ki spe tukaj, vedo za cvetlice, ki so jih natrosile ljubeče roke na njihove grobe, ali vidijo sklenjene prste, ki molijo nad njihovo osamelostjo? Moj prijatelj je ostal brez rož ...
Tiha je njegova gomila in pokojna, a njegovi mrtvi sosedje v tesnih izbicah so se ga usmilili ...
Raz njihovih gomil plapolajo luči in drhte proti njemu, cvetovi mu dihajo svoj vonj. Prijatelj, kako ti je? Ali te hudo boli srce, katero ti je presekala svinčena kroglja, ko si v nemem obupu nad seboj pretrgal tenko nit, ki loči življenje od večnosti. Ali ti še kaplja vrela kri iz ranjenega srca? Zaupaj meni svoje bolečine ...
Sijal ti je še dan, a temen dan. „Glej, vse sem izgubil, kar mi je bilo drago, in vse sem pozabil. A nje ne morem pozabiti ...
Tako si mi dejal, in videl sem, kako globoka je bolest, ki ti je sijala iz oči. Strah pred življenjem ti je gorel v pogledu, in temna je bila senca, ki ti je počivala na čelu. „Nje ne pozabim, zato ker je bila edina, ki je bleščala luč v noč mojega življenja in z nadami mi pregrinjala ostro stezo. Z njo sem zidal bodočnost, ket v zarji, vso zlato, nebeško ...
"Glas ti je trepetal ob spominu nanjo, tako ponosno in sveto, ki ti je z mrzlim smehom podala smrtno orožje, a nato si upletla v lase čisto bel venec. V njem je dehtela mirta, a lilija je venela" ...
"Ti greš z menoj! Pili bomo nocoj na moji odhodnici. Prijateljem porečem, da odpotujem v inozemstvo, tebi stisnem zadnjič roko." Govoril si kot brezumen, in tedaj sem s strahom opazil v tvoji roki morilno cev ...
Videl je moj pogled. "Nič, nič! Ti boš do zadnjega pri meni. Peti hočemo in se smejati, in misli si, s smehom na ustnih, s pesmijo na jeziku ...
In pojdem tja, kjer dan več ne zasije" ...
Solze so mu sijale v očeh; bil je to obupen, leden jok ...
Bil sem navzoč ob njegovi smrti. Sredi največje radosti, v pesmi, žuboreči in razposajeni, si je razgalil prsi, in tih, ponižen pok je zadonel. Vse to je bilo hitrejše kakor misel. Sedel je na stol in nagnil glavo. Oči so se mu zaprle, in s smrtnim vzdihom je izdahnil. Privrela je iz srca kri, samo dve, tri kaplje ...
Videl sem že mnogo ljudi umirati, a tako lepo še nobenega ...
Ko smo ga pokopali, je vprav solnce plavalo proti zatonu. Zlata zarja je obsijala robove gor, sijajen— bleščeč pas se je razprostiral ob obzorju. Njegov odprt grob je obsijala nebeška luč, in spomin nanjo, svetla misel je ostala pri njem ...
Sedaj je noč. Prijatelj, dobre sosede imaš! Od vseh strani je obsijana tvoja gomila, vse diš po jesenskih rožah lu, komaj sem opazil, iz sredine groba, kot iz tvojega srca, je zrastla pohlevna rožica. "Have, pia anima! Sedaj grem, a ne dolgo ...
Na svidenje!" Kot bi vstajale blede vrste iz grobov, iz mavzolejev, izpod cvetličnih gromad! V noči plapolajo zadnje lučice, sence plahutajo kakor velike, breztelesne postave ...