Darinka (Marijana Željeznov Kokalj)

Darinka Marijana Željeznov–Kokalj

Izdano:	Prosveta 23/245–248, 250–254, 256–260, 262–266; 1930
Viri:	dLib 245 246 247 248 250 251 252 253 254 256 257 258 259 260 262 263 264 265 266
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Ob brezi je slonela. Breza je kipela v mladem zelenju. Okoli nje so bil reztreseni v nočni travici zvončki in šopki trobentic. Dana je strmela v rečico. Sušljaja je, penila se. Bila je narastla, umazana ali živa. V planinah se je talil sneg in prej čista rečica se je sedaj valila med bregovi kakor opojeni mali ciganček.

Pomlad. Zrak je duhtel po vlažni zemlji. Za travniki so bile njive, ki so se kadile. Kmetič je oral in zdaj in zdaj je bilo slišati od daleč in blizu: Hi, hot...

S pomladjo je oživelo delo, z delom pa zadovoljnost. V zraku in v zemlji trepetal je pogon, utrip dela.

Dana ni občutila te sile, ki je vrela okoli nje.

»Naj bo... Dovolj je... Čakala sem in upala. Prepozno je. Greh se ne ve popraviti. Kakor sem si postlala, tako bom tudi ležala... Verjela sem lažnivim besedam, lagala sem se jaz, vse je bilo samo gnusna laž... Tako... In če storim konec? Kaj bodo rekli ljudje? Prav ji je. Kaznovala se je zame, kakor je zaslužila... In on? Oddahnil si bo? A moja mati? Jokala bo in se tolažila: "Ognila se je sramoti .. . in nihče ne bo kazal za njo s prstom." Sosede jo bodo tolažile, v srcu ji pa privoščile... Sej so tako zavidale Dani njeno zdravo lepoto in njen lepi glas. Vaški fantje se bodo smejali: Kdo bi si mislil kaj takega o tej ošabnici... E, z gospodom je hotela imeti ljubezen... Dekleta bodo tudi zadovoljna, ena manj za možitev...«

Veter je zapihal, Dana se je stresla.

»Kaj mi je vendar bilo, da sem se tako spozabila... Verjela sem... Mlada sem... Dosti. Greh manj, nesreča manj na svetu! Kam naj bežim pred hudobnimi pogledi s svojim otročičkom? V gozd? V gozdu ni več zveri? K ljudem? Da me bodo kleli? V vodo! Tam bova našla mir... Konec.«

Dana je stopila korak bliže k vodi. Sonce se je za trenutek skrilo za oblak, ki je drvel, kakor misel čez modro nebo. Spomladi se oblakom vedno tako mudi. Kopljejo se v soncu in hite neznano kam.

Dana je stala na robu brega.

»Skok in konec!« 

Hotela se je zagnati, ko jo je neka roka trdo prijela okoli pasu. Hripav glas je dejal:

»Ali si znorelo, dekle!«

Dana se je preplašena ozrla, Špela jo je držala.

»Pusti me...« je dejala Dana.

»Kaj se brigam jaz!«

»Brigaš, brigaš .. . Vedela sem, da bo tak konec! Špela je modra in zato se je boji cela vas in še sedem far naokoli. Pravijo, da je hudič v meni... ho, naj govore, kar hočejo, ne boj se me samo!«

Dana se ji je hotela strgati is rok.

»Nič ne bo, dekle! Bodi pametna, misli na sebe in ne pa na tiste tam...«

ln Špela je zamahnila z roko proti vasi.

»Jaz ne morem več med nje!«

»Beži, beži dekle!«

Špela jo je odvlekla od vode k brezi.

»Saj ne veste, kaj me tare!«

»Vem, vem...«

»Oh, saj še nihče ne ve...«

»Jaz pa vem!«

»Kako morete«

»Saj sem bila tudi mlada...«

Dana jo je prijela za roke in drhte rekla:

»In vi me ne kolnete?«

»Če ti pa pravim, da bodi pametna!«

Dana je zamišljeno pokimala, potem je pa rekla:

»A kam naj pa grem s svojo sramoto?«

Špela je jezno menila:

»Kakšna sramota!«

»No, z otročičkom!«

»K meni...«

Dana se je zgrozila, Špela je zapazila in rekla mehko:

»Ne boj se me! Tam doli me imajo za čarovnico... ker ne hodim v cerkev in ker se jih ogibam kakor hudič križa... Veš, pa je tako najbolje... Bom ti že povedala zakaj je tako. Oni sami ne vedo, zakaj mi gredo s poti... Le pojdi z menoj!«

Dana se je obotavljala.

Nekako vesela je velela Špela:

»Pravzaprav ti je pa vse eno, če greš z menoj, ali pa v smrt! Samomorilce jemlje hudič in zato jih ne pokopavajo v blagoslovljeno zemljo... Če greš z menoj, si potemtakem ravno tista, kakor da te je vrag vzel...«

Prijela je Dano za roko in stopali sta proti stezi, ki se izgubi v gozd.

Uro hoda, na sončni jati je stala lesena bajtica, okoli nje lesen plot, a za plotom lepo gredice.

»Doma sva!«

Pes je zalajal. Tolpa kokoši je pritekla pred vrtna vrata, mačka je skočila z vodnjaka.

»Vidiš, kako so me veseli...« je rekla Dani.

Dana pa je stala kakor okamenela in s strahom pokazala na mal kamenit oltar, kjer je plamtel ogenj.

Špela se je ozrla tja in potem pa hudomušno nasmehnila:

»Veš, tega se vsi boje in zato puste na miru. Mislijo, da prižiga ta ogenj sam peklenšček... Nič se ne boj. Jaz prižigam ta ogenjček... «

»Zakaj?«

In Špela je odgovorila resno:

»Svojemu Bogu na čast...«

»A kje je njegova podoba?«

»On je brez obraza in telesa, on stanuje v naših srcih...«

»Čuden je ta tvoj Bog!«

»Čuden... ali pravičen...«

»Pravičen!«

»Da!«

»Potem je pa dobro!«

»Dobro! Vstopiva!«

In vstopili sta. Živali so hotele na Špelo.

»Ven, kokoši!« je rekla in zamahnila z roko.

»Pa tudi ti muca in Perunček! Sonce sije, kaj bosta pri naju dveh...«

Špela je peljala Dano skozi čedno kuhinjco v prijazno sobico. Pokazala je na čisto postelj, rekoč:

»Tam — le se malo odpočij. Tu boš spala od sedaj .. . Jas bom pa v tem času zavrela malo mleka.«

Dana je bila sama. Sesula se je in kakor onemogla legla v belo postelj:

»Kaj bo, kaj bo« se je spraševala.

Nazadnje pa je dejala:

»Naj bo, kar hoče... «

In se zamislila v take misli, ki ne teže in ne bole.

Špela je pa medtem pomolzla svoji kozi Divko in Belko, zavrela mleko in prinesla s črnim kruhom in medom Dani, rekoč:

»Jej... Potem pa zaspi.«

»A ko se bom pa zbudila?«

»Se bova pa nedelje pogovorili...«

Dana se je privadila novemu življenju. S Špelo sta vstajali s soncem in potem sta opravljali vsakdanje hišne in gospodinjske posle. Razgovarjali sta se malo in to je bilo Dani posebno všeč. Špela je ni izpraševala, samo včasih se je zdelo Dani, da je Špela večkrat nekam zamišljena.

Dani sploh ni šla Špela v glavo. Dobra stara ženica se je brigala samo za svoje malo gospodinjstvo in gospodarstvo, a najmanje za one tam v vasi.

»Čudno,« je razmišljala dana.

»Čudno, imajo jo, da je obsedena od vraga. Pa kako mirno živi. samo tisti ogenj prižge, vsako noč, da gori do jutra, zjutraj ji je pa prva skrb, da pogleda, če gori lučka.. Pa kdo nima svojih muh... Z menoj je pa kakor mati... Vedno mi prigovarja, da malo poležim.. da se naj pazim... Dobra je, dobra... Ali tudi ona ima skrivno skrb in zato je tako čudna. Včasih strmi v daljavo, kakor da ni od tega sveta, potem pa nenadoma globoko vzdihne... Jej, jej, vsako srce ima svoje težave.."

Deževalo je.

Špela je sama opravila svoje živali. Dani to ni bilo všeč.

»Kakor za punčko iz lecta me imate!«

»Nič ne gordnjaj, kar tiho bodi...«

»Pa meni je težko, da me tako razvajate!«

»Jaz že vem, kaj se sme in ne sme v takem stanju...«

Dana je povesila glavo.

»Ne bodi žalostna, vse bo še dobro in še vesela boš, da nisi sama na svetu! Mož ni vse, ampak otročiček! On je čisto tvoj... ti pa njegova! Ko ga še nosiš pod srcem, ga ljubiš, ker trpiš... Ko ga rodiš, se mučiš! O, ko bi možje vedeli za te bolečine, pred ženo bi klečali kakor pred leseno podobo v cerkvi! In ko je otročiček na svetu, prične se nov križev pot za mater. Od jutra do noči, od noči do jutra mati skrbi in trpi za otročička in v tem, neprestanem trpljenju je njena velika sreča."

»Odkod pa vse to veste, Špela?«

»Ko še nisem bila v letih, sem mnogo brala!«

»Brala?«

»Da, da...«

Vstala je in šla k skrinji, ki je bila skrbno pogrnjena. Odprla jo je in rekla:

»Le poglej, koliko imam knjig!«

»Ali ste vse prebrali?«

»Seveda!«

»A kdaj?«

»V dvajsetih letih je mnogo mesecev, dni in ur, posebno še, če je človek vedno tako sam kakor jaz.«

»Jaz ne bi mogla, biti tako sama. Strah bi me bilo!«

»Mlad se vsega navadi... tako tudi samote in knjig!«

»Špela, in zakaj se skrivate pred ljudmi in pustite, da tako slabo mislijo o vas?«

»Dana, to so čudne stvari! Prišlo je samo od sebe...«

»Dostikrat mislim, zakaj živite kakor kak sveti puščavnik...«

»Kaj pa hočem? Ljudje niso za mene, jaz pa ne za njih!«

»Ali je bilo vedno tako?«

Špela je dolgo gledala v Dano, potem pa rekla kratko:

»Ne.«

»Zakaj?«

»Ne govorim rada o tem. Ker sva pa skupaj in navezani druga na drugo, ti bom pa povedala!«

Dana je robila plenice, Špela je predla.

»Bila sem mlada kakor ti. Nisem poznala ljudi in mislila sem, da so vsi tako dobri kakor jaz. No, motila sem se, mladost je norost, lepota in zdravje pa prokletstvo nedolžnim dekletom. Verjela sem mu in on me je zapeljal!«

»Kdo?«

»Težko je povedati. Do sedaj ne ve nihče...«

»Pa ni treba povedati...«

»Vseeno je. jabolko ne pade daleč od jablane. Sin je kakor oče... Grešna kri se pretaka v žilah moških iz rodu Prelesnikov. Oče mene, sin tebe...«

»Joj!«

»Da, moški iz rodu Prelesnikov se zarijejo v tvoje prsi in ti sesajo ne samo mleko, kri, ampak tudi življenjski sok. Uničijo te in potem teptajo po tebi in se ti smejejo kakor peklenščki...«

»Špela!«

»Da, da... In ko sem bila osramočena, odšla sem v Ljubljano služit. Nihče ni slutil v vasi, da bom postala mati... razven njega. On se me je ogibal, dokler sem bila doma. Ko je pa prišla težka ura, sem odšla v bolnico. Rodila sem slabotnega fantka... O, kako sem bila srečna v svoji prvi materinski sreči. Verovala sem, da bo sedaj vse dobro. On me bo vzel za ženo, sem si mislila. Ali vsaki dan sem postala bolj nemirna, vsaki dan so lezle v mene skrbi in mi stiskale srce... Treba bo iz bolnice.«

»In potem?«

»Bila sem z otročičkom na cesti. Kam? Kam sedaj? Ozirala sem se v hiše, v nebo, v ljudi, v vozove. Kam?... Odnesla sem sinčka v Dečji dom z izgovorom, da grem iskat službo. vzeli so ga, jaz sem se pa potikala po ulicah, trkala po hišah. Nič. Lačna sem bila... brez denarja. Nazdanje sem se vrnila k svojemu bivšemu gospodarju. Gledal me je dolgo in potem je dejal kakor v zadregi:

»Ampak otrok! Jaz sem navajen na mir in potem...«

Razumela sem ga. Jecljaje sem rekla, da bi ga dala na rejo, ampak kako, ko nimam denarja. Dal mi je pol mesečne plače, rekoč:

»Ko boš vse uredila, Špela, pa pridi služit! Poljubila sem mu roko in se zgubila v noč.«

Drugo jutro sem bila doma. Še pred mašo sem potrkala na šolska vrata. Ko me je zagledal Prelesnik, se je zadrl: Marš! Jaz sem bila pa tako pogumna, da sem mu zagrozila:

»Ako ne boš skrbel za otroka, bom te pa tožila."

Tedaj je skočil in me udaril s šibo, s katero je pretepal otroke. Nemo sem se obrnila k vratom in odšla..."

»To je naredil on?«

»Da! To bi naredil njegov sivi stari oče, pa tudi njegov sin, mladi učitelj, Prelesnik!«

Dana je vzdrhtela:

»Strašni so!«

»Strašni. Lucifer je boljši... Dana, sonce je sijalo, ptice so pele, jaz sem bila pa tako žalostna. Šla sem k materi in ji povedala svoj greh.«

Ubožica, prekrižala se je in trpko rekla:

»Vsak Prelesnik ima vragovo dušo. Špela, fantek ne sme živeti! Kaj sramota, ali grešna kri... In jaz sem šla nazaj v mesto...«

Molčali sta nekaj časa.

Potem je prišlo najstrašnješe.. Z božjo pomočjo, pa tudi z mojo — sinček je umrl!

»Krit božji!«

»Tako je moralo priti. Pokopala sem ga, sama, tu pred oltarčkom leži... Vrnila sem se v Ljubljano, služila petnajst let, dokler ni umrl moj gospodar. Zapustil mi je vse svoje stvari, prihranila sem denar in kupila tu v sredi gozda to samotno jaso. In tu sem že tudi petnajst let."

»In vaša vest.«

»Umirila se je; o saj je bil dolg moj kes in težka pokora. Trideset let sem sama nosila to skrivnost«

»Niste povedali svoji materi, kaj ste storili?«

»Nisem.«

»Ali ste jo kdaj obiskali?«

»Nikoli. Tudi za pogrebom nisem šla.«

»Špela, kako ste mogli biti tako sami!«

»E, nisem bila tako sama! Misli, spomini so bili vedno okrog mene, kakor lačni gavrani okrog trupla. In takrat sem začela čitati. Moj gospodar je bil profesor in je imel veliko knjižnico. Ostanek sem ti preje pokazala. To so moje najljubše knjige.«

»O čem govore?«

»O modrosti, ljubezni, vzgoji...«

»So to povesti?«

»Ne, resne knjige...«

Zopet sta obmolknili in se zatopili v svoje življenje. Tiho je bilo in samo kolovrat je pel svojo pesem.

Nenadoma je vprašala Dana:

»Špela, in če bo sedaj fantek!«

»Nič hudega!«

»Mislite, da ne bo pregrešna tudi njegova kri?«

»Bo.«

»Špela!«

»Ali ne boj se! Iz knjig sem se naučila, da se lahko otroka vzgoji kakor se hoče.«

»Kako?«

»Ti ne razumeš tega. Iz otroka lahko napraviš dobrega človeka, lahko pa tudi roparja!«

»Ali je mogoče?«

»Mogoče je. Nič se ne boj, otroka bova vzgojili za poštenjaka!«

»In kje?«

»Tu v samoti, kjer ni ljudi, kjer je samo lepa nedolžna narava!«

»Ali mislite, da bo šlo?«

»Bo, bo... tako je zapisano v knjigah!«

Dana je rodila hčerko.

Špela je bila vsa iz sebe od sama sreče:

»Kar norčava sem! Ne vem, kje mi Je glava!«

Dana se je smehljala v postelji:

»Špela, kako lepo, prelepo je živeti!«

»Ali ti nisem rekla?«

Dana je prikimala.

»Dana, krstiti jo bo treba,« se je spomnila Špela.

»Saj res! Čisto sem pozabila.«

»Taka je navada. Kako jo bova pa krstili?«

»Ne vem? Morda Špelica!«

»Kaj pak, po stari babi! Ne, ne... Lepo ime ji morava izbrati! Čakaj... Darinka! Darinka pomeni dar... Ali ni lepo! Da, da, Darinka mora biti!«

Stopila je k zibelki in mehko dejala:

»Darinka!«

»Darinka!« je ponovila tudi Dana.

Špela je šla k omari in brskala po njej. Nazadnje je izvlekla staro črno obleko in se začela oblačiti.

»Kam pa Špela?«

»V farovž!«

»Kmalu bo večer.«

»Menda te ni strah? Vsaj sva dve!«

»O, ne to! Če bo pa hotel gospod kratiti?«

»Kaj pa misliš? Mora! To je njegova dolžnost.«

»In če vpraša po očetu?«

»Ne skrbi! Skušnja me je izučila, ne bom več vlekla ta kratkega!«

»Špela, samo sramote ne... A boter?«

»Tiho, tiho! Prepusti vse meni. Tu imaš mleko, pij in zaspi!«

Špela je odšla.

Večerilo se je. Kos je pel. Mehak večer.

Špela je srečavala ljudi. Bili so v praznični obleki.

»Kaj imajo vendar, saj je delavnik!« je premišljevala.

Nasproti ji je prišel mlinar.

»Špela, dober večer!« jo je ogovoril.

Ona se je začudila njegovi prijaznosti. Odgovorila je na pozdrav in hotela dalje..

»Špela,« je dejal sopet mlinar.

»Malo postoj, da se kaj pomeniva.«

»Nimam časa!«

»No, bova pa kratka! TI, ali si kaj slišala, kaj je z Urbanovo Dano?«

Špela je skomignila z rameni.

»Veš, govore samo o njej. Izginila je z nočjo! Videli so jo ob vodi, potem pa nič več. Ali ti kaj veš... Ti si takole včasih v hudičevi družbi!«

Špela se je dobrodušno nasmehnila, kar je zopet začudilo mlinarja. Hudomušno je rekla:

»Vem, vem, vse vem! Ampak brez hudičeve pomoči!«

Mlinar je stopil bliže:

»A zares? Glej ga, šmenta! Kje je in kaj dela dekle?! Povej!«

»Kmalu bo vedela vsa vas!«

»Šmenta!«

»Torej se ni obesila, ali pa skočila v vodo. Veš, govore, da je zapisala pred smrtjo svojo dušo vragu in da sedaj straši...«

»Kje straši?«

»Menda pri čebelnjaku v šolskem vrtu!«

»Zakaj pa ravno tam!«

»Ne vem... Kaj misliš, da je res?«

»Če še ni strašilo, pa bo od jutri! «

Je rekla Špela in hitele dalje.

Mlinar je stal in mislil:

»Križ je z babami! Vsaka ima peklenšča v sebi!«

Špelo je potem ustavila še krojačeva, trgovčeva žena, te pa sama mati županja. Špela ni hotela z besedo na dan in babe so škripale za njo:

»Coprnica!«

Špela pa se je smejala sama pri sebi:

»Ej, radovednost je pa res huda stvar! Skeli kakor razbeljeno železo in še spati ne da!«

Prišla je pred župnišče. Ogovoril jo je mežnar, ki je ravno prihajal is cerkve:

»Si tudi ti prišla dušo prat?«

»Zakaj neki?«

»Velika spoved je!«

»Tembolj!«

»A je že prepozno nocoj! Gospodje so že v župnišču.«

"Tembolj!«

»Kaj pa hočeš od njih?«

»Kaj te pa to tako briga?«

»Špela, ne jezi se! Ali greš zaradi Urbanova Dane?«

»Zakaj pa ravno zaradi tega?«

»No, ti si v zvezi s ta črnim!«

»Kaj si tudi ti tako neumen!«

»Tako govore vsi...«

»Pa jim verjamete?«

»Špela, če ti ali pa tudi če nisi s hudičem dobra, povej, kaj te je napotilo v župnišče?«

»Krst!«

»O vsi svetniki!«

»Zapomni si, ti boš boter!«

Mežnar je od strahu rekel:

»Špela, ne copraj! Ne morem!«

»Tiho bodi in vedi, da boš ti jutri pred malo boter!«

»Komu?« 

»Kaj te briga! Gotovo otroku, a ne morebiti kači!«

Mežnarja je bilo pošteno strah in si ni upal ugovarjati.

Špela je zakašljala in se vpotila po stopnicah. V veži je naletela na deklo Razo, ki je od strahu za vpila:

»Ješč, vender! Špela!«

Hlapec Jernej in pastirica Bara sta se prikazala na kuhinjskih vratih, izza nju je pa gledala kuharica Hanca.

»Za pet Križčevih ran,« je rekla Hanca.

»Špela, kaj te je pa prineslo v župnišče?«

»Opravki,« se je odrezala Špela.

Tako so se ji zdeli vsi smešni.

»Pa vendar nisi prišla, da se odpoveš vragu? «se je zanimala hrabro Hanca.

»O, zato pa že ne! Ampak z gospodom bi spregovorila rada nekaj!«

»Sedaj pa to ni mogoče,« je rekla Hanca.

»So ravno pri večerji!«

»Nič ne stri! Le zmoti jih malo, gre za dušo.«

Hanca se je pomaknila za korak v kuhinjo in nadaljevala:

»Če ti pa rečem, da ne morejo sedaj. So pri večerji in imajo goste!«

»Le noter pojdi in reči: Čaka vas Špela!«

»Ne upam si!«

»Pojdi!« se je zadrla Špela tako glasno, da so se vsi prekrižali, pastarica je pa zajecljala:

»Pojdi! Če ne bo poklicala ta črnega!«

Špela se je zakrohotala.

Vsi so preplašeni zavpili.

Župnik je stal med vratmi in vprašal:

»Hanca, kaj si pozabila na nas?«

Zagledal je Špelo in ostrmel.

»Dober dan!« ga je pozdravila.

»Na veke!«

Ji je odgovoril iz navade.

»Gospod, prosila bi vas, da jutri krstite hčerko Urbanove Dane!«

»Kaj?«

Ponovila je.

»Kaj? Takih otrok jaz ne krstim!«

»Zakaj ne! Nebeško kraljestvo je od nedolžnih otrok!«

»Da, pa ne od... Sem slutil, da bo ta ošabnica padla tako nizko! Kje pa tiči sedaj?« 

»Pri meni!«

»Kaj?«

»Pri meni.. Dobro ji je kakor doma!«

»Sem vedel, da nisi ti kaj prida, a da gledaš pod svojo streho še tuj greh, no tega nisem mislil!«

»Gospod, nisem prišla zaradi sebe, ampak zaradi krsta!«

»Jasa ne spada pod mojo faro!«

»No, pa pod drugo...«

»Poklical bom župnika iz Bele Loke. Tja menda spada Jasa.«

Prišla sta kar dva župnika in se nekaj prerekavala. Župnik iz Bele Loke je dejal:

»Kje je ženska?«

»Tu sem!«

»Tvoja bajta že spada pod Črno Loko.«

»Meni je prav vseeno kam.«

»Čedna ovčica!« je rekel oni is Bele Loke.

Špela se je naredila, kakor da ne sliši, pa je rekla župniku iz Črne Loke:

»Jutri vam prinesem otroka h krstu!«

»Meni? Motiš se, ženščina! Farna meja gre ravno čez tvojo bajto. Soba je v fari Bela Loka, kuhinja pa v Črni loki!«

Hlapec in dekla sta se smejala. Všeč jima je bilo, da Špela ne more krstiti otroka. Njo je jezilo in rekla je grobo:

»Krstiti pa morate otroka, to je vaša sveta dolžnost!«

»Jezik pa imaš!« je rekel domači župnik.

»Ne boje se te zastonj ljudje...« in odšel je k ostalim gostom.

»Malo počakaj!« je rekel župnik iz Bele Loke in šel v obednico, a se je, kmalu vrnil v družbi drugih duhovnikov.

»Najmlajši mora krstiti,« je polglasno rekel eden od njih.

»Tako je,« je pritrdil domači župnik.

»Kdo je?«

»Kaplan iz Zelenega brda,« je nekdo rekel.

Suhljati kaplan se je obotavljal. On je imel svoje stroge nazore in v vseh pridigah je rohnel proti padlim ženskam in jim pretil, da ne bo krstil nikoli nezakonskih otrok. Bil je v velikih škripcih. Bal se je, da se zameri predpostavljenim, bal se je pa tudi, da se osmeši pred farani.

Nenadoma se je oglasil oče frančiškan in rekel:

»Prinesite le otročička, jaz ga bom krstil pred prvo mašo!«

»Hvala,« je rekla Špela in zapustila župnišče, ne da bi se zmenila za ostale gospode.

»Ponižna ovčica,« je rekel župnik iz Bele Loke,

»Ponižna...«

»Imajo jo za coprnico,« je objasnil domači župnik.

»No izgleda zares, kakor da jo je vrag obsedel...«

»Aha, slišal sem o njej!« je rekel župnik iz Črne Loke.

»Čudno se govori o njej!«

»Pojdimo nazaj!« je predložil domači gospod in pri vinu in dobrih poštnih jedeh so kmalu pozabili na Špelo.

Mislil je nanjo samo oče frančiškan, ko je srebal rujno vince. Cel dogodek mu je bil všeč. Pred vratmi je bila Velika noč, praznik ljubezni in odpuščanja, pred vratmi je bil spokorjeni narod, a tu hlapel božji veseli od pijače.

Špela je prišla precej pozno domov. Dana je ravno dojila Darinko.

»Dober večer!« je pozdravila Špela mlado mater.

»Kako si?«

»Dobro!«

»A kako ste opravili vi?«

»Tudi dobro.«

»Tako me je skrbelo.«

»Beži, beži! Jutri pred prvo mašo bo krst.«

»Kdo bo pa boter?«

»Mežnar!«

Dana je nekaj premišljevala, potem je pa vprašala:

»A ve on?«

»Ne!«

»Dobro je. Naj ne izve!«

»To je moja stvar!«

Špela je Dano umila, spremenila ji rjuho in previla Darinko. Odšla je v kuhinjo, da pripravi malo večerje.

Dana je zadremala, Špela pa je bila zamišljena kakor že dolgo ne.

»No, ravno taki so še kakor pred tridesetimi leti. Brez srca, brez usmiljenja. Strogi so kakor kaki sodniki, pravzaprav jim pa ni mari prav nič. Same besede so jih... Človek je samo oče frančiškan. Hvala mu... «

Ko je Špelo legla spat, še dolgo ni mogla zaupati. Njena poštena duša se je protivila dušam služabnikov božjih.

Ko je petelin prvič zapel, je bila že pokonci. Nalahno je prebudila tudi Dano in otročička.

»Nahrani jo. Potem greva.«

Oblekla se je praznično in zavila otroka v lep povojček. Potem je šla.

Rosa je kapala od dreves in trave, sonce je lezlo izza hribov in zažigalo na nasprotni strani temne planine. Zvonilo je k prvi maši in to zvonenje se je čulo iz daljave kakor pritajeno goslanja. Špela je pritisnila mali živi sveženj na srce in šepetnila:

»Blagoslovljena, ki greš med toliko lepoto, katere še ni onečastil vroči dan.«

Oče frančiškan je že čakal na Špelo.

»Kje je pa boter?«

»V cerkvi. Bo kar mežnar!«

»Dobro, dobro.«

In mežnar, hočeš, nočeš, moraš, bil je boter.

»Ime matere?«

»Dana Kopitar, po domače Urbanova.«

špela je zakašljala.

»Ime očeta?«

»Nima ga,« je rekel mežnar.

Špela ga je samo od strani pogledala, a potem je rekle odločno:

»Boris, Prelesnik, učitelj.«

Mežnar se je stresel. Špela pa je zaničljivo dejala:

»Take je bila volja božja!«

Po krstnem obredu je mežnar vprašal zaupno Špelo:

»Ali je res?«

»Kaj bom lagala!«

»Imaš prav. Ali on ve?«

»Vedeti mora, da bo imel otroka, če je dekle izkoristil!«

"Ne, ne. Če ve, da si ga zapisala za očeta!«

»Ne. Kaj mu pa tudi mari! Nihče njega ničesar ne prosi!«

Špela je odnesla Darinko proti domu, mežnar jo je pa ubral naravnost k učiteljevim.

Po ovinkih je povedal dogodek. Boris je planil pokoncu in oddrevel v župnišče. Na vratih se je skoraj zaletel v domačega župnika.

»Kam pa tako hitro!«

»K vam!«

»Kaj pa je?«

Povedal mu je, kar jee zvedel od mežnarja. Župnik je malo trenil s očesom in dejal:

»Neprijeno. Teko ugleden človek kakor vi! Nesramne ženske! Vprašajmo očeta frančiškana.«

Narod je čakal na mašo. Domači župnik je imel trenutno važnejše opravilo. Vprašal je očeta frančiškana:

»Kdo je oče temu otroku?«

»Boris Prelesnik, učitelj!«

»In vi ste to zapisali?«

»Seveda.«

»In brez kakih nadaljnjih vprašanj?«

»Kaj sem pa hotel. Teko mi je rekla ženska in tako sem zapisal.«

»Ampak to ne gre... Tako ugledna oseba. Poiskati moramo koga drugega za očeta. Za nekolikov stotakov se bo pa celo našel kdo, da jo bo poročil. Prav čedno dekle je iz dobre hiše...«

»Jaz se ne morem mešati v tuje stvari,« je nadaljeval frančiškan,

»samo to moram reči, če je gospod kriv, naj jo vzame za ženo in tako najlepše reši celo nesrečo.«

»Nikoli! Kmečko dekle! V kratkem se bom zaročil z učiteljico Milo!«

»Zakaj ste pa potem onesrečili lepo kmečko dekle?« je strogo vprašal oče Frančiškan.

»Zakaj pa ne? Dopadla se mi je in dobil sem jo! Kaj pa je tako visoko letala!«

»Čudni nazori.«

»Nazori inteligenta!«

»Morda... Na njivi je poleg zdrave repe tudi puhla...« je pristavil oče Frančiškan, odprl brevir in počasi stopal po stezi med cvetočim sadovnjakom,

»Vidi se mu, da živi med zidovi in ne pozna življenja,« je rekel župnik.

»Na vsak način moramo najti koga!«

»Tudi jaz mislim. Dam mu tisoč dinarjev.«

»Morda Martinov France?«

»Ta pijanec?«

»Ali pa Janezov Janez?«

»Ta postopač?«

»Kaj pa Kopačev Jurij?«

»Vojni invalidi!«

»O že vem kdo! Završnikov Tone!«

»Čeden fant! Malo jeclja, a dela! Dobro, dobro!« se je razveselil učitelj.

»Takoj ga bom poklical v šolo. Zbogom gospod župnik!«

»Zbogom in srečno.«

Župnik je šel v cerkev, kjer je prišel celo uro prepozno. Narod je potrpežljivo klečal in čakal in se željno oziral zdaj v oltar, zdaj v vrata, odkoder bi moral priti župnik.

Borisov razred je bil skoraj celo dopoldne brez nadzorstva. Gospod učitelj je imel važen razgovor z Završnikovem Tonetom in mežnarjem.

Dana je sedela pred hišo in šivala. Poleg nje v zibelki je spala Darinka. Špela je bila v kuhinji.

Pes je zarenčal, stekel proti vrtnim vratom in zalajal.

Po stezi sta prihajala dva moška. Špela je stopila na prag in menila:

»Kaj pa je Perunu?«

»Dva moška prihajata!«

»O saj je res!«

»Kdo sta neki in kaj iščeta? Pa korajžna sta tudi, ubrala sta jo kar k naši bajti.«

»Meni se zdi, da je mežnar!« je rekla Dana.

»Vsaj bo res! A onega drugega ne poznam.«

»Menda je Završnikov hlapec...«

»A tako. Ne poznam ga,« je rekla Špela.

Medtem sta se onadva približala ženskama in mežnar je rekel:

»Hvaljen Jezus!«

Tudi Tone je nekaj jecljal.

»Le naprej!« je prijazno rekla Špela.

»In dober dan! Kaj vaju je pa prineslo sem?«

»Važno opravilo,« je rekel mežnar.

»Prav, prav. Ali hočeta v sobo?« je nadaljevala Špela.

»Kar tu bova ostala, na soncu je fletno!« in naslonila sta se na ograjo.

Špela je odšla v bajto, prinesla stole, potem pa steklenico žganja in bel kruh.

»Poslužita se! Imava tudi kaj takega, kar teče čeprav sva sami ženski.«

Natočila je kozarčke in ponudila:

»Pijta!«

Tone je v dušku izpil, mežnar se je pa preje prekrižal, kakor da bi hotel vraga izgnati.

Ko sta se malo pokrepčala, sta se jima tudi jezika razvezala in povedala sta, zakaj sta prišla.

Dana je zardela. Počasi in izpod čela je uprla pogled v Špelo. Imela je solzne oči.

Špela je kar zijala. Potem je pa odločno rekla:

»Nič ne bo iz tega!«

»Škoda za dekle,« je menil mežnar.

»Gospod župnik in gospod učitelj ji želita samo dobro in tako bi bila najbolje preskrbljena.«

Tone je prikimal. Dana mu je bila zelo všeč. Govoril ni, ker je jecljal in potem se je tudi bal, da bi kaj neumnega rekel.

»Dana, kaj ti praviš?«

Se je obrnil k dekletu.

Ona je malo pomislila, potem je pa naglo odgovorila:

»Špela ima prav, ne bom se možila.«

»Premisli se dobro!« ji je svetoval mežnar.

»Premislila sem že. V Ameriko bom šla...«

»Ta je pametna,« je rekla Špela.

"Da, da tako naredi...«

»Škoda,« je menil mežnar.

»Mogoče ti bo še zelo žal.«

»Ne bo!«

In potem so se razšli.

»Kaj hočeva,« je tolažil mežnar Toneta.

»Ženske so svojeglave kakor mladi konji! Če noče pa noče... Je križ!«

V vaški gostilni sta se pošteno nakresala, Tone je dobil od učitelja sto dinarjev za pot in da bi lažje prebolela poraz, sta pila, pila.

Špela je bila zadovoljna z Daninim načrtom.

»Res je najbolje, da greš čez veliko lužo. Ogrnila se boš jezikom in lepo služila in pa tudi kaj prihranila za Darinko. Mogoče se bo izšolala.«

»Kje bom pa Darinko pustila?«

»Pri meni...«

»Rada, ali težko mi bo brez nje.«

»E, Dana, v življenju gre žalost ob veselju kakor dva prijatelja izpod pazduhe. Če hočeš dobro svoji hčerki, prepusti jo meni, ti pa pojdi!«

»Tako bo moralo biti.«

»Ti si pametna, vidim!«

»Kje bom pa dobila denar za pot?«

Špela se je malo zamislila.

»Že vem.« je rekla čez nekaj časa.

»Nekaj mora dati on, nekaj prihrankov imam jaz, nekaj ti morajo odšteti doma na račun dote...«

»Doma... Kaj bodo rekli? In kaj mislijo o meni?«

»Nič posebnega. Prve dni so te iskali, potem so se pa udali v božji voljo. Kaj so pa hoteli...«

»Oče ne bo hotel slišati od mene...«

»Ne boj se. Toliko časa bom vanj tiščala, da bo kaj spustil.«

»Šime mu bo branil. On je tak stiskač. Vse hoče zase.«

»Fantje so že taki požeruhi. Vsak hoče, da bo gospodar na velikem gruntu. Nič se ne boj, tudi njega bom panala, ne pravijo mi zastonj coprnica!«

Zasmejali sta se obedve.

»Veš, Dana, včasih ni slabo, če se te takole malo boje. Prepričana sem, da bo šlo. Strah je okrogel, v sredini ga pa nič ni... Če bo pa še kaj manjkalo, no, bova si pa sposodili.«

Dana je prikimala, bila je zadovoljna.

In drugi dan je Špela zopet oblekla svojo praznično obleko.

Najprej je potrkala pri učitelju. Obisk mu ni bil ljub, ali, ko je izvedel, da Dana misli v Ameriko, je pristal, da je pošlje kaj denarja kot odpravnino.

Potem je Špela bila pri Urbanovih.

Mati je v ubopu vila roke in jadikovala.

»Ta sramota, ta sramota!«

Oče je klel, brat je stiskal zobe in molčal. Bil je zelo jezen. najraje bi bil ubil sestro.

Špela je rekla:

»Le odrinite doto! Danes lažje kakor jutri.«

Oče je siknil:

»Jaz je ne poznam več! To ni nikoli moja hči!«

»Oče!«

»Tiho bodi,« je zarenčal oče nad materjo.

»Uboga Dana!« je rekla mati

»Le pomiluj jo!« se je jezil oče.

»E, nikari tako jezno. Ona je mlada, živa, zdrava. Kaj morate vi in ona zato, če se mu je pa dopadla!«

Oče je udaril po mizi rekoč:

»Vedel sem, da tiste pevske vaje vzamejo žalosten konec! On je lisjak kakor njegov oče in ded!«

»No, zato je pa dekle tem manj krivo!« je zagovarjala Špela Dano.

»Kajne, Šime, da je najbolje, če jo izplačate?«

Šime se je premaknil in rekel:

»Ne. Ona se je odrekla vseh pravic, ko je izginila z doma.«

»Tako je!« je pritrdil oče.

»Bog bo vzdignil svojo roko nad vašo hišo in kjer je prej polnil kašče in žitnice, bo nasipal bolezen in slabe letine...«

Šime se je prestrašil Špelinih besed. Bal se je njene tajne moči in malo težko rekel:

»No, oče, ji pa odrajtajte njen delež!«

Oče je pogledal na sina izpod čela. Tudi on se je prestrašil Špeline grožnje in dejal je:

»No, če si ti pri volji, bomo pa naredili pismo in Dani dali toliko, kolikor premoremo sedaj.«

»Dobro oče!«

»Prodal sem kravo in bika, menda bo to dovolj?«

Špela je naglo nekaj računala, potem je pa prikimala.

Segli so si v roke.

»V treh dneh pridi po denar,« je rekel oče, »Ona naj mi ne hodi pred oči.«

Šime je stal pri oknu. Težek kamen se mu je odvalil od srca. ves grunt mu bo ostal, sedaj se bo pa lahko ženil drugi predpust pri županovih. Mara bo prinesla poldrugi grunt in on bo najbogatejši gospodar v vseh farah naokoli.

Mati je spremila Špelo do vrat.

»Kako je Dani?«

»Dobro!«

»In...no...«

»In hčerkica Darinka je tudi zdrava!«

»Hvala bogu. O, kako bi jo rada videla!«

»Pa pridite kaj na okrog.«

»Rada! V nedeljo po nauku.«

»Dobro.«

»Kdaj pa misli proč?«

Vsako nedeljo po nauku je mati obiskala svojo hčerko. Tako se je navadila na te obiske, da je komaj pričakovala nedelje.

Dana jo je bila vedno vesela. Mati se ni mogla nagledati Darinke, ki se je lepo razvijala.

Žito so že pospravili, ajda je bila v zemlji.

Špela je šla večkrat v Ljubljano in nazadnje so bile tudi vse listine za Ameriko v redu.

Pri vsakem materinem obisku so bile žene bolj molčeče. In potem je prišlo tudi ono, česar so se najbolj bale: slovo.

Mati, Špela z Darinko so spremile Dano v Ljubljano. Zadnji poljubi, pogledi, vlak je zažvižgal, cela ogromna kača se je premaknila, spolzela. In Dana je odpotovala.

Ženi sta se vrnili z otrokom domov. Mati je vsakdo nedeljo šla k Špeli. Igrala se je s Darinko in vedno so bili tam sanjo tudi pozdravi. Dana je pisala redno Špeli, domov ni smela. Za domače je bila mrtva.

Stopila je na amerikanska tla. Prestrašila se je vrvenja tujega mesta, tujih ljudi in tako si je zaželela domov v tiho bajtico na jasi. Najraje bi bila glasno jokala.

»Za Darinko!« si je rekla in se izgubila v velikem mestu a svojim žalostnim srcem.

Dobila je mesto za pomivalko v hotelu. Celi dan je prala posodo, čistila pribor. Težko ji ji: bilo v tem zaduhlem zraku med tujci. Tolažila se je, da je vsak začetek težak in bolje je taka služba kakor pa nobena. Zima je bile pred vratmi in ona ja bila zaenkrat preskrbljena. Na pomlad bo pa gledala, da dobi kakšno službo kje drugje. Vedno se ji je zdelo, da se bodo zrušile nanjo te ogromne hiše, ki so se naslanjale druga na drugo kakor bi se med seboj podpirale.

Najraje je bila v svoji mali sobici, kjer sta spali še dve drugi pomivalki. Vse tri so molčale. Niso se mogle razgovarjati, bile so raznih narodnosti.

V malo skrinjico, katero je dobro zaklepala, je spravljala prihranke in Špelina pisma. Štedila je, o, tako je bila skromna.

Pred Božičem je poslala prve dolarje domov. To je bil zanjo največji praznik kakor tudi za Špelo, ko je prejela denar.

Spomladi je Dana odšla za delavko na farmo. Od jutra do večera ja garala. Bila je bolje plača, ali tak trud, da je komaj čakala noči, da odpočije svoje trudno telo.

Prvo nedeljo po prvem v vsakem mesecu pisala je Špeli in poslala denar. Pisma so dihala domotožje, pritajene solze so trepetale v vprašanjih in pozdravih.

»O, ta luža, luža,« je večkrat pisala.

»Ta luža je prestrašna. Zdi se mi, da me je odrezala od vsega, kar je tam za njo in da vse, kar je tam, so samo sanje. Če grem na delo, mislim na bajtico na jasi, kakor drugi na podobo v cerkvi. Ne govorim skoro s nikomur. Angleško še slabo znam, a Slovencev ni na naši farmi. Včasih me obiščeta dva Slovenca s sosednje farme, ki je več kilometrov oddaljena od naše. Pa kaj se hočemo pogovarjati, saj se ne poznamo. Edino, kar nas veže, je, da smo vsi Slovenci. Eden od njih je srednjih let in je vrtnar, drugi je pa star in je eden od prvih v sadjarskem oddelku na farmi. Vsi delamo za tuje gospodarje in stiskamo svoje prihranke. Želimo, da bi postali bogati, ali zlato ne leži na zemlji ampak v zemlji.

Drugače sem se že privadila. Grem na delo kakor ura in sem točna in vestna v vsem kakor ura. Čas je zlato, pravijo tu, a ljudje smo samo stroji.«

Potem je po navadi odgovor na Špelina vprašanja in pa cela vrsta njenih vprašanj po Darinki, materi in pa o Špeli sami.

Čez zimo je ostala tudi na farmi. Pisala je, da je zelo srečna, ker ni izgubila službe ravno v najhujšem času. Gospodar odpusti čez zimske mesece nepotrebne delavce, a njej je celo obljubil z novim letom povišano plačo, ker je zadovoljen z njo. Že sedaj se veseli, da bo delati. Pa ne mislite tam na jasi, da se bojimo tu dela. Delo je ravno tisto, kar nam pomaga proti prevelikemu domotožju.

Lahko več pošiljala za svojo Darinko. Če ji je včasih še tako hudo, pa pomisli na njo in žalost jo kar mine. Srečna je, da more za koga skrbeti. Seveda jo boli, ker oče ne mara slišati za njo, ali oče že ve kaj je prav.

Ko je Špela čitala Urbanovi materi Danino božično pismo, se je kar zjokala.

»Dana, dobri otrok moji!«

Tudi Špeli je bilo mehko pri srcu in s ponosom je rekla, pokazavši na rdečelično Darinko:

»Izšolale jo bomo. Naj se ne muči kakor me in pa njena mati. V vsaki nesreči čepi vedno trohica sreče.«

Ko so Urbanovi prišli po polnočnici domov in sedli k dobri večerji, se mati ni mogla vzdržati, da ni rekla:

»Bog ve, kako praznuje svoj drugi Božič v Ameriki naša Dana!«

Oče je zakašljal, Šime se je pa naredil, kakor da ne sliši, med tem je njegova mlada žena naglo obrnila glavo k materi. Rada bi bila vprašala kaj o Dani, ali se ni upala.

Mati je nadaljevala:

»Piše, da se ji godi dobro.«

Zopet molk.

»Vsak mesec pošlje dolarje!«

»A,« je rekel Šime.

Po novem letu bo pa imela povišano plačo in se že sedaj veseli, da bo lahko še več pošiljala.

»Kam pa gredo vsi ti dolarji, ki jih pošlje?« se je zanimal oče.

»V banko,« se je odrezala mati.

»Jem?« je zinil sin.

»Prav je,« je menil oče.

»Ali misli dolgo tam ostati?« je bojazljivo vprašala Manka.

»Zmiraj!« je odgovorila mati.

»To ja najbolj pametno,« je pristavil Šime.

»Špela misli tudi tako,« je pristavila mati.

»Tako lahko toliko prištedi, da bo šlo dekletce potem v mesto v šole!«

»Bomo še videli,« je menil oče zamišljeno.

»Nič se ne ve, kaj še pride.«

»Nič!« je prikimala mati.

Po večerji so si želeli lahko noč in polegli.

Bila je jasna in hladna noč.

Poljska dela so se zopet pričela. Slovenski in amerikanski kmetje so pridno zasadili plugovo rezilo v spočito zemljo in parali njeno vlažno površino. Sonce in dež sta blagoslavljala njihov trud. Njive so zazelenele, sadnjaki zaduhteli, travniki odgnali, godovi zabrsteli. Mlad življenjski sok se je pretakal po tihi naravi.

Pri Urbanovih so morali najeti hlapca in deklo, sem in tja pa še kakega dninarja. Njihova rodovitna zemlje se je valovila na ogromno ograjo — gozd.

Oče Uranov je ljubil zemljo. Vedno je dokupil po kako njivo, no, in s sinovo ženitvijo povečal za skoro dvakrat svoje lepo posestvo. Šime je bil tudi kakor oče in ob nedeljah sta se rada izprehajala po svojem svetu in ogledovala, kako postaja klasje z vsakim dnem težje in težje, kako se zlati in kloni k zemlji, ki mu je dala življenjsko hrano.

Semintja sta si omenila tudi Dano. Najbolj ju je pač zanimalo, kakšna je tista kmetija, na kateri dela Dana. Kaj sejejo tam, kakšne stroje imajo, koliko je delavcev in druga podobna gospodarska vprašanja. Doma je nista vzela nikoli v misel in kadar je mati kaj o njej pripovedovala, sta jo nemo poslušala. Mati je bila srečna, da je smela govoriti o njej in da se ni jezil zaradi tega oče. Očetovo in sinovo dušo so pa pomirili njeni dolarčki, ki so redno priromali čez veliko lužo vsaki mesec in se vzgnezdili v ljubljanski banki. Denar sta obadva zelo vpoštevala. Z njim se je dalo vse kupiti, celo srečo in zabrisati vsako sramoto.

Na velikonočno nedeljo je peljala Špela tudi Darinko k maši. Lepo dekletce se je držalo Špele za krilo in se boječe oziralo na ljudi. Ko sta se po maši vračali mimo Urbanovih, je mati potrkala na okno, in ga potem odprla. V hitrici rekoč:

»Vstopita malo! Pokusili bosta malo naš žegen!«

»Morava proti domu!« se je izgovarjala Špela.

»Kam se vam pa neki mudi. Le vstopita!« je prigovarjala in potem je prišla na hišni prag in poklicala Darinko.

Dekletce je spoznalo babico in je priteklo veselo nasproti. Potem je prišla Špela in odšle so v hišo.

»To le je Darinka!« je rekla mati in potisnila dekletce pred očeta.

Oče je pogledal otroka in rekel:

»Cela Dana!«

Manka je od daleč gledala na ves prizor. Posebno všeč ji je bilo, da je oče ostal miren. Odšla je in poiskala svojega moža. Povedala mu je cel dogodek.

»Nič se ne boj!« ji je rekel.

»Dana je izplačana, imamo pismo! Napačno pa tudi ni, če se malo zavzamemo za otroka. Bog ve, če bo živelo... in...«

Žena ga je razumela in se vrnila nazaj v hišo.

Darinka je sedela poleg babice in mašila v usta kolač. Špela je pa pripovedovala o Dani.

»Ali ne misli na kako možitev?« je vprašal mimogrede oče.

»Kje!« je odgovorila Špela.

»Ona bi se lahko poročila še tu, pa je šla raje v Ameriko.«

»Kdo jo je pa snubil?« se je dalje zanimal oče.

In Špela je povedala o snubitvi Završnikovega Toneta, katero je podpisal sam gospod župnik. On je bil res samo hlapec, ali pošten fant.

Očetu je bilo všeč, da se Dana ni dala pregovoriti. Rekel je:

»Vsakdo se počuti bolje na lastnih nogah, kakor pa na hrbtu drugega... No in kaj ji je pa hudega tudi sedaj! Službo ima.«

»No, hudo ji ravno ni, samo po domu se ji včasih stoži.«

»Mlada je še, mlada,« je rekel oče in si prižgal pipo.

»Se bo že navadila.«

Špela je pogledala na stensko uro in vzkliknila:

»O, že toliko! Darinka, pozdravi lepo in se zahvali za kolač!«

»Še kaj se oglasita!« je rekla mati, ko ju je spremila do križpoti.

»Bova že,« je rekla Špela in vzela dekletce za ramo in počasi izginila v gozdu. Mati je pa še dolgo stala na razpotju. V njenem srcu je bil praznik, vstajenje.

In Špela z Darinko je večkrat obiskala Urbanove. Začetkoma so ljudje imeli mnogo opravka z jeziki. No, nazadnje so se privadili. Ko so pa zvedeli za otrokove dolarčke v banki, so pa celo blagrovali Urbanove. Denar je senca, ki zakrije vse, celo greh...

Špela je pisala Dani, da sta bili z Darinko pri Uranovih. Dana se je razjokala od same sreče.

»Vse bo še dobro,« si je šepetala.

»Vse.«

»Darinka ne bo otrok, ki bo drugim v zasmeh. Še bolj bom štedila. Meni ni treba dragocenih oblek. Mi ni mari za zabave.«

Dana je delala mnogo in z veseljem. Včasih si je celo polglasno zapela kako domačo pesmico. Vreme je bilo lepo, čas je hitro bežal. Vsako nedeljo sta jo obiskala Slovenca s sosednje farme. Vabila sta jo v bližje mesto v gostilno, v kino, na ples. Ona pa ni hotela nikamor. Raje je šla na polje, kjer so stale tri češnje, sedli pod nje in kramljali.

Starejši Slovenec, Miha je rekel:

»Še malo in vrnem se domov. Tam imam ženo, otroke in prijazen dom. Izplačali smo dolg, še nekaj dolarčkov, za starost in potem jo odrinem.«

Pravil je potem o hišici in njenih prebivalcih in kazal slike.

»Tu na sončni strani bom zasadil marelice. Plemenito sadje. Prizidal bodem tudi kopalnico.«

In tako je sanjal o svoji bodočnosti...

Martin je vzdihnil:

»Blagor tebi, Miha! Jaz moram pa še trdo delati, da si spletem svoj dom in postavim ognjišče. Doma imam podrto bajto, travnik in njivico. Vse skupaj bom prodal in si kupil kaj pri Ljubljani. Napravil si bom vrtnarstvo po amerikanskem sistemu. Oženil bi se tudi! A katera pa mara za takega revčka, kakor sem jaz!«

»Martin, nič zato, če nisi bogat! Pa si zato mlad, zdrav in štedljiv! Vsako pridno dekle bi suglo po tebi!« je rekel Miha in poškilil na Dano.

Dana je imela pogled vprt v daljavo. Molčala je. Ona ni razodevala svojih upov, ona je imela za seboj svoje življenje in ni smela misliti na drugo kakor na svojo Darinko. Ona se je pregrešila in sedaj je morala delati pokoro...

Minul ji je zopet teden v delu. V nedeljo je prišel Martin sam. Opravičeval se je, češ, Miha danes nima časa, a on je pa prišel iz navade. Menda ni huda zato.

Odkimala je.

Potem sta se sprehajala med dozorevajočim žitom.

»Kako polno je klasje!« je rekel on.

»Spet bo bogata letina!«

»Spet!«

Ona je vzdihnila.

»Kaj je Dana?«

»Nič!«

»Ali se vam je stožilo po naših krasnih njivicah?«

Ona je molčala.

»Poglejte še, kakor ogromne zlate vode so. Pri nas so pa kakor zlate pike v zelenih travnikih. In vendar... Ali ni lepše tam, kjer je vse tako malo in stisnjeno kakor pa tu, kjer je vse raztegnjeno in razvlečeno kakor vrednost dolarja?«

»Lepo je doma.«

»Ali si želite domov?«

»Želim!«

»A zakaj ne greste?«

»Ne smem,« je hotela reči, potem je dejala:

»Ostati moram tu, da si kaj prištedim.«

»Ali imate doma... no, kako bi rekel, takšnega... fanta?«

»Ne!«

Martin se je oddahnil. Pri odhodu ji je stisnil roko in vprašal:

»Ali smem še sam priti?«

»Zakaj ne!«

Zvečer ni mogla dolgo zaspati.

»Kaj mi je bilo treba reči, da lahko pride! Kaj mi je, on mari? Kaj si misli o meni? Kaj hoče od mene? Darinka, Darinka!« je zaihtela in bridko zajokala.

In vsak večer, če je bila še tako utrujena, ni mogla takoj zaspati. Vedno in vedno se je vpraševala:

»Kaj, če res sam spet pride! Kaj namerava? Slabega gotovo ne. Pošten je. Ali jaz, jaz... Kaj mi je, da sem tako nemirna! Morda ga pa ne bo...« in postalo ji je nenadoma težko.

V nedeljo dopoldne je bila zelo nemirna. Popoldne je prišel Martin. Bil je sam. Dana je zardela in potem šla počasi ob ogromni reki k trem češnjam. Molčala sta.

Pod drevjem sta se vsedla.

Martin je dejal:

»Lepo vreme imamo. Polje obeta dobro, cene kruhu pa vendarle ne bodo padle?«

»Zakaj?«

»Žito gre iz zemlje. Evropa je lačna, pa tudi Azija. Rusija je izstradana... dobro za farmarje...«

»Za njih je zmiraj dobro.«

»Mislite?«

»Meni se že tako zdi.«

»Vi ste še mali časa tu. Veste včasih prede pa prav huda farmarjem. Sicer boste sami doživeli, ako ostanete tu.«

»Seveda ostanem!«

»Mari še dolgo?«

»Dolgo.«

»Zakaj?«

»Kam naj pa tudi grem?«

»Domov...«

»Domov?« ustne so ji zadrhtele.

»Kaj vam je, Dana?« je vprašal on.

»Nič.«

»Zakaj ne greste domov?«

»Tako?«

»Zakaj ste pa vedno tako resna? Danes pa celo žalostna? Kaj vam je vendarle?«

»Nič!«

»Preveč ste sami!«

»Dana? samo pomislite koliko nas je delavk in delavcev na farmi. Posebno še poleti!«

»Ne rečem, ampak domačih ni. Vsi so sami tujci!«

»Morda je pa tako bolje.«

»O, ne... Vi morate med svoje ljudi!«

»Ali vam je tako pri srcu?«

»Najmanj!«

»Ali pa kdo na njej?«

Ona se je malo nasmehnila in rekla:

»Kdo neki! Saj se ne morem z nikomur niti pošteno pogovoriti!«

»Kadar ima kdo koga rad, tudi ni treba dosti besed!«

»Kaj pravite!«

»Resnico!«

»Morda...«

Potem sta zopet obmolknila.

»Preveč ste sami,« je rekel zopet on.

»Kaj pa hočem. Tudi drugi so sami...«

»Na primer, jaz!«

Ona je zardela.

»Človeku ni dobro samemu,« se pravi nekje.

»Pa tudi Bog je v svoji modrosti ustvaril moža in ženo zato, da jima ni dolgčas. Mari ni tako?«

»Menda bo že!«

»Kaj pa, ko bi midva poskusila skupaj živeti?«

»Bog!«

»Ali bi bilo to tako čudno?«

Ona je prikimala.

»Mislite zato, ker sva dva reveža?«

Dana je molčala.

»Ali nisva zdrava in pridnih rok?«

Stegnil je svoje žilave roke in dejal:

»Dokler te lahko delajo, ne bova stradala. Kaj?«

»Mogoče!«

»Dana, ali hočete, da se poročiva?«

Ona je srepo gledala predse. ustne je stisnila. Dihala je naglo.

»Dana zakaj mi ne odgovorite?«

Zmajala je z rameni.

»Mari sem vam zoprn?«

Odkimala je.

»No, in potem pa odgovorite na moje vprašanje! Ali hočete biti moja žena?«

»Ne!« je odgovorila komaj slišno.

»Zakaj, Dana?« in je prijel jo je za tresoče roke.

»Ne morem!«

»Kdo vam brani! Jaz vas imam rad!«

Vzdihnila je.

»No, recite!«

»Sem že rekla!«

»Počakal bom za vaš odgovor do prihodnje nedelje! Premislite dobro...«

»Bom!«

»Tako je prav! Malo prenagel sem bil, kajne, Dana, in vi ste me prestrašili...«

Ona je imela solzne oči.

»Ne bodite žalostna, sreča vas čaka!«

»Sreča, o zame je ni več!«

»Mislite? Drevje vsako leto na novo svete, i zakaj bi tudi za vas ne vzcvetela nova sreča?«

»Če je prepozno, je prepozno! Ko je drevo staro, ne pošteno več cvetja...«

»Dana, mladi ste!«

»Izgledam mlada, a v resnici sem stara!«

On je zmajaje z glavo odšel proti svoji farmi.

Ko je bila sama, se je prijela za glavo:

»Moj Bog, moj Bog!« je tarnala.

»Kam pelje vse to? Tako mi je težko! Zakaj je prišel? Zakaj mi je rekel vse to? Zakaj me vznemirja? Ali še nisem dovolj trpela...?«

Pri delu je bila zamišljena. Ponoči je jokala.

»Za mene ni več sreče! On je dober, on me ima rad, a ko bi izvedel vso resnico... Joj! V enem trenutku pijanosti, izgubila sem celo življenje... Da, on mi je dal piti, ko sem prišla k sebi, je bilo vse končano... Darinka, moja sreča in nesreča!«

Tovarišice so vprašale Dano, če je bolna, ker tako slabo izgleda.

»Ne,« jim je odgovarjala in se silila delati. Vendar ji delo ni šlo kar nič od rok.

»Kaj pa je z vami?« jo je nagovoril delodajalce. Ona se ga je zelo prestrašila.

»Nič!« je odgovorila.

»Pa vendar niste bolna?« je vprašal gospodar.

»Nisem,« je hitro odgovorila.

Bolna, samo to ne. Bolne so brez milosti odpuščali.

»Potem je pa dobro.«

In ona je delala, delala kakor kak star napol pokvarjen stroj.

Nedelje se je bala. Vedela je, da je vse zaman. Ona se ne more poročiti. Ona nima pravic kakor pošteno dekle. Ona je zavržena stvar, izplačana od pravice na srečo.

Pokvarila si je vse življenje... O, ko bi Martin vedel za njeno sramoto! Pljunil bi na njo kakor na umazano stvar... O, zakaj se je tako pregrešila!

Pa zakaj se ne bi poročila! Mlada je še! Če bi zamolčala Darinko... Vzdrhtela je kakor v vročici.

»Ali me ni sram. Še svojega otroka bi zatajila za svojo srečo! Ne smem! Ne smem! Samo za njo moram živeti delati in štediti. Za njo, da je ne bodo prezirali. Revne vse prezirajo in zasmehujejo. Reveži so kakor zločinci zavrženi in ponižani. Beda je sramota. Ne, ne... njena Darinka ne sme okusiti grenkost življenja. Žrtvovati se mora za njo, samo Darinka in nič več ne sme biti na svetu za njo, nezakonsko mater! Četudi njeno telo vpije po zemeljski sreči, čeprav se njene roke vijejo in njeno ubogo srce lomi — ona je mrtva.

In on? Kdo je on? Brezdomec kakor ona. Revež kakor ona, delavec kakor ona. Človek, ki išče denar — on je ves kakor ona. In zato ji ni tuj. Postalo ji je nenadoma tako prijetno in toplo pri srcu...«

Nisem sama v Ameriki, kjer kladivo šteje čas, a denar odtehta človeško življenje. Ne, nekdo včasih misli name. Nekdo... Ko bi vedela Špela za Martinovo namero. Kaj bi ji svetovala? Gotovo bi dejala:

»Pusti ga, pusti, ne boš srečna s njim. Sedaj si mu dobra, ker si tako sama... Morda te ima tudi samo zato rad, ker ni drugih domačih deklet. Pusti, bo že pozabil... O, on jo bo pozabil, ona pa njega nikoli.«

Dana ga je imela rada.

Prišel je. Nežen je bil. Danes nista sedela pod črešnjami. Sedla sta v čoln in se vozila po ogromni reki.

Voda je tekla leno kakor vse velike reke, ko se spuste z daljnih nevidnih planin v nepregledne nižine. Skoro tiho je bilo na vodi in samo vesla so udarjala v ta mir kakor čudni glasovi neznanih vodnih zveri.

Dolgo sta se vozila in bila zamišljena. Martin je večkrat pogledal na njo. O, kako mu je bila všeč. Rekel je: "No, Dana, ali ste se odločila?"

»Sem.«

»In?«

»Ostane tako kakor sem zadnjič že rekla!«

»Dana!«

Pogledala ga je naravnost v oči.

»Tako mora biti!«

»Dana, kaj ste si pa vbili v glavo ta mora! To je samo vaša svojeglavost!«

»O ne... ko bi vse vedeli!«

»Kaj?«

»Nič!«

»Ne bodite kakor kakšna uganka!«

»Oh, pustite me!«

»Ne, danes hočem biti na jasnem!«

»Saj sem ti rekla!«

»Dana, ne igrajte se!«

»Ne igram se. Govorim resno!«

»Rad bi vedel samo, zakaj me ne marate.«

»Ker vas ne smem!«

»Kdo brani?«

»To je skrivnost!«

»Skrivnost! Kako morate imeti vi skrivnosti! Vaše oči, vaše roke — Bog moj, nedolžne so kakor otrokove!«

»Martin, ne mučite me!«

»Zaupajte mi, Dana!«

»Ne, ne... ne bi me razumeli!«

»Dana, jaz ne morem biti brez vas! Dana! Povejte mi najstrašnejše... vse, vse ni nič, samo postanite moja žena!«

»Martin... Na svetu so skrivnosti kakor je v grobu marsikatera skrivnost. Če odprete grob, telo trohni in smrdi, smrdi... Bolje je, da ne stikate!...«

»Dana, jaz si ne morem misliti, kam merijo vaše besede.«

»To je pa tudi najbolje.«

»Dana, ali je to vaša zadnja beseda?«

»Zadnja..«

On je za trenutek spustil vesla in skril glavo v dlani. Šepetal je kakor sam za sebe:

»Končano, končano...«

Potem je odveslal k bregu. Izstopila sta. Dana se je privila k njemu in rekla žalostno:

»Martin, meni je hudo, ali drugače ne smem!«

Pogledal jo je in ko je videl njeno otožno lice, Je rekel:

»Dana vi ste mi posekali mojo srečo.«

»Martin, ko bi bil vsakdo sam svoj gospodar, bilo bi vse drugače! Ali mi omo odvisni od...«

»Od skrivnosti,« je rekel on grobo in jo pahnil od sebe.

»Lepo ste se poigrali z menoj! Hvala! Zbogom!« in odšel je hitrih korakov po poti, ki se je zvila kakor kača in izgubila v zlatih žitnih poljih..

Ona je gledala za njim. On se ni ozrl, drvel je, drvel... Srce mu je krvavelo.

»Usoda!« je vzdihnila ona in počasi otopela proti domu. Po ušesih ji je brnelo, po sencih tolklo, v prsih tiščalo, pred očmi je vse mrgolelo in plesalo, misli so ji bile pa tako težke...

Doma se je vlegla še pri dnevu in trdno zaspala. Izmučeno telo in izmučena duša sta zahtevala svoj odmor. Ko so zjutraj zapeli petelini, se je zbudila. Skočila je osvežena iz postelje in šele potem se je zavedala, kaj je bilo včeraj.

Pri delu se je vlačila kakor senca. Vse se je upiralo delu, ona je pa hotela delati:

»Moram, moram...«

Konj težko spelje ovoj obloženi voz po sveže nasuti poti, a ko se začno vrteti kolesa, vse gre samo od sebe. Z železno voljo se je zagnala v dela in počasi prišla zopet v svoj navadni tir.

V nedeljo Martina ni bilo. Sama se je potikala ob vodi, pa polju. Tolažila se je:

»Tako je bolje... Kup se naj ves v enem hipu sesede, a ne, da trklja dnevno kamen po kamen..."

Vendar ji je bilo zelo hudo, čeprav si ni hotela tega priznati. Izvlekla je najnovejše Špelino pismo in ga čitala.

»Darinka že teče, govori... Špeli pravi Pela, materi pa mamik. Vedno je vesela, rdeča pa tako kakor zrelo Jabolko. Veselje jo je gledati. Pri Urbanovih jo imajo prav radi. Kadar se oglasita pri njih, jima vedno postrežejo. Mati prihaja vsako nedeljo popoldne na jaso, a zadnjič je bila z njo tudi Manka. Potem jo pa Špela izprašuje kako se ji godi, kaj dela...«

Drugo nedeljo tudi ni bilo Martina, potem cel mesec, dva.

»Nikoli več ga ne bo!« si je rekla Dana.

In zdelo se je, da ja nekaj ugasnilo v njej. Prišlo je dolgočasno jesensko vreme — deževje. V nedeljo popoldne je Dana sedela v sobi za služinčad. Bila je sama vsi so odšli v mesto, da se malo pozabavajo. Ona je čitala.

Zapazila ni, kako so se odprla vrata in je vstopil Miha. Še le ko je bil pred njo in pozdravil, se je zganila.

»Vi?« se je začudila.

»Da.«

»In v takem vremenu!«

»Dolgčas mi je bilo, pa sem jo ubral čez blato in luže. Potem po tudi sem sedaj tako sam...«

»Sam?«

»Da, da!«

»Kako je pa to?«

»Je te tako!«

»Kje pa je — oni — ?«

»Vi mislite Martina?«

»Da!«

Miha je zamahnil z roko:

»Vso nedeljo ga ne vidim.«

»Res?«

»Hm.«

»Ali se morda ženi kje?«

»Ženil se je... zdaj pa ne.«

»Kje se pa potem potika ob nedeljah?«

»Po mestu!«

»Kaj pa tam dela?«

»Pije!...«

»On?«

»Da, da... Kaj, neverjetno! Tako trezen in štedljiv fant, kdo bi mislil, da se ga vsako nedeljo navleče!«

»Sam?«

»O ne. Z drugimi delavci, pa tudi delavkami.«

»Za božjo voljo! Kako je to žalostno!«

»In že kako! Kar čez noč se je izpremenil. Ves teden je bil tih in zamišljen, prihodnjo nedeljo se ga je pa naložil.«

»Zakaj?«

»To pa morate vedeti vi!«

»Ali mu je šlo res tako k srcu?«

»Res, ker je fant resno mislil.«

»Ko bi mu mogla pomagati!«

»Lahko!«

»Kako?«

Samo recite:

»Da!«

»Tega pa ne morem!«

»Zakaj?«

»Ne izprašujte!«

»Izgovorite se!«

»Ne morem!«

»Zakaj ste tako trdovratni?«

»Nisem. Ali vse stvari niso za vse ljudi. Vsakdo ima nekaj, kar je samo zanj!«

»Zaupajte meni tisto vašo skrivnost in potem bo svatba! To bomo vriskali kakor doma... Amerikanci bodo kar zijali, kaj je slovenska kmečka svatba! Malo vina in veliko veselje!«

»Vse je lepo, kar pravite. Ali ne more biti drugače kakor je...«

»Vi ste pa trdi kakor naše skale.«

»No, če sem, kaj pa že silite vame?«

»No, ali mu pa dovolite, da vas včasih obiščeva.«

»Zakaj ne?«

»Morda pa se ga boste le navadili.«

»Je vse zastonj!«

»Čakajmo!«

»Le, če se vam ljubi.«

»No, pa zbogom! V nedeljo bova že kaj naokrog prišla.«

»Z Bogom in pa srečno hodite!«

Med potjo si je pa mislil Miha:

»No, to je čudna ženska. Tako ima zavezan jezik kakor kakšen diplomat. Druga bi že vse izjezikal! Križ je z babami! Nekatere govore preveč, druge pa zopet so zapečatene. Pri moji veri, imam pa še raje svojo ragljo v stari domovini kakor pa takole nemo punco! Nič se ne čudim, če se ga Martin nakreše vsak teden. Tudi jaz bi se ga, če bi imela moja žena tako zavezan jezik.«

Prihodnjo nedeljo sta prišla na obisk. In tako sta prihajala več let, ki so se nizala kakor prazniki dela v velikem obroču okoli njih.

Peto pomlad se je vrnil Miha v domovino, petnajsto pa tudi Martin. Prištedil je toliko, da si bo lahko kupil doma malo zemlje in začel z vrtnarstvom. Bil je še vedno samec.

»Ko boste še vi odšli, bom pa zopet sama kakor takrat, ko sem prišla v tujino,« mu je rekla, ko ji je povedal, da misli domov.

»O, ne! Vi veste, da bo na vas čakala bela hišica sredi vrta...«

Ona ni odgovorila. Navajena je bila takih razgovorov. On je vedno še upal, ona pa je vedela, da je vso zastonj. Ni bila več žalostna. V letih je otopela in njeno življenje je odmevalo v velikim vrtincu človeštva kakor zvok malega koleščka v ogromni tovarni.

Nazadnje je ostala sama. Odrezana je živela od vseh in samo Špelina, Darinkina in Martinova pisma so bila vez z belim svetom.

Medtem je Darinka rastla.

Špela jo je vpisala v prvi razred. Boris Prelesnik je bil upravitelj. Ko je zagledal Špelo, je rekel osorno:

»Krstni list sem!«

Špela mu ga je dala in se pri tem hudobno nasmejala. On je napravil, kakor da ne razume njene hudobije in je prepisoval krstni list v matico. Ko je bil gotov, ga je vrnil rekoč:

»Dobro! Ostalo bo pa vpisala gospodična ali pa gospa.«

Upravitelj je potem vpisal še nekaj otrok in ko je videl, da odhaja Špela, je odšel tudi on. Moral je iz šolske sobe. Vsaki dan vpisovanja je bil nervozen zaradi tega krstnega lista. Sedaj se je oddahnil. Župnik mu je svetoval dobro. V rubriko: ime očeta in njegov poklic, je napisal raztegnjeno:

»Nepoznan.«

Darinka je bila pridna v šoli. Rada se je učila in sedela je mirno na svojem mestu. Za druge otroke ni marala dosti. Pa tudi Špela je skrbela, da ni prišla preveč v stisk z njimi.

»Otroci jo bodo pokvarili,« je modrovala.

Vodila jo je sama v šolo. Po šoli je pa čakala pri Urbanovih na Špelo. Dali so ji kosilo in potem se je igrala za hišo v sadovnjaku dokler ni prišla Špela.

Manka jo je včasih na skrivaj gledala. Lepo, črnooko dekletce je tekalo za metulji ali pa je sedelo v travi, listalo po čitanki in čitalo črko za črko. Manka je vzdihnila:

»Ko bi bila naša!« 

Ona je bila nesrečna. Bila je brez otrok. Urbanova mati jo je včasih tolažila:

»Vse bo še prišlo. Ne bodi žalostna.«

Župnik pri spovedi ji je pa rekel:

»Bogata si in zato te Bog ne obdari z otrokom. Moli in delaj in daj v dobre namene!«

In Manka je dajala na skrivaj revežem, metala denar v cerkvene pušice, a Bog je bil gluh za njene prošnje...

Darinka se je pripravljala za birmo. Špelo je malo zaskrbelo kdo bo botra dekletu. Ob priliki je omenila pri Urbanovih, da mora poiskati boterco.

»Nič je na iščite!« je rekla Manka.

»Jaz ji zavežem birmo.«

Šime jo je pogledal po strani. Rekel ni nič. Slutil je zakaj je Manka to prevzela nase. Zasmilila se mu je in nehote je dejal ljubeznivo:

»Tako je prav, Manka! Ti si Darinki najbližja!«

Špela je bila zadovoljna.

»Samo poglejte, Amerikanko,« so govorile med seboj in se drezale v rebra.

»Čisto gosposka je! Dolarji, dolarji... Ko bi jih me imele, kaj, draga soseda!«

In tako so šepetale med božjim opravilom pobožne ženice in nevoščljivo cenile Darinkino oblekico. Po birmi pa so postajale v gručah pred cerkvijo in modrovale:

»Saj pravimi pošten človek ne pride nikamor! Poglejte samo tega nezakonskega otroka! Kakor kakšna kraljičina je...«

Vse ženske so gledale za Manko in Darinko. Ena od njih pa je hudobno menila:

»Imajo denar, imajo nezakonskega otroka — ta mlada — je pa le jelova! Naj se le mučita ta mlada dva, vse bogastvo bo nazadnje vendar le od Amerikanke!«

»Kaj praviš?« se je vmešala druga.

»Boste videle, če ne bo tako!« je nadaljevala prva.

»Zakaj so pa naenkrat tako ljubeznivi z Amerikanko! Bogu so dali nazaj svoje otroke .. . Ha, ha, ha! Manka ni neumna, je županova hči! Ona raje grize s smehom kislo grozdje kakor pa da jo vlečejo skozi zobe po vasi.«

Ženske je dolgo niso mogle pozabiti na lepo birmansko obleko Darinke in njene boterce Manke. Po maši, po delu so se razgovarjale o tem. Njihova zavist je bila velika.

Manka je zanosila še tisti mesec. Urbanova mati jo je čuvala kakor malo dekletce. Špela jo je razvajala na vse pretege, ona pa jo pogosto pogladila Darinko po licu in rekla:

»Ti si mi prinesla blagoslov!«

Ko se je zvedelo po vasi za to novico, so bilo ženske zelo presenečene. Kjer so tičale, razgovarjale so le o Manki.

»Kdo bi bil mislil, čez toliko let!« je menila mlinarica.

»Kar k sebi ne morem!«

Tista, ki je imele največ opraviti z Mankino jalovostjo, je pa hinavsko govorila:

»Saj sem vedela! Ona ni bila kriva. Božja volja je bila taka. Ona se je pregrešila nad Amerikanko, ko ji je pa zavezala birmo, Bog ji je odpustil greh in zanosila je!«

»Tako bo, tako!« so ji pritrjevale sosede.

Ko je Manka rodila sina, so pa vaške ženice samo dejale:

»Tega jim je bilo ravno treba! Tako posestvo in pa brez moškega naslednika, ali ne bi bilo škoda?«

»Kako ga bodo krstili?« se je zanimala ta in ona.

»Po gosposko!« je odgovorila druga.

Krstili so ga: Andrej.

»Po kraljeviču!« so zlobno vršali ženski jeziki.

"Bogastvo jim je stopilo v možgane!«

Andrejček je pa mirno spal v lepi zibelki. Mari mu ni bilo drugo, kakor da je sit in suh. Kadar pa ni bil tak, se je pa drl kakor vsak otrok. Manka je ponosno rekla:

»Glas pa ima že tak, vidi se, da bo dober gospodar!«

Darinka je s malo in neokretno ročico pisala pisma svoji materi v Amerika.

Vsak mesec je romalo tako pismo čez vodo. Vsebina je rastla vsakikrat kakor je rastlo dekletce.

Urbanova mati se ni počutila dobro. Moči so ji pešale.

»Stara sem, stara!«  je jedikovala.

»Samo za otroke sem le pri hiši in pa da zalijem kako rjuho!«

Špela jo je gledala s skrbjo. Nič, ji ni bila všeč materina barva.

»Kaj pa če bi poklicali zdravnika?« je svetovala Špela.

»Kaj pa on more. Kadar se iztečejo kolesa, ne pomaga nobeno mazilo!«

Špela je tiščala z njo, ali je bila mati zelo trdovratna.

»Beži, beži, Špela!« ji je odgovarjala na njeno prigovarjanje.

Potem je obležala Urbanova mati. Kos so poklicali zdravnika, je bilo že prepozno. Rekel je samo:

»Mrtva je!«

In potem so jo pokopali. Domači so bili zelo potrti. Jezične babe so pa skovalo takole:

»Presrečni so bili, pa jih je Bog malo opomnil, da se nebi preveč prevzeli!«

Ali še tisti dan se je raznesla po vasi novica, da bo Špela s Darinko ostala pri Urbanovih. Začetka Špela ni hotela nič slišati o tem, potem je pa na prigovarjanje Manke pristala, da bo ostala čez zimo.

»Bog ve, zakaj?« so se vpraševale ženice in ugibala na razne načine.

Špela je ostala za vedno pri Urbanovih.

»Samo coprnica jim je še manjkala,« je rekla ta in ona v vasi,

»pa jim hudič nosi kar sam od sebe denar!«

Ko je Darinka dovršila četrti razred osnovne šole, je Špela dejala očetu:

»V Jeseni naj pa gre v mesto v šolo!«

»Misliš?«

»Da.«

»Ali ne bi bilo bolje, da ostane tu, pa se potem kam primoži? Prazna ne bo...«

»Ne. Dana želi, da gre naprej v šolo.«

»Pa naj gre!«

Ko je upravitelj zvedel za to namero je ogovoril Špelo in rekel:

»Z dekletom misliš v mestne šole!«

»No, in kaj je na tem?«

»V kakšne šole pa?«

»V gimnazijo!«

»Kje bi pa stanovala?«

»Bi ji le kaj našla. Za dober denar bo menda tudi dobra oskrba!«

»Daj jo v samostan!«

»Kaj?«

»V samostan! Tam je tudi gimnazija!«

»Zaprla jo pa le no bom med zidove!«

»Pa še rada! Spomni se samo na pregrešno kri njene matere!«

»Predrzno!«

»Molči, baba!« in zavil jo je naravnost proti župnišču.

Špele je jezno nadaljevala svojo pot na senožet. Nesla je koscem južino. Potem je pa pomagala pri delu. Ko se je vračala domov, je videla kako je gospod župnik pristopil k Urbanovem očetu, ki se je vračal iz hleva proti hiši in si mašil pipo.

»No, kaj pa je to?« se je vprašala.

»Šel sem mimo, pa sem malo vstopil!« je rekel župnik prijazno.

»Hvaljen Jezus!« ga je pozdravil spoštljivo oče.

»Na veke! Pogledat sem prišel, kako gospodarite odkar ste vdovec!«

»Že gre, že gre, hvala. Malo prazno je brez nje!«

"Bila je dobra žena in verna kristjanka!«

»Da, bila ja se preveč dobra! Pa, gospod župnik, malo vstopiva!«

Vstopila sta.

»Ne vem, če je že katera od žensk doma! Če ni še nobeno, si bova pa le kako pomagala!«

Pri tem je prišla Manka.

Pozdravila je gosta. Oče je rekel:

»Prinesi boljšega! In potem pa tudi kaj za pod zobe!«

V kuhinji je Manka sedela ob Špelo.

»Gospod so notri in kaj neki hočejo?"

»Prišli so malo v vas!« je menila, zraven si je pa mislila:

»Lisjak lisjaka gladi, čaka pa samo, da bi drug drugega prekanil!«

Župnik in oče sta postajala glasnejša in glasnejša. Smejala sto se in trkala. Župnik je vprašal:

»Kako ste pa zadovoljni z njo?« in pokazal na Manko.

»Pridna je, pridna!«

»Pa s Špelo?«

»Zlata je vredna!«

»A ja. Pa z Darinko?«

»Tudi. Preveč pa mi ni všeč, ker hočejo z njo v mesto!«

»Zakaj pa ne?«

»Mestna bo postala, stala bo mnogo, nazadnje se bo pa tako omotila, da ji kak umazan doktor zapravi dolarsko doto!«

»Kaj pravite?«

»Bogata je! V banki v Ljubljani ima že nekaj, nekaj ima pa v Ameriki v banki.«

»Glejte, glejte!«

»Kam jo pa mislite dati na stanovanje?«

»Špela je iztaknila neki fini zavod!«

»Gotovo je brezverski!«

»Kajpak! Špela ne mara za samostan!«

»Jaz pa mislim, da je najbolje, če jo vzgojite v samostanu!«

»Jaz tudi tako mislim.... Ali ne maram ugovarjati Špeli.«

»Mari se je bojite?«

»Babe? Tisto pa te ne. Ali nočem se motati v njene zadeve.«

»Kot hišni gospodar samo zapovejte! Škoda je za dekle! Lepo in bogato je!«

»In poje, poje! To mi dela največje preglavice.«

Župnik je izpil požirek.

»Bo kakor njena mati! Pazite bolje na njo!«

»Morda bo pa celo nuna! In...«

»Poklical bom Špelo!« je rekel in vstal.

Morda bo pa celo nuna, mu je brnelo v ušesih in dolarčke bo dobil Andrej.

Župnik je pa trenil z očesom in si zadovoljno mlel roke:

»Morda bo še nune, dolarčki pa bodo šli na korist cerkve.«

Prepričevala sta Špelo tako dolgo, da je pristala.

Zvečer je napisala Dani dolgo pismo in rekla, da želi oče, da se Darinka vzgaja v samostanu. Ko je zapečatila pisanje, je zažugala proti strani, kjer je bila šola.

»Ti si nagovoril župnika, župnik očeta — ali ne pomaga nič vsa tvoja peklenska modrost! Špela je še tu in Darinka bo šla pot k soncu, a ne v senčnate drevorede samostanov. Vem, da te peče vest, ko vidiš to lepo dekle poleg svojih bledih in zanikrnih dveh hčera. In njen glas! Vsi se ga boje. Naj poje Bogu v čast, je rekel župnik, jaz pa pravim, žalostnim ljudem v veselje!«

Ali ste že videli ujeto ptičico v zlati kajbici?

Darinka je pritiskala glavico na hladno steklo. Bila je noč in ona je vstala. Mesec je sijal.. . Ona je brisala solze. Nikoli ni smela sama na vrt, vedno samo s vsemi skupaj. Molčati je morala skoraj ves dan. Tudi prijateljice ni smela imeti. Vsak dan se je morala izprehajati po dvorišču s dvema deklicama. In vsak dan sta bili dva drugi. Vedno so bila v treh. Kaj naj govori s njimi! O Špeli in domu? Smejale bi se ji tovarišice! O Šoli? To ni zanimalo nje.

Od vseh součenk ji je bila najbolj všeč Nevenka. Tako se je znala smejati. Bila je zunanja. V odmoru je morala biti vedno pri prečastiti sestri.

»Zakaj?« se j s vpraševala sama.

Slišala je mimogrede, da se preveč živo obnaša in da bi lahko pokvarila druga deklice. To pa ji ni šlo v glavo. Kako more pokvariti Nevenka druge deklice? Nazadnje je vprašala svoji slučajni tovarišici:

»Zakaj je Nevenka vedno v odmoru pri častiti sestri?«

»Ali res ne veš!«

»Ne.«

»Iz take hiše!«

»Iz kakšne?«

»Kako si neumna! Njena mati ni nič vredna!«

»Zakaj?«

»Pevka je!«

Darinka je osupnila. Ker Je pevka, pa ni nič vredna! Mučila se je.

»In jaz sem pa hotela postati cerkvena pevka! Vsi mi pravijo, kako lepo pojem. Še celo častitie sestre. Tako rada pojem. Ali je to greh? Mora že biti!«

Pri prihodnji spovedi se je izpovedala, da želi biti cerkvena pevka.

»Pa to ni greh, ljubi otrok!« ji je rekel spovednik.

»Kdo ti je pa to rekel?«

Obotavljala se je, nazadnje je pa dejala:

»Od Nevenke mama je tudi pevka in zato ni nič vredna!«

»Vidiš, dekletce! Pevka lahko poje svete pa tudi grešne pesmi!«

»Kakšne pa so grešne pesmi?«

»Grde. Kadar jih kdo poje, Jezus joka!«

»Zakaj jih pa potem pojejo?«

»Počakaj, da boš večja! Takrat boš marsikaj razumela.«

»Potem lahko pojem?«

»Poj, poj, kolikor hočeš!«

»Ali ne bo Jezus žalosten?«

»Ne, še vesel te bo!«

»In tudi potem ne bo žalosten, če bom postala pevka?«

»Tudi potem ne, če bo lepa tvoja pesem!«

Ko je zagrinjal okence je še rekel:

»Poj, poj, da razvedriš potrte in osamljene!«

Darinka se je pa zamislila:

»Pesmi so svete in grešne! Kako je to, da je povsod greh?«

Darinka je prav dobro izdelovala v šoli. Sestre so jo imele rade, ker je bila mirna in skromna in ker je v redu plačevala.

Na koncu šolskega leta je bila svečanostna prireditev. Nevenka in Darinka sta imeli tudi mali vlogi. Peli sta dvoglasno kot dva vilina otroka. Nevenka je bila takoj v svoji vlogi. Igralska kri. Ali je bila pa zato Darinkina neokretnejša.

»Kakor medved si!" je rekla Nevenka Darinki.

»Obnašaj se in misli, da te drugi gledajo!«

»Če me je sram!«

»Kaj te bo! Imaš tako krasen glasek, ali ni škoda, da pokvariš vse s svojo igro!«

»Meni se zdi smešno, da igram. Saj vendar vsi vedo, da to ni res...«

»Šemica! Moja mamica igra po zimi skoraj vsak večer.«

»Kje?«

»V gledališču!«

»Kdo jo pa gleda?«

»Ljudje!«

»Joj!«

»Ali ti še ne veš tega?«

Odkimala je.

»Potem ti pa moram vse povedati!«

»Le!«

»A kdaj?«

»Veš po predstavi, ko se preoblačimo. Sedi samo poleg mene. Ko bodo sestre zaposlene s drugo igro, smukneva na vrt in se pomeniva.«

»A če zapazijo?«

»Nič se na boj! Rekla bom, da me boli glava, ti si pa šla s menoj, da ne bom sama.«

»A to je laž.«

»Nič ne stri. Ena več ali manj pri spoved!«

Kakor sta se zmenili, tako sta tudi naredili.

In tisto noč Darinka ni mogla dolgo zaspati. Igralci, igralke, plesalci, plesalke, pesmi, godba, šopki, umetnost, slava, sreča — vse to se je podilo skozi njeno čisto dušo kakor besen sen.

Potem, ko je bila na počitnicah doma, najraje se je izgubila v gozd ali na travnik ob potoku in pela, plesala in se priklanjala cvetju in drevju. V samoti je bila samo vilin otrok iz življenjske bajke.

Špelo je zanimalo, kam se izgubi Darinka tako pogosto. Previdno se je splazila za njo. Ko je pa videla njeno rajanje in slišala njeno pesem, zadovoljna je odšla na delo:

»Ne bo nunca, ampak pevka!«

V četrti gimnaziji se je začela učiti solopetja v Glasbeni matici. Napredovala je vidno in profesor ji je dejal često:

»Vaš glasek je suho zlato!«

Ona je bila srečna. Ali včasih, ko se je zvečer spravljala spat, prikradlo se ji je v duhu vprašanje:

»Kdo je moj oče?«

Začetka si ni mnogo storila iz tega, a sedaj jo je iz dneva v dan bolj mučilo.

»Kdo?«

V njenih listinah je napisano:

»Nepoznan!«

Ali ga mati res ni poznala! Ali pa jo je njega sram? Morda je pa moja mati malovredna ženska?

Koliko nočnih ur je prebedela... Vprašala bo Špelo! Ona mora vedeti, si je dejala.

Špela je prišla vsak mesec na obisk šli sta po trgovinah in potem sta se vsedli v kako slaščičarnico in čebljali.

Vesela in zgovorna Špela je danes po strani gledala svojo ljubljenko. Darinka je bile vedno bolj tihe, danes se ji je pa zdela kar žalostna. Mimogrede jo je vprašala:

»Ali si kaj bolna, ker nič ne govoriš.«

»O ne!«

»Kaj pa je?«

»Špela, oh, tako me mori nekaj!«

»Kaj pa?«

»Kdo je moj oče?«

Špela se je zamajala na svojem stolu. Že dolgo se je nadjala na to vprašanje, pripravljala odgovor, a sedaj jo je teko presenetilo, da je samo rekla:

»Ali ti ni vseeno?«

»Ne.«

»Kaj ti mar oče! Srečna si, ker imaš tako zlato mater!«

»Zlata, ali s senco!«

»Darinka!«

»Ali ti veš, kdo je — moj oče?«

»Vem!«

»In Urbanovi?«

»Tudi!«

»In on?«

»Tudi!«

»Ali je bolši človek ali potepuh!«

»Gospod je!«

»Oženjen?«

»Da!«

»Zakaj pa ni vzel moje matere?«

»Ker je gospod...«

»In ona .. . Zakaj, zakaj je to naredila?«

»Darinka!«

»Pa to je strašno... Zakaj ni vsega premislila!«

»Bila je mlada in lepa in pela je kakor srebrn zvonček!«

»Mati!«

»Mati je mnogo trpela, hotela je v vodo!«

»Strašno! Uboga mati Pregrešila sem se nad njo!«

»Ne, Darinka! Jaz te razumem. Ali umiri se! Sedaj je vse dobro!«

»A oče, kje je sedaj?«

»Ni daleč! On te pozna.«

»Kaj praviš, Špela?«

»On te pozna in tudi ti ga poznaš!«

»Špela, Špela, pa da ni...«

»Kdo?«

»Upravitelj!«

Špela je prikimala.

»Špela! Nikoli ga nisem mogla trpeti. Z menoj je bil tako čuden, včasih grob, včasih nežen. Ker pa sem v gimnaziji, se pa tako zanima za moje uspehe. Kaj mu meri vse to? Če se ni brigal za mojo ubogo mater...«

»On bi rad, da postaneš nuna!«

Tedaj se je pa Darinka tako ostro zasmejala, da se je Špela kar prestrašila.

»Nuna, nuna! Da mu izginem izpred oči. Moti se gospod!«

»Prav imaš! Ti si ustvarjena za kaj lepšega!«

»Špela prav je, da je v mojih listinah napisano "Nepoznan". Odleglo mi je... Bala sem se samo, da ni moja mati vlačuga!«

»Darinka!«

»Veliko sem sama in potem mi pride vse mogoče na misel.«

Zvečer, ko je vlak drdral po Gorenjski, je Špela tesneje ovila veliko ruto okoli sebe in rekla:

»Darinka ni več otrok!«

Darinka je z odliko položila malo maturo.

O počitnice je vživela po svoje. Dolgi sprehodi, čitanje knjig, prepevanje, igranje z Andrejem, vse to ji je v zatišju zelenih livad in gozdov izbrisalo globokejše misli.

Ob nedeljah je hodila k maši. V lepi svileni obleki je izgledala med domačimi dekleti kakor vila.

»Hitro je postala gospodična!« je rekla mati dveh pegastih deklet svoji sosedi.

»Kaj ne bi! Saj je gosposke krvi!«

»Kar po očetu bo!«

»No, saj tudi mati ne more biti kaj prida!«

»Misliš?«

»Vsak mesec pošilja dolarje! Odkod jih pa pobira? Tam so tako slabi časi...«

»Res je! Kotnikov Pavle piše, da zasluži komaj za v usta!«

»Pa Mlakarjeva Reza, Tonetov Peter in vsi iz drugih vasi se pritožujejo, kako težko žive...«

»Ni zaslužka.«

»Ona pa le služi!«

»Saj vemo, kako! Čedna je — no in preveč natančna tudi ni.«

»Kaj praviš?«

»Tako bo! Zakaj pa je nikoli nihče od naših ne vidi! Kje neki čepi?«

»V grehu!«

»Ampak dobro ji mora iti!«

»Seveda! Zato je pa tudi ni nazaj.«

»Saj pravim, poštenost je zadnje!«

»Da, da...«

Dana je pa delala za dve, štedila za dve, vlekla je svoje življenje po brazdah velike vlažne amerikanske nižine in ostarela pred časom. Oči so izgubile sijaj, lice se je nagubančilo, roke so bile razpokane.

V sedmi gimnaziji je bila tajna preiskava. In da ne bi gnilo jabolko pokvarilo zdravih, so izključili Nevenko.

Darinki je bilo zelo težko. Najrajši jo je imela. Nista se mogli dostikrat razgovarjati, ali kadar se jima je posrečil kakšen trenutek na skrivnem, bili sta zelo veseli.

Ta dogodek je za hip vznemiril gojenke in častite sestre — ravno tako kakor če vržeš kamen v mirno vodo, zaplešejo obroči na površini, potem je pa zopet vse tiho...

A le na videz. Na nekatere gojenke je napravil ta dogodek globok vtis.

Posebno na Darinko. Ona je sedela nepremično včasih celo uro in premišljevala. Vedela je, da ima Nevenka svojega fanta. To ji je povedala sama in da hodita na dolge izprehode na "Cesto treh cesarjev". Kaj pa je na tem, če se izprehajata? Si je mislila, pojeta in če se imata za res rada! Pogovarjata se, smejeta, veselita, pojeta in misel se ji je vstavila kot pred nečem groznim. Slutila je, da so ti izprehodi skrivnostni... Morda, morda je šla tudi moja mati tako na izprehod... Strašno! Uboga Nevenka! Ko bi ji mogla reči to, kar jo tako skrbi...

Darinka je šla k petju. Prvič brez spremstva kakšne tovarišice ali pa časite sestre. Zaupale so ji. Bile so prepričane, da bo postala redovnica. Videle so, da jo zanima samo šola in petje, da rada hodi v cerkev, da je rada sama in premišlja.

»Dobro dekle," je rekla razrednica prečestiti predstojnici.

»Ne bo grešnica kakor mati! Bog že ve, koga prikliče v življenje, da potem živi sveto in se pokori grehe svojih staršev..."

V predsobi je Darinka morala malo počakati, ker je prišla prezgodaj. Kos ej evsedla, jo je nenadoma prijel nekdo za roko rekoč:

»Vendar sem te našla samo!«

»Nevenka!«

»Kje so pa danes stražniki?«

»Za zidovjem!«

»Imenitno!«

»Kako se ti godi, Nevenka!«

»Imenitno! Omožila sem se...«

»Res?«

»O, kako je sedaj lepo! Gospa sem, zavrgla sem šolske knjige in se učim samo še petja!«

»Nadaljuješ?«

»Da!«

»A tvoj mož!?«

»On je zadovoljen. On se že sedaj veseli, ko bom slavna.«

»Kaj pa je on, če smem vprašati?«

»Igralec.«

»Od česa pa potem živita?«

»On ima plačo, no, in v manjših vlogah nastopam tudi jaz.«

»Ko bi te mogla videti!«

»Težko bo šlo. Predstave so zvečer, takrat pa ne moreš ven.«

»To je!«

»Veš, prav všeč mi je, da sem se rešila za vedno tistih dobrih nun. Reve so za deveto goro, kar se tiče vrednosti in poznanja življenja. Če razbiješ črnilnik, je pri njih že nekaj strašnega, a tu, izza zidov ni tako strašno, če ubiješ človeka! Ozke so, ker je ozek njih svet srednjeveški nateznici. Če ne priznaš, pa pritiskajo nate, dokler ne rečeš, da samo zato, da se bi jih otresel. Veš, tu zunaj ne postopajo tako z zločinci... Potem pa molk in večno nadzorovanje! Prosto za znoret! Kar hudo je, če se spomnim na tebe! Še eno leto!«

»Še eno leto, potem pa zletim v svobodo!«

»In kaj misliš potem?«

»Nisem se še odločila.«

»Pridi h gledališču.«

»Še ne vem... Ti se mi boš morda smejala, če ti povem, da bi rada videla, kako izgleda pravo gledališče...«

»Jaz bi ti ga že razkazala. A kdaj?«

»Kadar pride Špela!«

»Imenitno! Kako me boš pa obvestila?«

»Ne vem!«

»Najbolje, le pustiš listek pri profesorju. Jaz imam vselej za teboj uro!«

Ko je prišla Špela, so pregledale notranjost gledališča. Darinki se je kar vrtelo pred očmi, toliko gledalcev, ali kadar privre od tam iz tistih, sedaj praznih sedišč ploskanje, ali ni tako kakor, če se odtrga v planinah lavina in drvi v dolino, noseča s seboj skale, drevje?

Nevenkin mož jih je vodil po gledališču. Slaboten, tod ljubezniv človek. Potem je pa Špela povabila obadva s seboj na malo južino. Špela jih je peljala najprej v zajtrkovalnico potem pa še v slaščičarno. Bili so vsi zelo dobre volje.

Mimogredo je Darinka vprašala Nevenko, če ji ni nerodno, ker nosi Špela ruto.

»Prav nič. Misli, da sem na deskah nazadnje, celo življenje je kakor gledališče, a mi pa igralci. Kdor je bolj navihan in zvit, večjo vlogo igra..«

Pri prihodnjem obisku je Špela zopet pogostila Nevenko in moža. Ko je kinkala v gorenjskem vlaku si je dejala:

»Naj se otrok malo razvedri in razveseli, v zidovih ga zadosti stiskajo.«

Po maturi je prišla Darinka na počitnice. Urbanov oče je večkrat poškilil na njo in si zadovoljno dejal:

»Lep deklič! Kar škoda za v zidovje. Ali božja volja naj se zgodi...«

Po glavi mu je pa le hodil mladi srezki zdravnik.

»Kaj, če bi...« je razmišljal stari.

Pred šolo je srečala upravitelja. Čestital ji je in vprašal prijazno:

»Kam pa sedaj?«

»Še ne vem!«

»Odločiti se bo treba.«

»Vem.«

»Kateri poklic pa čutite v sebi?«

»To je pa moja stvar!«

»O, kako je ošabna, glej, glej, kdo bi si mislil, da je to tisto malo, bojazljivo kmečko dekletce!«

»Ali pa gospodsko, kakor se vzame!«

»No, no... Manj visoko in bolj spoštljivo proti svojemu bivšemu učitelju!«

»In« ni dovršila stavka in šla je dalje.

Upravitelj je pa premišljeval:

»Vražja je, mora v samostan! Mora!«

Spomnil se je svojih dveh pegastih hčera.

»Mora v samostan! Če jo vidi mladi zdravnik ali pa župnikov nečak, mladi profesor, ob zete sem. Sedaj gre dobro... Vedno so skupaj! Moram malo podrezati pri župniki!Ona mora stran in to tem preje...«

Darinka je šla proti gozdu. Na malem holmu je bila kapelica. Tu je srečala župnika, ki je molil brevir. Ko jo je videl, je prijazno dejal:

»Glej, glej, Darinka!«

Pozdravila je.

»Kam pa tako sama?«

»Na izprehod.«

»Nocoj je lep večer... Ali vas ni strah?«

»Zakaj? Poznam ljudi in vem, da so dobri!«

»To pa so!«

Darinka je šla dalje.

Župnik je pogledal v brevir, pa ni mogel, da ni rekel poluglasno:

»Čudno dekle! Čisto kaj drugega kakor upraviteljevi suhi ježini... In potem njena dolarska vrednost...«

Darinka je sedla ns hlod.

Sonce je zahajalo. Rdeče lise so se razsule po stebrih temnih smrek, tuintam tudi po mahu. Kakor da se je vnel gozd od čudapolnega ognja brez dima in plamena. In potem so se pomikale te rdeče lise v višavah v večerni zrak, ki je bil vijoličast in topel.

»Kakor prizor v gledališču...« si je mislila Darinka.

In potem je sanjarila o gledališču, o uspehih, o svojemu bodočemu življenju.

Ko je vstala, je prožila svoje roke in potem je zapela glasno: Večerni zvon.

Njena pesem je odmevala in se gubila v daljavo. Prav malahno je zabrnelo v veseli smeh mladih ljudi.

»Čujte!« je rekel zdravnik in prislušknil.

Vtihnili so.

»Kdo poje?« je vprašal profesor.

»Gotovo Amerikanka!« je rekla zaničljivo starejša od upravitelja hčera.

Kdo je Amerikanka, bi bil rada vprašal eden in drugi. Zdelo se jima je nevljudno tako vprašanje. Vendar sta pomislila vsak zase:

»Kdo je ona? Kmečka ali gospodka? Kdaj je prišla? Odkod je prišla?«

»Amerikanka!« kako zvočno in zapeljivo.

V nedeljo po maši jo je videl. Župnikov nečak.

»Kdo je?« je vprašal mlajšo Prelesnikovo hčer.

»Amerikanka!« je pikro odgovorila.

»Lepa je!« se ni mogel vzdržati, da ne bi pristavil.

»To je pa tudi vse!« je rekla malo razdražena.

Komaj je čakal Ante, da je vprašal strica za Amerikanko. Skoraj ni mogel verjeti, kar je slišal. Malo hudobni nasmeh mu je zaigral na licu in rekel si je:

»Sedaj razumem upraviteljeve hčerke! Spremeniti bom moral svoje načrte, ampak previdno. Zdi se mi, da stric ne bi bil nič nasproten, če bi... Približal se ji bom... Saj nisem od lani...«

Bil je zelo dobro razpoložen, posebno popoldne, ko je bil v družbi zdravnika in upraviteljevih hčera.

Mlajša je šepetnila starejši:

»Poglej ga, kakšen je! Bo!«

Stisnili sta si roke in postali prešerni kakor Ante.

Pri pokopališču so srečali Darinko. Nemudoma sta bila mlada moža bolj tiha. Sestri sta bili jezni.

»Kakor prikazen je! Kar pred teboj se znajde in pokvari dobro voljo.«

Darinka se ni zmenila za mlade ljudi in je šla mirno svojo pot v tihi poluspani gozd.

Ante se je trudil na vse pretege, da bi prišel v stik z Darinko. Zdravnik je bil srečnejši.

Zbolela je Špela. Urbanov oče si je mislil:

»Sedaj je prilika, da bo prišel v hišo,« in poslal je po svojega vnuka Andreja.

Darinka je bila pri Špeli, ko je vstopil zdravnik. Začudeno se je osrla nanj, a ko je zagledala za njim očeta in Andreja, se jemalo nasmehnila rekoč:

»Hvala, oče, za to skrb!«

Zdravnik je dejal:

»Oprostite, ali moški morajo ven! Rad bi pregledal gospo!«

Po pregledu je namignil Darinki rekoč:

»Ko bom odhajal, bi rad govoril z vami na samem!«

»Ali je tako hudo?«

»Prav resno je!«

Zapisal je neka zdravila in se poslovil od Špele:

»Le ubogajte gospodično!«

Špela je gledala za njima.

»Kako lepa sta, kako mlada! Vstvarjena sta kakor drug za drugega.«

Potem je nalahko zaspala.

Pod jablano, ki se je šibila še od zelenih jabolk, sta se vstavila.

»Ali je resno?«

»Brezupno!«

»Kaj?«

»Slabo, slabo je srce!«

»Predobro je bilo v življenju in zato se je tako izrabilo!«

»Preveč pesniško zmislite. Starost, gospodična!«

Hipoma ga je prijela za desnico z obema rokama, ki so bile hladne in drhteče:

»Gospod doktor, rešite jo! Zaupam vam! Ves zdravila, injekcije, vaše obleke, vse preplačam, samo ozdravite jo!«

Njen bledi obrazek je bil čisto blizu njegovega lica, otožne oči so bile polne solza. Zasmilila se mu.

»Storil bom, kar je v mojih močeh. Ali znanost sega samo do določene meje, kar je onstran te silne ločnice je pa naravni zakon ali po naše: smrt!«

»Ne, ne!«

»Je li to vaša mati?«

»Še več kot mati!«

»Gospodična, odkrito vam rečem, ne upajte preveč. Podaljšal ji bom morda življenje za kakšen dan ali pa samo uro...«

»Kaj bom brez Špele! O, tako bom sama...«

Smilila se mu je in dodal je kakor razvajenemu otroku:

»Jaz vidim vse črno, to je moj poklic! Preveliko upanje ima kot posledico grozno razočaranje... Iz previdnosti sem tak...«

»Saj sem vedela! Malo špekulirate, da bo vaša zdravniška praksa slavnejša!« je rekla vedeje.

»Pridite še enkrat pred nočjo in prinesite brizgalnic in drugih strašnih predmetov.«

Ko je hotela v sobo k Špeli, ji je oče zastavil pot:

»Kaj pravi?«

»Da je nevarnost blizu.«

»Se mi je zdelo. Bila je tako potolčena že nekaj dni in tako rumena v lice.«

Darinka se je prestrašila in pohitela k Špeli, ki je spala in težko hrepela. Celo popoldne je Darinka presedela ob njen. Špela je dremala in se budila. Njen prazni pogled je bil vprt v Darinko kakor bi se hotela vsesati v dekletovo podobo za večne čase.

Prišel je zdravnik in ji dal injekcijo. Špela se je počutila bolje in rekla:

»Darinka, čutim, da več ne bom dolgo...«

»Špela!«

»Tiho bodi! Vesela bi pa le rada preje, kaj bo s teboj.«

»Špela! Ne govoriva o tem!«

»Lahko grem ven gospodična, če ne želite, da slišim razgovor.« je rekel vljudno zdravnik.

»O, ne... Ali mislim, da se bova s Špelo porazgovorili o tem, ko bo zdrava.«

»Bolje je, da sedaj! Če bolnik želi kaj, se mu mora tudi izpolniti želja.«

»No pa dobro... Mislim naprej na visoko šolo in pa da nadaljujem s petjem. Še leto imam do izpita. Potem bom pa videla!«

»Le pojdi povsod samo za svojim srcem. Vem, da se ti bo godilo dobro, ker si dobra.«

Špeli je bilo težje in težje. Zdravnik je ostal pri njej čez noč. Z Darinko sta se menjala v bedenju. Ko je zora pozlatila nebo, je Špela izdahnila.

Darinka se je zgrudila k mrtvi ženi in neprestano ihtela:

»Sama!«

Njena bol je bila tako velika, da je pretresla vse domače.

Zdravnik je nelehno prijel Darinko za ramo in dejal:

»Dosti, gospodična. Pomislite tudi malo na sebe. Pokoj mrtvim, a zdravje živim!«

Dvignil jo je in odpeljal na vrt. Tam je bila še pogrnjena miza:

»Sedite in jejte! Potem pa spat! Zvečer bom prišel naokoli in šla bova na izprehod.«

»Tako je prav, gospod doktor!« se je oglasil Urbanov oče.

»Smrt je smrt, pa se ne da nič pomagati. Le vzemite jo v roko.«

Darinka je legla in tudi brzo zaspala. Mladost je premagala mladi odpor razžalostene duše. Medtem so Špelo položili na mrtvaški oder.

Ko se je Darinka prebudila, je ravno zvonilo poldne.

»Mrtva!« so ji zašepetala usta.

»Mrtva... O, kako bom sama!«

Pohitela je k mrtvi Špeli, ki je ležala med prižganimi svečami. Pri vratih je čepela stara Jera in prebirala rožni venec. Malo jo je že bilo strah. Stražila ni nikoli coprnice kakor danes!

Darinka se je nenadoma spomnila, da mora naročiti žalno obleko. Napisala je nekoliko vrstic svoji šivilji v Ljubljani in poslala vaškega pota k njej. Drugi dan je bila obleka gotova in neka učenka jo je osebno prinesla kakor tudi žalni slamnik, katerega ji je po njenem naročilu preskrbela šivilja.

Pogreb je bil velik. Vse ženske so bile poleg, ker so upale, da se bodo zgodili čudeži, ko bodo dali telo coprnice v črno, blagoslovljeno zemljo. Ali od vsega ni bilo nič. Župnik je zmolil, zemlja je zaropotala na rakev in samo Darinka je lahko zaihtela.

Ženske so potem najbolj občudovale Darinkino žalno obleko. Ni jim šlo v glavo, da ona tako žaluje za tujo babo, ki je bila coprnica.

»Prava coprnica!« so modrovale, ko so videle vsaki dan, kako je nesla Darinka sveže cvetje na grob.

»Če ni bila coprnica, naj me Bog udari na jezik,« se je klela najbolj jezična vaška baba,

»zacoprala je Amerikanko, da se vlači na njen grob kakor kak duh...«

Mladi zdravnik se je vselej oglasil pri Urbanovih, kadar je šel skozi vas. Veselo je potipal očetu žilo in dejal:

»Moram, da vidim, če je srce v redu!«

Oče se je pa nasmehnil:

»Le, samo, da mi ne pomagate prehitro na drugi svet!«

Bil je zadovoljen, slutil je, zakaj se oglaša zdravnik.

»Star sem, star!« je tožil ob priliki zdravniku.

»Moral bi z dekletom na jaso. Špela ji je zapustila bajto in zemljo. Pa ne morem! Sama leti vsak dan tja, ali ona ne vidi, kaj je treba podreti. Vidi samo lepoto in otroške spomine...«

»Bom pa jaz stopil z njo tja.«

»Najbolje bo! Kar jutri, v nedeljo.«

»Dobro.«

Stari si je mencal roke.

»Bom jih že skupaj spravil! Da ona nič ne vidi, kako on za njo hodi! Tudi župnikov Ante jo zasleduje, ampak v to žlahto ne bi rad prišel!«

Nenadoma se je začudila Darinka, ko jo je spremljal zdravnik na jaso. Pozno poletni dan. V prirodi se čuti prezrelost, bujnost in tiha želja za odmorom. Nebo je temnomodro, sonce mehko-toplo, zrak malo vlažen in dišeč, a vse je zavito v čustvo sladko — strastno.

Lepo je bilo na jasi. Lepo kakor še nikoli. Sedela sta pred bajtico.

»Janko in Metka,« je rekel šaljivo zdravnik.

»Samo coprnice ni, ki bi naju začarala v dva presrečna človeka!«

»Lepo je tu, res kakor v pravljici. Posebno zgodaj zjutraj in pa zvečer. Ta tišina, ta mir... Veste, kaj mislim?«

»Ne.«

»Da si tu sezidam malo vilo za poletje. Celo zimo bom v mestu, a poleti tu...«

»In kaj boste v mestu?«

»Pela!«

»Kaj?«

»Oh, zagovorila sem as! Kaj ne, da niste nič slišali?«

»Sem, sem...«

»Potem boste povedali očetu in končane so moje sanja!«

»Ne bom... Le povejte meni vse...«

»Operna pevka bom! In kadar bom preveč utrujena od slave, bom prišla sem, da se odpočijem... Pela bom, za vse, vse! O, kako se le veselim!«

»Ah ni škoda za vse? Pojte raje samo za enega!«

»Kaj ? Ne, za vse, vse... In potem, pozneje morda tudi za enega...«

»Darinka!" in prijel jo je za roko.

»Počakajte! Mlada sem še in peti hočem prej za vse!«

»Ali smem upati?«

Zardela je. Nekaj je zadrhtelo prav na dnu srca in šepetnila je:

»Da!«

»Moja?«

»Da!«

Objel jo je in poljubil.

Ona pa se je iztrgala iz njegovih rok in plaho dejala:

»Vaša! Ali malo potrpite, da bom slavna...«

»Darinka, zaročila sva se!«

»Ali tajno!«

»Prihajati pa smem k Urbanovim.«

»Kolikor hočete! Ampak brez poljubčkov!«

»Vsaki pot samo eden!«

»Naj bo!«

»V jeseni grem v Ljubljano.«

»Jaz tudi.«

»Zakaj?«

»Specializiral se bom...«

»In potem?«

»Poročila se bova!« Privil jo je k sebi in poljubljal, poljubljal.

Bilo je že pozno, ko sta se vračala v vas.

»Kaj bova rekla očetu?« je vprašal on.

»Pa res! Nič si nisva ogledala.«

»Ni bilo časa!«

»Cveto, recite, da bom spomladi vse podrla in potem zidala malo vilo.«

»Za najin odmor!«

»Tega pa ne smeta pristaviti!«

»V mislih pač, če ne glasno.«

V vasi so šušljale babe, da zdravnik precej pogosto zahaja k Urbanovim. Bolan menda ni nihče, Špela je pa že tako tam, kjer muh ni.

Župnik je tudi zapazil, da se nekaj plete pri Urbanovih. Upravitelj mu je namignil, da se je zdravnik izneveril Antetu. Naravnost ni povedal, da se je izneveril starejši hčerki in da je bil precej hladen tudi Ante zaradi te prešmentane Amerikanke. Upravitelj je modroval:

»Taka kri bi morala v samostan!«

To pot mu je pritrdil tudi župnik. Dolarčki so se izmaknili nečaku in cerkvi in to ga je spravilo v slabo voljo.

»Kaj hočete! Oreh ostane greh! Jo bo že božja milost s kaznijo nagnala na pravo pot!«

»Toda iz vasi mora!«

Darinka je tudi odšla iz vasi v Ljubljano, da nadaljuje svoje šolanje. Nihče ni prav vedel, kaj namerava, da postane. Oče Urban je izgledal zadovoljen, molčal pa je o Darinkini bodočnosti kakor kamen. Ugibali so to in ono in še zagonetnejše jim je postalo vse, ko so izvedeli, da je zrezki zdravnik odšel na daljne študije.

»Zagonetno!« so menile dobre ženice,

»vražje« pa druge.

Leto je hitro minulo.

Darinka je prvič nastopila. Uspeh ni bil poseben. Kritika se je glasila:

»Talent, lep glas, ampak premalo živahnosti v igri. V vsem se čuti začetnica.«

Ona je bila potrta. Upala je, da bo namah zanesla gledalce. Ploskali so ji samo enkrat ves večer. V svoji garderobi je sedela zamišljena.

Nevenka je potrkala.

»Sem si mislila, da boš obupana!«

»Ah, Nevenka!«

»Ne upogni glave! Pot k slavi je težka!«

»Tudi jaz sem v začetku bridko jokala. Navaditi se moraš ljud* oni pa tebe. In začetnike vsi tako sovražijo.«

»Mene je sram!«

»No, lepa reč! Saj si znala svojo nalogo, samo v vsem si bila še kakor šolski otrok! Čutil se je učiteljev korobač, a ne tvoja umetniška duša. Čakaj, da polžek izleže iz svoje hišice in pokaže javnosti svoje roge...«

Darinka se je malo pomirila. Pred gledališčem jo je čakal Cveto.

»Cveto, kako sem nesrečna!« je šepetnila ona.

»Bila si najlepša... najboljša! Če nisi pela za druge, pela si za mene.«

Darinka je napredovala. In prišel je tudi zanjo dan, da ni pela samo za enega, marveč za celo razprodano gledališče. V naročju je držala cvetje in se klanjala živi sliki, ki je vrela iz sedišč k njej na oder.

Poročila se je. Poleti je hodila v vilo na na odmor. Bila je srečna. Imela je tri otročičke. Stari Urbanov oče jo je primahal včasih na Jaso. V vilo ni hotel. Bilo je notri pregosposko. Raje je sedel v parku in se smejal otrokom, ki so kobacali okoli njega.

V jeseni in spomladi je hodil nadzorovat hišnika in vrtna dela. Dobrodušno je svetoval obrezovanje sadja, sajenje mladik, gnojenje in drugo. Hišnik, ki je bil izučen vrtnar, je poslušal rad starčka, ki je od lete do leta počasneje korakal. In nazadnje ga ni bilo več. Odnesli so ga na vaško pokopališče.

Leta so zbežala mimo Darinke. Kakor besni, beli konjiči. Postala je slavna. Gostovala je po velikih evropskih mestih. Uspeh jo je upijanil. Umetnost jo je zaslepila in pozabljala je na dom, moža in otroke.

Cveto je prišel domov. Nje ni bilo doma. Otročiči so se igrali v kakem kotičku. Pestunja je klepetala s sobarico v gospejini sobi. Kuharice tudi ni bilo nikjer.

On je bil žalosten. Čutil je, kako je umetnost razjedala njegov dom in kako je zijala vedno večja praznina med njim in Darinko. Truden je bil. Imel je veliko dela in dober zaslužek. Živeli bi bili lahko kakor ptički brezskrbno. Ali ona, ona je blodila za lažnivimi lučkami... Večkrat jo je že opomnil. Ona pa se je zasmejeta sladko rekoč:

»Pusti dragi! Za umetnost sem rojena, a ne za vsakdanje malenkosti! Ne pridiguj! Bom postala slabe volje!«

Poljubila ga je in on je popustil.

»Ne gre več tako!« si je mislil on.

»Resno morem spregovoriti z njo. Kaj pa misli! Slepa je... In ubogi otročički! Sami, sami.«

Bilo je že polnoči, ko je on legel spat. Proti jutru je prišuštela v spalnico. Malo je bila vinjena.

»Darinka!« je rekel.

»Že zopet tako pozno!«

»Rano, reci raje!«

»Žalostno je!«

»Že zopet začenjaš staro pesem!«

»Ne morem drugače. Povem ti, da mi že preseda tvoje življenje!«

»A tako! Kaj te pa briga, kako živim!«

»Oho, ti si moja žena!«

»Jaz vzdržujem sama sebe!«

»Ti si mati!«

»No, tudi Nevenka je mati, pa Lala, pa Jana, pa... pa...«

»Žalostne matere!«

»Rodile smo, ali ni dovolj! Če pa morate vi moški sedaj malo pozabavati svoje otroke, a je to taka nesreča?«

»Darinka, ti ms ne razumeš!«

»Še predobro! Tebi ni prav, da vživam, da živim — da se zabavam brez tebe. Sama grda nevoščljivost te je...«

»Darinka, ne govori neumnosti!«

»Ti pa pametnih reči! Veš, naveličala sem se tvojih večnih opominov! Imam tudi jaz živce... Prepovem ti, da se mešaš v moje življenje!«

»Oprosti!«

»Nič ne oprostim! Jaz sem umetnica. Umetnost je nad vsakdanjostjo!«

»Ampak pijančevanje, ponočevanje?«

»Kaj, kaj!«

»Starokopitnež, le počakaj me! Ti jo že zagodem, da se bo smejal ves pametni svet!«

»Darinka!«

»Moči! Sovražim te, ker si kakor stiskalnica za grozdje, izcediti hočeš moj umetniški sok! Čakaj!«

»Darinka! Ne mislim tako hudo!«

»Meni je dovolj! Razžalil si me... Blatiš umetnost! Čakaj! Čakaj! Umetnost je široka, svet prostran... Čakaj osvetila se bom...«

On ji ni odgovoril. Videl je, da je zelo razdražena in obrnil se je na drugo stran. Ona je legla in kmalu zaspala.

Darinka ni odgovarjala možu. Izogibala se ga je in bila še manj doma kakor popreje.

Cveto je dobil telegram. Bil je od žene. Naznanja mu, da ga je za vedno zapustila in da odhaja v svet kamor jo kliče božanska umetnost. Otroke prepušča njemu, češ da je on moralen in dober oče. Poklanja otrokom vilo na jasi in ga prosi, naj jo pusti na miru. Lahko vloži tudi tožbo za ločitev zakona.

»Kdo bi si mislil...« si rekel in si vprl glavo v dlan.

Čudne žene. Kakor sngel je bila... Sedaj jo je obsedel bes... Kaj bom z njimi?«

Pohitel je v otroško sobo. Igrali so se. Razveselili so se očete ali je starejši sinček dejal:

»Očka potem! Ne moti nas sedaj. Ravno se igramo, kako podimo svojega kralja palčkov, ker nam ostalim palčkom ni dovolil, da posekamo v gozdu mušnice.«

Oče je potrpežljivo čakal, da so se otroci naigrali. Potem je šel z njimi na sprehod, da bi pozabil, v prirodi v njihovi družbi svoje gorje.

Dopoldne je bil samo zdravnik-operator, popoldne pa oče. In tako je bežal čas in otroci niso pogrešali matere, saj so bili malo vajeni na njeno družbo.

Darinka je prepotovala Evropo in Ameriko. Pela je pred mednarodno publiko in žela uspehe kakor malokatera pevka.

Nocoj je pela svojim rojakom v Clevelandu. Privreli so od vseh strani, da slišijo svojega slavnega slavčka.

In pela je kakor še nikoli. Slovenska pesem se je prelivala iz njene duše v žejne duše poslusšalcev. Ves zaduhli zrak v dvorani je drstel: o silna moč pesmi in petja.

Zapela je vedno lepo "Nezakonsko mater". Ploskanju ni bilo kraja. V zadnjih vrstah je nastala gneča. Neka stara ženica se je zgrudila nezavestna. Odnesli so jo iz dvorane. Ko je prišla k sebi je klicala:

»Hčerka, hčerka Darinke!«

Kmalu je bila pri njej v lepi svileni obleki Darinka. Preplašeno je zrla v siromašno ženo, ki je ponavljala njeno ime. Potem pa, kakor da se je nje duša prebudila iz težkega sna, je Darinka ovila svoji beli roki okoli vratu starke in ihtela:

»Mati! Mati!«

Z avtom sta se odpeljali v hotel, kjer je stanovala Darinka. Dana je bila tako ganjena, da je težko govorila.

»Vse se mi že meša... Prišla sem, da te vidim in slišim! Ne veš, kako sem te želela! Noč in dan, leta sem hrepenela po tebi. In ko sem zvedela, da prideš, sem čakala, da me pokličeš k sebi... Nič... In potem sem sama prišla na skrivaj in ravno tako sem hotela tudi oditi... Ah to srce, srce...«

»Mati, oprosti, v sijaju in slavi pozabila sem na vse, vse. Na tebe, pa tudi na svoje otroke! Sram me je, mati... Sram!«

»Darinka, saj je sedaj dobro! Videla sem te in sedaj rada umrem tu, kjer sem preživela toliko samotnih let. Živela sem za tebe, za tebe, za tvojo srečo! O, kako sem srečna, ko te vidim v tej slavi!«

Darinka je povesila pogled! Srce ji je bilo težko. Ona je toliko grešila! Živela je samo sebi... Kakšna razlika med njo in to preprosto materjo! Sreča je pokvarila njo...

»Darinka, kaj premišljuješ?«

»Domov bova šli! Domov!«

»Domov!«

Položila je roko na srce. Udarjalo je močno.

»Domov...«

Vkrcali ste se na veliki prekooceanski parnik. Potniki is prvega razreda so začudeni gledali na svoji sopotnici.

»Kdo sta?« so se izpraševali,

Izpod roke sta se sprehajali po krovu. Gledali sta v nepregledno morsko modrino in se smehljali. Kako nebeška lepo je morje, če ga gledajo srečne oči. Kako ogromna skrivnost je. V vsakem valu ja sreča, v vsaki peni je sen. In čez to brezkrajno sinjo ravan so se razlili sončni žarki kakor veličasten slavolok, skozi katerega je drsela ladja v domovino.

Mal dogodek je presenetil potnike na odprtem morju. V tretjem razredu je neka žena rodila deklico. Vsi potniki so drli, da bi videli mater in "morsko deklico". Nesli so ji daril. Darinka je pa predložila poveljniku ladje, da priredi koncert v korist otroka. Bil je zadovoljen. Zvečer v salonu prvega razreda je bilo nabito polno. Vsakdo je hotel prispevati za "morsko deklico". Vstopnine ni bilo. Sprejemali so se samo prostovoljni prispevki. Denar se je kopičil v škatli pri vhodu v salon.

Darinka je zapela. Tišina. Samo kakor iz sna se je slišalo pljuskanje morskih valov in drdranje strojev. Ploskanje. In potniki so vedeli, kdo sta sopotnici iz prvega razreda: slavne pevke in skromna njena mati.

V Ljubljani ni mogla Darinka vzdržati, da nista z materjo odhiteli takoj na njeno stanovanje. Sobarica, ki je odprla vrata je nemalo začudeno pogledala na damo in ženico. Osorno je rekla:

»Gospoda je v vili na jasi!«

»Hvala! Potem pa tja!« je rekla Darinka.

»Gospod želi, da ga nihče ne moti na dopustu!« je zanosljala hišna in zaprla vrata.

»Briga me.« si je mislila Darinka. Sedli sta v taksi in se odpeljali na Gorenjsko. Sonce je bilo samo že na planinskih vrhovih, po dolini so ležale sence, ko se je avto ustavil pred vilo. Darinka je izstopila prva.

»Mama!« je vzkliknil fantek, ki jo ravno zalival cvetje.

»Mama! Mama!« je drhtelo čez vrt in trije otroci so poljubljali srečno mater.

Tri oknu je stal Cveto in ganjen gledal prizor pod seboj.

»Prišla je, vedel sem... Metuljček se je naveličal električnih luči!«

Stekel je po stopnicah in objel in poljubil mater svojih otrok.

»Kajne, mamica, sedaj pa ostaneš vedno pri nas?« je vprašal najstarejši sinček.

Ona je pogledala na svojega može, ki je odgovoril namesto nje:

»Vedno! Vedno!«

»Kdo pa je žena pri avtu?« je vprašal drugi sinček.

»Ah, pozabila sem na njo! To je pa vaša babica iz Amerike! Pojdite! Poljubite jo in pripojite jo sem!«

Otroci so ubogali. Pripeljali so jo za roko. Mlajši je dejal:

»Prav taka je naša babica iz Amerike kakor je naslikana v naših pravljicah. Ali nam boš pripovedovala pravljice?« jo je vprašal.

»Neznam jih!«

»O!« so rekli vsi trije hkrati zelo razočarani.

»Ona vam bo pravila o Ameriki, morju, o tujih ljudeh! Kajne babica?« ja rekel prijazno Cveto.

Dana je prikimala. Ni našla besed, srce ji je bilo prepolno.

Življenje je vmirilo Darinkino dušo. Pustila je gledališče in pela samo enemu — svojemu soprogu! Razlila se je med domom tista sreča, ki jo izžareva materinska ljubezen in katero je prižgal v dobo človeštva sam genij miru.