Danejeva Vida

Danejeva Vida Janez Jalen

Izdano:	Vigred letnik 21, št. 1—12; 1943
Viri:	1) 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Razpostavljeni mejniki

Na vrtovih in mejah je otava lepo odgnala. Za trdim senom se pa nova trava kar nikamor ni hotela ganiti, čeprav ni bilo ravno suše, ni bila letina nič kaj bogata. Stare lipe so začele v vrhovih zgodaj rumeneti. Kdor je hotel, da mu bo vejevje pozimi kaj prida odvrnilo jarcem za krmo, ni smel več odlašati. Kar sekirico in srpico je bilo treba vzeti in iti obsekovat lipo, jesen in hrast, ki se mu pa še ni nič mudilo.

Danejevi so delali vejevje v Črvivcih. Matija je obsekoval drevje. Pravkar je splezal v vrh najvišje lipe. Stala je visoko na hribu. Z levo se je držal debla, z desno je vihtel sekirico. Veja za vejo je padala na niže rastoče, dokler se jih ni nabrala težka plast, ki je zdrsnila na kraj krošnje in hrupno zgrmela na tla.

Za dober seženj na visoko je bil Matija obsekal lipo. Nad njim se je košatil gost, zelen vrh, ki ga je bil pustil zavoljo lepšega. Pod njim je drevo široko stegalo veje. Matija se je prestopil za novo rogovilo navzdol. Grede se je ozrl naokrog. Čeprav se mu je mudilo, se ni mogel premagati, da bi se ne razgledal.

Na nebu je plavalo nekaj svetlih oblakov. Tu pa tam so zakrili sonce, ki je z jasnine močno pripekalo. Gore so bile čiste in vse osvetljene. V peščeni Rebri je v nekatere kraje od vročine trava še porjavela. Polja so pa še kar lepo kazala. Po njivah so zorela zadnja žita. Stogovi so bili pa že obdevani s snopjem. Na Blatih, ki se še niso obrasla, so se različno poznale redi. V lipah in hrastih je bilo vse tiho. Med sadnim drevjem so se skrivale vasi. Le zvoniki cerkva so se belili izmed zelenja. Svetega Petra nad Begunjami je zakrivala gošča. Samo križ in jabolko sta gledala čez vrhove smrek.

Danejev Matija je pogledal še proti domu. Po stezi čez travnike je prihajala Vida. Košaro je nesla v roki. Za njo pa so drobencljali Alenkini otroci: Metka, Tonček in Vidka. Matija se je spomnil svoje starejše sestre, ki je bila poročena pri Jeranu v Lescah. Zadnji otrok ji ni dorastel. Kako bo pa zdaj, pa Bog ve. Nič kaj zdrava ni bila videti zadnje čase Alenka. Da bi le kaj narobe ne bilo. No, pa saj je mama šla v Lesce. Bo že vse prav oskrbela. Za botra pa pojde tokrat Ciril. Ne več on. Se bolj spodobi tako, ko je brat že poročen, čeprav je mlajši. On je pa še vedno samski. Počemu bi se pa ženil, ko je še vedno Vida doma. Mu kar nobena ne bo tako gospodinjila kakor mu mama in Vida. Saj prav za prav je bilo odveč, da je posestvo že on prevzel. Pa mama ni dala prej miru.

Matija je spet zamahnil s sekirico in začel naprej obsekovati lipo. Znova so se razlegali rezki udarci. Listi na sekani veji so potrepetavali kakor v smrtnem strahu.

»Malicat!« se je oglasila pod lipo Vida.

»Počakaj, da se prisekam do tal,« je odgovoril z višave Matija. In je še kakor pogodrnjal: »Nalašč ne bom hodil dol, čeprav sem žejen.«

»Stric! Ti jaz prinesem sadjevec gor,« se je brž ponudil Tonček.

»Ne hodi mi blizu, da kaj nate ne pade,« je zavpil Matija nad nečakom.

Vida je postavila košaro v senco, vzela v roko srpico in pričela klestiti nasekane veje. Zastavila je tudi koj Metko, da je morala ravnati vejnike. Dekliču delo nič kaj prida ni dišalo. Vse bolj jo je mikalo v kopice postavljeno vejevje in ob obsekano vejevje prislonjeni vejniki. Tonček in Vidka sta že lezla po vseh štirih skozi prazne prostore med vejniki, se skrivala pod njimi, tekala okrog kopic in od časa do časa glasno zakričala ali se pa zasmejala. Otroke prav nič ni skrbelo, kaj se godi doma. Celo veseli so bili, da so jih poslali k Daneju, k teti Vidi, ki jim je opoldne skuhala južino, kakršne jim mama še za vsak praznik ni.

Matija je obsekal lipo do dna. Počasi je prišel po lestvi na tla. Najprej se je odžejal. Potem je pa koj poskrbel, kako je s sestro Alenko. Vida mu ni vedela nič povedati. Matiju se je kaj malo ljubilo jesti. Da bo že kasneje, je rekel. Vzel je spet sekirico v roko in pričel klestiti veje. Hitro ja rastel pred njim zeleni kup razsekanih vej, za njim pa so se nabirali vse navzkriž razmetani mežlji.

»Kukuc!« Izpod razpostavljenih vejnikov je pomolila razkodrano glavico Vidka, podražila strica Matija in ga gledala s svojimi živimi očmi. Matija je bil pa pravkar obsekal precej dolgo preklo. Stegnil jo je proti otroku in ga narahlo podregal: »Buc, buc!« In sta se oba zasmejala. Metka se je spet brž skrila nazaj med vejnike, Matija je pa pomislil, kako narobe bi bilo, če bi tile njegovi nečaki ostali brez matere. Bog ne daj! Zakon pa res prinaša skrb za skrbjo in nikoli jih ni konca. Pa ne bo dolgo, ko se bo moral tudi on poročiti. Vsaka domačija mora o pravem času dobiti novo gospodinjo. Ce ne, hodi rado narobe. Kar nič več mu ne kaže odlašati. Pa še nobene ogledane nima. Treba se mu bo ozreti malo naokrog.

Sek, sek, sek, je pela sekirica, on pa je mislil na dekleta in preudarjal, katera bi utegnila biti zanj in za Danejevo domačijo prava.

Iz razmišljanja je Matija predramilo peketanje konjskih podkev in pa rahlo drdranje zapravljivčka na trdi cesti. Pogledal je navzdol in koj prepoznal Lojza Veharja, lesnega trgovca. Zdaleč sta se pozdravila. Kakor bi se bil prav ta hip nečesa domislil,, je Lojz naglo potegnil konja za desni vajet in zavil kar čez plitev, suh jarek s ceste na travnik. Pod hribom je konja ustavil in ga privezal k drobnemu jesenu. Sam pa je počasi zastavil navkreber proti Vidi in Matiju.

»Le po kaj gre ta k nama?« se je obrnila od dela Vida k bratu.

»Zavoljo kakšnih lip, ki jih zadnje čase na debelo kupuje,« je menil Matija.

»Mu jih boš kaj prodal?« je nekako nezaupljivo povprašala sestra brata.

»A, ja.« Matija je vrgel kratek oklešček na kup mežljev. In kakor bi hotel Vidi povedati, naj jo nikar nič ne skrbi, je še pojasnil: »Kaj ne poznaš ljudi! Koj bi kdo rekel, kako se mi mudi prodajati, ko sem komaj prevzel gospodarstvo. Počakajo!«

»Saj!« je zadovoljno prikimala Vida.

S klobukom v roki, ki ga je bil vzel raz glavo zavoljo vročine, je prispel navkreber Vehar: »Pa sta kaj pridna, ko sta se lotila že vejevja,« je ogovoril Lojz Danejeva dva.

»Ni kar nič prezgodaj. Je letos zgodnje leto.« Matija je dvignil debelo vejo in jo pričel klestiti.

»Imaš tudi prav,« je pritrdil Vehar. V isti sapi je pa že napeljal na kupčijo: »Lip imaš dokaj, Matija. Ko bi jih meni nekaj prodal.«

»Pa ne morem,« je odkimal novi gospodar pri Daneju.

»Ne bodi tak lakomnik!« je silil Vehar.

»Nič nisem lakomnik. Saj vidiš, da mi lipe prav hodijo za vejevje. Kaj na j mar jarce dam od hiše.«

»Lip imaš še na Lipicah kakor redko kdo.« Lojz je poznal kar vsako drevo daleč naokrog.

»Listje naj pa potem hodim pod Stol grabit, kaj ne.« Matija je brž dobil drug izgovor. Le pravega ni maral povedati.

»Stisnjen gospodar boš.« Vehar se je obrnil proti Vidi: »Kaj boš ti tudi tako pridobitna gospodinja, Vida?«

»Na vse strani je treba misliti in gledati.« Vida ni hotela naravnost odgovoriti, pa je vendar vse povedala.

»Lej, prav tako gospodinjo iščem kakor si ti.« Vehar je pristopil tik k Vidi in jo živo pogledal.

»Saj vam Milka gospodinji.« Milka je bila Veharjeva že odrasla hči.

»Milka se skoraj omoži. Potem bom pa dvakrat vdovec, ko ne bom imel ne žene ne hčere več in nobenega domačega ne pri hiši.«

»Se pa spet oženite. Jo boste lahko dobili.« Vida je spustila vejo, ki jo je klestila iz rok. Ni dosti manjkalo, da se ni usekala. Vehar se je pa nagnil tik k njenemu obrazu in ji skoraj šepetal, da bi se koj oženil, če bi našel kako tako, kakor je ona.

»Manjka vam boljših.« Vida je odgovorila glasno in s tem pokazala, da Veharjevih besedi ne jemlje zares: »Na tako bogatijo kakor je pri vas!«

Metka, ki se je bila že do dobra naveličala ravnati vejevje, je izrabila priliko, pustila delo in se izmuznila k Tončku in Vidki. Oba je odpeljala prav na drugi konec seče. Tam so se igrali, otroci, pod kopicami razpostavljenih vejnikov skrivalnice. Otrokom je bilo prav, Vidi pa še bolj. Čeprav je Vidko pogrešila, je ni klicala nazaj. Zavoljo Veharja, ki je silil vanjo. Dedec bogati, ki bi se rad ponorčeval iz nje. Pa naj le počaka.

»Manjka mi res ne. Kaj bi tajil. Razen žene. Pa mi je koj padlo v glavo, ko sem te prej po dolgem času zagledal, da bi bila ti kar prava zame. Kaj praviš na to?«

Danejeva Vida je pogledala Veharju naravnost v oči. Kar dobrodušne so bile. Ves, precej rdeč obraz je pa govoril, da se res ne norčuje, in da resno misli. Kar nič ni vedela odgovoriti. Vehar je moral še enkrat podregati: »No, kaj praviš, Vida?«

»Kaj naj rečem? Nič.«

»Sem te res kar zviškoma napadel kakor jastreb pišče. Pa za drugič premisli. Res sva v letih malo narazen, star pa še nisem. Pomladi sem jih petdeset dopolnil. Pa nič več.« In je Vehar še povedal, da ne misli prej na poroko, dokler hčere ne odpravi od hiše. Ne mara, da bi njegovo drugo ženo kdo po strani gledal. V Vido pa ni več silil, na j mu odgovori. In prav to se je Vidi kaj všeč zdelo. Veharja je začela gledati z drugačnimi očmi.

»No, Matija,« se je premožni trgovec spet obrnil k Vidinemu bratu: »Ko mi nočeš prodati lip, ti bom pa tole skušal odpeljati.«

»Kar,« se je pošalil Matija: »Lačna pri vas ne bo. Če ji bo česa manjkalo, bo pa dovolj neumna.«

»Saj,« je pritrdil Lojz. Vsi trije so se pa zasmejali.

Vehar je odšel po bregu navzdol. Odvezal je konja in spet pognal. Zapeketale so podkve in zadrdral je zapravljenec. Kmalu ga ni bilo videti več.

Danejeva Vida je odložila srpico. Saj veje bo Matija lahko sam razsekal. Ona poveže najprej vejnike, ki jih je bila poravnala Metka. Tudi za naprej ne bo več klicala otroka k delu. Naj se igra. Že sama postori.

Danejeva Vida je skoraj do noči ravnala in vezala in razpostavljala v kopice v črvivcih vejnike. Ves čas pa je morala misliti na Lojza Veharja, na njegovo belo hišo, na njegovo novo žago in pa tudi na njegove, že malo posivele lase.

Okrog razpostavljenih vejnikov so se pa brezskrbno igrali Jeranovi otroci. Še na mar jim ni bilo, da so medtem, po hudem maminem trpljenju, dobili doma malega bratca.

Ugašajoče življenje

Zorelo je sadje. Jutra so postala hladna. Čez dan se je ogrelo. Kakor hitro pa je zašlo sonce, je pričelo spet mraziti. Raz drevje se je obletalo prvo listje. Okrog hiš so vreščali vrabci. V vrhovih hrastov in lip so se pa zadirale vrane.

Polje je postajalo od dne do dne bolj dolgočasno. Praznile so se njive. Kleti so se polnile s krompirjem. Skednji so se pa okrasili z živo rumenimi kitami koruze.

Po vrtovih so ljudje obirali in otresali sadje, ga spravljali in sušili, stiskali iz njega sadjevec in ga tudi dokaj namočili. Pa je še ležalo vse naokrog.

Bolj zato, da otroka s čim zamoti, kakor pa zato, da bi kaj prida opravila, je Danejeva Vida Tončku in Vidki ukazala, naj gresta na vrt pobirat sadje. Jeranova otroka sta bila še vedno pri Daneju. Le Metka, ki je že za to in ono odvrnila, se je vrnila nazaj domov. In pa zavoljo šole.

Vida se ni utegnila ukvarjati z nečakom in nečakinjo. Imela je polne roke dela. Je bila sama za vse. Mama je še vedno gospodinjila pri Jeranu v Lescah. Sestra Alenka še ni vstala, čeprav je preteklo že več tednov, odkar so krstili Janezka. In pa – kar pogledati ni smela otrok. Preveč sta se ji smilila. Kakšna revčka bosta, če jima res mama umrje. Pred dvema dnevoma so Alenko že z vsem prevideli.

Tonček in Vidka sta vzela košaro in odšla na vrt. V žarkih popoldanskega sonca, kolikor jih je pač moglo prodreti skozi krošnje drevja, sta se otroka sklanjala, pobirala hruške in jabolka in polnila košaro. Trikrat sta že prinesla nabrano sadje pod napušč in ga stresla v star čeber. Z izpraznjeno košaro sta otroka v četrtič odšla prav na konec vrta. Tam je ob poti stal velik, rdeče pobarvan križ. Debel, okrogel kamen je bil zavaljen v njega podnožje. Pa si je domislila Vidka, da bi pod križem za mamo pomolila. Tonček je bil tudi koj voljan. Otroka sta postavila košaro v travo pod košato jablano, odšla pod križ in pokleknila na podnožni kamen. Sklenila sta ročice in jih dvignila proti Križanemu. Vedela pa nista, kaj naj molita, ko nikogar ni bilo, da bi jima povedal. Kar molče sta klečala z lepo sklenjenimi rokami.

Danejeva Vida je na njivi pulila korenje, da skuha kotel za prašiče. Opazila je nečaka in nečakinjo. Ni se mogla premagati. Čeprav se ji je mudilo, je pustila delo in po tihem odšla proti križu. Otroka je nista opazila.

Vida je obstala nekaj korakov daleč od križa, otrokoma za hrbtom. Prav takrat je Vidka le spregovorila in glasno zaprosila: »Ljubi Bogek! Na j naša mama nikal ne umljejo.« Vidka je utihnila. Tonček je pa začel glasno moliti očenaš.

Vida se ni ganila. Ni se mogla ubraniti solz. Šepetaje je molila z otrokoma vred očenaš.

Tonček in Vidka sta se pokrižala in vstala. Obrnila sta se naokrog in zagledala teto. Vidi je bilo kar nekako nerodno. Zazdelo se ji je, kakor bi bila zmotila molitev otrok. Da nekaj reče, je vprašala: »Kaj pa delata?«

Odgovoril je Tonček: »Bogca sva prosila, naj nam nikar ne vzame mame. Meni pa Vidki pa Metki pa Janezku pa atu.«

»Sta že pridna,« je pohvalila Vida mala dva. »In delala sta tudi pridno. Samo še tale jabolka pobelita, potem me pa počakajta pred hišo. Koj pridem in vama dam malico.«

Otroka sta se spet lotila pobiranja. Pa se jima kar nič več ni ljubilo. Sta oba mislila samo na bolno mamo. Komaj pol košare sta nabrala jabolk. Potem sta spet prijela vsak na eno stran za roč in odnesla pobrano sadje v čeber pod napuščem. Utrujena sta sedla na klop pred vrati in čakala teto.

Vida je odšla nazaj na njivo. Napulila je še za naročje pese in naložila vso puljavo na koleseljc. Pravkar je hotela odpeljati. Pa se je prav ta hip pripeljal po stezi Vehar in poskočil s kolesa.

»Dober dan!«

»Bog daj!« je odzdravila Vida in zavoljo lepšega še pristavila: »Prav ustrašila sem se vas.«

»Počemu me pa vičeš? Kaj sem mar res že videti tako star?

»Tisto ne. Samo Vehar ste.«

»Ti reci. In konec besedi.« Lojz je hotel biti kar hud.

»No, pa ti,« je pristala Vida na tikanje.

Vehar je povprašal po Matiju. Da orje za Ježo, mu je povedala Vida. Pa se Lojzu kar nič ni mudilo za gospodarjem. Začel se je pogovarjati. Vida ni mogla biti tako neotesana, da bi se izgovorila na delo in na zadrego in da jo čakata Jeranova otroka. Postala je.

Vehar je najprej pohvalil korenje, ki da je debelo, kakršnega letos še na nobeni njivi ni videl. Pa je koj preobrnil hvalo na Vido: »Seveda! Če so tako pridne roke pri hiši, kakršne so tvoje –«

»Kaj misliš, da sem jaz korenje za korenjevec iz zemlje vlekla,« se je zasmejala Vida, ki je sedaj Lojza prav lahko tikala.

Tudi Vehar se je nagajivo zasmejal: »Eee, navihanka!« Požugal je s kazalcem: »Nič nikar ne taji. O pravem času si znala korenje spraviti iz strnišča in pa dvakrat si ga oplela. Mar misliš, da ne vem.«

»Kaj bi ne. Samo toliko se motiš, ko praviš, da sem vse to utegnila sama narediti. Kako pa? Za oboje sem najela Lemežovo Jero.« Vida se je naslonila na koleseljc in se ji kar nikamor več ni mudilo.

Dolgo sta se pogovarjala Vehar in Vida na Danejevih ozarah na koncu vrta. Govorila sta prav vsakdanje stvari. Lojzu se je še prezgodaj zdelo, da bi Vido zares vprašal. Bo še malo premislil. Sodil pa je, da dekle ne bo odrekla.

Drugikrat bi bilo Dajenevi Vidi nerodno. Sedaj se pa niti domislila ni, da bi jo utegnili ljudje vleči skozi zobe. Še na mar ji ni prišlo, da ženske po njivah naokrog že stegujejo vratove, in da jo kasneje obdolže, kako se ponuja bogatemu Veharju. Tudi na lačna otroka pred hišo je pozabila.

Lojz in Vida bi se še naprej pogovarjala. Pa je pripodil po poti v lahek voz vpreženega konja Jeran iz Lesec. V dir je zavil na Danejev dvor. Vida se je prestrašila: »Ježeš Marija, kaj pa je!« Stekla je proti domu. Vehar je pa spet sedel na kolo in se odpeljal. Še posloviti se nista utegnila.

Svak Tonej je Vidi v eni sami sapi povedal, da Alenka prav za prav že umira. Noči da ne bo preživela. In da si želi še enkrat videti Tončka in Vidko.

Vida je brž postavila na mizo malico za otroka in Jerana in jim rekla, naj kar jedo. Sama se jedi ni pritaknila. Pohitela je k Lemežu po Jero, da opravi namesto nje živino in skuha zase in za Matija večerjo.

Tudi Toneju in otrokoma jed ni dišala. Nestrpno so čakali vsi trije, kdaj se Vida vrne. Najrajši bi bili že doma v Lescah. Tonej kar obstanka ni imel. Zdelo se mu je, da čaka že celo večnost, čeprav se je Vida zamudila komaj neka j minut. »Le kje se obotavlja?« je zagodrnjal prav takrat, ko je zagledal skozi okno Vido, ki je tekla proti domu. Stara Jera je ni mogla dohajati.

Vida je brž preoblekla Tončka in Vidko. Grede je naročala Jeri, kako naj vse postori, da bo prav. In da naj pride jutri tudi na vse zgodaj pogledat, če se ona sama še ne bo mogla vrniti.

Vida sama je bila kaj hitro nared. Kar z onimi tremi vred je bila pri vozu. Nič jim ni bilo treba čakati nanjo. Urno je dvignila Tončka na voz in mu velela sesti na sredo. Sama je sedla na levo stran in vzela Vidko v naročje. Jeran pa, kot voznik, je moral biti na desni, da je imel pri roki zavoro in bič.

Tonej je pognal. Konj je stekel kakor bi se tudi žival zavedala, da mora napeti vse sile, kadar gre za življenje gospodinje in za zadnje slovo matere od otrok.

Drobno je peketal konj po trdi cesti. Za njim je drdral zapravljenec. Ljudje so se ozirali za vozom in kar koj vedeli, da okrog Jeranove hiše v Lescah hodi smrt. Milovali so Alenko, otroke in Toneja, ki mu kar nič ne kaže, da bi ostal sam in se bo moral v drugo ženiti, ženske so že začele ugibati, katera bi bila pripravna zanj. Nad Triglavom se je pa sonce za redkimi oblaki počasi bližalo zatonu.

V dir je privozil Jeran na domače dvorišče. Z zadnjim kolesom je bil celo precej zadel v odrivač pri lesi. Sunkovito je ustavil konja. Ni ga utegnil izpreči, niti ne pogledati, če je kolo utrpelo kaj okvare. Preveč se mu je mudilo v hišo, čeprav je, koj ko je poskočil raz voz, iz vsega okolja spoznal, da žena še ni umrla. Saj bi se vendar kdo z objokanim obrazom prikazal na pragu. Pa nikogar ni bilo od nikoder. Zaskrbelo pa je Toneja, če se Alenka še zaveda. Prijel je naglo Tončka za rokico, da ga brž popelje k mami.

Urno se je obračal Jeran, da se bolj urno ni mogel, pa ga je vseeno Vida precej prehitela. Kar zavihralo je krilo za njo in že je zginila z Vidko v naročju čez prag v vežo.

Visoko podložena z belimi blazinami je Jeranka na postelji bolj sedela kakor pa ležala. Ob zglavju je ždela njena mama, Danejka. Poleg nje pa je stala vsa objokana Metka. Ta je bila že toliko pri pameti, da se je zavedala, kaj je smrt. Na klopi pri peči je pa v podolgovati pleteni košari mirno spal mali Janezek.

Alenka je trudno zaobrnila glavo in se z ugašujočimi očmi ozrla na oba otroka, ki sta ju privedla Vida in Tonej. Vida se ni mogla vzdržati solz, Jeran se je pa pričel usekovati. Ne. Tako hudo mu še ni bilo v življenju. Na nobeni fronti ne in tudi nazadnje po koncu vojske v ujetništvu ne, čeprav je mrl od domotožja.

Vida je posadila malo Vidko sestri na posteljo. Njo je Alenka tako rada imela. Otrok je z velikimi, preplašenimi očmi pogledal svojo mater in bolj dahnil kakor pa izpregovoril: »Mama!« Vidka je kar sama od sebe bolnico poljubila. Alenka pa poljuba ni mogla več vrniti. Skušala pa je dvigniti desnico, pa ji je omahnila nazaj na odejo.

Kakor vsaka dobra mati je Danejka koj uganila, kaj hoče Alenka. Nagnila je otroka proti bolnici, z drugo roko pa je pomagala hčeri dvigniti desnico, da je mogla pokrižati Vidko. Nehote se je spomnila, kako je včasih Alenko, ko je bila še manjša, kakor je sedaj njen otrok Vidka, učila delati križ.

Zapovrstjo je Alenka pokrižala vse svoje otroke. Še malega Janezka so ji morali prinesti. Vsem odraslim so se lesketale solze v očeh. Jeranki sami pa ne. Bila je vsa vdana in z eno nogo že na drugem svetu.

Odslej je Alenka, večkrat nemirno pogledala Vido. Spet je mama uganila njeno misel. Rekla je Vidi, naj pride bliže. Da ji hoče Alenka nekaj povedati.

Vida se je sklonila k sestri. Opešano ji je Alenka zašepetala: »Vida! Otroci.« 

Vida je zaihtela in vsa solzna obljubila: »Alenka! Kakor za svoje bom skrbela.«

Poslej Alenka ni več glasno spregovorila. šepetala pa je še venomer sladka imena: Jezus, Marija, sveti Jožef.

Kmalu potem, ko so užgali z ruto zagrnjeno električno luč, da je bolnica laže prenašala trdo svetlobo, je Alenka padla v nezavest. Poklicali so k smrti. Danejka pa je prižgala svečo za zadnjo uro in pričela z blagoslovljeno vodo škropiti po postelji in okrog nje.

Prihitele so sosede. Kovačica je koj začela glasno moliti litanije za umirajoče: »Gospod usmili se, Kristus usmili se, Gospod usmili se. Sveta Marija, prosi zanjo!«

Pri vzkliku: »Vse svete device in vdove, prosite zanjo,« je Alenka izdihnila. Po Jeranovi hiši se je razlegel glasen jok, odraslih in otrok. Zunaj je med tem nastala trda tema.

Hladno gnezdo

Za božič je padlo snega nad koleno. Po malem je naletaval prav tja do Svetih treh kraljev. Potem se je zjasnilo. Sneg je zmrznil in držal je sren.

Na klancu so se dričali otroci. Na Danejevem dvoru je pa Matija cepil drva. Visoko je vzdigoval z železnimi obroči okovan kij in trdo udarjal na železne zagozde. Pa ga ni bilo trklja in naj je bil še tako grčav, da bi ga Matija ne bil razklal. Votlo so doneli udarci in včasih se je zdelo, da se kar hiša potresa.

»Razbija, kakor bi mu nekaj ne bilo prav,« je spregovorila Danejeva mama, ki je sedela na klopi pri peči in pletla volneno belo nogavico prav za Matija.

»Morebiti sta si v nedeljo s Polonco prišla kaj navzkriž,« je odgovorila mami Vida, ki je ob šivalnem stroju krpala hlačke Jeranovemu Tončku.«

»S katero Polonco?« se je začudila Danejka.

»S Svetinovo iz Bodešč. Kaj nič ne veš?« Vida se je nagajivo nasmehnila.

»Od kod naj zvem, če mi pa ne ti ne on ne povesta.« Mama je bila kar malo nejevoljna.

»Potem pa le resno misli, če prikriva,« je sodila sestra brata

»Saj čas bi že bil. In Polonca, kolikor jo jaz poznam, ni napačno dekle.« Danejka je bila uvidevna žena.

»Res. Kar treba se mu bo poročiti. Vidva sama ne bosta mogla shajati.« Vida je obmolknila, kakor bi se ji bilo zareklo. Pa bilo je že prepozno.

»Kaj mar misliš ti od doma?« je hotela vedeti mama.

»Saj nisem nič rekla,« je brž skušala utajiti Vida.

Mama pa ni odnehala: »Sta mar z Veharjem že tako daleč?« 

Vida je narahlo zardela. Ni vedela kaj odgovoriti. Pa jo je rešil iz zadrege Jeranov Janezek. Ležal je na blazini za pečjo, se pravkar prebudil in glasno zajokal. Vida je naglo odložila šivanje in vzdignila otroka. Na odgovor je pa kakor pozabila. Pričela se je pogovarjati z Janezkom: »Lej ga, revčka malega. Zbudkal se je, zbudkal, naš Janezek. Lačen je. Se bova koj previla, potlej bo pa mlekca pupal.« Vida je pritisnila otrokov razžarjen obrazek k svojemu licu. Fantek se je nasmejal in vtaknil prstek v usta.

Danejki se ni zdelo prav, da ji prej hči ni odgovorila. Moledovati pa za odgovor tudi ni marala. Naj naredi Vida kakor hoče. Stara je dovolj. Če je sedaj nima, ne bo imela nikoli prave pameti. In se je naredila, kakor bi bila tudi ona pozabila na prejšnji razgovor. »Kar previj otroka. Jaz pa medtem zavrem mleko,« je rekla in odšla v kuhinjo.

Bunk, bunk, bunk je še vedno pel Matijev kij zunaj na dvoru. Z Janezkom v naročju je Vida potegnila raz teme z desno roko – na levi ji je sedel otrok – preganjeno gorko volneno odejo. Pregrnila jo je na mizo in nanjo položila Janezka. Urno ga je odvila in obrisala. Otrok pa je zakobacal z nogami, stegal rokici predse in se ves zadovoljen smejal. Vida se je spet začela pogovarjati z otrokom: »Jaaa – Naš Janezek je revček, ko nima mame. Pa bom jaz njegova mama. In se bova rada imela in ga nikomur ne dam. Najmanj pa pisani mami. Zato, ko je tako fleten fantek.«

Vida je Alenkine otroke vse rada imela. Najbolj pa je vzljubila Janezka. Dober mesec je bila ostala po sestrini smrti pri Jeranu in je gospodinjila. Potem so pa začele ženske otresati jezike, češ da Tonej sedaj vzame kar njo. Vidi se je zdelo za malo. Kakor da bi nikogar drugega ne mogla več dobiti. In vživela se je bila že v misel, da postane prej ali slej Veharica. Naj si Tonej kar drugo poišče. Saj ne rastejo pri Dane ju dekleta samo zanj. Če pa druge noče, naj počaka, da doraste Metka. Do takrat pa že s staro Jero opravi, če se boji opravljanja in noče v hišo mlade dekle. Poleti je pa moral najemati tudi doslej, naj pa še zanaprej. In je Vida res tako uredila, da je prišla k Jeranu Jera. Sama pa je odšla nazaj domov. Na Janezka se je bila tako navezala, da ga je vzela s sabo. Ni ji bilo žal. Pol življenja ji je izpolnjeval.

Vida je otroka previla in ga spet dvignila v naročje. Janezek se je pa začel kremžiti. Kar koj je hotel jesti. Vida ga je tolažila: »Potrpi malo! Ti požeruh ti! Saj bo koj.« Otrok si pa ni dal nič dopovedati. Glasno je spustil jok. Vida ga je začela ujčkati in mu peti:

»Dirja, dirja dooona,
v Kranj gremo po kooona,
v Tržič po mešič,
v Loko po moko.«

Fantek je prisluhnil in utihnil. Medtem je pa že mama prinesla stopljeno mleko. Vida je sedla na pručko, si naslonila Janezka čez roko in mu dala piti iz stekleničke. Fantek je začel hlastno vleči. Vida ga je pa karala: »Lej ga požeruha. Saj se boš še zadavil.« Bila pa je vsa srečna in se je zazrla v otrokov obrazek.

»Le zakaj se ne poročiš, ko si kakor rojena za otroke.« Danejka je svojo hčer hotela malo uščipniti. Zato, ker ji prej ni odgovorila zavoljo Veharja. Vida jo je prav razumela in je precej rezko odgovorila: »Saj se bom. Morebiti še prej, kakor vi mislite.« In sta obe obmolknili. Zunaj na dvoru pa je pel Matijev kij. Vmes se je oglašala sekira.

Vida je otroka nahranila, ga obrisala okrog ustec in mu rekla: »Sedaj je pa naš fantek sit kakor boben. Popestovali te bodo pa mama. Jaz ne utegnem. Moram še tvojega bratca in tvoji dve sestrici iti pogledat.« Vida je malega nečaka poljubila in ga oddala mami. Pa sta si bili spet dobri, mati in hči. Sama pa je pohitela v kuhinjo, si napravila kavo, jo brž popila in odšla.

Danejeva Vida je hitela iz Lipnice v Lesce kar po srenu naravnost čez Travnike. Pod pazduho je nosila sveženj zakrpane otroške obleke, v košari pa še razne druge drobnarije za otroke. Sneg je škripal pod nogami. Sonce se je pa krvavordeče bližalo zatonu. Vida se je spomnila materinih besedi in Veharja. Vedela je, da Lojz prav gotovo vpraša zanjo, kakor hitro poroči hčer. Prej je pa bolj prav, da je tiho. Kaj bi se po nepotrebnem dajala ljudem v zobe. Kaj pa komu mar.

V Stagnah je Vida nehote prijela za leso, čeprav je bila odprta. Saj pozimi nihče ne goni živine na pašo. Lesa je v tečajih zaškripala. Vidi se je pa zazdelo, kakor bi jo bil nekdo vprašal: Kaj pa Janezek?«

Janezek? S sabo ga vzame k Veharju. Pa bo komaj šlo. Nič. Morebiti pa sama ne bo imela otrok, pa pregovori Lojza, da ga posinovita. Kaj da ne bo imela otrok. Bi bilo tudi hudo narobe, če bi ostala brez njih. Ampak! Kaj pa Janezek?

In bi bila Danejeva Vida rada Veharca in je hotela obdržati pri sebi Jerajevega Janezka in imeti še svoje otroke. Nazadnje se je sama sebi glasno zasmejala. Zazdelo se ji je, da je podobna šolarici, ki že ve, da nosita miklavževino ata in mama, pa še kljub temu moli, da bi ji Miklavž čimveč prinesel.

Vida je prihitela k Jeranu. Jera je brkljala nekaj v hlevu. V kuhinji pa se je trudila Metka, da bi zakurila v štedilnik. Ni bila še vajena in kar ni ji hotelo goreti.

»Kje sta pa Tonček in Vidka?« je vprašala Vida.

»V hiši za pečjo.« Metka je prižgala novo vžigalico.

»Žerjavico vzemi z loparjem iz peči, pa boš najhitreje zakurila,« je hotela poučiti teta nečakinjo.

»Kako, če je pa v peči tema.« Metki je šlo skoraj na jok.

»Oh, je Jera nerodna,« je pograjala staro deklo Vida, odložila košaro in sveženj obleke na mizo in brž sama zakurila. In ko je od Metke poizvedela, da otroci vse popoldne niso užili nič gorkega, pa v takem mrazu, je brž pristavila še mleko in velela Metki paziti nanj. Sama pa je odšla v hišo.

Tonček in Vidka sta se stiskala v kot za pečjo. Obema je bilo mraz, čeprav sta se odevala v ogrinjačo pokojne mame. Otroka sta se tete razveselila. Saj jima je zmeraj kaj prinesla in nikoli ni prišla praznih rok. Brž sta dobila vsak svoj piškot. Urno sta ga zanesla v usta. Vida je videla, da ne toliko iz sladkosnedosti, kakor zato, ker sta bila lačna. Postala je nejevoljna na svaka. Da ne zna držati reda.

»Kje pa so ata?« je vprašala Vida.

Tonček je skomizgnil z rameni: »Ne vem. Saj jih dostikrat ni doma.«

»Imajo že svoje opravke,« je Vida proti otroku zagovarjala očeta, v resnici je bila pa jezna na Jerana. Hodi okrog, doma je pa vse narobe. Vsaj za otroke naj bi poskrbel, kakor je treba.

Vida je še dala vsakemu otroku za pest drobnega sladkega peciva, jima obljubila, da jima takoj skuha kavo, in odšla nazaj v kuhinjo. Tudi Metka je bila deležna prinesenih sladkarij. Dekliček je brž odvil papirnato vrečico in pričel jesti. Tudi Metka je bila lačna. Vida pred otrokom ni hotela nič reči. Greblo jo pa je. Jeri pove, kar ji gre. Pa tudi Toneju ne prizanese. Pa zaenkrat se ni utegnila ukvarjati z njima, niti v mislih ne. Hitela je kuhati kavo in v peč je bilo treba zakuriti, da ne bo otrok za pečjo zeblo.

Kava je bila kuhana. Krajec starega, trdega kruha je bil še v omari. Sladkorja pa nič. Vida je brž dala Metki nekaj drobiža in jo poslala v prodajalno. Preden se je otrok vrnil, se je že valil skozi sajasto zakajene mesteje iz peči gost dim. Je morala Vida prinesti drva naravnost iz krade, namesto da bi jih bil kdo že prejšnji dan založil v peč, da bi se bila do dobra posušila.

V kuhinjo je pricoklala Jera. Vida bi jo bila najrajši oštela, pa se je spomnila, da je bolj prav, če jezo požre. Jera bi se utegnila razhuditi. Če vse pusti in odide, bo še za manj, kakor je sedaj. Tiho pa Vida vseeno ni mogla biti. Z mirno besedo je dekli povedala, kako in kaj bi morala ravnati.

»Kjer se gospodar za nobeno reč ne briga, se posel tudi ne more za vse,« je prisekljivo odgovorila Jera. Vida pa je utihnila.

Kakor gnezdo negodnih ptičev je Vida zbrala otroke okrog sebe in jih nahranila. Spet so se ogreli in se razživili. Vidka pa je prijela Vido za roko in po otročje rekla: »Teta! Ti pl nas ostala bos.« Težko je Vida mali dopovedala, da ne more ostati.

Vida se je že odpravljala, da odide, ko je prišel domov Tonej. Ni bil opit, poznala se mu je pa pijača. Malo sram ga je bilo. Da se je moral nekaj pogovoriti, se je izgovoril. Vida mu sicer ni rekla nič. Njen pogled pa je trdo očital svaku, da ne dela prav.

Vidi se je mudilo. Pozno je bilo že. Jeran svakinje ni pospremil do praga, kakor bi se bal očitkov.

»Lahko noč!«

»Lahko noč!«

Vida je odšla. Tonej je pa sedel k peči in molčal. Na prej vesele obraze otrok je pa spet legla hladna senca osamelosti.

Zapeljivi predpust

»Vida! Kaj misliš danes popoldne iti kaj v Lesce?« je na Svečnico opoldan, ko je odložil žlico, nepričakovano vprašal Danejev Matija svojo sestro.

Mama je začudeno pogledala, nič manj pa Vida.

»Še vprašuješ. Veš, da moram iti. Že zavoljo otrok. Kaj pa je?«

»O, nič. Pelješ se lahko z mano, če hočeš, ko grem tik mimo Jerana.« Matija se je hudomušno smejal.

Mama ni hotela nič reči. Bi si morebiti Matija mislil, da se hoče še vedno vtikati v gospodarstvu. Naj dela po svoje. Zakaj mu je pa prepisala. Vida je bila pa radovedna. Ni mogla biti tiho. Brž je vprašala:

»Kam pa pojdeš?«

»V Bodešče. Peš je daleč, za kolo je pa preslaba pot. Zakaj bi se pa ne peljal, ko je kobila spočita.« Matija si je prižgal cigareto.

»Kaj sta mar s Polonco že tako daleč?« je uganila Vida.

Matija ni nič tajil in je kar naravnost povedal: »Če vama je prav, bi bila koj po beli nedelji poroka.«

»Naredi, kakor tebi kaže,« se je oglasila mama.

Matija je vstal: »Zavoljo Vide sem mislil. Ko ne vem, kako imata z Veharjem zastavljeno.«

Vida je zardela in nejevoljno odvrnila: »Česa vsega ne poveš. Ko nič res ni.«

»Kaj ne bo res,« se je nagajivo smejal sestri Matija. »Če mi je pa Lojz sam rekel, da za trdno računa nate.«

Vida se je začudila. Hkrati se ji je pa za malo zdelo, da je Vehar prej govoril z bratom, kakor pa z njo samo. Kar prisekala je: »Kaj sta se vidva menila, meni nič mar. Pa se še vidva vzemita. Meni doslej še ni nič omenil.« Vida je začela pospravljati raz mizo.

Danejev Matija je bil pa preudaren fant. Nič se ni razburil, kakor se je Vida. Mirno je povedal svojo misel: »Če te ni še vprašal doslej, te pa ob prvi priliki bo. Sedaj, ko je omožil hčer. Sama prav dobro veš, da že precej časa gleda za tabo. Da bi pa brenčal okrog tebe kakor kakšen neodrasel fantin, tega pa vendar ne moreš zahtevati od človeka zrelih let. Potlej sama tudi nisi več otrok.«

»Seveda! Kar namignil bo, pa bom tekla za njim. Da mi bo pozneje kdaj očital, kako sem bila lačna njegove bogatije.« Vidi so padle žlice in vilice in noži raz krožnika na tla. Neprijeten žvenket jo je še bolj razdražil: »Zlodjevi dedci!« je zabentila.

Matija se je pa spet smejal: »Dedci gori, dedci doli. Dovolj si nespametna, če Veharju odrečeš.«

»Čeprav!« Vida se je urno obrnila. Grede, ko je nesla posodo proti vratom, ji je pa mama povedala:

»Jaz nič ne rečem. Naredi kakor hočeš. Premisli pa dobro.«

Matija je zamahnil z roko: »Naj vas nič ne skrbi, mama. Saj ga bo vzela. Zakaj je pa vselej take volje, kadar govori z Lojzom.«

V kuhinji so že zaropotali lonci in sklede in krožniki. Vida se je lotila pomivanja. Matija je pa odšel v podstrešje, prinesel raz vrh praznični komat z jazbecem, ga prislonil v hiši na klop za durmi in pričel svetliti kolute. Preden je delo dokončal, je postavila mama na mizo polno skledo gorkih flancatov. Bi moralo biti hudo narobe, če bi pri Daneju na svečnico ne cvrli.

Vida je bila pomila in pospravila in se vrnila v hišo. Da sta si bila z bratom prišla malo navzkriž, na to je že davno pozabila. Kdo pa vzame zares, če se domači mimogrede malo sporečejo. Matija in Vida sta pojedla vsak svoj flancat. Grede sta se pa domenila, da se kar koj odpeljeta. Bolj zavoljo Vide, ki se ji je mudilo k otrokom v Lesce, kakor pa zavoljo Matija. Se bo še on malo pomudil pri Jeranu, da ne bo k Svetinovim prišel kar sredi popoldneva.

Matija je šel napregat, Vida se pa preoblačit. Košaro za otroke je napolnila kar mama. Preden je pa odšla iz hiše, je morala Vida pogledati še Janezka, ki je spal na klopi pri peči. Najrajši bi ga bila zbudila. Saj sama ni vedela, kako da se je tako zelo navezala na tega otroka. Zdelo se ji je, da bi z njim zgubila pol življenja. Kar ni mogla od njega.

Na dvoru je zarezgetala kobila in Matija je poklical: »Vida!«

»Že grem,« se je oglasila Vida, na rahlo poljubila Janezka na lice in odhitela skozi duri.

Zunaj je sijalo sonce. Sneg je ležal samo še v osojah. V Rebri je že rdelo resje. Cesta se pa ni bila še osušila. Vrane so se že v parih spreletavale po polju, ščinkavci so vriskali svojo pomladansko pesem. V vrhu hrasta v črvivcih je pa žvižgal kos. Matija in Vida nista skoraj nič govorila. Kobila je pa s težkim korakom enakomerno tekla proti Lescam.

Voz je zavil na Jeranovo dvorišče. Tonček in Vidka sta vsa vesela prikričala iz hiše: »Teta Vida, teta, Vida, teta Vida.« Kar samo se jima je smejalo, ko sta zagledala v Vidinem naročju do vrha napolnjeno košaro.

»Br, nazaj v hišo, da se ne prehladiš!« se je pohudovala Vida na Tončka, ki je bil pritekel na dvorišče kar bos. Fantek je pogledal v tla in se počasi umaknil. Vidka je pa prihitela v obnošenih sandalih k teti, stegnila rokice in si zaželela, da jo Vida vzame v naročje.

»Ne morem, Vidka. Me boš umazala, ko imaš čeveljčke vse blatne. Se že kasneje malo popestujeva.« Prijela je pa deklico za roko in jo peljala proti durim.

Na prag je prišla tudi Metka: »Dober dan, teta Vida in stric Matija,« je lepo pozdravila.

»Bog daj! Kje pa so ata?« je vprašal Matija grede, ko je odeval kobilo.

»Jih še ni domov.« Otrok je pogledal v stran. Bilo mu je nerodno.

»Kam pa so šli?« je hotela vedeti Vida. »Oh, saj zmeraj kreti okrog in ga kar nikoli ni o pravem času k jedi. Jaz mu pa postavljam, da je vedno vse zanič.« Jera si je v veži brisala roke v predpasnik in bila kaj slabe volje.

Matija in Vida sta se spogledala. Reči pa nihče ni maral nič. Zavoljo otrok. Pa tudi zavoljo Jere ne. Povsem se pa Matija le ni mogel zdržati. Narahlo je odkimal z glavo in molče povedal sestri, da svaka ne razume. Vida bi pa Toneju, če bi ta trenutek stopil prednjo, prav gotovo rekla pikro besedo. Le kako more biti tak, da se za otroke nič ne briga. Kakor bi njegovi ne bili. Janezek bi bil že davno umrl, če bi ga ne bila vzela s sabo k Daneju. Le počaka naj. Ob prvi priliki mu pove. Pa čeprav zameri.

Danejev Matija se je pri Jeranu kaj malo pomudil. Je bilo pri hiši mrzlo in hladno. Ni se počutil dobro. Počasi je odpeljal po klancu navzdol proti blejskemu mostu. Se pa morebiti še na Bledu pri Lovcu malo ustavi.

Vida se je najprej pobrigala za otroke. Lačni niso bili. Flancate pa, ki jim jih je prinesla, so kaj radi jedli. Kaj bi jih ne, ko pri Jeranu niso nič cvrli. Potem je začela urejevati po hiši. Grede je pa Metko učila, kako na j naredi, kadar ona ne more priti pogledat. Saj bi šlo, če bi bila Metka dve, tri leta starejša. Tako je pa – Bog pomagaj. In je Vidi postalo skoraj žal, da ni ostala pri Jeranu. Pa naj bi rekli ljudje, kar bi hoteli. Jezikov jim tako nikoli ne zavežeš.

Drugo je Vida vse uredila, le tla so bila še precej umazana. Da bi jih pa na svečnico pomivala – Naka! Se rajši malo poukvarja z otroki, ko nimajo prav za prav nobenega pravega veselja. Jezus! Otrok je pa res revež, če mu prezgodaj umrje mati.

Vida je kaj kmalu razživela otroke, da so se veselo smejali. Potem je pa začela poizvedovati od njih, kako je pri hiši, kadar ona več dni ne utegne priti pogledat. Saj otroci vse povedo, kar odrasli znajo prikriti. Prijela je Tončka za podpazhudi in si ga posadila v naročje:

»Tonček! Sedaj se morava pa midva malo pogovoriti. Kaj te ata kdaj nabijejo?«

»O, ne,« je odkimal fantek s prijazno glavico: »Saj nič ne nagajam.« Malo nerodno mu je bilo pa vseeno.

»Kaj pa Jera?« je hotela vedeti Vida.

»Jela je pa medved,« se je brž oglasila Vidka.

»Zakaj?« se je začudila Vida.

»Zato, kel zmelam blunda,« se je odrezala mala.

»Kdo pa je to rekel?« je še hotela vedeti Vida.

»Ata. Vcelaj.«

Sedaj je Vida zvedela dovolj. Tega pa le ni vedela, da bi stara Jera rajši danes kakor pa jutri vse pustila in odšla nazaj domov, pa četudi bi bila tu pa tam lačna, ko bi ne bilo zavoljo Danejke. Ta ji je bila vedno dobra, pa ji ni marala delati še več puščob, kakor jih že ima zavoljo Toneja.

Pod noč, ko so se otroci ugnali, je Vida odšla v kuhinjo. Ni mogla več molčati. Začela je Jeri praviti, kako naj bi se bolj brigala za otroke in za red.

»Še dobro, da gre zatorej,« je zrasla Jera, »oženi naj se Tonej! Tako ne more iti več naprej. In najbolj prav naredi, če kar tebe vpraša.«

Vidi je kar sapo zaprlo. »Avša, avšasta,« je odvrnila Jeri, se obrnila in odšla nazaj v hišo k otrokom.

Tema je že bila, ko se je vrnil Matija iz Bodešč. Vida ga je že čakala in je koj sedla na voz. Matija je bil pa dobre volje in je med potjo zapeljal še na dvorišče Oblakove gostilne. Znotraj je pela harmonika. In pa pogledal bi, če ni Jeran notri, ko se še ni vrnil domov. Sta bila oba z Vido radovedna.

Seveda je bil Tonej notri. Pri peči je sedel. Poleg njega pa Vehar. Jeranu se je pijača že precej poznala, Lojzu pa malo manj. Vido je pogrelo. Kljub temu st a morala z Matijem prisesti k isti mizi. Bi se drugače zamerila.

Toneju je bilo nerodno. Brž se je hotel opravičiti svakinji in svaku, češ da so ga opravki zadržali: »Drvošec kupuje Vehar od mene,« je rekel: »Pa ga mu ne dam. Bo lesu cena kmalu spet poskočila. Kaj ne, Matija?«

»Podobno je,« je pritrdil svaku Danejev. Vida je pa Veharja srepo pogledala. Najrajši bi mu pa v obraz zabrusila: »Tak, takole spravljaš premoženje skupaj.« Lojz je pri njej zgubil dokaj veljave. Je tudi sam čutil to. Da obrne pogovor drugam, je hitro povabil Vido na ples.

»Veš, da ne grem plesat,« je odklonila Vida, »ko nisem še odžalovala sestre.«

»Kaj bi tisto,« je silil Lojz: »Danes pogreb, jutri pa svatba. Kaj ne, Tonej. Midva, ki sva vdovca, se oba še to pomlad zasučeva.«

Jeran ga je že toliko imel, da ni več znal skriti svoje misli. Stegnil je roko čez mizo proti Vidi in glasno povedal: »Jaaa – Če bi me tale Vida hotela, naju koj v nedeljo okličejo enkrat za trikrat.«

Vida je udarila Toneja po roki: »Trajdel!«

Nato so vsi utihnili, kakor bi bili požrli jezike. Kar nič več se ni hotel razživiti pogovor. Plačali so in vsi odšli naravnost domov.

Na vozu je Vida ves čas molčala. Druge krati je vselej, kadar je prišla iz Lesec, na dolgo in široko pripovedovala mami o Jeranovih otrocih. Ta večer je bila pa kaj kratkih besedi, še celo od Janezka se je pozabila posloviti, preden je odšla spat.

Dolgo je bedela. Okrog polnoči je slišala pripeti skozi vas fante:

<poem> »Za eno srečo ti bom povedal, da kam se ti priženil boš.«

Spomladansko oranje

Na sončnih bregovih in ob zatišnih plotovih so vzcvetele prve trobentice. Izpod leskovih grmov, raz katerih se je iz potresajočih se abrankov osipal cvetni prah, so pogledale modre glavice jetrnika. Okrog stogov in po sadovnjakih je odgnal modrikast pomladni žafran. Po vrtovih pa je pričela zeleneti murava.

Veter je presušil polje. Brazda je imela ravno pravo vlago. Zacvilila so kolca in zahreščali so plugi. Vse je hitelo orati. Koj po svetem Jožefu so najbolj pridni že začeli saditi zgodnji krompir. Polje je spet oživelo.

Danejev Matija je zadnja leta oral skupaj s svojim mlajšim bratom Cirilom, ki se je bil priženil h Kuneju. To leto je bila pa Kunejeva kobila breja in je Ciril kar vsak dan čakal, kdaj povrže. Matija se je pa za spomladansko oranje dogovoril s svakom, z Jeranom iz Lesec, da bosta skupaj orala. Saj bi lahko dobil koga drugega kar v vasi, pa – še nikogar povprašal ni. Se bosta s Tonejem med delom vsaj kaj pogovorila, ko je tako sam, odkar mu je umrla Alenka

V četrtek po svetem Jožefu sta Matija in Jeran orala Danejevo deteljišče. Tonej je vodil konje, Matija je pa hodil zadaj za plugom med ročicami in s črtalom in lemežem rezal in obračal brazde. Za njima so vrane pobirale črve. Visoko nad njima pa je že žvrgolel škrjanec.

Danejevo gosto zraščeno deteljišče je bilo težavno orati. Kobili sta morali trdo peljati. Kmalu sta bili premočeni in se je pokadilo iz njih. Do srede dopoldneva sta se bili že upehali. Tudi rateja sta se naveličala enakomerne hoje gori in doli po njivi. Kar čas bi že bil, da prinese Vida malico. Matija se je oziral prek ozar proti domu, kdaj zagleda sestro. Ne toliko zavoljo sebe, kakor zavoljo Toneja. Saj domač človek že potrpi. Če so pa tudi drugi ljudje pri hiši, je treba pa biti bolj natančen. Matija rekel ni še nič, sam pri sebi je pa že postajal malo nejevoljen. Pa se mu je obraz kar koj spet razjasnil. Zagledal je Vido, ki je z eno roko peljala poln koleseljc detelje za konja. V drugi pa je nesla košaro in v njej malico. Na vozičku sta sedela zadaj Vidka, spredaj pa Tonček. V roki je držal na hitrico narejen bič. Zamahoval je z njim, kakor bi poganjal teto Vido, naj se hitreje prestopi. Zraven je glasno kričal: »Hi, hi!«

Vida s koleseljcem in oba rateja s konji so kar vsi hkrati prispeli na ozare. Matija je prevrnil plug po strani na travo in pokazal s tem, da zaenkrat ne misli več obrniti. Med tem, ko je Jeran odeval kobili, da se ne prehladita, je Matija podražil nečaka Tončka: »Nič prida voznik nisi, ko si tako počasi privozil na mejo. Ošvrknil bi bil konja, da bi bil stekel.«

Tončku, ki se je pravkar skobacal z vozička, je bilo nerodno. Za slabega voznika ni maral veljati. Da bi pa teto Vido udaril, se mu je pa še bolj narobe zdelo. Pogledal je strica izpod čela in prav počasi rekel: »Nakaaa.«

Oglasila se je Vidka, ki je še vedno sedela na detelji in čakala, kdaj jo teta Vida postavi na tla. »Teto Vido beden tepu. Jez huda.«

»Seveda! Če se ti razjeziš, bo pa joj!« Matija si je dvignil deklička v naročje. Pa Vidka ni bila nič kaj voljna ostati pri njem. Moral jo je postaviti na tla. Kaj hitro je stekla k Vidi in se prijela za njeno krilo. Sedaj, ko se je čutila povsem varno, je znova ugovarjala: »Se ata ne sme teto Vido tepati.«

Matija je pa otroka še naprej podražil: »Pa jo bo. Ko pride teta Vida k vam za pisano mamo. Teta Vida bo pa tebe pok, pok.«

»Pa ne,« je oporekala Vidka in ni dosti dosti manjkalo, da ni zajokala.

»Ne, ne. Nič se ne boj. Stric Matija te samo draži,« je pomiril otroka Jeran. Bilo mu je pa prav precej nerodno. Zavoljo pisane mame, ki jo je bil omenil Matija. Saj gotovo ni mislil zares in tudi nič napačnega ne. Kar tako tj a v en dan je bleknil. Pa bi bil dokaj bolj prav naredil, če bi vpričo Vide in vpričo njega tega ne zinil. Iz zadrege je Toneja rešila Vida. Pogrnila je sveže oprano nasušivno rjuho na tla in pozvala: »Jest sedaj, da ne bo vse mrzlo.«

Vida je svaku in bratu nadevala z zajemalko iz dokajšnjega lonca vsakemu poln krožnik guljaža. Kruh pa da je na kose narezan v košari in naj si ga jemljeta po mili volji. Otrokom pa da ni treba nič dajati. Sta že doma jedla. Igrat naj se gresta. Ni lepo, če otroci gledajo odraslim na roke, kadar jedo: »Alo, Tonček! Pelji Vidko trga t rožice. Poglej, kako lepo cveto tamle pod grmom.«

»Jaaa, me bo kača,« se je branil oditi Tonček.

»Nič te ne bo. Kač še ni zunaj. Je še prehladno. Pa brž ubogajta teto,« je ukazal otrokoma oditi še Jeran.

Tonej je jedel. Ni mu kaj prida dišalo. Je moral ves čas misliti samo na Vido. In malo sram ga je bilo, ko je na svečnico vpričo Veharja in še kar v gostilni izblebetal, da bi se koj poročil, če bi ga Vida marala. Bog ve, če mu je kaj zamerila. Videti ni. Ali pa noče pokazati. Kakor nalašč bi bila zanj. Ni se mogel zdržati. Pohvalil je Vido: »Otroke pa znaš vzgajati. Saj nič ne rečem. Je bila tudi rajnica Alenka, da ji ni bilo para. Ti jo pa še posekaš. Škoda –«

Jeran je zakašljal, kakor bi se mu bilo zaletelo. Pa se je le spomnil, da se je z besedo prenaglil. Bilo pa je že prepozno. Matija je koj poprijel. Malo iz nagajivosti, ko je bil zadnje čase vedno razposajene volje. Saj se bo čez neka j tednov oženil in pripelje na dom tisto, ki jo ima zares rad. Saj čez Polonco je ni. Malo pa je mislil tudi zares. Kaj bi hodil Tonej okrog Vide, kakor maček okrog vrele kaše. Zve naj, kako misli. Da bo vedel za kako drugo pogledati. Oženiti se bo tako ali tako moral. Drugače se utegne navaditi še pijače. Ali pa ga ujame kakšna nič prida ženska. Kaj pa bo z otroki. Matija je zadržal malo žlico in spregovoril: »Kar povej, Tonej – saj smo sami – da bi rad Vido pobaral, če te mara, pa si ne upaš.«

Jeran je zamahnil proti Matiju kakor bi ga hotel udariti: »Ti si cel trbosan. Kar treščiš jo.«

»I, saj.« Matija je bil malo v zadregi. Morebiti je pa le preveč rekel.

»Prav imaš, Tonej,« je pritrdila svaku Vida: »Midva se že sama lahko dogovoriva. Kaj se vtika vmes.«

»Saj to ravno hočem, da se domenita,« se je branil Matija.

»Kaj ne, pa kar vpričo tebe. To bi bila lisasta. Kaj pa tebi mar.« Vida je spretno zaobrnila pogovor na šaljivo stran. Iz vsega njenega obnašanja sta pa brat in svak videla, da bi Vida Toneja, če bi jo zares vprašal, ne zavrnila kar kratko in gladko. In sta res tudi prav uganila. Vida se je sama zase že večkrat ukvarjala s to mislijo. Največ zaradi otrok, za katere je obljubila umirajoči sestri, da bo skrbela kakor za svoje. Sedaj pa ni marala več naprej o tem govoriti. Nalila je v skodelico čaj in ga ponudila obema oratejema.

Po končani malici Vida ni odšla domov. Matija in Tonej sta spet zastavila oranje, Vida pa je pričela trebiti mejo. Odšla pa je precej daleč stran, prav k poti, kjer je trava že odganjala. Hotela je biti tudi sama s svojimi mislimi. In je preudarjala in razmišljala: Vdovca, pa kar s štirimi otroki. To res ni kaj prida mikavno. Pa saj je Vehar tudi vdovec. Otrok pa prav za prav nima več, odkar je omožil hčer. Kako, da jih nima! Na Milko ne bo pozabil. Kri je le kri. Ona in zet bi prav gotovo najrajši videla, da oče ostane samski. Potem bi Veharjevo bogatijo nekoč vso podedovala ona dva sama, ali pa njiju otroci. Je pač tako na svetu, da čim več kdo ima, tem več bi še rad pograbil. Prav gotovo bi Milka in njen mož njo zavidala, še bolj pa njene otroke, na katere bi se Lojz trdno navezal, omoženo edinko iz prvega zakona bi čimdalje bolj pozabljal. Vsaj tako se kar povsod godi. Imela bi pa vsega dovolj. In delati bi ji tudi ne bilo treba skoraj nič.

Vidi so nehote zastale grablje. Zagledala se je čez ravne Blata, za katerimi se je v daljavi belila Veharjeva enonadstropna hiša. Le katero bi ne mikala!

Raz deteljišče, ki se je čimdalje bolj krčilo in se spreminjalo v sveže razorano njivo, je pa na Vido ves čas pogledoval Jeran. Uganil je, da Vida misli na Veharja in na njegovo bogatijo. Po čemu naj bi se bila pa drugače zaverovala prek Blat. Saj ima po svoje prav. Bi kar vsaka rajši izbrala Veharja, kakor pa njega. In je sklenil Tonej, da Vido sploh vpraša ne. Ne danes in nikoli ne. Bo že kako. Če gre tudi vse pod nič.

Iz zamišljenosti sta Vido zmotila Tonček in Vidka. Prinesla sta vsak svoj šopek nerodno natrganega spomladanskega cvetja. Še beli teloh in rdeče resje sta bila staknila nekje med grmovjem. In je povedal Tonček, da ponese rožice mami na grob. Vidka pa je stegnila rokico proti Vidi in ji ponujala šopek: »Jaz pa tebi dam. Ti tudi moja mama.«

Vidi se je milo storilo. Vzela je cvetje in pohvalila malo nečakinjo. Zdelo se ji pa ni povsem prav, da otrok bolj misli nanjo, kakor pa na svojo mrtvo mater v grobu. Velela je Vidki, na j tudi za mamo v jami nabere cvetja.

»Bom blz,« je bil dekliček koj voljan ubogati. Stekla je nazaj proti grmovju v bregu. Bratec Tonček pa za njo.

Vida je ostala spet sama. Otroka sta ji bila obrnila misli drugam: Pri Jeranu res ni bogatije, pomanjkanja pa tudi ne. In kako rad je Tonej imel Alenko in kako dobro sta se vsa leta razumela. Ni čuda, da je sedaj kakor zgubljen. Pa otroci? Saj jih ima rada kakor bi bili njeni. In oni njo nič manj. Prav nič bi jih ne ločila od svojih. Vsaka druga jih bo. Revčki!

Spet so Vidi zastale grablje. Tokrat se je pa obrnila proti njivi, kjer je Jeran vodil svojo in Danejevo kobilo in sta z Matijem orala gosto zraščeno in trdo deteljišče. Visoko nad njivo in mejo pa je krožil škrjanec in veselo žvrgolel v spomladanskem soncu. V hrastih in lipah in po grmovju pa so gostoleli svatovsko pisani drugi drobni ptiči. Nekje pa je brneče naglo trkal ob suho vejo detal in klical k sebi samico, da si izdolbeta duplo, domek za bodočo družinico.

Na poti je zaropotal zapravljenec. Vida se je ozrla in zagledala na vozu Veharja. »Takrat ga prinese, kadar ga je najmanj treba,« je bila Vida nejevoljna. Umakniti se pa ni več mogla. Lojz je že ustavil tik pred njo konja. Na njivi pa je glasno počil Jeranov bič.

»No, kako, srce moje?« se je Lojz oblastno zasmejal raz voz.

»Da se ti ljubi delati norca. Pa pri teh letih.« Vida nič kaj prijazno ni pogledala Veharja. Lojz pa se je smehljal in se igral z bičem, kakor bi hotel pokazati, da naredi z Vido, kar hoče. Oprl se je s komolcem na naslonjalo in se nagnil proti Vidi: »Pa si kaj slabe volje danes. Jaz sem te pa hotel vprašati, kdaj se vzameva?«

»Hi!« je rezko pognal konje na njivi Jeran. Vida ni preslišala in je tudi vedela, kaj Toneju ni všeč. Nekaj zavoljo tega, nekaj pa zavoljo Veharjevega bahatega obnašanja je kaj samozavestno odgovorila Lojzu: »Saj še ne veš ne, če te maram.«

»O, hudirja,« se je začudil Vehar: »Marsikatera bi si vseh deset prstov obliznila, ta pa še premišlja.«

»Kaj pa misliš, da si, če imaš malo več denarja. Da boš kar požvižgal, pa bom tekla za tabo. Počakaš!« Vida se je zravnala in postavila grablje pokonci kakor na boj.

»Če je pa tako, sem se pa motil.« Vehar je nizko kinknil z glavo.

»Mi je prav žal.«

»Pa brez zamere.«

»Srečno!«

»Hi!« Lojz je pognal konja in odpeketal po poti proti Begunjam.

Danejeva Vida pa je trebila naprej mejo kakor bi se ne bilo nič zgodilo. Spet sta prihitela k njej Alenkina otroka. Tokrat je Vidka prinesla šopek za na mamin grob, Tonček pa za teto. Vidi je bilo tako dobro pri duši. Le kako je mogla kdaj misliti, da bi zavoljo bogatije zapustila te nebogljene otroke. Naka!

Na deteljišču je Jeran spet umerjeno poganjal konje in ni več bentil nad njimi. Pa ni vedel, kaj sta se Vehar in Vida menila. Slutil pa je, da zanj pogovor ob poti ni izpadel slabo.

Hi, hi, hi!

Visoko nad poljem je pa še vedno brezskrbno žvrgolel škrjanček.

Teta mama

Vzcveteli so sadovnjaki. Roji čebel so pošumevali v krošnjah. Ptiči so znašali gnezda in od zore do mraka glasno prepevali v vejah. Ozelenela je lipa in odganjal je hrast. Po mejah in travnikih pa je pomlad na gosto sejala pisano cvetje. Zemlja se je prenavljala.

Tudi Danejeva hiša je bila od znotraj in zunaj vsa prenovljena, še hlev je bil na novo prebeljen. V kuhinji je čakal mlado nov štedilnik, z belimi ploščicami obložen. Le zastori v hiši so ostali stari. Naj jih Polonca sama premeni po svojem okusu.

Danejeva domačija je bila pripravljena, da sprejme nevesto, Svetinovo Polonco iz Bodešč. V petek so bili zaklali že tudi prašiča, da na gostiji ne bo manjkalo pečenke, klobas in pa gorenjske danke.

V soboto so pripeljali bale in postlali mladima dvema v zgornjici. Vida se je pa umaknila k mami v kamro.

Na četrto nedeljo po veliki noči je bilo kaj lepo jutro. Sonce je vzšlo na jasno nebo in rožnato pordelo še vedno zasnežene vrhove triglavskih gora. Ptiči v vrtovih in v hrastih in lipah in v grmovju po drobljah so peli, da je kar ušesa glušilo. Od vseh strani, po potih in stezah, so hiteli ljudje k jutranji maši; na Breznico in v Lesce. Pri Daneju na Lipnici in pri Jeranu v Lescah so pa vsi ostali doma. Ne. Kaj takega se še ni bilo dogodilo, odkar ljudje pomnijo.

Danejev Matija je zjutraj opravil v hlevu kakor druge nedelje. Potem se je praznično preoblekel in čakal. Kar dolg čas mu je bilo. Saj zadnji dve nedelji tudi ni bil na Breznici pri maši. So ga klicali, šel pa je v Begunje. Danes pa. Pri maši bo na Brezjah. Pa še spoved opravi, ko želi Polonca, da prejmeta jutri med poročno mašo sveto obhajilo. Včasih ni bilo te navade. Pa je podobno, da jo bodo neveste iz Marijine družbe vpeljale. Kar naj bo.

Matija je stopil v sadovnjak. Čebele so že šumele na cvetju. Na jablani je vriskal ščinkavec. V koncu vrta je cicifujala senica. Vrh lipe onstran pota je žvižgal kos. Na Breznici pa je pozvonilo z velikim zvonom. Pričela se je maša.

»To bodo zazijali ljudje,« je glasno rekel sam sebi Matija. »Dobro si je zmislila Vida,« je mislil po tihem naprej: »Saj se mi je že koj tisti dan, ko sva s Tonejem deteljišče orala, in je Vida tako na kratko odslovila Veharja, zdelo, kako se utegne vsa stvar zaobrniti. Je tudi prav tako. Že zavoljo otrok.« 

Od Kuneja se je pripeljal s kolesom Ciril: »Kaj že greš?« ga je vprašal Matija.

»Je bolj prav, da malo počakam, kakor pa da bi mudil.« In ni niti s kolesa stopil. Samo z roko se je uprl ob deblo hruške.

Brata sta spregovorila nekaj besed. Medtem pa je v cerkvi na Breznici res završalo. Pri oklicih. Za Matija in Polonco, ki so ju že tretjič oklicali, se kar nihče več ni zmenil. Potem je bil na vrsti en par iz Most. So že tudi od prejšnje nedelje kar vse ženske vedele, da je nevesta šele osemnajst let stara. Nato pa – Radovedneži so dvignili ušesa: »Anton Jeran, vdovec, zemljak, – jemlje v zakon Vido Danej –.« Po cerkvi je zašumelo. Dokaj žensk se je tako začudilo, da so celo preslišale, koliko je Vida stara.

Ne, kaj takega pa še ne. Nihče še slutil ni. Bi morebiti ta ali oni izvohal, pa sta Vida in Tonej opravila izpraševanje kar vsak zase. Nevesta na Breznici, ženin pa v Lescah.

Po pridigi je stopil v žagrad Kunej, Ciril, nevestin brat. Gospod župnik mu je dal oklicni list, ki ga je imel že spisanega in pripravljenega. Ključar Tonejc se ni mogel zdržati. Nasmehnil se je in požugal Cirilu, češ dobro ste nas potegnili. Čemu se pa Vidi in Toneju tako zelo mudi za oklicni list, ga je pa pozabil vprašati. Je bil trdno prepričan, da bosta obe Danejevi poroki v ponedeljek, Matijeva in Vidina, šele kasneje se je domislil, da bi utegnilo biti tudi kako drugače. Pa je bilo že prepozno. Kar je zamudil, je zamudil. Kunej se je bil že odpeljal.

Oba hkrati, Ciril s kolesom nazaj z Breznice, Jeran pa z avtomobilom iz Lesec, sta se pripeljala na Danejevo dvorišče. Koj za njima se je pa vrnila od maše iz Lesec, kamor se je bila kar s kolesom peljala, že tudi Kovačeva Barba, ki bo kuhala na Matijevi svatbi in je že pripravljala zanjo. Bo že ona popazila na hišo in živino in na malega Janezka, dokler se domači ne vrnejo.

Kaj bi se še obotavljali. Užiti ni smel nihče nič, ko so bili še vsi namenjeni prejeti sveto obhajilo. S Cirilom vred, da opravi grede božjo pot. Preden so pa sedli v avto, ni pozabila Vida prositi mamo in Matija odpuščanja, če ju je kdaj razžalila. Mama je pa pokropila svojo mlajšo hčer z blagoslovljeno vodo. Vsem so stopile solze v oči. še Matija se ni mogel zdržati.

Mama in Vida sta sedli v avtomobil zadaj. Vida je držala v naročju lep šopek. Mama pa v svilen papir zavit nevestin venec, da si ga Vida nadene šele pred poroko na Brezjah.

Poročal je pred Marijinim oltarjem, pater Klemen, v mladih letih Jeranov sošolec. V nagovoru je lepo omenil, na j ženin ve ceniti nevestino žrtev, nevesta pa naj ima moža prav tako rada, kakor bi ga bila vzela iz same ljubezni, ne pa pred vsem iz usmiljenja do nebogljenih otrok svoje rajnke sestre. In je še vpletel besede svetega Jakoba apostola iz berila za četrto nedeljo po veliki noči, da vsak dober dar in vsako dobro darilo prihaja od zgoraj, od Očeta luči, česar naj nikar ne pozabita v sreči. Kadar se jima bo pa zdelo kaj narobe, naj se pa spomnita, da človekova jeza ne dela božje pravice.

Danejka je pozneje rekla, da tako lepe poroke še ni videla.

Seveda so na Brezjah tudi zajtrkovali. Prigrizek je prinesla Vida s sabo, ko ni v gostilni nikoli nobena jed tako dobro pripravljena kakor doma. In pa ceneje je tudi. Vsi so postali vesele volje.

Nazaj grede, že proti poldnevu, so pa vozili skozi samo sonce in cvetje in ptičje petje. Nehote se je spomnila Vida vseh fantov, ki so se kdaj sukali krog nje. Pa si je morala priznati, da bi kar z nobenim ne bila tako srečna, kakor je vedela, da bo s Tonejem.

Zavriskal pa ves čas nihče ni. Je ženin Jeran še vedno žaloval za svojo prvo ženo Alenko. Ni še minulo leto, kar je umrla.

Vida je ta dan ostala še kar doma. Je bilo dokaj dela za Matijevo gostijo, ki bo pa obenem tudi njena in Tonejeva. Na Matijevi svatbi je bil pa Jeran že za starešino. Bi bil drugače Ciril. Pa čudno izgleda, če je starešina mlajši kakor pa ženin.

Tudi drugi dan na Matijevi svatbi niso plesali. Pa so bili s vat je dokaj bolj zadovoljni, kakor na marsikateri drugi, ko se od harmonike in trušča ne razume mirna beseda niti ne od ust do ušesa. Vriskali so pa zvečer okrog Danejeve hiše.

Ampak – da sta Tonej in Vida kar dve fari tako potegnila.

Blejci so odšli od Daneja, ko je že vzšlo sonce. Z njimi se je odpeljal tudi Jeran. Pa se je koj vrnil nazaj s svojo kobilo in svojim zapravljivcem.

Med tem časom so vse Vidine stvari naložili na Danejev voz. Pravih bal tako ni imela, ko je že Alenka pripeljala vso opremo k hiši.

In je zapregel še Matija. Na zapravljencu sta se peljala Tonej in Vida, ki je držala v naročju Janezka. K Matiju je pa prisedla mama.

Jeranovi otroci so se Vide zelo razveselili. Saj Metka in Tonček sta že vedela in razumela, da je ata teto Vido vzel, in da bo odslej za vedno ostala pri njih. Kaj čudno se jima je pa spočetka zdelo, da naj zanaprej Vidi ne rečeta več teta, ampak mama,. Večkrat sta se zmotila.

Vidka pa kratko in malo ni hotela Vidi reči mama. Teta Vida in teta Vida pa samo teta Vida. Pa je začel Jeran otroku dopovedovati, kako mora reči:

»Vidka! Teti Vidi reci mama!«

Dekliček je zmedeno pogledal naokrog in prav počasi povedal: »P-a ni ma-ma.«

Jeran se je naredil hudega: »Pa je mama. Zdaj je naša mama.«

»Pa ni. Teta Vida je.«

»Pa ji moraš reči mama.«

»Nakaaa!« »čaj! Grem po šibo.«

Tonej je vstal, kakor bi res hotel oditi. Otroček se je pa ustrašil. Vidka je planila k Vidi, češ naj jo brani. Stegnila je rokici proti nje j in preplašeno zaprosila: »Teta mama!«

Vsi so se zasmejali. Vida pa je dvignila deklička v naročje in ga poljubila: »Prav imaš. Kar teta mama mi reci. Kaj bi ti nagajali.«

In pri tem je ostalo, dokler se Vidka sama ni spreumela, kako mora reči Vidi. Še kasneje se je včasih pošalila.

Prav te dni, ko odrašča v Lescah pri Jeranu že deset otrok, štirje Alenkini in šest Vidinih, je Vidka pisala Vidi. Preden je zastavila pero, se je spomnila svoje otroške sreče in ljubezni, ki jo je bila deležna doma. In se je domislila in je naslovila pismo, kakor ga doslej še nikoli ni:

Draga teta mama!

Iz dolgočasne ljubljanske megle Vam pišem v jasno gorenjsko sonce, za katerim z Janezom kar mreva. Male mature, kakor sem Vam bila že sporočila, če ste dopisnico že prejeli, sem bila oproščena. V Krekovi gospodinjski šoli se prav dobro počutim. Z Janezom so v zavodu zadovoljni. V drugi imajo letos za razrednika doktorja Prešerna, ki ga tudi Vi poznate. Saj je bil že pri nas. Zdrava sva oba. Drugo pa je, kakor je. Časi so stisnjeni.

Kako vam pa gre doma? Upam, da ste vi vsi zdravi. Kaj pa Metka? Ali se bosta s Korenovim Metodom kar sedaj vzela, ali bosta počakala konca? Tonček, pa vem, da je že toliko zrastel, da lahko poprime za vsako delo. Prav! Naj ata malo počijejo. Saj so dovolj pregarali za nas.

In je Vidka še pisala in pisala in kar nehati ni znala. Nič ni prikrivala domotožja. Vse pismo je kar dihalo ljubezni do domačih. Nazadnje je vse prav lepo pozdravila. Teti mami pa je poslala poljub.

Vidka se je bila tako vživela v dom in v domače kraje in v od sonca osvetljen venec gora okrog njih, da zvečer dolgo ni mogla zaspati. Zmoglo jo je. Solza ji je kanila na blazino. Saj je nihče ni videl. V spanju pa je bila vsa srečna. Sanje so jo prenesle na Gorenjsko. Kot majhno deklico jo je spet pestovala – teta mama.

Jeranova Vidka se je v spanju otroško veselo zasmejala. Nekje ob robu mesta so pokale puške.